UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR MAGISTRSKO DELO RAZVOJ IN UVEDBA INFORMACIJSKEGA SISTEMA ZA UPRAVLJANJE Z AVTORSKIMI PRAVICAM

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR MAGISTRSKO DELO RAZVOJ IN UVEDBA INFORMACIJSKEGA SISTEMA ZA UPRAVLJANJE Z AVTORSKIMI PRAVICAMI NA RTV SLOVENIJA DEVELOPMENT AND IMPLEMENTATION OF INFORMATION SYSTEM FOR MANAGEMENT COPYRIGHT IN RTV SLOVENIA Kandidatka: Vesna Kolar, študentka izrednega študija Študijski program: Ekonomske in poslovne vede, 2. stopnja Študijska usmeritev: Management informatike in e-poslovanja Mentorica: doc. dr. Simona STERNAD Maribor, junij 2013

2 PREDGOVOR Svet, v katerem živimo in uživamo, nam veliko ponuja in veliko obeta. Tehnološki in znanstveni napredek dosega srhljivo zgornjo mejo evolucijske krivulje in zdi se, da napredna informacijska tehnologija presega meje človeške inteligentnosti, vendar ni tako. Ljudje smo najinteligentnejša bitja, saj vendar vse, kar obstaja na področju tehnologije, odraža prav človeški ustvarjalni intelekt, s katerim v invencijsko inovacijskem potovanju subjektivnega uma ustvarja vedno novejše, naprednejše stroje, naprave, programe, postopke, integrirane tehnološke sisteme, ki težijo h globalnemu preobratu tako v ustvarjanju kot v razmišljanju. Medtem ko ima svet občutek, da še vedno stoji trdno na nogah, steguje znanstvena veja svoje lovke proti nebu, v oblake, ne takšne bele, kopaste in najrazličnejših oblik, ki omejujejo delovanje sonca, pač pa v oblake, ki tam nekje, na neznani lokaciji upravljajo podatkovne knjižnice in jih hranijo za tekoče poslovanje in kot arhiv za prihodnje rodove. Ja, napredku ni konca in dobro je, da je tako, saj širjenje novega potuje z medmrežno hitrostjo s celine na celino in dogodki, ki zaznamujejo aktivnost naroda na severu, dosežejo s podporo informacijske tehnologije informativno sfero narodov na južni polobli. Celovite informacijske rešitve (v nadaljevanju rešitve ERP) so integrirani sistemi, v katerih podatek, ko je enkrat vpisan, služi vsem uporabnikom določenega sistema, ne glede na to, v kateri fazi procesa je nastal. Rešitve ERP prehajajo v evolucijskem procesu iz začetne razvojne faze v naslednje razvojne faze in postajajo z vsako naslednjo fazo sodobnejše, bolj dovršene in kot take sledijo življenjskemu ciklu od začetne razvojne stopnje do zrelosti, ko jih je treba ponovno nadgraditi, posodobiti. Tu lahko izpostavimo svetovno znane ponudnike rešitev ERP, imenovane tudi veliki trije, to so SAP, Oracle in Microsoft, ki s ponudbo svojih dovršenih rešitev obvladujejo svetovni trg. Od zametkov do današnjega stanja ustvarja te tako zapletene sisteme človeški um, in govorimo o intelektualnih stvaritvah, zaščitenih v instituciji, poznani kot intelektualna lastnina, ki jo opredeljujemo kot celoto pravic, izvirajočih iz človekove znanstvene, tehnične, izumiteljske in umetniške ustvarjalne dejavnosti. Celota je sestavljena iz industrijske lastnine patentov, modelov, znamk, geografskih označb, dodatnih varstvenih certifikatov, firm in varstva konkurence, iz avtorske in sorodnih pravic ter iz ostalih pravic, kamor spadata varstvo topografije in polprevodniških vezij ter varstvo novih sort rastlin. Institucija intelektualne lastnine je z vsem, kar se uvršča vanjo, ustrezno zaščitena pred nedovoljenim izkoriščanjem in uporabo. Zanimivost avtorske pravice in njej sorodnih pravic pa je v tem, da avtorja ščitijo brez posebnih postopkov registracije, da avtorju pravice pripadejo že s samo stvaritvijo dela. V pričujočem delu se bomo ukvarjali prav z avtorsko pravico, in sicer nas bo zanimalo, katere postopke, metodologije lahko izberemo, da avtorsko zaščitena dela identificiramo, ustrezno katalogiziramo in vsebinsko opredelimo. Za vse to potrebujemo ustrezen informacijski sistem, ki bo znal vse podatke, s katerimi razpolagamo, združiti v celoto, enotno podatkovno bazo, ki bo omogočala upravljanje avtorskih pravic v Javnem zavodu RTV Slovenija. Lasten razvoj takšnega informacijskega sistema pa zahteva določen postopek, sestavljen iz posameznih faz, in izbrati je treba ustrezno metodologije z napotki za njegovo gradnjo. Ni pomembno, ali so napotki formalni ali neformalni, bistven je končni rezultat, dovršen informacijski sistem, ki bo zadovoljil vse zahteve, izražene v začetni fazi projekta. 2

3 KAZALO VSEBINE KAZALO VSEBINE UVOD Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in osnovne trditve Namen Cilji Osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja REŠITVE ERP Opredelitev rešitev ERP Evolucija na področju rešitev ERP Razlogi za uvedbo rešitev ERP Zgradba in delovanje rešitev ERP Moduli rešitev ERP Arhitektura rešitev ERP Prednosti in slabosti rešitev ERP Trg ponudnikov rešitev ERP INTELEKTUALNA LASTNINA Pravo intelektualne lastnine Avtorska in sorodne pravice Zgodovinski razvoj avtorskega prava Kdo je avtor Kaj je avtorsko delo Avtorska pravica Moralne avtorske pravice Materialne avtorske pravice Druge pravice avtorja Trajanje avtorske pravice Avtorskim sorodne pravice Mediji Kaj so mediji Dejavnost javnega medija RTV Slovenija

4 3.3.3 Avtorska pravica v medijih Avtorsko delo v medijih Nebistveni znaki avtorskega dela Posebnosti posameznih oblik avtorstva v medijih Dve temeljni novinarski zvrsti informativna in interpretativna Moralne avtorske pravice v medijih Druge pravice avtorjev Materialne avtorske pravice v medijih Časovne omejitve avtorske pravice Pretek rokov Izraba avtorskega dela v medijih in tipične oblike kršitev avtorskih pravic Varstvo pravic Neupravičena izraba avtorskih del v medijih Reprodukcija Predelave Digitalna tehnologija in avtorsko pravo Nastanek interneta Razsežnost interneta Samoregulacija interneta Digitalna oblika vsebin na internetu in njihova konvergenca Interaktivnost Spletišče Creative Commons Opredelitev licenc Creative Commons Upravljanje avtorskih in sorodnih pravic na internetu vidik javnih institucij Možni modeli zagotavljanja internetne dostopnosti Javna domena Prosta uporaba Splošna državna licenca Hramba primerkov avtorskih del Sprememba zakonodaje METODOLOGIJE UVAJANJA REŠITEV ERP Opredelitev metodologije Planiranje

5 4.1.3 Načrtovanje Gradnja sistema in njegova uporaba Razlogi za uporabo metodologij Formalni in neformalni elementi metodologije Vrste metodologij Objektni razvoj informacijskega sistema Razvoj informacijskega sistema za upravljanje delovnih procesov Strukturni razvoj informacijskega sistema Faze strukturnega razvoja PRIMER LASTNEGA RAZVOJA ZA PRIPRAVO INFORMACIJSKEGA SISTEMA UZAP ZA PROJEKT UPRAVLJANJA Z AVTORSKIMI PRAVICAMI Javni zavod RTV Slovenija Problem UZAP na RTV Slovenija Izbira rešitve za UZAP Lastni razvoj informacijskega sistema UZAP Cilj razvoja sistema UZAP Opis rešitve Centralni register oseb CRO Centralni register pogodb CRP Centralni register vsebin CRV Centralni register avtorskih pravic (CRAP) UZAP Sistem za upravljanje s pogodbami SUP Prednosti uvedbe rešitve UZAP SKLEP POVZETEK

6 Slika 1: Zgodovinski razvoj rešitev ERP Slika 2: Shematski prikaz rešitve ERP Slika 3: Koncept rešitve ERP v obliki trikotnika Slika 4: Prikaz enonivojske arhitekture Slika 5: Prikaz dvonivojske arhitekture (prva generacija rešitev ERP) Slika 6: Trinivojska arhitektura rešitve ERP Slika 7: n-nivojska arhitektura rešitve ERP Slika 8: Svetovni tržni delež največjih ponudnikov rešitev ERP Slika 9: Shematski prikaz intelektualne lastnine Slika 10: Prikaz licenc Creative Commons Slika 11: Od neformalne do formalne metodologije Slika 12: Faze v procesu objektnega razvoja Slika 13: Shema razvoja sistema za upravljanje delovnih procesov Slika 14: Faze strukturnega razvoja EMRIS Slika 15: Zaporedni razvojni model (slapovni model) Slika 16: Prototipni razvojni model (spiralni model) Slika 17: Inkrementalni razvojni model Slika 18: Kombinirani razvojni model Slika 19: Diagram krog avtorskih pravic Slika 20: Shema sistema UZAP glede na podatkovne vire Slika 21: Shema modela UZAP Slika 22: Osnovni podatkovni model programskih vsebin Slika 23: Povezave med skupinami, vsebinami in segmenti Slika 24: Povezava programskih vsebin s segmenti Slika 25: Segmenti programskih vsebin Slika 26: Funkcijski diagram poteka dela v SUP-u KAZALO TABEL: Tabela 1: Primerjava med rešitvami ERP in rešitvami ERP II Tabela 2: Razlogi za nakup rešitev ERP Tabela 3: Moduli rešitev ERP Tabela 4: Vloge pri razvoju SUDP Tabela 5: Materialne avtorske pravice MAP Tabela 6: Materialne pravice izvajalcev (MIP)

7 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Idejna zasnova projekta upravljanja avtorskih pravic je kot urgentni strateški projekt zaživela leta 2009, kot odgovor na razvoj novih digitalnih tehnologij, pritisk zakonodaje, ki ureja institucijo avtorskih pravic, in razvoj na področju ponudbe avdio in video vsebin, obremenjenih z avtorsko zaščito, na svetovnem spletišču. Osnovna sestavina programov RTV Slovenija so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, izražene na poljuben način. Zakonska obveznost RTV Slovenija je, da zagotavlja večinski delež kulturnih, umetniških, informativnih, dokumentarnih in izobraževalnih oddaj. Pri stvaritvah naštetih del pa sodeluje veliko ljudi, ki imajo poleg avtorjev posebne sorodne pravice po ZASP 1, to pa so: izvajalci, proizvajalci fonogramov, filmski producenti, RTV organizacije, založniki in izdelovalci podatkovnih baz. RTV Slovenija je po Zakonu o Radioteleviziji Slovenija (ZRTV) dolžna zagotavljati arhiviranje programske produkcije, ustvarjene v okviru javne službe, posnetki v arhivih pa morajo biti dostopni javnosti, saj so dela, ki so nastala v okviru javnega servisa, neprecenljiva sestavina naše kulturne dediščine in narodovega bogastva. Komisija, ki jo je določil generalni direktor RTV Slovenija, je na svoji prvi seji definirala cilje dela komisije, to pa so ocena trenutnega stanja in priprava predlogov, ki bi okvirno nakazali rešitve za upravljanje avtorskih pravic, končni cilj projekta pa naj bi bil, omogočiti dostop do informacij o avtorskih pravicah že s klikom, omogočiti zakonito rabo avtorsko varovanih del in njihovo široko dostopnost znotraj RTV Slovenija ter maksimalno izkoriščanje pridobljenih avtorskih pravic nad arhivskim gradivom, seveda ob ustrezni informacijski podpori, informacijskim sistemom, ki bo nastajal v razvojni službi informatike s podporo internega znanja in bo kot povezovalni člen med pravno, finančno, programsko in arhivsko službo z združevanjem podatkovnih baz omogočal ustrezen dostop do podatkov o avtorskih pravicah nad programskimi deli in se bo v takšnem okviru kot modul implementiral v obstoječo rešitev ERP, grajeno na sistemski bazi Oracle. Predlog za pripravo informacijske podpore projektu upravljanja avtorskih pravic, ki smo ga predstavili v sklopu projektne skupine, je vodstvo RTV Slovenija konec leta 2012 sprejelo in potrdilo, predstavitev pa nas je obogatila še z nekaj namigi vodstva, ki jih sedaj upoštevamo, predvsem kot morebitne idejne smernice v procesu izvedbe projekta sestavljene projektne skupine, to pa je izgradnja informacijskega sistema, ki bo produkt kreativnih, inovativnih in v prakso implementiranih znanj. 1 ZASP Zakon o avtorski in sorodnih pravicah 7

8 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen magistrskega dela je, podrobneje se seznaniti s sodobno informacijsko tehnologijo (v nadaljevanju IT) uvajanja rešitev ERP v poslovno prakso, ki podjetju prinašajo veliko koristi in izboljšav poslovanja, in zagovarjati izbiro modela najboljše prakse v primeru upravljanja avtorskih pravic, glede na to, da je RTV Slovenija z radijskim in televizijskim arhivom hram skrbno varovane avdio-vizualne kulturne dediščine, ki jo bo s procesom digitalizacije, v nekaterih primerih tudi restavracije, s podporo sodobne IT s povečano podporo preglednosti podatkov o avtorstvu gradiv lahko javno predstavila in ponudila javnosti Cilji Cilji magistrskega dela so naslednji: - Opredeliti pojem rešitev ERP 2 in se osredotočiti na njihovo zgradbo in delovanje povezovalca integratorja posameznih poslovnih funkcij. - Pogledati na trg ponudnikov rešitev ERP in se osredotočiti na podjetje Oracle, njegovo ponudbo rešitev ERP in posameznih modulov, konfiguriranih na Oraclovi platformi. - Splošno opredeliti pravo intelektualne lastnine in njen zgodovinski razvoj, s poudarkom na avtorski pravici. - Predstaviti zakon o avtorski in sorodnih pravicah ter njegove spremembe. - Analizirati pojem avtorsko delo in opredeliti, kaj je avtorska pravica in kdaj nastane. - Predstaviti kategorijo moralnih avtorskih pravic, materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja. - Proučiti posebnosti posameznih oblik avtorstva v medijih in izvajanje zaščite avtorskih pravic na primeru RTV Slovenija. - Pripraviti platformo za informacijsko podprto ravnanje z avtorskimi deli. - Izbrati primerno metodologijo uvajanja glede na izbiro rešitve ERP. - Predstaviti primer razvoja lastnega informacijskega sistema za upravljanje avtorskih pravic Osnovne trditve Osnovne hipoteze, ki jih bomo skušali dokazati, so: H1: Izbira celovite rešitve z vsemi moduli, ki nam jih ponudnik ponuja v paketu, v primeru Javnega zavoda RTV Slovenija ni primerna standardna rešitev. 2 ERP Enterprise Resource Planning, celovite informacijske rešitve 8

9 H2: RTV Slovenija se trudi dosledno izvajati zakonsko določeno zaščito avtorskih pravic, za to pa potrebuje podporo ustrezne IT. H3: S poznavanjem menedžmenta informatike in prenove informacijskih sistemov lahko izboljšamo širjenje ponudbe avdio-video vsebin, ščitenih z avtorsko pravico, in jih ponudimo javnosti. H4: Globalizacija in razvoj digitalne tehnologije nujno zahtevata spremembo pravne ureditve avtorskih pravic. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Avtorska dela so, če ni z zakonom določeno drugače, individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene. Avtorska pravica nastane s samo stvaritvijo in zanjo ni potreben poseben postopek registracije, traja za čas avtorjevega življenja in še 70 let po njegovi smrti. Razvoj digitalne tehnologije in tehnologije Peer to Peer (p2p) pa nam ponuja elektronski bazar, na katerem lahko vsakdo neomejeno dostopa do spletnih strani z zaščiteno in, še laže, z nezaščiteno vsebino, ki se ponuja, in tako nas le majhen korak loči od tega, da nas označijo s kradljivcem ali piratom oz., še huje, nas oglobijo in kazensko preganjajo, ker si prisvajamo avtorsko zaščitena dela. Zato je potreben ključ, zakon, ki bi t. i. spletno anarhijo uzakonil na način, ki ne bi omejeval uporabe ustvarjalnih del, seveda pod določenimi pogoji, ki veljajo za dela v javni rabi. Ob tem je pomembno, da so dela avtorsko prepoznavna to omogoča sodobna IT naše digitalne dobe in, seveda, da so identificirana in opremljena z avtorstvom, predpostavljamo, podprta s prilagojenim informacijskim sistemom (v nadaljevanju IS). 1.4 Predvidene metode raziskovanja Raziskava v magistrskem delu bo mikroekonomska, saj gre za proučevanje zaščite avtorskih pravic v okviru Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, ki ureja avtorskopravna razmerja. Uporabili bomo dinamično metodo, kar pomeni, da bomo proučili sedanje stanje varstva avtorskih pravic, ki ga v Sloveniji ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, in razmišljali, kakšne spremembe se lahko obetajo. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili naslednje metode: - metodo deskripcije, s pomočjo katere bomo opisovali teorijo in pojme in na podlagi praktičnih primerov ugotovljena dejstva, - metodo klasifikacije, s katero bomo definirali pojme, - metodo komparacije, s katero bomo primerjali dela različnih avtorjev in - metodo kompilacije, s katero bomo prišli do oblikovanja novih stališč s povzemanjem stališč drugih avtorjev v zvezi z izbranim raziskovalnim problemom. Podatke bomo pridobili s pomočjo interneta in internih informacij ter iz strokovnih knjig, učbenikov, revij in časopisov v knjižnici in čitalnici. 9

10 2 REŠITVE ERP Uvajanje IT v poslovno okolje je privedlo do mnogih informacijskih sistemov (v nadaljevanju IS), ki so ozko osredotočeni na služenje eni funkciji v podjetju. Nasprotno skušajo rešitve ERP informacije razpršiti in zagotoviti, da se podatki, vpisani v enem IS, lahko berejo tudi v ostalih sistemih, ki jih uporabljajo drugje v podjetju. Sistemsko deljenje informacij vodi do učinkovitejšega poslovanja (Bradford, 2008). Rešitve ERP so celovite integrirane rešitve, zgrajene na arhitekturi odjemalec-strežnik, povezuje pa jih skupna podatkovna baza (v nadaljevanju PB), ki vsebuje računalniške zbirke podatkov vseh poslovnih področij, v katerih so poslovni podatki hranjeni samo enkrat. Računalniški programi delujejo na isti način z eno samo prijavo lahko zaposleni uporablja vse programe, za uporabo katerih je pooblaščen, in katerikoli poslovni podatek, ki je bil enkrat vnesen, je skladno s pooblastili za delo dosegljiv drugim zaposlenim, ne glede na to, kje v podjetju delajo (Bobek in Sternad, 2010). 2.1 Opredelitev rešitev ERP V začetku 90. let so začele programerske hiše ponujati integrirane rešitve aplikacij, ki so podpirale večino funkcij oziroma vse funkcije v podjetju. Takšne rešitve so poimenovali celovite informacijske rešitve (angl. Enterprise Resource Planning, v nadaljevanju rešitve ERP). Programerske hiše, ki so razvile in ponujale rešitve ERP, so poimenovali ponudniki celovitih informacijskih rešitev oziroma s kratico ponudniki rešitev ERP (Shields 2001). V nadaljevanju bomo predstavili nekatere opredelitve rešitev ERP izbranih avtorjev. V devetdesetih letih je organizacija Gartner Inc. (Harwood 2004) predstavila kratico ERP kot koncept naslednje generacije proizvodnih IS, ki vključuje načrtovanje vseh proizvodnih virov (angl. Manufacturing Resource Planning, v nadaljevanju MRP II). Rešitev ERP vključuje arhitekturo odjemalec-strežnik- grafični uporabniški vmesnik in je prepletena z različnimi sistemi. Poleg standardne funkcionalnosti zagotavlja tudi kakovost, urejeno poročanje itd. Tehnologija, uporabljena v rešitvah ERP, daje uporabnikom programsko in strojno neodvisnost, omogoča pa tudi enostavno pot do nadgradenj. Ključ do uspešne uporabe rešitve ERP je prilagoditev rešitve ERP (Sternad, 2011). Kalakota in Robinson (2001) definirata rešitev ERP kot skupek več aplikacij modulov, ki sestavljajo ogrodje za avtomatiziranje financ, proizvodnje in distribucije, človeških virov in administrativnih funkcij. Rešitve ERP tako združujejo naslednje poslovne procese: proizvodnjo, proces naročanja, upravljanje osnovnih sredstev in skladišč, prejem in plačevanje računov, glavno knjigo in plače. Anderegg s sodelavci (2000) opredeljuje rešitve ERP kot celovite organizacijsko-poslovne programske rešitve. Sestavljene so iz programskih modulov, kot so: marketing in prodaja, načrtovanje proizvodnje in razvoj, proizvodnja in kontrola inventarja, nabava, distribucija, kakovost, človeški viri, finance in računovodstvo, informacijske storitve itd. Pri tem je integracija modulov dosežena brez podvajanja informacij. Harwood (2004) pravi, da rešitve ERP ne smemo opredeliti kot PB z nekaj vnaprej vgrajenega programja. Rešitve ERP omogočajo zagotavljanje avtomatizirane podpore poslovnim procesom in izboljšan dostop do informacij, pomoč pri uvajanju, vključno s procesnim modeliranjem in dokumentacijo, ter orodja, ki podpirajo izobraževanje in razvoj rešitev ERP (Sternad, 2011). 10

11 Monk in Wagner (2006) definirata rešitve ERP kot najpomembnejšo programsko opremo v podjetjih, ki usklajuje podatke/informacije na vseh področjih poslovanja. Rešitve ERP pomagajo upravljati poslovne procese podjetja s pomočjo uporabe enotne PB in skupnih menedžerskih orodij za poročanje. Pri tem pa so poslovni procesi skupek aktivnosti, kjer se s pomočjo enega ali več inputov naredi output, ki ima za kupca dodano vrednost. Rešitve ERP podpirajo učinkovito delovanje poslovnih procesov s pomočjo poslovnih aktivnosti, ki vključujejo prodajo, marketing, proizvodnjo, logistiko, računovodstvo in zaposlene (Sternad, 2011). Organizacija APICS 3 definira rešitev ERP kot metodo za učinkovito načrtovanje in kontrolo vseh sredstev, potrebnih za prevzem, izvršitev, odpošiljanje in obračun kupčevega naročila v proizvodnem, transportnem in storitvenem podjetju (Rashid et al., 2002). Davenport (1999) definira, da rešitev ERP obsega komercialni, programski paket, ki obljublja brezšivno integracijo informacij, ki tečejo skozi podjetje. To so informacije, ki zadevajo finance, računovodstvo, človeške vire, oskrbovalno verigo in kupce (Sternad, 2011). Kumar in Van Hillsgersberg (1998) definirata rešitev ERP kot IS, ki ga je mogoče konfigurirati in ki integrira informacije in informacijske procese v vseh poslovnih funkcijah v podjetju in med njimi. Tadjer (1998) definira rešitev ERP kot eno PB, eno publikacijo, enoten uporabniški vmesnik v celotni organizaciji. O'Leary (2000) definira rešitev ERP kot računalniško podprt sistem, ki je narejen za obdelavo transakcij v podjetju in ki olajša načrtovanje, proizvodnjo in stik s kupci (Sternad, 2011). Osnovni cilj rešitve ERP je odprava večine oz. vseh izoliranih PB, njen namen pa je integracija organizacije nabave, človeških virov, proizvodnje in prodajnih informacij, ki so prvotno slonele na ločenih podatkovnih sistemih. Tipična lastnost tovrstnih neintegriranih aplikacij je, da povsem zadoščajo potrebam samostojnih oddelkov. Te sisteme lahko opredelimo kot funkcionalne, saj zbirajo vhodne podatke, da lahko zagotavljajo izhodne podatke, pomembne za eno funkcijo, kot sta npr. plačilna lista ali nabava. Nasprotno lahko rešitve ERP opredelimo kot multifunkcijske in procesno usmerjene, ker podatki, ki jih vsebujejo, služijo potrebam celotnega podjetja, kajti obdelava vhodnih podatkov v izhodne zadosti informacijskim potrebam posameznih oddelkov. Z uporabo multifunkcijskih poslovnih procesov namesto izoliranih otočkov znotraj oddelkov lahko podjetja izboljšajo komunikacijo in sodelovanje med vsemi oddelki in poslovnimi enotami (Bradford, 2008). 3 APICS angl. American Production and Inventory Control Society 11

12 2.2 Evolucija na področju rešitev ERP Razvoj poslovne programske opreme in s tem tudi rešitev ERP je potekal na več ravneh, in to od srede dvajsetega stoletja (Anderegg et al., 2000). Razvoj je prikazan na sliki 1. Slika 1: Zgodovinski razvoj rešitev ERP POSAMEZNE REŠITVE. MRP MRP II ERP ERM/ERP II NAROČANJE KOLIČIN MATERIALA ZDRUŽNE POSAMEZNE REŠITVE VEČ POSLOVNIH FUNKCIJ TEHNOLOŠKE IZBOLJŠAVE CELOTNA POSLOVNA REŠITEV VARNE ZALOGE PLANIRANJE KOSOVNIC DELOVNI NALOGI Vir: Anderegg et al., 2000 V petdesetih letih razvijajo samostojne poslovne programe, imenovane tudi silosni sistemi (angl. Silo Systems), namenjene avtomatizaciji enostavnih rutinskih opravil. Sistemi, razviti za naročanje materiala, varno raven zalog, načrtovanje kosovnic in delovnih nalogov, so omogočali ponovno izvajanje naročil (angl. Reorder Point, v nadaljevanju RoP 4 ). V začetku šestdesetih let, ko so proizvodni oddelki rastli in je prihajalo do vse zahtevnejšega upravljanja zalog in načrtovanja proizvodnje, se je pojavila ideja, da bi bilo smiselno imeti en program, ki bi skrbel za naročanje materiala in ostalih komponent v organizaciji (Motiwalla in Thompson, 2009). Programe, ki so to omogočali, so poimenovali programi za načrtovanje potreb po materialu (angl. Material Resource Planning, v nadaljevanju MRP 5 ). Programe MRP so sestavljali plan dela (kaj bomo delali), planiranje kosovnic (kaj potrebujemo za izdelavo) in seznam inventarja (kaj imamo). S pomočjo teh treh modulov so lahko v organizaciji določili bodoče potrebe (kaj še moramo nabaviti) (Wallace, 2001). S pomočjo programa MRP so lahko določili količino vseh potrebnih komponent in materialov in datum naročila novih komponent in materialov. Programi MRP tako vključujejo metodologijo, ki načrtuje potrebe po materialih za proizvodni proces na osnovi pričakovane prodaje strankam (Hoeven, 2009). Programi MRP so se uporabljali predvsem za avtomatizacijo rutinskih opravil in pogosto uporabljenih podpornih funkcij (t. i. back office; Shields, 2001). Izdelani so bili po meri, za posamezno organizacijo. Kot navaja Shields, so bili ti programi slabi zaradi naslednjega: - Napisali so jih ljudje, ki niso imeli programerskega znanja. - Za programiranje so uporabljali nižje programske jezike (COBOL, FORTRAN, ALGOL). - Ni bilo podpore relacijskih baz. 4 RoP angl. Reorder Point, sistemi za naročanje količin materiala in načrtovanje kosovnic 5 MRP angl. Material Resource Planning, programi za načrtovanje potreb po materialu 12

13 - Ni bilo zmogljivih pomnilnikov. - Uporabljali so znakovne vmesnike, ki niso vedno komunicirali z velikimi računalniki v realnem času. Pri razvoju programov niso sodelovali ključni uporabniki v podjetju, to pa je pripeljalo do tega, da programi niso zadovoljevali potreb uporabnikov in niso bili izdelani v predvidenem času in s predvidenimi stroški (Shields, 2001). Programi MRP so bili uvedeni v organizacije v glavnem pred uvedbo rešitev ERP (Olson, 2004). Programi MRP so se hitro razvili v nekaj več, kot je samo boljši način naročanja zalog, in sicer v t. i. programe za načrtovanje vseh proizvodnih virov (angl. Manufacturing Resource Planning, v nadaljevanju MRP II 6 ). Osnovna ideja rešitev MRP II je, da za proizvodnjo izdelka ne potrebujemo samo materiala, pač pa tudi stroje, ki pretvorijo material v izdelke, in ljudi, ki delajo s temi stroji (Hoeven, 2009). Kot navajata združenje APICS (2009) in Wallace (2001), lahko v organizacijah s pomočjo rešitve MRP II učinkovito načrtujemo vse proizvodne vire, to pa pomeni operativno načrtovanje v količinskih enotah, finančno načrtovanje v denarnih enotah in možnost simuliranja vprašanja»kaj če«. Ti programi so sestavljeni iz množice povezanih funkcij, kot so: poslovno načrtovanje, načrtovanje prodaje, načrtovanje proizvodnje, načrtovanje potreb po nabavi materiala, načrtovanje potrebnih kapacitet ter sistemi za podporo kapacitet strojev in materiala. Izpisi iz programa MRP II so povezani s finančnimi poročili, kot so: poslovni plan, poročilo o nabavi, poročilo o stroških transporta in stanju zalog v denarnih enotah. Programi so bili razviti najprej za eno organizacijo, nato pa prodani tudi drugim organizacijam, to pa je narekovalo njihovo standardizacijo. Prednost takšnega pristopa je skrajšanje časa za razvoj in uvajanje. Poleg tega so se ponudniki standardnih programov specializirali za izdelavo posameznih modulov (angl. Best-of-Breed, v nadaljevanju BoB 7 ). Tako so lahko imeli v eni organizaciji uvedenih več modulov različnih programerskih hiš, to pa pomeni, da je imel vsak oddelek svoj programski paket (finančni oddelek je imel finančno-računovodski IS enega ponudnika, skladišče je imelo IS za sledenje zalogam drugega ponudnika itd.). ti programi med seboj niso bili neposredno povezani, zato je bilo treba veliko podatkov zapisovati ročno (Hoeven, 2009). Ker je imel vsak program svojo PB, med temi PB pa ni bilo vmesnikov, ki bi podatke prenašali v realnem času (Shields, 2001), ti podatki niso bili avtomatično sinhronizirani in zato v različnih programih niso bili vedno enaki (Hoeven, 2009). Ponudniki rešitev MRP II so obstoječim modulom dodajali nove module (Shields, 2001), ki so predstavljali najboljšo prakso (angl. Best Practice) v avtomatizirani podpori poslovnim procesom. To pomeni, da so ponudniki standardnih rešitev uporabili najboljše ideje svojih odjemalcev in strokovnjakov in jih vključili v svoje rešitve. Programi MRP II so tako v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prerastli v t. i. celovite informacijske rešitve oz. rešitve ERP (angl. Enterprise Resource Planning, v nadaljevanju ERP 8 ). Rešitve ERP so nadgradnja programov MRP II, z dodatno funkcionalnostjo financ, distribucije in človeških virov (Siriginidi, 2000, Olson, 2004). Poleg tega vključujejo rešitve ERP tudi drugo podporo (angl. Back Office), kot so urejanje naročil, upravljanje financ, skladiščenje, distribucija, kontrola kakovosti, upravljanje premoženja in upravljanje človeških virov. Rešitve ERP so zmogljivejše od rešitev MRP II, saj vključujejo orodja za načrtovanje vseh virov v organizaciji, zagotavljajo integracijo prodaje, proizvodnje in 6 MRP II angl. Manufacturing Resource Planning, programi za načrtovanje vseh proizvodnih virov 7 BoB ang. Best-of-Breed, specializirani programi, moduli za posamezno funkcijo v podjetju 8 ERP angl. Enterprise Resource Planning, sistemi za celovite informacijske rešitve 13

14 finančnih tokov v realnem času in vključujejo pristope načrtovanja virov v razširjeno oskrbovalno verigo kupcev in dobaviteljev (Wallace in Kremzar, 2001, v Sternad, 2011). Rashid (Rashid et al., 2002) ugotavlja, da so rešitve ERP prisotne večinoma v velikih podjetjih in da je zato naslednja poteza ponudnikov, ponuditi prilagojene rešitve ERP malim in srednje velikim podjetjem (MSP 9 ). Ta preobrazba pa narekuje poznavanje zgodovine, razvoja rešitev ERP in njihovih sedanjih arhitektur, kajti njihove prednosti in slabosti bodo pomembno vplivale na prodor na te nove trge. Stanje na trgu in splošna strategija velikih podjetij bosta na podlagi referenc pomembno vplivala na pripravo ponudnikov za prodor na nove trge. Na podlagi tega sestavka ugotavljamo, da sta rast in uspeh uvedenih rešitev ERP in njihov razvoj odvisna od njihove sposobnosti in razpršenosti njihove prezentacije v okviru upravljanja odnosov s strankami (CRM 10 ), upravljanja oskrbovalne verige (SCM 11 ) in ostalih razširjenih modularnih rešitev ter integracije z internetno podprtimi sistemi. Pospešena rast informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT 12 ), podprtih z razvojem mikroelektronike, strojne in programske opreme, je vplivala na vsenavzočnost računalniških aplikacij v podjetjih. Vzporedno postaja poslovno okolje vse bolj kompleksno, pridobljeni podatki omogočajo pravočasno in učinkovito naročanje kosovnic, gospodarjenje z inventarjem, financami in človeškimi viri ter distribucijo izdelkov in storitev. Iz tega izhaja, da potrebuje podjetje za upravljanje učinkovite IS, da lahko poveča konkurenčnost z zmanjševanjem stroškov in izboljšano logistiko. Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let se nove programske rešitve, v industriji znane kot rešitve ERP, uvajajo le v velikih industrijskih podjetjih z zapletenimi proizvodnimi procesi. Za uvedbo in uporabo teh dragih zapletenih sistemov, vedno izdelanih na zahtevo podjetja, pa so potrebni svetovalci. V veliko primerih te rešitve ERP prisilijo podjetja, da prestrukturirajo poslovne procese in jih prilagodijo programski logiki uvedenih rešitev ERP, s tem pa postane naročnik še bolj odvisen od ponudnika. Neslutena rast sposobnosti računalnikov in vloge interneta pa privabljata vedno več ponudnikov in seveda tudi kupcev rešitev ERP, s tem in z osvajanjem interneta pa prihaja do rušenja pregrad med ponudniki in strankami in do sodelovanja prek interneta, ekstraneta in celostne internetne podobe. Razvoj se nadaljuje in lahko govorimo o procesu, ki se nikoli ne konča (Rashid et al., 2002). 9 MSP mala in srednje velika podjetja (angl. SMEs Small and Medium Enterprises) 10 CRM angl. Customer Relationship Management, upravljanje odnosov s strankami 11 SCM angl. Supply Chain Management, upravljanje oskrbovalne verige 12 IKT Informacijsko-komunikacijska tehnologija (angl. ICT Information and Communication Technology) 14

