Diplomska naloga Socialne mreže v rejniških družinah z vidika mladostnikov Mentor: doc. dr. Milko Poštrak Nina Cimerman Maribor, marec 2014

Transkripcija

1 Diplomska naloga Socialne mreže v rejniških družinah z vidika mladostnikov Mentor: doc. dr. Milko Poštrak Nina Cimerman Maribor, marec 2014

2 PODATKI O DIPLOMSKI NALOGI Ime in priimek: Nina Cimerman Naslov naloge: Socialne mreže v rejniških družinah z vidika mladostnikov Kraj: Maribor Leto: 2014 Št. strani: 100 Št. slik: 2 Št. tabel: 5 Št. prilog: 2 Mentor: Milko Poštrak, doc. dr. Deskriptorji: socialne mreže, socialna opora, družina, matična družina, rejništvo, rejniška družina, socialo delo, individualna projektna skupina, pravna ureditev rejništva Povzetek: V empiričnem delu diplomske naloge so bili moji sogovorniki mladostniki z izkušnjo življenja v rejniški družini. Raziskovala sem vire oz. ponudnike socialne opore, egocentrična omrežja, želje in predloge mladostnikov v rejniških družinah. Zanimalo me je tudi, kako lahko socialno delo pripomore k izboljšanju rejniškega sistema in zagotovi bolj odprt prostor za dialog med strokovnimi delavci in otroci. Title: Social networks in foster families from the perspective of youth Descriptors: Social networks, social support, family, parent family, foster care, foster family, social work, individual project group, the regulation of foster care Abstract: In the empirical part of the thesis my interviewees were young people with experience of living in a foster family. I researched sources and providers of social support, egocentric networks, wishes and suggestions of young people in foster families. I was also interested, how can social work help to improve the foster care system and provide more open space for dialogue between practitioners and children.

3 Velik je tisti človek, ki nas navdihuje tudi takrat, ko ga ni več med nami. (N.C.) V spomin dr. Ivanu Škofleku

4 Najprej bi se želela zahvaliti mentorju doc. dr. Milku Poštraku za pomoč in nasvete pri izdelavi diplomske naloge. Hvala vsem mladostnikom, ki so z menoj delili svoje osebne zgodbe. Stokrat hvala mojim staršem za vso podporo, brez njiju mi gotovo ne bi uspelo. Posebna zahvala pa tebi Matic, da si potrpežljivo prenašal vse moje»muhe«, mi miril živce ter mi stal ob strani.

5 Predgovor Temo svoje diplomske naloge sem izbrala predvsem zaradi radovednosti. Med študijem na Fakulteti sem spoznala različne tipe družin in delo z družinami, o rejniški družini pa ni bilo veliko govora, zato sem se odločila, da zadevo raziščem sama. Od nekdaj me je veselilo delo z mladostniki, zato sem se tudi diplomske naloge lotila z vidika mladostnikov, katerim je rejniški sistem tudi namenjen. Preden sem začela s pisanjem, sem po seznamih že napisanih diplom ugotovila, da se večinoma raziskuje izkušnje rejniških staršev, čeprav so otroci in mladostniki uporabniki rejniškega sistema, kar mi je bila še dodatna motivacija za raziskovanje njihovih pogledov in razmišljanj. V nalogi uporabljam izraz socialna delavka za ženski in moški spol, saj v tem poklicu prevladujejo ženske. Čeprav je izraz rejenec oz. rejenka črtan iz zakonodaje in strokovne uporabe, se v teoriji še vedno pojavlja, saj je bilo veliko literature napisane pred uvedbo te spremembe. Prav zato ta termin uporabljam v teoretičnem delu naloge, kjer citiram razne avtorje, v raziskovalnem delu naloge pa sem ta izraz zamenjala z besedo otrok ali mladostnik. V nadaljevanju študija si želim še bolj podrobno spoznati in raziskati rejniški sistem, seveda z vidika mladostnikov, saj verjamem, da se v izboljšanje življenja otrok in mladostnikov na vseh področjih, definitivno splača vlagati, saj so prav oni prihodnost sveta. Upam, da bo moja diplomska naloga pripomogla k izboljšanju obstoječega rejniškega sistema ter boljšemu razumevanju samega rejništva ter otrok, ki živijo v rejniških družinah.

6 KAZALO VSEBINE 1. Teoretični uvod Socialne mreže Definicija Egocentrična in popolna omrežja Generator imen Značilnosti omrežij Socialni kapital Socialna opora Definicija Viri socialne opore Oblike socialne opore Zaznava socialne opore Družina Definicija Pomen družine za mlade Funkcije družine Vpliv družine na posameznika Funkcionalne in nefunkcionalne družine Rejništvo Definicija Razvoj rejništva Namen rejništva Rejniške družine Vrste rejništva Socialno starševstvo Dve družini Negativna stigmatizacija rejništva Predlagane spremembe Doživljanje rejništva Rejništvo kot začasni ukrep Dolgotrajno rejništvo Statistični podatki... 39

7 1.5 Socialno delo in rejništvo Naloge CSD-ja pri izvajanju rejniške dejavnosti Individualna projektna skupina Usposabljanje rejnikov Sodelovanje med socialni delavcem in rejniško družino Glas otroka Pravna ureditev rejništva ZZZDR ZIRD Normativi za izvajanje rejniške dejavnosti Dolžnosti rejnika Problem Opredelitev splošnega okvirja problema Raziskovalna vprašanja Metodologija Vrsta raziskave Merski instrumenti in viri podatkov Populacija Zbiranje podatkov Obdelava in analiza podatkov Rezultati Predstavitev rezultatov Sklepanje Povzetek Razprava Problemi pri raziskovanju Ovrednotenje uporabljene metodologije Odprta vprašanja Sklepi Predlogi Uporabljena literatura Priloge... 79

