UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO JAKOB SALMIČ LJUBLJANA, 2016

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO JAKOB SALMIČ LJUBLJANA, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športno treniranje Nogomet ANALIZA IGRE V NAPADU IN TIPIČNE SESTAVNE SITUACIJE EKIP V IZLOČILNIH BOJIH LIGE PRVAKOV V NOGOMETU 2015/2016 DIPLOMSKO DELO AVTOR DELA: Jakob Salmič MENTOR izr. prof. dr. Marko Šibila SOMENTOR asist. dr. Marko Pocrnjič RECENZENT doc. dr. Stanislav Pinter Ljubljana, 2016

4

5 Ključne besede: nogomet, analiza igre, igra v napadu, sestavne situacije ANALIZA IGRE V NAPADU IN TIPIČNE SESTAVNE SITUACIJE EKIP V IZLOČILNIH BOJIH LIGE PRVAKOV V NOGOMETU 2015/2016 Jakob Salmič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016 Športno treniranje, Nogomet IZVLEČEK Cilj in namen diplomskega dela je ugotoviti strukturo igre v napadu oziroma sestavne situacije, ki so se pojavljale v fazi napada pri ekipah v izločilnih bojih Lige prvakov v sezoni 2015/2016. Na podlagi sestavnih situacij izdelati vaje, ki jih uporabljamo v trenažnem procesu. To smo izvedli z analizo četrtfinalnih, polfinalnih in finalne tekme nogometne Lige prvakov v sezoni 2015/2016. Z analizo posameznih tekem smo ugotavljali organiziranost ekip v fazi napada, oziroma ko imajo v posesti žogo. Zanimalo nas je, na kakšen način so poskušali priti do priložnosti za zadetek. S preučevanjem posameznih tekem smo odkrili sestavne situacije, ki so se pojavljale na tekmah. Na podlagi teh sestavnih situacij smo izdelali vaje, ki so nam lahko v pomoč v procesu treninga, ko želimo priti do želene igre moštva v napadu. Glede na to, da je Liga prvakov najvišji nivo klubskega tekmovanja v nogometu, lahko z raznimi analizami vrhunskih ekip marsikaj ugotovimo in spoznamo. To pomeni, da se učimo od najboljših. Poskušali smo ugotoviti, kako igrajo najboljše ekipe v fazi napada in se na tak način približati idejam vrhunskih moštev. Kajti prav ta moštva narekujejo smernice in trende v sodobnem nogometu. Izvajanje sestavnih situacij in igralnih oblik v trenažnem procesu sta eni od pomembnih metod v nogometu in način, kako razviti in oblikovati igro, ki jo želimo udejanjati na tekmah.

6 Key words: football, game analysis, game during the attack, composite elements ANALYSIS OF THE GAME IN THE ATTACK AND TYPICAL COMPOSITE SITUATIONS OF THE TEAM IN ELIMINATION MATCHES OF THE FOOTBALL CHAMPIONS LEAGUE 2015/2016 Jakob Salmič University of Ljubljana, Faculty of sport, 2016 Sport training, football ABSTRACT The aim and objective of this diploma paper is to identify the game structure during the attack periods in the 2015/2016 Champions League elimination matches and composite elements to create exercises used in the training process. Analyses of quarter-finals, semi-finals and finals matches of the 2015/2016 football Champions League were carried out. The analysis of individual matches showed the organisation of the teams during attacks and when in possession of the ball. Our aim was to establish how they attempted to make an opportunity to score. The analysis of individual matches disclosed the composite patterns which were repeatedly used in matches. On the basis of these composite patterns we created exercises which could assist us in the training process when we wish to achieve specific game patterns of the team when attacking. As Champions League represents the football matches at the highest level, various analyses of the top teams are a useful source for uncovering different interesting elements. This means that we are learning from the best teams during attack phases and in this way we try to understand the ideas of the top-level teams. It is these teams that outline guidelines and trends of contemporary football. Drilling game patterns and game forms during the training process are one of the important methods in football and one of the methods used to develop and form the game which we want to achieve during a match.

7 KAZALO Vsebina 1. UVOD Družbene razsežnosti nogometne igre Uefa Liga prvakov PREDMET IN PROBLEM Analiza igre Značilnosti nogometne igre Model igre Sodobni model igre Strategija taktika igre Sistem igre Taktika igre Dosedanje raziskave analize nogometne igre Dosedanje raziskave analize nogometne igre v tujini Dosedanje raziskave analize nogometne igre v Sloveniji CILJI PREUČEVANJA METODE DELA ANALIZA IGRE EKIP V FAZI NAPADA V LIGI PRVAKOV sezona 2015/ Analiza tekem Četrtfinale Polfinale Finale SKLEP VIRI

8 1. UVOD Nogomet, ta igra ljudskih množic, dostopna vsakomur, z ohlapnimi, a včasih krutimi in neizprosnimi pravili, še vedno vzbuja nesluteno zanimanje postmoderne družbe. Pojav, s katerim se ukvarjajo številni sociologi in njihovi kolegi, celo podobnih mejnih znanosti. Venomer odkrivajo nove in nove podrobnosti, ki se dogajajo ob tej za nekatere nesmiselni igri, kjer se dvaindvajset igralcev na vso moč trudi ukrotiti okroglo usnje. Zaradi nogometa so se začenjale vojne, sklepala premirja, razdirali zakoni. V tej zmesi pozitivnih in negativnih čustev doživljajo mnogi svoje neizživete zgodbe in iz nje črpajo življenjsko energijo. Vse od leta 1863 je nogomet nekakšen univerzalen jezik, element svetovne "kulture", ki ga malodane vsak razume, ki je premagal različnost religij, nacij, generacij. Vzrok te vsesplošne planetarne popularnosti je zanesljivo v preprostosti nogometa. Igrati ga je namreč mogoče na ulici, dvorišču, trgu, na katerem koli terenu, polju, plaži, igralci potrebujejo le žogo ali nadomestek zanjo. Lahko si bos kot na plažah v Riu de Janeiru ali v delovnem kombinezonu in zaščitnih čevljih kot na tovarniških dvoriščih. Poleg tega pušča veliko prostora posamezniku in njegovi iznajdljivosti. Tudi pravila so jasna. Vendar obstajajo še mnogo preprostejši športi, ki pa nikdar niso vzbudili takega univerzalnega navdušenja (Plesec in Topič, 2002). 1.1 Družbene razsežnosti nogometne igre Svetovno nogometno prvenstvo je prav gotovo največji športni dogodek na zemeljski obli. Boj najboljših nogometašev na svetu za krono svetovnih nogometnih prvakov je v zadnjem času daleč presegel športne okvire in postaja eden najvznemirljivejših "univerzalnih"dogodkov postmoderne dobe. V zvezi z njim je pravzaprav kar težko ali celo nemogoče vzpostaviti kakršne koli primerjave. V športnem smislu je že krepko zasenčil rahlo "demodirane" olimpijske igre, ki se nekako ne morejo povsem otresti togih vezi amaterizma in "korigiranih" pravil igre, ki pravzaprav nimajo nič skupnega s prevladujočim liberalizmom današnjega časa. Sicer pa o tem govorijo že tudi številke: olimpijske igre leta 1996 v Atlanti si je ogledalo 20 milijard televizijskih gledalcev na vseh celinah, svetovno nogometno prvenstvo leta ,1 milijarde, "mondiale" v Franciji pa je videlo rekordnih 37 milijard gledalcev (Božič, 1998, v Plesec in Topič, 2002). Zmage nacionalnih ekip so bile pogosto le sredstvo propagande in nekakšna vzajemna mobilizacija. V Mussolinijevi Italiji so bili uspehi "squadre azzure" znak superiornosti fašizma, v njegovem imenu se je italijanska mladina počutila močnejšo. Velike interesne skupine od industrialcev, politikov, raznih državnih institucij, različnih verskih skupnosti pa vse do pop zvezdnikov že od nekdaj podpirajo klube, da bi si ustvarili odmevnejšo podobo (npr. dinastija Agnelli, lastnica Fiata in nogometnega kluba Juventus, svetovno znani koncern Philips in njegov tovarniški klub PSV; židovska skupnost v Amsterdamu je lastnica nogometnega kluba 8

9 Ajax; italijanski politik in medijski mogotec Berlusconi je predsednik AC Milana; v nekdanji Jugoslaviji sta bila dva znamenita kluba v rokah policije (Crvena Zvezda) in vojske (Partizan); na Škotskem sta najmočnejša kluba Rangers, ki velja za protestantski klub, in Celtic, ki so ga ustanovili revni irski priseljenci in ima izrazito katoliško konotacijo; predsednik nekdanjega angleškega prvoligaša Watforda ni nihče drug kot sloviti pevec Elton John ) (Plesec in Topič, 2002). Vsaka tekma je zgodba zase, v prostoru in času, kjer igralci in gledalci tvorijo posebno celoto. Lahko bi rekli, da je prvovrsten spektakel s svojo vidno podobo, saj se na tribunah pojavljajo prave scenske koreografije. V vsesplošnem valovanju ljudskega navdušenja navijači doživljajo vrsto čustev, ki so tudi sicer del življenja: veselje, žalost, trpljenje, strah, sovraštvo, občudovanje, občutek nepravičnosti Tako postanejo del dogodka. Ljudje sicer občudujejo lepoto igre, tehnično dovršenost, iznajdljivost igralcev, prav navijaška strast pa je tisto, kar da igri pravi pomen, občutek, da sodelujejo v negotovi zgodbi, ki poteka pred njihovimi očmi, in na katero je celo mogoče vplivati (Plesec in Topič, 2002). Seveda vsi navijači ne doživljajo teh čustev enako močno: strast, spol, stopnja zagretosti in socialni položaj spodbujajo ali omejujejo emocionalni odziv. A zgodba s koncem tekme še zdaleč ni zaključena. V neštetih variacijah se pojavi še zunaj igrišča, v baru, na ulici, v pisarni, ob tovarniškem stroju, v delavskih menzah, v šolah, kjer navijači še dolgo po tekmi neutrudno razpravljajo o vzponih in padcih, pravici in krivici, sreči in nesreči, izkoriščenih in zamujenih priložnosti (Plesec in Topič, 2002). V Barceloni je Barca s svojimi 120 tisoč navijači, ki se zgrinjajo na svoj Nou Camp, kot nekakšno religiozno svetišče, simbol katalonskega upora, kot vojska brez orožja, ambasador naroda brez države. V francoskem Marseillu nogomet zanima vse socialne sloje. V takšnih družbenih dogajanjih so postali nogomet in dogodki okoli njega izredno priljubljena oblika druženja. Nogomet združuje in povezuje družbene sloje in posameznike, ki po svojih objektivnih družbenih pozicijah (socialnem položaju) in življenjskih priložnostih v realnosti nimajo nič skupnega ter so na različnih straneh družbene piramide in po svojem družbenem interesu pripadajo radikalno različnim interesnim združenjem. Pri tem so nogomet in dogodki okrog njega eden od temeljnih kanalov, preko katerega se družbene strasti in negativnosti (napetosti, frustracije ) občasno izlijejo na površje do obzorja javnosti (Vrcan,1990, v Plesec in Topič, 2002). Za priseljence pomeni prisostvovanje na tekmi integracijo v družbo, drugim pa sredstvo za simbolično maščevanje za nesrečno usodo nekdaj cvetočega, kozmopolitskega mesta, ki je izgubilo pretekli blišč in nosi v sebi secesionistične občutke. V takšnem razpoloženju je tekma s Paris St. Germain zlasti priložnost pokazati zobe prestolnici, priložnost, ki ljudi očiščuje občutka krivice in "žrtve". Pariz nasprotno gleda na Marseille kot na operetno 9

10 mesto, kjer živijo mediteranski brezbrižneži, ki ljubijo predvsem spektakel. Podobno v Neaplju, mestu zbledelega blišča, ki se duši v krempljih mafijskih botrov, krivijo "arogantni sever". Vse tamkajšnje tekme so sanjske priložnosti za maščevanje Torinu, Milanu, Genovi, Veroni Nogometni dvoboji razkrivajo lokalna, etnična, religiozna, socialna nasprotja in igra jih samo še spodbuja (Plesec in Topič, 2002). Lahko pa nogomet včasih celo združi tisto, kar se zdi nezdružljivo: večetnične ali večnacionalne države, kot sta Belgija ali Španija, kjer se trenutno zdi, da se močna podpora državnim nogometnim moštvom prekriva z nacionalističnimi zahtevami, ki jih nogomet velikokrat katalizira (vzorčni primer je NK Barcelona) (Crolley in Duke, 1996, v Plesec in Topič, 2002). Večetnična in večnacionalna sestava vodečih evropskih moštev (v londonskem Chelseu skorajda ni več angleških nogometašev) izražajo na simbolični in masovno psihološki ravni vzvišene ideale evropskega duha; rasno tolerantnost, opuščanje predsodkov o športni in ljudski superiornosti enih in inferiornost drugih, multikulturnost in globalizacijo športne in obče kulture. Evropski nogomet je pri tem seveda velik posel in velikanski medijski spektakel. Finalno tekmo Eura 2000 si je ogledalo 105 milijonov Evropejcev, kar je dvajsetkrat več, kot jih gre k nedeljskim mašam (Letica, 2000, v Plesec in Topič, 2002). Fenomen (nogometne) igre Nogometna igra je več kot samo igra, saj gre v njej tudi za "prestiž, posel ter animacijo in identifikacijo najširših množic", kot piše Božič, ker združuje vse elemente, kakršne pozna antična drama. Tak naboj je zagotovo katarza, gr. katharzis, kakor nas v Poetiki uči Aristotel, brez katere ni dobre in zanimive zgodbe, za katero je zaželeno, da vsebuje še konflikt, torej spor, da bi lahko do katarze sploh prišlo. Nogomet je gotovo disciplina, ki gledalcem s svojimi preprostimi pravili nudi prav tako olajšanje, ne glede na to, za koga so navijali, igralcem pa dejansko katarzo, očiščenje, kot v kakšni starogrški drami (povzeto po: Pikalo, 2001, v Plesec in Topič, 2002). Beg iz vsakdanje realnosti v fiktivni ter čudoviti svet igrivosti in svobode vseskozi spremlja človekov vsakdan, kar potrjujejo polni stadioni širom Evrope in preostalega sveta, kjer se "gladiatorji" novodobnega časa borijo za prestiž, slavo in denar. Vodeb meni, da gre pri športu definitivno za čisti užitek, in trdi, da je bila nogometna tekma med Sarajevom in Željezničarjem eden najbolj evforičnih dogodkov v Sarajevu leta 1996, ki je zaznamovala konec vojne v Bosni. Ta tradicionalni mestni derbi, ki smo ga bili vajeni še iz časov jugoslovanske lige, je spravil v ekstazo Sarajevčanov, kar se ni zgodilo niti ob podpisu daytonskega mirovnega sporazuma (Vodeb, 2000, v Plesec in Topič, 2002). Nogometna identiteta 10

11 Danes se v veliko primerih (okoljih) nogomet pojavlja kot eden od pomembnih mehanizmov skupinske identitete, ki se je pojavila s pospešenimi procesi industrializacije, ki so spremenili družbo iz tradicionalne mreže primarnih skupin agrarnega in ruralnega sveta, v katere je bil človek vpleten, v masovno družbo (Stojković, 1989, v Plesec in Topič, 2002). Šport je v takšnem položaju, da lahko pomembno prispeva k temu procesu oblikovanja identitete in nastajanja izročila. Nacionalna identiteta nekaterih držav je neločljivo povezana z usodo nacionalnega moštva posameznega športa. Odlična primera sta nogometna skupnost v Urugvaju in ragbijska skupnost v Walesu (Krotee, 1979; Williams, 1991, v Plesec in Topič, 2002). Romunski nogometni reprezentant Dan Petrescu je na televiziji izjavil: "Naša nogometna ekipa je edina stvar, na katero so lahko Romuni ponosni " Na istem programu je Bolgar Ivanov izjavil: "Vse druge evropske države izdelajo več avtomobilov, računalnikov, vsega, toda mi jih premagamo v nogometu ljudstva pač ne moremo pustiti na cedilu" (Coelho, 1995, v Plesec in Topič, 2002). Kot vemo, je nogomet zelo močan katalizator družbenih identitet. Nogometne reprezentance, klubi in tekme so po navadi osnovni motivacijski dejavnik in prostor za izražanje različnih pripadnosti, pa naj gre za lokalne, verske, etnične, stanovske ali kake druge. Prav neverjetno, čeprav včasih tudi zastrašujoče je, kako obsežen pomen ima lahko predstava nogometne ekipe in kako širok simbolni pomen, ki zasenči sam izid športnega tekmovanja, jo spremlja (Coelho, 1995, v Plesec in Topič, 2002). Pikalo (2001) v knjigi "EVROPA 2000 igrivo bojišče narodov" piše, da se v današnjem času glavne bitke med civiliziranimi narodi v Evropi vodijo na nogometnem igrišču, kjer se merijo moči modernih bojevnikov, in za katere trepeta svet, dokler na igrivem vojskovališču Evrope, nekdo le-tega, ne zapusti z dvignjeno ali sklonjeno glavo. Crnkovič (1998) pa cinično ugotavlja, da smo lahko srečni, da svetovna nogometna prvenstva sploh obstajajo in da bi morali ceniti pomen nogometa za svetovni mir in za duhovno zdravje Zemljanov (Plesec in Topič, 2002). Veliki športni dogodki kot so npr. olimpijske igre ali svetovno nogometno prvenstvo, imajo tudi velik simbolni pomen. Po eni strani so povezani z idejo o skupnosti in prijateljstvu vseh narodov, po drugi strani pa je pomembno, katera država pridobi odličja, saj se s tem krepita nacionalna identiteta in ponos (Peceli, 1999). Moderni nogomet in nacionalizem sta oba potomca istega stoletja v devetnajstem stoletju je zaslediti rojstvo modernega nogometa, takrat pa so se utrdila tudi narodnoprebudna gibanja. Vse od takrat, če se metaforično izrazimo, starejši sin (nacionalizem) bdi nad mlajšim (nogometom) in ga tu in tam celo kolonizira. Tudi v vsakem od nas je delček nacionalista, ko igra reprezentanca naše države (Crolley in Duke, 1996, v Plesec in Topič, 2002). 11