15 KUPCI DOBAVITELJI Razvoj na področju rešitev ERP tesno sledi razvoj strojne in programske opreme. Za boljše razumevanje je na voljo shematski prikaz rešitve ERP (slika 2). Slika 2: Shematski prikaz rešitve ERP ZUNANJE POROČANJE POROČANJE PODJETJU NOTRANJE POROČANJE PRODAJA IN DISTRIBUCIJA ODDELEK STORITEV CENTRALNA BAZA PODATKOV FINANČNI PROGRAMI PROIZVODNI PROGRAMI UPRAVLJANJE PREMOŽENJA CRM Vir: Prirejeno po Rashid et al., 2002 Z letom 2000 se je začelo obdobje rešitev ERP II (Harwood, 2004), ki se kaže v spreminjanju koncepta rešitev ERP iz podpore za 'zadnjo pisarno' (angl. Back Office) ene organizacije v povezovanje in podporo za več medsebojno povezanih organizacij (v elektronsko poslovanje podjetja s podjetjem, v nadaljevanju B2B 13, in v elektronsko izmenjavanje podatkov (angl. electronic data interchange), v nadaljevanju EDI. Glavna značilnost tega obdobja je, da so organizacije odprle svoje sisteme drugim organizacijam, dobaviteljem in/ali kupcem (Harrington et al. 2001). Tako se je funkcionalnost rešitev ERP razširila tudi na funkcionalnost strežbe (angl. Front Office), kamor spadajo e-poslovanje (angl. e-business), SCM in CRM. Organizacija Gartner Group tako definira rešitve ERP II kot poslovno strategijo in skupek industrijsko prilagojenih aplikacij v verigi od dobaviteljev do kupcev (Harwood, 2004). Z vidika tehnološke platforme pa je sistem fleksibilnejši, saj omogoča večtirno arhitekturo odjemalec-strežnik, ki podpira spletno platformo (Motiwalla in Thompson, 2009). 13 B2B angl. Business to Business, elektronsko poslovanje podjetja s podjetjem 15

16 V tabeli 1 so prikazane razlike med konceptoma rešitev ERP in ERP II. Tabela 1: Primerjava med rešitvami ERP in rešitvami ERP II ELEMENT REŠITVE ERP REŠITVE ERP II Vloga aplikacije Poslovna področja Funkcije znotraj področja Procesi, ki so potrebni za izvedbo funkcij Optimiziranje poslovanja v organizaciji Proizvodnja in distribucija Proizvodnja, prodaja in distribucija ter finance Notranji, skriti Sodelovanje v vrednostni verigi Procesi med industrijskimi sektorji in posebnimi sektorji Procesi med industrijskimi sektorji in posebnimi sektorji Zunanji, povezani Sistemska arhitektura Zavedajoč se spleta, zaprt, monolitski Temelječ na spletu, odprt, sestavljen iz komponent Vir: Gartner Inc. (v S. Harwood, 2004, povzeto po Sternad, 2011) Pregled razvoja rešitev ERP pa zaključujemo z avtorjema Monkom in Wagnerjem (2006), ki pravita, da ima večina podjetij štiri poslovna področja, to pa so marketing in prodaja, upravljanje oskrbovalne verige (SCM), računovodstvo in finance ter upravljanje človeških virov (HRM). Vsako področje je sestavljeno iz več ožjih poslovnih funkcij, te pa sestavlja več specifičnih aktivnosti. Zgodovinsko je bila organizacijska struktura razdeljena po poslovnih področjih. Kar se je dogajalo znotraj enega poslovnega področja, ni bilo tesno povezano z drugimi poslovnimi področji. Enako je veljalo tudi za IS, saj posamezni niso bili kompatibilni z IS drugih področij. Velja pa, da bolje ko zna podjetje združiti aktivnosti vseh funkcijskih področij, uspešnejše je v današnjem konkurenčnem okolju. IS so zato danes zgrajeni tako, da si poslovna področja delijo iste podatke, ob tem pa se zaradi poslovanja prek vrednostne verige briše tudi meja med poslovnimi procesi znotraj in zunaj organizacije. Takšne sisteme imenujemo integrirani IS oz. rešitve ERP (Sternad, 2011). 16

17 2.3 Razlogi za uvedbo rešitev ERP Podjetja v svojem nenehnem boju za prevlado na trgu pospešeno investirajo v prenovo obstoječih IS, saj so lahko konkurenčna le s tem konceptom. Trg ponudnikov rešitev ERP in konkurenti v panogi narekujejo posodabljanje in nadgradnjo nekompatibilnih IS v integrirane rešitve ERP. Podjetja se odločajo za prenovo na osnovi naslednjih razlogov (Kovačič, 2008): - Obstoječi IS je razdrobljen na več parcialnih rešitev (t. i. informacijskih otočkov), med katerimi ni direktne povezave. - Prihaja do neažurnosti podatkov in večkratnega vnašanja istih podatkov. - Poslovni procesi so informatizirani le delno in ne v celoti. - Vodstvu in drugim vodilnim strukturam v podjetju, razdrobljene podatkovne baze ne dajejo primerne podpore za odločanje. - Obstoječi IS omogoča le zelo omejene nadgradnje in je slabo dokumentiran. - Število uporabnikov IS in struktura organizacije se bosta v prihodnosti bistveno spremenila, zato bi bile potrebne obsežne nadgradnje EDI, obstoječega IS. - Poslovni procesi v podjetju so nepregledni, izvajalci gledajo nanje parcialno in ne kot na celovit poslovni proces. - Poslovni procesi niso optimizirani. - Trenutne razmere v podjetju (združitev več podjetij) same po sebi motivirajo uporabnike rešitev ERP, da razmišljajo o poslovnih procesih, v katere so vpeti. - Kadrovsko je podjetje pripravljeno za prehod na integriran IS, saj je pristop k informatizaciji poslovanja temeljit in projektno voden. Poleg naštetih osnovnih razlogov za prenovo IS pa organizacije ob odločitvi za to največkrat navajajo tri vrste razlogov: strateške, taktične in operativne. Navedeni so v tabeli 2 (Plesnik, 2010). Tabela 2: Razlogi za nakup rešitev ERP Strateški Taktični Operativni Razviti nove poslovne Znižati stroške in izboljšati Znižati stroške in izboljšati strategije, dvigniti uspešnost učinkovitost poslovnih učinkovitost poslovnih poslovanja procesov procesov Omogočiti globalizacijo Povečati prilagodljivost Izboljšati kakovost poslovanja in povezljivost z poslovnih procesov, informacij in izvajanja okoljem izboljšati določene poslovne procese procesnih aktivnosti Omogočiti strategijo Integrirati poslovne procese Povečati uporabnost rešitev, upravljanja odnosov s znotraj podjetja in odnose s izboljšati informacijsko strankami (CRM) in kupci in dobavitelji (tehnološko) infrastrukturo, upravljanja oskrbovalne znanje, motiviranost kadrov verige (SCM) Uporabljati enotne En sistem nižji stroški podatkovne zbirke, kar vzdrževanja pomeni lažji dostop do podatkov Omogočiti boljšo kontrolo nad prenosom informacij v podjetju Vir: Kovačič et al.,

18 Sodobni integrirani sistemi povečujejo nadzor nad denarnim tokom, kar je zelo pomembno, saj zaradi integriranega toka podatkov onemogočajo stekanje finančnega in materialnega premoženja podjetja v privatne roke in tako zagotavljajo normalno delovanje podjetja po sistemu uspešnosti poslovanja. 2.4 Zgradba in delovanje rešitev ERP Rešitve ERP so enako kot vsi drugi IS sestavljene iz strojne opreme (strežniki in periferna oprema), programske opreme (operacijski sistem in podatkovna baza), informacij (podatki organizacije iz notranjih in zunanjih virov), procesov (poslovni procesi, procedure in politike) ter ljudi (uporabnikov in informatikov v podjetju), nastopajočih v procesu vhoda, obdelave in izhoda iz sistema (Motiwalla in Thompson, 2009, v Sternad, 2011). Na arhitekturo rešitev ERP lahko gledamo z dveh zornih kotov (Sternad, 2011): 1. funkcijskega zornega kota ta določa module rešitev ERP, ki bodo podpirali različne poslovne funkcije v organizaciji, in 2. sistemskega zornega kota ta pa določa arhitekturo rešitev ERP na podlagi strojne opreme, programske opreme in omrežja Moduli rešitev ERP Glavna naloga rešitev ERP je, da zagotavljajo podporo poslovnim funkcijam, kot so: računovodstvo, proizvodnja, upravljanje financ, človeški viri, proces prodaje in proces nabave za različne deležnike znotraj podjetja. Podjetje izbere in uvede module na podlagi analize v podjetju. Rešitev ERP omogoča za vse uporabnike enako funkcionalnost (vse podatke integrira iz obstoječih PB, noben se ne izgubi), s tem da so podatki integrirani oz. jih je mogoče uporabljati v vseh modulih rešitve ERP. To pomeni, da so podatki vpisani v sistem samo enkrat, in to odvisno od organizacijskih pravil, in da so dostopni uporabnikom znotraj ali zunaj podjetja. Ti moduli omogočajo funkcionalnost poslovnih politik in procesov v računovodstvu, proizvodnji, financah itd. Ker pa so nekatera poslovna pravila, kljub temu da ponudniki rešitev ERP poudarjajo, da so njihove rešitve narejene po principu najboljše prakse, v konfliktu z organizacijskimi politikami, je treba rešitve ERP podjetjem prilagoditi. Danes ponujajo ponudniki rešitev ERP funkcionalnost osnovnih modulov rešitev ERP. Svetovalno podjetje Aberden Group je na podlagi različnih rešitev ERP določilo 24 generičnih modulov rešitev ERP (Aberden Group, 2006). Med osnovne module spadajo: glavna knjiga, obveznosti, terjatve, upravljanje naročil, nabava, upravljanje zalog in plače. 18

19 Vsi vodilni ponudniki rešitev ERP zagotavljajo funkcionalnost generičnih modulov rešitev ERP, funkcije pa različno imenujejo, kot je prikazano v tabeli 3 (Sternad, 2011). Tabela 3: Moduli rešitev ERP Funkcija SAP Oracle Microsoft Proces naročila Sales and Distribution (SD) Marketing Sales Sales & Marketing Nakup materiala in surovin Materials Management (MM) Procurement Purchase Planiranje proizvodnje Production Planning (PP) Manufacturing Resource planning & Manufacturing Finančno računovodstvo Financial Accounting (FI) Financials Financial Management Upravljanje financ Controlling (CO) Človeški viri Human Resources (HR) Human Resources Human Resources Vir: SAP, 2010, Oracle, 2010, Microsoft, 2010, v Sternad,

20 2.4.2 Arhitektura rešitev ERP Po Andereggu et al. (2000) so rešitve ERP sestavljene iz osnovnih delov, prikazanih na sliki 3. Temelj koncepta rešitev ERP so podatki organizacije. Organizacija potrebuje za poslovanje podatke, obdeluje in hrani pa jih lahko na enem mestu, v PB, in jih s pomočjo integracije programov in PB prenaša med različnimi programi, PB in zunanjimi napravami. Integracija programov in PB zagotavlja funkcionalnost rešitev ERP. Slika 3: Koncept rešitve ERP v obliki trikotnika FUNKCIONALNOST PROGRAMI PB PROGRAMI INTEGRACIJA OBDELAVA HRANJENJE PRENAŠANJE PODATKI Vir: Anderegg et al., 2000 Motiwalla in Thompson (2009) poudarjata, da so aplikacije rešitve ERP najbolj običajno porazdeljene med strežnike in odjemalce. Strežniki so centralizirani, uporabniki pa dostopajo do njih z več lokacij v organizaciji. Za lažje upravljanje kompleksnosti, ki vključuje razpršenost in prilagodljivost s pomočjo sistemskih zmožnosti»plug-n-play«, je arhitektura rešitve ERP organizirana v nivojih. Rešitve ERP so sestavljene iz dveh ali treh nivojev, pri tem pa je vsak nivo odgovoren za določen del sistemske funkcionalnosti, in sicer (Sternad, 2011): 1. Podatkovni nivo (angl. Data Tier) je odgovoren za ravnanje s podatki. Vključuje centralni repozitorij za vse podatke, ki se uporabljajo v vseh modulih, in vzdržuje integriteto prenosa podatkov med strežniki in odjemalci. Sistemske komponente na tej ravni vključujejo upravljanje SQL in drugih komponent vmesnikov do sistema za ravnanje s podatki (SUPB) organizacije. 2. Poslovni nivo (angl. Business Tier) vključuje komponente, ki jih uporablja poslovna logika funkcijskih modulov. Deluje kot vmesnik med aplikacijami odjemalcev in PB. 3. Predstavitveni nivo (angl. Presentation Tier) je odgovoren za uporabniške vmesnike. Skrbi za prikaz uporabniških vmesnikov in vpis podatkov in posreduje zahteve po podatkih. V trenutni generaciji rešitev ERP ta nivo po navadi temelji na spletu, kar pomeni, da uporabniki dostopajo do aplikacije prek spleta. 20

21 Infrastruktura IT v organizacijah se je prestavila s principa centraliziranih odjemalcevstrežnikov (enonivojska struktura), prikazana na sliki 4, v princip porazdeljenih sistemov. Slika 4: Prikaz enonivojske arhitekture Vir: Lončarič et al., 2008 Lončarič et al. (2008) pravijo, da se pri enonivojski arhitekturi aplikacij uporablja datotečni strežnik z nameščenimi le datotekami, ki tvorijo PB, in da ta do njih dostopa s pomočjo operacijskega sistema. Vsi programski moduli, potrebni za dostop do podatkov (SUPB in uporabniške aplikacije), so nameščeni pri odjemalcu. S porazdeljeno arhitekturo so bile rešitve ERP prve generacije dvonivojske (predstavitveni nivo in aplikacijsko-podatkovni nivo), kar prikazuje slika 5. Slika 5: Prikaz dvonivojske arhitekture (prva generacija rešitev ERP) Vir: Lončarič et al.,

22 Pri dvonivojski arhitekturi so programski moduli ločeni. Program, ki omogoča in nadzoruje dostop do PB, je nameščen na podatkovnem strežniku, pri odjemalcih pa so nameščene le uporabniške aplikacije. Značilnosti dvonivojske arhitekture so: - Podatkovni bazi je dodan strežniški in odjemalčev modul. - Odjemalec je odgovoren za logiko I/0 procesiranja in logiko nekaterih poslovnih pravil. - Strežnik je odgovoren za vse funkcije shranjevanja in dostopanja do podatkov. - SUPB je nameščen le pri strežniku. Prednosti dvonivojske arhitekture: - Postaje odjemalcev so lahko manj zmogljive. - Po omrežju poteka manj podatkovnega prometa. - Izboljšana je integriteta podatkov (centralizacija nadzora). - Shranjene procedure omogočajo, da se nekatera poslovna pravila izvajajo na strežniku. Kasneje prehajajo rešitve ERP na trinivojsko arhitekturo predstavitveni, aplikacijski in podatkovni nivo (Sternad, 2011). Trinivojsko arhitekturo ponazarja slika 6. Slika 6: Trinivojska arhitektura rešitve ERP Vir: Lončarič et al., 2008 Lončarič et al. (2008) poudarjajo, da v trinivojski arhitekturi uvedemo dodatni aplikacijski strežnik, na katerem je nameščena uporabniška aplikacija. To omogoči dodatno razbremenitev odjemalčevega sistema. Naloge odjemalca (1. nivo) so, da uporablja uporabniški vmesnik in zahteva podatke. Naloge aplikacijskega strežnika (2. nivo) so, da opravlja poslovna opravila in procesira. Naloge podatkovnega strežnika (3. nivo) so, da shranjuje podatke in procedure, zaklepa zapise in skrbi za integriteto in varnost podatkov. Z uvajanjem vse kompleksnejših rešitev ERP, ki so se razširile na vsa poslovna področja, pa prehajamo na n-nivojsko arhitekturo (Sternad, 2011), ponazorjeno na sliki 7. 22

23 Slika 7: n-nivojska arhitektura rešitve ERP Vir: Lončarič et al., 2008 Lončarič et al. (2008) zaključujejo, da večina današnjih spletnih aplikacij sloni na uporabi n-nivojske arhitekture aplikacij odjemalec-strežnik. Poleg podatkovnega in aplikacijskega strežnika vključuje ta arhitektura še spletni strežnik. Tako je odjemalčev sistem maksimalno razbremenjen. n-nivojska arhitektura je omogočila silovit razmah mobilnega poslovanja. Glavni problem v omrežnem okolju pa je visoka stopnja ranljivosti sistema, zato je treba zagotoviti kompleksno večnivojsko varovanje. 2.5 Prednosti in slabosti rešitev ERP Bradford (2008) pojasnjuje, da so podjetja od začetkov uporabe težkih namiznih računalnikov pa vse do prihoda rešitev ERP vzdrževala praviloma več sklopov podatkov o istih strankah, in sicer v številnih organizacijskih bazah podatkov. Ob tem, da so ti samostojni sistemi spodkopavali prizadevanja za integracijo in zbiranje podatkov, nastane dodaten problem še s časovnim zamikom zaradi prepisovanja podatkov iz enega sistema v drugega. Najpogosteje je ta prenos vključeval tiskanje podatkov iz enega sistema in prenos natisnjenega do zaposlenega v drugem oddelku, ta pa je nato prebiral te natisnjene podatke in jih vnašal nespremenjene v samostojni sistem. Z rešitvami ERP je drugače podatek, enkrat vpisan v sistem, je dostopen uporabnikom (seveda z omejeno dostopnostjo in avtoritetami) v vseh oddelkih znotraj podjetja, in to pravočasno. Poleg tega pa so rešitve ERP odlično orodje za preprečevanje človeške napake. Očitno je, da se zahteva po vnovičnem vnosu istega podatka izloči, vedno ko podatek ni potreben za izpeljavo v drugem oddelku, vsaka posodobitev podatkov pa je na voljo tudi drugemu uporabniku kjerkoli v podjetju in verjetnost napačnih informacij se tako zmanjša. Rešitev ERP je 23

24 poenostavila postopek za odpravljanje napak če se napaka pojavi, jo je treba samo odpraviti in shraniti, in sicer na eni lokaciji, in vsak oddelek bo imel dostop do posodobljene, popravljene informacije. Celjan (2009) navaja, da je okrepljena zahteva vrhovnega menedžmenta po nadzoru nad skupnimi stroški in verigo poslovnih procesov privedla do razvoja enotne rešitve ERP, ki podjetju omogoča dostop do pravih informacij ob pravem času (angl. Real-time Information). Temeljne prednosti rešitve ERP (Stair in Reynolds, 2009) so tako: - izboljšan dostop do podatkov, pomembnih za operacijsko odločanje Rešitve ERP delujejo prek integrirane PB, kar pomeni, da ne prihaja do podvajanja podatkov in da lahko do istega podatka dostopa več poslovnih funkcij hkrati. Tako nam sistem omogoča hiter dostop do kakovostnih informacij. - odprava dragega, nefleksibilnega sistema Vpeljava rešitve ERP omogoča podjetju, da se znebi ducata ali celo več sto ločenih IS in aplikacij in jih nadomesti z enim samim povezanim sistemom za celotno organizacijo. V večini primerov gre pri IS za zastarele, okorne sisteme, za katere ni več strokovnjakov, ki bi jih razvijali. Take IS je zelo težko ali celo nemogoče popravljati in nadgrajevati. - izboljšanje delovanja poslovnih procesov Konkurenca zahteva od podjetij, da strukturirajo svoje poslovne procese tako, da so čim bolj učinkoviti in osredotočeni na potrebe kupcev. Ponudniki rešitev ERP posvečajo veliko časa opredelitvi najboljših poslovnih procesov. Vodilna podjetja v dejavnosti zbirajo vse potrebne informacije in zahteve ter jih nato primerjajo z ugotovitvami različnih raziskovalnih institucij. Vsak modul rešitve ERP vsebuje tako najučinkovitejše poti za dokončanje poslovnega procesa. - standardizacija tehnologije Z uvedbo rešitve ERP je podjetje upravičeno tudi do nadgradnje IT (strojna oprema, operacijski sistemi, PB ), ki jo uporablja. S centralizacijo in standardizacijo odločitev pa se podjetje znebi različnih nivojev operacijskih sistemov, PB, kupljenih od različnih ponudnikov. Rešitve ERP so veliko preglednejše in jih je laže vzdrževati Bradford (2008) pojasnjuje, da je ena od mnogih kritik rešitev ERP, da temeljijo na standardiziranem vodenju poslovnih procesov. Ta struktura je verjetno narekovala razmišljanje naročnikov in odločitev za najboljšo prakso, če pa je ta struktura zelo drugačna ali osredotočena na določeno podjetniško kulturo ali pričakovanja, lahko pričakujemo, da bodo imeli zaposleni pri uporabi tega sistema težave. Sistemu nekateri uporabniki očitajo zahtevnost in togost in da ne dopušča prilagajanj, vendar lahko rešitev ERP tako dolžijo za težave, ki pa so v resnici kulturne narave ali so posledica nesprejemanja. Če zaposleni rešitve ERP ne sprejemajo, je lahko to ena večjih ovir za njeno uspešno uvedbo, to pa se dogaja predvsem, če zaposleni niso bili usposobljeni in organizirano motivirani za sprejetje uvedbe rešitve ERP. 24

25 Celjan (2009) navaja, da je uvedba rešitve ERP zapleten in dolgotrajen proces, ki lahko ogrozi poslovanje podjetja. Največje slabosti rešitve ERP (Stair in Reynolds, 2009) so: - stroški in čas implementacije Če želimo kar najbolje izkoristiti nov sistem, je za njegovo implementacijo potrebnega veliko časa in denarja. Ponudniki rešitev ERPimajo sicer razvitih kar nekaj strategij uvedbe, a velika podjetja še vedno potrebujejo za uvedbo tri do pet let, za to pa potrošijo nekaj deset tisoč dolarjev. - težave pri uvajanju sprememb v poslovanje podjetja V nekaterih primerih morajo podjetja dramatično spremeniti določen poslovni proces, da se s tem prilagodijo sistemu. Te spremembe so lahko tako velike, da se zaposleni, ki so že dlje časa v podjetju, raje odločijo za upokojitev ali celo dajo odpoved, kot pa da bi se prilagodili spremembam. Podjetje lahko tako ostane brez izkušenega kadra. - omejena prilagodljivost sistema Ena največjih težav rešitev ERP je, da so slabo prilagodljive. Zelo malo podjetij lahko učinkovito uporablja osnovno, standardizirano verzijo rešitve ERP. V večini primerov je treba rešitev ERP prilagajati, spreminjati in dopolnjevati potrebam podjetja, to pa je zamudno in povečuje stroške. Čeprav se podjetje odloči za prilagoditev rešitve ERP, je pri prilagajanju velikokrat omejeno od ponudnika. - težave pri integraciji rešitve ERP z drugimi sistemi v podjetju Veliko podjetij ima tudi druge sisteme (finančni programi za analize, e-trgovina) in aplikacije, ki jih je treba povezati z rešitvijo ERP. Večina podjetij s težavo poveže te sisteme z rešitvijo ERP, veliko jih za to potrebuje dodatno programsko opremo (vmesnike), to pa ponovno poveča stroške projekta. - odvisnost od enega ponudnika rešitev ERP Zaradi visokih stroškov se podjetja večinoma ne odločajo za zamenjavo ponudnika rešitve ERP. Pri izbiri ponudnika mora biti podjetje zato še posebej pozorno, saj izbira poslovnega partnerja na dolgi rok, ne le najboljšega programskega paketa. Podjetje je tako kar precej časa odvisno od enega samega ponudnika. Po uspešni implementaciji pa izbrani ponudnik večinoma ni več dovzeten za težave, s katerimi se podjetje spopada med poslovanjem. - tveganje neuspeha pri implementaciji rešitve ERP Uspeh sistema je v celoti odvisen od zaposlenih na projektu in njihovega načina dela. To pomeni, da morajo biti zaposleni na projektu ustrezno usposobljeni. Večina podjetij pa skuša prihraniti denar prav z zmanjšanjem stroškov usposabljanja in izobraževanja. Če ima podjetje zadostna finančna sredstva za uvedbo rešitve ERP, prihraniti pa želi na račun izobraževanja in usposabljanja zaposlenih, tega sistema ne bo moglo uspešno uporabljati. Večina drugih slabosti, kot so nastajanje zamud pri implementaciji, povečana poraba sredstev, upiranje zaposlenih, ki ga pripisujemo uvedbi rešitev ERP, pa izhajajo večinoma iz pomanjkljivo opravljenega dela projektnega tima in ponudnikovih svetovalcev, ki niso pravilno ocenili položaja v podjetju in sprejeli ustreznih ukrepov. 25

26 2.6 Trg ponudnikov rešitev ERP V nadaljevanju bomo izpostavili nekaj svetovno znanih ponudnikov rešitev ERP, primerjali njihovo ponudbo in jih razporedili glede na njihov delež na trgu. Izpostavili bomo tudi nekaj domačih ponudnikov rešitev ERP, ki so prisotni na slovenskem trgu. Zanimivo je dejstvo, da se domači uporabniki rešitev ERP raje odločajo za znane tuje ponudnike rešitev ERP (SAP, Microsoft, Oracle) kot pa za domače ponudnike. V raziskavi, ki jo je opravilo podjetje Panorama Consulting Solutions (2012a), je opazno zanimivo dejstvo, da se delež prisotnosti navedenih posameznih večjih tujih ponudnikov od leta 2006 do leta 2012 skoraj ne spreminja, ostaja enak. Iz tega lahko sklenemo, da se podjetja, ki so v preteklosti že implementirala rešitev ERP enega od večjih ponudnikov rešitev ERP pri nadgradnji ne odločajo za spremembo ponudnika, pač pa posodobitev rešitve ERP ponovno naročijo istemu ponudniku. Raziskava podjetja Panorama Consulting Solutions je pokazala tudi določene kazalnike uspešnosti uvedbe rešitev ERP v prakso, in sicer: - Le 28 % projektov je končanih v načrtovanem časovnem okviru, medtem ko traja 61 % projektov dlje od načrtovanega in se le 11 % uvajanj konča pred predvidenim rokom. - Predvideni proračun prekorači kar 53 % projektov % uporabnikov meni, da niso pridobili niti polovice predvidenih koristi. - Z uvedeno rešitvijo ERP je zadovoljnih ali zelo zadovoljnih 68 % uporabnikov. V poročilu ERP 2012 podjetja Panorama Consulting Solutions (2012a) so malo kontradiktorno prejšnji navedbi predstavljeni podatki, ki kažejo, da kar 81 % anketirancev navaja zadovoljstvo s svojo rešitvijo ERP in da so se v zadnjem letu izboljšali tudi drugi podatki zmanjšali so se proračunski presežki izvajanja projektov in dosledneje je upoštevan časovni okvir uvedbe. Na drugi strani pa stopnja zadovoljstva strmo upade, ko začne podjetje bistveni postopek izvajanja. Čeprav gre tu za postopek z različnimi možnimi scenariji, vključno s pomanjkanjem ustreznega kadra, slabim razumevanjem postopkov izvajanja, pomanjkanjem razumevanja tako uporabnika kot odločevalca pri izbiranju rešitve ERP, poročilo pokaže, da skoraj 41 % vprašanih navaja, da so spremenili svoje poslovne procese in jih prilagodili rešitvi ERP. Ta ugotovitev se navezuje na osupljivo dejstvo, da je skoraj dve tretjini (63 %) vprašanih podjetij imelo težave pri reševanju vprašanja tako poslovnega procesa kot organizacijskih sprememb v podjetju. Trg rešitev ERP delimo glede na število uporabnikov znotraj organizacije na tri skupine (Bradford, 2008, v Sternad, 2011), na: - Tier I organizacije z več kot zaposlenimi (to so organizacije s seznama Fortune 500 in druge organizacije, katerih letna prodaja presega 250 miljonov dolarjev, vključno z velikimi državnimi upravami in drugimi javnimi agencijami.), - Tier II srednje velike organizacije s 100 do 999 zaposlenimi, katerih prodaja znaša od 2 do 250 miljonov dolarjev, - Tier III organizacije, katerih prodaja je pod 2 miljonoma dolarjev in zaposlujejo manj kot 100 ljudi Organizacije drugega in tretjega razreda so znane kot male in srednje velike organizacije (angl. Small-to- Medium sized Enterprises, v nadaljevanju MSV). 26

27 Sternad (2011) navaja, da imajo rešitve ERP različen tržni delež tudi glede na velikost organizacije. Raziskava podjetja Panorama Consulting Solutions (2012b) primerja uvedbo rešitev ERP glede na deleže»velikih treh«(three of Titans), podjetja SAP, Oracle, Microsoft, in ostalih ponudnikov za II-tirne in III-tirne skupine podjetij. Zbrani podatki kažejo, da se SAP prepričljivo uvršča najvišje med velikimi tremi, z več kot petinskim tržnim deležem (22 %), sledi Oracle s 15-odstotnim tržnim deležem in Microsoft z 10 % skupnega tržnega deleža. Rešitve tier II (vključujejo tudi Infor in Epicor) predstavljajo le 16 % trga, medtem ko predstavljajo rešitve tier III in drugi poveljujočih 37 % trga, kar prikazuje slika 8. Slika 8: Svetovni tržni delež največjih ponudnikov rešitev ERP Svetovni tržni delež v letu 2012 Tier III 37% Tier II 16% SAP 22% Microsoft 10% Oracle 15% SAP Oracle Microsoft Tier II Tier III Vir: Panorama Consulting Solutions, 2012b V nadaljevanju bomo prestavili pet največjih ponudnikov rešitev ERP in globalno drugega največjega svetovnega ponudnika, Oracle. Predstavljamo (Sternad, 2011): SAP Podjetje SAP je največji ponudnik rešitev ERP, z največjim tržnim deležem v svetovnem merilu. Ustanovljeno je bilo leta 1972, s sedežem v Walldorfu v Nemčiji, in je pionir na področju konceptov rešitev ERP (Hoeven 2009). Ponuja vertikalne rešitve za vsa glavna področja v industriji in trgovini. Njihove rešitve uporablja več kot 12 milijonov uporabnikov na več kot namestitvah. SAP zaposluje več kot 32 tisoč ljudi v več kot 50 državah. Rešitve SAP uvaja več kot partnerjev za velika podjetja sta na voljo rešitvi SAP Business Suite in SAP Netweaver, za MSV podjetja pa SAP Business one in SAP All-in-One (SAP, 2013). MICROSOFT DYNAMICS Podjetje Microsoft je vstopilo na trg rešitev ERP kasneje kot drugi ponudniki. Ima širok spekter rešitev, večino pa jih je pridobilo s prevzemi. Njihov portfolio sestavljajo: Dynamics NAV (prej znan kot Navision), Dynamics AX (prej znan kot Axapta), Dynamics GP (prej znan kot Great Plains), Dynamics SL (prej znan kot Solomon) in Dynamics CRM. GP in SL se uporabljata v Ameriki, NAV in AX pa v Evropi, pri čemer velja, da je AX namenjen za večje organizacije. Glavna prednost rešitev 27

28 Microsoft Dynamics so uporabniški vmesniki, ki so uporabnikom znani z drugih aplikacij, kot npr. paket Microsoft Office (Microsoft Dynamics, 2013). INFOR GLOBAL SOLUTIONS Podjetje INFOR ponuja rešitev Baan za serijsko proizvodnjo in Adage za projektno proizvodnjo. Rešitev Baan je postala znana v 90. letih, ko jo je uvedel letalski gigant Boeing. Podjetje Infor je prevzelo veliko svojih konkurentov in je po tržnem deležu sedaj na tretjem mestu Rešitev ERP. Sedež ima v Alpharetti, v ameriški zvezni državi Georgia. Zaposluje prek ljudi, ima prek strank in je prisotno v več kot 100 državah (Infor, 2013). SAGE GROUP Podjetje Sage Group je bilo ustanovljeno leta 1981 v Veliki Britaniji in je osredotočeno na MSV podjetja. Ima več kot 6,1 milijona strank in zaposluje ljudi. Podjetje trži tri linije rešitev, in sicer: Sage Accpac ERP, Sage Pro ERP in Sage Business Vision (Sage Group, 2013). ORACLE Podjetje Oracle je bolj znano po relacijskih bazah kot po rešitvah ERP. Svoj delež na trgu je povečalo z razširitvijo področja s številnimi odmevnimi prevzemi podjetij, kot so JD Edwards, PeopleSoft (v nadaljevanju PS), Siebel CRM in drugi. Glede na ta posebni model rasti je postalo na trgu zelo prilagodljivo s ponudbo modelov Best-of-breed (v nadaljevanju BoB). Zraslo je prav s ponudbo posameznih rešitev BoB, še bolj pa je napredovalo s priključitvijo JD Edwards z rešitvijo, imenovano Enterprise One, predvsem s funkcionalnostjo rešitve Oracle E-Business Suite (v nadaljevanju EBS). Rešitev Oracle EBS je sestavljena iz več kot desetih linij, vsaka od njih pa iz več modulov, ki imajo ločen dostop. Druga prednost podjetja Oracle je ponudba ERP, združena v rešitvi JD Edwards in PS. JD Edwards še posebej dobro podpira predelovalno industrijo in je integracijskoaplikacijska podpora celovite rešitve ERP, ki zajema široko paleto poslovnih procesov v enotni PB. JD Edwards Enterprise One je odprta platforma, ki zagotavlja široko podporo različnim operacijskim sistemom, PB in Oracle vmesnikom ter vmesnikom ostalih dobaviteljev. PS je namenjen velikim podjetjem, posebej javnemu sektorju in finančnim institucijam. Ima osem različnih informacijskih rešitev za finance SCM, HRM, CRM in druge, med katerimi so najbolj zaželene rešitve HRM in CRM. Pred prevzemom je rešitev PS za določenega uporabnika temeljila na arhitekturi odjemalec-strežnik. Sedanja različica PS temelji na spletno osredotočenem videzu, ki podpira vse poslovne funkcije podjetja, dostopne in delujoče na spletnem brskalniku. Oracle ponuja svoje rešitve v obliki različnih modelov uvajanja, vključno s takimi na vpogled in na zahtevo. Vse rešitve Oracle na zahtevo EBS na zahtevo, PS na zahtevo in JD Edwards na zahtevo so gostujoči sistemi in niso prave aplikacije SaaS 15. Ponudba se premika v smeri virtualizacije, kar pa je izključno Microsoftova terminologija za poslovanje v oblaku. Oraclova ponudba BoB dopušča več možnosti prilagajanja spreminjajočim se poslovnim potrebam, ta prednost pa lahko postane tudi slabost, ko je treba to rešitev kot standardizirano uvesti v večje organizacije. Prednosti ponujenih produktov podjetja Oracle so predvsem (Panorama Consulting, 2013b): - velika prilagodljivost pri financah in v računovodstvu, - cenovna dostopnost naprednega modula za podporo cenovno zahtevne zapletene scenarije, - enostavna interakcija s kupci in dobavitelji s pomočjo e-portala, - dobra arhitektura IT, 15 SaaS angl. System As A Service, ponudba zunanjega izvajanja storitev 28