8 1. Teoretični uvod 1.1 Socialne mreže Analiza socialnih omrežij je v zadnjih petnajstih letih postala ena temeljnih metod za analizo različnih družbenih pojavov. Analiza socialnih omrežij se osredotoča na pojasnjevanje delovanja posameznikov in relacijo med njimi z značilnostmi omrežij, v katerih delujejo, in s položaji, ki jih imajo znotraj njih (Hlebec in Kogovšek 2006). Za razliko od tega v standardnem družboslovnem raziskovanju delovanje posameznikov in družbene pojave pojasnjujemo predvsem z demografskimi dejavniki, pri čemer se podatki najpogosteje zbirajo z anketiranjem (Wasserman in Faust 1994 v Kogovšek in Ferligoj 2003, 128). Pojem socialno omrežje je v sociologiji prisoten od prve polovice 20. Stoletja. Socialno omrežje je potrebno definirati kot sklop razločljivih socialnih vezi v definirani množici posameznikov z dodatno zahtevo, da značilnosti omrežja kot celote služijo razumevanju socialnega vedenja posameznikov (Mitchell 1969 v Iglič 1988a, 5 6). Pomembna novost koncepta socialnih mrež je, da omogoča razpoznavanje konkretne socialne strukture(boorman in Breiger 1976 v Iglič 1988a, 5 6). Na slovenskem ozemlju se je raziskovanje socialnih omrežij pričelo v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, takrat pod imenom 'socialne mreže', kjer je bila konceptualna predpostavka povečini drugačnega izvora od današnje (Novak 2004, 7). Devetdeseta leta prejšnjega stoletja lahko pojmujemo kot obdobje bolj dosledne teoretske in metodološke konceptualizacije tega raziskovanja (Novak 2003, 99), šele prelom tisočletja pa je omogočil tudi testiranje teoretsko in metodološko utemeljenega orodja za raziskovanje omrežij socialne opore na ustrezno velikem anketnem vzorcu (Novak 2003, 7). V nadaljevanju si poglejmo, kako različni avtorji definirajo socialne mreže oz. socialna omrežja. 8

9 1.1.1 Definicija Omrežje je sestavljeno iz množice enot ter ene ali več relacij, ki se pokažejo, ko opazujemo eno ali več enot skupaj (Hlebec in Kogovšek 2006 in Iglič 1988b). Enote socialnega omrežja predstavljajo osebe, objekti in dogodki, ki so udeleženci oziroma člani omrežja (Knoke in Kuklinski 1982, 12). Osnovo za preučevanje socialnih omrežij predstavlja kompromis integracijskega in intimnega pristopa, ki se usmerja na merjenje različnih odnosov, v katere vstopa posameznik v svojem okolju (Novak 2003, 8-9). Socialno omrežje je socialno okolje akterjev in njihovih medsebojnih odnosov. Akterji so ljudje, skupine ljudi, različne družbene entitete, ki jih povezujejo družbeni odnosi. Enota analize ni posameznik, ampak entiteta, katero lahko sestavljata dva ali več posameznikov ter odnosi med njimi. Socialno omrežje je akterjevo socialno okolje in pomen analiz omrežij za sociološko raziskovanje je dan z ugotovitvijo, da je akterjevo vedenje mogoče pojasniti z njegovim položajem v socialnem omrežju in z lastnostmi omrežja (Iglič 1998b, 82). Osnovni koncepti, ki so pomembni pri preučevanju socialnih omrežij: akterji in njihovo delovanje so videni kot medsebojno odvisne in povezane enote in ne kot samostojne neodvisne enote; relacijske vezi (povezave) med akterji so kanali za prenos virov (materialnih in nematerialnih); v strukturiranem omrežnem okolju posameznik deluje individualno; omrežni modeli ustvarjajo strukturo (socialno, politično, ekonomsko in tako naprej) kot trajne vzorce relacij med akterji (Wasserman in Faust 1994, 4). L. McCallister in Fischer povezavo izmenjave definirata kot medsebojno odvisnost med udeležencema, kjer dejavnost enega udeleženca neposredno vpliva na rezultate pri drugem. Predmet izmenjave je lahko informacija, fizična pomoč, denar, mnenje, materialna pomoč in druge podobne stvari, ki dopolnjujejo naša življenja. Na eni strani imamo vezi s čustveno vsebino, kjer gre za subjektivno oz. čustveno naravnanost. Na drugi strani pa imamo povezave z normativno vsebino, kjer gre za celoto specifičnih, kulturno pogojenih pričakovanj, dolžnosti in pravic med pripadnikoma dveh recipročnih družbenih pozicij ali socialnih vlog (Hlebec in Kogovšek 2006, 10). Socialna omrežja delimo na egocentrična in popolna omrežja. 9

10 1.1.2 Egocentrična in popolna omrežja O popolnem omrežju govorimo, ko v medsebojno povezani skupini enot (oseb) opazujemo vse pripadajoče relacije oziroma odnose za primer lahko vzamemo prijateljske odnose v osnovnošolskem razredu (Hlebec in Kogovšek 2006, 11). Relacije so lahko različnih vrst, na primer evalvacija osebe (izraženo prijateljstvo, spoštovanje itd.), pretok materialnih in nematerialnih virov (poslovne transakcije, izmenjave različnih oblik socialne opore), pripadnost (obisk dogodka, članstvo v društvu), interakcija (pošiljanje sporočil, pogovarjanje), biološka relacija (sorodstvene vezi) in druge (Kogovšek in Ferligoj 2003, ). O egocentričnem omrežju govorimo, ko opazujemo (slučajno) izbrane posamezne enote, ki jih imenujemo egi, in njihova egocentrična (imenovana tudi osebna in lokalna) omrežja, ki so sestavljena iz alterjev na primer osebna omrežja starostnikov (Hlebec in Kogovšek 2006, 11). Pri odnosih med egom in alterjem lahko ugotavljamo tip odnosa med njima (partner, starš, otrok, sorojenec, prijatelj, sorodnik itd.), kako blizu sta si, pomembnost alterja za ega, kako dolgo se že poznata in podobno. Analiziramo lahko tudi število in druge značilnosti teh vezi, in sicer deleže določenih vrst povezav (sorodstvene ali prijateljske vezi), deleže določenih vrst enot v omrežju (delež moških in žensk), povprečja in variabilnost določenih značilnosti (npr. pogostost stikov) ali strukturne značilnosti omrežij (npr. gostota omrežja). Te lahko analiziramo tudi glede na demografske in druge značilnosti enote (npr. spol, starost, osebnostne značilnosti ipd.) (Hlebec in Kogovšek 2006, 13). Za raziskovanje egocentričnih omrežij, si raziskovalci pomagajo z generatorjem imen Generator imen Generatorji imen so standardna metoda za preučevanje egocentričnih omrežij (Marin in Hampton 2007, 164). Od generatorjev imen je odvisno, kako široko socialno omrežje bomo imeli in kakšen tip vezi bomo vključili v omrežje ali iz omrežja izpustili na sistematičen način (Iglič 2001, 170). 10