12 Nogometna tekma je drugod po Evropi še vedno ne samo športni, ampak tudi politični, gospodarski in kulturni dogodek, duhovna nadgradnja mest, regij in narodov. Ko se z nogometom uveljavljajo majhni, neuresničeni narodi (Katalonci z Barcelono, Baski z Athletico Bilbaom in Real Sociedadom, Gruzijci z Dinamom iz Tbilisija, Belorusi z Dinamom iz Minska, Latvijci z Žalgirisom iz Rige), iščejo v njem svojo identiteto province in se upirajo z njim oholim metropolam, potrjujejo z njim nepriznane narodne manjšine. In ko ljudje povsod po Evropi množično polnijo stadione, da se udeležijo te svetovljanske igre, pogledajo na svet z drugačnimi, neproduktivnimi očmi, in vsaj za poldrugo uro vstopijo v čisto poseben, morda celo najresničnejši svet (Rožanc, 1995, v Plesec in Topič, 2002). Nogomet se ponuja kot pravo področje za kolektivno afirmacijo. Tukaj se poraja občutek pripadnosti. Vse tekme med mestnimi četrtmi, mesti, regijami, državami, narodi so kot pravi bojni rituali, kjer ne manjka pozivov k mobilizaciji (gre za nekakšno vojno brez streljanja). Tekme med Hrvaško in Zvezno republiko Jugoslavijo, Argentino in Anglijo, ZDA in Iranom, Francijo in Nemčijo, Škotsko in Anglijo so potekale v prav posebnem sovražnem vzdušju (Plesec in Topič, 2002). 1.2 Uefa Liga prvakov Liga prvakov je najprestižnejše nogometno klubsko tekmovanje v Evropi, hkrati pa je tudi medijsko najbolj odmevno. Ligo prvakov organizira Evropska nogometna zveza (UEFA). Tekmovanje je»izumil«urednik L Equipa, francoskega športnega časnika. Leta 1954 je urednik Gabriel Hanot prišel na idejo o ustanovitvi tekmovanja, ki bi pokazalo, katero je najboljše moštvo v Evropi. Povod za idejo je bila tekma, ki sta jo leta 1954 angleški Wolverhampton in madžarski Honved. Angleški časniki so po zmagi Wolverhamptona s 3:2 slednjo proglasili za najboljšo ekipo na svetu, Hanot pa se s tem ni strinjal. Dejal je:»preden razglasimo njihovo nepremagljivost, bo bolje, da počakamo, da Wolvesi odpotujejo v Moskvo in Budimpešto. Toda, če so Angleži tako prepričani v svojo nadvlado v nogometu, je pravi čas, da ustanovimo evropski turnir.«nato je sledilo nekajmesečno usklajevanje med pobudniki tekmovanja, klubi in Evropsko nogometno zvezo. Naposled so le našli skupen jezik, pomagala je tudi Mednarodna nogometna zveza. Maja 1955 je organizacijo tekmovanja prevzela Evropska nogometna zveza (UEFA), 4. septembra pa je bila odigrana tudi prva tekma. Pomerila sta se domači Sporting in beograjski Partizan, skupno pa je tekmovalo 16 klubov v uvodni sezoni. Do leta 1991 se je tekmovanje imenovalo pokal državnih prvakov, saj so moštva (državni prvaki) vse do konca igrali po sistemu na izpadanje. V sezoni 1991/92 se je najboljših 8 moštev razdelilo v dve skupini po 4 moštva, ki sta se odigrali po dvokrožnem ligaškem sistemu vsak z vsakim, najboljši moštvi pa sta se pomerili v velikem finalu. Takšen sistem se je obdržal do sezone 1993/94, s tem da sta se samo v tej sezoni po dve najboljši moštvi iz 12

13 vsake skupine uvrstili v polfinale. V naslednji sezoni se je najboljših 16 moštev razdelilo v 4 štiričlanske skupine, po dve najboljši moštvi iz vsake skupine pa sta se uvrstili v četrtfinale in so vse do finala odigrali po sistemu na izpadanje. V sezoni 1997/98 je bilo že 6 štiričlanskih skupin, uspešnejše države pa so imele pravico do dveh predstavnikov. V četrtfinale se je uvrstilo vseh 6 zmagovalcev skupin ter še dva najboljša drugouvrščena. Takšen sistem se je zaradi ne najboljše preglednosti obdržal le dve sezoni, že v sezoni 1999/2000 so ligo razširili na 8 štiričlanskih skupin. Po najboljši dve moštvi iz vsake skupine sta se uvrstili v nadaljnje tekmovanje, kjer so jih razdelili v 4 štiričlanske skupine, po dva najboljša iz vsake skupine pa sta se uvrstila v četrtfinale. Od te sezone dalje se lahko iz najuspešnejših držav kar štirje predstavniki uvrstijo v ligo prvakov. Zaradi negodovanja klubov so v sezoni 2003/04 izpustili drugi krog s štirimi skupinami, po dva najboljša iz vsake od 8 štiričlanskih skupin se tako uvrstita v osmino finala (Wikipedija, 2016). Prvi zmagovalci tekmovanja so bili nogometaši Real Madrida, ki so tudi najuspešnejši klub v Ligi prvakov z enajstimi naslovi. So tudi aktualni prvaki. Do sedaj je naslov uspelo osvojiti 21 klubov, 12 več kot enkrat. Zmagovalci Lige prvakov // Real Madrid // FC Barcelona // Real Madrid // Bayern München // Chelsea FC // FC Barcelona // Internazionale Milano F.C // FC Barcelona // Manchester United // AC Milan // FC Barcelona // Liverpool // Porto // AC Milan // Real Madrid // Bayern München // Real Madrid // Manchester United // Real Madrid // Borussia Dortmund // Juventus // AFC Ajax // AC Milan 13

14 // Olympique de Marseille // Barcelona // Crvena Zvezda // AC Milan // AC Milan // PSV Eindhoven // Porto // Steaua Bukarešta // Juventus // Liverpool // Hamburger SV // Aston Villa // Liverpool // Nottingham Forest // Nottingham Forest // Liverpool // Liverpool // Bayern München // Bayern München // Bayern München // AFC Ajax // AFC Ajax // AFC Ajax // Feyenoord // AC Milan // Manchester United // Celitc // Real Madrid // Internazionale Milano F.C // Internazionale Milano F.C // AC Milan // SL Benfica // SL Benfica // Real Madrid // Real Madrid // Real Madrid // Real Madrid // Real Madrid 14

15 2. PREDMET IN PROBLEM 2.1 Analiza igre Današnja nogometna igra se razlikuje od tistih v preteklosti. Igra se je od svojih začetkov nenehno razvijala, kar potrjuje zgodovinski pregled njenega nastajanja in razvoja. Vzroki sprememb so bili različni, predvsem pa so posledica analiziranja igre kot človekove ustvarjalne dejavnosti. Tudi zdajšnja igra je le trenutno stanje v njenem razvoju (Elsner, 2004). Analiziranje igre pomeni subjektivno ali objektivno opazovanje igre z namenom, da bi ugotovili zgradbo igre. Opazujemo in ugotavljamo predvsem tehnične in taktične elemente, da bi le te v procesu dela z igralci in moštvom učili in izpopolnjevali Značilnosti nogometne igre Glavna značilnost igre je sodelovanje med igralci, ki je večstransko, odvisno tudi od načina vodenja, individualnosti igralcev, sestave moštva, sistema vrednosti itd. Posebno pomembno je medsebojno motorično komuniciranje ob sočasnem komuniciranju z žogo in upoštevanju velikosti igralne površine. Medsebojno motorično komuniciranje je odvisno od delovanja informacijsko motoričnih procesov upravljanja in uravnavanja dejavnosti motoričnega aparata. Prilagojeno je spremenljivosti v igralnih situacijah in motnjam pri gibanju. Uspešnost motoričnega komuniciranja temelji na sposobnostih igralcev za zaznavanje situacij, na sposobnosti identifikacije strukturnih situacij in vse igre. Identifikacija strukturnih situacij je vezana na sprejem in pretok informacij neposredno iz igre in iz motoričnega spomina. Informacije iz motoričnega spomina, vanj so uvrščeni motorični programi, lahko občutno skrajšajo ne le identifikacijo situacije, ampak tudi aferentno-efektorne procese. Medsebojno motorično komuniciranje torej ni odvisno le od kognitivnih sposobnosti, ki omogočajo identifikacijo situacij, ampak tudi od dojetih programov v motoričnem spominu. Količina teh programov pa je odvisna tudi od ustreznega in dovolj pogostega transformacijskega procesa (treninga). Medsebojno motorično komuniciranje je lahko omejeno s pomanjkljivostmi ene ali več osnovnih motoričnih dimenzij, ki so genetično prirojene ali so posledica premalo učinkovitega ali celo neustreznega informacijskega procesa. Pomembna motnja v medsebojnem motoričnem komuniciranju je motorično komuniciranje igralcev nasprotnega moštva, ki želijo prekiniti niti komuniciranja mreže z odvzemom komunikacijskega sredstva žoge ali s prekinitvijo igre (Elsner, 2004). 15

16 Medosebno motorično komuniciranje je v vzpostavitvi in uresničevanju povezave med dvema ali več igralci. Izhodna informacija za enega igralca je vhodna za druge ali za več drugih igralcev. Ta komunikacija je lahko vzpostavljena v celoti, delno ali pa sploh ni vzpostavljena. Vzpostavljena komunikacija pomeni, da sta igralca v izvedbi neke akcije skladna, da so npr. trenutek, smer in hitrost podane žoge usklajeni s smerjo in hitrostjo gibanja soigralca ter da se nasprotnemu igralcu, ki poskuša prekiniti komunikacijo, to ne posreči. V nasprotnem primeru govorimo o tem, da igralca nista vzpostavila komunikacije, komunikacija je bila prekinjena, ker je nasprotnik žogo odvzel ali ker je bila igra zaradi kršitve nogometnih pravil prekinjena. Glede na vrsto kršitve pravil pričnejo novo motorično komunikacijsko sodelovanje igralci enega ali drugega moštva (Elsner, 2004). Najpomembnejši člen medsebojne motorične komunikacije je igralec, ki opravlja s komunikacijskim sredstvom žogo. Drugi igralci s svojo motorično dejavnostjo le pomagajo vzpostaviti medsebojno sodelovanje. Čim bolj dejavni so drugi igralci, potencialni kandidati za sprejem žoge, tem laže se igralec z žogo odloči, s katerim soigralcem bo vzpostavil neposredno motorično komunikacijo. Komunikacijo, ki nastane tedaj, ko igralec, ki upravlja žogo, predaja le-to soigralcu, imenujemo komunikacija glavnega kanala (Elsner, 2004). Poleg glavnega kanala medsebojne motorične komunikacije igralci s svojo dejavnostjo vzpostavljajo komunikacijske niti tudi po pomožnih kanalih, tako z glavnim nosilcem komunikacije igralcem, ki upravlja žogo, in med seboj. Te komunikacije po pomožnih kanalih, ki jih omogočajo informacijski procesi na podlagi sprejemanja in oddajanja signalov, uravnavajo medsebojno sodelovanje igralcev, ki se uresniči z motorično dejavnostjo. Večje komuniciranje med igralci širi mrežo komunikacije in omogoča glavnemu nosilcu komunikacije najustreznejšo izbiro glavnega kanala, hkrati pa zmanjšuje učinkovitost komunikacijske mreže v nasprotnikovi obrambi (Elsner, 2004). Uspešnost igre v napadu je na splošno odvisna od gostote komunikacijske mreže, ki mora biti najprimerneje oblikovana. Praviloma je najgostejša v bližini nosilca glavnega kanala, upravljalca žoge. Odvisna je od dejavnosti igralcev, zasnove in taktike igre. Nekatere oblike in delovanje komunikacijske mreže v napadu je mogoče vsaj v bistvu izoblikovati med treningom z uigravanjem posameznih igralcev ali delov moštva in vsega moštva tako v navpični kot vodoravni ravnini. Ustvarjalnost igralcev v igri, ko se prilagajajo soigralcem in ustvarjajo nove niti ali kanale v komunikacijski mreži napada, to mrežo še bogati in ustvarja vrzeli v komunikacijski mreži obrambe (Elsner, 2004). Cilj igre je premagati nasprotnika, doseči več zadetkov. To je mogoče na razne načine, ob različni razporeditvi igralcev na igrišču, ob kontinuiranem napadanju s pritiskom (presing) na nasprotnika ali z obrambnim slogom igre in s hitrimi nasprotnimi napadi in podobnim. Ne glede na razporeditev igralcev na igrišču (sistem) in obliko komunikacijske mreže (stil) je igra razdeljena na dve fazi: 16

17 - na igro v fazi napada - na igro v fazi branjenja. Faza igre v napadu je obdobje v igri, ko moštvo z različnim oblikovanjem komunikacijske mreže z različno dejavnostjo (protinapad, počasen napad, napad po boku itd.) na različnih delih igrišča prehaja iz obrambe v napad, pripravlja in zaključuje napad. Faza igre v obrambi je obdobje v igri, ko moštvo z različnim oblikovanjem komunikacijske mreže z različno dejavnostjo (presing, počasno, hitro vračanje na lastno polovico igrišča, tesno pokrivanje, pokrivanje mož na moža, pokrivanje prostora, lovljenje nasprotnika v nedovoljen položaj itd.) na različnih delih igrišča prehaja iz napada v obrambo, preprečuje pripravo in zaključek napada (Elsner, 2004). Vsako fazo igre delimo na tri podfaze, in sicer: Faza napada: prehod iz obrambe v napad priprava zaključka napada zaključek napada Faza obrambe: prehod iz napada v obrambo preprečevanje napada preprečevanje zaključka napada (Elsner, 2004). Faza napada Prehod iz obrambe v napad Prehod iz obrambe v napad se začenja v trenutku, ko eden od igralcev branečega moštva dobi žogo. Vsi igralci postanejo napadalci, njihove naloge se v osnovi zamenjajo. To je lahko ob nasprotnikovem neuspešnem zaključku napada, odvzemu žoge, prekinitvi igre zaradi kršenja pravil in drugem. Oblike prehoda iz obrambe v napad so različne, odvisne so od organizacije igre, prostora, kjer je bila osvojena žoga, itd. Ta podfaza igre pogosto odpade, in to takrat, ko moštvo napada nasprotnika na njegovi igralni polovici, pred njegovimi vrati in tu žogo tudi dobi. Takrat to moštvo takoj začne s pripravo zaključka ali celo z zaključkom napada. Pri prehodu iz obrambe v napad sta posebej pomembna gibanje in postavljanje napadalcev(- ca) ter sprednjih veznih igralcev. S pravilnim gibanjem odpirajo prostor za kontinuirani napad (gosta komunikacijska mreža) in tudi za hiter nenaden protinapad. Gibanje in odkrivanje igralcev v napadu sta seveda odvisna od dela igrišča, kjer je bila žoga odvzeta. Pri 17

18 kontinuiranem prehodu iz obrambe v napad bolj sodelujejo zunanji vezni igralci in tudi srednji branilci. Tipična igralna situacija v tej podfazi poteka po krilnih položajih, kjer je prostor tudi sicer manj branjen. Vratar podaja žogo zunanjemu veznemu igralcu (branilcu), ki se s hitrim posameznim prodorom ali dvojno podajo s sprednjim veznim igralcem vključi v napad (to je aktivna obramba, ko nasprotnik po izgubljeni žogi takoj napada); tipična rešitev igralne situacije je iztekanje enega od igralcev branečega moštva v prazen prostor. Posebna oblika prehoda iz obrambe v napad je metanje ali udarjanje žoge v igro, kar naredi vratar (Elsner, 2004). Priprava zaključka napada Zaključek napada je treba pripraviti, saj je nespametno zaključiti z udarcem na vrata z večje razdalje ali iz neustreznega položaja na igrišču. Vsak napad na nasprotna vrata mora biti tako organiziran, da se igralci z medsebojnim sodelovanjem dovolj približajo vratom in ustvarijo priložnost za zaključek akcije, udarec na vrata. V tem delu je nujno dosledno spoštovati načelo širine napada; utekanje igralcev s krilnih položajev praviloma ni dovoljeno, ker se sicer duši gibanje igralcev v sredini, morebitne razpoke v obrambi pa obrambni igralci z gibanjem v sredino zamašijo (Elsner, 2004). Zaključek napada To je del igre, ko le-ta doseže vrhunec, svoj cilj. Napad zaključuje posameznik z udarcem na vrata. To opravi iz neposredne bližine, iz srednje ali večje oddaljenosti od vrat, z udarcem z glavo ali nogo. Zaključek napada je odvisen od oblike priprave zaključka napada, od postavitve in gibanja nasprotnih igralcev ter še posebej od vratarja in poprejšnjega gibanja strelca. Tipični zaključki napada so čisti in effe udarci v daljši ali bližnji kot vrat po zemlji in zraku, lobanje in varanje vratarja, udarec ob vratarjevi nogi itd. (Elsner, 2004). 2.2 Model igre Model igre je zamišljena predstavitev igre, je vzorec igre, organizirani sistem, ki imitira želeno organiziranost in usklajenost delovanja igralcev v vseh fazah igre. Njegova značilnost je sodelovanje med igralci, ki je večstransko, motorično, informativno, sociološko itd. Sodelovanje v igri oblikuje različne igralne situacije, ki sestavljajo stvarno obliko model igre na posamezni tekmi. V preteklosti so bili modeli igre vezani predvsem na posamezne "šole". Znane so zlasti angleška, dunajska, italijanska, češka in madžarska šola. Kasneje so modelvzorec predstavljala moštva, ki so dosegala vrhunske rezultate na svetovnih prvenstvih (Nemčija, Anglija, Brazilija ). Razlike v modelih, zlasti med evropskim in južnoameriškim, so bile do 80-ih let tega stoletja razmeroma velike. Danes so manjše, toda ne zanemarljive. Na modele igre so vplivali nova teoretična spoznanja na temelju znanstvenih informacij, 18