29 - boljša konfiguracija izdelkov, - dobra funkcionalnost za proizvodne dejavnosti. V Sloveniji (Egart, 2011) se je najočitnejši preskok v uporabi rešitev ERP zgodil v obdobju po osamosvojitvi. Zaradi izgube velikega gospodarskega trga so bile potrebne spremembe v poslovanju. Veliko podjetij se je prilagodilo situaciji in se preusmerilo na zahodne trge. Prve rešitve ERP so bile namenjene predvsem izboljšanju učinkovitosti poslovanja. Novi trgi so zahtevali nujne spremembe, če so podjetja na tujem trgu hotela biti konkurenčna. V obdobju po osamosvojitvi je bila najbolj iskana rešitev ERP Baan, kasneje pa je vodilno mesto v industrijskih podjetjih pripadlo SAP-u. V zadnjem obdobju je tudi v Sloveniji opaziti razširjeno uvajanje rešitev ERP. Pri tem so še posebej aktivna velika podjetja, vse večji interes pa je zaznati tudi v srednje velikih in malih podjetjih (Lenart et al., 2009). Trg rešitev ERP v Sloveniji lahko razdelimo na ponudnike za velika in za mala podjetja. Največji ponudniki za velika podjetja so: SAP Slovenija (rešitve ponudnika SAP), Kopa (lastne rešitve), ITS Intertrade (rešitve ponudnika Baan), MAOP (rešitve ponudnika IFS Industrial & Financial Systems in lastne rešitve), Perftech (lastne rešitve) in Edico. Najbolj znani ponudniki za mala in srednje velika podjetja so: - Microsoft (ponudnik Microsoft Slovenija), z rešitvami Microsoft Dynamics NAV, - LANCom, podjetje za računalniški inženiring, z rešitvami Epicor iscala, - Datalab Tehnologije, z rešitvami Pantheon, - Andersen/Birokrat, s programskim paketom Birokrat, - Modri sistemi, z rešitvami Modis Intrastat, - SAOP, z informacijskim sistemom icenter in - MIT, informacijske rešitve, z rešitvami Orkester. Pri izbiranju rešitev podjetja včasih kolebajo med priznano, integrirano rešitvijo ERP tujega ponudnika in rešitvijo ERP domačega ponudnika. Lahko pa rečemo, da je lokalno podjetje, ki izpolnjuje pogoje, sposobno kakovostno postaviti rešitev ERP, in to velikokrat ceneje kot ponudniki priznanih programerskih hiš. Pomanjkljivost domačih ponudnikov pa je v tem, da postane uporabnik tako odvisen od ponudnika, ki ima pogosto omejene finančne in kadrovske vire. Tak ponudnik tako pogosto ne more dovolj hitro slediti vse hitrejšemu razvoju rešitev ERP, dovolj hitro razvijati svojega produkta in hkrati korektno skrbeti za že uvedene rešitve ERP. Trg se bo razvijal v smeri vse večjega povezovanja specializiranih ponudnikov z že obstoječimi velikimi igralci na trgu. Število velikih ponudnikov se bo zmanjševalo zaradi medsebojnega povezovanja, medtem ko bo konkurenca manjših, specializiranih ponudnikov vedno večja (Kovačič in Štumberger - Indihar, 2009). 29

30 3 INTELEKTUALNA LASTNINA Chitrakar (Chitrakar et al., 2000, v Kolar, 2011) definira intelektualno lastnino kot celoto pravic, ki izvirajo iz človekove znanstvene, tehnične, izumiteljske in umetniške ustvarjalne dejavnosti. Posebnost intelektualne lastnine je v tem, da je ni mogoče uživati, uporabljati in drugače razpolagati z njo na način, kot se razpolaga z materialnimi dobrinami. Predmetov intelektualne lastnine (tj. stvaritev znanstvene, tehnične ali umetniške narave) nikoli ni mogoče posedovati in izkoriščati na enak način kot klasične predmete lastnine (npr. zemljišča, hiše, avtomobile, denar ipd.). Lastniki intelektualnih stvaritev z njimi razpolagajo tako, da izkoriščajo pravice, ki izvirajo iz intelektualne lastnine. Intelektualna lastnina obsega dva sklopa pravic, ki se med seboj bistveno razlikujeta, to so pravice industrijske lastnine in avtorske pravice. Pravice industrijske lastnine ščitijo predvsem tiste rezultate človekove intelektualne dejavnosti (inovativnosti), ki pomenijo nove tehnične rešitve ali znake razlikovanja in so tehnično izvedljivi v proizvodnji. Med stvaritve, ki se varujejo s pravicami industrijske lastnine, spadajo izumi, zunanje oblike teles in površin, oblikovne rešitve ter oznake, ki služijo prepoznavnosti blaga in storitev na trgu. Te stvaritve se varujejo s pravicami industrijske lastnine in se gospodarsko izkoriščajo v proizvodnji (npr. patent, model ali vzorec) ali pa so namenjene označitvi blaga in storitev (blagovna in storitvena znamka, geografsko poreklo blaga). Ustvarjalec (inovator) pridobi pravice industrijske lastnine z vložitvijo prijave pri pristojnem organu. V Sloveniji ureja pravice Urad za intelektualno lastnino, ki izda odločbo in izum ali znak razlikovanja vpiše v register. Ustvarjalci ali inovatorji lahko svoje stvaritve izkoriščajo (podeljujejo licence za njihovo uporabo), šele ko pridobijo pravico industrijske lastnine v postopku za registracijo. Avtorsko in avtorskim sorodne pravice so pravice, ki stvariteljem del s področja književnosti, znanosti in umetnosti omogočajo izključno razpolaganje s temi deli. Avtor sam odloča, ali in kdo bo lahko uporabil njegovo avtorsko delo in s tem izkoristil njegovo avtorsko pravico. Enako velja za imetnike sorodnih pravic, izvajalce (igralce, glasbenike idr.), ki poustvarjajo avtorska dela, in za druge osebe, ki opravljajo dejavnosti, potrebne za to, da so avtorska dela dostopna javnosti (založnike, producente idr.). Tudi imetniki sorodnih pravic izključno dovoljujejo izkoriščanje svojih pravic. Stvaritve, ki jih varuje avtorsko pravo, so stvaritve, ki niso tehnične narave, zato jih ni vedno mogoče množično industrijsko reproducirati. Avtorske pravice na avtorskih delih nastanejo s samo stvaritvijo dela, zato jih ni treba pridobiti s postopkom registracije pri pristojnem organu. Avtorju pravice pripadejo takoj, ko ustvari avtorsko delo (slikarju, ko ustvari likovno delo, skladatelju, ko napiše skladbo ). Kdor želi uporabiti stvaritev, ki je avtorsko delo, mora za to pridobiti avtorjevo dovoljenje. Avtorske in sorodne pravice ureja vsaka država posebej. Mednarodnega avtorskega prava, ki bi avtomatično zaščitilo avtorje po vsem svetu, ni. Obstajajo le določene mednarodne konvencije, ki jih države lahko sprejmejo in v skladu z njihovimi zahtevami uredijo varstvo avtorskih pravic domačih in tujih avtorjev (Chitrakar et al., 2000). Intelektualno lastnino ponazarja slika 9. 30

31 Slika 9: Shematski prikaz intelektualne lastnine INTELEKTUALNA LASTNINA AVTORSKA IN SORODNE PRAVICE Avtorska pravica Sorodne pravice INDUSTRIJSKA LASTNINA Patent Model OSTALE PRAVICE Varstvo topografije polpredodniških vezij Varstvo novih sort rastlin Znamka Geografska označba Dodatni varstveni certifikat Firma Varstvo konkurence 3.1 Pravo intelektualne lastnine Vir:Tehnocenter, 2011 Po Krejan (2006) je področje prava intelektualne lastnine eno od zelo hitro rastočih in razvijajočih se pravnih področij. Pojem intelektualna lastnina skorajda ne potrebuje posebne razlage. Nanaša se na vrsto lastnine, ki izvira iz človekovega intelekta oziroma razuma. Intelektualna stvaritev je kot takšna neopredmetena; kadar je opredmetena v blagu in/ali storitvah, jo lahko imetnik pravice ali od njega pooblaščena oseba komercialno izkorišča (Pretnar, 2002). Pravo intelektualne lastnine je skup pravil, ki urejajo pravice na intelektualnih stvaritvah (Kocbek,1993). Za napredek varstva intelektualne lastnine je bil ustanovljen Mednarodni biro (BIRIP), po zadnji reviziji, v Stockholmu leta 1967, pa je bil zamenjan z mednarodno organizacijo WIPO (World Intellectual Property Organization). Ta je postala leta 1974 ena od specializiranih ustanov Organizacije združenih narodov s sedežem v Ženevi. Pravo industrijske lastnine in avtorsko pravo sta se pred ustanovitvijo omenjene organizacije obravnavala ločeno (Vukmir, 1994). Intelektualna lastnina se torej tradicionalno deli na dve skupini: na industrijsko lastnino ter avtorsko in sorodne pravice. Na mednarodni ravni so temeljne značilnosti in načela pravic industrijske lastnine urejeni s Pariško konvencijo iz leta 1883, pri nas pa to izčrpno ureja Zakon o industrijski lastnini. varstvo avtorskih pravic pa obravnava Bernska konvencija iz leta 1886; pri nas je to urejeno z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). 31

32 3.2 Avtorska in sorodne pravice Zgodovinski razvoj avtorskega prava Najzgodnejše zametke avtorskega prava lahko zasledimo že v precej oddaljeni zgodovini, ko se avtorji potrebe zaščite svojega avtorstva niso niti zavedali. Stari Rimljani, začetniki prava, zaščite avtorskih del niso poznali (Bahor, 2002). Prvi zametki zaščite avtorskih del se pojavijo v 15. stoletju, ko je Gutenberg iznašel tiskarski stroj (Križaj, 2002). Prva pravna zaščita avtorjev in njihovih del se je pojavila v začetku 18. stoletja, ko so leta 1709 v Angliji sprejeli Statute of Anne, imenovan tudi Copyright Act, ki naj bi varoval avtorje in njihovo delo. Do konca 18. stoletja se je zaščita avtorskih del razširila skoraj po vsej Evropi in Ameriki. S tem pa se je pojavila tudi težava, kako mednarodno zaščititi avtorske pravice. Po vzoru angleškega pravnega akta je bil leta 1790 tudi v Ameriki sprejet Copyright act (Bahor, 2002). Leta 1886, ko je bila podpisana Bernska konvencija in ustanovljeno mednarodno združenje za zaščito književnih in umetniških del, je bil problem zaščite avtorskih pravic skorajda rešen. Zaščita avtorske pravice pri netelesnem reproduciranju se je uveljavila šele sredi 19. stoletja, to je več kot 50 let po sprejetju zakona o književni in umetniški lastnini, in sicer v Franciji, po dolgoletnem dramatičnem sodnem sporu (Kristan, 2009). Po Jančič - Bogataj (2008, v Kolar, 2011) osredotočamo zgodovinsko perspektivo avtorskega prava na 17. in 18. stoletje, saj izvira prav iz tega obdobja. Da se koncept avtorstva v zgodovini zelo spreminja, si po Posnerju izposojamo primerjavo med dvema besediloma iz elizabetinske dobe. V tej dobi, torej v času, ko je ustvarjal Shakespeare, še niso poznali avtorskega prava (Posner, 2003) in tudi zato je bil pri elizabetincih obseg izposojanja tolikšen, da bi moderni pravniki nekatera njihova dela ocenili kot dela, ki posegajo v izvirnik, razen če jih ni avtor izvirnika, odobril (ibid.). Tako bi razsodili tudi v primeru enega najlepših Shakespearovih odlomkov v delu Antonij in Kleopatra, saj je očitno, da si je Shakespeare»izposodil«Northov prevod. North je prevedel Plutarha:» zdaj pa k tej osebi: ležala je pod paviljonom iz zlate tkanine, oblečena in nališpana, kakor običajno na slikah rišejo boginjo Venero: tik ob njej, na obeh straneh, pa so bili čedni fantje, oblečeni, kakor slikarji prikazujejo boga Kupida, z majhnimi pahljačami v rokah, s katerimi so pahljali...«[prevod: Jure Potokar.] Shakespeare odlomek v svoji knjigi zapiše na svojevrsten način:» Antonij: Zanjo samo je reven vsak opis: ležala je v šotoru iz bagra, z zlatom izvezenem, še slikovitejša od Venere, kjer domišljija deva v koš naravo; onkraj nje kot amorji, smejoči se, stali dečki z jamicami v licih in z mavričnimi ji pahljačami v naporu praznem zorna lica bolj žarili kot hladili «[Prevod: Janko Moder.] Dopolnjeno z lastnimi mislimi: Kot kaže primer, bi Shakespearu tedaj lahko prisodili plagiatorstvo tujega avtorskega dela, v omenjenem primeru prevod Plutarha, ki ga je prevedel sir Thomas North leta Če bi mu sodili po današnjih zakonih, bi Shakespeare za plagiatorstvo kazensko odgovarjal, saj je svojo knjižno mojstrovino izdal leta 1623, North pa je sklenil svoje življenje leta 1604, kar pomeni, da je Shakespeare v svojem delu uporabil odlomek prevoda le 19 let po Northovi smrti. 32

33 Vse do danes je zaščito avtorskih pravic najbolj zaznamovalo 20. stoletje, z razvojem IT. Pri zaščiti digitalnih avtorskih pravic so bili prvi prav Američani, ko so leta 1984 zaščitili avtorske pravice za računalniške programe in podatkovne baze (Bahor, 2002). V 90. letih so se oblikovale nacionalne strategije, katerih cilj je bil ponovno vzpostaviti ravnovesje v pravu glede avtorskih pravic, ki je bilo porušeno ravno zaradi razvoja digitalne tehnologije. V ZDA so zasnovali takšno strategijo s t. i. Belo knjigo, leta 1988, Evropska komisija pa je izdala t. i. Zeleno knjigo, leta 1995, v kateri zagovarja ukrepe, kot so na primer tehnološke ključavnice proti kopiranju digitalnih vsebin (Kristan, 2009). Odločitev, kaj je v posameznem zgodovinskem obdobju varovano kot avtorsko delo, je vsakokrat odvisna od družbenega konsenza. Zgodovina zaznamuje, da se z družbenim razvojem povečuje tudi zaščita del ustvarjalcev, ki svoja dela ustvarjajo v določenem obdobju vse do danes, ko digitalna tehnologija, ki s svojimi zmožnostmi ponuja nove vrste nadzora nad dostopom in uporabo avtorskih del, s svojimi prijemi prvič v zgodovini omogoča celo preveliko varstvo varovanih del in s tem ruši ravnotežje med družbenimi interesi, ki se zrcalijo v sistemu intelektualne lastnine in avtorskega prava (Jančič - Bogataj, 2008) Kdo je avtor 16 Chitrakar (et al., 2000, str. 14) definira avtorja kot fizično osebo, ki je ustvarila avtorsko delo. Fizična oseba je posameznik, ki je pravno sposoben (je zmožen biti nosilec pravic in obveznosti) za nastopanje v pravnih razmerjih. Pravno sposobnost pridobi fizična oseba z rojstvom in ji preneha s smrtjo. Pravna oseba pa nikoli ne more biti avtor, lahko je le imetnik avtorskih pravic, če jih avtor (fizična oseba) prenese nanjo z ustreznim dogovorom (avtorsko pogodbo). Pravna oseba je s pravnim aktom ustvarjena organizacija, skupnost oz. ustanova, ki se ji priznava lastnost pravnega subjekta. Avtor je tisti, ki je delo ustvaril. Ustvarjanje je dejavnost človekovega duha oz. intelekta, je aktivnost posameznega ustvarjalca (ali več ustvarjalcev skupaj), ki želi (želijo) svoje ideje izraziti, zato avtor nikoli ne more biti neka mehanska naprava (računalnik, fotoaparat, kamera). Prav tako se kot avtor ne šteje avtorjev pomočnik, ki brez ustvarjalnega prispevka poskrbi za tehnične razmere za delo (npr. postavi kamere, osvetljavo), ali organizator oz. koordinator ustvarjalnega procesa (planer opreme, snemanj ali scenograf). Niti ni avtor naročnik dela ali avtorjev delodajalec, ki pove, kakšno stvaritev želi od ustvarjalca, ali pa mu da smernice, v okviru katerih naj avtor ustvarja. Za avtorja velja tisti, čigar ime, psevdonim ali razpoznavni znak je naveden na avtorskem delu. Ta domneva velja, dokler se ne dokaže nasprotno. To pomeni, da lahko nekdo, ki meni, da je resnični avtor nekega dela on sam in ne tisti, ki je naveden kot avtor, izpodbija domnevo avtorstva in dokaže, da je avtor. Če mu to uspe, potem domnevni avtor, tj. tisti, ki je veljal za avtorja, dokler ni bilo njegovo avtorstvo ovrženo, ne more več uveljavljati upravičenj, ki izvirajo iz avtorske pravice. V nekaterih primerih želi avtor ohraniti svojo anonimnost. Ni avtorjeva dolžnost, da navaja svoje ime ali znak ob vsaki objavi svojih del, ima pa pravico do navedbe svoje identitete, ta pa nato zavezuje vse uporabnike njegovih del, ne pa njega samega. Če se avtor ne podpiše 16 Poglavje je povzeto po Chitrakar et al., 2000, str

34 pod svoje delo, to ne pomeni, da se je avtorskim pravicam odpovedal. Avtorska pravica na anonimno objavljenem delu še vedno obstaja in je varovana. Soavtorji so tisti avtorji, ki s skupnim delovanjem ustvarijo avtorsko delo, ki je nedeljiva celota in se zato ne da razdeliti na posamezne ustvarjalne prispevke, ki bi jih bilo mogoče ločeno izkoriščati (npr. dva avtorja skupaj napišeta besedilo, iz katerega ni mogoče izločiti besed in stavkov, ki jih je napisal en ali drug avtor). Prispevek vsakega avtorja mora biti avtorsko delo; torej ni dovolj, da nekdo zgolj pomaga avtorju (npr. zbere podatke, na podlagi katerih novinar napiše članek), da bi štel za soavtorja. Pri sodelovanju lahko en avtor ustvari več kot ostali, vendar morajo vsi avtorji prispevati vsaj toliko, da bi njihovo lastno delo lahko štelo za avtorsko delo. Ena pomembnejših posledic soavtorstva je, da en sam avtor skupnega dela ne more izkoriščati brez privoljenja drugih soavtorjev, lahko pa vsak posebej uveljavlja svoje moralne avtorske pravice (npr. eden hoče navedbo svojega imena v skupnem delu, drugi pa ne). Ustvarjalni delež posameznega soavtorja se določi glede na dejanski prispevek k stvaritvi avtorskega dela, razen kadar avtorji s pogodbo svoje ustvarjalne deleže določijo drugače, npr. se dogovorijo, da ima pisec besedila 50-, ilustrator 30-, oblikovalec knjige pa 20-odstotni ustvarjalni delež na avtorskem delu (ibid., str. 15). Posebnost glede soavtorstva poznamo pri avdiovizualnih delih, ki nastajajo s skupnim ustvarjanjem več različnih avtorjev. Zakon ne glede na to natančno določa, kdo so avtorji, in tako kot avtor avdiovizualnega dela ne more veljati nihče drug. To pa ne izključuje možnosti, da bi v vlogi enega izmed njih nastopalo več oseb (avtorjev). Soavtorji avdiovizualnega dela so: avtor priredbe, pisec scenarija, glavni snemalec in glavni režiser, v nekaterih primerih (kadar sta animacija in glasba bistveni element filma) veljajo za soavtorje tudi glavni animator, skladatelj glasbe in pisec glasbenih besedil. Pri ustvarjanju filmov in drugih avdiovizualnih del pa sodeluje še vrsta drugih ustvarjalcev. Njihov ustvarjalni prispevek je namenjen nastanku avdiovizualnega avtorskega dela in je neločljiv od drugih stvaritev, ki so vključene v to delo, tako da seznam omenjenih ustvarjalcev ni popoln. Zakon zato poleg soavtorjev avdiovizualnega dela opredeljuje posebno kategorijo avtorjev, to so avtorji prispevkov k avdiovizualnemu delu: scenograf, kostumograf, masker in montažer pa tudi animator in skladatelj glasbe, kadar teh dveh ne moremo šteti za soavtorja. Njihovo soustvarjanje je pri nastanku avdiovizualnega dela nujno potrebno, vendar pa glede na kriterije, ki jih postavlja zakon, ni tako bistveno, da bi jih šteli med avtorje avdiovizualnega dela (ibid., str. 16). Avtorji združenih avtorskih del niso soavtorji. Združena avtorska dela so dela, ki niso nastala s skupnim ustvarjanjem avtorjev, ampak so avtorji svoja samostojno in neodvisno nastala dela združili z namenom, da bi jih skupaj izkoriščali. Njihove posamične prispevke je mogoče izkoriščati tudi ločeno. Združeno delo je npr. zbirka kratkih zgodb pisateljev iz istega časovnega obdobja ali glasbeni album (kompilacija) z izbranimi skladbami, npr. z božično tematiko. Avtorji kolektivnih del so avtorji, katerih dela so na pobudo in v organizaciji naročnika (ki je lahko fizična ali pravna oseba) združena v neko novo avtorsko delo. Navadno so to enciklopedije, slovarji, leksikoni, atlasi, zborniki ipd. Kolektivno avtorsko delo se objavi z imenom naročnika, na tega avtorji prenesejo materialne in druge avtorske pravice na svojih prispevkih, avtorji (njihovo število mora biti veliko, sicer ne gre za kolektivno avtorsko delo) pa so kot avtorji posamičnih prispevkov navedeni v kolofonu ali v svojih prispevkih (ibid., str. 17). 34

35 3.2.3 Kaj je avtorsko delo 17 Avtorsko delo je individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je izražena na kakršenkoli način. Temeljne zakonske predpostavke, ki jih mora izpolnjevati vsaka stvaritev, da jo lahko opredelimo kot avtorsko delo, so: 1. individualnost oz. izvirnost To je tisti element avtorskega dela, ki izvira iz avtorja kot individualnega osebka z lastnimi idejami in koncepti; individualnost posamezne stvaritve je tisto, kar jo dela drugačno od drugih. 2. intelektualnost To pomeni, da je avtorsko delo posledica avtorjeve ustvarjalne dejavnosti, stvaritev je avtorjeva intelektualna lastnina. Avtorsko delo je netelesna dobrina, ki se lahko izrazi na nekem materialnem nosilcu, ni pa to nujno za njegov obstoj, lahko se izrazi tudi brez utelešenja (npr. glasbeni napev, recitacija pesmi) 3. stvaritev Avtorsko delo je rezultat človekovega umskega in duhovnega delovanja, ne pa posledica nekih mehanskih operacij ali naključnih naravnih procesov. 4. področja ustvarjalnosti (književnost, znanost in umetnost) Področja so določena široko, to pa pomeni, da avtorskopravno varstvo ni odvisno od estetskih vrednostnih meril posamezne stroke, ampak varuje tudi stvaritve, ki nimajo večje umetniške vrednosti (npr. šund literatura ali popularne popevke) ali imajo neko praktično, uporabno vrednost (npr. izvirno oblikovani kuhinjski predmeti). 5. izraženost avtorskih del v splošnem zunanjem svetu To je nujno zato, da jih lahko skupnost, kateri so namenjene, zazna. Stvaritvi ni mogoče zagotoviti avtorskopravnega varstva, če ni na kakršenkoli način (posredno ali neposredno) zaznavno izražena (npr. na papirju, projekcijskem platnu, nosilcu zvoka ali slike, računalniškem ekranu ali z izvedbo dela na odru). Za presojo, ali je neka stvaritev avtorsko delo, zadostuje, da izpolnjuje vseh pet zakonsko predpisanih meril. Na vprašanje, katera stvaritev je avtorsko delo, ni univerzalnega odgovora. Stvaritve pa lahko ocenimo različno, zato pride včasih do spora o tem, ali je določena stvaritev avtorsko delo ali ne. V takih primerih o tem odloči sodišče, pri odločanju pa sledi kriterijem, določenim v zakonu. Na avtorskopravno varstvo stvaritve ne vpliva višina vloženih sredstev in stroškov, povezanih z nastankom dela. Niti ni pomembno, ali je avtor v ustvarjanje nekega dela vložil veliko ali malo truda. Tudi stvaritev, ki nastane zelo hitro (npr. polaroidna fotografija) in brez posebnega ustvarjalnega napora (npr. skica z nekaj potezami), je lahko avtorsko delo. Ni važno, kakšen je obseg dela (članek dolžine enega časopisnega stolpca ali znanstvena disertacija, dolga nekaj sto strani), prav tako ni bistvena ocena umetniške vrednosti dela slika npr. je lahko s stališča likovnih strokovnjakov skorajda brez vrednosti, pa je kljub temu, če izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, avtorsko delo. Glede avtorskopravne klasifikacije stvaritev niso bistveni estetski, slogovni in drugi kriteriji, ki ocenjujejo umetniško vrednost dela. Tako so lahko avtorskopravno varovani tudi kičasti okrasni predmeti ali šund literatura. Za avtorskopravno varstvo stvaritev ni treba, da je avtorjevo delo utelešeno na nekem materialnem nosilcu. Uprizoritev gledališke ali plesne predstave lahko ni nikoli posneta na profesionalnem ali video nosilcu, pa je kljub temu avtorskopravno varovana stvaritev. Za 17 Poglavje je povzeto po Chitrakar et al., 2000, str

36 obstoj avtorskega dela je dovolj že take vrste izraženost, da je zaznavna javnosti (ibid., str. 17). Po Trampuž et al. (1997) zakon določa, da so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni z zakonom drugače določeno. Sodna praksa pa je izoblikovala še dodatne predpostavke, s katerimi si lahko pomagamo pri oceni, ali gre za avtorsko delo ali ne, in sicer mora delo: - biti človekova stvaritev in ne dosežek naprave, - izhajati iz določene ustvarjalnosti znanosti, književnosti ali umetnosti, - nastati v»avtorjevem duhu«(duhovnost) in mora vsebovati avtorjevo osebno noto (individualnost), - biti zaznavno s človeškimi čuti, zato je potrebna njegova izraženost bodisi na materialnem nosilcu ali kako drugače (npr. koncert). ZASP (2007, 5. člen) določa primere avtorskega dela, to pa ne predstavlja zaprtega seznama. Avtorsko delo je lahko tudi drugo delo, tako, ki ni na tem seznamu, če izpolnjuje pogoje, navedene zgoraj. Tipični primeri avtorskega dela so zlasti: - govorjena dela (govori, pridige, predavanja), - pisana dela (leposlovna dela, članki, priročniki, sporočila za javnost, računalniški programi), - glasbena dela z besedilom ali brez njega, - gledališka, gledališko-glasbena in lutkovna dela, - koreografska in pantomimska dela, - fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju, - avdiovizualna dela (dokumentarni filmi, reportaže), - likovna dela (slike, grafike, kipi), - arhitekturna dela (skice, načrti, izvedeni projekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture), - dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja, - kartografska dela, - predstavitev znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (tehnične risbe, skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve in druga dela enake narave). Chitrakar, v Chitrakar et al. (2000, str. 19), pojasnjuje, da so posamezne kategorije avtorskih del v zakonu določene zgolj kot primer (za ponazoritev), iz avtorskopravnega varstva pa ne izključujejo tistih del, ki ne pripadajo nobeni od v zakonu naštetih kategorij ali več kategorijam hkrati. Kot stvaritve, ki veljajo za avtorska dela, zakon našteva: govorjena dela, pisana dela, gledališka in lutkovna dela, koreografska in pantomimska dela, fotografska dela, glasbena dela, likovna dela, arhitekturna dela, dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja, kartografska dela in predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave. Tudi te stvaritve morajo, ne glede na to, da so izrecno navedene v zakonu, izpolnjevati vse predpostavke iz splošne definicije avtorskega dela (individualnost, intelektualnost, stvaritev, področje ustvarjanja in izraženost). Sestavine avtorskih del uživajo enako avtorskopravno varstvo kot sama dela, če so same po sebi individualne intelektualne stvaritve. To pomeni, da so avtorskopravno varovani tudi osnutki (skice, predloge, rokopisi, notni zapisi), naslovi in drugi sestavni deli avtorskih stvaritev (npr. odlomek glasbenega ali književnega dela, insert filma), če izpolnjujejo 36

37 splošne zakonske pogoje. Pri tem pa ni pomembno, kakšna sta njihov obseg (lahko gre za eno samo besedo, npr. naslov pesmi) in stopnja izdelanosti. V zvezi z naslovi zakon določa, da kot naslov avtorskega dela ni dovoljeno uporabiti naslova, ki je že bil uporabljen za avtorsko delo enake vrste, kadar bi tak naslov ustvaril ali bi utegnil ustvariti zmedo glede avtorja dela (ibid, str. 19). Tudi predelave avtorskih del, ki so individualne intelektualne stvaritve, so samostojna avtorska dela, varovana po avtorskem pravu. Kot predelava šteje tudi sprememba prvotnega dela, ki je rezultat ustvarjalnega postopka (npr. dramatizacija romana, prezidava obstoječega arhitekturnega objekta, priredba glasbenega aranžmaja, prevod besedila), pa tudi vključitev prvotnega dela v neko novo avtorsko delo, in sicer tako, da postaneta obe deli nerazdružljiva celota (npr. fotomontaža, likovni kolaž, filmska glasba ipd.). Tudi predelava gradiva, ki samo po sebi ni avtorsko delo (ljudska pesem, uradno besedilo ipd.), je novonastala avtorska stvaritev, če izpolnjuje splošne zakonsko določene pogoje (ibid., str. 20). Zbirke avtorskih del in drugega gradiva so samostojna avtorska dela, če dosegajo izbor, uskladitev ali razporeditev vsebine zbirk takšno stopnjo ustvarjalnosti, da jih lahko štejemo za individualne intelektualne stvaritve. Zbirke avtorskih del so npr. enciklopedije, slovarji, zborniki pa tudi časopisi in revije. Uvrstitev avtorskega dela v zbirko ne vpliva na status avtorskih del, ki to zbirko sestavljajo, zato avtorji teh del ohranijo svoje avtorske pravice. Po drugi strani pa tudi podatki oz. gradivo, ki niso avtorsko delo, samo z umestitvijo in razvrstitvijo v zbirko ne postanejo avtorsko delo. Zbirka podatkov ali dokumentov, ki sami po sebi niso avtorska dela, lahko šteje kot avtorsko delo (čeprav njeni sestavni deli to niso), če dosega pri svojem izboru ali razporeditvi vsebine kriterije individualne intelektualne stvaritve (telefonski imenik, vozni red avtobusov ipd.). Nevarovane stvaritve so dela, ki so prav tako rezultat ustvarjalnega procesa in lahko celo izpolnjujejo zakonsko določene pogoje za avtorska dela, vendar jim zakon iz posebnih razlogov odreka avtorskopravno varstvo. Avtorskopravno nevarovane stvaritve lahko vsakdo, ne samo njihov avtor, izkorišča neomejeno (reproducira, daje v najem, javno prikazuje, predvaja, prenaša, objavlja, predeluje itd.), ker nimajo statusa tistih stvaritev, ki jim zakon zagotavlja pravno varstvo. Zakon našteva več kategorij takih stvaritev, ki po svoji vsebini ne štejejo kot avtorska dela in jim ne pripada avtorskopravno varstvo (ibid., str. 20). Take so: 1. ideje, načela (sem štejemo tudi pravila, postopke, teorije, metode, delovanja ipd.) in odkritja (ugotovitve o v naravi že obstoječih pojavih, lastnostih in zakonitostih, ki do odkritja še niso bile znane) To so kreativne tvorbe, pri katerih se kot avtorsko delo lahko varuje zgolj njihov zunanji izraz. Zaščitena je oblika, s katero avtor idejo, načelo ali odkritje predstavi javnosti (npr. esej, razprava, skica, osnutek risbe), ne pa ideja, načelo ali odkritje samo po sebi (vsebina). Smisel takega pravila je v tem, da se omogoči prost pretok idej, zamisli, načel in ugotovitev, da ni ovirana ustvarjalna svoboda. Če bi bila neka ideja ali načelo varovana, bi snovalec tega s tem izključil, ločil od uporabe stvaritve vse ostale ustvarjalce in tako z nekakšnim moratorijem ostalim onemogočil ustvarjanje. Tako bi lahko kak kipar izjavil, da bo izdelal kip konja, to pa bi od modeliranja konjev izključevalo vse ostale avtorje. 2. uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja To so nedvomno individualne stvaritve, s področja pravne znanosti (zakoni, predpisi, sodbe, sklepi, odločbe), izražene na javnosti zaznaven način, kljub temu pa ne uživajo varovanja po avtorskem zakonu, ker obstaja močan interes javnosti, da se ta besedila 37

38 čim bolj množično in neomejeno objavljajo, reproducirajo, prikazujejo ali kako drugače razširjajo in uporabljajo. V tem primeru interes družbe (javnosti) premaga interes avtorja, da bi samo on razpolagal s svojo stvaritvijo. Takšna dela niso varovana kot avtorska dela le, če imajo značaj uradnega besedila, torej če jih sprejmejo organi ali institucije z zakonodajno ali oblastno funkcijo. Predelava takih del (npr. prevod zakona) je lahko samostojno avtorsko delo, ki mu pripadajo vsa avtorskopravna upravičenja, pod pogojem, da ni uradno objavljeno. Za prevode besedil z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja, ki so objavljena kot uradno besedilo, avtorsko varstvo ne obstaja. 3. ljudske književne in umetniške stvaritve Avtor teh stvaritev po navadi ni znan, nastajale pa so daljše obdobje, na različnih področjih umetnosti (glasba, ples, poezija, igre, arhitektura). So del kulturne dediščine človeštva, torej so dobrine, ki so v splošni rabi vseh ljudi in pripadajo vsem enako in kot take ne morejo biti predmet avtorskopravnega varstva. Nihče ne more imeti izključnega upravičenja do njihove uporabe. Predelava ali izvedba ljudskih stvaritev pa je lahko samostojno avtorsko delo, ki je varovano po pravilih avtorskega prava. Tudi zbirka ljudskih del je lahko stvaritev, ki je varovano avtorsko delo, to pa žal ne vpliva na status njenih sestavnih delov,npr. avtorskopravno nevarovanih ljudskih pesmi (ibid., str ) Avtorska pravica 18 Štefanec et al. (2000, str. 22) definirajo, da je avtorska pravica enovita pravica na avtorskem delu, ki nastane s samo stvaritvijo dela. Avtorsko pravico sestavljajo moralna in materialna upravičenja. V vsakdanjem življenju uporabljamo namesto izrazov moralna in materialna upravičenja izraza moralne in materialne avtorske pravice. Izraz avtorska pravica torej zajema sklop moralnih in materialnih pravic (upravičenj), ki pripadajo avtorju Moralne avtorske pravice Moralne avtorske pravice so absolutne in izključne pravice avtorja, ki ščitijo njegove osebne in duhovne interese. Moralne avtorske pravice so vezane na avtorja osebno, kar pomeni, da jih ni mogoče prenesti na drugo osebo. Avtorsko delo je namreč odraz avtorjeve osebnosti in je z njo tudi povezano. Za moralne avtorske pravice je značilno, da se jim avtor praviloma ne more odpovedati. Četudi bi to mogoče hotel storiti na podlagi pogodbe, zakon to prepoveduje, in tako lahko te pravice uveljavlja le on sam, če seveda hoče. Obstajajo štiri moralna avtorska upravičenja: 1. pravica prve objave avtorjeva pravica, da svoje delo»naredi«dostopno javnosti v času, obliki in obsegu, ki jih sam določi. To pomeni, da je avtor tisti, ki odloči, kdaj in kako bo njegovo delo objavljeno. Šele ko avtor sam objavi ali privoli v objavo svojega dela, lahko to delo, če on privoli, izkoriščajo tudi drugi (ga reproducirajo, najemajo, predelujejo...) oziroma ga uporabljajo celo brez njegovega dovoljenja, v primerih, ko je to dovoljeno (citati, uporaba pri pouku, zasebno reproduciranje...). Prve objave svojega dela avtorji običajno ne dovoljujejo izrecno, ampak se šteje, da so v objavo privolili, če drugim dovoljujejo izkoriščanje svojega dela (npr. režiserji svoj film prikažejo v kinematografih, pisci izročijo izvirnik dela založniku ). Da lahko objava 18 Poglavje povzeto po Štefanec et al., 2000, str