11 Anketirancem je postavljeno eno ali več vprašanj, s pomočjo katerih oblikujejo seznam alterjev v omrežju. Ko je seznam imen narejen, anketiranci dobijo še niz vprašanj, s katerimi se zbirajo informacije o demografskih karakteristikah alterjev, o odnosu med egom in alterjem in o odnosih med alterji. Pridobljeni podatki nam omogočajo, da dobimo individualne profile članov anketirančevega osebnega omrežja (Marin in Hampton 2007, 164). Generatorji imen so se začeli uporabljati v poznih 60. letih prejšnjega stoletja. V 90. letih 20. stoletja so raziskovalci razvili dva pomembna generatorja imen, to sta Antonuccijev in Burtov generator imen (Hlebec in Kogovšek 2006, 52). Leta 1986 je T. Antonucci s sodelavci razvila hierarhični pristop k merjenju omrežij socialne opore, ki temelji na teoretično podprtem modelu. Uporabila je tri koncentrične kroge za razvrstitev članov omrežja (Hlebec in Kogovšek 2006, 52). Generator imen ločimo na enostavni in sestavljeni generator imen. Pri enostavnem generatorju imen gre za to, da za pridobivanje članov omrežja, s katerimi je posameznik povezan, uporabimo samo eno vprašanje. Primer enostavnega generatorja imen je Burtov generator imen, ki je najpogosteje uporabljan, saj je njegova prednost nizka cena (Hlebec in Kogovšek 2006, 43). Pri sestavljenem generatorju imen uporabimo več vprašanj za pridobivanje imen članov omrežja, s katerimi je posameznik povezan (Hlebec in Kogovšek 2006, 44). Kahn in T. Antonucci sta ugotovila naslednje značilnosti krogov omrežja: prvi krog: značilne so zelo tesne in stabilne vezi članstvo se redko spreminja; osebe v tem omrežju imajo več različnih vlog (nudijo različne vrste opore). Prvi krog po navadi predstavljajo: partner, najbližja družina in tesni prijatelji; drugi krog: članstvo se s časom spreminja; člani imajo eno ali več vlog (nudenje opore se že specializira). Drugi krog ponavadi predstavljajo: razširjena družina, prijatelji na delovnem mestu, sosedi ipd.; tretji krog: članstvo je časovno zelo spremenljivo; vezi so izenačene z vlogo. Tretji krog po navadi predstavljajo: oddaljena družina, profesionalci1, sodelavci, sosedi ipd. (Hlebec in Kogovšek 2006, 53) 11

12 Slika 1: Teoretični model omrežij socialne opore diagram treh koncentričnih krogov Vir: Kahn in Antonucci v Sugarman (1986, 11) Različni avtorji so z uporabo različnih generatorjev imen v empiričnih študijah prišli do podobnih rezultatov, in sicer so opredelili naslednje tipe omrežij: emocionalno-intimno omrežje: v tem omrežju so osebe, ki so posamezniku zelo blizu in je z njimi tesno povezan. Omrežje je majhno in gosto, osebe se navadno med seboj poznajo. Omrežje ustreza prvemu krogu Kahn in T. Antonucci. socialno omrežje: po Kahnu in T. Antonucci predstavlja drugi krog. Odnosi niso nujno intimni, so pa praviloma recipročni, saj si posameznik z osebami večinoma izmenjuje usluge. Velikost in sestava omrežja sta kulturno pogojena; informacijsko-instrumentalno omrežje je relativno veliko omrežje, ki posamezniku zagotavlja usluge in funkcije, ki jih znotraj emocionalno-intimnega in socialnega omrežja ne more dobiti. Po Kahn in T. Antonucci se informacijsko-instrumentalno omrežje pokriva s tretjim krogom. Osebe, ki se nahajajo v tem krogu, egu največkrat nudijo specializirano obliko opore (npr. iskanje zaposlitve). Omrežje je redko, člani pa se med seboj praviloma ne poznajo. globalno omrežje poiščemo s pomočjo reprezentativnega seznama oseb, ki jih posameznik prepoznava. Sestava in velikost omrežja sta kulturno pogojena (Hlebec in Kogovšek 2006, 54). 12

13 Niso pomembna samo egova poimenovanja akterjev v njegovem socialnem omrežju, pač pa tudi lastnosti oz. značilnosti teh omrežij Značilnosti omrežij Med pomembnejše značilnosti pri raziskovanju socialnih omrežij uvrščamo: velikost, sestavo, gostoto, homogenost, moč vezi in geografsko oddaljenost. Velikost omrežja Najenostavnejši koncept socialnih omrežij je njegova velikost. Velikost omrežja je število posameznikov, vključenih v omrežje, ki ga dobimo s seštevanjem vseh oseb, ki jih je anketiranec naštel pri generatorju imen (Iglič 1988a, 10). Večje kot je omrežje, več možnosti ima posameznik, da bo imel hitro na voljo nekoga, ki bi mu lahko pomagal, medtem ko je v manjšem omrežju manj možnosti, da bo kateri koli član v tistem trenutku dostopen (Hlebec in Kogovšek 2003, 115). Gostota omrežja Gostota omrežja nam pove, kolikšen delež alterjev nekega omrežja je v kakršni koli relaciji. Velikost in gostota omrežja pa sta tudi v medsebojni povezanosti. Tako velja, da večje kot je omrežje, manj je gosto, in obratno, manjše kot je omrežje, večja je njegova gostota (Hlebec in Kogovšek 2003, 115). Sestava omrežja Sestava omrežja predstavlja delež prisotnosti alterjev posameznih značilnosti v socialnem omrežju in tako posledično opazujemo kakovost socialne opore s strani članov omrežja (Kogovšek 2001, 76). Homogenost omrežja Homogenost omrežja je opredeljena kot delež tistih alterjev v omrežju, ki se v izbranih dimenzijah ne razlikujejo od ega. V ta delež spadajo alterji omrežja, ki so po demografskih karakteristikah (npr. spol, starost, izobrazba ipd.) 13

14 Moč vezi Najpogosteje se meri tako, da se anketiranca vpraša, kako blizu mu je določen alter. Bližnje vezi (npr. tesni prijatelji) se štejejo za močne vezi, medtem ko se bolj oddaljene vezi (npr. znanci) štejejo za šibke. Drugi načini merjenja moči vezi so še: pogostost stikov, vzajemno priznavanje stika, stopnja večrazsežnosti, dolžina poznanstva, nudenje emocionalne opore, socialna homogenost članov omrežja in drugi. Treba je meriti tako šibke kot močne vezi, saj se njihov pomen in vsebina bistveno razlikujeta (Hlebec in Kogovšek 2006, 34). Geografska oddaljenost Geografska oddaljenost je pomembna informacija za sosedska in prijateljska omrežja oziroma omrežja socialne opore. Za nekatere vrste socialne opore je geografska bližina virov opore izjemno pomembna (Hlebec in Kogovšek 2006, 33 34). Kadar je sestava, gostota in moč socialnega omrežja ustrezna, lahko govorimo tudi o pozitivnem socialnem kapitalu Socialni kapital Igličeva (2004: 158) socialni kapital opredeli kot merilec tistih lastnosti socialnih odnosov med posamezniki, ki omogočajo, da se med njimi razvije sodelovanje. Loči tri ravni socialnega kapitala: makro raven (zaznamujejo jo odnosi med ljudmi, ki se ne poznajo in niso članih istih omrežij), mikro raven (močne socialne vezi med ljudmi, ki se že dolgo poznajo, se pogosto srečujejo ali so v intimnih odnosih) in za mnoge avtorje najpomembnejšo mezzo raven (srednje močne in šibke vezi med ljudmi, ki so vključeni v skupna omrežja, kot na primer vezi s sodelavci, sosedi, ter vezi v večjih prijateljskih skupinah). Socialni kapital na tej (mezzo) ravni je ključen, saj se skozi te vezi oblikujeta skupinska pripadnost in zavzetost, ki presegata primarno raven, ter se vzpostavljajo odnosi zaupanja in vzajemnosti (Jesenšek 2007, 28). Če moram nekam in potrebujem avto, tega pa nimam, imam pa prijatelja, ki ga ima in sem z njim v dobrem odnosu, si ga morda lahko sposodim, da bi dosegel cilj, to pa je vožnja do trgovine. Na koncu bom avto vrnil prijatelju. Kapital torej ni moj, ampak je prijateljev, vendar bom zaradi najinega socialnega odnosa lahko uporabil njegove vire za svoje dobro. Socialni 14