19 izkušnje in izmenjava informacij na strokovnih posvetih, praktične izkušnje posebej pri razvoju sistema igre, taktike in motoričnih sposobnosti. Poseben vpliv so imeli tudi najboljši, zunajserijski igralci, saj so s svojimi lastnostmi in sposobnostmi, prirojenimi ali pridobljenimi v procesu treninga, oblikovali nove, drugačne, boljše rešitve igralnih situacij. Ne le standardnih (kot so prosti strel, enajstmetrovka, zid ) ob prekinitvah igre, ampak tudi v vseh fazah tekoče igre. Nadigravanje v igri, stalno preoblikovanje komunikacijske mreže v napadu v komunikacijsko mrežo obrambe sta značilnosti sodobne igre. To prožno obliko igre, ki v svetu čedalje bolj prevladuje, označuje zlasti svoboda v igri ob sočasni organiziranosti. Svoboda v igri pomeni, da igralci niso natančno vezani na igralno mesto, določeno s sistemom igre. Vključujejo se v akcijo glede na potek igre. Zato je za uspešnost v igri še posebno pomembna ustvarjalnost, ki jo omogoča prav svoboda v igri. Organiziranost se kaže v usklajenem delovanju vseh igralcev, ko naloge enega igralca prevzame soigralec. V tej igri ni več stroge razporeditve igralcev na igrišču (Elsner, 2004). Osnovna razporeditev igralcev na igrišču je zasedanje določenega prostora v začetku igre in označuje igralce z bolj ali manj specifičnimi napadalnimi oz. obrambnimi nalogami. Med igro pa se razporeditev spreminja in po potrebi oblikuje. V zdajšnjem modelu igre moramo vse bolj upoštevati "nova" dejavnika čas in prostor. Zaradi vse boljše organizacije, telesne pripravljenosti in večje pozitivne agresivnosti igralcev je časa za počasno igro vse manj. To ne velja le za igro v fazi napada, ampak tudi za obrambo. Zato mora biti igra tekoča, brez nepotrebnega zaustavljanja žoge. Ta igra zahteva obvladanje žoge v hitrem gibanju. Dejavnik čas je torej sestavljen iz hitrosti gibanja igralca brez žoge in hitrosti v obvladovanju žoge ter reševanju igralnih situacij (Elsner, 2004). Dejavnik "prostor" zahteva v prvi vrsti pravočasno izkoriščanje nastalega praznega dela igrišča glede na igro nasprotnika, kar omogoča spreminjanje igralnih položajev igralcev v vzdolžni in prečni smeri. Tako kot časa je tudi prostora za igro vse manj. Stisnjena formacija branečega moštva, zlasti ko je igra počasna, ne omogoča uspešnega zaključevanja napada. Vedno uspešnejši je tisti model igre, pri katerem so akcije hitre (od odvzema žoge do zaključka 1'-10'), usmerjene neposredno proti vratom, s čim manjšim številom dotikov žoge, akcije se izvedejo iz dobro organizirane obrambe, na lastni polovici, in se končajo s hitrim protinapadom, v katerem sodeluje več igralcev in ne le posameznik. Pri tem seveda prehodi iz napada v obrambo in morda ponovno v hiter napad ne dovoljujejo menjave ritma in odmorov, temveč zahtevajo kontinuirano igro (Elsner, 2004). Nekaj definicij modela igre: 19

20 Je način medsebojnega sodelovanja-komunikacije med igralci v obeh fazah igre. Na eni strani je pogojen z doslej uveljavljenimi zakonitostmi tega sodelovanja in na drugi strani s sposobnostjo igralcev. Je nadgradnja sistema igre in funkcija sestavnih (strukturnih) situacij (SS) ter strukture osebnosti (SO) M = F (SS + SO) Je organiziran sistem, ki imitira želeno organiziranost in usklajenost delovanja igralcev v vseh fazah igre. Je abstrakten, namišljen sistem, čigar naloga je posnemati izbrane najpomembnejše spremenljivke trenutne in prihodnje stvarnosti (Verdenik, 1999) Sodobni model igre Sodobni model je način igre, ki ga demonstrirajo najuspešnejša nogometna moštva v Evropi in svetu. Je način medsebojnega sodelovanja med igralci v obeh fazah igre. V okviru tega sodelovanja med igralci obstajajo nekatere zakonitosti, ki so posledica razvoja nogometne igre. Predstavlja trenutno stanje v razvoju nogometne igre. Danes govorimo o enotnem sodobnem modelu nogometne igre, saj med najkakovostnejšimi moštvi v svetu v načinu igre ni več toliko razlik kot v preteklosti. Takrat smo govorili o različnih nogometnih šolah (evropska, južnoameriška, angleška in še konkretneje npr.: italijanska, madžarska, češka, nemška, brazilska, argentinska, jugoslovanska itd.). Sodelovanje med igralci in dinamika igre sta najpomembnejši značilnosti sodobnega modela nogometne igre (Elsner, 2004). Sodelovanje med igralci Je najpomembnejša značilnost modela nogometne igre. Od kakovosti sodelovanja je odvisna uspešnost (rezultat) v igri. Sistem igre odreja širšo osnovo za medsebojno sodelovanje med igralci znotraj igre. Odreja igralce na igralna mesta ter jim okvirno določa linije gibanja in cone delovanja. V praksi prevladujejo sistemi s 4 branilci v zadnji vrsti, manj pa s 3 branilci. Najpogostejši sistemi so 1:4:5:1, 1:4:4:2 in 1:4:3:3 s številnimi izpeljavami. Potrebno je poudariti, da ni sistem igre najpomembnejši, ampak kako in koliko uspemo s procesom učenja treniranja (ponavljanja) razviti kakovost in usklajenost (harmonija, timing) sodelovanja med igralci! Svoboda v igri ob organizaciji igre na višji ravni. Svoboda v igri zahteva, da igralci niso strogo vezani na igralna mesta, vendar je pomembno, da moštvo med igro ne izgubi dogovorjene osnovne razporeditve.»odločilnost akcije«zahteva, da je akcija tista, ki odreja, kateri igralec se bo v akcijo vključil in ne igralno mesto, oziroma predhodne vnaprejšnje določanje s strani trenerja. Odnos med disciplino v igri v okviru taktičnega načrta in improvizacijo je uravnotežen. Včasih je prevladovala disciplina v igri, danes je v ospredju 20

21 ustvarjalnost (kreativnost). Poleg osnovnega taktičnega načrta so prisotne tudi drugačne rešitve (alternative). V času branjenja prevladuje agresivni conski način (»Hunting fever«). Prisotno je tudi kombinirano branjenje. Pri branjenju sodelujejo vsi igralci. Elastičnost pri prehodu iz ene v drugo fazo igre. Hitri prehodi omogočajo doseganje številčne premoči v obeh fazah igre in s tem več možnosti za uspešnejše medsebojno sodelovanje. Časovni in prostorski pritisk v igri se stalno povečujeta. Igra se odvija na zmeraj manjšem prostoru in postaja zmeraj hitrejša. Še nikoli ni bilo v bližini žoge tako malo prostora za igro in tako veliko praznega prostora vstran od žoge. V prid napadalne igre je»žoga hitrejša kot človek«. Kolektiv odločno prevladuje nad posameznikom. Rezultat je posledica kakovosti medsebojnega sodelovanja vseh igralcev v moštvu. Posameznik doprinese svoj delež h končnemu uspehu. Posameznik se podreja kolektivu, vendar kolektiv omogoča posamezniku, da izrazi svoje posamične sposobnosti. Danes nekateri strokovnjaki poudarjajo prevlado taktike s tehniko v odnosu na kondicijsko pripravo (prepričani pa smo lahko, da je največja moč vsakega moštva, če so vse te tri vsebine igre na čim višji ravni!). Pomembnost presenečanja s»timingi«(tj. pravočasna usklajenost) v pripravi in zaključku napada. Vse bolj je pomembno: usklajenost odkrivanja soigralcev in podajanja žoge; podajanje z enim dotikom žoge (direktno) podajane; podaje v globino; povratna-globina; direktne podaje napadalcu; nevarnost napada skozi sredino; bok-sredina-globina; podaja-vtekanje; kdaj direktno napadanje in kdaj prodor; kdaj napadalcu podati žogo v noge in kdaj v prostor itd.; pomembnost igre 1:1) (Pocrnjič, 2016). Dinamika igre Se kaže v hitrosti gibanja žoge in igralcev ter v hitrosti prehodov iz ene v drugo fazo igre. Dinamičnost omogoča ustvarjanje prostora v času napadanja, saj je gibanje žoge hitrejše kot je hitrost teka igralcev v času branjenja. Dovolj je, da je igralec za trenutek z žogo nepokrit in z obrazom obrnjen proti nasprotnim vratom in že obstajajo možnosti za ustvarjanje nevarnih situacij pred nasprotnimi vrati. Analize igre kažejo, da igralci v vrhunskih moštvih povprečno pretečejo na tekmi 10 km in več. Od tega v sprintu pretečejo okrog 10% te razdalje. Igralci, ki so neposredno vključeni v akcijo z žogo, svojo aktivnost izvajajo v sprintu. Opazna je težnja, da se povečuje količina sprinta med igro. Od česa je odvisna dinamičnost igre? Od kondicijske pripravljenosti igralcev. 21

22 Od taktične informiranosti igralcev in uigranosti moštva dobra organiziranost igre omogoča hitrejšo igro; igra s čim manj dotiki žoge. Od osvojene»dinamične tehnike«(sposobnost izvedbe tehničnih elementov v hitrem gibanju in v pogojih oviranja nasprotnih igralcev) (Pocrnjič, 2016). 2.3 Strategija taktika igre Taktični načrt v najširšem smislu strategija delovanja je odvisen od končnega cilja, postavljenega za daljše obdobje. Ta cilj je lahko osvojitev prvenstva, obstanek v določenem tekmovanju, zasedba ustreznega mesta ob koncu tekmovanja, ki omogoča prehod v višje tekmovanje, in podobno. Uresničitev tega cilja zahteva vsestransko aktivnost in prizadevnost vsega kolektiva v daljšem obdobju. Širši taktični načrt mora za načrtovano obdobje zagotoviti tudi ustrezne delovne razmere, pravilno izbiro vodstvenega in igralnega kadra, usposobitev igralnega kadra za določen način igre, ustrezen trening itd. Tudi pri pripravi tega širšega taktičnega načrta in izpolnjevanju postavljenih nalog mora trener dejavno sodelovati in tako neposredno vplivati na uresničitev končnega cilja (Elsner, 2004). Taktični načrt v ožjem pomenu rešuje naloge na določeni tekmi. Glavna naloga je nadigrati premagati nasprotnika, doseči zadetek in se braniti pred nasprotnikom, da ga ne bi dosegel on. Ta nenehni boj med napadom in obrambo zato odločilno vpliva na razvoj nogometne igre, ki je bila sprva siromašna. Z razvojem tehnike in z boljšo vsestransko pripravljenostjo igralcev se je igra bogatila, njena vsebina je postajala popolnejša. V razvoju igre je prišlo do sistematizacije igralcev glede na njihove naloge v obrambi in napadu. Spremembe v razporeditvi igralcev so posledica boljše taktično-tehnične izobrazbe zdaj obrambe, zdaj napada; na to razporeditev pa so odločujoče vplivale tudi spremembe pravil igre (Elsner, 2004) Sistem igre Obliko, kako so igralci razporejeni na igrišču, na katerem delu igrišča delujejo, kako se gibljejo, imenujemo sistem, ki igralcem določa njihove splošne naloge. Čeprav se redko spreminja, je več ali manj stalen (spremembe le po enem, dveh ali več desetletjih), pa so nastale spremembe bile in so vedno očitne. Značilnosti dobrega sistema: je enostaven, razporeditev igralcem omogoča enako pomoč obrambi in napadu, da zagotavlja enakomerno obremenitev igralcev in omogoča zbiranje igralcev na najvažnejših mestih (pri zaključnih akcijah v napadu, pri branjenju v obrambni coni), vsem igralcem nalaga enake obveznosti, omogoča hitrejši prehod iz obrambe v napad in nasprotno (Elsner, 2004). 22

23 2.3.2 Taktika igre V uvodu smo poudarili, da je sistem okvir, ki se ne spreminja. Sistem tudi ne rešuje nalog v določenem tekmovanju, še manj pa v okviru določene tekme ali celo dela tekme. Te probleme rešuje taktika. Taktika je načrtni način igre, ki se prilagaja najrazličnejšim pogojem, s ciljem doseganja najboljših rezultatov. Pogoji, od katerih je odvisna taktika, so: kondicijska, tehnična in taktična sposobnost lastnih in nasprotnih igralcev, vrsta tekme, pomen in kraj igranja tekme, tekmovalne in vremenske razmere in podobno (Elsner, 2004). Taktika igre v napadu Temelji na poznavanju zahtev posamične taktike, skupinske taktike in zakonitostinačel moštvene taktike v napadu. Cilji: zadetek z udarcem na vrata je mogoče doseči z osvajanjem prostora in upoštevanjem hitrosti igre. Prostor in hitrost se medsebojno pogojujeta. Prostor osvajamo v širino in globino. Največkrat je potrebno prostor osvajati v širino (kontinuirani napad), da si ustvarimo pogoje za osvajanje prostora v globino (učinkovito za doseganje zadetka). S hitro igro (hiter prehod iz obrambe v napad, hitra podaja v smeri naprej po odvzeti žogi, hitro gibanje žoge iz zgoščenega prostora v prazen prostor) je v veliki meri pogojeno osvajanje prostora tako v širino kot v globino (Pocrnjič, 2016). Poznavanje zahtev posamične taktike je pogoj za uspešno medsebojno sodelovanje znotraj skupine igralcev (skupinska ali grupna taktika) in le to je pogoj za uspešno medsebojno sodelovanje igralcev znotraj celotnega moštva (moštvena taktika) v obeh fazah igre (Pocrnjič, 2016). Taktiko glede na navedeno delimo v: posamično, skupinsko, skupno moštveno taktiko (Elsner, 2004). POSAMIČNA TAKTIKA Posamična taktika je načrtno uspešno usmerjeno delovanje igralca v napadu ali obrambi pri reševanju igralnih situacij. Taktične zamisli pri oblikovanju igralnih situacij tipičnih in atipičnih igralci uresničujejo z izvajanjem strukturnih enot (tehnično-taktičnih) prvin, ki jih delimo: 1. Napad: odkrivanje igralca, podajanje žoge, 23

24 sprejemanje žoge, vodenje žoge, varanje z žogo, streljanje na vrata. 2. Obramba: pokrivanje igralca, odvzemanje žoge, izbijanje žoge (Elsner, 2004). Posamična taktika v napadu Odkrivanje postavljanje Postavljanje je gibanje in zavzemanje položaja, kjer lahko igralec neoviran sprejme žogo od soigralca in nadaljuje igro. Postavljanje odkrivanje igralcev je neprestano. Napadalci se morajo odkrivati, ko ima žogo nasprotno ali lastno moštvo. Ko napada nasprotnik, išče napadalec najboljši prostor za protinapad. Napadalec se osvobaja nasprotnika, ali pa nasprotnika potegne iz njegove cone delovanja. Odkrivanje, ko ima žogo nasprotnik, je na videz nezainteresirano, tek je počasen. Odkrivanje v fazi napada, ko ima žogo lastno moštvo, je živahnejše. Intenzivnost gibanja je večja, spremembe smeri so pogoste, prehodi iz počasnega v hiter tek pa izjemno hitri. Pomembna prvina odkrivanja je pravočasnost. Igralec mora paziti, da se ne odkriva prepozno ali prekmalu. Pravočasnost je odvisna od gibanja soigralcev in nasprotnih igralcev ter možnosti in sposobnosti podaje igralca, ki ima žogo. Smer odkrivanja je različna, odvisna je od gibanja vseh igralcev. V načelu se najbližji igralec giblje odkriva od igralca, ki ima žogo, drugi pa se odkrivajo v bočni, vzdolžni ali diagonalni smeri. Smer odkrivanja se neprestano spreminja (Elsner, 2004). Podajanje žoge Podajanje žoge je temeljna prvina v taktiki napada in je tesno povezana s tehniko. Izbira tehnike udarca je odvisna od položaja soigralca, ki mu želimo žogo podati. Izbiro udarca določata tudi postavitev nasprotnih igralcev in gibanje igralca. S stališča taktike obravnavamo predvsem: smer podane žoge, hitrost gibanja podane žoge, trenutek podane žoge, linijo gibanja podane žoge in drugo. 24