39 določene stvaritve šteje kot prva objava avtorskega dela, mora biti javna. To pomeni, da mora biti delo posredovano ali dostopno večjemu številu oseb, ki niso člani običajnega kroga družine ali osebnih znancev. Knjiga bo objavljena šele, ko bo dostopna večjemu številu bralcev, tako da bo na prodaj v knjigarni ali si jo bo mogoče izposoditi v knjižnicah. Potopisni dokumentarni film doživi svojo prvo objavo takrat, ko je objavljen na televiziji in ne takrat, ko si ga pred objavo ogleda urednik. Po prvi objavi po navadi pride do nadaljnjih objav avtorskega dela, o katerih govorimo vsakokrat, ko avtorsko delo postane dostopno javnosti na kakršenkoli način (delo se natisne, razstavi, prikaže, predvaja...). Avtorsko delo je izdano, ko je določeno število primerkov avtorskega dela ponujeno javnosti ali dano v promet. Naklada je število reproduciranih primerkov stvaritve oz. število razmnoženih izvodov, ki sestavljajo posamezno izdajo. 2. pravica priznanja avtorstva na svojem delu pravica avtorja, da bo njegovo ime na ustrezen način označeno (na stvaritvi ali ob njej). Tako se vzpostavi domneva, da je on avtor stvaritve. S tem ko se avtor podpiše pod svoje delo, prepreči drugim, da bi za to delo uporabili svoje ime. Na podlagi označbe avtorstva (lahko gre za psevdonim, ime, znak) se tako delo na trgu loči od drugih del. Avtor se lahko odloči, ali bo zahteval navedbo avtorstva ali bo delo objavil pod drugim imenom oziroma kakšno drugo oznako. Čeprav avtor delo objavi anonimno, pa s tem ne izgubi svojih moralnih upravičenj. 3. pravica spoštovanja dela pravica avtorja, da se upre neprimernim posegom v svoje delo in žaljivi uporabi svojega dela. V obeh primerih nespoštovanja avtorskega dela mora to vsebovati tako vrsto posega ali uporabe, ki avtorja osebno prizadene. Lahko so prizadeti avtorjeva čast, ugled, prepričanje ali podobne vrednote. Za poseg v avtorsko delo ali za žaljivo uporabo gre lahko pri izpuščanju delov avtorskega dela, pri neprimernem dodajanju elementov že izdelanemu avtorskemu delu (npr. na risbo ali sliko), pri spremembah barv (npr. tiskanju plakatov), pri neprimernem objavljanju ipd. Neprimerno spremembo pa lahko pomeni že samo sprememba naslova dela. Pri vsaki spremembi ali predelavi avtorskega dela še ne gre za poseg v avtorjevo pravico spoštovanja dela. Če avtor s posegom ni osebno prizadet, če torej poseg ne more okrniti njegove osebnosti, ne gre za kršitev moralne avtorjeve pravice. Nekatere vrste predelav lahko avtor tudi dovoli, s prenosom svoje materialne avtorske pravice predelave. V primeru, ko avtor dovoli predelavo avtorskega dela (npr. prevod knjige, odrsko predelavo filmskega dela, priredbo glasbenega dela ), tovrstni posegi ne pomenijo skazitve dela, če za avtorja niso žaljivi. Vedno pa mora biti delo predelano na tak način, da se ohrani smisel in značaj izvirnega dela. 4. pravica skesanja, ki avtorju omogoča preklic že danega dovoljenja za uporabo njegovega dela. Tako lahko npr. pesnik, ki je dovolil uglasbitev svoje pesmi, prekliče svoje privoljenje za predelavo pesmi v glasbeno delo in prepove njeno izvajanje. Vendar lahko to naredi le, če ima za to resne moralne razloge, hkrati pa mora imetniku materialne pravice predhodno povrniti škodo, ki s tem nastane. Z uveljavitvijo avtorjeve pravice skesanja, materialna avtorska pravica lastnika dela preneha. V primeru, da bi avtor hotel ponovno prenesti materialne avtorske pravice, na nekoga drugega, jih mora v desetih letih po uveljavitvi pravice skesanja pod prejšnjimi pogoji ponuditi najprej prvotnemu imetniku. Opozoriti pa je treba, da tovrstne pravice ni mogoče uveljavljati v zvezi z računalniškimi programi, avdiovizualnimi deli in bazami podatkov. V tem primeru gre za takšna dela, ki zahtevajo veliko finančnih vložkov naročnikov ali pa pri njih sodeluje večje število soavtorjev. Tako si pri filmu skoraj ne moremo predstavljati, da bi lahko vsak izmed soavtorjev uveljavljal pravico skesanja, s 39

40 tem dosegel prepoved predvajanja filma in tako povzročil veliko materialno škodo,predvsem producentu (ibid., str. 24) Materialne avtorske pravice Materialne avtorske pravice so praviloma izključne pravice avtorja do izkoriščanja svojega dela na katerikoli način. To so pravice, ki jih avtor lahko prenese na druge in se s tem ekonomsko okorišča (npr. jih proda, odstopi, zamenja). Avtor dovoljuje uporabo avtorskega dela in za to lahko zahteva plačilo, uporabo svoje stvaritve pa lahko tudi prepove. V prvi vrsti je sicer avtor tisti, ki izkorišča svoje delo, najpogosteje pa to storijo druge osebe. Tem mora dati avtor dovoljenje za izkoriščanje svojega dela, to pa se zgodi na podlagi pogodbe (npr. sklenitev založniške pogodbe z založbo). Za prenos materialnih avtorskih pravic lahko postavi avtor različne pogoje. Avtor ima tudi pravico prepovedati vsaki drugi osebi, da izkorišča njegovo delo, razen če za to izkoriščanje njegov pristanek ni potreben. Materialna avtorska upravičenja so (ibid., str. 25): 1. pravica reproduciranja To je najpomembnejša izmed materialnih avtorskih pravic, na njeni podlagi pa postane delo dostopno večjemu številu ljudi. Tako lahko npr. literarno delo, ki je natisnjeno, kupi veliko ljudi. Če ne bi bilo avtorjeve pravice reproduciranja, pa bi obstajal le izvirnik dela, do tega pa bi imeli dostop le redki. Pri reproduciranju gre za razmnoževanje primerkov oziroma kopij avtorskega dela; avtorsko delo se fiksira na materialno podlago, na fizični nosilec. 2. pravica distribuiranja To mora od avtorja pridobiti založnik ali kak drug prodajalec, da lahko to avtorsko delo trži, ga prodaja. 3. pravica dajanja v najem O tej pravici govorimo takrat, ko se dajejo izvirnik oziroma kopije izvirnika dela v rabo za določen čas, za to pa je praviloma treba plačati (najem filma v digitalni videoteki). Za določene vrste najema zakon uporabnike avtorskih del oprošča dolžnosti plačila nadomestila za avtorski honorar. Tako je pri rabi arhitekturnih objektov, saj gre za dela, ki so namenjena za množično in funkcionalno uporabo. Kdor bo najel stanovanje, ki je avtorsko delo arhitekta, za njegovo rabo ne bo dolžen plačevati posebnega avtorskega honorarja samemu stvaritelju. Prav tako najema avtorskega dela ne plačajo tisti uporabniki, ki avtorsko delo najamejo zato, da lahko realizirajo katero drugo avtorjevo pridobljeno pravico. Tako npr. orkester, ki želi izvajati delo nekega skladatelja in skladatelju za izvajanje plača avtorski honorar, ni dolžno plačati še posebnega honorarja za najem notnih partitur, ki so prav tako njegovo avtorsko delo. 4. pravica javnega izvajanja Ta pravica obsega tri vrste pravic, in sicer pravico javnega recitiranja literarnih del, pravico javnega izvajanja glasbenih del in pravico javnega uprizarjanja odrskih del (gledaliških, plesnih, lutkovnih predstav). Če so zvočniki in druga ustrezna oprema za boljše spremljanje izvedbe v prostoru, kjer poteka izvedba, in tudi če so te naprave na drugem kraju, še vedno govorimo o javni izvedbi, vendar jo izpeljemo v 5. pravico javnega prenašanja To je ločena pravica in se nanaša posebej na take primere, ko npr. koncerta glasbenika ne spremljajo samo ljudje v dvorani, temveč s pomočjo ustrezne tonske tehnike tudi zunaj prostora predvajanja, pred dvorano. 6. pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami Ta pravica se izkorišča takrat, ko neko delo predvajamo z nosilcev zvoka in slike. 40

41 7. pravica javnega prikazovanja To izkoriščamo takrat, ko avtorska dela prikazujemo v javnosti s pomočjo tehničnih sredstev (videoprojektorjev, diaprojektorjev, kinematografskih projektorjev ). 8. pravica radiodifuznega oddajanja Tu gre za pravico, ki omogoča radijsko in televizijsko oddajanje. Pomembno je, da delo na tak način ponujamo javnosti. Če želimo na radiu ali televiziji predvajati koncert, prireditev, ki se izvaja v živo, moramo od avtorjev in izvajalcev avtorskih del za to pridobiti pravico radiodifuznega oddajanja. 9. pravica radiodifuzne retransmisije Pravica je podobna prejšnji, razlika je le v tem, da avtorsko delo sočasno, v nespremenjeni obliki oddaja še druga RTV-ustanova ali več ustanov, če so pridobile pravice radiodifuzne retransmisije. Če pa se koncert predvaja prek kabelskega sistema, mora pravico pridobiti kabelski operater, ki signal po kablu pošilja končnim uporabnikom. 10. pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja Ta pravica se izkorišča v primeru, ko radijski ali televizijski sprejemnik postavimo v javni prostor in je avtorsko delo s tem dostopno javnosti. To pravico pogosto izkoriščajo gostilničarji, ki imajo v svojih lokalih nameščene radijske ali televizijske sprejemnike, da lahko njihovi gostje tam spremljajo neposredno predvajanje avtorskih del (koncertov, filmov ), ki jih v svojem programu oddaja radijska ali televizijska hiša. 11. pravica predelave Gre za izključno pravico za to, da prvotno delo prevedemo, odrsko priredimo, glasbeno aranžiramo, spremenimo ali drugače predelamo. Kljub predelavi pa avtor obdrži pravico do uporabe svojega dela tudi v predelani obliki, razen če je z zakonom ali pogodbo drugače določeno. Seveda pa ima na novo ustvarjenem delu avtorsko pravico tudi avtor predelave. 12. pravica avdiovizualne priredbe To je izključna pravica do tega, da se delo predela v avdiovizualno delo (film produciran po romanu...). Avtor prvotnega dela (pisec romana) izključno in neomejeno prenese pravice predelave in vključitve prvotnega dela v avdiovizualno delo s sklenitvijo pogodbe o avdiovizualni priredbi, pri tem pa sam še vedno obdrži nekatere pravice, ki se jim ne more odpovedati. Prvotni avtor vedno obdrži pravico do nadaljnje predelave svojega dela, torej avdiovizualnega dela v kakšno drugo umetniško obliko. Avtor prvotnega dela, ki je dovolil predelavo svoje stvaritve v avdiovizualno delo, lahko da dovoljenje za enako vrsto priredbe v avdiovizualno delo drugemu režiserju šele po preteku 10 let. Avtor prvotnega dela ima kljub prenosu pravice avdiovizualne priredbe na drugo osebo pravico do nadomestila pri dajanju v najem. Enako pravico ima tudi imetnik avtorskih pravic priredbe avdiovizualnega dela (ibid., str. 26) Druge pravice avtorja Poleg naštetih pravic poznamo še posebno kategorijo avtorskih pravic, imenovano druge pravice avtorja, ki predstavlja krovni pojem za naslednje pravice: pravico dostopa in izročitve, sledno pravico, pravico javnega posojanja in pravico do nadomestila. 1. Pravica dostopa je pravica avtorja, da lahko v določenih primerih in pod določenimi pogoji fizično pristopi k izvirniku svojega dela zato, da si ga ogleda ali da v zvezi z njim uveljavi določene avtorske pravice, uveljavlja pa lahko le tiste, za katere to določa zakon, to sta pravica reproduciranja in pravica predelave. Avtorsko delo je v posesti druge osebe, če je avtor na to drugo osebo prenesel lastninsko pravico (umetnik proda svojo sliko). Dejstvo, da je lastnik stvaritve nekdo drug, avtorju ne jemlje njegovih avtorskih pravic, ki izvirajo iz te stvaritve. Avtor vedno obdrži avtorsko pravico 41

42 oziroma tista upravičenja, ki jih ni prenesel oziroma jih ni mogel prenesti na novega lastnika. 2. Pravica izročitve izvirnika je pomembna za razstavljanje v Sloveniji, pri tem pa mora iti za izredno pomembno avtorsko delo. Pri tem mora avtor dokazati, da obstajajo takšne okoliščine, ki upravičujejo tak poseg v posest oz. lastninsko pravico. To pravico je mogoče uveljavljati le pri dveh vrstah del, in sicer pri likovnih in fotografskih delih. Pri uresničevanju te svoje pravice pa mora avtor čim manj posegati v lastninsko pravico posedujočega njegovega avtorskega dela. 3. Sledna pravica se nanaša zgolj na likovna dela. Ko se proda izvirnik likovnega dela, ima avtor pravico do obveščenosti o tem in pravico do nadomestila v višini 3 % od maloprodajne cene. Nadomestilo mu izplača tisti, ki je delo prodal, če pa je prišlo do prodaje dela prek galerista ali organizatorja dražbe ali drugega posrednika, lahko avtor terja nadomestilo od posrednika. Avtor lahko prejme znesek le enkrat in ne od vsakega posrednika posebej. Sledni pravici se ni mogoče odpovedati, uveljavlja pa se lahko le kolektivno. 4. Pravico javnega posojanja moramo ločiti od pravice dajanja v najem. Pri posojanju ne gre za namen pridobivanja dobička z dajanjem avtorskih del v uporabo, kot je to značilno pri najemu. Posojanja avtorskih del ne dovoljuje vsak avtor posebej, razen v primeru javnega posojanja del s področja računalniških programov, kjer o javnem posojanju odloča avtor sam, saj v primeru, če bi si lahko program izposodili, nihče ne bi kupil licence. Posojanje, ki je vsebina omenjene pravice, se lahko izvaja le prek ustanov, ki se financirajo javno in so dostopne javnosti (knjižnice, muzeji, arhivi). Za javno izposojo vseh pisanih del, ki so na voljo v javnih knjižnicah, avtorji niso upravičeni do nadomestila za uporabo, saj gre za izobraževalno funkcijo teh avtorskih del. 5. Pravica do nadomestila pripada avtorju v primeru, ko njegovo avtorsko delo fotokopiramo ali presnamemo za lastne potrebe. In kako se to izvaja? Nadomestilo plača vsak kupec ali uvoznik praznih nosilcev zvoka ali slike oziroma proizvajalec novih naprav za tonsko in vizualno snemanje, nadomestilo za fotokopiranje avtorskih del pa se prav tako odmeri pri prvi prodaji oz. pri uvozu novih naprav. Nadomestilo pripada avtorju namesto avtorskega honorarja, odmeri pa se pavšalno in se razdeli med avtorje. Pomembno je dejstvo, da avtor pravice do nadomestila ne more prenesti na drugo osebo niti se ji ne more odpovedati (ibid., str. 30) Trajanje avtorske pravice Po Štefanec et al. (2000, v Kolar, 2011) avtorska pravica nastane v trenutku stvaritve avtorskega dela in preneha po preteku določenega časa. To pomeni, da delo po določenem času ni več avtorskopravno varovano. Avtorska pravica traja ves čas avtorjevega življenja in še 70 let po njegovi smrti, kar pomeni, da lahko avtorskopravno varstvo še 70 let po avtorjevi smrti uveljavljajo njegovi dediči. Izjema je le pravica skesanja, ki je najbolj osebna pravica avtorja. Ta pravica je vezana izključno na avtorja, in sicer lahko ta omeji izkoriščanje že objavljenega dela, če ima za to resne moralne razloge, ti pa lahko obstajajo le pri avtorju osebno, ne pa pri njegovih naslednikih, zato te pravice ni mogoče prenašati niti podedovati, kar pomeni, da traja samo do avtorjeve smrti. 42

43 Če je delo ustvarilo več avtorjev (soavtorstvo), začne teči ta rok od smrti zadnjega izmed soavtorjev. Ker traja varstvo pravic v tem primeru prav tako 70 let od smrti, lahko to precej podaljša dobo zaščite avtorskih pravic tistih soavtorjev, ki umrejo prej. Avtorska pravica na anonimnih in psevdonimnih delih traja 70 let od zakonite objave dela. To seveda velja, ko avtor dela ni znan. Če se ve, kdo se skriva pod psevdonimom, traja varstvo pravic vse avtorjevo življenje, 70-letni rok pa začne teči po avtorjevi smrti. Pri avdiovizualnih in kolektivnih delih (filmi, slovarji, enciklopedije ) traja avtorska pravica 70 let od zakonite objave dela. Razlog, zakaj tudi tu ne začne rok teči s smrtjo zadnjega izmed avtorjev, je predvsem to, da bi tak način zaradi velikega števila avtorjev povzročil precejšnje zaplete. Če je delo objavljeno v zvezkih, delih, nadaljevanjih, izdajah ali nanizankah, se rok računa za vsako od teh sestavin posebej če je roman anonimnega avtorja izhajal v podlistkih časopisa več let, začne teči zakoniti rok 70 let od objave vsakega podlistka posebej. Poseben rok je določen tudi za neobjavljena dela. V tem primeru je delo zaščiteno še 70 let od stvaritve. To je rezervna rešitev v primerih, ko rok ne teče od avtorjeve smrti, temveč od zakonite objave dela (anonimna, psevdonimna, kolektivna in avdiovizualna dela), do katere pa ni prišlo. Če je režiser posnel film, ki nikoli ni bil prikazan, rok trajanja avtorskopravnega varstva ni mogel začeti teči z objavo; v tem primeru začne rok teči od stvaritve filma in traja varstvo avtorske pravice 70 let od takrat. Roki trajanja avtorskih in sorodnih pravic začnejo teči prvega januarja tistega leta, ki sledi letu njihovega začetnega dogodka. Tako začne v primeru, da je avtor umrl , 70- letni rok teči in se bo iztekel (ibid., str.33). Avtorske pravice, nastale v okviru delovnega razmerja. Kadar je delo ustvaril delojemalec v okviru svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca, se šteje, da pripadajo materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno delodajalcu, in sicer za dobo 10 let od dokončanja dela. Po preteku tega obdobja pripadejo pravice delojemalcu (avtorju) ali jih lahko zahteva delodajalec, vendar proti plačilu primernega nadomestila Avtorskim sorodne pravice ZASP (2007) pojma sorodnih pravic ne definira natančno, ampak jih le našteva in določa materialna in moralna upravičenja na njihovi podlagi. S temi pravicami se subjektom zagotovi varstvo nad končnim rezultatom njihovih aktivnosti. Določenim osebam, ki ne veljajo za avtorje, zakon priznava pravice, ki so po svoji vsebini podobne avtorskim pravicam. Tem osebam pripadajo sorodne pravice, ker posredujejo javnosti avtorska dela z lastno izvedbo (izvajalci) ali z opravljanjem določenih organizacijskih in finančnih dejavnosti, ki omogočajo obstoj in nastanek avtorskih del (proizvajalci fonogramov, filmski producenti, RTV.organizacije in založniki). Sorodne pravice, ki jih določa ZASP, so naslednje (Štefanec et al., 2000, str. 41): 1. pravice izvajalcev ( člen ZASP) Te pravice so najbližje avtorski pravici. Tako kot avtorji so tudi izvajalci lahko le fizične osebe. Med izvajalce štejemo igralce, pevce, glasbenike, plesalce in druge osebe, ki z igranjem, petjem, plesom in drugimi aktivnostmi umetniško izvajajo avtorska dela. Izvajalci predstavljajo pomemben vezni 43

44 člen med avtorjem in javnostjo, ker avtorske stvaritve posredujejo javnosti. Tudi pri sorodnih pravicah izvajalcev ločimo dve moralni in več materialnih pravic. K moralnim pravicam spada pravica, da se pri objavi izvedbe navede ime izvajalca. Druga moralna pravica izvajalcev je pravica, upreti se skazitvi njihove izvedbe, kadar gre za takšne posege ali uporabo njihove izvedbe, ki bi okrnili ugled izvajalca. Med materialne pravice izvajalcev spada pravica radiodifuznega oddajanja in druge oblike javne priobčitve. Izvajalec lahko svojo živo izvedbo posreduje javnosti z oddajanjem prek radijskih valov ali televizije ali z nastopom v živo in jo lahko prenese na druge (npr. na RTV, producenta, založnika). Izvajalci imajo tudi pravico do snemanja svoje izvedbe, do reproduciranja in distribuiranja izvedbe ter do tega, da svojo izvedbo, posneto na fonogramih oz. videogramih, dajejo v najem. Izvajalec je upravičen do plačila, če se posnetek z njegovo izvedbo javno priobči. Pravice izvajalcev trajajo 50 let od vsakokratnega datuma izvedbe (Bonač, 2000, str. 36). 2. pravice proizvajalcev fonogramov ( člen ZASP) Proizvajalec fonogramov je lahko fizična ali pravna oseba, in to tista, ki prva posname zvoke neke izvedbe (npr. zvoki iz narave). Talahko izdela kopije svojega posnetka (pravica reproduciranja) in jih predela (pravica predelave) ter ponudi v prodajo (pravica distribuiranja) ali v uporabo proti plačilu (pravica dajanja v najem). Pravice proizvajalcev fonogramov trajajo 50 let od nastanka posnetka. 3. pravice filmskih producentov ( člen ZASP) Filmski producent je oseba, ki npr. izbere temo filma, igralce, režiserja, zagotovi denarna sredstva ipd. Njegov intelektualni prispevek pa je premajhen, da bi mu pripadale avtorske pravice, zato ima na filmu sorodne pravice. Ko je film posnet, se posname na video nosilec ali filmski trak. Ker je namen snemanja filma prikazovanje v javnosti, nastopi pravica prikazovanja videogramov, tej pa sledijo pravica reproduciranja, pravica distribuiranja in pravica dajanja v najem videotekam. Te pravice se nanašajo na producente vseh avdiovizualnih del. Pravice filmskega producenta trajajo 50 let od nastanka posnetka. 4. pravice RTV-organizacij ( člen ZASP) RTV Slovenija posname npr. oddajo»na zdravje«(pravica snemanja svojih oddaj). Ker je oddaja popularna, območje v Halozah pa RTV signala ne sprejema, se dogovorijo, da bodo oddajo istočasno oddajali na lokalni televiziji (pravica radiodifuzne retransmisije). Oddaja se je tako tudi na tem območju dobro prijela, ker pa vsi doma nimajo TV-sprejemnika, oddajo spremljajo pri vaškem gostilničarju, ki za ogled zaračuna vstopnino (pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja). Sledita še pravica reproduciranja posnetkov svojih oddaj in pravica distribuiranja posnetkov svojih oddaj. Pravice RTV-organizacij trajajo 50 let od prvega radiodifuznega oddajanja. 5. pravice založnikov (141a. 141g. člen ZASP) Založniki so tisti posredniki med avtorjem in občinstvom, ki avtorska dela razmnožujejo in njihove primerke distribuirajo javnosti. S svojo dejavnostjo, ki je zelo povezana z avtorskim ustvarjanjem, služi založnik zase in za avtorja, za to pa mu v določenih primerih pripadajo sorodne pravice. Založniki imajo pravico do nadomestila za zasebno in drugo lastno reproduciranje. Polovica tako zbranih sredstev pripada založnikom, preostanek pa se deli med avtorje. Druga pravica založnikov nastane z objavo neobjavljenih del (književna, avdiovizualna dela, grafike, glasbena dela ), torej del, ki niso bila še nikoli izdana. Oseba, ki takšno delo izda prvič, ima enake materialne in druge pravice, kot bi jih imel avtor, trajanje pravic pa je omejeno na dobo 25 let od prve izdaje dela. Ko se delo, na katerem so avtorske pravice že potekle, znanstveno obdela tako, da se bistveno razlikuje od prejšnje izdaje, ima tudi ta oseba, ki je pripravila takšno izdajo, enake materialne in druge pravice, kot bi jih imel avtor. Zakon v takem primeru govori 44

45 o kritični ali znanstveni izdaji prostih del. Te pravice trajajo 30 let od prve objave takega dela (ibid., str. 41). 3.3 Mediji 19 Žirovnik, v Žirovnik et al. (2009, str. 108), opredeljuje, da predstavlja medijsko pravo pravno disciplino, ki se je razvila iz prava posameznih medijev (tisk, radio, televizija, film ipd.) in nima enotne zakonske podlage, temveč več podlag, ki nastajajo z novimi pojavi različnih telekomunikacijskih storitev. Na pojav medijskega prava so vplivali različni dejavniki; eden izmed njih je vsekakor spoznanje, da za pravno kategorizacijo ni več bistvena navezna točka tehnika razširjanja medijev. Pojav kabelske in satelitske prenosne tehnike, uporaba mikroelektronike in računalniške tehnike in z njo medmrežja in svetovnega spleta ter različne možnosti daljinskega poročanja so spremenile meje klasičnih komunikacijskih medijev. Razlog je tudi vse bolj uveljavljeno evropsko pravo, ki je začelo obravnavati medijske komunikacije kot storitev. Pri medijskem pravu gre pravzaprav za pravno ureditev množične komunikacije. Množični mediji zagotavljajo državi, družbi, gospodarstvu, politiki in vsem zainteresiranim potrebne podatke. Gre za uveljavljanje pravice, dobiti informacije javne narave, za to pravico pa obstaja utemeljen pravni interes. Tako je po Ustavi RS. Množični mediji so najpomembnejši vir informacij z njimi se subjekti informirajo, kontrolirajo stanje in oblikujejo lastno mnenje, zato izpolnjujejo javno nalogo. Temelj urejanja obravnavanega področja je Ustava RS (Ur.l. RS, št. 33/91). Svoboda izražanja opredeljuje komunikacijske svoboščine, Ustava pa opredeljuje svobodo izražanja in razširjanja misli, svobodo govora, tiska in drugih oblik javnega obveščanja ter izražanja Kaj so mediji Medije obravnavamo kot sedmo silo ali, še bolje, kot četrto vejo oblasti. Ali so res to? Zagotovo mediji omogočajo oblikovati javno mnenje, saj ponujajo neodvisen forum javnega komuniciranja. V povezavi z vprašanjem legitimnosti političnega vodenja družbe omogočajo javnosti izraziti mnenje in ideje ter tako vplivati na delovanje državne oblasti. Pri tem lahko razvijejo svojo moč do te mere, da dosežejo dominanten vpliv na družbeno življenje. Mediji so osrednje sredstvo za izvajanje javnega nadzora nad družbenim okoljem in, tako se zdi, najpomembnejši mehanizem nadzora nad tistim segmentom družbene dejanskosti, ki je pretežno ali povsem politične narave. So glavni nosilec funkcije določanja tem, o katerih naj se razpravlja v javnem diskurzu, s čimer določajo okvir legitimne javne razprave. V medijih politiki in drugi nosilci javnih pooblastil seznanjajo javnost s svojimi idejami in stališči, hkrati pa javnost medije uporablja kot sredstvo neposrednega soočanja z izraženimi stališči ter kot mehanizem sporočanja idej, mnenj, predlogov in stališč posameznikov in skupin državljanov državni oblasti. 19 Poglavje povzeto po Žirovnik et al., 2009, str

46 Medije opredeljuje Zakon o medijih (Ur. l. RS št. 35/ in 60/ ), ki določa, da so mediji časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst in druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, dostopen javnosti Dejavnost javnega medija RTV Slovenija Javni RTV-medij v Sloveniji so radijski in televizijski programi, ki jih pripravlja Radiotelevizija Slovenija, katera RTV-dejavnost je v interesu javnosti, pa določa zakon o radioteleviziji. Novela zakona o RTV Slovenija v drugem odstavku 1. člena določa, da je ustanoviteljica Javnega zavoda RTV Slovenija Republika Slovenija. Večina nekdanjih socialističnih držav je pri preoblikovanju državnih RTV-medijev v javne izhajala iz približno enakih sistemskih okoliščin, zato so imele podobne težave: ekonomska kriza, neurejena zakonodaja za področje medijev, zagotavljanje politične in finančne neodvisnosti javnih medijev, nizki profesionalni standardi, zastarelost tehnične infrastrukture. Šele sčasoma so začele sprejemati novo medijsko zakonodajo, in sicer da bi ustvarile boljše razmere za delovanje javnega medija. Transformacija državnih RTVsistemov v javne je bila večinoma površinska. Politika dodeljevanja frekvenc je praviloma favorizirala komercialne radijske in televizijske postaje, po drugi strani pa so javni mediji dobili mnoge dodatne programske naloge brez zadostne finančne podpore (Žirovnik et al., 2009, str. 112) Avtorska pravica v medijih Repanšek (2009, str. 155) pojasnjuje, da imajo mediji v avtorskem pravu pomembno mesto. V njih se namreč skriva zakladnica različnih avtorskih del, tem pa prav mediji omogočajo, da zaživijo z vso svojo vrednostjo in pomenom. V medijih so materialne avtorske pravice zakonitih imetnikov in druge avtorske pravice pogosto predmet kršitev. Pred očmi vseh in v vseh oblikah medijev se dogajajo posegi v tuja avtorska dela oz. protipravno prilaščanje avtorskih del. Pogosto so kršene moralne pravice, zlasti pravica do priznanja avtorstva in pravica do spoštovanja dela. Tudi materialne avtorske pravice, ki naj avtorju (in izdajatelju) zagotovijo ekonomsko eksistenco, so predmet številnih in očitnih kršitev, ki pogosto prehajajo v plagiate. Neredko se reproducirajo tuja avtorska dela, ta dela se predelujejo oz. prirejajo in objavljajo pod tujim imenom. Kršitev avtorskih pravic dolgoročno škoduje avtorjem in izdajateljem medijev, škodo pa čutijo tudi končni uporabniki (bralci, gledalci, poslušalci) in s tem gospodarstvo, katerega pomemben del so tako imenovane Copyright Industries. Novinarji in drugi avtorji v medijih menijo, da njihovo delo ne dosega moralne in materialne vrednosti, ki bi jih zelo motivirala za opravljanje njihovega poklica Avtorsko delo v medijih Avtorsko pravo obravnava avtorska dela kot predmet avtorskih pravic. Avtorska pravica velja samo za avtorska dela če avtorskega dela ni, tudi avtorske pravice ni. Priznanje 46

47 obstoja avtorskega dela se lahko zahteva z izrecnim zahtevkom (ugotovitveni zahtevek po ZPP) ali pa kot predhodno vprašanje v pravdnem, kazenskem ali upravnem postopku. ZASP ne uporablja pojma izvirnost, temveč individualnost (Trampuž et al., 1997). Avtorsko delo kot duhovno dobro ima avtorjeve poteze, ta individualnost pa je temelj za njegovo zaščito. Nobeno avtorsko delo ne more biti absolutno individualno, saj avtor svoje ideje vedno črpa iz splošne kulturne dediščine, tja pa potem vrača svoje stvaritve. Avtorsko delo je delo duha, načrtovano in oblikovano je v avtorjevem duhu, nato pa se od njega loči s tem, da se izrazi na materialnih (ali nematerialnih) nosilcih, ti pa omogočajo čutno zaznavo (Repanšek, 2009, str. 157). Izraženost avtorske stvaritve je nujen pogoj, da jo lahko skupnost, ki ji je delo namenjeno, zazna. Najpomembnejša od omenjenih predpostavk je individualnost, torej tisti element avtorskega dela, ki izvira iz avtorja kot individuuma, sposobnega oblikovati lastne zamisli in koncepte. V mediju je individualnost prispevka tisto, po čemer se prispevek razlikuje od drugega prispevka, vendar je pri člankih pogosto skoraj nemogoče oceniti stopnjo individualnosti avtorskega dela. Avtorji v medijih najpogosteje obravnavajo dnevne dogodke, ideja za prispevek obstaja sama po sebi, od novinarja pa je odvisno, kako jo vključi (oblikuje) v prispevek. Tako recimo o dnevnih dogodkih poroča več poročevalcev, pripravljajo vesti/novice, poročila, intervjuje, komentarje ipd. Novinarjeva individualna nota se pokaže v tem, kako je prispevek oblikovan in posredovan javnosti. Ko gledamo, poslušamo ali beremo prispevke, ugotovimo, da različni avtorji o istem dogodku pogosto govorijo ali pišejo povsem različno. V medijski praksi je stopnja individualnosti posameznih avtorskih del lahko nejasna. Na nižjo stopnjo individualnosti pogosto vpliva hitrost izdajateljskega postopka, zlasti pri televizijskem in radijskem programu, internetnem in dnevnoinformativnem tisku, ki avtorju onemogoča, da bi se izrazil individualno in kreativno, kot si morda želi Nebistveni znaki avtorskega dela Nebistveni znaki so zakonitost dela, vrsta naročnika ali pobude za nastanek dela, avtorjev vloženi trud, vložena sredstva, stroi, obseg dela in novega v njem, umetniška, estetska ali druga kakovost dela in še nekateri drugi znaki ter okoliščine. Pogosto pride do spora glede novinarjevega truda, vloženega v pripravo krajšega prispevka, ki je nastal spontano in je bil kasneje objavljen v mediju (ibid., str. 161) Posebnosti posameznih oblik avtorstva v medijih Avtorji v medijih so zlasti novinarji in drugi avtorji besedil, glasbenih in avdiovizualnih prispevkov, fotografi, oblikovalci in druge fizične osebe, ki z avtorskimi deli ustvarjalno prispevajo k vsebini posameznega medija. Avtorstvo zbirke pripada osebam, ki ustvarjalno izberejo in uredijo posamezne avtorske prispevke v končno celoto, ki se nato reproducira in distribuira v javnosti. 47