15 kapital je torej kapital, ki ga sprostimo skozi odnose.«in zakaj je tako pomemben, da velja za enega najpomembnejših prispevkov sociologije drugim vedam?»ker je človeški kapital omejen. V življenju ne moremo veliko pridobiti. Lahko se izobrazimo ali se v nečem izurimo. Relativno gledano je to znanje zelo omejeno. Toda poznamo veliko ljudi. Socialne mreže, to so naša poznanstva, so zelo koristne. Vem, da je o prijatelju zelo težko razmišljati kot o viru kapitala, a po drugi strani si prijatelji pomagamo, mar ne? (Sobotna Priloga, 22. maj 2004). Študije socialnega kapitala govorijo o njegovih posledicah na ekonomsko in politično življenje. Vendar analiza omrežij kaže, da ljudje nimajo več ali manj socialnega kapitala, temveč so različno močno vpeti v različne vrste socialnih omrežij (Iglič 2004, 72). Socialna omrežja pogosto enačimo s socialno oporo, čeprav ta dva termina nimata istega pomena, sta med seboj povezana. Kadar je socialno omrežje posameznika primerno in ustrezno, to pomeni, da ima ta isti posameznik tudi dobro socialno oporo. 1.2 Socialna opora Različnih opredelitev socialne opore je prav toliko, kolikor je različne literature na to temo. Različni avtorji različno opredeljujejo socialno oporo, a bistvo je, da jo potrebuje vsakdo med nami, saj se kaj hitro lahko znajdemo v različnih situacijah, ko potrebujemo pomoč in oporo drugih. Socialna opora se namreč nanaša na posameznikovo neposredno umeščenost v specifično socialno okolje (Šadl 2005, 223). Socialna opora je v splošnem vsota vseh dobrodejnih učinkov, ki pozitivno vplivajo na zdravje in počutje posameznika, ne glede na to, ali je oseba pod stresom ali ni. Predvsem gre za dejavnik zaščite pred stresnimi dejavniki in okoliščinami v življenju. Socialna opora vključuje tudi pomoč pri konkretnih nalogah, vodenju, učenju spretnosti, zagotavljanju materialnih sredstev in socialnih stikih, ki so sami sebi namen in služijo prijetnemu preživljanju prostega časa (Rogelj in drugi 2004, 16). Novejše opredelitve poudarjajo, da je socialna opora tudi interakcijski in komunikacijski proces med ljudmi. Danes je raziskovanje socialne opore usmerjeno na široko področje odnosov od integracije znotraj manjših skupnosti do vezi v širšem družbenem omrežju (Novak 2003, 99). 15

16 Raziskovanje socialne opore ima več zgodovinskih virov, ki jih različni avtorji različno interpretirajo. Eden prvih teoretikov, ki je močno vplival na raziskovanje socialne opore, je bil že Durkheim, ki je v svoji študiji o samomoru poudaril prav pomen socialnih odnosov ter to, da njihovo pomanjkanje lahko vodi do samomora (Hlebec in Kogovšek 2003, 107). Sistematično raziskovanje socialne opore se je začelo precej kasneje, šele v sedemdesetih letih 20. stoletja. Izhajalo je iz domneve o pozitivnih učinkih povezanosti v omrežje socialnih odnosov na psihično in fizično zdravje posameznika. Pomembni avtorji, ki so postavili temelje modernemu interdisciplinarnemu raziskovanju socialne opore, so Cobb, Cassel in Caplan. Tretji pomembni vir za raziskovanje socialne opore je bila psihologija skupnosti, v okviru katere se je raziskovalo, kako lahko storitvene dejavnosti pomoči na ravni lokalne skupnosti pomagajo in pozitivno učinkujejo na zdravje ljudi z nezadostnimi načini spopadanja s kritičnimi situacijami. Četrti vir predstavlja področje raziskovanja otroka. Pomemben avtor je bil Bowlby, ki je preučeval stile navezanosti otrok na starše, kar je bila pomembna podlaga za raziskovanje socialne opore v kontekstu osebnostnih značilnosti (Hlebec in Kogovšek 2003, 107). V nadaljevanju so predstavljene različne opredelitve socialne opore, od zgodnejših, ki so jih oblikovali Cassel, Caplan in Cob, do sodobnejših, katerih avtorji so Shumaker, Brownell in Vaux Definicija Raziskovanje socialne opore sega v več zgodovinskih virov. Kot enega izmed prvih teoretikov, ki je vplival na kasnejše preučevanje socialne opore v kontekstu socialnih odnosov in njihove povezanosti z zdravjem ter počutjem, lahko štejemo Durkheima. ki je že v svojem raziskovanju samomora poudaril velik pomen socialnih odnosov in opozoril, da pomanjkanje socialnih odnosov vpliva na povečanje možnosti samomora (Hlebec in Kogovšek 2003, 107). Zgodnejše opredelitve v sedemdesetih letih so poudarjale pretežno emocionalno razsežnost socialne opore, torej socialne opore kot občutka pripadnosti in sprejemanja. Med tri najpomembnejše začetnike sistematičnega raziskovanja socialne opore, ki so tudi izhajali predvsem iz emocionalnega vidika opore in so pomembno vplivali na razvoj tega področja, spadajo že omenjeni Cassel, Caplan in Cob (Vaux v Hlebec in Kogovšek 2003, 103). 16