25 Smer podane žoge je glede na soigralca in igrišče lahko različna. Glede na igrišče podajamo žogo diagonalno, bočno in vzporedno, glede na soigralca pa naravnost proti njemu, ko se giblje proti nam, diagonalno na njegovo gibanje, in v prazen prostor pred njega. Hitrost gibanja podane žoge je odvisna predvsem od hitrosti gibanja soigralca in nasprotnega igralca, od smeri podane žoge, od vremenskih razmer in podobno. Kadar se igralec giblje proti žogi, naj bo hitrost žoge manjša. Diagonalno podane žoge, podane žoge v globino ali žoge, podane v smeri gibanja igralca, morajo biti podane močneje, njihova hitrost mora biti večja. Trenutek podane žoge je odvisen od hitrosti gibanja soigralca in nasprotnega igralca, predvsem pa od časa, ki ga ima igralec, ki ima žogo, in ga nasprotnik napada. Zamujen trenutek podaje bistveno vpliva na razvoj igre. Linijo gibanja podane žoge določa razporeditev igralcev. Podaja je lahko premočrtna (najbolje) ali krivočrtna (parabolična in rotirajoča žoga). V igri moramo vedno stremeti za tem, da nasprotnika presenetimo. To storimo s pogostim spreminjanjem načina podaje (tehnika udarca), s prenašanjem igre z ene strani igrišča na drugo (podaja na dolge razdalje), s skrivanjem namere podaje (vodenje v eno stran podaja v nasprotno stran) in podobno (Elsner, 2004). Sprejemanje žoge Bistvo sodobne igre je vse večja hitrost. Najhitrejša je tista, kjer žoge ne zaustavljamo, ampak jo podajamo brez zaustavljanja. Podajo brez zaustavljanja imenujemo "igra s prvo žogo". V igri ne moremo vedno igrati brez zaustavljanja, saj so sprejemanja žoge nujna. Da bi bila igra hitra, morajo biti sprejemanja izvedena vedno v gibanju. Sprejemanje ni odvisno le od tehnike sprejemanja, ampak tudi od položaja igralca, ki žogo sprejema, glede na nasprotnika. Sprejemanje je zato odvisno od odkrivanja in podajanja žoge (Elsner, 2004). Vodenje žoge Vodenje žoge zadržuje hitrost akcij in zmanjšuje dinamičnost igre. Kljub temu pa moderni nogomet vodenje zelo ceni, vendar le v določenem trenutku in okoliščinah. Vodenje je popolnoma opravičljivi in koristno: ko ima igralec odprto pot za zaključek napada proti vratom, ko želimo žogo zadrževati zaradi počitka obrambnih igralcev, če je nasprotnik neprestano napadal na naša vrata, ko so vsi igralci dobro pokriti in čakajo trenutek, ko se soigralec odkrije, da lahko sprejme žogo, 25

26 kadar igra nasprotnik v obrambi na offside. Obrambni igralci z iztekom puščajo napadalce v položaj offside. Igralec, ki ima žogo, le-te ne sme podati, ampak mora z vodenjem izkoristiti nasprotnikovo napako. Osnovna načela v taktiki vodenja zahtevajo, da igralec: vodi žogo tako, da je telo vedno med žogo in nasprotnikom. Žogo torej vodimo z nogo, ki je dlje od nasprotnika (nasprotnik je poleg igralca), da se igralec, ki vodi žogo pred nasprotnikom, vedno giblje v smeri gibanja nasprotnika in mu tako zapira pot za napad (nasprotnik je za igralcem), da igralec spremeni smer vodenja vedno v trenutku, ko nasprotni igralec pride v njegovo smer. Nova smer je vedno tista, od koder je prišel nasprotnik (nasprotnik je pred igralcem, ki vodi žogo) (Elsner, 2004). Varanje Varanje je sredstvo taktike, s katerim si zagotovimo prednost pred nasprotnikom. Z uspešnim varanjem nasprotnika v akciji izločimo iz igre in ustvarimo razmere za lažje nadaljevanje igre. Z varanjem ne smemo pretiravati, zato varamo le takrat, kadar ne moremo igre enostavneje nadaljevati. Varamo predvsem: kadar so soigralci pokriti in žoge ne moremo podati, kadar imamo v zaključku akcije pred seboj le enega igralca in kadar so soigralci v položaju offside (žogo moramo zadržati). Varanje je toliko uspešnejše, kolikor boljša je tehnika in kolikor večja je izbira varanja. Varanje bo uspešno posebno takrat, kadar tehniko varanja spreminjamo in nasprotnika vedno znova presenetimo. Nekaj uspešnih varanj v začetku igre povečuje samozaupanje, daje občutek premoči in zaupanje v lastne sposobnosti, kar je lahko v nadaljevanju igre odločilno (Elsner, 2004). Streljanje na vrata Osnovna zahteva za uspešno streljanje je dobra tehnika udarca. Pri strelu na vrata sta enako pomembni točnost in moč udarca. Temeljno načelo pri streljanju je, da žogo vedno udarjamo z nogo, ki je bliže žogi. Z bolj oddaljeno nogo streljamo le, kadar imamo dovolj časa in nas nasprotnik ne ovira. Izredno važno je, da vratarja pri streljanju presenetimo, zato mora biti priprava za strel kratka in zamaskirana (Elsner, 2004). Pocrnjič (2016) posamično taktiko v napadu deli na naslednje strukturne enote: Odkrivanje (od žoge k žogi, k žogi od žoge, na stran od žoge). Podajanje (pozoren na spremembo hitrosti soigralca; kdaj v noge; kdaj pred soigralca in v smer njegovega gibanja; kdaj v loku pred soigralca). 26

27 Zaustavljanje ali sprejemanje (z vsemi deli telesa po principu ovire in amortizacije, sprejemanje s povleki žoge z zunanjim delom, s sprednjim notranjim in z notranjim delom stopala-najprej učiti in čim več ponavljati vse možnosti!). Vodenje (z nogo, ki je oddaljena od nasprotnika). Varanje (dribling) z žogo (v smer iz katere napada nasprotnik). Strel na vrata (poševno naprej-diagonalno v kot vrat v sredini pred vrati-po varanju, po dvojni podaji; poševno s strani z vrtenjem žoge okoli vratarja v daljši kot vrat; pri igri 1:1 z vratarjem po tleh blizu stojne noge; v tla pri udarcu z glavo in iz zrakavolley). SKUPINSKA TAKTIKA Skupinska taktika je načrtno uspešno usmerjeno medsebojno delovanje dveh ali več igralcev v napadu ali obrambi pri reševanju igralnih situacij. Osnova skupinske taktike je obvladovanje strukturnih, igralnih enot, tehnično-taktičnih prvin ob upoštevanju določenih načel. Skupinska taktika napreduje, saj igralci nenehno dvigujejo stopnjo izvajanja igralnih enot s hitrejšim izvajanjem, večjo natančnostjo in podobnim. Sočasno pa je igra, kljub kreativni improvizaciji, vse bolj organizirana, saj je upoštevanje osnovni načel medsebojnega sodelovanja igralcev jamstvo za uspeh (Elsner, 2004). Nekatera načela v napadu Menjavanje mest Menjavanje mest v napadu je načrtna zamenjava mest med dvema ali več napadalci s ciljem pridobitve določene taktične prednosti. Enostavno gibanje igralcev le naprej-nazaj je že davna preteklost. Boj napadalcev z obrambnimi igralci je zahteval vedno nove oblike gibanja, gibanja igralcev v vseh smereh. Usklajeno nepretrgano, stalno gibanje in menjavanje mest v naprej določeni ali improvizirani obliki sta najbrž vrhunec medsebojnega sodelovanja večjega števila igralcev. Ta gibanja in menjave mest zahtevajo izredno telesno in tehnično pripravljenost igralcev, ki jih današnje obremenitve na treningih in metode treninga zagotavljajo. Za uspešnost igre pa ni dovolj le menjanje mest, temveč tudi sposobnost igralcev, da optimalno izkoristijo izredno bogate možnosti, ki jih z menjavo mest igralci ustvarijo. Uspešno sestavljeno menjavanje mest igralcev v napadu temelji na enostavnih oblikah skupne igre. Čeprav v današnjem nogometu s skupno igro le dveh igralcev ne moremo nadigrati nasprotne obrambe, pa so prav te oblike osnova. Poznavanje menjavanja mest med dvema soigralcema na najrazličnejše načine in njuno medsebojno podajanje žoge z ustreznim vodenjem žoge šele omogočata prehod na sestavljene menjave mest in kombinacije več igralcev. S pogostim treningom menjavanja mest pa želimo pri igralcih 27

28 razviti tudi sposobnost in voljo za samostojno aktivnost ter improvizacijo glede na določene razmere na tekmi. Metodika poučevanja spreminjajoče se improvizirane taktike je zato izredno zapletena. Prav gotovo pa mora v polni meri upoštevati aktivno sodelovanje igralcev (Elsner, 2004). Praznjenje prostora in vtekanje Pri sestavljeni menjavi mest želimo z dvojnim, trojnim odkrivanjem izprazniti prostor na določenem delu igrišča za vtekanje igralcev. Prazen prostor ustvarjajo igralci s hitrim, pravočasnim tekom v določeno smer in s tem prisilijo nasprotnega igralca, ki dosledno pokriva, k zapuščanju do tedaj nadzorovanega prostora. Igralec, ki prazni prostor, mora izbirati takšen nov položaj, da po možnosti ostane potencialni kandidat za nadaljnje sodelovanje v akciji. Predvsem bo uspešen, če je v novem položaju lahko celo realizator. Pri pripravi napada po krilnih položajih zadostuje včasih že enostavno manevriranje krilnega napadalca za ustvarjanje praznega prostora za krilnega branilca, medtem ko je v sredini in ob zaključku napada največkrat potrebno sodelovanje več igralcev. Kljub zahtevi, da mora biti gibanje igralcev stalno, nepretrgano, je treba pri menjavi mest spreminjati ritem in da presenetimo nasprotnika, tudi enostavna gibanja z enostavnimi in zloženimi menjavami (Elsner, 2004). Po Pocrnjiču (2016) so osnovni elementi skupinske in moštvene taktike: Pravočasno odkrivanje in razporejanje - dva v diagonalo, trije v trikotnik, štirje v karo, pet v karo+trikotnik, Menjavanje mest, vendar razumno po količini in hitrosti, da ne izgubljamo ravnotežja in razporeditve nevarnost anarhije v razporeditvi! Kdaj menjava mest za hrbtom; kdaj pred soigralcem. Menjave mest v širino (horizontalno) Menjave mest v globino (vertikalno) Menjave mest po podaji naravnost pred sebe; po podaji poševno naprej v noge; po nakazani podaji, povleku žoge in prodoru v sredino in nato podaji poševno naprej pred noge soigralca, Menjava mest po prevzemanju žoge soigralcu, ki ga agresivno pokriva nasprotnik. Ohranjanje razporeda in ravnotežja v razporejanju glede na število soigralcev in v nekaterih vajah tudi glede na igralna mesta. Pozornost na medsebojne razdalje ne vsi v širini in predvsem ne preblizu soigralcu z žogo. Uporabiti vso širino razpoložljivega prostora in se kolikor je možno hitro enakomerno razporejati. Posvečanje igri v globino hitra podaja v smeri naprej 28

29 Dvojna podaja. Prva podaja je v noge, druga z enim dotikom žoge pa v prostor na tisto stran, kamor se mi odkrije soigralec. Pravočasnost in smiselnost smeri odkrivanja soigralca, ki želi dvojno podajo. Povratna podaja. Prva podaja naprej v globino v noge ali telo soigralca, ta pa jo poda z enim dotikom žoge nazaj v isti smeri. Oba, ki sodelujeta obstaneta na istem mestu in se v trenutku izmenjave žoge ne premikata pretirano, predvsem pa ne levo oz. desno. Povratna podaja na tretjega. Prva podaja v globino in druga z enim dotikom žoge nazaj, ampak bližnjemu tretjemu soigralcu. Podaja na tretjega po povratni podaji (po tleh, po zraku). Podaja na tretjega po dvojni podaji (po tleh, po zraku). Podaja na tretjega poševno naprej v globino za hrbet z enim dotikom žoge (po tleh in po zraku) SKUPNA MOŠTVENA TAKTIKA Graditev skupne igre je mogoča le na individualnih znanjih in sposobnostih igralcev. Igralci morajo obvladati igralne enote obrambe in napada. Te sposobnosti, dopolnjene s splošnimi zakonitostmi taktike skupne igre, omogočajo graditev in nadaljnji razvoj skupne igre. Nogometna igra je glede možnosti akcij in improvizacije tako bogata, da sposobni, inteligentni igralci najdejo v igri rešitve, ki jih dobri trenerji po skrbni analizi vključujejo v graditev sloga igre svojega moštva. Taktiko skupne moštvene igre delimo na: taktiko igre v obrambi, taktiko pri prehodih iz napada v obrambo in nasprotno, taktiko igre v napadu (Elsner, 2004). Prehodi iz napada v obrambo in nasprotno Prehodi iz napada v obrambo so odvisni od oblike prehoda nasprotnika iz obrambe v napad, od oblike branjenja in prostora, kjer nasprotnik preide v napad. Prehod v obrambo se prične v trenutku, ko nasprotnik osvoji žogo. Najlažji je prehod, če nasprotnik osvoji žogo na svoji polovici. V tem primeru imajo vsi igralci možnost sodelovati v branjenju. Napadalci se vračajo, kot prva obrambna linija napadajo v širši coni nasprotnika in mu poizkušajo odvzeti žogo. V nobenem primeru ne smejo dopustiti, da bi se neposredni nasprotnik vključil v napad in s tem ustvaril številčno premoč. Zvezni igralci pokrivajo neposredne nasprotnike in poizkušajo s prestrezanjem žoge preprečiti napad nasprotnika že v samem začetku. Taktično, v odvisnosti od oblike napada nasprotnika, se vračajo v obrambno cono in kot igralci druge obrambne linije zapirajo 29

30 srednje položaje ter preprečujejo prodor nasprotnika skozi sredino. Igralci obrambne linije poizkušajo pri morebitnem protinapadu ali hitrem kontinuiranem napadu nasprotnika napad preprečiti že v prvi fazi. V širši coni na velikem manevrskem prostoru se postavljajo in pokrivajo glede na obliko branjenja, kot je razloženo pri taktiki obrambe (Elsner, 2004). Pričetek nasprotnikovega napada na obrambni polovici ali celo v coni branjenja je lahko zelo nevaren. Osnovna naloga branečega moštva je preprečiti morebitno številčno moč, zavreti napad vsaj za toliko časa, da se obramba ustrezno razvrsti in utrdi. Odvzeta žoga nasprotniku ali njegov neuspešno zaključen napad (gol, out, prosti strel, vratar ujame žogo) omogoči že prehod v napad do takrat branečega se moštva. Ne glede na obliko prekinitve nasprotnikovega napada je prehod v napad odvisen od položajev nasprotnih igralcev, od prostora, kjer je bil napad prekinjen, in od oblike branjenja nasprotnika. S prehodom v napad poizkušamo vedno najprej doseči številno premoč nad nasprotnikom. To dosežemo s hitrimi podajami predvsem takrat, če se nasprotnik počasi vrača v obrambo ali če poizkuša z igro "človek na človeka" na širšem prostoru preprečiti napad. Kadar se nasprotnik hitro vrača v obrambo in ne dopušča presenečenja, preidemo v napad z vrsto medsebojnih bočnih in diagonalnih podaj (Elsner, 2004). Glede na prostor prehoda v napad je to mnogo uspešnejše prek krilnih položajev kot skozi sredino. Prehodi v napad prek krilnih položajev so predvsem uspešni pri gol outu in če je vratar žogo ob zaključku nasprotnikovega napada ujel. Prehod skozi sredino prek zveznih igralcev je dopusten in uspešen v istih primerih, še posebej, če so tudi nasprotni zvezni igralci sodelovali v zaključku napada. Prehod v napad z dolgimi in visokimi podajami žog bo včasih, ne glede na obliko igranja nasprotnika, uporabljalo moštvo, ki ima v napadu visoke in psihomotorične sposobne igralce. Glede na različnost nalog v obdobju napada in obrambe delimo taktiko tudi v: taktiko napada, taktiko obrambe (Elsner, 2004). Taktika igre v napadu Taktika skupne igre v napadu, ki je doživljala mnogo večje spremembe kot taktika skupne igre v obrambi, temelji na obvladanju enot taktike v napadu in na načelih skupnega delovanja igralcev v napadu. Nekatera načela skupnega napada Posamični napadi, ki so bili v začetku razvoja nogometne igre edino orožje napadalcev, so v današnji taktiki napada že skoraj nepomembni; individualni napad je morda uspešen le še pri hitrem protinapadu in še tam največkrat za napad odločilno vplivajo soigralci s svojim postavljanjem in gibanjem (Elsner, 2004). 30