48 Osredotočimo se na novinarsko zvrst v avtorskem pravu, ko govorimo o novinarstvu v povezavi z avtorskim pravom, pa se najprej vprašajmo, kaj je pri novinarjevem delu predmet avtorskopravne zaščite. Novinarski prispevki so deležni avtorskopravnega varstva, če izpolnjujejo pogoje, ki veljajo za vsa druga avtorska dela. Osmi odstavek 2. člena Bernske konvencije 20 odteguje avtorskopravno varstvo dnevnim novicam in drugim vestem, ki imajo naravo tiskovnega poročila. Tudi prispevki, ki obravnavajo dnevne novice, pa lahko uživajo varstvo, in sicer predvsem zaradi načina, kako so novice izražene. Dodamo lahko, da novinarjevo poročilo odlikujejo natančnost, jasnost in skrbna izbira besed, torej intelektualna nota, iz tega pa sledi, da morajo uživati avtorskopravno varstvo (ibid., str. 163) Dve temeljni novinarski zvrsti informativna in interpretativna Med informativne zvrsti spadajo vest, poročilo, reportaža, anketa, intervju in okrogla miza. Poslušalca oz. gledalca naj bi ti prispevki obvestili, informirali o dogodku ali njegovem poteku. Novinar je v besedilu navadno nevtralen in ne izraža svojega mnenja o dogodku, ocene, analize in vrednotenja. Pri tej skupini novinarskih oblik je vprašanje, ali imajo naravo avtorskega dela in ali lahko novinarju pri tovrstnem delu predpisi zagotovijo varstvo avtorskega prava. Med interpretativne zvrsti se uvrščajo komentar, uvodnik, glosa, članek in ocena. Zanje je značilno, da se dogodek, praviloma obravnavan v eni od oblik informativnih zvrsti, pojasnjuje, analizira, komentira in ocenjuje. Novinar tu ni nevtralen, ker izraža svoje mnenje o dogodku. Za avtorsko pravo so zanimive predvsem te oblike novinarskih zvrsti, saj se pri njih nedvoumno kaže novinarjev ustvarjalni duh. Dogodek iz resničnosti vzame novinar za podlago, na tej pa z miselnim procesom ustvari novo avtorsko delo. To delo drugače, izvirno (individualno) obravnava isti dogodek (ibid., str. 166). Kot navaja Sajovic (1982, str. 12, in lastna razmišljanja) so v redakcijskem delu medijev udeleženi tudi posamezniki, ki vplivajo na podobo objavljenih avtorskih prispevkov, v našem primeru snemalci s posnetki, montažerji z montažo posnetega gradiva, dokumentalisti informatorji s poizvedbo in izborom dokumentarnega in arhivskega gradiva, lektorji, tehnični vodje, ki poskrbijo za finalizacijo avtorskega dela tem avtorskopravno varstvo ne pripada, čeprav vsi ti ustvarjalci sodelujejo pri nastanku posameznega dela. Pri tem se je treba posebej dotakniti pravnega položaja odgovornega urednika. Njegovo delo je pogosto le operativno in mu (so)avtorstva tako ne moremo priznati, vendar vsekakor pripomore k stvaritvi avtorskega dela. Z avtorskopravnega vidika pa je pomembno tudi to, da uredniki pogosto odločajo o vsebini oddaj in da zato, če niso navedeni avtorji prispevkov, zanje tudi odgovarjajo (Repanšek, 2009, str. 168). 20 [citirano]: Varstvo po tej konvenciji ne prihaja v poštev za dnevne novice in za razne vesti, ki imajo značaj navadnega tiskovnega poročila. 48

49 3.3.5 Moralne avtorske pravice v medijih Moralne avtorske pravice varujejo avtorja glede njegovih duhovnih in osebnih vezi z delom. So neprenosljive, pripadajo samo avtorju. V praksi varstva avtorskih pravic v medijih pa veljajo za avtorje največje omejitve in posegi prav pri moralnih upravičenjih. Nekaj najznačilnejših bomo povzeli v nadaljevanju. - Pravica prve objave avtorju prispevka (novinarju) omogoča, da se odloči, ali bo svoje delo posredoval javnosti ali ne. Pravica prve objave se v medijih ne upošteva dosledno. Vzemimo denimo novinarsko delo v uredništvu televizije. Novinar mora upoštevati navodila urednikov in se prilagajati dinamiki dela pri pripravi poročil. Tako se velikokrat zgodi, da njegov prispevek ni objavljen na dan priprave ali v dnevnih poročilih, tako kot se je dogovoril z urednikom. V takem primeru bi novinar lahko, če meni, da njegov prispevek naslednji dan ni več aktualen, prepovedal objavo svojega prispevka v dnevniku, vendar se to v praksi ne dogaja. - Pravica priznanja avtorstva daje avtorju izključno pravico do priznanja avtorstva na svojem prispevku. To moralno upravičenje daje avtorju, na primer novinarju, pravico da ob objavi vsakokrat navede tudi svoje ime. Za novinarje in druge avtorje je ta pravica še posebej pomembna, saj se z imenom pogosto povezuje kakovost dela in s tem ugled avtorja. Za kršitev pravice priznanja avtorstva bi prišlo v primeru, če bi si tretja oseba prilastila avtorjevo delo in ga objavila pod svojim imenom. Pravica do anonimnosti se pri pripravi televizijskega prispevka ne izvaja. - Pravica spoštovanja dela je izključna avtorjeva pravica, da se upre skazitvi svojega dela in vsakemu drugemu posegu vanj. S tem se varujejo avtorjevi interesi za integriteto dela, ki je lahko ogrožena z neposrednim posegom v delo (npr. s krajšanjem novinarskega prispevka zaradi omejitve časa, ki je na voljo v poročilih). Pri delu je avtorske prispevke pogosto treba krajšati ali spreminjati in jih tako prilagajati za objavo. Zastavlja se vprašanje, ali so takšni posegi v avtorjevo delo brez avtorjevega privoljenja dovoljeni. V praksi se to dogaja najpogosteje na podlagi avtorjevega dovoljenja oz. je novinar sam določen za to, da svoj prispevek skrajša in ga prilagodi planu oddaje. Načeloma velja, da posegi, ki bi pomenili prizadetost ali okrnitev avtorjeve osebnosti in njegove vezi z delom, niso dovoljeni. V praksi so dovoljeni nebistveni popravki, skrajšanja in spremembe, ki jim avtor, če je pošten, ne bi mogel odreči privoljenja. Omeniti moramo še razmerje do materialne avtorske pravice do predelave. To upravičenje omogoča avtorju, da dovoli ali prepove priredbo, obdelavo svojih del. Avtor prispevka za objavo v medijih lahko prenese pravico predelave oziroma priredbe na izdajatelja z avtorsko pogodbo ali pa na podlagi delovnega razmerja. Urednik prispevek predela in ga prilagodi za objavo, vendar mora spoštovati avtorjevo pravico do spoštovanja dela, ki ga kot moralno upravičenje ni mogoče prenesti na izdajatelja (ibid., str. 175). - Pravica skesanja dopušča avtorju, da si glede uporabe svojega dela premisli in prepove njegovo izrabo. Pravico lahko uveljavlja nasproti imetniku materialne avtorske pravice, vendar mora imeti za to resne moralne razloge. Ker povzroči avtor s skesanjem imetniku materialne pravice nepredvidljive posledice, mu mora povrniti škodo. Resni moralni razlogi lahko izvirajo iz osebne sfere, lahko pa avtorja k skesanju prisilijo zunanje okoliščine. Avtorji pravico skesanja le redko izrabijo že zaradi specifične narave medijev in aktualnosti avtorskih prispevkov. Tak primer bi lahko bila 49

50 priprava prispevka, npr. intervjuja, katerega vsebina je aktualna le ob določenem dogodku, kasnejša objava pa bi avtorja prispevka lahko osmešila Druge pravice avtorjev Pravica do dostopa zagotavlja avtorju dela, da pristopi k izvirniku ali primerku svojega dela, če ga nima pri sebi. V arhivski bazi podatkov je shranjen novinarjev prispevek, ki ga ta potrebuje, recimo, za predelavo in objavo na radiu. Dostop je najpogosteje aktualen pri avtorskih delih, ki nastanejo v delovnem razmerju. Delodajalec je praviloma lastnik materialnega nosilca (v našem primeru avdio traku, video kasete ). Avtorske pravice po določenem obdobju znova preidejo z delodajalca nazaj na avtorja. Vendar lahko avtor uveljavlja pravico do dostopa samo tedaj, ko namerava uveljavljati pravico do reproduciranja ali predelave, če to ne nasprotuje upravičenim interesom posestnika (prvi odstavek 34. člena ZASP) Materialne avtorske pravice v medijih Repanšek (2009, str. 177) ugotavlja, da je za izrabo avtorske pravice poleg vsebine posameznega upravičenja zelo pomemben tudi prenos teh upravičenj na izdajatelja. Materialne avtorske pravice so z gospodarskega vidika v medijski industriji ključne, saj je osrednje vprašanje avtorskega prava prav izraba dela. To velja tako za avtorja kot za nadaljnje imetnike materialnih avtorskih pravic, tiste, na katere je avtor prenesel posamična materialna upravičenja. Avtorjeva izraba dela temelji na načelu, da si vsakdo zasluži plačilo, zato je s tega vidika avtorsko pravo sorodno delovnemu pravu in ima tudi socialno vlogo avtorska materialna upravičenja zagotavljajo preživljanje in pripomorejo k varstvu eksistence avtorjev vseh kategorij (Trampuž, 2000, str. 129). S stvaritvijo, z objavo dela, pridobi avtor vrsto premoženjskih pravic. Produkt v tako imenovanih Copyright Industries, kamor spada tudi izdajanje medijev, je avtorska vsebina, ki jo izdajatelj ponudi v uživanje in uporabo na trgu. Brez avtorjev ne bi bilo medijev, zato je natančno poznavanje določil avtorskopravnih predpisov, ki urejajo področje gospodarske izrabe avtorskih del, zlasti materialne avtorske pravice, in avtorskega pogodbenega prava za medijsko dejavnost zelo pomembno. Materialne avtorske pravice omogočajo avtorjem v medijih, da dobijo za svoje delo plačilo, da usmerjajo izrabo tega dela in s tem omogočijo njegovo gospodarsko eksploatacijo. Vsebina posameznih materialnih avtorskih pravic je torej monopol nad določenim postopkom, obliko ali načinom izrabe avtorskega dela. Vsi sistemi avtorskega prava poznajo izključnost premoženjskih upravičenj avtorja. Vrste so: pravica reproduciranja, pravica distribuiranja, razmerje do lastninske pravice, pravica predelave in druge materialne avtorske pravice. - Pravica reproduciranja je gotovo najpomembnejša materialna avtorska pravica v medijih. Do reproduciranja prihaja v različnih oblikah, ki za vsebino upravičenja niso pomembne; avtorjevo delo se lahko reproducira strojno, magnetno, digitalno in z množičnim reproduciranjem v različnih medijih. Zaradi velikega tehnološkega razvoja v medijih nastajajo nenehno nove oblike reprodukcij, zato je smotrneje, da zakonodajalec ne omeji in ne definira posameznih oblik reprodukcije. V našem primeru se dnevnoinformativne in druge dolgostezne oddaje zapišejo v digitalno obliko in 50

51 prenesejo v interaktivno obliko na portalu rtvslo. Za izrabo pravice reproduciranja ni nujno, da je imetnik te pravice tudi imetnik fizičnih primerkov dela, s katerimi se to kopira in razmnožuje. Mora pa avtor poskrbeti za njegovo izročitev, da imetniku te pravice tako omogoči reproduciranje dela. V našem primeru avtor poskrbi za prenos dela v depo arhivske službe, ta pa delo shrani, arhivira na ustreznem nosilcu, na katerem se delo ohrani in je dostopno za morebitno kasnejšo reprodukcijo. - Pravica distribuiranja daje absolutni monopol nad reproduciranjem avtorskega dela. Avtorju omogoča, da dosega premoženjske koristi neposredno sam v našem primeru kot samostojni zunanji novinarski sodelavec, bodisi z odplačnim prenosom materialnih avtorskih pravic v našem primeru redno zaposleni novinar. Pravica distribuiranja je po svoji funkciji del pravice reproduciranja in je z njo tesno povezana. Avtor ne more uveljavljati pravice distribuiranja na škodo imetnika pravice reproduciranja. - Razmerje do lastninske pravice nalaga, da je v konkurenci avtorjevega in lastnikovega upravičenja močnejše avtorjevo upravičenje, saj je avtor tisti, ki dovoljuje ali prepoveduje, da se primerki dela smejo prodati ali kako drugače odtujiti. Obstajajo pa pravni instrumenti, ki varujejo lastnika pred posegi v sfero njegove lastninske pravice. To načelo postaja vse pomembnejše tudi v sodobni medijski industriji, zlasti zaradi načinov distribuiranja, ki jih omogočajo sodobne tehnologije (internet). - Pravica predelave je izključna pravica, da se avtorska stvaritev lahko spremeni ali kako drugače predela. S pravico predelave sta avtorju zagotovljena monopol nad ustvarjalnimi posegi v njegovo delo in monopol nad izrabo na novo nastalega dela. Reproduciranje v novem delu pa vselej poteka z ustvarjalnimi postopki, zato s predelavo avtorskega dela nastane novo avtorsko delo. Pri predelavi gre torej za povzemanje tujih stvaritev v lastno delo. Pravica predelave je zelo povezana z moralno pravico do spoštovanja dela. V našem primeru dobi pravica predelave telesno obliko v predelavah dokumentarnih filmov, ki so ustvarjeni ob obletnicah dogodkov, na primer obletnica ustanovitve RTV. Nov dokumentarni film posnamemo približno vsako desetletje in v bistvu ni nov, vsak nadaljnji je predelan, saj avtor vselej črpa gradivo iz predhodnega, že produciranega gradiva. Moralne pravice se vselej spoštujejo na način, da novi avtor novega filma v končni špici navede imena svojih predhodnikov oziroma naslov filma, iz katerega je povzemal gradivo. - Druge materialne avtorske pravice urejajo današnji, sodobni način objavljanja v spletnih medijih. Recimo, da novinar pripravi komentar za objavo na televiziji, nato pa ga priobči tudi na valovih radia in sočasno izda svoj članek še z objavo na portalu. Novinar je izključni imetnik materialne avtorske pravice radiodifuznega oddajanja, ki dopušča imetniku, da avtorsko delo priobči javnosti v radijskem programu in na spletnem portalu. V to skupino pravic spadata še pravica radiodifuzne retransmisije in pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja, ki smo ju omenili že v prejšnjih poglavjih. V praksi se novinarski prispevki občasno objavljajo kot novinarski prispevki na radiu, televiziji ali pa v obliki, ki se podaja na spletu. Pri tem prenesejo novinarji z avtorskimi pogodbami ali pogodbo o zaposlitvi za posamično priobčitev. na izdajatelja materialne avtorske pravice iz skupine javnega priobčevanja in mu tudi izrecno dovolijo prenesti posamične materialne avtorske pravice, zlasti pravico radiodifuznega oddajanja, na RTV, Po navadi novinarji sami predelajo prvotni prispevek v novo obliko, ki je primerna za uporabo na spletu, radiu ali televiziji v tem primeru pri nas govorimo o bimedialnosti oziroma multimedialnosti avtorjev. 51

52 3.3.8 Časovne omejitve avtorske pravice Časovna omejitev trajanja avtorske pravice je v interesu družbe, zato je tudi v ZASP določen rok trajanja avtorskih pravic. Delo po določenem času ni več avtorskopravno varovano. Bernska konvencija priznava varstvo za čas avtorjevega življenja in še 50 let po njegovi smrti. Univerzalna konvencija določa najkrajši čas trajanja avtorske pravice, in sicer zajema avtorjevo življenje in 25 let po njegovi smrti. Za vse vrste avtorskih del določa ZASP splošni rok. Avtorska pravica traja celo avtorjevo življenje in 70 let po njegovi smrti, če ni z zakonom določeno drugače (59. člen ZASP) Pretek rokov S pretekom roka trajanja avtorska pravica ugasne. S tem preneha tudi avtorskopravno varstvo, na delu ni več nobenega od treh upravičenj avtorske pravice, niti moralnih niti materialnih. Za prispevke iz medijev to pomeni, da se lahko prosto reproducirajo, predelujejo ipd. Vendar v nasprotju s slikarskimi ali glasbenimi deli, ki jim vrednost s časom pogosto narašča, avtorski prispevki iz, recimo, dnevnoinformativnih medijev po preteku določenega obdobja praviloma izgubijo aktualnost in ohranijo kvečjemu arhivski pomen (Repanšek, 2009, str. 173) Izraba avtorskega dela v medijih in tipične oblike kršitev avtorskih pravic V medijski praksi prihaja do številnih oblik kršitev avtorskih pravic. Najpogosteje se kršijo materialne avtorske pravice, najopaznejše pa so kršitve avtorjevih moralnih upravičenj, kot sta pravica do priznanja avtorstva in pravica do spoštovanja dela. Vsak protipravni poseg v avtorsko pravico je kršitev. Poleg pojma kršitve se uporablja še izraz piratstvo, ki pomeni kršitev avtorske pravice v večjem obsegu in z namenom pridobivanja večje premoženjske koristi. Pri piratstvu gre vsekakor za kršitve, ki jih motivira morebitna gospodarska korist kršitelja (ibid., str. 182). Primer: Dobro nam je znan tudi termin plagiatorstvo, ki ga obravnavamo kot znanje nekoga, podano kot njegovo lastno, pa je v resnici prevzeto od drugod. Razvpit primer plagiatorstva v slovenski glasbeni industriji je pesem Na božično noč skupine Pop Design katere avtorja v izvirniku sta Grant Stevens in Micki Meuser. Razkriva pa se plagiatorstvo še ene pesmi te skupine, z naslovom Zate. V izvirniku gre za pesem pokojnega nemškega pevca Roya Blacka, z naslovom Wahnsinn, ki jo je pevec izdal leta 1985, nekaj let pred izidom pesmi Zate skupine Pop design (Košir, 2010). Tudi pesem Anje Rupel z naslovom Plašč je plagiat, in sicer pesmi The real thing Lise Stansfield. Pesem Mirana Rudana z naslovom Laure ni več je plagiat oz. priredba pesmi Laura non c'e italijanskega pevca Neka. Lahko pa bi jih našteli še več (ibid). Avtorska pravica se v medijih krši v številnih oblikah. Primer: Novinar prevzame prispevek drugega novinarja, ga predela in se podpiše pod avtorstvo prispevka. Razvoj sodobnih tehnologij, predvsem interneta, nam daje širok spekter vpogleda v ustvarjalnost posameznih avtorjev, in kaj hitro se zgodi kakšna nova afera, kot je bila npr. ob odkritju, 52

53 da je del govora našega nekdanjega predsednika vlade Janeza Janše prepisan, avtorstvo izvirnega govora pa spletni viri pripisujejo nekdanjemu angleškemu premierju Tonyju Blairu Varstvo pravic Za varstvo pravic so avtorju na voljo različna pravna sredstva. V poštev pridejo civilne in kazenske sankcije, začasni in administrativni ukrepi in preventivno ravnanje. Avtor lahko ukrepa zaradi kršitev s civilnim in kazenskim pregonom. Civilne zahtevke in druge ukrepe, ki so na voljo avtorjem in imetnikom avtorskih pravic, ureja ZASP, v 167. do 175. členu. Zahtevki so deloma prirejeni potrebam avtorjev in imetnikov avtorskih pravic. Omeniti je treba institut civilne kazni iz 168. člena ZASP, po katerem je pod določenimi pogoji kršilcu avtorske pravice mogoče naložiti, da avtorju plača znesek v višini največ trikratnega honorarja. Ta institut je uporaben pri kršitvah avtorskih pravic v založništvu, saj sodniku dopušča razmeroma prosto presojo, ali naj se civilna kazen sploh izreče in koliko. Institut pride v poštev, recimo, pri neposredni reprodukciji besedil, fotografij in avdiovizualnih prispevkov v drugih medijih ali na spletu, pri čemer avtor ne prejme avtorskega honorarja, saj z izdajateljem nima sklenjene avtorske pogodbe (Repanšek, 2009, str 183) Neupravičena izraba avtorskih del v medijih Reprodukcija Neposredno reproduciranje novinarskih prispevkov, ki so kot plagiati najhujša kršitev avtorske pravice, je v slovenski medijski praksi žal prepogosto. Plagiati nastajajo tudi povsem zavestno, saj se tuje duhovne stvaritve, besedila iz tujega tiska, fotografije in avdiovizualna dela domačih in tujih avtorjev pogosto neposredno reproducirajo tako, da se pod njimi podpiše novi avtor z imenom, najpogosteje pa s kraticami (začetnicami), ki naj bi zabrisale sled za kršiteljem. To je postalo v številnih medijih že kar pravilo, bralca pa preseneča to, da se pod prispevki, ki so izvirno zahtevali veliko časa in pogosto tudi vloženih sredstev (npr. fotografije eksotičnih pokrajin), ne pojavi ime avtorja, ki bi, če bi šlo za legalno reprodukcijo, svojo moralno pravico do priznanja avtorstva gotovo uveljavil. Uporaba lastnega imena pod tujim avtorskim delom je kršitev avtorske pravice in je kaznivo dejanje. O plagiatih v medijih lahko govorimo tudi, ko se tuji prispevek objavi brez navedbe avtorja (brez podpisa). V medijih se objavljajo informacije, ki jih sočasno prejme večje število novinarjev (STA Slovenska tiskovna agencija). Če dva novinarja v prispevkih uporabita enako informacijo ali izjavo, še ne pomeni, da sta kršila avtorsko pravico drug drugega. Z vidika avtorskega prava je pomemben le tisti poseg v avtorsko delo, ki posnema ali dobesedno povzema ustvarjalno ubeseditev nekoga drugega. Pri tem zadošča že uporaba ene same misli, ki ima tolikšen avtorski naboj, da jo mora uporabnik navesti kot citat, ob sočasnem navajanju vira in avtorstva izjave, drugače lahko govorimo o plagiatu (ibid, str. 184). Predelave Medijska praksa je polna primerov, v katerih prihaja do predelav avtorskih del. Lahko rečemo, da je prav izraba materialne avtorske pravice do predelave bistvena za izdajateljske postopke. Narava medija, določena predvsem z množičnostjo različnih avtorskih del in zelo kratkimi roki objave, zahteva številne posege v avtorsko delo. Pri 53

54 novinarskih prispevkih, ki nastanejo v delovnem razmerju pri izdajatelju, je težav v praksi manj, saj se šteje, da je pravica do predelave oziroma priredbe skupaj z drugimi materialnimi pravicami prenesena na delodajalca. Drugače je pri avtorskih pogodbah: avtor mora izrecno dovoliti predelavo oziroma priredbo svojega dela v avtorski pogodbi, v njej pa je ta pravica le redko navedena. Vsak poseg v delo je lahko kršitev avtorjeve moralne pravice do spoštovanja dela; do te pride s predelavo, za katero ima materialno avtorsko pravico izdajatelj (ibid., str 185). 3.4 Digitalna tehnologija in avtorsko pravo Nastanek interneta Po Jančič - Bogataj (2008, v Kolar, 2011) se je razvoj interneta začel v zgodnjih šestdesetih letih, v krogu skupine mladih, svobodomiselnih diplomantov računalništva, ki so delovali pod pokroviteljstvom Advanced Research Projects Agency. Gradnja poskusnega računalniškega omrežja, imenovanega ARPANET, ki ga je sponzorirala ameriška vojska, je bila njihova prva naloga, njihov končni cilj pa je bil vzpostavitev robustnega razpršenega sistema, ki ga ne bi uničil niti jedrski napad oziroma ki bi normalno deloval tudi, če bi bil kak del poškodovan. Internet, kakršnega poznamo danes, je v največji meri posledica dela ameriške fondacije Science Fundationa, ki je v osemdesetih letih zgradila hrbtenično omrežje z zmožnostjo hitre povezave in tako povezala regionalna in lokalna omrežja z vojaškim omrežjem. Internet zato navadno opisujemo kot medmrežje medsebojno povezanih lokalnih, regionalnih in globalnih omrežij, ki povezujejo uporabnike prek telefonskih, kabelskih in satelitskih povezav. Na začetku je bil internet domena raziskovalne in akademske skupnosti, ta pa je informacije lahko izmenjevala le v besedilni obliki. Njena politika o dovoljeni uporabi (Acceptable Use Policy) je izrecno prepovedovala uporabo za komercialne aktivnosti. Prav iz tega začetnega obdobja izvira kultura interneta, ki ima pomembne implikacije za varstvo intelektualne lastnine na internetu: akademiki so tradicionalno zagovorniki svobode izražanja in svobodne izmenjave informacij in prav akademska skupnost promovira in brani internet kot medij, prek katerega naj poteka prosta komunikacija in kjer naj trgovina in varstvo komercialnih pravic, kamor spadajo tudi pravice intelektualne lastnine, ostaneta zgolj drugotnega pomena (Jančič - Bogataj, 2008). Šele z razvojem svetovnega spleta (WWW World Wide Web) na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in s pojavom prvih brskalnikov nekaj let pozneje oziroma z izumom grafičnih vmesnih ploskev in povezovalnih protokolov za hipertekst je postal internet privlačen in uporaben tudi za navadne uporabnike. Spremenil se je v multifunkcionalen medij in postal tudi komercialno zanimiv, to pa je pritegnilo v sektor dodatne investicije, še pospešilo njegov razvoj in povečalo njegovo uporabnost. Internet in z njim digitalna revolucija prinašata številne izzive za številna pravna področja, seveda tudi za avtorsko pravo. Čeprav je mogoče zdaj že z veliko verjetnostjo trditi, da se najbolj črne napovedi o koncu avtorskega prava ne bodo uresničile, pa je najverjetneje konec sistema avtorskega prava, kakršnega smo poznali pred razmahom interneta sredi devetdesetih let. Posebnosti interneta so terjale ključne spremembe tudi v avtorskem pravu. Te lastnosti so globalnost in decentraliziranost, mednarodnopravna razsežnost, brezvladje, anonimnost oziroma nova, posebna identiteta njegovih uporabnikov, digitalnost podatkov, možnost konvergence oblik vsebin na internetu, začasnost in interaktivnost (ibid., str. 53). 54

55 3.4.2 Razsežnost interneta Internet je globalni fenomen dostopen je skoraj v vseh državah sveta, na zahtevo, kadarkoli in komurkoli, ki ima računalnik, ustrezno programsko opremo, modem in telefonsko povezavo. Poleg tega je tudi popolnoma decentraliziran. Internet je torej povsod in nikjer, nima meja, geografskega ali fizičnega območja, kar opisujeta tudi pojma virtualna resničnost ali cyberspace. Zaradi opisane tehnološke posebnosti transmisije podatkov v internet v večini primerov velja, da potujejo majhni informacijski paketki skozi različne pravne sisteme, preden dosežejo končni cilj. Internet je tako globalen in decentraliziran pojav, prav zaradi teh dveh lastnosti pa se ob danih sporih pojavijo zapletena vprašanja o sodni pristojnosti v mednarodnem prostoru in veljavnem pravu oziroma vprašanje, ki ga zastavljajo njegove t. i. multijurisdikcijske (mednarodnopravne) razsežnosti (ibid., str.54). Pravice intelektualne lastnine, med njimi avtorske pravice, so teritorialne narave, princip teritorialnosti pa je temelj Pariške, Bernske in Rimske konvencije, ki tvorijo mednarodni sistem intelektualne lastnine. V trenutku, ko je avtorsko delo na voljo internetni skupnosti, postane njegova distribucija globalna, njegov avtor ali imetnik pravic pa praviloma izgubita nadzor nad tem, kdo in na kakšen način ga uporablja. Države zato poskušajo vzpostaviti nadzor nad elektronskimi transakcijami oziroma jih regulirati, tovrsten nadzor pa ima poleg dobrih tudi slabe strani. Po eni strani lahko nastanejo za uporabnike, ki ne morejo nadzorovati, kdo ima sodno pristojnost za njihove akcije, nekonsistentne obveznosti, po drugi strani pa lahko nastanejo območja piratskih nebes, kjer so določila posamezne države ohlapna, mila oziroma jih sploh ni. Pristopi, ki so bili predlagani za reševanje nastalih problemov, segajo od prizadevanj po poenotenju obstoječih pravil oziroma harmonizaciji internetnega prava do ideje po priznanju popolnoma nove pravne prakse, nanašajoče se na internet, kjer bi se spori reševali na za to posebej ustanovljenih internetnih sodiščih ali tribunalih (ibid., str. 55) Samoregulacija interneta Internetu ne vlada centralna avtoriteta in ni reguliran iz enega centra moči. Posamezne države urejajo vsaka zase najbolj problematična področja, zlasti svobodo govora, pornografijo, zasebnost, igre na srečo, davke, tudi pravice intelektualne lastnine. Udeleženci v komunikacijah po internetu pa tudi tehnična infrastruktura, ki sestavlja internet, fizično obstajajo in so v skladu s tem podvrženi najmanj pravu države, v kateri imajo npr. svoj domicil ali sedež. Ni pa mednarodnih pravnih instrumentov, ki bi internet obravnavali kot celoto, zato ostaja ta še vedno nereguliran oz. samoreguliran. Nekoč je samoregulacija potekala predvsem z neformalnimi pravili lepega vedenja, imenovanimi Netiquette, danes, v času komercializacije in politizacije internetne skupnosti, pa ta niso več tako učinkovita, kot so bila v času, ko so internet uporabljali le akademiki in raziskovalci. Tehnološki razvoj in internetna industrija narekujeta danes veliko učinkovitejšo samoregulacijo. V preteklosti je bil internet viden kot odprto, anarhično, decentralizirano in globalno distribuirano omrežje, ki se le težko preoblikuje v okolje z za poslovni promet dovolj učinkovito pravno varnostjo. S spreminjanjem arhitekture interneta z razvojem kode in s poostreno pravno regulacijo, ki v času vseobsežnega boja proti terorizmu v imenu zagotavljanja večje kolektivne varnosti v veliko večji meri posega v 55

56 tradicionalne zagotovljene svoboščine posameznikov, pa se lahko internet zelo hitro spremeni v popolnoma reguliran medij. Pravna varnost na internetu je sicer zmanjšana, ker je internet prehoden oziroma začasen. Spletna stran, na kateri so sporne vsebine, ki jim preti tožba ali ji je bila že izrečena začasna odredba o odstranitvi vsebin ali celo sodba, ki nalaga ukinitev strani, se lahko zelo enostavno in hitro spet pojavi v drugi pravni praksi. S povezovanjem tehnološko učinkovitih akcij sledenja prometa pa se lahko tudi problem sledenja v prihodnosti reši (ibid., str. 56). Priročen primer takšne prakse je razvpita domena WikiLeaks, mednarodna neprofitna medijska organizacija, ki je v okviru spletnega portala, zgrajenega s tehnologijo Wiki, objavljala tajne, širšim množicam nedostopne dokumente, prejete od anonimnih virov. Zaradi razkritja tajnih dokumentov depeš domeno WikiLeaks ukinejo, 30. novembra 2010 na Švedskem aretirajo vodjo organizacije Juliana Assangea, 6. decembra 2010 pa se domena pojavi v slovenski pravni praksi. Slovenska domena Wikileaks.si omogoči prehod na glavni strežnik WikiLeaks.ch (WikipedijaWikiLeaks, 2010) Digitalna oblika vsebin na internetu in njihova konvergenca Največje izzive je v avtorskem pravu prinesla digitalna narava podatkov na internetu. Avtorskih del ne prenašamo več v obliki fiksiranih izrazov npr. v knjigi ali filmu, ampak prenašamo prek interneta digitalne predstave teh del. V zgodovini avtorskega prava se misleci niso ukvarjali z idejo, ampak z njenim izrazom, ideje in dejstva o svetu pa so se šteli za kolektivno lastnino človeštva in niso bili predmet avtorskopravnega varstva. Avtorskopravno varstvo se pri takem pogledu začne šele takrat, ko ideja zapusti ustvarjalčeve misli in se izrazi. Avtorsko pravo varuje izraz v nekaterih sistemih avtorskega prava, v ameriškem sistemu, npr. varuje fiksiran izraz, saj morajo biti avtorska dela, da so varovana, fiksirana na nosilcu avtorskega dela. Po drugi strani pa ponuja digitalizacija nešteto novih spodbud za intelektualno ustvarjalnost. Ena od teh razvojnih smeri je pojav multimedijskih del. Multimedijska dela prinašajo izzive za avtorskopravne sisteme, ker razvoj zakonodaje le težko sledi hitremu razvoju digitalne tehnologije in ker lahko pomeni poseben problem že samo razvrščanje avtorskih del v različne kategorije. Zakonodajalci si navadno prizadevajo sprejeti zakone, ki bi bili tehnološko nevtralni, kljub temu pa so avtorska dela tradicionalno različno kategorizirana. Ker lahko posamezna kategorija uživa različno varstvo, pomeni določitev varstva za skupek različnih del zelo kompleksno odločitev (Jančič Bogataj, 2008). Interaktivnost Avtorska dela v digitalni obliki potujejo po internetu z izredno hitrostjo, uporabniki dostopamo do njih zelo enostavno, si jih ogledujemo in z njimi tudi manipuliramo, seveda največkrat brez vednosti ustvarjalcev. Enostavno dostopna programska orodja omogočajo spreminjanje digitalnih datotek, posledica tega pa so spremembe del, ki se po tradicionalnih pravilih avtorskega prava štejejo za kršitev. V digitalnem okolju so moralne pravice avtorjev zato zelo ogrožene, zlasti pravica do integritete dela in priznanja avtorstva. Pravo bo zato moralo najti nove odgovore za varovanje moralnih avtorskih pravic. Vztrajanje pri tradicionalnem obsegu varstva moralnih pravic v določenih primerih ni smiselno oziroma je povsem neučinkovito. 56