17 Cassel je izhajal iz prepričanja, da je raziskovanje psihosocialnih procesov izjemno pomembno za razumevanje bolezenskih stanj in da socialna opora igra ključno vlogo pri boleznih, povezanih s stresom (Hlebec in Kogovšek 2003, 103). Za Cassela je ključni element socialne opore povratna informacija. Posameznik dobi največ povratne informacije od njegovih pomembnih (Vaux 1988, 5-6). Iz tega izhaja ugotovitev, ki se osredotoča na socialno oporo kot na zaščito, ki posameznika in njegovo zdravje ščiti pred stresom iz okolja. Cassel pa je tudi že priznaval, da sta stres in opora v nekaterih situacijah neločljivo povezana. Tako lahko stresni dogodek (npr. smrt partnerja) po eni strani zmanjša oporo, po drugi pa povečuje potrebe po opori. Tako je lahko neka vez vir opore in pa tudi vir stresa (Hlebec in Kogovšek 2003, 103). Caplan je izhajal iz prepričanja o pomenu socialnih vezi in njihovem vplivu na potek in izide kriz in življenjskih prehodov, s katerimi se sooča posameznik. Poudarjal je pomembnost vzajemnosti in trajnosti odnosov, vendar jih ni omejeval na najbližje vezi, kot so družinski člani in prijatelji, ampak je upošteval tudi bolj oddaljene vezi, kot so skupine za pomoč, sosedski odnosi ter»skrbniki skupnosti«(npr. lokalni duhovniki in osebni zdravniki). Natančneje je tudi opredelil vrste pomoči, ki jih zagotavlja tak»sistem opore«. Razdelil jo je na tri vrste, ki bi jih danes z uveljavljeno terminologijo poimenovali emocionalna, materialna in informacijska opora (Hlebec in Kogovšek 2003, 104). Tudi Cobb je socialno oporo razumel kot zaščito pred stresom in kot dejavnik dobrega počutja. Od drugih dveh avtorjev se je razlikoval po tem, da je socialno oporo natančno opredelil kot informacijo, ki posamezniku omogoča, da se zaveda, da je ljubljen, sprejet in spoštovan in da pripada sistemu komuniciranja in vzajemnih obveznosti (Hlebec in Kogovšek 2003, 104). Vzajemnost je eden pomembnejših dejavnikov za preučevanje in razumevanje delovanja socialne opore. Nekatere empirične raziskave so pokazale, da vzajemnost lahko vpliva na zadovoljstvo z življenjem in na občutek sreče. Tako so posamezniki, ki v svojih odnosih uravnoteženo izmenjujejo oporo, ponavadi srečnejši in zadovoljnejši (Hlebec in Kogovšek 2003, 104). Tudi poznejši teoretiki in raziskovalci socialne opore, kljub priznavanju socialne opore kot kompleksnega večrazsežnostnega pojma, še vedno poudarjajo primarni pomen emocionalne opore najpomembnejših drugih kot najmočnejšega pojasnjevalnega dejavnika za zmanjševanje stresa in njegovih posledic za zdravje in dobro počutje. Ključni pomen socialne 17

18 opore, ki je v skladu z omenjenimi opredelitvami socialne opore, je v njegovih pozitivnih emocionalnih funkcijah (Hlebec in Kogovšek 2003, 104). Shumaker in Brownell definirata socialno oporo kot»menjavo virov med vsaj dvema posameznikoma, med ponudnikom in porabnikom resursov, pri čemer mora vsaj eden od njiju imeti namen z menjavo izboljšati blagostanje porabnika (Vauxu 1988, 26). Novejše opredelitve pa poudarjajo, da je socialna opora tudi kompleksen interakcijski in komunikacijski proces med ljudmi. Ena izmed najbolj poznanih je Vauxova (1988) opredelitev socialne opore kot kompleksnega pojma višjega reda. Vaux socialno oporo deli na tri osnovne elemente: vire socialne opore, oblike socialne opore ter posameznikovo subjektivno zaznavo oziroma oceno virov in oblik socialne opore. Te tri elemente pa povezuje kompleksna dinamika procesov izmenjave in komuniciranja med posameznikom in njegovim socialnim okoljem (Hlebec in Kogovšek 2003, 105). Bolj kot same definicije socialne opore so za socialno delo pomembni viri, oblike ter zaznava socialne opore Viri socialne opore Posameznikovo socialno omrežje predstavljajo viri socialne opore, na katere se posameznik obrača po pomoč, še posebej v trenutkih krize. V literaturi je mogoče najti več pristopov, ki se ukvarjajo s tem, kdo nudi oziroma zagotavlja socialno oporo. Najpogosteje se pojavljata dva pristopa: hierarhični in relacijski. Oba pristopa se med seboj razlikujeta po kriteriju, kako so potencialni viri razporejeni v skupine. Pri relacijskem pristopu gre za razločevanje med tremi vidiki socialnih vezi (kvantitativni, strukturni in funkcionalni), a več o tem v nadaljevanju; pri hierarhičnem pristopu pa gre za razločevanje po kriteriju bližine oziroma glede na razdaljo do opazovanega vira (Jesenšek 2007, 16). Pearlin razlikuje med tremi skupinami virov socialne opore: Kot celotno socialno omrežje pojmuje najširše opredeljene vire, ki pripadajo posamezniku. Ti viri so meje omrežja, hkrati pa tudi meje socialnih virov. Za vire znotraj socialne skupine je značilno, da so odnosi mnogo bolj neposredni, aktivni in intenzivni kot v celotnem socialnem omrežju. V to skupino sodijo osebe, ki 18

19 živijo v posameznikovi bližini in se z njim poznajo že daljši čas. Za vire znotraj te skupine velja, da se bo posameznik najverjetneje obrnil nanje, ko bo to potrebno. V tretjo skupino socialnih virov sodijo osebe, ki so s posameznikom v intenzivnih medosebnih odnosih. Te osebe, ki so posamezniku najbližje in so z njim v intimnih ter zaupnih odnosih, so osebe, ki mu najpogosteje nudijo emocionalno oporo. (Pearlin v Iglič 1989, 4) Osebno omrežje posameznika delimo na tri območja koncentričnih krogov, ki predstavljajo razširjeno, socialno in emocionalno-intimno omrežje. Center teh treh koncentričnih krogov je anketiranec oz. ego. Alterji sodijo v ostale kroge, bližje centru so, bolj so pomembni za anketiranca. Med člane emocionalno-intimnega kroga spadajo partner, otroci, bližnji sorodniki in dobri prijatelji. Socialno omrežje predstavljajo ostali sorodniki, prijatelji, tudi sosedi in sodelavci. V najbolj oddaljen krog, torej med člane razširjenega omrežja pa spadajo oddaljena družina, sodelavci, nadrejeni, sosedi in profesionalci (Antonucci v Nadoh in drugi 2004, 381). Viri socialne opore predstavljajo del socialnega omrežja, na katerega se posameznik obrača po pomoč in oporo. Omrežja so relativno stabilna tako po velikosti kot sestavi, razen v obdobjih življenjskih prehodov in večjih sprememb. Značilnosti omrežja socialne opore vplivajo na vrednost tega omrežja njegovo občutljivost, dostopnost in zmožnost kot vira opore. Omrežja socialne opore so torej vir, na katerega se lahko posameznik opre v primeru krizne situacije (Hlebec in Kogovšek 2003, ). Socialno oporo delimo na formalno in neformalno oporo. Formalni viri socialne opore ne vsebujejo čustvenih vezi, ampak je odnos profesionalen. Nasprotje formalnih virov so neformalni viri oziroma neformalna oporna omrežja. To so dolgoročni nenadomestljivi viri pomoči, ki se ne plačujejo in temeljijo na čustvenih vezeh. Ti neformalni viri predstavljajo osebe, ki so posamezniku zelo blizu (družinski člani, partner, prijatelji, sosedje in drugi bližnji) (Bojnec 2009, 15). Oblike socialne opore so specifična dejanja oziroma vedenja, ki se vsaj večinoma priznavajo kot dejanja z namenom pomoči posamezniku, bodisi spontano bodisi na prošnjo za pomoč (Hlebec in Kogovšek 2003, 106). 19