31 Razpored igralcev in sodelovanje med napadom Pri najnovejši sodobni razporeditvi so igralci razporejeni v treh linijah: obrambni, zvezni in napadalni. V napadu ne sodelujejo le igralci napadalne linije, temveč tudi igralci ostalih linij, če imajo glede na prostor prekinitve nasprotnikovega napada možnost sodelovanja v napadu svojega moštva. Za sodelovanje v napadu torej ni odločilna pripadnost določeni liniji moštva, temveč položaj igralca, oblika napada in predvsem igralčeve sposobnosti. Pogostejše sodelovanje igralcev zvezne in posebno obrambne linije v napadu pa je odvisno tudi od sposobnosti drugih igralcev za menjavanje mest v vodoravni in navpični liniji ter od prevzemanja funkcij v določenih obdobjih igre (Elsner, 2004). Globina in širina napada Napad na kratkem in ozkem prostoru je navadno neuspešen. Uspe lahko le, če je izredno hiter, nenaden, če ga izvedejo igralci izjemnih odlik. Nasprotno pa napad na velikem prostoru mnogo lažje uspeva in je prostor, ki ga mora nadzorovati braneče moštvo, mnogo lažje prebiti. Povezava med obrambnimi igralci je slabša, zato so razpoke večje. Zagotovitev velikega prostora za napad in s tem olajšanje napada zahtevata hitro vračanje napadalcev med branjenem na lastno polovico igrišča. Hkrati se z vračanjem izvleče tudi nasprotnik vsaj do polovice igrišča. Tako je prostor za globino napada zagotovljen. Načelo širine napada zahteva maksimalno izkoriščanje širine igrišča. "Širok" napad prek krilnih položajev do zaključka napada mnogo uspešneje izkorišča razpoke v obrambi. Tak napad omogoča tudi najrazličnejšo menjavo mest v sredini in na nasprotnem krilnem položaju ter možnost za nenadno vključevanje igralcev zvezne in obrambne linije v napad (Elsner, 2004). Spreminjanje načina napadov Igra po vedno enakem modelu je pri današnjem razvoju taktike preenostavna. Vedno na enak način izveden napad brez kakršnekoli menjave tempa, prostora in oblike ni več uspešen. Načine napada je zato treba nenehno spreminjati in nasprotnika presenečati. Že posameznik lahko vnese v igro spremembo, če v dvoboju uporabi nasprotniku neznan ali vedno drug, presenetljiv tehnični element (različne oblike varanja, fintiranja). Raznolikost napada dosežemo z napadi prek krilnih položajev, skozi sredino, z menjavo mest za ustvarjanje prostega prostora, z različno gradnjo napadov (protinapad kontinuiran napad) in tudi z različnimi zaključki napadov. Vse te izredno zahtevne naloge pa lahko uresniči le moštvo z visokimi individualnimi sposobnostmi igralcev in z veliko vztrajnostjo pri gradnji koncepta igre (Elsner, 2004). Vrsta napada 31

32 Uspešnost igre v napadu je odvisna od več dejavnikov: od sposobnosti igralcev napadajočega moštva, od načina branjenja nasprotnika, od sposobnosti igralcev branečega moštva, od sposobnosti menjave ritma in tempa igre; sposobnosti pravilnega izkoriščanja prostora, prilagajanja in izkoriščanja trenutnih situacij na igrišču (Elsner, 2004). Vrste napada: a) glede na število igralcev, ki sodelujejo v napadu: - individualni - posamični napad - skupni napad / dva ali več igralcev b) glede na obliko osvajanja prostora: - protinapad - hitri kontinuirani napadi - kontinuirani napad c) glede na spremembo tempa in ritma napada: - progresiven - variabilen - regresiven (Pocrnjič, 2016). Posamični napad se uporablja redko. Pri tem napadu se igralec posameznik z uporabo vodenja in varanja poizkuša prebiti skozi obrambo in napad zaključiti. Čeprav pri tej obliki ni elementov skupne igre, pa napadalčevi soigralci s svojim postavljanjem močno vplivajo na uspešnost napada (Elsner, 2004). Skupni napad je oblika napada, v kateri sodelujeta dva ali več igralcev. Število igralcev v skupnem napadu je odvisno od poprejšnje oblike branjenja, prostora prekinitve nasprotnikovega napada, oblike branjenja nasprotnika in tudi od sposobnosti igralcev napadajočega moštva za določen tempo napada (Elsner, 2004). Protinapad je najhitrejši in najučinkovitejši način napada. Tu med začetkom in zaključkom napada ni vmesnih podajanj. Začne se s svoje polovice igrišča, navadno celo iz obrambne cone. V napad se podaja v diagonalni smeri ali v globino, glede na položaj soigralcev in nasprotnih soigralcev. Za uspešen protinapad je zelo pomemben močan udarec igralca, ki podaja žogo, saj so te podaje včasih dolge tudi prek 50 m. Napadalci, ki sodelujejo v napadu, morajo biti zelo hitri, da jih nasprotnik, če je bila žoga podana za njegov hrbet, pred zaključkom napada ponovno ne dohiti. Še važnejša je hitrost napadalcev v protinapadu, če mora napadalec na večjem prostoru prevarati ali prehiteti nasprotna igralca. Protinapad le redko uspe tako, da ga posameznik že lahko zaključi. Njegova velika vrednost je že v tem, da se z njim doseže številčna premoč in s tem olajša zaključek napada (Elsner, 2004). 32

33 Kontinuirani napad, ki ga izvajamo v progresivnem, variabilnem ali celo regresivnem tempu, je oblika skupnega napada s pričetkom prehoda iz obrambe v napad. Ta način napada se uporablja predvsem takrat, ko se nasprotnik hitro vrača v cono branjenja in se tu zapira. Pri graditvi tega napada podajamo žogo na srednje, dolge in kratke razdalje, smer podajanja pa se pogosto spreminja. Igralci z menjavanjem mest praznijo prostor za utekanje soigralcev in z ustreznimi kombinacijami poizkušajo presenetiti nasprotnika. Prehod v zaključek tega napada je enostavnejši, če poteka po krilnih položajih, saj je obramba mnogo bolj razvlečena kot pri napadu skozi sredino. Včasih lahko posameznik z individualno akcijo prevara enega ali več nasprotnikov in s tem omogoči lažje nadaljevanje napada proti tedaj enakemu ali številčno slabšemu nasprotniku. Ta napad je posebno uspešen takrat, če so napadalci tehnično dobri, hitri in sposobni izvesti napad tudi z večje oddaljenosti (Elsner, 2004). Progresivni napad, ki ga izpeljemo s protinapadom in kontinuiranim napadom, se odraža v tempu napada. V njem najracionalnejše izkoriščamo čas in z največjo možno hitrostjo, odvisno od aktivnosti nasprotnika ter prostora napada, preidemo in zaključimo napad (Elsner, 2004). Variabilni napad je oblika kontinuiranega napada, kjer je zelo pomembna sprememba ritma in tempa napada. Njegovi značilnosti sta sprememba hitrosti gibanja igralcev in žoge pri pripravi napada in največkrat poudarjen hiter zaključek napada (Elsner, 2004). Regresivni napad je v nasprotju z zahtevami modernega nogometa in je v bistvu nekoristen, neustvarjalen. Bistvo te oblike napada je zadrževanje žoge, omrtvitev tempa. Gledano s taktičnega stališča je vseeno kdaj pa kdaj opravičljiv. Počasna igra v pripravi napada in v napadu, pogostejša igra branilcev z vratarjem, mnogo medsebojnega podajanja in druge akcije zadrževanja žoge omogočijo mnogokrat zadrževanje ustvarjene prednosti na isti ali na dveh tekmah (pokalna tekmovanja). V regresivnem tempu včasih v eni tekmi igrata obe ekipi glede na izid (Elsner, 2004). Po Pocrnjiču (2016) so osnovni elementi moštvene taktike: Ohranjanje dogovorjenega sistema in igralnih mest v njem ravnotežje. Širina. Globina. Medsebojne razdalje. Ne preblizu in ne vsi v širino. Učiti in vaditi različne prehode, priprave in zaključke po sredini. Učiti in vaditi različne prehode, priprave in zaključke po krilnih položajih. Učiti in vaditi kombinirane prehode, priprave in zaključke. Najprej in največ kontinuirane napade in šele v nadaljevanju prehajati na povečevanje hitrosti (hiter kontinuiran napad, protinapad). Čim več učiti in vaditi varovanje soigralca z žogo v obrambni vrsti. 33

34 Zaključevanje je odvisno od njegove oblike. Napad zaključujemo s strelom na vrata največkrat iz ožje obrambne cone. Zaključevanje napada iz širše obrambne cone ali celo cone priprave napada je zelo redko. Prehod v zaključek je dvojen: prek krilnih položajev in skozi sredino (Elsner, 2004). Pri prehodu v zaključek napada prek krilnih položajev žogo navadno podamo v sredino, tako da je zaključni udarec vseeno izveden iz sredine. Podaje v sredino so odvisne od oddaljenosti od nje. Pri večji oddaljenosti podajamo diagonalno nazaj. Žogo udarimo tako (effe udarec), da se v prvem delu bliža, v zaključnem delu leta pa oddaljuje od vrat. Pri podajah diagonalno naprej se žoga navadno udarja k bolj oddaljeni vratnici. Tudi tu se žoga v zaključnem delu leta oddaljuje od vrat. Pri manjši oddaljenosti pa so podaje za zaključni udarec navadno po zemlji. Žogo lahko igralec zavrne diagonalno nazaj ali ostro poda vzporedno z vrati. Čeprav redko, se napad prek krilnih položajev lahko zaključi tudi z neposrednim udarcem na vrata. Uspešnost tega zaključka napada je odvisna od kota postavitve igralca glede na vrata in vrste udarca. S teh položajev so uspešnejši nizki udarci v daljši kot s sprednjim notranjim delom stopala ene noge ali z zunanjim delom druge noge (Elsner, 2004). Zaključevanje napada skozi sredino je lahko bolj raznoliko kot s krilnih položajev. Je pa kljub raznolikosti oteženo zaradi koncentracije branečega moštva na teh položajih. Zaključevanje napada skozi sredino bo zato uspešno le, če bodo napadalci prišli do zaključnega udarca na vedno drugačen, presenetljiv način. Do te raznovrstnosti pridemo s podajami v globino, diagonalno in bočno, z dvojno podajo, s podajo tretjemu, s preskakovanjem žoge, s posamično akcijo (vodenje in varanje), z enostavno in zloženo menjavo med dvema ali več igralci in podobno. Pri zaključevanju napada morajo napadalci od omenjenih oblik izbirati tisto, ki njihovim sposobnostim najbolj ustreza. Morajo pa pri tem upoštevati sposobnosti nasprotnih igralcev in nenazadnje tudi obliko branjenja ter način igre posameznih igralcev branečega moštva (Elsner, 2004). 34

35 2.4 Dosedanje raziskave analize nogometne igre Dosedanje raziskave analize nogometne igre v tujini Palfay (1965) je spremljal aktivnost igralcev madžarske reprezentance. Meril je obremenitve v teku, poleg tega pa je zbiral predvsem podatke o acikličnih strukturnih enotah. Prišel je do zaključka, da so igralci na tekmo v povprečju 130-krat uporabili tehnično-taktične elemente (podajanje, sprejemanje, odvzemanje, preigravanje, udarjanje). Ugotovil je tudi, da so igralci na tekmi ponovili 286 različnih aktivnosti (počasen tek, srednje hiter tek, maksimalno hiter tek) (povzeto po Kovačevič,1998). Kuhn in Meier (1975) sta analizirala igro štirinajstih ekip na svetovnem prvenstvu v Nemčiji. V analizo je bilo zajetih 24 od skupno 38-ih tekem in povprečno število podatkov je bilo okrog 250. Analiza igre je privedla raziskovalce do naslednjih ugotovitev: - Za zaključevanje akcij so se največ uporabili: varanje 58 %, podaja 36 %, podaja iz krilnega položaja 7 %. - Vsaka peta in vsaka druga podaja iz krilnega položaja se konča neuspešno. - Polovica vseh zadetkov je bila dosežena po podaji, 38 % po varanju, 12 % po predložku. Imenovana avtorja sta primerjala tudi način igre med evropskimi in južnoameriškimi reprezentancami: - Južnoameriške reprezentance pogosteje uporabljajo krajše podaje. - Obrambni igralci evropskih reprezentanc so dlje časa v posesti žoge kot obrambni igralci južnoameriških reprezentanc. - Evropske reprezentance večkrat napadajo preko krilnih položajev. - Evropske reprezentance pogosteje podajo žogo pred vrata pri izvajanju kotov. - Manj napak pri izvajanju tehnično-taktičnih elementov naredijo južnoameriške reprezentance (povzeto po Rozina, 2000). Uefa (2014) je izdala tehnično poročilo lige prvakov za sezono 2013/14, v kateri so raziskovali trende različnih postavitev na igrišču, analizo podaj, doseženih zadetkov, pomembnosti prvega zadetka na tekmi, predložkih, individualnih prodorov v kazenski prostor, pretečene razdalje in disciplinskih ukrepov. Ugotovili so: - Nadaljeval se je trend postavitve 4:2:3:1. - Največjo posest žoge je imela ekipa Bayerna, povprečno 65 %. Na drugem mestu je bila Barcelona s 63 %, najmanj pa Austria s 40 %. 35

36 - 88 zmag, 17 neodločenih rezultatov in 14 porazov je bila bilanca rezultatov ekip, ki so zadele prvi gol na tekmi. - Ekipa Barcelone je imela v povprečju največ poizkusov podaj na tekmo (819) in pri tem je imela 84 % uspešnost. Na zadnjem mestu pa je bil Celtic Glasgow, 418 poizkusov in 68 % uspešnost. - Na 74 % tekmah, kjer so bili doseženi zadetki, je zmagala ekipa, ki je na tekmi zadela prva. - Največ so pretekli igralci Borussie Dortmund 121,9 km na tekmo. - Največ prekrškov so naredili igralci Benfice 17,7 na tekmo Dosedanje raziskave analize nogometne igre v Sloveniji V Sloveniji je bilo narejenih veliko raziskav analize nogometne igre, predvsem pa so bile te raziskave delo študentov Fakultete za šport. Korent (1991) je analiziral igro v napadu na svetovnem prvenstvu v Italiji. Ocenjeval je hitrost in ritem napada, posest žoge, število zaporednih podanih žog, število prostih strelov na vrata in drugo. Namen raziskave je bil ugotoviti značilnosti moderne nogometne igre. Ugotovil je, da so bile obrambno usmerjene ekipe bolj uspešne, prav tako pa so bile bolj uspešne tudi ekipe, ki so igrale na protinapade in med tekmo menjavale ritem. Janev (1995) je ugotavljal značilnosti napada na svetovnem prvenstvu v ZDA leta 1994 in nekatere značilnosti sodobne nogometne igre v napadu ter jih primerjal s tistimi na svetovnem prvenstvu v Italiji leta Na podlagi rezultatov raziskave se je pokazalo, da dajejo ekipe poudarek na obrambno taktiko. Prav tako so bile uspešnejše ekipe, ki so igrale na protinapade, izvajale menjave ritma napadanja, napadale preko krilnih položajev in več streljale na gol. Smonkar (1996) je ugotavljal kvantitativne razlike v fazi napada med moštvi 1. SNL in prišel do zaključka, da prvoligaška moštva igrajo v počasnem tempu. Rozina (2000) je analiziral igro nogometnega kluba Maribor Teatanic v fazi napada v Ligi prvakov 1999/2000 in ugotovil, da je Maribor v vseh elementih napada slabši od nasprotnikov. Fenko (2002) je analiziral igro v napadu najboljših štirih reprezentanc na svetovnem prvenstvu v Franciji leta Ugotovil je, da so ekipe v napadu največkrat uporabljale kontinuiran hiter napad s povprečno štirimi zaporednimi podajami. Prehod v napad se je največkrat zgodil z dolgo podajo vratarja, ekipe so do priložnosti največkrat prišle po kontinuiranem hitrem napadu, reprezentance pa so v povprečju približno 12-krat streljale na vrata. Povprečen napad je trajal 15,2 sekunde, ekipe so si priigrale približno 8,1 priložnosti 36

37 na tekmo, največ udarcev pa je bilo izvedenih v kazenskem prostoru. Tri od štirih reprezentanc so igrale v sistemu 1:4:4:2. Ilješ (2008) je ugotavljal značilnosti modela igre nemške državne reprezentance v fazi napada na svetovnem prvenstvu v Nemčiji Ugotovil je, da so največkrat napadali s počasnimi kontinuiranimi napadi (31,6 %) in najmanj s protinapadi, da so si na tekmo priigrali več priložnosti za zadetek kot nasprotno moštvo in so v povprečju večkrat streljali na nasprotna vrata. Ugotovil je tudi, da je nemška nogometna reprezentanca dosegla največ zadetkov po podaji v globino, največ priložnosti pa si je priigrala po podaji s krilnega položaja (27,9 %) in po podaji v globino (25 %). Rožman (2009) je analiziral tekme na evropskem prvenstvu v Avstriji in Švici, kjer je ugotovil določene zakonitosti nogometne igre v fazi napada. Predstavil je uporabnost igralnih situacij, ki so se kot tipične igralne situacije pojavljale na tekmah, metodične korake učenja ter treniranja tehnično-taktičnih elementov v fazi napada: kako s pomočjo igralnih situacij in igralnih oblik priti do želene igre moštva in reševanja konkretnih problemov v fazi napada. Kajtazovič (2009) je analiziral igro najboljših evropskih moštev v Ligi prvakov v sezoni 2008/09. Analiziral je igro v fazi napada, in sicer prehod iz obrambe v napad po odvzeti žogi na nasprotni polovici igrišča ter pripravo in zaključek napada skozi sredino. Ugotovil je, da je ta prehod pomemben v nogometni igri, vendar zahteven taktični element, zato je tudi redkeje izkoriščen. Analiza je pokazala tudi, da je ta prostor na sredini zelo zgoščen zaradi dobre taktične organiziranosti ekip v fazi obrambe, kar je tudi razumljivo, saj so ekipe najbolj ranljive na sredini igrišča. Kocjančič (2011) je analiziral igro v fazi napada slovenskih prvoligaških moštev, in sicer prehod iz obrambe v napad. Ugotovil je, da slovenska prvoligaška moštva igrajo bolj previdno in zaprto ter se odločajo za prehod v napad s protinapadi, ki so največkrat neuspešni. Pomembna razlika je bila tudi, če so moštva igrala doma ali v gosteh, kar je vplivalo na taktično postavitev. Ugotovil je tudi, da moštva največ odvzemov žoge izvedejo na lastni polovici, le redke ekipe se odločajo za pritisk na obrambo na nasprotnikovi polovici, kar omogoča odvzem žoge bližje nasprotnikovem golu. Ugotovil je tudi, da je bila smer podaje po odvzeti žogi največkrat v globino (23 na tekmo), nekoliko manj v širino (16 podaj), individualno zadrževanje žoge (15 na tekmo), dolgo odigrane podaje (12 na tekmo) in podaja nazaj. 37