57 Imamo dve skupini primerov. V prvo spadajo tiste kategorije avtorskih del, v katerih je lahko identifikacija posameznega prispevka posameznega avtorja skoraj nemogoča. V to skupino spadajo računalniški programi in multimedijska dela. V drugo skupino pa spadajo primeri, v katerih je identifikacija posameznega prispevka avtorjev sicer mogoča, a bi učinkovito varstvo moralnih avtorskih pravic prineslo prevelike transakcijske stroške in bi negativno vplivalo zlasti na komercializacijo avtorskega dela. V to skupino že tradicionalno spadajo filmi. To je urejeno zlasti v Ameriki, vprašanje priznanja pa so rešili ne na podlagi določb o varstvu moralnih avtorskih pravic, ampak na podlagi pogajanj med združenjem filmskih igralcev in studii. Kljub vsemu pa je interaktivnost med ustvarjalci in uporabniki na eni in uporabniki in delom na drugi strani ena impresivnejših karakteristik interneta. Uporabniki, še nedavno zgolj pasivni uživalci del, se lahko preprosto prelevijo v ustvarjalce in založnike. Internet je tako zabrisal meje med tradicionalnimi vlogami in odnosi med ustvarjalci, založniki in uporabniki. Za dela, ki so plod t. i. skupnega avtorstva, bo zato treba v sistemu avtorskega prava na novo določiti obseg primernega varstva (ibid., str 59) Spletišče Creative Commons Po Creative Commons (2009) je Creative Commons globalno gibanje, ki se odziva na dve izraziti dejstvi, značilni za trenutno pravno urejanje ustvarjalnosti oziroma avtorsko pravo. Prvo je, da je avtorska pravica nujna za dostojanstvo avtorjev in je pogosto tudi osnova za zagotavljanje spodbud za ustvarjanje. Drugo dejstvo pa je, da je obstoječi sistem avtorskega prava preveč zapleten in nemalokrat celo v nasprotju z interesi ustvarjalcev. To je postalo še zlasti problematično z najnovejšimi zakonodajnimi spremembami, sprejetimi prav zaradi pojava digitalnih tehnologij. Creative Commons ponuja avtorjem ustvarjalcem zelo enostavna, prosto dostopna orodja, s katerimi lahko svoja dela ponudijo javnosti tako, da jih zaznamujejo s svoboščinami, v skladu s katerimi želijo, da svobodneje krožijo med uporabniki, vendar tako, da na njih vseeno obdržijo vse tiste pravice po avtorskem pravu, za katere menijo, da jih na delih morajo obdržati. Tak model ponujanja avtorskih del, v katerem so pridržane le nekatere pravice, nikakor ni v nasprotju z avtorskim pravom. Prav nasprotno, model Creative Commons temelji na avtorski pravici, kot je določena v zakonu. Preprosteje povedano to pomeni, da lahko ustvarjalec svoje delo objavi v elektronski obliki (npr. na svoji spletni strani) in ga enostavno, brez dodatnega posredovanja pravnikov, opremi z eno izmed licenc Creative Commons, ki natančno določajo, katere uporabe njegovega dela so dovoljene in katere pravice so pridržane. Vse licence predvidevajo, da morajo vsi uporabniki priznati avtorstvo prvotnemu ustvarjalcu, obenem pa avtor s temi licencami dovoljuje uporabnikom, da prosto reproducirajo, distribuirajo, predvajajo in izvajajo njegova dela v skladu z željami, ki jih avtor izbere med možnostmi, ki so zanj že vnaprej pripravljene, z njimi pa dovoljuje uporabo za komercialne namene ali je ne dovoljuje, dovoljuje ali ne dovoljuje proste predelave in opredeli, če takšno predelavo dovoli, ali želi, da je tudi takšno predelano delo licencirano pod istimi pogoji kot original. Avtor z licenco ne more omejiti izjem od avtorske pravice, določenih z zakonom o avtorskih pravicah. Tako oblikovano licenco avtor preprosto»prilepi«k svojemu objavljenemu avtorskemu delu, delo pa opremi tudi z ikono»nekatere pravice pridržane«. Vsi uporabniki, ki bodo tako objavljena dela želeli uporabiti, bodo s preprostim klikom na ikono razbrali obvestilo, katere svoboščine jim je avtor naklonil in katere pravice si je v skladu z zakonom pridržal. 57

58 Projekt Creative Commons International je zbudio neverjetno zanimanje in navdušenje povsod po svetu. Poleg njegove osnovne naloge, ponujanje nacionalnih licenc, prilagojenih pravnemu redu posamezne države in oblikovanih v nacionalnih jezikih, je poslanstvo Creative Commons tudi to, da se lahko tako mnogi, ki kljub svoji ustvarjalni vlogi v družbi velikokrat težko sodelujejo v razpravah o novostih in prihodnosti zakonov, ki urejajo ustvarjalnost, odzovejo na realnosti, ki jih predstavlja trenutna pravna ureditev avtorske pravice. Creative Commons je uspelo pritegniti številne glasbenike, akademike, pisatelje, pesnike, filmske ustvarjalce, raziskovalce, če naštejemo le nekatere skupine avtorjev ustvarjalcev, torej tiste, ki želijo enostavnejši način za uveljavljanje svojih avtorskih pravic tako, da ne zavračajo varstva, ki jim je omogočeno z avtorsko pravico, temveč ga le omejijo, in to z določenimi svoboščinami, ki jih želijo zagotoviti uporabnikom svojih del. Čeprav se je to gibanje rodilo v ZDA, se odziva na ideje oziroma probleme, ki nimajo nacionalnih meja nepotrebna bremena, ki jih nalaga obstoječa zakonodaja in ki nemalokrat dušijo ustvarjalnost, niso nikjer priljubljena. Pomembno je, da se ideja in preprosta orodja za licenciranje stvaritev, ki jih ponuja Creative Commons, predstavljajo tudi v Sloveniji in ponujajo v obliki licence, ki je prilagojena slovenskemu pravnemu redu in slovenskem jeziku. Opredelitev licenc Creative Commons Licence Creative Commons postavljajo v sodobni digitalno ozaveščeni družbi nov, sodobnejši, naprednejši mejnik spoštovanja pravic ustvarjalcev, ki jih je do sedaj v Sloveniji opredeljeval Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ki pa je po mnenju strokovnjakov nujno potreben prenove. Te licence omogočajo razširitev obsega avtorskih pravic, avtor pa z licenco natančno opredeli dovoljeno uporabo svojega izdelka izbere si licenco po svoji meri in določi, do katere mere si bo pravice pridržal. Creative Commons pozna 6 različnih tipov licenc, opredeljenih s štirimi pogoji. Prikazani so na sliki 10: Slika 10: Prikaz licenc Creative Commons 1. PRIZNANJE AVTORSTVA deljenje pod istimi pogoji priznanje avtorstva brez predelav 2. NEKOMERCIALNO (Avtor dovoli avtorsko delo in njegove predelave reproducirati, distribuirati, dajati v najem ali priobčiti javnosti samo pod pogojem, da ne gre za komercialno uporabo.) 3. BREZ PREDELAV (Avtor dovoli avtorsko delo in njegove predelave reproducirati, distribuirati, dajati v najem in priobčiti javnosti samo v izvirni obliki in ne dovoli predelav.) nekomercialno 4. DELJENJE POD ISTIMI POGOJI (Distribuiranje predelav avtorskega dela oz. njihovo dajanje v najem avtor dovoli le pod pogojem, da so distribuirana oz. dana v najem pod istimi pogoji kot izvirno avtorsko delo.) Vir: Creative Commons Slovenija,

59 Opredeljeni štirje pogoji licenc Creative Commons (CC) se med seboj ne izključujejo, v primeru izkoriščanja avtorskih del, zaščitenih z licenco Creative Commons, pa morajo biti izpolnjeni vsi štirje (ibid.). Zaradi omejenega obsega naloge licenc CC ne bomo podrobneje obravnavali. 3.5 Upravljanje avtorskih in sorodnih pravic na internetu vidik javnih institucij Bogataj - Jančič et al. (2010): Država in druge javne institucije (javne agencije, občine, javni zavodi, javna podjetja) so pomemben dejavnik pri ustvarjanju, uporabi in zagotavljanju dostopa do avtorskih del ali zbirk del in drugih avtorskopravno varovanih gradiv. Pri tem javne institucije nastopajo v različnih vlogah: 1. kot neposredni ustvarjalci avtorsko varovanega gradiva v okviru svoje dejavnosti, 2. kot naročniki ali (so)financerji izdelave različnih vrst avtorskih del, 3. kot skrbniki primerkov avtorskih del in upravitelji javnih zbirk avtorskih del (knjižnice in arhivi). Navedene dejavnosti so se tradicionalno odvijale le v fizičnem svetu, v zadnjem obdobju pa javni sektor pospešeno vstopa tudi na področje e-vsebin in e-storitev. Po Weiss (2004, str. 70) se v ekonomski teoriji ugotavlja, da so koristi za družbo največje, če so informacije javnega sektorja dostopne vsakomur, ažurno in pod enakimi pogoji. Eno ključnih ovir za to, da bi se izkoristile vse možnosti, ki jih ponujajo tehnologije informacijske družbe, predstavlja obstoječa pravna ureditev upravljanja avtorskih in sorodnih pravic v digitalnem okolju, ki ne upošteva dovolj specifike upravljanja avtorskih del v javnem sektorju. Najsplošnejši javni interes, ki naj bi ga država zasledovala na tem področju, je mogoče opredeliti kot spodbujanje avtorskega ustvarjanja novega znanja. Javne institucije lahko pripomorejo k večji dostopnosti avtorskega gradiva, s katerim razpolagajo, zato so te institucije in pri njih zaposlene osebe razmeroma pomemben generator novih avtorskopravno varovanih gradiv. Pri tem gre zlasti za pisna gradiva, ki nastajajo pri opravljanju javne dejavnosti, a tudi za slikovna in avdio-vizualna dela. Z vidika zagotavljanja dostopa do informacij javnega značaja avtorji poročila ocenjujejo, da bi bilo primerno dopolniti bodisi ZASP bodisi ZDIJZ 21 z odločbo, da pri avtorskih delih, ki so bila ustvarjena znotraj javnega organa in predstavljajo informacijo javnega značaja, ne velja pravilo 101. člena ZASP o povratnem prehodu pravic na delavca. Če je cilj objave avtorskega dela predvsem spodbujanje širitve določenih informacij, je treba tej značilnosti prilagoditi tudi pravne pogoje objave. V ta namen zadošča, da se opiramo na klasično pravilo avtorskega prava, po katerem je varovan samo izraz ideje, vsebovane v avtorskem delu, ideja pa ostaja prosta. Za čim učinkovitejše širjenje določenega avtorskega dela brez kršitev avtorskih pravic je zato potrebno ustrezno dovoljenje tudi za nadaljnjo uporabo tega dela, zlasti za elektronsko reproduciranje in dajanje na voljo javnosti. V tem konceptu avtorji poročila (Bogataj - Jančič et al., 2010) izpostavljajo nekaj predlogov za spremembo zakonodaje za področje avtorskih pravic. O tem v naslednjem poglavju. 21 ZDIJZ Zakon o dostopu informacij javnega značaja 59

60 3.5.1 Možni modeli zagotavljanja internetne dostopnosti Glede neuradnih avtorskih gradiv, ustvarjenih v javnem sektorju, bi država morala opredeliti, v katerih primerih obstaja javni interes, da javne institucije razpolagajo z avtorskimi pravicami na ustvarjenih delih. Javne institucije se praviloma ne ukvarjajo z aktivnim upravljanjem avtorskih pravic, saj trženje avtorskih del ne spada v njihovo dejavnost oziroma pristojnost. Smiselno se zdi, da bi zato kot standardno rešitev uveljavili pravni režim razmeroma proste uporabe takih avtorskih del, ki bi ustrezal potrebam internetne objave in nadaljnjega razširjanja in uporabe tako objavljenih avtorskih del v digitalni obliki pri drugih, zasebnih subjektih. To je mogoče doseči na več načinov, bodisi zakonsko bodisi pravno poslovno. V nadaljevanju bomo predstavili tri temeljne modele, ki bi prišli v poštev za ta namen Javna domena S pojmom javna domena so mišljene vse pravno nevarovane intelektualne stvaritve. Najkorenitejša in hkrati najpreprostejša rešitev bi bila izločitev vseh znotraj državnih organov ustvarjenih del iz avtorskopravnega varstva in prenos v sfero javne domene. Takšna rešitev je uveljavljena samo v pravu ZDA, v slovenskem pravu pa bi bila potrebna sprememba ZASP, s katero bi pravni režim javno domeno razširil na vsa gradiva, ki jih je mogoče pripisati državi. To pomeni, da bi bila vsa dela, ki jih ustvarjajo uslužbenci v državnih organih v okviru svojih službenih dolžnosti, izvzeta iz avtorskopravnega varstva. Potrebna bi bila opredelitev, za katere javne institucije in katera dela naj velja izključitev iz avtorskopravnega varstva. Širitev istih pravil na javna podjetja in javne zavode ne bi bila smotrna, saj so dejavnosti teh subjektov zelo raznovrstne in včasih terjajo tudi upravljanje pravic intelektualne lastnine. Prednost izvzetja državnih del iz avtorskopravnega varstva je, da bi država s tem aktivno prispevala k rasti celote intelektualnih dosežkov, ki jih lahko vsakdo prosto uporablja in prosto širi brez transakcijskih stroškov, povezanih z urejanjem izključnih pravic. Država bi že iz načelnih razlogov morala spodbujati širitev javne domene, zaradi njenega velikega demokratičnega in kulturnega pomena Prosta uporaba Če bi zakonodajalec ocenil, da gre pri umestitvi vseh državnih del v javno domeno za prevelik odstop, bi bilo mogoče uporabo avtorskih del države sprostiti tudi z zakonsko določitvijo posebnega režima uporabe. To pomeni, da bi v državnih organih ustvarjena dela ostala varovana z avtorsko pravico, država pa bi se že z zakonom odpovedala uveljavljanju nekaterih izključnih upravičenj. Predlagana oblika proste uporabe državnih del bi se po naravi razlikovala od drugih, že obstoječih kategorij proste uporabe po tem, da je ne bi opredeljevali posebni nameni uporabe avtorskega dela, temveč imetniki avtorskih pravic Splošna državna licenca Ponovno uporabo avtorskih del države bi bilo mogoče doseči tudi brez spremembe zakona, in sicer s sprejemom in objavo splošne licence, ki bi pod določenimi pogoji neodplačno dovoljevala uporabo vseh avtorskih del Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Tak pogoj sta npr. navedba vira in ohranjanje integritete uradnih besedil. Tovrsten pristop je 60

61 uveljavljen v Veliki Britaniji. Pri nas bi bilo mogoče pravice upravljati že z majhnim številom standardnih licenc, ki bi bile na voljo na spletnih straneh in bi pod določenimi pogoji neodplačno dovoljevale uporabo avtorskih del RS, to pa so npr. pravilna uporaba dokumentov, zagotavljanje nespreminjanja in navedba virov. Glede na to, da se je RS v Strategiji razvoja informacijske družbe (si2010) zavzela za uporabo licenc Creative Commons (CC), je predlagano, da se s seznama licenc CC ena licenca uporabi kot standardna za vse gradivo, ustvarjeno v državnih organih. Za licenciranje državnih del bi bilo smotrno uporabiti licenco CC priznanje avtorstva ali licenco priznanje avtorstva deljenje pod enakimi pogoji, saj bi to precej poenostavilo upravljanje pravic. Prva licenca dovoli vsakemu uporabniku prosto reproduciranje avtorskega dela, njegovo distribuiranje, dajanje v najem, javno priobčitev in predelavo pod pogojem, da vsakič navede avtorja oziroma vir tega dela. Druga licenca zahteva poleg tega še, da se tudi vse spremenjene in predelane različice prvotnega, licenciranega dela širijo samo pod istimi licenčnimi pogoji. Prednost licenciranja avtorskih del države je v tem, da omogoča diferenciacijo pogojev za uporabo posameznih vrst gradiva, če bi se izkazala potreba po tem. Če bi se država odločila za splošno licenciranje del, bi se kot težava pojavilo vprašanje trajanja pravic države kot delodajalca. To pomeni, da mora tudi država imeti možnost časovno neomejenega razpolaganja, zato bi bilo smotrno spremeniti kolektivne pogodbe v javnem sektorju, in sicer tako, da bi se avtorske pravice iz delovnega razmerja javnih uslužbencev prenesle na delodajalca brez časovne omejitve. Pri rezultatih znanstvenih raziskav, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev, in člankih, objavljenih v javno subvencioniranih strokovnih in znanstvenih revijah, je treba v večji meri upoštevati možni interes avtorjev za ohranitev integritete njihovega dela, zato bi bila tu primernejša uporaba licence z določbo brez predelav. Zaradi možnega odpora avtorjev do povsem proste uporabe njihovih del bi bilo smiselno uporabiti še določbo nekomercialno. Da pa bi imel sofinancer tudi sam možnost upravljanja avtorskih pravic, ki so bile nanj prenesene, bi lahko upravljal pravice v skladu s cilji odprtega dostopa, obenem pa bi zagotovil, da tudi izvirni avtor na svojem delu ohrani pravice, dovoli uporabo svojega dela tudi v komercialne namene, in to tudi pod drugačnimi pogoji (ibid., str ) Hramba primerkov avtorskih del Po Bogataj - Jančič et al. (2010) javne institucije razpolagajo z različnimi zbirkami podatkov, ki so avtorskopravno varovane. Te zbirke se v zadnjem času pospešeno digitalizirajo z namenom njihovega ohranjanja in javne dostopnosti prek interneta. Pri digitalizaciji in omogočanju javne dostopnosti del prek interneta pa je treba urediti avtorske in sorodne pravice oziroma te pravice razčistiti. Obstoječa zakonska podlaga, opredeljena v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), omogoča digitalizacijo in objavo del na internetu samo v primerih, ko: - gradivo avtorskopravno ni (več) varovano in je torej v javni domeni, - je uporaba dovoljena v okviru izjem oziroma omejitev izključnih pravic, - je javna institucija sama imetnik avtorskih pravic na gradivu ali - imetniki pravic s pogodbo ali podelitvijo ustrezne licence dovolijo takšno uporabo oziroma javno dostopnost svojega gradiva. Projekti digitalizacije v praksi potekajo tako, da se najprej zagotovijo sredstva za tehnično izpeljavo digitalizacije, šele v drugi fazi pa je na vrsti ukvarjanje z vprašanjem avtorskih pravic. Tretja faza projektov digitalizacije je aktivna vključitev javnih zavodov v zavzemanje za spremembo zakonodaje. 61

62 Sprememba zakonodaje Sprememba zakonodaje, ki bi omogočila več manevrskega prostora za objavo zbirk na spletu, je nujna za mnoge javne institucije, še posebej za tiste, ki imajo omejen proračun (in bi si poleg razumnih nadomestil za imetnike pravic težko privoščile še stroške postopkov za razčiščevanje pravic). Da bi lahko specializirane javne ustanove v čim večjem številu učinkovito opravljale svojo vlogo, so nujne spremembe zakonodaje. Spletna objava del bi morala biti v primeru nekomercialnih dejavnosti pod določenimi pogoji (plačilo razumnega zneska) dovoljena brez dovoljenja imetnika pravic. Prednost takšnega modela je, da pravic ne bi bilo treba razčiščevati z vsakim imetnikom pravic posebej. Za uporabo del na podlagi izjeme bi bilo na podlagi zakona treba plačati določeno nadomestilo, ki pa bi bilo jasno in vnaprej določeno. To bi za institucije pomenilo predvidljive stroške in bi omogočalo večjo pravno varnost za institucije, ki dela digitalizirajo in jih objavljajo na spletu. Slabost takšne zakonske ureditve je, da bi predstavljala radikalno spremembo z vidika imetnikov pravic, zato je mogoče pričakovati, da bi se imetniki pravic takšnemu modelu upirali, prav tako pa tak model ne bi omogočal razvoja poslovnih modelov, ki bi v komercialne namene uporabljali kulturno dediščino. Pristojne državne institucije bi se morale v večji meri lotevati problematike digitalizacije na eni strani, na drugi pa povečati sredstva za razčiščevanje pravic in se aktivneje vključevati v spremembe zakonodaje, ki bi v prihodnosti omogočala učinkovitejšo, bolj ekonomično in pravno varno digitalizacijo in objavljanje del na spletu (ibid., str ). 62

63 4 METODOLOGIJE UVAJANJA REŠITEV ERP 4.1 Opredelitev metodologije Po Hiti - Šketa ( 2002) je metodologija množica najboljših napotkov, primerov in drugih informacij, zbranih z namenom, da se izkušnje enih predajo tudi drugim. Je formalizacija najboljših izkušenj, dosegljivih v določenem trenutku. V primeru metodologij za razvoj novih IS je treba upoštevati, da se metodologije spreminjajo v skladu s hitrostjo razvoja in uporabe novih tehnologij, kar pomeni, da metodologija ne more obstajati neodvisno od tehnologije. Metodologija mora zato biti razvita in posodobljena, v skladu z najboljšimi izkušnjami v določeni tehnološki veji (Clegg et al., 1994). Kakovostno metodologijo razvoja IS sestavlja niz korakov, za katere so definirana orodja in navodila, kako jih na projektnem delu uporabiti, druga pomembna zadeva pa je porazdelitev odgovornosti in vlog med glavnimi udeleženci procesa (Galliers et al., 1999). Podpečan (2010) definira, da je metodologija skupek metod, ki predstavljajo celovit sistem, temeljijo na enotni filozofiji in omogočajo izvedbo celotnega razvojnega cikla IS ali pa vsaj več njegovih zaporednih razvojnih faz. Obstaja veliko različnih sistemov razvoja metodologij in vsak sistem je unikaten, in sicer zaradi svojega poudarka na procesu. Nekatere metodologije so formalni standardi, druge so razvile svetovalna podjetja, veliko organizacij pa ima razvito svojo interno metodologijo, ki natančno razlaga, kako naj bo sestavljena posamezna faza življenjskega cikla razvoja IS v njihovem podjetju. Avtorji opisujejo različne vrste metodologij: - Metodologije, ki so usmerjene na center procesa, se najprej posvetijo definiranju aktivnosti v povezavi s sistemom. Procesno usmerjena metodologija je naklonjena procesnemu modelu kot jedru sistemskega koncepta. Analiza se najprej koncentrira na predstavitev sistemskega koncepta, v skupino procesov z informacijami, ki tečejo v proces in iz njega. - Podatkovno centrirane metodologije se osredotočijo na definiranje delov pri shranjevalnikih podatkov in se posvetijo tudi temu, kako so ti shranjevalniki organizirani. Metodologija te vrste koristno uporabi kot jedro sistemskega koncepta modele podatkov. - Objektno orientirane metodologije poskušajo uravnavati žarišče med procesom in podatki. Te metodologije opišejo sistemski koncept kot kolekcijo objektov, povezavih s procesom in podatki. Pomemben faktor v karakteriziranju metodologij sta tudi razvrščanje faz življenjskega cikla razvoja sistema ter čas in napori, posvečeni posamezni fazi. Programerji težijo k temu, da bi se pomaknili iz zelo enostavnih faz planiranja neposredno v konstrukcijsko fazo. To pa lahko deluje samo pri majhnih programih, ki potrebujejo samo enega programerja, saj se lahko pri večjih programih hitro izgubi kak pomemben aspekt problema (Dennis et al., 2006, Kovačič in Vintar, 1994). Življenjski cikel poteka v zaporedju štirih faz: planiranje, analiza, načrtovanje in izvedba. Vsaka izmed štirih faz je sestavljena iz korakov, ki se navezujejo na tehnike, po katerih se kasneje razvije sistem. V veliko primerih si faze življenjskega cikla razvoja IS in koraki sledijo v logičnem zaporedju, v določenih primerih pa potekajo faze zaporedno (zaporedno izvajanje faz), inkrementalno (s postopno gradnjo celotnega IS in sprotnim predajanjem posameznih inkrementov uporabniku inkrement predstavlja zaokroženo funkcionalnost 63

64 sistema, sklop, modul ) ali interaktivno (v vsaki interakciji se razvije določen del funkcionalnosti celotnega sistema). Da se življenjski cikel razvoja IS razume, je treba dobiti pravi občutek o fazah in korakih, prek katerih se projekt pomika. Pomembno pa je tudi razumevanje, da je življenjski cikel razvoja IS proces osnovnega izpopolnjevanja (Dennis et al., 2006). Kot že rečeno, so faze življenskega cikla razvoja IS štiri in si po Dennisu in drugih sledijo v naslednjem zaporedju: planiranje, analiza, načrtovanje in izvedba Planiranje Faza planiranja je osnova za razumevanje, zakaj naj bi bil IS zgrajen in kako naj ga projektni tim zgradi. Gre za strateško načrtovanje, ki mora biti utemeljeno na modelu obravnavanega sistema. Model obravnavanega sistema prikazuje glavne poslovne funkcije sistema in njihove informacijske potrebe. V tej fazi je glavni namen aktivnosti čim natančneje ugotoviti, kako organizacija deluje, kaj so njene funkcije in njeni strateški razvojni cilji, ki jih je treba podpreti z ustreznimi IS. Faza planiranja ima dva koraka (ibid., str. 6, Kovačič in Vintar, 1994, str. 53 in 58): 1. Ugotovljeno je začetno trajanje projekta in poslovna vrednost sistema v podjetju. Sistemska zahteva razlaga, kako sistem ustvari poslovno vrednost. Razvijalci sistema želijo ustvariti popolno analizo, zato delajo skupaj z oddelkom ali osebo, ki je ustvarila zahtevo po novem sistemu. Z natančno analizo se proučijo tehnična izvršljivost sistema (Ali ga lahko zgradimo?), ekonomska izvedljivost (Nam bo sistem dal tržno vrednost?) in izvršljivost v podjetju (Ali bo informacijski sistem uporaben, če ga zgradimo?). Ko je vse to končano, se sistemske zahteve in analiza izvršljivosti predstavijo vodilnemu organu, ki sistem potrdi. 2. Ko projekt potrdi vodstvo, se prelevi v projektni menedžment. Tu projektni menedžer naredi delovni plan, organizira projekt in določi tehnike, s pomočjo katerih projektni tim kasneje v razvijanju kontrolira in usmerja razvijajoči se projekt. V projektnem timu se razvije projektni načrt, tega pa projektni tim upošteva in po njem kasneje razvija celotni informacijski sistem Analiza Ta faza odgovarja na vprašanja, kdo bo sistem uporabljal, kaj bo sistem naredil in kdaj se bo uporabil. Ne gre pa samo za členitev problema ali sistema in potreb po sistemu, ampak tudi za sintezo in vsebinsko oblikovanje rešitve gradi se model prihodnjega IS. Z analizo se razvijalci sistema učijo, kaj novi uporabniki pričakujejo, da bo sistem znal narediti. Ena izmed glavnih nalog te faze je, da se določijo meje sistema. Podatki se zbirajo prek analize, ki zajema transakcije, odločitvene točke in obstoječe datoteke. S pomočjo te faze projektni tim raziskuje trenutni IS, ki ga konkretna organizacija uporablja. Pri tem lahko pride do morebitnih priložnosti za izboljšave in za razvoj koncepta za nov sistem. Po fazi analize so opredeljene groba shema sistema in njegove glavne povezave z drugimi IS. 64

65 Faza analize ima tri korake (ibid., str. 6, ter Dekleva, 1985, str. 39): 1. Strategija analize je razvita zato, da usmerja napore projektnega tima. Ta strategija po navadi vključuje analizo trenutnega sistema in problema pri tem sistemu, nato pa proučuje poti, po katerih se naredi nov sistem. 2. Drugi korak je zbiranje zahtev. Analiza teh informacij vodi k razvijanju koncepta za nov sistem. Ta koncept se kasneje uporabi kot osnova za razvoj modela poslovne analize, ki opisuje, kako bo posel potekal, če bo uporabljan novi sistem, ki se bo razvil. Sklop modelov vsebuje modele, ki predstavljajo podatke in potrebne procese za podporo poslovnemu procesu. 3. Analize, sistemski koncept in modeli so združeni v dokument, imenovan sistemska ponudba. Ta vsebuje zahteve novega sistema, na podlagi te ponudbe pa se projektni sponzor in režija odločita, ali se bo projekt razvijal naprej ali ne Načrtovanje Tretja faza, faza načrtovanja, je največji izziv in kreativni del življenjskega cikla razvoja sistema. Odloča, kako bo sistem deloval z razpoložljivo strojno in programsko računalniško opremo ter mrežno infrastrukturo. Izberejo se vhodne in izhodne naprave, razvijejo se formati za vhod in izhod. Te zahteve za procesiranje datotek in vhodnoizhodnih aktivnosti vodijo k specifikaciji zahtev za programiranje. Faza načrtovanja ima štiri korake, ki vplivajo na to, kako bo sistem deloval (ibid., str.7, ter Lucas, 1985, str. 83): 1. Strategija načrtovanja mora bit razvidna, pove pa, kako bo sistem razvit, če ga bodo razvili programerji v domačem podjetju, programerji drugega podjetja oz. če je bila obstoječa programska oprema kupljena. 2. To vodi k razvijanju osnovnega arhitekturnega načrta za sistem, ki opisuje strojno in programsko računalniško opremo ter infrastrukturo omrežja, ki se bo uporabljalo. V veliko primerih bo sistem infrastrukturi, ki v podjetju že obstaja, kaj dodal ali pa kaj odvzel. Načrt specificira, kako se bo uporabnik pomikal po programu razna okna, ikone itd. 3. Razvijeta se baza podatkov in podroben opis datotek. 4. Tim analitikov razvije načrt programa, ki definira program ter zapiše in natančno določi, kaj bo delo posameznega programa Gradnja sistema in njegova uporaba Zadnja faza življenjskega cikla razvoja IS je faza izvedbe s sistemom v nastajanju. Napiše se program, ki bo obdeloval podatke v procesorju. To lahko naredijo določene skupine programerjev ali pa so za to pristojne druge organizacije. Ta faza dobi v večini primerov največ pozornosti, ker je to najdaljši in najdražji del razvojnega procesa. S fazo izgradnje se lahko sistem še prilagodi uporabniku. Ko začnejo uporabniki program uporabljati, se vedno bolj učijo o njem in s tem razvijajo tudi ideje za njegovo nadaljnje spreminjanje. Čez to fazo ne smemo prehitro. Vzdrževanje je namreč v mnogih primerih velika rana računalništva. Popravljanje napak in prirejanje sistema lahko strahotno obremenita njegove razvijalce. Prav zaradi tega je treba sistem že med razvojem oblikovati tako, da bi ga bilo 65

66 kasneje čim lažje spreminjati. Tudi faza izvedbe poteka po korakih, in sicer ima tri korake, ti pa so (ibid., str. 8, Dekleva, 1985, str. 33): 1. konstrukcija sistema Sistem je zgrajen in testiran zaradi zagotovitve, da je narejen tako, kot je potrebno. Ker so testiranja na morebitne računalniške črve ogromen strošek, je testiranje eden najbolj kritičnih delov v razvoju sistema. 2. inštaliranje sistema Inštalacija je proces, pri katerem se stari sistem izklopi, novi pa vklopi. Možno je tudi, da delujeta oba sistema hkrati tako dolgo, da se uporabniki navadijo na novi sistem, potem pa se stari sistem dokončno ugasne. V tem koraku je pomemben uvajalni seminar, v katerem se uporabniki naučijo uporabljati novi sistem. 3. sistem pomoči uporabnikom Tim analitikov vzpostavi pomoč uporabnikom, ta pa vsebuje formularje in razne druge pripomočke, ki pomagajo uporabniku pri uporabi novega sistema. 4.2 Razlogi za uporabo metodologij Zaradi poslovne dinamike, ki je značilna za današnji čas (Egart, 2012, str. 33), organizacije nimajo časa, da bi uvajale rešitve ERP več let. Če se organizaciji zgodi, da traja uvajanje rešitve ERP dlje, lahko to zanjo pomeni manjšo konkurenčnost na trgu. Na podlagi izkušenj Web (1998) navaja, da dolgotrajno uvajanje povečuje riziko neuspeha projekta uvedbe rešitve ERP in zmanjšuje zavzetost projektnega tima in njegovo zaupanje v uspeh projekta uvedbe. Kot menita Wallace in Kremzar (2001), mora biti plan uvajanja rešitve ERP agresiven v srednje velikih podjetjih naj bi uvedba trajala največ dve leti. Primerne rezultate je mogoče zagotoviti, če traja projekt do 18 mesecev. Če traja dlje kot dve leti, uvajanje po njunem mnenju ni bilo pravilno. Vzroka za tako agresivnost tega obdobja sta: - Če traja uvajanje dlje kot 18 mesecev, se zmanjšajo učinki prilagoditev, ki naj bi pripomogle k boljšemu rezultatu. - Vzdrževanje intenzivnosti, zagnanosti in prednostnega izvajanja projekta je čedalje težje. Projekt mora imeti najvišjo prednost, zato ljudje težko vzdržijo pri delu na projektu tri ali štiri leta. Če predanost projektu pade, pade tudi priložnost za uspeh. Tudi velika obremenjenost zaposlenih ne more trajati dolgo časa. Zaposleni, ki sodelujejo v projektu, morajo poleg del na projektu opraviti še svoje redno delo, ki predstavlja njihovo osnovno, polno zaposlitev. Posledica dolgotrajnega izvajanja je, da postanejo zaposleni apatični in ne vidijo pričakovanih ciljev projekta. Kot menita Wallace in Kremzar, povzroči enomesečna zamuda dodatne stroške v znesku več kot dolarjev, enoletna zamuda pa lahko povzroči milijonsko škodo. Zaradi teh ugotovitev so se ponudniki rešitev ERP odzvali na potrebe organizacij po hitri in enostavni uvedbi rešitve ERP. Pripravili so metodologije, ki temeljijo na hitri strategiji. Danes uporablja večina podjetij pri uvajanju rešitev ERP hitre metodologije, in sicer (Anderegg et al., 2000, Shields, 2001, v Sternad, 2011): ker so se ostale metodologije izkazale za manj uspešne, ker ekonomija elektronskega poslovanja zahteva hitre rešitve 66

67 problemov, ker pravilo 80/20 22, ki je v pomoč manjšim projektom, in hitra uvedba prinašata poslovne prednosti hitreje kot ostale metodologije. Čeprav naj bi uporaba metodologij za razvoj programske opreme pripomogla k njeni večji kakovosti, izboljšanju razvojnega procesa, standardizaciji poslovanja, lažjemu delu s kadri in navsezadnje tudi k dajanju vtisa naročniku, da se razvoj programske opreme odvija na sistematičen in urejen način, je uporaba metodologij še vedno na dokaj nizki ravni (Fitzgerald, 1998). Raziskave kažejo, da kljub številnim prednostim uporabe metodologij kar 60 odstotkov podjetij pri izdelavi programskih proizvodov za razvoj programske opreme ne uporablja nobene od njih. Samo šest odstotkov podjetij pri svojem delu dosledno sledi predpisani metodologiji, preostala podjetja pa ne uporabljajo nobene metodologije oz. sledijo neki neformalni metodologiji v obliki skritega neformaliziranega znanja v glavah razvijalcev. Zanimivo je tudi, da podjetja, ki metodologije sicer uporabljajo, v njihovi uporabi ne vidijo pomembnejšega prispevka k uspešnejšemu razvoju programske opreme. Zaradi velikega števila tehničnih novosti in inovacij, ki so na voljo (trinivojska arhitektura, porazdeljeni sistemi, modelno usmerjeno načrtovanje, elektronsko poslovanje itd.), povzročajo ti novi tehnološki vidiki preoblikovanje praks pri razvoju programske opreme. Tako se je na tem področju zakoreninilo splošno spoznanje, da razvojne metodologije ne zadovoljujejo potreb organizacijskih sistemov, ne glede na to, ali imamo v mislih tehnični, ekonomski ali socialni vidik uporabe metodologij. Formalni in neformalni elementi metodologije Po Krisperju et al. (2003) zajema metodologija poleg formalno opredeljenih elementov, ki so zapisani v obliki postopkov, pravil, napotkov, smernic, standardov in podobnega, v navadnih ali elektronskih priročnikih tudi številne druge nedokumentirane elemente. Posebno mesto med njimi ima znanje, ki ga uporabljajo pri svojem delu člani organizacije. To je za organizacijo ključnega pomena, saj predstavlja vrednote, ki so organizaciji lastne in so njena konkurenčna prednost. Posledično velja to tudi za metodologijo temeljni elementi metodologije se skrivajo ravno v znanju in izkušnjah posameznikov. V znanosti se z upravljanjem znanja ukvarja posebna veja, v angleščini imenovana Knowledge Management. Njen namen je iskanje tehnik in metod za zajem, formalizacijo in prenos znanja. Znanje lahko delimo na eksplicitno in skrito znanje. Eksplicitno znanje (angl. Explicit Knowledge) je mogoče izraziti v neki formalni obliki, skrito znanje (ang. Tacit Knowledge) pa je navadno subjektivne narave in prepleteno z izkušnjami, ideali, čustvi, intuicijo, zato ga je težko izraziti in se uvršča med neformalne elemente. Dokumentirana metodologija je sprva osnova, iz katere se uporabniki učijo in z njeno pomočjo razvijejo svojo percepcijo o načinu dela, komunikaciji in odločanju. Z uporabo pridobivajo nove izkušnje in bogatijo svoje znanje, to pa posledično vpliva tudi na metodologijo samo. Ko postane znanje, ki ga uporabljajo pri svojem delu, dovolj rutinsko, pridobi obliko podatkov in lahko postane del formalne metodologije. Z uporabo se metodologija bogati na osnovi skritega znanja posameznikov, iz njega pa se lahko sčasoma izkristalizirajo formalne oblike (metode, postopki, smernice, napotki) in postanejo del formalne metodologije. Pri tem je seveda treba upoštevati, da je skrito znanje, ki je osnova za nastanek eksplicitnega znanja, vedno bogatejše od stvaritve same. 22 Pravilo 80/20 govori o tem, da je 80 % poslovnih koristi rezultat 20 % transakcij novega sistema, 80 % sistemskih napak bo odkritih v 20 % testnih scenarijev, 80 % časa bo porabljenega za 20 % opravil itd. 67