20 1.2.3 Oblike socialne opore Thoits pravi, da je socialna opora kot skupina koristnih funkcij, ki jih posamezniku zagotavljajo pomembni drugi. Razlikuje tri vrste socialne opore: emocionalna (nanaša se na ljubezen, spoštovanje, vrednote, empatijo, skrb in skupinsko pripadnost), instrumentalna ali materialna (nanaša se na vzgojo otrok, gospodinjska opravila, finančno oporo in obveznosti povezane z zaposlitvijo) in informacijska opora (pogovarjanje o mnenjih in dejstvih, v zvezi z posameznikovimi tekočimi težavami). Poleg tega pravi, da je učinkovita socialna opora sestavljena primarno iz emocionalne socialne opore, ki jo zagotavljajo pomembni drugi (Thoits v Hlebec 1999, 13). House in Vaux izhajata iz predpostavke, da je socialna opora interakcijski in komunikacijski proces med člani omrežja ali pa gre za kompleksen pretok sredstev in dobrin med člani omrežja. Socialna opora je sicer dinamični proces transakcije med posameznikom in njegovim omrežjem, ki poteka v nekem socialnem kontekstu (Shumaker in Brownell v Vaux 1988, 26). Posameznik mora biti sposoben razviti socialno omrežje, ga ohranjati in aktivirati vire socialne opore ter na osnovi preteklih interakcij razviti vrednotenje opornega omrežja. Te dejavnosti so pod vplivom posameznikovih osebnostnih značilnosti in socialnih kontekstov (Hlebec in Kogovšek 2003, 111). Stroka je prišla do konsenza, da lahko vrste socialne opore razdelimo v štiri skupine: Instrumentalna (tudi materialna) opora se nanaša na pomoč, izmenjavo v materialnem smislu (posojanje denarja, orodja, pomoč pri hišnih opravilih ipd.). Osebe, ki zagotavljajo to vrsto socialne opore, so navadno specializirane osebe, ki niso nujno pomembne in so zamenljive. Informacijska opora se nanaša na informacije, ki jih oseba potrebuje ob kaki večji življenjski spremembi (ob selitvi, iskanju nove službe). To oporo navadno zagotavljajo osebe, ki so tesno povezane s posameznikom. 20

21 Emocionalna opora je pomoč ob večjih ali manjših življenjskih krizah (smrti bližnjega, ločitvi, težavah v družini ali na delovnem mestu). Pri emocionalni opori gre za informacijo, da je posameznik cenjen in sprejet. Emocionalno oporo zagotavljajo osebe, ki so s posameznikom močno in intimno povezane. Ti odnosi so trajnejši in manj variabilni. Druženje, ki predstavlja socialno oporo v obliki neformalnega občasnega druženja (izleti, obiskovanje). Posamezniku daje občutek pripadnosti in izpolnjuje potrebo po socialnih stikih (Kogovšek 2001, 36; Cohen in Wills 1985, 231; Zemljič in Hlebec 2001, 203) Zaznava socialne opore Nekateri teoretiki socialne opore trdijo, da se socialna opora razvija z zgodnjo interakcijo s primarnimi skrbniki. Če so ti prvi odnosi pozitivni, otrok zaznava, da se ljudje zanj zanimajo, ima občutek sprejetosti. Ta občutek sprejetosti vpliva na razvoj otrokovih interakcij z drugimi osebami v okolju, ki na ta način potrdijo njegova pričakovanja. Otrok, ki pričakuje, da bo spoštovan, vstopa v neko situacijo z zaupanjem, samozavestjo. Čez čas se ta občutek sprejetosti utrdi in posploši v splošen model socialne opore (Thompson Ross in drugi 1999, 897). Dobljena opora se večinoma zbira pri prejemniku socialne opore, iz tega vidika je še posebej pomembno, kako posameznik zaznava to oporo. Sprejemanje socialne opore je lahko zaznano drugače, kot je bil dejanski namen dajanja socialne opore. V konkretni situaciji lahko nekdo ponudi pomoč drugemu, vendar lahko ta prejemnik opore zazna dejanje kot oporno, ali pa ga zazna kot neoporno (Kogovšek 2001, 35). Ločimo več razlogov, zakaj nekdo ni zadovoljen s prejeto socialno oporo. Posameznik se lahko ob prejeti opori, na primer počuti preveč nadzorovanega in to v njem povzroči občutek nekompetentnosti (Kogovšek 2001, 38). Drugi razlog za nezadovoljstvo s prejeto oporo je lahko v neustrezni opori v konkretni situaciji. V določeni situaciji se pojavi razkorak med dejanjem, ki je sicer mišljeno kot oporno, a je iz določenih razlogov percipirano kot neustrezno in tako opora zgreši svoj namen in povzroči občutek nezadovoljstva (Kogovšek 2001, 42). 21