38 3. CILJI PREUČEVANJA Glede na predmet in problem naloge so bili postavljeni naslednji cilji: 1. Analizirati taktiko ekip v fazi napada v izločilnih bojih Lige prvakov. 2. Na osnovi analize predstaviti tipične sestavne situacije, ki so se pojavljale na posameznih tekmah. 3. Na podlagi opaženih in zapisanih sestavnih situacij izdelati vaje, ki jih lahko uporabimo za reševanje posameznih taktičnih rešitev v trenažnem procesu. 38

39 4. METODE DELA Pri izdelavi diplomske naloge monografskega tipa sem uporabil literaturo, ki obravnava nogometno problematiko in tudi ostalo športno literaturo. Informacije s posameznih tekem sem zbral na podlagi faktografske metode (s pomočjo video analize). Pri pisanju sem si pomagal z domačo in tujo literaturo z omenjenih področij, svetovnim spletom ter lastnimi izkušnjami. 39

40 5. ANALIZA IGRE EKIP V FAZI NAPADA V LIGI PRVAKOV sezona 2015/16 Analiza nogometne igre postaja v sodobnem nogometu vse bolj pomembna in številni nogometni delavci se ukvarjajo s tem problemom. Želijo izvedeti in ugotoviti čim več informacij o njeni zgradbi, predvsem od najboljših ekip in njihovih posameznikov. Kajti vrhunske ekipe dajejo smernice v razvoju nogometa, zato je smiselno preučevati prav njih. Največ raziskav je bilo do sedaj narejenih na področju tehnično-taktičnih elementov nogometne igre in ugotavljanju razlik med uspešnimi in neuspešnimi moštvi. Analiza je obsegala 13 tekem v Ligi prvakov, vključenih je vseh osem četrtfinalnih tekem, štiri polfinalne tekme in finalna tekma. Iz posameznih tekem so izbrani in tudi slikovno prikazani tehnično-taktični elementi nogometne igre v fazi napada. V določenih situacijah je prišlo do zaključka na gol, v drugih pa ne, razlog je lahko posredovanje vratarja ali branilcev ali netočna zadnja podaja. Vaje so izdelane in prikazane na podlagi določenih sestavnih situacij iz igre. Sestavne situacije so tehnično-taktične vaje, ki se pojavljajo v igri v napadu in obrambi in so v največji meri pogojene s sposobnostjo igralcev in ustreznih taktičnih zahtev v okviru medsebojnega sodelovanja. Ponavljamo jih v procesu treninga za razvoj igre in tehničnotaktičnih sposobnosti pri igralcih. V različnih virih lahko zasledimo tudi drugačno poimenovanje teh elementov nogometne igre in sicer kot strukturne situacije ali kot igralne situacije. 40

41 POT ŽOGE GIBANJE IGRALCA VODENJE ŽOGE STREL NA GOL ZADNJA PPODAJA ŽOGA NAPADALEC BRANILEC Slika1. Prikaz znakov, ki smo jih uporabili pri risanju slik in njihov opis. 41

42 5.1 Analiza tekem Četrtfinale Bayern : Benfica (1 : 0) Datum tekme: Kraj tekme: Allianz Arena Glavni sodnik: Szymon Marciniak Strelci: Vidal 2 (Bayern) Slika 2. Igralna postavitev Bayern 1:4:4:2. Slika 3. Igralna postavitev Benfica 1:4:4:2. Bayern Munchen: Manuel Neuer, Philipp Lahm, Franck Ribery, Thiago Alcantara, Arturo Vidal, David Alaba, Douglas Costa (od 70. Kingsley Coman), Juan Bernat, Joshua Kimmich (od 60. Javi Martinez), Robert Lewandowski, Thomas Müller (od 85. Mario Götze). Trener: Pep Guardiola Benfica: Ederson, Victor Lindelöf, Jardel, Andre Almeida, Eliseu, Ljubomir Fejsa, Nicolas Gaitan, Renato Sanches, Jonas (od 83. Eduardo Salvio), Pizzi (od 91. Andreas Samaris), Kostas Mitroglou (od 70. Raul Jimenez). Trener: Rui Vitoria 42

43 Sestavna situacija 1 - Bayern Slika 4. Slikovni prikaz sestavne situacije 1 Bayern. Na sliki 4 je izris poteka prvega primera sestavne situacije ekipe Bayerna. Desni zunanji vezni igralec po kratkem vodenju žoge prenese igro z diagonalno podajo na levega zunanjega veznega, ta nato vodi žogo proti kazenskemu prostoru in poda do levega napadalca, ki se je odkril v kazenskem prostoru. Napadalec poda žogo na krilo, kjer se v napad vključi levi zunanji branilec, ki potem pošlje predložek v kazenski prostor, kamor je utekel desni srednji vezni igralec. 43

44 Sestavna situacija 2 - Bayern Slika 5. Slikovni prikaz sestavne situacije 2 Bayern. Na sliki 5 poteka sestavna situacija tako, da levi zunanji vezni igralec poda naprej do levega zunanjega branilca, ki nato vodi žogo do kazenskega prostora in poda proti sredini do desnega srednjega veznega, ta pa nato poda proti krilu do desnega zunanjega veznega igralca. Akciji se priključi tudi desni zunanji branilec, ki sprejme podajo od desnega zunanjega veznega igralca globoko na nasprotnikovi polovici in poda v kazenski prostor, kjer se je odkril desni napadalec. 44

45 Sestavna situacija 3 - Benfica Slika 6. Slikovni prikaz sestavne situacije 3 Benfica. Na sliki 6 poteka sestavna situacija tako, da desni napadalec in desni srednji vezni igralec izvedeta dvojno podajo, nato pa napadalec poda na krilo do desnega zunanjega veznega igralca, ki potem pošlje predložek nazaj na desnega napadalca, ki se je odkril v kazenskem prostoru. 45

46 Sestavna situacija 4 - Benfica Slika 7. Slikovni prikaz sestavne situacije 4 Benfica. Na sliki 7 poteka sestavna situacija Benfice, ki se začne s podajo desnega srednjega branilca do desnega zunanjega veznega, ki vodi žogo proti kazenskem prostoru, nato pa poda v sredino do levega napadalca, ta potem poda nazaj proti desnemu napadalcu, ki se je pomaknil nekoliko nazaj proti svoji polovici. Desni napadalec izvede dolgo podajo na desno krilo, kjer se je odkril desni zunanji branilec, ki nato poda v kazenski prostor, kamor je utekel desni srednji vezni igralec. 46

47 Slika 8. Primer vaje po sestavni situaciji na sliki 4 moštvena taktika. Slika 8 predstavlja vajo, ki smo jo sestavili iz sestavne situacije 1 ekipe Benfica. Izhodiščna postavitev ekipe je 1:4:4:2. Levi zunanji branilec ima žogo, podaje si sledijo preko obeh srednjih branilcev do desnega zunanjega branilca, ta poda do desnega zunanjega veznega igralca, ki nato s podajo zaposli desnega srednjega veznega. Ta prenese žogo na drugo stran igrišča do levega zunanjega veznega igralca, ki se je odkril. Ta nato vodi žogo in s podajo zaposli levega napadalca, ki se odkriva na robu kazenskega prostora. Akcijo spremlja levi zunanji branilec in vteka po krilu, kjer mu nato levi napadalec globoko na nasprotnikovi polovici ob kazenskem prostoru poda žogo. V kazenski prostor vtekata oba napadalca in desni zunanji vezni igralec, tako da ima zunanji branilec več možnosti za podajo v kazenski prostor. Hkrati na robu kazenskega prostora akcijo spremlja desni srednji vezni, ki čaka na morebitno odbito žogo. 47

48 Benfica : Bayern (2 : 2) Datum tekme: Kraj tekme: Estádio da Luz Glavni sodnik: Björn Kuipers Strelci: Raúl Jiménez 27, Talisca 76 (Benfica) Arturo Vidal 38, Thomas Müller 52 (Bayern) Slika 9. Igralna postavitev Benfica 1:4:2:3:1. Slika 10. Igralna postavitev Bayern 1:4:3:3. Benfica: Ederson, Victor Lindelöf, Jardel, Mehdi Carcela-González, Renato Sanches, Eliseu (od 89. Luka Jović), Ljubomir Fejsa, Andre Almeida, Pizzi (od 58. Gonçalo Guedes), Eduardo Salvio (od 68. Talisca), Raul Jimenez. Trener: Rui Vitoria Bayern Munchen: Manuel Neuer, Philipp Lahm, Franck Ribery (od 92. Mario Götze), Javi Martinez, Xabi Alonso (od 90. Juan Bernat), Thiago Alcantara, Arturo Vidal, David Alaba, Douglas Costa, Joshua Kimmich, Thomas Müller (od 84. Robert Lewandowski). Trener: Pep Guardiola 48

49 Sestavna situacija 5 - Benfica Slika 11. Slikovni prikaz sestavne situacije 5 Benfica. Na sliki 11 poteka sestavna situacija Benfice, ki se začne s podajo desnega zunanjega branilca do napadalca, ki pride po žogo, napadalec pa poda povratno žogo do desnega veznega napadalca. Desni vezni napadalec nato s podajo na levega zadnjega veznega igralca prenese igro na drugo stran igrišča, levi zadnji vezni pa potem vodi žogo s svoje polovice globoko na nasprotnikovo in nato z dolgo podajo po zraku poišče napadalca, ki je akciji sledil in utekel v kazenski prostor. 49

50 Sestavna situacija 6 - Bayern Slika 12. Slikovni prikaz sestavne situacije 6 Bayern. Na sliki 12 poteka sestavna situacija tako, da napad začne levi srednji branilec, ki poda do levega zunanjega branilca, zunanji branilec pa poda na nasprotnikovo polovico do levega veznega napadalca. Levi vezni napadalec izvede kratko podajo do levega zadnjega veznega igralca, ta pa po kratkem vodenju žoge poda dolgo žogo po zraku med oba srednja branilca nasprotnega moštva proti kazenskem prostoru, kamor vtekata napadalec in desni zadnji vezni igralec. 50

51 Sestavna situacija 7 - Bayern Slika 13. Slikovni prikaz sestavne situacije 7 Bayern. Na sliki 13 poteka sestavna situacija tako, da srednji zadnji vezni igralec po kratkem vodenju žoge poda v sredino do desnega zadnjega veznega igralca, ta pa nato izvede dolgo diagonalno podajo na desno krilo, kjer žogo sprejme desni vezni napadalec. Desni vezni napadalec nato vodi žogo proti sredini igrišča, sledi pa podaja naprej, kjer se je na robu kazenskega prostora odkril desni zunanji branilec, ki nato pošlje predložek pred vratarja. Tam na podajo čaka napadalec. 51

52 Sestavna situacija 8 - Bayern Slika 14. Slikovni prikaz sestavne situacije 8 Bayern. Na sliki 14 je izris poteka sestavne situacije 8 ekipe Bayerna. Desni zadnji vezni poda žogo na krilni položaj, kjer jo sprejme desni vezni napadalec. Ta nato vodi žogo najprej v smeri naprej nato pa proti sredini igrišča. Sledi podaja v sredino igrišča do levega zadnjega veznega, ki nato poda nazaj do srednjega zadnjega veznega igralca, ki se odkrije na nasprotnikovi polovici. Srednji zadnji vezni potem izvede dolgo diagonalno podajo na desno krilo, kjer se je odkril desni zunanji branilec. Ta nato vodi žogo proti kazenskem prostoru in poda do napadalca, ki se je odkril. 52

53 Slika 15. Primer vaje po sestavni situaciji na sliki 14 moštvena taktika. Slika 15 predstavlja vajo, ki smo jo sestavili iz sestavne situacije 8 ekipe Bayern. Izhodiščna postavitev ekipe je 1:4:3:3. Žogo ima v posesti levi zunanji branilec, sledi podaja do levega srednjega branilca, ta pa poda do desnega srednjega branilca, ki nato s podajo poišče srednjega zadnjega veznega igralca. Srednji zadnji vezni poda do desnega zadnjega veznega igralca, ki z vodenjem prenese žogo na nasprotno polovico. Tam poda do desnega veznega napadalca, ki poda naprej do napadalca, ki se odkrije. Napadalec poda povratno žogo do srednjega zadnjega veznega, ki se priključi, ta pa poda dolgo diagonalno žogo na krilo, kjer se odkriva desni zunanji branilec in po sprejemu vodi žogo do roba kazenskega prostora, kjer lahko s podajo išče napadalca, desnega veznega napadalca, levega veznega napadalca ali levega zadnjega veznega, ki vtekajo v kazenski prostor. 53

54 Paris SG : Manchester City (2 : 2) Datum tekme: Kraj tekme: Parc des Princes Glavni sodnik: Milorad Mazic Strelci: Zlatan Ibrahimovic 41, Adrien Rabiot 59 (PSG) Kevin De Bruyne 38, Fernandinho 72 (M. City) Slika 16. Igralna postavitev Paris SG 1:4:3:3. Slika 17. Igralna postavitev Man. City 1:4:2:3:1. Paris SG: Kevin Trapp, Thiago Silva, Maxwell, David Luiz, Adrien Rabiot (od 78. Lucas Moura), Thiago Motta, Blaise Matuidi, Serge Aurier (od 75. Gregory Van der Wiel), Angel Di Maria, Edinson Cavani, Zlatan Ibrahimović. Trener: Laurent Blanc Manchester City: Joe Hart, Nicolas Otamendi, Bacary Sagna, Gaël Clichy, Eliaquim Mangala, Kevin De Bruyne (od 77. Fabian Delph), Jesus Navas, David Silva (od 88. Wilfried Bony), Fernandinho, Fernando, Sergio Aguero (od 93. Aleksandar Kolarov). Trener: Manuel Pellegrini 54

55 Sestavna situacija 9 Paris SG Slika 18. Slikovni prikaz sestavne situacije 9 Paris SG. Na sliki 18 poteka sestavna situacija tako, da ima najprej žogo v posesti desni zunanji branilec, ki poda do srednjega zadnjega veznega, ta pa poda naprej do desnega zadnjega veznega. Desni zadnji vezni nato poda v sredino do levega zadnjega veznega igralca. Levi zadnji vezni vodi žogo proti kazenskem prostoru, nato pa poda v kazenski prostor nekoliko v levo stran do levega veznega napadalca, ta pa poda na drugo vratnico, kamor je utekel desni zadnji vezni igralec. 55

56 Sestavna situacija 10 Paris SG Slika 19. Slikovni prikaz sestavne situacije 10 Paris SG. Na sliki 19 poteka sestavna situacija tako, da srednji zadnji vezni igralec odigra dvojno podajo z desnim zunanjim branilcem, nato pa poda v globino na nasprotnikovo polovico do desnega veznega napadalca. Ta v sredini igrišča s podajo poišče napadalca, ki nato izvede dolgo podajo na desno krilo, kjer se je odkril desni zunanji branilec. Po vodenju žoge slednjega, sledi podaja v kazenski prostor pred vratarja, kamor sta utekla napadalec in levi vezni napadalec. 56

57 Sestavna situacija 11 Manchester City Slika 20. Slikovni prikaz sestavne situacije 11 Manchester City. Na sliki 20 je izris poteka sestavne situacije 11 ekipe Manchester City. Žogo ima v posesti desni vezni napadalec, ki poda do desnega zadnjega veznega, ta pa naprej do napadalca, ki je odkrit nekoliko pred kazenskim prostorom. Napadalec nato poda nazaj do srednjega veznega napadalca, ki po kratkem vodenju žogo ponovno poda nazaj do napadalca. Napadalec sprejme žogo na sredini igrišča ob robu kazenskega prostora, nato pa vodi proti levemu krilu in poda v kazenski prostor do levega veznega napadalca, ki v nadaljevanju akcije poda proti vtekajočemu srednjemu veznemu napadalcu. 57

58 Sestavna situacija 12 Manchester City Slika 21. Slikovni prikaz sestavne situacije 12 Manchester City. Na sliki 21 poteka sestavna situacija tako, da na začetku med seboj kratke podaje odigrajo levi zunanji branilec, levi zadnji vezni in srednji vezni napadalec. Levi zunanji branilec nato vodi žogo in poda naprej proti sredini do srednjega veznega napadalca. Ta poda ponovno na krilni položaj do levega veznega napadalca, ki nato za kratek čas vodi žogo, v nadaljevanju pa poda naprej do levega zunanjega branilca, ki je pritekel globoko na nasprotnikovo polovico. S krilnega položaja nato sledi predložek v kazenski prostor. 58

59 Slika 22. Primer vaje po sestavni situaciji na sliki 18 moštvena taktika. Slika 22 predstavlja vajo, ki smo jo sestavili iz sestavne situacije 9 ekipe Paris SG. Izhodiščna postavitev ekipe je 1:4:3:3. Žogo ima v posesti levi zunanji branilec, podaje si sledijo preko obeh srednjih branilcev do desnega zunanjega branilca. Na nasprotnikovi polovici se mu odkrije desni vezni napadalec in odigrata dvojno podajo, nato pa desni zunanji branilec s podajo v sredino poišče desnega zadnjega veznega. Ta takoj poda žogo do napadalca, ki nato s podajo poišče vtekajočega levega zadnjega veznega. Sledi vodenje žoge proti kazenskem prostoru. Z obeh kril se priključujeta oba vezna napadalca, tako da lahko zvezni igralec s podajo zaposli enega ali drugega. Prav tako akcijo spremlja tudi napadalec, ki je sodeloval pri izgradnji napada. 59