68 Slika 11: Od neformalne do formalne metodologije Vir: Center Vlade RS za informatiko 2003, Krisper et al.2003 Slika 11 prikazuje cikel, ki poteka od uporabe formalne metodologije kot osnove za učenje in razumevanje metodologije do formalizacije elementov neformalne metodologije, ki se z uporabo izkažejo kot dovolj rutinski za standardizacijo. Številna podjetja še vedno razvijajo programsko opremo na osnovi neformalno opredeljenih metodologij, torej metodologij, ki niso dokumentirane. Meje med formalnim in neformalnim delom metodologije ni enostavno postaviti. Če je formalni del metodologije obsežen, ga težko vzdržujemo, posledica tega pa je zastaranost metodologije in njena neustreznost dejanskemu stanju. Po drugi strani je obsežna neformalna metodologija za organizacijo tvegana, saj je popolnoma odvisna od njenih uporabnikov. Potreba po formalizaciji metodologije izhaja že iz dejstva, da je razvoj programske opreme sistematičen proces, ki mora biti ustrezno zasnovan in dokumentiran, da lahko učinkovito usmerja posameznike in skupine do dobrih rezultatov. Če je metodologija opredeljena zgolj na neformalni ravni, je razvoj težko standardizirati, postopek pa postane hitro nepregleden in posledično neobvladljiv (Krisper et al., 2003). V zadnjem času opažamo porast uporabe agilnih pristopov. 4.3 Vrste metodologij Po Podpečanu (2010) bomo v naslednjih podpoglavjih opisali tri glavne kategorije metodologij sistemskega razvoja, ki smo jih podrobneje razčlenili v poglavju 4.1. Metodologije, ki so usmerjene na center procesa, se najprej posvetijo definiranju aktivnosti v povezavi s sistemom. Podatkovno centrirane metodologije se osredotočijo na definiranje delov pri shranjevalnikih podatkov. Objektno orientirane metodologije poskušajo uravnavati žarišče med procesom in podatki. 68

69 4.3.1 Objektni razvoj informacijskega sistema Po Krisperju et al. (2003) je v nadaljevanju opisan objektni razvoj IS, ki združuje naslednje, za objektni pristop pomembne strategije: - iterativni razvoj, - inkrementalni razvoj, - prototipiranje in - ponovno uporabo. Za lažje razumevanje in enotno predstavo o pomenu uporabljanih izrazov je v nadaljevanju podano bistvo teh strategij. Iterativni razvoj Za mnoge razvijalce IS je uporaba iteracij ena ključnih značilnosti njihovega dela. Praktično to pomeni odlašanje z izvedbo za določeno časovno obdobje, z namenom hitrejšega napredovanja in kasnejšega vračanja k istemu problemu (slika 12), da dosežene rezultate izboljšamo oziroma popravimo. S takim načinom dela se lažje prebijemo skozi kritične točke dela. Slika 12: Faze v procesu objektnega razvoja Vir: Center Vlade RS za informatiko, 2003, Krisper et al., 2003 S stališča projektnega vodje je tak pristop težje obvladljiv, saj je pri planiranju težko oceniti, koliko iteracij bo potrebnih za dosego zastavljenega cilja z želeno kakovostjo izdelka. Tudi vnaprej definirano število iteracij (npr. tri, štiri, pet) ni prava rešitev omenjenega problema, saj prav tako ne zagotavlja njegove optimalne rešitve. Pravi cilj iterativnega razvoja je doseči nadzorovano dopolnjevanje dela sistema z namenom odpraviti napake ali vključiti izboljšave, ki temeljijo na povratnih informacijah uporabnikov. V povezavi z iterativnim razvojem srečamo dve trditvi, ki sta formirani na naslednji način: - stvari naredimo narobe, preden jih naredimo pravilno in - stvari naredimo slabo, preden jih naredimo dobro. 69

70 Po vsaki iteraciji ovrednotimo rezultat in načrtujemo naslednjo iteracijo, v kateri bomo izboljšali sistem in kakovost izdelave. Pojem iterativni razvoj se pogosto uporablja v primerih, ko se razvijalci želijo izogniti sekvenčnemu delu. Če proces zahteva šest korakov, ki si sledijo drug za drugim, bodo razvijalci problem pogosto rešili enostavneje in hitreje, če ne bodo zaključili predhodnega koraka pred pristopom k naslednjemu, temveč bodo naredili del prvega, del tretjega in nekaj petega, preden bodo popolnoma končali prvega. Tak potek dela je pestrejši in pripomore k večji motiviranosti, hkrati pa zagotavlja hitrejše napredovanje, saj se ob nastalem problemu ne zadržujemo predolgo (ibid.). Inkrementalni razvoj Inkrement pomeni dodatek k nečemu, napredovanje. Inkrement pomeni korak bližje k izpolnitvi zastavljenih ciljev. Inkrementalni razvoj je strategija napredovanja z malimi koraki, da bi prišli do ustreznih rezultatov. Inkrementalni pristop zahteva razdelitev problema na podprobleme, tako da jih lahko rešujemo izmenično. Ob rešitvi vsakega podproblema tega testiramo in integriramo z ostalimi deli sistema. Izraza iterativni in inkrementalni se pogosto uporabljata v navezi ali izmenično in opisujeta procesni model, uporabljen predvsem pri razvoju objektnih aplikacij. Opozoriti želimo, da sta strategiji med seboj ločeni in neodvisni. Iterativni razvoj pomeni dopolnjevanje delnih rešitev sistema, inkrementalni razvoj pa delitev sistema na posamezne dele in razvoj v različnem časovnem obdobju in deležih. Uporabljamo ju lahko ločeno ali skupaj. Prototipiranje Gre za strategijo, ki jo lahko uporabljamo pri večini aktivnosti. Namen prototipiranja je iskanje informacij, potrebnih za sprejem odločitev, ta strategija pa zmanjšuje tveganje napačnih odločitev pri zajemanju zahtev in pri načrtovanju arhitekture sistema. Prototip je predhodna, namenoma nepopolna verzija sistema. Navadno ni prepričljivo izdelan in ne zadosti zahtevam robustnosti končnega proizvoda. S svojim obstojem povečuje zaupanje, da je želeni produkt mogoče izdelati. Pojem hitrega prototipiranja se nanaša na proces pohitrene gradnje in ovrednotenja enega ali več prototipov. Ločimo več vrst prototipiranja prototipiranje v času analize, prototipiranje v času načrtovanja, vertikalno prototipiranje, prototipiranje izvedljivosti, to je prototipiranje, katerega cilj je doseči razumevanje določenega dela problema in pristopa k njegovemu reševanju. Ponovna uporaba Ponovna uporaba je sposobnost razvoja aplikacij iz že obstoječih sistemov. Prednosti, ki jih lahko dosežemo z izvajanjem sistematične učinkovite ponovne uporabe, so nižji stroški bodočega vzdrževanja, hitrejši razvoj, večja kakovost in višja produktivnost. Komponente, ki jih pri razvoju lahko ponovno uporabimo, so vsi izdelki, ki nastanejo v katerikoli fazi razvojnega življenjskega cikla (od specifikacije zahtev do kode). Preden lahko karkoli ponovno uporabimo, mora biti ponovno uporabno. To pomeni, da morajo biti komponente razvite z namenom, da jih bomo uporabili nekje drugje. Komponente, razvite za ponovno uporabo, morajo biti shranjene v repozitoriju, kjer jih lahko brez težav najdemo, biti pa morajo tudi ustrezno dokumentirane, da jih lahko razumemo. 70

71 Objektna orientacija pa omogoča tudi ponovno uporabo na višjem nivoju abstrakcije. Omogoča ponovno uporabo idej rešitev, ki jih zapišemo v obliki vzorcev. Tako predstavlja posamezni vzorec enostaven pristop k ponovni uporabi idej ali drugače, predstavlja pristop k ponovni uporabi izkušenj strokovnjakov, ki so se izkazale za uspešne. Vzorce delimo po času uporabe (npr. vzorci analize, vzorci načrtovanja, vzorci implementacije) ali po namembnosti (npr. strukturni vzorci, vedenjski vzorci). Združujemo jih v kataloge vzorcev, ki pokrivajo določeno problemsko področje in omogočajo manj izkušenim razvijalcem, da uporabijo izkušnje strokovnjakov (ibid.) Razvoj informacijskega sistema za upravljanje delovnih procesov Po Krisperju, v Krisper et al. (2003), predstavlja razvoj IS za upravljanje delovnih procesov (v nadaljevanju SUDP) tretji možni pristop k razvoju po strateškem planiranju. Uveljavljati se je začel ob koncu devetdesetih let in se zgleduje po standardnih postopkih razvoja tehničnih izdelkov. Nastal je kot rezultat naporov, da se v razvoju IS racionalizira izvajanje delovnih procesov. SUDP je sistem za podporo delovnim procesom, vključuje pa različne aktivnosti, od analiziranja, modeliranja in izvajanja delovnih procesov do nadzora nad njihovim izvajanjem. Pri SUDP prihaja do prepletanja različnih sodobnih informacijskih tehnik in organizacijskih dejavnikov. Osnovni cilji razvoja SUDP so poenostavitev delovnih procesov, skrajšanje časa izvajanja procesa na eno zahtevo, zmanjšanje stroškov uvajanja in izvajanja delovnih procesov s poudarkom na stroških njihovega vzdrževanja ter zadostitev potreb uporabnikov z doseganjem ustreznega nivoja kakovosti delovnih procesov. Slika 13 prikazuje shemo razvoja SUDP. Horizontalna smer predstavlja zaporedje faz procesa razvoja, na vertikalni osi pa so prikazane aktivnosti, ki vključujejo izvajanje enega ali več opravil. Obseg dela, ki ga namenjamo posamezni aktivnosti, je prikazan z velikostjo pravokotnika, ki ponazarja posamezno opravilo. Vidimo lahko, da se v različnih fazah razvoja obseg posamezne aktivnosti spreminja. Slika 13: Shema razvoja sistema za upravljanje delovnih procesov Vir: Center Vlade RS za informatiko, 2003, Krisper et al.,

72 Razvoj SUDP je razdeljen v dva sklopa. Prvi sklop sestavljata dve fazi SUDP, to sta analiza in modeliranje ter namestitev sistema, drugi sklop pa sestavljata dva vidika upravljanja SUDP, in sicer izvajanje delovnih procesov in nadzor nad izvajanjem. Obe fazi in oba vidika upravljanja sta razdeljena na več aktivnosti, posamezna aktivnost pa vsebuje opravila kot vsebinsko zaokrožena področja. Pri razvoju SUDP sodeluje veliko ljudi različnih profilov. V tabeli 4 so navedene vloge s kratkimi opisi pripadajočih nalog in odgovornosti pri razvoju SUDP. Glede na obseg in specifične lastnosti projekta mora vodstvo projekta predvideti morebitna združevanja ali specializacije vlog. Glede na navedeno razdelitev vlog se je treba zavedati dejstva, da je lahko ena oseba nosilec več vlog, prav tako pa lahko naloge iste vloge opravlja tudi več oseb. Tabela 4: Vloge pri razvoju SUDP Vir: Center Vlade RS za informatiko, 2003, Krisper et al.,

73 4.3.3 Strukturni razvoj informacijskega sistema Po Krisperju et al. (2003) je strukturni pristop k razvoju IS najstarejši, vendar še vedno pogosto uporabljan proces razvoja IS. Zgleduje se po standardnih postopkih razvoja tehničnih izdelkov, pri katerih si opravila v okviru aktivnosti sledijo v določenem zaporedju, pri nekaterih pa je možno ali celo zaželeno njihovo vzporedno opravljanje. Uvajati se je začel ta pristop v poznih šestdesetih in v začetku sedemdesetih letih kot rezultat naporov, da se v razvoj IS uvede red z doslednim izvajanjem analize in načrtovanja. Osnovni cilj je bil zmanjšanje stroškov izdelave in uvajanja IS, s poudarkom na stroških njihovega vzdrževanja. Ena od metodologij, ki obravnavajo razvoj IS po strukturnem ali konvencionalnem pristopu, je tudi Metodologija informacijskega inženiringa, na kateri temelji strukturni razvoj EMRIS 23. Poleg tega temelji strukturni razvoj EMRIS še na nekaterih drugih metodologijah (SSADM, Oracle CDM ipd.) in praktičnih izkušnjah pri razvoju IS v našem okolju. Strukturni razvoj EMRIS je metodologija, kar pomeni, da opredeljuje tehnike in ostale oblike pristopa, ki predstavljajo osnove te metodologije. Poleg tehnik pa natančno opredeljuje tudi faze, aktivnosti in opravila, ki morajo biti opravljeni za doseganje končnega cilja, ki predstavlja razvit in delujoč IS. Na ta način metodologija opredeljuje tudi proces razvoja. Rezultat razvoja IS po tej metodologiji so med seboj integrirani aplikativni sistemi, razviti v sodelovanju z njihovimi uporabniki, zato pokrivajo vse njihove potrebe. Aplikativni sistemi so povezani horizontalno, tako da omogočajo skupinsko delo, hkrati pa upoštevajo tudi vertikalne povezave, saj so usklajeni s cilji vodstvene strukture in s strateškimi plani organizacijskega sistema. Metodologija predpostavlja uporabo računalniško podprtih orodij CASE 24 in ostalih orodij, ki lahko kakorkoli pripomorejo k večji informativnosti in preglednosti izdelkov. Praviloma gre za urejevalnike besedil ter različna orodja za izdelavo slik in shem z uporabo najrazličnejših, tudi splošnih, diagramskih tehnik. Orodja CASE so računalniška orodja za načrtovanje in dokumentiranje razvoja ter za snovanje arhitekture IS. Izmed pomembnejših lastnosti metodologije, ki pripomorejo k izgradnji učinkovitih IS, velja našteti naslednje: - spodbuja sodelovanje uporabnikov, - pri načrtovanju upošteva cilje in potrebe vodstvene strukture, - temelji na razumljivih diagramskih in ostalih tehnikah, - njena uporaba (sodobnih) orodij CASE temelji na uporabi repozitorija, ki omogoča stalno dopolnjevanje modela delovanja, - povezuje načrtovanje in izvedbo z uporabo generatorjev kode in jezikov četrte generacije ter - podpira razvoj IS za elektronsko poslovanje. 23 EMRIS je kratica za Enotno metodologijo razvoja informacijskih sistemov, ki jo izdaja Center Vlade RS za informatiko, namenjena pa je državnim institucijam in javnim zavodom. 24 CASE Computer Aided Software Engineering 73

74 Faze strukturnega razvoja Strukturni razvoj EMRIS je razdeljen na pet faz. To so: analiza, načrtovanje, izvedba, vpeljava in vzdrževanje. V okviru vsake faze poteka več aktivnosti (opredelitev poslovnih zahtev, opredelitev tehnoloških zahtev itd.). Slika 14 prikazuje na vodoravni osi faze, kot si pri razvoju sledijo, vertikalno pa so razporejene aktivnosti, v okviru katerih je treba opraviti eno ali več opravil. Vsako opravilo prejme določene izdelke kot vir, rezultat opravila pa je nov izdelek. Faze, aktivnosti, opravila, vrstni red opravil in v okviru opisov opravil podane smernice predstavljajo proces razvoja. Slika 14: Faze strukturnega razvoja EMRIS Vir: Center Vlade RS za informatiko, 2003, Krisper et al., 2003 V zadnjem poglavju predstavljen koncept razvoja IS za upravljanje z avtorskimi pravicami bo predvidoma potekal po metodologiji strukturnega razvoja, zato se bomo tu osredotočili na podrobnejši opis faz strukturnega razvoja, ovrednotenih s predvideno vsebnostjo posameznih metodologij, te faze pa so analiza, načrtovanje, izvedba, vpeljava, vzdrževanje. ANALIZA Naloga faze analize je izdelati razumljiv opis področja, na katero se nanaša razvoj aplikativnega sistema: organizacijskega sistema, procesov, ki se v njem izvajajo, in pravil, ki v njem veljajo. Faza analize daje odgovore na vprašanja tipa KAJ katere funkcije in delovne procese mora podpirati aplikativni sistem, kaj se izvaja v elementarnih funkcijah, katera poslovna pravila morajo funkcije upoštevati in katere podatke potrebujejo elementarne funkcije, poslovna pravila in delovni procesi za svoje delovanje. 74

75 V okviru faze analize je treba zbrati čim več informacij z naslednjih področij: - kako zaposleni izvajajo svoje delo, - kakšne so planirane spremembe v načinu dela, - kateri podatki so potrebni za delovanje delovnih procesov in elementarnih funkcij, - kateri podatki opisujejo stanje delovnih procesov, - kakšne izpise in poročila mora generirati aplikativni sistem. Osnovna naloga opravil, ki se izvajajo v sklopu faze analize, je izdelava konceptualnih modelov: podatkovnega, funkcionalnega in procesnega modela ter modela poslovnih pravil. V fazi analize izdelani konceptualni modeli so medsebojno odvisni. Glavni cilji faze analize so: - izdelati podrobni procesni, funkcionalni in podatkovni model za delovna področja, - izdelati model poslovnih pravil, - definirati podrobne funkcionalne, informacijske in tehnološke zahteve in - opredeliti tehnološko strukturo strojne in programske opreme, ki bo zagotavljala osnovo za delovanje IS. Kritični dejavniki uspeha faze analize so: - izdelanost in ažurnost strateškega plana, v katerem je jasno izdelana tudi strategija za področje IT, - predanost sodelovanja uporabnika pri razvoju, - razpoložljivost odgovorov na vsa vprašanja razvojne ekipe v ustreznem času - možnost, da razvojna ekipa že v tej fazi spoznava dele procesnega in podatkovnega modela in poslovna pravila, ki so kritični za fazo načrtovanja. Opredelitev poslovnih zahtev Naloga obravnavane aktivnosti, ki je logično nadaljevanje enako imenovane aktivnosti strateškega planiranja, je doseči čim večjo stopnjo razumevanja dogajanja v organizacijskem sistemu oz. procesih, ki potekajo v njegovem okviru, in zajeti poslovna pravila. V sklopu obravnavane aktivnosti je več opravil, katerih izdelki omogočajo popoln pregled nad: - procesi in funkcijami ter načinom izvajanja procesov, - informacijskimi potrebami in načinom povezovanja z informacijskimi sistemi drugih organizacijskih sistemov, - poslovnimi pravili in - potrebnimi podatkovnimi strukturami, ki predstavljajo podatkovno podlago za izvajanje procesov. Metodologija Oracle CDM/PJM Hiti - Šketa (2002) opredeljuje, da je CDM Classic (Custom Development Method) v povezavi z metodologijo PJM Advantage (metodologija vodenja projektov informacijske tehnologije) strukturirana metodologija razvoja novih IS, aplicirana na tehnologijo Oracle. Je zbirka izkušenj Oraclovih strokovnjakov pri svetovanju na področju razvoja novih programskih rešitev s pomočjo njihove tehnologije. Temelji na tradicionalni metodologiji popolnega faznega razvoja IS in vodi skozi celoten življenjski cikel razvoja novega IS, od planiranja (naloge, ki jih metodologija opredeljuje, so definirane za življenjski cikel 75

76 projekta po opravljeni študiji izvedljivosti) do produkcije (samo prvega dela, v katerem so zajete prilagoditve, postopki vzdrževanja in plani za modifikacije in nadgradnje). Metodologija CDM temelji na uporabi orodij CASE in programskih orodij PL/SQL, s čimer zagotavlja, da so poslovne potrebe ustrezno dokumentirane in ostanejo razvidne celoten življenjski cikel projekta (Oracle Method CDM). Opredelitev tehnoloških zahtev Naloga obravnavane aktivnosti je opredeliti potrebne tehnološke zahteve (lastnosti in parametre) sistema, ki bodo omogočale njegovo delovanje v skladu z zahtevami, opredeljenimi v strateškem planu. Pri opredeljevanju tehnoloških zahtev gre tako za zahteve na področju programske opreme kot tudi na področju strojne opreme. V skladu s poslanstvom faze analize zato začetek obravnavane aktivnosti v semantičnem smislu morda ne spada v to fazo. V fazo analize je postavljen zato, ker je treba opredelitev tehnoloških zahtev opraviti čim prej v sklopu razvoja, saj nekatere od njih posredno ali neposredno vplivajo tudi na opravila oz. izdelke ostalih aktivnosti faze analize. Ugotovimo lahko, da gre za nekakšno neskladje s tradicionalnim poslanstvom faze analize in njeno konceptualno in tehnološko usmerjenostjo. V sklopu faze analize se v okviru obravnavane aktivnosti postavijo zahteve za tehnološko podporo razvoja in določijo tehnološki parametri, ki bodo omogočali delovanje aplikativnega sistema v skladu s strateškim planom. Metodologija z orodjem CASE Oracle Designer podpira celoten življenjski cikel projekta po metodologiji CDM. Omogoča tako izdelavo poslovnih kot sistemskih in fizičnih modelov oziroma generiranje kode. Cilj modeliranja z orodjem Oracle Designer je po definiciji poslovnih potreb čim hitreje izdelati fleksibilno grafično aplikacijo odjemalecstrežnik z vso ustrezno tehnično dokumentacijo. Orodje Oracle Designer lahko nadgradimo z orodjem Headstart, ki ga sestavljata dve komponenti, in sicer (Hiti - Šketa, 2002, str. 32): - šablone za generiranje grafičnega uporabniškega vmesnika in - orodje za preverjanje in uveljavljanje uporabe standardov SDM, s čimer se pospeši razvoj in zviša kakovost končnega izdelka. Prevedba podatkov Naloga te aktivnosti je zasnova in izvedba prevedbe podatkov iz starega aplikativnega sistema v novega. Obravnavana aktivnost se izvaja le v primeru prenovitve, v primeru razvoja na novo ni potrebna. Prevedba obsega prenos v novi sistem ter pretvorbo in transformacijo podatkov v obliko, primerno za novi IS. V sklopu faze analize se v okviru obravnavanega opravila opredeli strategija prevedbe podatkov. Dokumentiranje Naloga dokumentiranja je izdelati sistemsko-tehnično in uporabniško dokumentacijo. Dokumentacija sistema je za njegov nadaljnji razvoj in vzdrževanje izrednega pomena. V tej aktivnosti se opredelijo zahteve in standardi dokumentiranja. Testiranje Naloga te aktivnosti je zasnovati in izpeljati testiranje aplikativnega sistema. Testiranje je zelo pomembna aktivnost razvoja, saj potrdi pravilnost delovanja aplikativnega sistema. Tu se določi se strategija testiranja. Uvajanje Naloga te aktivnosti je uvesti aplikativni sistem v uporabo, kar pomeni uporabnike naučiti aplikativni sistem uporabljati. Osnovni cilj uvajanja je vsako skupino uporabnikov naučiti uporabljati tiste sklope aplikativnega sistema, ki predstavljajo informacijsko podporo aktivnosti predstavnikov te skupine. V okviru obravnavane aktivnosti je treba uvesti tudi skrbnike aplikacije in skupino, ki bo izpeljala potrditveni test aplikacije. Ob uvajanju samem je treba poskrbeti tudi za pripravo uvajalne dokumentacije 76

77 in testnih podatkov v podatkovni bazi, ki bodo služili za potrebe uvajanja in potrditvenega testa. V okviru te aktivnosti se določijo tudi zahteve in plan uvajanja. NAČRTOVANJE Krisper et al. (2003) opredeljujejo, da je naloga faze načrtovanja izdelati načrt aplikativnega sistema na podlagi modelov in ostalih specifikacij, izdelanih v fazi analize. Faza načrtovanja daje odgovore na vprašanja tipa KAKO kako mora delovati aplikativni sistem, ki bo ustrezal zahtevam, evidentiranim v fazi analize. Glavni cilji faze načrtovanja so: - izdelati načrt aplikativnega sistema, ki ustreza specifikacijam, pridobljenim v fazi analize, in upošteva tehnološke omejitve sistema, - dokumentirati specifikacije načrta na način, ki bo omogočal vzdrževanje sistema, in - zasnovati strategijo prehoda z obstoječe na novo aplikacijo. Kritični dejavniki uspeha faze načrtovanja so: - razvojna ekipa pozna kapacitete in karakteristike strojne opreme, ki bo osnova delovanja aplikacije, - celotna razvojna ekipa pozna funkcionalne zahteve, - vodstvo projekta zna sprejemati odločitve v kriznih in konfliktnih situacijah, - med člani razvojne ekipe je vzpostavljena komunikacija. Opredelitev tehnoloških zahtev Aktivnost opredeljevanja tehnoloških zahtev se v fazi načrtovanja nadaljuje in se še ne konča. Prek dodatnih opravil se določijo uporabniški vmesnik, kritični moduli aplikacije in moduli, ki pokrivajo povezovanje z ostalimi IS. Načrtovanje podatkovne baze Aktivnost načrtovanja podatkovne baze se začne šele v tej fazi načrtovanja. Naloga te aktivnosti je na podlagi podrobnega podatkovnega modela izdelati logični podatkovni model in izvesti ostale korake, potrebne za vzpostavitev učinkovite fizične podatkovne baze, med drugim določiti sistem privilegijev. Načrtovanje in izdelava programskih modulov Aktivnost načrtovanja in izdelave programskih modulov se ravno tako začne šele v fazi načrtovanja. Naloga te aktivnosti je v okviru danih tehnoloških možnosti in omejitev izdelati načrt in implementirati programske module glede na podane funkcionalne zahteve ter zagotoviti dokumentiranje modulov, da bo natančna dokumentacija omogočala njihovo vzdrževanje. V okviru te aktivnosti se določijo standardi načrtovanja in izdelave programskih modulov, načrtujejo in izdelajo se programski moduli in izdela se struktura menija. Prevedba podatkov Aktivnost prevedbe podatkov v fazi načrtovanja ohranja in nadaljuje svoje poslanstvo, to pa je izdelava načrta programskih modulov za prevedbo podatkov. 77

78 Dokumentiranje Aktivnost dokumentiranja v fazi načrtovanja ohranja in nadaljuje svoje poslanstvo. Opredeli se način zbiranja podatkov za dokumentacijo, izdelajo se vzorci dokumentacije in pripravita osnutka uporabniške in sistemsko-tehnične dokumentacije. Testiranje Aktivnost testiranja v fazi načrtovanja ohranja in nadaljuje svoje poslanstvo. V tej fazi se izdelata model in plan testiranja. Uvajanje Aktivnost uvajanja v fazi načrtovanja ohranja in nadaljuje svoje poslanstvo. V tej fazi se izdela osnutek uvajalne dokumentacije. Uporaba sistema Aktivnost uporabe sistema se začne šele v fazi načrtovanja. Naloga obravnavane aktivnosti je poskrbeti za namestitev aplikativnega sistema in izvesti vse potrebno za začetek njegove uporabe. Aktivnost pokriva tako nov razvoj aplikativnih sistemov kot tudi prenovitev aplikativnih sistemov, zato so nekatera opravila delno ali v celoti usmerjena v zamenjavo sistemov in prehod s starega na novega. V tej fazi se določi strategija prehoda na nov sistem oz. strategija uporabe sistema ter opredeli način spremljanja in preprečevanja vdorov v sistem (ibid.). IZVEDBA Krisper et al. (2003) nadaljujejo, da je naloga faze izvedbe izdelati aplikacijo glede na načrt, izdelan v fazi načrtovanja. V sklopu faze izvedbe kreiramo fizično podatkovno bazo, generiramo programske module (če orodje CASE to omogoča) in izvedemo vse potrebne programerske posege na modulih. V sklopu obravnavane faze je treba še do konca izdelati dokumentacijo, izpeljati opravila testiranja, vse do izvedbe potrditvenega testa, v primeru prenovitve izpeljati testno prevedbo podatkov, nadaljevati dela za prehod na nov sistem oz. uporabo sistema in pripraviti vse potrebno za začetek uvajanja uporabnikov za uporabo aplikacije. Glavni cilji faze izvedbe so: - izdelati kakovostno, s testiranji preverjeno aplikacijo glede na načrt, ki je bil izdelan v fazi načrtovanja, - v primeru prenovitve izpeljati in testirati prevedbo podatkov in - izdelati dokumentacijo aplikacije. Kritični dejavniki uspeha faze izvedbe so: - med fazo izvedbe ne prihaja do sprememb funkcionalnih zahtev in strukture podatkov, - razvojna ekipa takoj reagira na performančna grla in napake, odkrite v testiranju, - testiranje je izpeljano natančno in dobro. Opredelitev tehnoloških zahtev V tej fazi se izdela dokončni dokument o potrebnih tehničnih značilnostih sistema. Načrtovanje podatkovne baze V tej fazi se določijo parametri fizične podatkovne baze in kreira fizična podatkovna baza. Načrtovanje in izdelava programskih modulov V tej fazi se pripravi okolje za razvoj programskih modulov in razvijejo programski moduli. 78

79 Prevedba podatkov Aktivnost prevedbe v fazi izvedbe ohranja in nadaljuje svoje poslanstvo. V tej fazi se razvijejo programski moduli za prevedbo podatkov in se izpelje testna prevedba podatkov. Dokumentiranje Izdelajo se uporabniška in sistemsko-tehnična dokumentacija ter navodila za skrbništvo aplikacije in za datoteke pomoči. Testiranje Aktivnost testiranja v fazi izvedbe ohranja in nadaljuje svoje poslanstvo. V tej fazi se pripravi testno okolje in izvedejo testiranja na različnih nivojih. Uvajanje Aktivnost uvajanja v fazi izvedbe ohranja in nadaljuje svoje poslanstvo. Pripravi in izdela se uvajalna dokumentacija. Uporaba sistema Aktivnost uporabe sistema v fazi izvedbe ohranja in nadaljuje svoje poslanstvo. Izdela se plan za namestitev aplikacije (ibid.). VPELJAVA Naloga faze vpeljave je v okolje, za potrebe katerega je bila razvita, aplikacijo vpeljati v uporabo. V okviru obravnavane faze se v primeru prenovitve izvede prevedba podatkov in se s tem zaključi aktivnost prevedbe podatkov, v okviru testiranja se izvede potrditveni test, v okviru aktivnosti uvajanja se izpelje uvajanje uporabnikov in skrbnikov aplikacijskega sistema, v okviru aktivnosti uporabe sistema pa se pripravi vse potrebno za začetek uporabe novega aplikacijskega sistema oz. se v primeru prenovitve izvede odstranitev starega (Krisper et al., 2003). Glavni cilji faze vpeljave so: - pripraviti produkcijsko okolje in namestiti aplikacijski sistem, - vpeljati uporabnike v delo z aplikacijo, - vpeljati v delo skrbnike aplikacije, - izvesti potrditveni test aplikacije in - spraviti aplikacijo v produkcijo. Kritični dejavniki uspeha faze vpeljave so: - dobava in namestitev potrebne strojne in sistemske programske opreme je izvedena pravočasno in uspešno, - uporabniki sprejemajo novo aplikacijo in se jo želijo naučiti dobro uporabljati, - potrditveni test je uspešen. Prevedba podatkov Aktivnost prevedbe se v fazi vpeljave konča. Izvede se dokončna prevedba podatkov. Testiranje V sklopu te faze se pripravi okolje za potrditveni test in potrditveni test izpelje. Uvajanje V sklopu te faze se pripravi okolje za uvajanje, izvede uvajanje uporabnikov, skrbnikov aplikacijskega sistema in ekipe za potrditveni test. 79

80 Uporaba sistema V sklopu te faze se pripravita okolje za vzdrževanja in produkcijsko okolje, začne se uporabljati novi aplikativni sistem in v primeru prenovitve odstrani stari sistem (ibid.). VZDRŽEVANJE Po Krisperju et al. (2003) je naloga vzdrževanja spremljati delovanje aplikativnega sistema, se odzivati na odkrite probleme v njegovem delovanju, izvajati nadgradnje in odpravljati napake ter načrtovati dodelave. Vzdrževanje je faza, ki se po vpeljavi aplikativnega sistema v uporabo stalno odvija in je sestavni del življenjskega cikla aplikativnega sistema. Glavne naloge faze vzdrževanja so: - izpolnjevanje garancijskih obveznosti, - opazovanje zmogljivosti sistema in izvajanje potrebnih korekcij, - beleženje problemov in njihovo odpravljanje ter - načrtovanje nadgradenj, dodelav in izboljšav aplikativnega sistema. Kritični dejavniki uspeha faze vzdrževanja so: - vpeljava ustreznih metod spremljanja delovanja IS, - učinkovito razreševanje morebitnih nastalih problemov, - dobro sodelovanje razvijalcev, uporabnikov in naročnika pri izbiri prioritet na področjih planiranja nadgradenj, dodelav in izboljšav ter - predano sodelovanje uporabnikov na vseh področjih, ki jih pokrivajo naloge vzdrževanja. Opredelitev poslovnih zahtev V okviru opredelitve poslovnih zahtev se zbirajo zahteve za dodatne posege, in sicer za odpravljanje napak in za dopolnitve in nadgradnje, na podlagi teh pa se posodabljajo pomembnejše opredelitve te aktivnosti. Opredelitev tehnoloških zahtev Glede na izbrane dodatne posege (v aktivnosti opredelitev poslovnih zahtev) in na ugotovitve spremljanja delovanja sistema (v aktivnosti uporaba sistema) se v tej aktivnosti opredeljujejo potrebe po tehnoloških nadgradnjah sistema, glede na izbrane tehnološke nadgradnje pa se izvedejo potrebni posegi v tehnološko infrastrukturo. Ti dodatni posegi v skladu z odločitvijo metodologa predstavljajo posodobitev pomembnejših izdelkov te aktivnosti. Načrtovanje podatkovne baze V sklopu te faze se glede na izbrane dodatne posege vzdržujejo logični podatkovni model, fizični podatkovni model ter parametri delovanja fizične podatkovne baze. Načrtovanje in izdelava programskih modulov Glede na izbrane dodatne posege v aktivnosti opredelitev poslovnih zahtev se tu opravi načrtovanje modulov (načrtovanje novih ali korekcije v načrtovanju obstoječih), posegi na modulih (izdelajo se novi, izpeljejo se korekcije oz. se odpravijo napake na obstoječih) in posodobitve na ostalih izdelkih obravnavane aktivnosti. Odločitev o nivoju posodabljanja sprejme metodolog 80