22 Na to, kako bo nekdo zaznal socialno oporo, vplivajo razlike v medosebnih značilnostih posameznikov, na primer družabnost, samozavest, samospoštovanje, osamljenost, socialna kompetentnost, emocionalna stabilnost in druge lastnosti. Medosebne značilnosti pogosto bolje pojasnjujejo zaznavo socialne opore kot drugi dejavniki, na primer dejanska socialna opora. To lahko najverjetneje pojasnimo z relativno stabilnostjo teh medosebnih značilnosti (Pierce in drugi v Rogelj in drugi 2004, 17). Običajno je za posameznika pri zagotavljanju socialne opore najpomembnejša družina, zato se v naslednjem poglavju osredotočam nanjo. 1.3 Družina Družina je skupnost oseb na različnih stopnjah razvoja, skupnost, ki skrbi za otroke. Člani družine so povezani na različne načine in so med seboj odvisni. Te povezave in odvisnosti ne izhajajo le iz osnovnih potreb za preživetje, temveč se ves čas sproti razvijajo in dopolnjujejo v čustvenem doživljanju, spoznavnih izkušnjah, oblikovanju socialne podobe in osebne rasti slehernega od družinskih članov (Tomori 1994, 18). Družina je univerzalna institucija in osnovna enota vsake družbe. Družina nastane, ko otrok vstopi v partnerski odnos. Za oblikovanje družine tako potrebujemo tri elemente: moškega, žensko in otroka. Obenem je družina tudi temeljna družbena skupina, ki lahko nastane na tri načine: lahko nastane po biološki poti z rojstvom otroka, po biomedicinski poti, ko so zmanjšane reprodukcijske zmožnosti (je še vedno del naravne poti), po pravni poti, ko se dodeli otroka v družino po zakonski poti (posvojitev, rejništvo) (Tomori 1994, 19). Univerzalne definicije družine ni, vsak avtor jo razlaga drugače, obstajajo pa opredelitve, ki so bolj v skladu s socialnim delom kot druge. 22

23 1.3.1 Definicija Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo (2. člen ZZZDR). Svojo družino nosi v sebi vsakdo ne glede na starost, obdobje zrelosti ali življenjske razmere (Tomori 1994, 12). Enotne definicije družine ni, saj je ta pojem tako širok, da je praktično nemogoče zajeti vse oblike družine v eni sami definiciji. V socialnem delu mora socialna delavka poznati družbene razmere in pluralnost družinskih oblik, poznati mora zakonske in institucionalne oblike pomoči in seveda tudi specifične, v stroki zrasle načine ravnanja v procesu pomoči in sodelovanja. Znanje o pluralnosti družinskih oblik in njihovem sprejemanju je v izhodišču sodelovanja znotraj delovnega odnosa. v socialnem delu moramo biti odprti do samodefinicije družine, se zavedati pluralnosti družinskih oblik, jih sprejemamo in se, vnaprej odpovemo sodbi o tem, kakšna bi družina morala biti; naša naloga je namreč, da skupaj z družino raziščemo, ali in kako se lahko zagotovi dobre pogoje za življenje vseh njenih članov (Čačinovič Vogrinčič 2006, 32). J. B. Wise (2005)meni, da zaznavanje in razumevanje družine glede na različne definicije ali strukture gospodinjstev puščata veliko odprtih vprašanj. Otroci, ki začasno živijo v rejniški družini ali pri sorodnikih razširjene družine, homoseksualni pari in njihovi otroci, družinski člani, ki delajo v drugi državi, otroci, ki prehajajo med dvema staršema, kadar imata skupno skrbništvo, družinski člani, ki so v zaporu ali hospitalizirani, vse to so primeri družin, ki ne ustrezajo številnim definicijam oziroma katerih meje se razširjajo preko gospodinjstva. In z vsemi temi oblikami se srečujemo v socialnem delu z družino (Mešl 2007, 136). Kakršna koli je družina, je pomemben del vsakega posameznika, pri otrocih in mladostnikih pa ima še poseben pomen, saj je eden izmed dejavnikov oblikovanja osebnosti. 23

24 1.3.2 Pomen družine za mlade V zadnjih nekaj desetletjih so opazne pomembne spremembe družinskega življenja, ki jasno kažejo na to, da se družine odmikajo od modernega modela nuklearne družine, sestavljene iz heteroseksualnega poročenega para in otrok (Švab 2006, 63). Spremembe se kažejo v pluralizaciji družinskih oblik: povečanje števila razvez, manj porok in več kohabitacij, naraščanje števila reorganiziranih družin in enostarševskih družin, naraščanje števila istospolnih družin in enočlanskih gospodinjstev. Hkrati se odvija tudi proces zmanjševanja števila družinskih članov kot posledica zniževanja rodnosti (Švab 2001; Rener in druge 2006; Švab 2006). Zaradi vseh sprememb družinskega življenja se v javnosti in ideološki retoriki pojavljajo govori o krizi družine. Problem ni v družinski strukturi, torej v razvezah in enostarševskih družinah, temveč v odsotnosti pravnih in socialnopolitičnih družbenih podpor tem družinam in to je tisto, kar jih dela ranljive (Rener 2000, 104). Družbena funkcionalnost družine se ne izgublja, družina skozi pluraliziranje ne zapada v dekadenco, ampak nasprotno - ima ključno vlogo tako v širšem družbenem kontekstu kot na ravni vsakdanjega življenja posameznikov. Ravno proces družinske pluralizacije je tisti, ki omogoča ohranjanje družine v postmodernih pogojih (Švab 2001, 72-86). Še nečesa ne gre spregledati: študije, ki so doslej obravnavale družinske (ne)podpore mladim ljudem, so se osredotočale na maritalna razmerja in praviloma spregledovale, da razmerje med staršem in otrokom ni nujno najpomembnejše razmerje v otrokovem življenju. Tudi drugi pomembni odrasli (sorodniki, prijatelji, sosedje, svetovalci ), ki nujno ne živijo v skupnem gospodinjstvu z otrokom, so lahko osrednjega pomena v posredovanju ali nadomeščanju starševskega razmerja. Študije o socialni ranljivosti otrok kažejo, da so najbolj ranljivi tisti, ki nimajo podpor v starših in hkrati nimajo nobene druge odrasle referenčne osebe, ki bi ji zaupali (Jones in Wallace v Rener 2000, 105). Pomen družina za mlade je predvsem v funkcijah, ki jih za družina opravlja. 24

25 1.3.3 Funkcije družine Mnoge osebnostne poteze se zastavijo v prvih letih življenja. Prve čustvene in socialne izkušnje izvirajo iz odnosov z najbližjimi osebami v družini. Razvoj osnovnih spretnosti in zbiranje znanj o najpomembnejših življenjskih dejstvih se zastavita v najbolj zgodnem razvojnem obdobju. Prva raziskovanja in prva samostojna spoznanja potekajo v svetu, ki ga določa družina (Tomori 1994, 11). Maslow je človekove potrebe razdelil med osnovne in višje, pri čemer morajo biti praviloma najprej zadovoljene osnovne potrebe, da bi lahko zadovoljili tudi višje potrebe. Najbolj osnovne so fiziološke potrebe, ki jim sledijo potrebe po varnosti, ljubezni, pripadnosti in potreba po spoštovanju. Med višje potrebe so uvrščene kognitivne potrebe (potreba po znanju, razumevanju) in estetske potrebe, najvišja pa je potreba po samoaktualizaciji potreba po uresničevanju potencialov oz. talentov (Kompare 2001, ). Čačinovič Vogrinčičevo (2006) govori o vlogi, ki jo ima družina pri razvoju otroka: Potreba po avtonomiji in povezanosti Ti dve temeljni potrebi govorita o tem, da smo samostojna celota, ki pa hkrati nekomu pripada. Potreba po avtonomiji se izraža kot samoohranitev in širjenje samega sebe, je potreba posameznika po neodvisnosti in samostojnosti, da bi bil to, kar je, da bi se ga videlo in slišalo. Na drugi strani pa je potreba po povezanosti, ki se izraža v ohranjanju in širjenju našega konteksta. Gre za našo potrebo po umeščenosti v skupino, pripadnosti nekomu in nečemu, ki nas opazi in ceni. Želimo, da nas drugi vidijo in sprejmejo takšne, kakršni smo. Občutek, da smo pomembni za druge, nam daje veliko zadovoljstvo. Pravica do resničnosti Vsak otrok potrebuje dovolj dobrih izkušenj, da razvije temeljni občutek lastne vrednosti. Pravica do resničnosti je pravica otroka, da se ga vidi in sliši, da misli, kar misli, in da lahko čuti, kar čuti. 25