60 Manchester City : Paris SG (1 : 0) Datum tekme: Kraj tekme: Etihad Stadium Glavni sodnik: Carlos Velasco Carballo Strelci: Kevin De Bruyne 76 (Man. City) Slika 23. Igralna postavitev M. City 1:4:2:3:1. Slika24. Igralna postavitev Paris SG 1:3:5:2. Manchester City: Joe Hart, Nicolas Otamendi, Bacary Sagna, Gaël Clichy, Eliaquim Mangala, Kevin De Bruyne (od 84. Yaya Toure), Jesus Navas, David Silva (od 87. Fabian Delph), Fernandinho, Fernando, Sergio Aguero (od 93. Kelechi Iheanacho). Trener: Manuel Pellegrini Paris SG: Kevin Trapp, Gregory Van der Wiel, Thiago Silva, Maxwell, Marquinhos, Thiago Motta (od 44. Lucas Moura), Adrien Rabiot, Serge Aurier (od 61. Javier Pastore), Angel Di Maria, Edinson Cavani, Zlatan Ibrahimović. Trener: Laurent Blanc 60

61 Sestavna situacija 13 Manchester City Slika 25. Slikovni prikaz sestavne situacije 13 Manchester City. Na sliki poteka sestavna situacija tako, da levi zadnji vezni igralec poda naprej do srednjega veznega napadalca, ta pa podaljša žogo na krilo do desnega veznega napadalca. Desni vezni napadalec poda žogo naprej po desnem krilu, kjer se odkrije napadalec. Napadalec nato vodi žogo proti sredini igrišča in poda naprej do srednjega veznega napadalca, ki se je odkril na desni strani roba kazenskega prostora. Sledi podaja ponovno nazaj na napadalca, ki je utekel v kazenski prostor. 61

62 Sestavna situacija 14 Manchester City Slika 26. Slikovni prikaz sestavne situacije 14 Manchester City. Na sliki 26 poteka sestavna situacija tako, da levi zunanji branilec poda naprej do srednjega veznega napadalca, ta pa v nadaljevanju izvede dvojno podajo z levim veznim napadalcem, nato pa po kratkem vodenju žoge pošlje globinsko podajo v kazenski prostor na napadalca, ki zaključi s strelom na gol. 62

63 Sestavna situacija 15 Paris SG Slika 27. Slikovni prikaz sestavne situacije 15 Paris SG. Na sliki poteka sestavna situacija tako, da levi napadalec poda žogo naprej do desnega napadalca, ta poda povratno žogo do srednjega veznega napadalca, srednji vezni napadalec pa izvede prenos žoge z dolgo diagonalno podajo na desno krilo. Sledi podaja do desnega napadalca, ki se je odkril pred kazenskim prostorom. Napadalec vodi žogo v kazenski prostor in poda nazaj do desnega zunanjega veznega igralca, ki je utekel v kazenski prostor. 63

64 Sestavna situacija 16 Paris SG Slika 28. Slikovni prikaz sestavne situacije 16 Paris SG. Na sliki 28 poteka sestavna situacija tako, da levi zunanji vezni igralec poda v sredino do levega zadnjega veznega, ta podaljša naprej do desnega zadnjega veznega, ki nato izvede prenos žoge z dolgo podajo na desno krilo do desnega zunanjega veznega igralca. Zunanji vezni igralec odigra dvojno podajo z desnim napadalcem in poda pred vratarja, kamor vtekajo soigralci. 64

65 Slika 29. Primer vaje po sestavni situaciji na sliki 28 moštvena taktika. Slika 29 predstavlja vajo, ki smo jo sestavili iz sestavne situacije 16 ekipe Paris SG. Izhodiščna postavitev ekipe je 1:4:3:3. Žogo ima v posesti desni srednji branilec, podaji si sledita do levega zunanjega branilca. Ta po kratkem vodenju žoge poda levemu zadnjemu veznemu igralcu, ki se odkrije na nasprotni polovici. Nato sledi podaja na desnega veznega napadalca, ki se je odkril proti sredini igrišča. Desni vezni napadalec poda do desnega zadnjega veznega, ta pa poda na krilo, kjer se odkriva desni zunanji branilec. Ta odigra dvojno podajo z napadalcem, ki mu žogo poda globoko v kazenski prostor. Desni zunanji branilec mu lahko ponovno poda v kazenskem prostoru, ali pa poišče desnega veznega napadalca, ki se odkrije v bližini 11 m. Akcijo spremljata tudi levi vezni napadalec, ki uteče v kazenski prostor, in levi zadnji vezni igralec. 65

66 Wolfsburg : Real Madrid (2 : 0) Datum tekme: Kraj tekme: Volkswagen Arena Glavni sodnik: Gianluca Rocchi Strelci: Ricardo Rodríguez 18, Maximilian Arnold, 25 (Wolfsburg) Slika 30. Igralna postavitev Wolfsburg 1:4:2:3:1. Slika 31. Igralna postavitev Real M. 1:4:3:3. Wolfsburg: Diego Benaglio, Naldo, Dante, Ricardo Rodríguez, Maximilian Arnold, Luiz Gustavo, Josuha Guilavogui, Julian Draxler (od 93. Marcel Schäfer), Vieirinha, Andre Schürrle (od 85. Max Kruse), Bruno Henrique (od 60. Christian Träsch). Trener: Dieter Hecking Real Madrid: Keylor Navas, Danilo, Marcelo, Sergio Ramos, Pepe, Luka Modrić (od 64. Isco), Toni Kroos (od 85. James Rodriguez), Casemiro, Gareth Bale, Karim Benzema (od 41. Jese), Cristiano Ronaldo. Trener: Zinedine Zidane 66

67 Sestavna situacija 17 - Wolfsburg Slika 32. Slikovni prikaz sestavne situacije 17 Wolfsburg. Na sliki 32 poteka sestavna situacija tako, da desni zadnji vezni igralec po vodenju žoge izvede diagonalno podajo na levo krilo, kjer žogo sprejme levi vezni napadalec. Ta vodi žogo vse do roba kazenskega prostora, nato pa poda na desno stran kazenskega prostora, kjer se je odkril desni vezni napadalec. Desni vezni napadalec nato poda pred vratarja v kazenski prostor, kamor vteka srednji vezni napadalec. 67

68 Sestavna situacija 18 Real Madrid Slika 33. Slikovni prikaz sestavne situacije 18 Real Madrid. Na sliki 33 poteka sestavna situacija tako, da levi zadnji vezni igralec poda do napadalca na nasprotnikovi polovici, napadalec pa poda povratno podajo do srednjega zadnjega veznega igralca, ki po sprejemu vodi žogo na nasprotnikovo polovico in ponovno poda do napadalca, ki nato vodi žogo v kazenski prostor in zaključi s strelom na gol. 68

69 Sestavna situacija 19 Real Madrid Slika 34. Slikovni prikaz sestavne situacije 19 Real Madrid. Na sliki 34 poteka sestavna situacija tako, da desni zadnji vezni igralec poda globinsko žogo do levega veznega napadalca, ki vodi žogo do roba kazenskega prostora, nato pa poda proti sredini igrišča, kjer se vključi napadalec. Ta v nadaljevanju poda do desnega veznega napadalca na drugo stran kazenskega prostora, vezni napadalec pa podaljša žogo do vtekajočega desnega zunanjega branilca, ki globoko v kazenskem prostoru poda na drugo vratnico, kamor je utekel napadalec. 69

70 Sestavna situacija 20 Real Madrid Slika 35. Slikovni prikaz sestavne situacije 20 Real Madrid. Na sliki 35 poteka sestavna situacija tako, da levi zunanji branilec poda na nasprotnikovo polovico do levega veznega napadalca, ki v nadaljevanju akcije odigra dvojno podajo z napadalcem, nato pa vodi žogo v kazenski prostor in poda do desnega veznega napadalca, ki je utekel pred vratarja. 70

71 Slika 36. Primer vaje po sestavni situaciji na sliki 33 moštvena taktika. Slika 36 predstavlja vajo, ki smo jo sestavili iz sestavne situacije 18 ekipe Real Madrid. Izhodiščna postavitev ekipe je 1:4:3:3. Žogo ima v posesti desni srednji branilec, preko levega srednjega branilca pride žoga do levega zunanjega branilca, ta pa poda do srednjega zadnjega veznega igralca. Nato sledi podaja do napadalca, ki potem odigra dvojno podajo z levim zadnjim veznim igralcem. Napadalec potem vodi žogo proti kazenskem prostoru. Z desne strani se v kazenski prostor priključuje desni vezni napadalec, levi vezni napadalec pa vteka v sredino kazenskega prostora, v območje 11 m. Prav tako v kazenski prostor priteče tudi levi zadnji vezni igralec, tako da ima napadalec več možnosti za podajo v kazenski prostor. 71

72 Real Madrid : Wolfsburg (3 : 0) Datum tekme: Kraj tekme: Santiago Bernabéu Glavni sodnik: Viktor Kassai Strelci: Cristiano Ronaldo 16, 17, 77 (Real Madrid) Slika 37. Igralna postavitev Real M. 1:4:3:3. Slika 38. Igralna postavitev Wolfsburg 1:4:1:4:1. Real Madrid: Keylor Navas, Daniel Carvajal, Marcelo, Sergio Ramos, Pepe, Luka Modrić (od 92. Raphaël Varane), Toni Kroos, Casemiro, Gareth Bale, Karim Benzema (od 84. Jese), Cristiano Ronaldo. Trener: Zinedine Zidane Wolfsburg: Diego Benaglio, Naldo, Dante, Ricardo Rodríguez, Maximilian Arnold, Luiz Gustavo, Josuha Guilavogui (od 80. Bas Dost), Julian Draxler (od 32. Max Kruse), Vieirinha, Andre Schürrle, Bruno Henrique (od 72. Daniel Caligiuri). Trener: Dieter Hecking 72

73 Sestavna situacija 21 Real Madrid Slika 39. Slikovni prikaz sestavne situacije 21 Real Madrid. Na sliki 39 poteka sestavna situacija tako, da levi zadnji vezni igralec prenese žogo na drugo stran do desnega zadnjega veznega, ki po kratkem vodenju poda globinsko žogo do vtekajočega desnega zunanjega branilca. Desni zunanji branilec po sprejemu vodi žogo v kazenski prostor in poda na drugo vratnico, kamor je utekel levi vezni napadalec. 73

74 Sestavna situacija 22 Real Madrid Slika 40. Slikovni prikaz sestavne situacije 22 Real Madrid. Na sliki 40 poteka sestavna situacija tako, da levi vezni napadalec poda žogo na levo stran igrišča do napadalca, ki nato ponovno poda nazaj do levega veznega napadalca v sredino igrišča. Zunanji napadalec nato vodi žogo na nasprotnikovo polovico in poda naprej nekoliko na levo krilo do napadalca. Napadalec vodi žogo v kazenski prostor in zaključi s strelom na vrata. 74

75 Sestavna situacija 23 - Wolfsburg Slika 41. Slikovni prikaz sestavne situacije 23 Wolfsburg. Na sliki 41 poteka sestavna situacija tako, da zadnji vezni igralec poda po krilu do levega zunanjega veznega napadalca, zunanji vezni napadalec in napadalec nato odigrata dvojno podajo, v nadaljevanju pa sledi ponovno podaja na napadalca. Napadalec potem vodi žogo proti kazenskem prostoru in poda v sredino igrišča, na rob kazenskega prostora, kamor je utekel desni zunanji vezni napadalec. 75

76 Slika 42. Primer vaje po sestavni situaciji na sliki 41 moštvena taktika. Slika 42 predstavlja vajo, ki smo jo sestavili iz sestavne situacije 23 ekipe Wolfsburg. Izhodiščna postavitev ekipe je 1:4:1:4:1. Desni srednji branilec ima v posesti žogo, podaji si sledita preko levega srednjega branilca do levega zunanjega branilca, ta pa s podajo poišče levega zunanjega veznega napadalca. Ta nato odigra dvojno podajo z levim veznim napadalcem, ki v nadaljevanju poda do napadalca, ki se odkrije nekoliko bolj na levi strani igrišča. Po kratkem vodenju žoge proti golu s podajo na drugo stran igrišča poišče desnega zunanjega veznega napadalca, ki s krilnega položaja vteka v sredino na rob kazenskega prostora. Nato vodi žogo do bolj ugodnega položaja za strel na gol. Akcijo spremljata tudi levi zunanji vezni napadalec in desni vezni napadalec. 76

77 Barcelona : Atletico Madrid (2 : 1) Datum tekme: Kraj tekme: Camp Nou Glavni sodnik: Felix Brych Strelci: Luis Suárez 63, 74 (Barcelona) Fernando Torres 25 (Atletico Madrid) Slika 43. Igralna postavitev Barcelona 1:4:3:3. Slika 44. Igralna postavitev Atletico M. 1:4:4:2. Barcelona: Marc-Andre ter Stegen, Dani Alves, Gerard Pique, Sergio Busquets (od 80. Sergi Roberto), Andres Iniesta (od 83. Arda Turan), Javier Mascherano, Jordi Alba, Ivan Rakitić (od 64. Rafinha), Luis Suarez, Neymar, Lionel Messi. Trener: Luis Enrique Atletico Madrid: Jan Oblak, Luis Filipe, Diego Godin, Lucas Hernández, Yannick Ferreira- Carrasco (od 53. Augusto Fernández), Saul Niguez (od 90. Angel Correa), Koke, Gabi, Juanfran, Fernando Torres, Antoine Griezmann (od 76. Thomas). Trener: Diego Pablo Simeone 77

78 Sestavna situacija 24 - Barcelona Slika 45. Slikovni prikaz sestavne situacije 24 Barcelona. Na sliki 45 poteka sestavna situacija tako, da levi zadnji vezni igralec poda po krilu na nasprotnikovo polovico do levega veznega napadalca, ki nato vodi žogo proti sredini igrišča in poda v sredino do desnega veznega napadalca. Desni vezni napadalec nato za kratek čas vodi žogo, nato pa poda globinsko žogo do napadalca, ki uteče v kazenski prostor. 78

79 Sestavna situacija 25 - Barcelona Slika 46. Slikovni prikaz sestavne situacije 25 Barcelona. Na sliki 46 poteka sestavna situacija tako, da najprej desni zunanji branilec poda do srednjega zadnjega veznega igralca, ta poda naprej do desnega veznega napadalca, ki nato kratek čas vodi žogo proti sredini igrišča in poda na rob kazenskega prostora do napadalca. Napadalec odigra žogo na desno stran v kazenski prostor, kjer pride do žoge desni zunanji branilec in ponovno poda nazaj na napadalca, ki zaključi s strelom na gol. 79

80 Sestavna situacija 26 Atletico Madrid Slika 47. Slikovni prikaz sestavne situacije 26 Atletico Madrid. Na sliki 47 poteka sestavna situacija tako, da desni zunanji branilec poda nazaj do desnega srednjega veznega, ki nato poda naprej v sredino do levega srednjega veznega. Levi srednji vezni igralec nato pošlje globinsko podajo v kazenski prostor na levega napadalca in sledi zaključek na gol. 80

81 Sestavna situacija 27 Atletico Madrid Slika 48. Slikovni prikaz sestavne situacije 27 Atletico Madrid. Na sliki 48 poteka sestavna situacija tako, da levi srednji branilec najprej poda do levega zunanjega branilca, ta pa poda na nasprotnikovo polovico, kjer se na krilu odkrije levi zunanji vezni igralec. Nato vodi žogo proti sredini igrišča in poda naprej v sredino na rob kazenskega prostora, kjer žogo sprejme desni napadalec in po vodenju žoge v kazenski prostor zaključi s strelom na vrata. 81

82 Slika 49. Primer vaje po sestavni situaciji na sliki 46 moštvena taktika. Slika 49 predstavlja vajo, ki smo jo sestavili iz sestavne situacije 25 ekipe Barcelona. Izhodiščna postavitev ekipe je 1:4:3:3. Žogo ima v posesti levi zunanji branilec, podaje si sledijo do desnega zunanjega branilca, ki se odkrije na nasprotni polovici. Sledi podaja do srednjega veznega igralca, ki se pomakne na nasprotnikovo polovico. Zadnji zvezni z globinsko podajo zaposli desnega veznega napadalca, ki nato vodi žogo proti sredini igrišča. Sledi podaja na napadalca, ki se odkrije na robu kazenskega prostora. Napadalec nato poda do desnega zunanjega branilca, ki spremlja akcijo in pride v kazenski prostor, kjer po sprejemu žoge ponovno poda do napadalca, ki se znajde v priložnosti za zadetek. Akcijo spremljajo tudi levi zadnji vezni igralec ter oba vezna napadalca. 82

83 Atletico Madrid : Barcelona (2 : 0) Datum tekme: Kraj tekme: Vicente Calderón Glavni sodnik: Nicola Rizzoli Strelci: Antoine Griezmann 36, 88 (Atletico Madrid) Slika 50. Igralna postavitev Atletico M. 1:4:4:2. Slika 51. Igralna postavitev Barcelona 1:4:3:3. Atletico Madrid: Jan Oblak, Luis Filipe, Diego Godin, Lucas Hernández, Augusto Fernández (od 93. Stefan Savić), Yannick Ferreira-Carrasco (od 74. Thomas), Saul Niguez, Koke, Gabi, Juanfran, Antoine Griezmann (od 90. Angel Correa). Trener: Diego Pablo Simeone Barcelona: Marc-Andre ter Stegen, Dani Alves (od 65. Sergi Roberto), Gerard Pique, Sergio Busquets, Andres Iniesta, Javier Mascherano, Jordi Alba, Ivan Rakitić (od 64. Arda Turan), Luis Suarez, Neymar, Lionel Messi. Trener: Luis Enrique 83