81 Dokumentiranje V sklopu te faze se opravijo posegi v uporabniško ter sistemskotehnično dokumentacijo. Testiranje V sklopu te faze se opravijo testiranja na različnih nivojih. Odločitev o potrebah in načinu testiranja določita metodolog in vodja razvojne skupine. Uvajanje V sklopu te faze se opravi uvajanje za spremembe in dopolnitve aplikativnega sistema, opravljene v okviru faze vzdrževanja. Odločitev o potrebah in načinu uvajanja določita metodolog in vodja razvojne skupine. Uporaba sistema V sklopu te faze se spremlja delovanje sistema, na podlagi tako zbranih podatkov pa se podajajo predlogi za tehnološke in funkcionalne nadgradnje (ibid.) Razvojni modeli strukturnega razvoja informacijskega sistema Po Krisperju et al. (2003) sledi razvoj IS kot večina razvojnih procesov določenemu življenjskemu ciklu oziroma razvojnemu modelu, ki določa zaporedje razvojnih faz. Razvojni modeli IS zajemajo v grobem analizo, načrtovanje in izvedbo, med seboj pa se razlikujejo predvsem po podrobnejši delitvi faz na aktivnosti in v zaporedju ter načinu njihovega izvajanja. Razvojni modeli, značilni za strukturni razvoj IS, so zaporedni model, iterativni model in inkrementalni model in jih bomo na splošno opisali v nadaljevanju. ZAPOREDNI MODEL Zaporedni model je eden najstarejših modelov strukturnega razvoja IS. Po njem si faze razvoja sledijo popolnoma zaporedno in se ne prekrivajo naslednja faza se začne, ko se predhodna konča. Zaporedni model je v literaturi večkrat označen z imenom slapovni model/waterfall model, saj poteka razvoj iz ene faze v drugo, podobno kot se voda pretaka z višjega na nižji nivo. To je razvidno iz slike 15. Slika 15: Zaporedni razvojni model (slapovni model) Vir: Center Vlade RS za informatiko (2003), Krisper et al. (2003) 81

82 Zaporedni model se je pojavil v sedemdesetih letih in velja za prvi splošno sprejeti razvojni model. Njegova takratna prednost je bila, da je natanko definiral aktivnosti posameznih faz razvoja IS in izdelke, ki so potrebni za prehod v naslednjo fazo. S tem je definiral hrbtenico za razvoj kompleksnih aplikacij, ki je do takrat še ni bilo. Kljub omenjenim lastnostim in dejstvu, da uvaja zaporedni model disciplinirano izvajanje aktivnosti posameznih faz, ki so dobro dokumentirane, pregledane in testirane, se danes zaradi nekaterih slabosti v čisti obliki ne uporablja več. Njegova glavna pomanjkljivost je, da ne odraža stvarnega razvojnega procesa. V praksi namreč skoraj nikoli ne velja, da bi najprej popolnoma zaključili eno fazo, nato drugo, tretjo itd., ampak med fazami po potrebi prehajamo (npr. iz načrtovanja in programiranja se večkrat vrnemo v analizo ipd.). Po zaporednem pristopu pa prehod v že izvedene faze ni mogoč. Zaradi pogostih sprememb, ki so značilne za današnja poslovna okolja, predstavlja to še posebej veliko oviro, saj se moramo danes pogosto vračati v fazo analize. Druga pomanjkljivost, ki se (večkrat neupravičeno) očita zaporednemu modelu, pa je, da vodi do velikih, kompleksnih monolitskih sistemov, ki jih težko vzdržujemo. Kljub omenjenim slabostim pa se je zaporedni model v preteklosti izkazal kot učinkovit pristop h gradnji velikih kritičnih sistemov, še posebej tistih, glede katerih so bile zahteve poznane ali vsaj dobro definirane. Prvine zaporednega pristopa najdemo zato tudi danes v različnih razvojnih modelih (ibid.). INTERATIVNI MODELI IN PROTOTIPIRANJE Krisper et al. (2003) opredeljujejo, da so se spričo pojava osebnih računalnikov v osemdesetih letih spremenili tudi pogledi na razvoj IS. Za delovanje sistemov ni bila več potrebna milijone dolarjev vredna strojna oprema, poleg tega pa so bile aplikacije za osebne računalnike pogosto razvite že v nekaj tednih. Pri razvoju IS so čedalje bolj sodelovali uporabniki in pri tem večkrat imeli celo vodilno vlogo. Kot rezultat vsega tega in upoštevajoč nove tehnologije, ki so bile takrat na voljo, so bili zasnovani novi, iterativni razvojni modeli. Danes je poznanih več iterativnih modelov. Njihova skupna značilnost je postopen razvoj, kar pomeni, da za razliko od zaporednega pristopa tu ne končujemo faz v celoti, ampak le delno, cel cikel pa ponavljamo, dokler ni aplikacija gotova. Glavna prednost iterativnih modelov je v tem, da upoštevajo naravo razvojnega procesa, ki večkrat zahteva, da se vračamo v predhodne faze. Med najbolj poznane iterativne modele se uvršča spiralni model. S pojavitvijo iterativnih modelov so se prvič pojavili prototipi, ti pa so iterativnim modelom prinesli dodatne prednosti. Prototipi se danes uporabljajo bolj ali manj vseh razvojnih modelih, na njihovi podlagi pa se je razvil tudi poseben prototipni razvojni model. Prototipni model temelji na izdelavi prototipov, s katerimi označujemo predhodne, navadno nepopolne verzije sistema. Uporaba prototipov zelo olajša komuniciranje z uporabnikom, zato jih uporabljamo v različnih fazah razvoja. Za izdelavo prototipov so bila razvita posebna razvojna okolja, ki omogočajo vizualno sestavljanje zaslonskih mask, izpisov in poizvedb ter vsebujejo mehanizme za avtomatsko generiranje kode. Izdelava prototipov kot tehnika razvoja aplikacij temelji na tesnem sodelovanju med uporabnikom in analitikom. Ko se ta dva uskladita glede zahtev sistema, analitik razvije prototip in ga da uporabniku v testiranje oziroma v uporabo, ta pa nato analitiku sporoči, kaj mu je pri prototipu všeč in kaj ne. Povratna informacija služi analitiku za pripravo nove verzije prototipa. Proces traja, dokler ni uporabnik s prototipom zadovoljen. Potek prototipiranja prikazuje slika 16. Prototipi se navadno uporabljajo le kot del specifikacije sistema, za pridobitev jasnejše podobe bodočega sistema, in se v nadaljevanju zavržejo. Obstajajo pa tudi metode, ki tako izdelane prototipe izkoristijo kot osnovo za izdelavo produkcijskega sistema (angl. Rapid Application Development RAD) (ibid.). 82

83 Slika 16: Prototipni razvojni model (spiralni model) Vir: Center Vlade RS za informatiko (2003), Krisper et al. (2003) INKREMENTALNI RAZVOJNI MODEL Krisper et al. (2003) opredljujejo, da je inkrementalni ali postopni model zelo popularen model razvoja IS. Pri njem razdelimo celoten problem na podprobleme ali module, ki jih rešujemo posebej in neodvisno od ostalih. Aplikacijo tako razvijamo po delih, ki zajemajo le določen del funkcionalnosti želenega sistema, vendar so obenem dovolj samostojni, da jih lahko vključimo v produkcijo. Z moduli sčasoma pokrijemo celotno funkcionalnost in zaključimo razvoj. Razvoj posameznih modulov jemljemo kot samostojne podprojekte. Delitev projekta na podprojekte je velikokrat izvedena na podlagi določitve pomembnosti posameznih funkcionalnih zahtev, njihove uvrstitve v module ter določitve vrstnega reda izvedbe posameznih modulov. Prav tako popularen pristop je delitev, v kateri en modul ustreza enemu funkcionalnemu področju (začnemo s strateškim planiranjem, nadaljujemo pa z naslednjimi fazami, za vsak modul posebej). Posamezne module na koncu integriramo v celotno rešitev. Inkrementalni model skriva v sebi kar nekaj dobrih lastnosti. Ena pomembnejših je to, da dele končnega produkta že relativno zgodaj predamo v uporabo, kar poveča možnost za odkrivanje in odpravljanje morebitnih napak in pomanjkljivosti. Zaporedje razvoja prikazuje slika 17. Velja tudi, da je razvoj IS po inkrementalnem modelu v splošnem cenejši in manj tvegan kot razvoj aplikacije v enem kosu. Kljub mnogim prednostim pa inkrementalni model ni primeren za vse vrste projektov, tako npr. ni mogoče pričakovati, da bi lahko v praksi deloval sistem za kontrolo zračnega prometa, dokler ni v celoti dokončan (ibid). Slika 17: Inkrementalni razvojni model Vir: Center Vlade RS za informatiko (2003), Krisper et al. (2003) 83

84 KOMBINIRANI RAZVOJNI MODEL Po Krisperju et al. (2003) je izbira ustreznega razvojnega modela pri določenem projektu razvoja IS v veliki meri odvisna od vrste projekta. Enkrat je primernejši en, drugič drug model, tretjič pa je smiselno uporabiti kombinacijo teh modelov. Primer kombiniranega modela prikazuje slika 18. Slika 18: Kombinirani razvojni model Vir: Center Vlade RS za informatiko (2003), Krisper et al. (2003) Kombinirani model, ki ga prikazuje slika 18, je zasnovan na zaporednem modelu, pri čemer pa omogoča vračanje v predhodne faze in vključuje dosledno rabo prototipov. S tem ohranja dobre lastnosti zaporednega modela (razvijalcem zagotavlja hrbtenico modela, ki je pri večjih projektih neizogibna) in odpravlja njegove bistvene pomanjkljivosti, upoštevajoč glavne prednosti iterativnega modela. Kombinirani model je mogoče uporabljati tudi v kombinaciji z inkrementalnim modelom. Kombinirani model, ki ga prikazuje slika 18, je v praksi zelo pogost. Njegove glavne odlike izhajajo iz dejstva, da je zelo blizu stvarnemu procesu razvoja, saj dovoljuje poljubna prehajanja med fazami, hkrati pa definira osnovno zaporedje, v katerem naj se aktivnosti izvajajo, in s tem preprečuje popolnoma nedisciplinirano delo. Dodatna dobra lastnost kombiniranega modela je uporaba prototipov v vseh fazah razvoja, kar izboljšuje komunikacijo med razvijalci in uporabniki, poslovnega znanja (ibid.). 84

85 5 PRIMER LASTNEGA RAZVOJA ZA PRIPRAVO INFORMACIJSKEGA SISTEMA UZAP 25 ZA PROJEKT UPRAVLJANJA Z AVTORSKIMI PRAVICAMI 5.1 Javni zavod RTV Slovenija Osnovno poslanstvo Javnega zavoda RTV Slovenija kot organizacije v službi javnosti, najširšega javnega in nacionalnega interesa, je neodvisno in objektivno informiranje, izobraževanje in razvedrilo ter spodbujanje razvoja ustvarjalnosti, jezika, kulture in identitete Slovenije in njenega prebivalstva. Osnovna naloga RTV Slovenija je ustvarjati, uporabnikom posredovati in ohranjati raznovrstne privlačne visokokakovostne radijske, televizijske in multimedijske vsebine, katerih namen kot javnega dobra je ob spoštovanju in ščitenju avtorskih pravic, da so dostopne gledalcem, poslušalcem in uporabnikom spletnih storitev, z nalogo zadovoljevanja potreb tako specifičnih ciljnih skupin kot tudi najširše javnosti (Strategija razvoja RTV Slovenija , 2011). RTV Slovenija kot osrednji slovenski elektronski medij mora objavljati vsestranske preverjene informacije, ki z nevsiljivim poročanjem o dogodkih na portfoliu pozitivne ustvarjalne kritike državljanom Slovenije omogočajo ustvarjati lastno stališče do vsega dogajanja v naši družbi. Hkrati pa mora ostati tudi osrednji kulturni medij, ki skrbi za lastno produkcijo in omogoča predvajanje vsebin neodvisnih ustvarjalcev avdiovizualnih vsebin. RTV Slovenija se predstavlja tudi v vlogi kolektivne organizacije, ki upravlja z avtorskimi deli kot imetnica izključne pravice na delih njenih delojemalcev, lastnikov avtorskih pravic, in z njimi tudi razpolaga kot dober in skrben gospodar jih hrani, ohranja, arhivira za prihodnje rodove in tako gradi svoj del temelja v mozaiku ohranjanja kulturne dediščine našega naroda. Tako kot njegovo poslanstvo je raznovrstna tudi vsebina ustvarjanja, in spekter vrednot, ki jih s svojim delovanjem postavlja v ospredje, narekuje prepričanje o pravilnosti delovanja vseh segmentov, ki predstavljajo RTV Slovenija kot celoto, med drugim tudi funkcije ščitenja vsega, kar se je ustvarjalo in se še ustvarja pod njeno streho, posebej opredmeteno v shemi intelektualne lastnine, kategorizirane kot avtorska in sorodne pravice. Na področju difuzije inovativnih tehnologij oddajanja signala v digitalni HD-tehnologiji je sodobna praksa delovanja javnega RTV-ja dosegla svoj vrhunec decembra leta 2010, ko smo na območju celotne Slovenije ugasnili analogne oddajnike in prešli na digitalno oddajanje signala v visoko ločljivi HD-tehniki. Nova tehnologija narekuje vzporedno nov pristop in uvajanje digitalizacije tudi v radijski in televizijski arhiv, ki je zakladnica avtorskih del predpreteklega, preteklega in sedanjega ustvarjanja naših redno ali pogodbeno zaposlenih režiserjev, novinarskih kolegov, producentov, snemalcev in ostalih delujočih, ki s svojim ustvarjalnim delovanjem udejanjajo institut avtorskih pravic. Osnovna naloga nas, arhivistov in dokumentalistov, ki skrbimo za arhivsko gradivo, je, da arhivsko gradivo sprejemamo, ga odbiramo, opremljamo z podatki, ga katalogiziramo in ustrezno hranimo in, glede na potrebe programa, pripravljamo za ponovno predvajanje in reprodukcijo. 25 UZAP Upravljanje z avtorskimi pravicami. V nadaljevanju bomo sistem poimenovali CRAP (Centralni register avtorskih pravic), kot se navaja v izvirnem predlogu, potem pa ga bomo preimenovali v sistem UZAP. 85

86 5.2 Problem UZAP na RTV Slovenija V interesu slehernega avtorja je, da se gradivo opremi s podatki o avtorstvu, predvsem zaradi morebitne kasnejše uporabe ali reprodukcije, in da z ustreznimi podatki zadostimo moralnim in kasneje tudi materialnim avtorskim pravicam. V praksi se arhivisti konstantno srečujemo z gradivom, v večini primerov neustrezno oz. pomanjkljivo opremljenim z zahtevanimi podatki o izvoru in avtorstvu. Iz tega sledi, da smo neredko postavljeni pred dejstvo, da moramo sami presoditi, ali gradivo lahko izdamo iz arhiva brez privoljenja avtorja ali pa gre za gradivo avtorsko zaščiteno gradivo in ga brez privoljenja avtorja ne smemo izdati. V arhivski bazi podatkov pa bi moralo biti ključni podatek in osnovno vodilo za izdajanje gradiva za predvajanje in reprodukcijo identificirano avtorstvo.. V praksi žal ni tako, a ob upoštevanju predloga, da bi imelo sleherno gradivo, ki je po prvem predvajanju predano v arhiv, svoj spremni dokument (podatkovno srajčko), v katerem so zapisani vsi podatki o njem (o datumu produkcije in predvajanja, o morebitnem omejenem ponovnem predvajanju, avtorjih in priznanem avtorstvu, bi lahko z vnosom podatkov v bazo podatkov dosegli dosledno izvajanje zaščite avtorskih pravic in posledično onemogočili zlorabo posnetkov in kršenje avtorskih pravic. Največji problem pri tem predstavlja uvajanje novih tehnologij in digitalizacije tudi v arhive, kar bo omogočilo, da bo digitalizirano gradivo kot javno dostopno gradivo pripravljeno za vpogled javnosti. Zaradi tega je treba prioritetno, z odobritvijo vodstva, z ustreznimi kadri popisati obstoječe avtorske pravice, urediti podatkovno bazo in z ureditvijo dostopnosti do arhivov RTV Slovenija v javni domeni vzpostaviti popoln nadzor nad njihovim izkoriščanjem. 5.3 Izbira rešitve za UZAP Vsa struktura IS (temelječega na arhitekturi Oracle), imenovanega Centralni register avtorskih pravic (CRAP), je v našem infomacijskem laboratoriju nastajala leto dni in je plod kreativnega znanja naših informatikov ob sodelovanju s pravniki in programskimi kolegi iz skupine za avtorske pravice. Odločitev, da ustvarimo lasten IS, izhaja iz referenc implementiranega sistema za upravljanje s pogodbami (SUP), imenovanega POH, ki je prav tako nastal v Službi za informatiko RTV Slovenija in se uspešno uporablja že tretje leto. Hkrati z razvojem sistema CRAP poteka nadgradnja sistema POH, zato smo, ko smo predstavili časovni načrt za izvedbo tega projekta, naleteli na nenaklonjenost vodstva zavoda za razvoj lastnega sistema. Vodstvo namreč meni, da razvoj lastnega sistema ne bi v realnem času zadovoljil potreb Zavoda, zato predlaga, da za IS CRAP najamemo zunanjega ponudnika, podjetje DCIT, ki za to branžo ponuja rešitev ERP s sistemom Provys, katerega modul Zavod uspešno uporablja za terminsko planiranje programskih shem in oglasnih sporočil, kot parametriran pa bi lahko upravljal tudi z avtorskimi pravicami. Čeprav bi bila celovita, integrirana rešitev ERP najboljša alternativa, pa bi za sedanje razmere v Javnem zavodu pomenila prevelik strošek, zato smo se odločili za ekonomičnejše ravnanje z javnimi sredstvi. V okviru skupine za avtorske pravice smo se s Provysovimi strokovnjaki dogovorili za sestanek, z namenom, da pridobimo informacije o zmogljivostih IS Provys, da ocenimo uresničljivost izvedbe in morebitno usklajenost vanilla verzije IS z našimi potrebami in tako podamo končno poročilo, vključno s časovnico in stroškovnikom obeh predlaganih različic IS lastnega razvoja in nadgradnje modula Provys. Ugotovili smo, da prevzema 86

87 Provys šifrante iz podatkovnega IS, ki je generator vseh podatkov, nanašajočih se na oddajo, da vsebuje množico orodij za definicije pravil, kako se oddaje vključujejo, da premore iskalnik veliko filtrov za iskanje primerne oddaje, oddajo poveže s stroškovnim nosilcem, jo zgodovinsko spremlja (kdaj je bila predvajana, kdaj planirana), generira sporede, informacije pa pošilja v Dalet in Harris, omogoča neposredno planiranje, omogoča fakturiranje oglasnih sporočil, ima možnost beleženja licenc za predvajanje in za evidentiranje avtorskih pogodb, nima pa vgrajenih pravil za medsebojno povezljivost in ni usklajen s centralnim registrom vsebin (Zapisnik sestanka, 2012). Na posvetovalnem sestanku s strokovnjaki sistema Provys smo prišli do zaključka, strinjali pa so se tudi sodelujoči strokovnjaki, da bi glede na naše zahteve morali IS v osnovi skoraj v celoti prilagoditi našim zahtevam in se torej ne bi izšla ne stroškovnik ne časovnica. V nadaljevanju bomo predstavili predlog razvoja lastnega IS razvojnega oddelka naše službe za informatiko, ki že v začetni fazi odraža inovativno-kreativen pristop k snovanju ključnega koncepta, zaradi katerega je bila oblikovana projektna skupina za avtorske pravice, to je sistema za upravljanje z avtorskimi pravicami (v nadaljevanju UZAP). 5.4 Lastni razvoj informacijskega sistema UZAP Upravljanje z avtorskimi pravicami pomeni dejansko upravljanje s pogodbami ter izvajanje in nadzorovanje pogodbenih določil, vezanih na posamezno avtorsko delo v oddaji in na oddajo kot celoto (z upoštevanjem pogodbenih obveznosti, ki so pripomoček, servis vsebini in vsem vsebinskim odnosom). V procesu od nastajanja oddaje prek prehoda v arhiv do ponovne uporabe je treba zagotoviti sledljivost pridobljenih avtorskih pravic, ki izhajajo iz pogodbenega razmerja med avtorjem in uporabnikom avtorskega dela, kot je prikazano na sliki 19 (Marn et al., 2009). Slika 19: Diagram krog avtorskih pravic 5. PRODUKCIJA - UREDNIŠTVO (ponovna uporaba arhivskega gradiva) 1. PRODUKCIJA ODDAJE - UREDNIŠTVO (sklepanje pogodb) 4. UREJANJE PRAVIC (razčiščevanje, pridobivanje pravic) 2. PRODUKCIJA ODDAJE - UREDNIŠTVO (arhiviranje pogodb) 3. CENTRALNI ARHIV (dokumentiranje pridobljenih pravic) Vir: Marn et al., 2009 Določen korak (npr. 3. in 5.) v krogu pravic naj bi omogočal pregled finančnih sredstev, potrebnih za pridobitev pravic, in čim enostavnejši postopek za pridobitev teh pravic (priprava pogodbe in/ali plačilo avtorskega honorarja). 87

88 5.4.1 Cilj razvoja sistema UZAP Po Kristanu et al. (2012) je cilj projekta izdelava sistema za evidentiranje avtorskih pravic v RTV Slovenija (prikazan je na sliki 20), nanašajočih se na upravičence (avtorje, režiserje, scenariste...) in programske vsebine, ki nastajajo v zavodu. Slika 20: Shema sistema UZAP glede na podatkovne vire CRV PIS CRAP CRO CRP KIS SUP (prej POH) (vzorčne in nevzorčne) Vir: Kristan et al., CRV Centralni register vsebin - CRAP Centralni register avtorskih pravic - CRO Centralni register oseb - CRP Centralni register pogodb - SUP Sistem za upravljanje s pogodbami CRAP se napaja s podatki centralnega registra pogodb (CRP) redno, pogodbeno in honorarno zaposlenih, centralnega registra oseb (CRO) in centralnega registra vsebin (CRV). Registri podatkov, ki v Zavodu že obstajajo, so grajeni na arhitekturi Oracle, razen centralnega registra vsebin, ki je neusklajen arhivski sistem zvokovnih vsebin NOA je usklajen (podatkovna baza Oracle 11g ASFU), problem nastaja pri arhivskem avdio-video sistemu EVA, ki temelji na osnovni platformi DOS in na Microsoft Windows 9X/2000/XP, ob predvideni skorajšnji digitalizaciji pa prehaja v arhivski sistem NOA, imenovan Mediateka, v katerem bodo v enotni podatkovni bazi digitalizirane avdio-video vsebine združene z vsebinskimi podatki sistema EVA. 88

89 5.4.2 Opis rešitve Za zajem avtorskih in izvajalskih pravic v sistemu CRAP je treba zagotoviti tri temeljne registre podatkov, iz katerih bo CRAP pridobival podatke o osebah, pogodbah in vsebinah, za katere veljajo določene avtorske pravice in jih prikazujemo na sliki 21. Slika 21: Shema modela UZAP CRAP CRO CRP CRV Vir: Kristan et al., Centralni register oseb CRO Definicija Centralni register oseb je register podatkov o fizičnih in pravnih osebah, katerega namen je evidentiranje pogodbenih partnerjev. Za projekt avtorskih pravic tak register partnerjev potrebujemo, ker so ti imetniki oz. nosilci pravic. Vsebina centralnega registra oseb (CRO) se napaja iz: - šifranta fizičnih oseb, - šifranta pravnih oseb, - podatkov oseb, ki jih v drugih sistemih ni. Taki primeri bi nastali ob beleženju arhivskih pogodb, v katerih imamo o avtorjih samo podatek o imenu in priimku, za šifrant fizičnih oseb pa potrebujemo še davčno številko, številko transakcijskega računa, naslov V primeru, ko razčiščevanje avtorskih pravic nima končnih posledic za RTV, bi bila taka oseba lahko zabeležena samo v CRO. Sedanje stanje Trenutno obstajata dva registra partnerjev: - register fizičnih oseb V šifrantu fizičnih oseb so zajeti podatki o redno zaposlenih in o honorarnih sodelavcih. Omejitev sedanjega šifranta je davčna številka osebe, kot obvezi podatek. Ta omejitev je nujna, ko gre za izplačila partnerju. Pri obdelavi starih 89

90 (arhivskih) pogodb pa bomo naleteli tudi na osebe, za katere nimamo davčne številke in je ne moremo pridobiti. - register pravnih oseb V ta šifrant so zajete pravne osebe vseh oblik organiziranosti (d. o. o, d. d.), tudi samostojni podjetniki. Evidenca partnerjev brez davčne številke pa sedaj ne obstaja. Namen CRO Namen CRO je sistemu za vodenje avtorskih pravic omogočiti, da dostopa do imetnikov oz. nosilcev avtorske pravice (AP) na enovit način in na enem mestu, ne glede na vrsto osebe (fizična, pravna) in ne glede na to, ali so podatki o osebi popolni (davčna številka) ali ne. Pri tem je treba poudariti, da so osebe brez davčne številke samo skrajni način evidentiranja oseb, in to način, ki ne omogoča finančnih transakcij, zato je potreben zelo resen pristop do zapisovanja vseh oseb v CRO. Podatki Za register so potrebni naslednji podatki: - šifra partnerja - naziv (ime in priimek oz. naziv pravne osebe) - davčna številka - tip partnerja (fizična, pravna oseba) - ostali podatki CRO bo sčasoma postal centralni register oseb, ki sodelujejo ali so sodelovale z RTV Slovenija, in bo vseboval vse podatke o teh osebah (ibid.) Centralni register pogodb CRP Centralni register pogodb (CRP) je zbirka (ustrezno) strukturiranih podatkov o sklenjenih pogodbah. Definicija V centralnem registru pogodb CRP se bodo zbirale pogodbe: - iz SUP-a, - iz KIS-a pogodbe redno zaposlenih, - iz arhiva starih avtorskih pogodb (pred POH-om), - licenčne pogodbe, - koprodukcijske pogodbe. Sedanje stanje Pogodbe, ki jih RTV Slovenija hrani in zajema, obsegajo več sto tisoč dokumentov in so danes hranjene predvsem v fizični obliki, na papirju, v priročnih arhivih po posameznih uredništvih, službah in v centralnem arhivu Zavoda. V sklopu projekta se je začela izvajati 90

91 digitalizacija starih avtorskih pogodb, te pa se začasno shranjujejo v radijskem arhivskem sistemu NOA. Od leta 2009 se določene vrste pogodb pripravljajo v elektronski obliki, v sistemu POH, v katerem se arhivira digitalna kopija podpisanega dokumenta. POH zajame predvsem tipske honorarne pogodbe, ne vključuje pa drugih pogodb, kot so licenčne, koprodukcijske in druge netipske pogodbe. Obstoječa računalniška baza pogodb POH ne omogoča ekstrahiranja podatkov, kot so npr. podatki o avtorskih pravicah, in ni povezana z računalniškimi bazami, ki hranijo podatke o vsebinah (TV-arhiv, RA-arhiv, Provys). Namen Namen CRP je: - zbiranje vseh relevantnih podatkov o sklenjenih pogodbah, - strukturiranje podatkov o pogodbah, ki bo omogočalo njihovo povezovanje s podatki iz drugih registrov (CRO, CRV ) in s tem pridobivanje potrebnih informacij, - arhiviranje sklenjenih pogodb (v digitalni obliki) na enem mestu. Centralni register pogodb bo tako ob funkciji arhiviranja služil tudi kot zbirka podatkov za urejanje pogodbenih obveznosti in tudi za vodenje premoženjskih pravic na programskih vsebinah. Vsaka oddaja oz. programska vsebina mora namreč imeti, ko je zaključena, urejeno bazo pogodb, vezanih na vsebino. Podatki CRP bo pridobival podatke iz novonastalega sistema za upravljanje pogodb (SUP), ki bo združeval sedanje funkcije POH-a in nekatere nadgrajene funkcije za tipske pogodbe ter za enake funkcije za netipske pogodbe, kot so npr. tuje licence, koprodukcije, pogodbe iz arhiva, ki jih danes sploh ne upravljamo. Za zbiranje podatkov iz pogodb o zaposlitvi bi se CRP povezal tudi s kadrovskim sistemom KIS. KIS ne razpolaga z relevantnimi podatki (razen o pogodbeni stranki in delovnem mestu), predstavlja pa ažurirano zbirko sklenjenih delovnih razmerij, in je zato pomemben vir podatkov o osebah. CRP lahko oblikujemo kot centralni register vseh pogodb, ki jih sklene RTV Slovenija, ali pa evidentira le podatke o pogodbah, ki vplivajo na prenos premoženjskih pravic. Vodenje evidence pogodb na enem mestu bi omogočilo razširitev sistema SUP na vse, ne le na honorarne pogodbe (ibid.) Centralni register vsebin CRV Definicija V okviru tega projekta bo nastal CRV in bo moral sčasoma zajemati vse vsebine, ki nastajajo in/ali se uporabljajo v RTV. Vsebine se v osnovi delijo na naslednje tipe: - zvokovna vsebina (A), - avdio-vizualna vsebina (AV), - foto, - tekst. 91

92 Glede na urejenost se vsebine delijo na: - uredniško urejene programske vsebine Večina programskih vsebin z avtorskimi pravicami je uredniško urejenih (oddaje, prispevki ). - grobi material Npr. 10 ur posnetega materiala za enourni dokumentarec. Tudi material, ki ni uporabljen, je lahko avtorsko zaščiten. Če ga arhiviramo in morebiti uporabimo kdaj kasneje, moramo imeti razčiščene avtorske pravice. Sedanje stanje Viri za vzpostavitev tega registra še niso bili dokončno definirani. Za uspešno izvedbo projekta sodobnega vodenja avtorskih pravic bo moral CRV zajeti vse uredniško urejene programske vsebine, ki nastajajo in/ali se uporabljajo v RTV Slovenija. Namen Rešitev bo omogočala: - vnos, urejanje in strukturiranje programskih vsebin, ki nastanejo oz. jih kupimo v Zavodu(Vsebine bodo opisane v skladu z metodologijo nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov in standardom Core EBU.), - vnos in urejanje upravičencev, - evidentiranje avtorskih pravic v povezavi z vsebinami in upravičenci, - evidentiranje avtorskih pravic tudi v posodobljenem sistemu POH, in sicer prek vnosa pogodb za honorarne sodelavce ali prek poročila o delu upravičenca, - enostaven in pregleden dostop do vsebin in avtorskih pravic, - vodenje in nadzorovanje dostopov prek sistema pooblastil, - vnos v centralni register pogodb in urejanja pogodb, ki ne nastanejo v POH-u (komercialne, koprodukcijske, arhivske avtorske ). V skladu s sodobnimi smernicami razvoja programske opreme bo sistem zasnovan v najnovejšem okolju HTML 5, postavljenem na sodobnih spletnih platformah, ki nedvomno poveča uporabniško izkušnjo. Pripravili bomo sistem, ki bo uporabnikom omogočal hitro brskanje in pregledovanje vsebin ter prikaz pripadajočih zajetih pogodb na klik, seveda v skladu s pooblastili. Pri razvoju izkoriščamo sinergije odličnega poznavanja odprtokodne sistemske platforme in arhitektur ter sodobnih pristopov k načrtovanju in izvedbi rešitev. Podatkovni model programskih vsebin Osnovni podatkovni model (slika 22) predvideva popis poljubno definiranih programskih vsebin in združevanje teh vsebin v poljubno število skupin programskih vsebin. Slika 22: Osnovni podatkovni model programskih vsebin Vir: Kristan et al.,

93 Programska vsebina predstavlja uredniško zaključeno produkcijsko oz. arhivsko vsebino. S skupino programskih vsebin (slika 23) povežemo več programskih vsebin ali skupin. Programske vsebine lahko razčlenjujemo s segmenti programskih vsebin. Slika 23: Povezave med skupinami, vsebinami in segmenti Vir: Kristan et al., 2012 Programske vsebine in njihove skupine lahko vsebinsko opišemo z različnimi spremenljivkami oz. parametri. Priporočljivo je, da so opisni parametri vzeti iz standarda EBU Core in slovenskih standardov in metodologij, ki omogočajo opis programskih vsebin. Skupina programskih vsebin lahko združuje programske vsebine, ki imajo določene skupne značilnosti ali pa si vsebinsko sledijo in so med seboj povezane s skupno lastnostjo. Skupina programskih vsebin je lahko del neke druge skupine programskih vsebin ali pa je z njo vsebinsko povezana na kakršenkoli način. Skupine programskih vsebin so relacijsko nadrejene programskim vsebinam. Vsaka programska vsebina je lahko del ene ali več skupin, ni pa to nujno. Število skupin ni omejeno, lahko jih dodajamo, združujemo in razdružujemo. Programska vsebina je lahko uredniško izoblikovana zaključena vsebina, prepoznavna kot izdelek določenega radijskega, televizijskega ali drugega multimedijskega žanra. Lahko je del neke druge programske vsebine ali pa je z njo vsebinsko povezana na kakršenkoli drug način. Programske vsebine so relacijsko podrejene skupinam programskih vsebin. Vsaka vsebina je lahko del ene ali več vsebin, ni pa to nujno. 93

94 Segment programske vsebine je najmanjši del neke programske vsebine (slika 24), s katerim lahko časovno opredelimo poljuben del vsebine (APEK, 2012). Slika 24: Povezava programskih vsebin s segmenti Vir: Kristan et al., 2012 Segmenti so relacijsko podrejeni programskim vsebinam, z njimi razčlenjujemo programsko vsebino za potrebe podrobnejšega vsebinskega popisa ali pa za potrebe popisa pravic. Programske vsebine lahko razčlenjujemo na več nivojih (slika 25), ki so med seboj časovno neodvisni. Število segmentov in njihovih nivojev ni omejeno, lahko jih dodajamo, združujemo in razdružujemo. Slika 25: Segmenti programskih vsebin Vir: Kristan et al., 2012 CRV omogoča evidentiranje in strukturiranje vsebin, ki jih RTV Slovenija ustvari sama ali jih drugače pridobi. Viri podatkov so sistemi za planiranje in sistemi za arhiviranje. CRV predstavlja najtežji del projekta, ki zahteva ob premišljenem delu tudi prilagoditev programskih delavcev s podrobnim vnosom vseh podatkov, ki so kakorkoli povezani z avtorskimi pravicami (Kristan et al., 2012). 94