84 Sestavna situacija 28 Atletico Madrid Slika 52. Slikovni prikaz sestavne situacije 28 Atletico Madrid. Na sliki 52 poteka sestavna situacija tako, da desni zunanji vezni igralec poda z desnega krila do desnega napadalca, ki nato vodi žogo proti kazenskem prostoru. Desni napadalec poda do levega napadalca, ki se odkrije v kazenskem prostoru, ta pa poda nazaj do desnega srednjega veznega igralca, ki je prav tako prišel v kazenski prostor in zaključi s strelom na vrata. 84

85 Sestavna situacija 29 Atletico Madrid Slika 53. Slikovni prikaz sestavne situacije 29 Atletico Madrid. Na sliki 53 poteka sestavna situacija tako, da desni zunanji vezni igralec odigra dvojno podajo z desnim napadalcem, sledi vodenje žoge naprej, nato desni zunanji vezni igralec poda naprej v kazenski prostor, kamor je utekel levi zunanji vezni igralec. Levi zunanji vezni igralec nato s podajo poišče desnega napadalca, ki se odkrije v kazenskem prostoru. 85

86 Sestavna situacija 30 Barcelona Slika 54. Slikovni prikaz sestavne situacije 30 Barcelona. Na sliki 54 poteka sestavna situacija tako, da srednji zadnji vezni igralec poda na levo krilo do levega zunanjega branilca. Ta odigra s podajo nazaj do levega zadnjega veznega igralca, ki nato pošlje globinsko žogo v kazenski prostor, kjer dobi žogo levi vezni napadalec in pošlje predložek do desnega veznega napadalca, ki je utekel pred vratarja. 86

87 Sestavna situacija 31 - Barcelona Slika 55. Slikovni prikaz sestavne situacije 31 Barcelona. Na sliki 55 poteka sestavna situacija tako, da srednji zadnji vezni igralec izvede podajo na drugo stran igrišča, kjer se je odkril desni vezni napadalec. Ta po sprejemu vodi žogo do kazenskega prostora, nato pa poda globoko v kazenski prostor do vtekajočega desnega zunanjega branilca, ta pa poda proti napadalcu, ki vteka pred vratarja. 87

88 Slika 56. Primer vaje po sestavni situaciji na sliki 54 moštvena taktika. Slika 56 predstavlja vajo, ki smo jo sestavili iz sestavne situacije 30 ekipe Barcelona. Izhodiščna postavitev ekipe je 1:4:3:3. Žogo ima v posesti desni zunanji branilec, podaji si sledita preko desnega srednjega branilca do levega srednjega branilca, ki nato poda do srednjega zadnjega veznega. Nato ta kratek čas vodi žogo ter s podajo na krilo zaposli levega zunanjega branilca, ki pride globoko na nasprotnikovo polovico. Sledi podaja v sredino do levega zadnjega veznega, ki nato z globinsko podajo v kazenski prostor poišče levega veznega napadalca. Ta lahko poda do levega zadnjega veznega igralca, ki se odkriva na robu kazenskega prostora, lahko pa poda do desnega veznega napadalca, ki vteka s krila ali pa poišče napadalca, ki vteka po sredini. 88

89 5.1.2 Polfinale Manchester City : Real Madrid (0 : 0) Datum tekme: Kraj tekme: Etihad Stadium Glavni sodnik: Cüneyt Cakir Strelci: / Slika 57. Igralna postavitev M. City 1:4:2:3:1. Slika 58. Igralna postavitev Real Madrid 1:4:3:3. Manchester City: Joe Hart, Nicolas Otamendi, Bacary Sagna, Gaël Clichy, Vincent Kompany, Fernandinho, Fernando, Kevin De Bruyne, Jesus Navas (od 77. Raheem Sterling), David Silva (od 40. Kelechi Iheanacho), Sergio Aguero. Trener: Manuel Pellegrini Real Madrid: Keylor Navas, Daniel Carvajal, Marcelo, Sergio Ramos, Pepe, Luka Modrić, Toni Kroos (od 90. Isco), Casemiro, Gareth Bale, Lucas Vazquez, Karim Benzema (od 46. Jese). Trener: Zinedine Zidane 89

90 Sestavna situacija 32 Manchester City Slika 59. Slikovni prikaz sestavne situacije 32 Manchester City. Na sliki 59 poteka sestavna situacija tako, da desni zunanji branilec poda po desnem krilu do desnega veznega napadalca, ki nato poda v sredino igrišča do desnega zadnjega veznega igralca. Desni zadnji vezni v nadaljevanju vodi žogo na nasprotnikovo polovico, potem pa poda v globino do roba kazenskega prostora, kjer se je odkril napadalec. Napadalec potem poda nekoliko v levo, kjer se je odkril levi vezni napadalec. 90

91 Sestavna situacija 33 Manchester City Slika 60. Slikovni prikaz sestavne situacije 33 Manchester City. Na sliki 60 poteka sestavna situacija tako, da levi vezni napadalec poda proti sredini do levega zadnjega veznega igralca, ta pa s podajo poišče srednjega veznega napadalca, ki je odkrit na sredini igrišča. Srednji vezni napadalec nato ponovno pošlje žogo na krilo do levega veznega napadalca, ki nato po kratkem vodenju žoge pošlje predložek proti napadalcu v kazenski prostor. 91

92 Sestavna situacija 34 Manchester City Slika 61. Slikovni prikaz sestavne situacije 34 Manchester City. Na sliki 61 poteka sestavna situacija tako, da levi zunanji branilec poda žogo naprej do levega veznega napadalca, ki po kratkem vodenju žoge poda do srednjega veznega napadalca. Srednji vezni napadalec vodi žogo proti sredini, nato pa poda globinsko žogo v kazenski prostor, kamor vtekata desni vezni napadalec in napadalec. 92

93 Sestavna situacija 35 Real Madrid Slika 62. Slikovni prikaz sestavne situacije 35 Real Madrid. Na sliki 62 poteka sestavna situacija tako, da levi vezni napadalec poda proti sredini do levega zadnjega veznega igralca, levi zadnji vezni pa poda v sredino igrišča, nekoliko izven kazenskega prostora, kjer se odkrije desni vezni napadalec. Akcijo spremlja desni zunanji branilec in uteče v kazenski prostor, kjer dobi podajo od desnega veznega napadalca. Sledi predložek pred vratarja, kamor vteka napadalec. 93

94 Slika 63. Primer vaje po sestavni situaciji na sliki 59 moštvena taktika. Slika 63 predstavlja vajo, ki smo jo sestavili iz sestavne situacije 32 ekipe Manchester City. Izhodiščna postavitev ekipe je 1:4:3:3. Levi srednji branilec poda do srednjega zadnjega veznega igralca, nato pa potuje žoga preko desnega srednjega branilca do desnega zunanjega branilca. Ta poda do desnega veznega napadalca, ki nadaljuje s podajo proti desnemu zadnjemu veznemu igralcu. Desni zadnji vezni nadaljuje z vodenjem žoge, sledi pa globinska podaja na rob kazenskega prostora nekoliko desno, kamor vteka napadalec. Ta po sprejemu vodi žogo v kazenski prostor, kamor prav tako vtekajo levi vezni napadalec, levi zadnji vezni igralec in desni vezni napadalec. Akcijo spremlja tudi desni zadnji vezni igralec. 94

95 Real Madrid : Manchester City (1 : 0) Datum tekme: Kraj tekme: Santiago Bernabéu Glavni sodnik: Damir Skomina Strelci: Fernando 20 avtogol (Manchester City) Slika 64. Igralna postavitev Real M. 1:4:3:3. Slika 65. Igralna postavitev M. City 1:4:1:4:1. Real Madrid: Keylor Navas, Daniel Carvajal, Pepe, Marcelo, Sergio Ramos, Luka Modrić (od 88. Mateo Kovačić), Toni Kroos, Isco (od 67. James Rodriguez), Gareth Bale, Jese (od 56. Lucas Vazquez), Cristiano Ronaldo. Trener: Zinedine Zidane Manchester City: Joe Hart, Nicolas Otamendi, Bacary Sagna, Gaël Clichy, Vincent Kompany (od 10. Eliaquim Mangala), Fernandinho, Fernando, Kevin De Bruyne, Jesus Navas (od 69. Kelechi Iheanacho), Yaya Toure (od 61. Raheem Sterling), Sergio Aguero. Trener: Manuel Pellegrini 95

96 Sestavna situacija 36 Real Madrid Slika 66. Slikovni prikaz sestavne situacije 36 Real Madrid. Na sliki 66 poteka sestavna situacija tako, da je v posesti žoge levi zadnji vezni igralec, ki nato poda do levega veznega napadalca, ki se je odkril v sredino. Sledi povratna podaja na desnega zadnjega veznega, ki nato z diagonalno podajo prenese žogo na desno krilo do desnega zunanjega branilca. Po kratkem vodenju slednjega, sledi predložek v kazenski prostor na levega veznega napadalca, ki je utekel v kazenski prostor. 96

97 Sestavna situacija 37 Real Madrid Slika 67. Slikovni prikaz sestavne situacije 37 Real Madrid. Na sliki 67 poteka sestavna situacija tako, da srednji zadnji vezni igralec, ki je v posesti žoge, poda do desnega zadnjega veznega, ta pa prenese žogo na desno krilo do desnega zunanjega branilca. Zunanji branilec vodi žogo proti golu, nato pa poda v kazenski prostor, kamor vteka desni vezni napadalec in zaključi s strelom na gol. 97

98 Sestavna situacija 38 Real Madrid Slika 68. Slikovni prikaz sestavne situacije 38 Real Madrid. Na sliki 68 poteka sestavna situacija tako, da desni zunanji branilec poda naprej do desnega veznega napadalca, ta pa nato poda proti sredini do desnega zadnjega veznega igralca. Desni zadnji vezni vodi žogo na nasprotnikovo polovico, nato pa poda na desno krilo do desnega veznega napadalca. Ta v nadaljevanju vodi žogo proti sredini igrišča, nato pa poda žogo v kazenski prostor, kamor je utekel desni zadnji vezni igralec, ki je spremljal akcijo. 98

99 Sestavna situacija 39 Manchester City Slika 69. Slikovni prikaz sestavne situacije 39 Manchester City. Na sliki 69 poteka sestavna situacija tako, da najprej desni zunanji branilec poda naprej proti desnemu zunanjemu veznemu napadalcu, ki po prejeti podaji vodi žogo proti sredini igrišča, nato pa poda do levega veznega napadalca. Levi vezni napadalec vodi žogo proti levi strani, nato pa poda na rob kazenskega prostora nekoliko na levo stran, kjer žogo sprejme levi zunanji vezni napadalec, ki po vodenju žoge v kazenski prostor zaključi s strelom na vrata. 99

100 Slika 70. Primer vaje po sestavni situaciji na sliki 69 moštvena taktika. Slika 70 predstavlja vajo, ki smo jo sestavili iz sestavne situacije 39 ekipe Manchester City. Izhodiščna postavitev ekipe je 1:4:1:4:1. Žogo ima v posesti levi zunanji branilec, podaji si sledita preko levega srednjega branilca do desnega srednjega branilca, ki nato poda do zadnjega veznega, ta pa nadaljuje s podajo do desnega zunanjega branilca. Sledi podaja do desnega zunanjega veznega napadalca, ki za kratek čas vodi žogo proti sredini igrišča nato pa poda do napadalca, ki se predhodno odkrije. Napadalec poda levemu veznemu napadalcu, ta pa poda na drugo stran, kjer se s krila proti sredini vključuje levi zunanji vezni napadalec. Sledi vodenje žoge do roba kazenskega prostora, od koder lahko sam zaključi s strelom na vrata, lahko pa poda do levega veznega napadalca ali napadalca, kajti oba vtekata v kazenski prostor. S krila se v akcijo vključuje tudi desni zunanji vezni napadalec. 100

101 Atletico Madrid : Bayern (1 : 0) Datum tekme: Kraj tekme: Vicente Calderón Glavni sodnik: Mark Clattenburg Strelci: Saúl Ñíguez 11 (Atletico Madrid) Slika 71. Igralna postavitev Atletico M. 1:4:4:1:1. Slika 72. Igralna postavitev Bayern 1:4:3:3. Atletico Madrid: Jan Oblak, Luis Filipe, Stefan Savić, Jose Gimenez, Saul Niguez (od 85. Thomas), Augusto Fernández, Koke, Gabi, Juanfran, Fernando Torres, Antoine Griezmann. Trener: Diego Pablo Simeone Bayern Munchen: Manuel Neuer, Philipp Lahm, David Alaba, Javi Martinez, Xabi Alonso, Thiago Alcantara (od 70. Thomas Müller), Arturo Vidal, Douglas Costa, Juan Bernat (od 77. Mehdi Benatia), Kingsley Coman (od 64. Franck Ribery), Robert Lewandowski. Trener: Pep Guardiola 101

102 Sestavna situacija 40 Atletico Madrid Slika 73. Slikovni prikaz sestavne situacije 40 Atletico Madrid. Na sliki 73 poteka sestavna situacija tako, da desni zunanji vezni igralec, ki je v posesti žoge, poda proti sredini do srednjega veznega napadalca, srednji vezni napadalec pa še podaljša žogo v sredino, kamor je iz krila prišel po žogo levi zunanji vezni igralec. Levi zunanji vezni nato z vodenjem prenese žogo na nasprotnikovo polovico, nato pa poda na desno krilo, kjer se je odkril napadalec. Napadalec vodi žogo v kazenski prostor in zaključi s strelom na vrata. 102

103 Sestavna situacija 41 Atletico Madrid Slika 74. Slikovni prikaz sestavne situacije 41 Atletico Madrid. Na sliki 74 poteka sestavna situacija tako, da srednji vezni napadalec vodi žogo iz svoje polovice globoko na nasprotnikovo v sredino igrišča, nato pa poda naprej do roba kazenskega prostora, kjer žogo sprejme napadalec, ki spremlja akcijo in po vodenju žoge v kazenski prostor zaključi s strelom na vrata. 103

104 Sestavna situacija 42 - Bayern Slika 75. Slikovni prikaz sestavne situacije 42 Bayern. Na sliki 75 poteka sestavna situacija tako, da ima žogo v posesti desni zadnji vezni igralec, ki nato poda naprej do desnega veznega napadalca, ki se je odkril. Desni vezni napadalec poda na krilo do desnega zunanjega branilca, ki po kratkem vodenju žoge poda naprej v kazenski prostor ponovno do desnega veznega napadalca, ta pa poda v sredino, kjer se odkrivata napadalec in levi zadnji vezni igralec. 104

105 Sestavna situacija 43 - Bayern Slika 76. Slikovni prikaz sestavne situacije 43 Bayern. Na sliki 76 poteka sestavna situacija tako, da levi zunanji branilec poda dolgo žogo po levem krilu do levega veznega napadalca. Levi vezni napadalec nato vodi žogo vse do kazenskega prostora in poda žogo po zraku na drugo stran kazenskega prostora, kamor je utekel desni zadnji vezni igralec. Desni zadnji vezni igralec nato poda pred vratarja proti napadalcu. 105

106 Slika 77. Primer vaje po sestavni situaciji na sliki 73 moštvena taktika. Slika 77 predstavlja vajo, ki smo jo sestavili iz sestavne situacije 40 ekipe Atletico Madrid. Izhodiščna postavitev ekipe je 1:4:4:2. Žogo ima v posesti levi zunanji branilec, ki nato poda do levega srednjega branilca. Slednji poda do levega srednjega veznega igralca, ta pa na krilo do desnega zunanjega branilca. Sledi podaja do desnega zunanjega veznega, ki podaljša žogo do desnega napadalca, ki se je odkril. Ta poda na drugo stran do levega zunanjega veznega igralca, ki je prišel po žogo v sredino igrišča. Po kratkem vodenju žoge poda nazaj proti krilu do desnega napadalca. Ta poda naprej do levega napadalca, ki je utekel z leve strani na desno v kazenski prostor. Po kratkem vodenju se mu odpira podaja ali do desnega napadalca, ki po podaji vteka pred gol ali pa do levega zunanjega veznega igralca, ki prav tako vteka v kazenski prostor. Lahko pa levi napadalec zaključi s strelom na gol tudi sam. 106

107 Bayern : Atletico Madrid (2 : 1) Datum tekme: Kraj tekme: Allianz Arena Glavni sodnik: Cüneyt Cakir Strelci: Xabi Alonso 31, Robert Lewandowski 74 (Bayern) Antoine Griezmann 54 (Atletico Madrid) Slika 78. Igralna postavitev Bayern 1:4:1:4:1. Slika 79. Igralna postavitev Atletico M. 1:4:4:2. Bayern Munchen: Manuel Neuer, Philipp Lahm, Jerome Boateng, Arturo Vidal, Javi Martinez, Xabi Alonso, Franck Ribery, David Alaba, Douglas Costa (od 73. Kingsley Coman), Robert Lewandowski, Thomas Müller. Trener: Pep Guardiola Atletico Madrid: Jan Oblak, Luis Filipe, Diego Godin, Jose Gimenez, Saul Niguez, Augusto Fernández (od 46. Yannick Ferreira-Carrasco), Koke (od 93. Stefan Savić), Gabi, Juanfran, Fernando Torres, Antoine Griezmann (od 82. Thomas). Trener: Diego Pablo Simeone 107