26 Sposobnost za ljubezen, pogajanje in konflikt Sposobnost za ljubezen zajema na eni strani položaj lastnih samovrednotenja in samospoštovanja ter pripisovanja pomena drugim v družini, na drugi strani pa nosi tudi sporočilo, da se moramo sposobnosti za ljubezen naučiti. Sposobnost za pogajanje omogoči vsakemu družinskemu članu dovolj avtonomije in obenem dovolj povezanosti. Družina se vedno znova srečuje s konflikti, ki jih mora znati obvladati in reševati bodisi z dogovarjanjem, s sporazumevanjem bodisi s spopadom, v boju drug proti drugemu. Tudi sposobnost za konflikt je pridobljena in naučena sposobnost posameznika, da je zmožen konflikt najprej zaznati in prepoznati, se z njim soočiti ter ga v nadaljevanju reševati oz. z njim živeti. Ohranjanje generacijskih razlik, koalicija med staršema in sprejemanje vloge lastnega spola Starša morata v družinski skupnosti skrbeti, da ohranjata generacijske razlike, da oblikujeta koalicijo med seboj in v odnosu do otroka, otrok pa se mora naučiti sprejemati vlogo lastnega spola, za kar je pomembno, da dobi o njem od staršev pozitivno podobo. Koncept ohranjanja generacijskih razlik je Lidzov koncept in nam sporoča, da sta starša odvisna drug od drugega in ne od svojih otrok. Otrok je tisti, ki potrebuje odvisnost od staršev, da se počuti varnega in lahko mobilizira svoje moči za lasten razvoj, starša pa sta tista, ki skrbita za svojega otroka ter mu nudita del sebe, kar pa zmoreta le tedaj, ko najdeta oporo drug v drugem (Čačinovič Vogrinčič 2006: 44). Predpogoj za koalicijo med staršema je medsebojno spoštovanje, saj se brez njega hitro lahko zgodi, da starša za otrokovo naklonjenost tekmujeta, otrok pa je posledično prisiljen izbirati: lahko se odloči za enega od staršev in se od drugega odvrne ali pa svojo energijo vlaga v to, da ponovno poveže starša, lahko pa ga celo zajamejo občutki krivde za konflikte in nesporazume med staršema (Čačinovič Vogrinčič 2006, 44-48). V kolikor družina zagotavlja uresničevanje vseh potreb posameznika, bo vpliv te družine pozitiven. Izkušnje iz otroštva, tako pozitivne kot negativne, nas spremljajo vse življenje. 26

27 1.3.4 Vpliv družine na posameznika V razvoju osebnosti posameznika se vplivi družine prepletajo z vplivi širšega okolja. Je pa res, da se vse, kar je za otroštvo posameznika res bistvenega, zgodi ravno v družini. Mnoge osebnostne poteze so namreč zasnovane že v prvih letih življenja. Prve čustvene in socialne izkušnje ljudi prav tako izvirajo iz odnosov z najbližjimi osebami v družini. V družini ljudje doživimo tudi prva občutja ponosa in sramu. Od družine pa so odvisne tudi prve posameznikove vrednostne ocene sebe kot samostojnega bitja in v njej dobimo tudi prve predstave o vrednotah nasploh (Tomori 1994, 25). Vpliv družine na posameznika je lahko pozitiven ali negativen, v tem kontekstu govorimo o funkcionalnih in nefunkcionalnih družinah Funkcionalne in nefunkcionalne družine Skynner za izredno zdrave družine, to je družine z neobičajno visoko stopnjo zdravja, navaja naslednje značilnosti: odprta in zaupajoča naravnanost do sočloveka; visoko spoštovanje individualnosti, avtonomije, zasebnosti; odprta, jasna, iskrena komunikacija; trdna starševska koalicija, enakopravnost, delitev moči; fleksibilna kontrola na osnovi dogovarjanja v temeljni hierarhiji: starši-otrok; spontana interakcija, humor, duhovitost; visoka raven iniciativnosti; podpiranje spoštovanja med družinskimi člani (Skynner, 1982; povz. po Čačinovič Vogrinčič, 1998). Materinska ljubezen je podobna zdravilu. Če jo dajemo v premajhnih količinah, ne deluje, če jo jemljemo v prevelikih količinah, škoduje. Da bodo otroci srečnejši, bolj zadovoljni in tudi bolj zdravi, je treba najti»zdravilno«, srednjo količino materinske ljubezni (Brajša 1987, 34). 27

28 Marsikatera družina svoje vloge ne opravlja zadostno ali je sploh ne opravlja in takšni družini pogosto rečemo nefunkcionalna družina. Te družine so najbolj omejene glede pogajanja in prilagajanja razvojnim zahtevam v situacijskih krizah. Njihovi člani imajo največ težav pri reševanju ambivalence in določanju ciljev. Bistveno pomanjkanje in obenem tudi največja potreba te družine je povezanost in interakcija. Take družine imajo skromno določeno strukturo moči, kar vodi do nejasne, neučinkovite in nezadovoljive komunikacije, ekstremnih težav pri postavljanju osebnih mej ter malo pogajalskih spretnosti, prisoten je depresiven oz. ciničen ton. Strukturo moči v družini je težko definirati, komunikacija pa je kronično neučinkovita. Značilno za družinske člane je pomanjkanje namenjanja pozornosti drug drugemu, koalicija staršev pa je ena sama»zmešnjava«. Člani strogo nefunkcionalne družine zanikajo minevanje časa in njegov vpliv na odraščanje in razvoj, staranje in smrt. Vedenje in čustva članov se pogosto kažejo v popolni ravnodušnosti do spreminjajočih se sposobnosti družinskih članov. Družinski člani se zelo težko veselijo prihodnosti in delajo učinkovite načrte. Ambivalenca je značilno izražena zaporedno. To pomeni, da člani družine poskušajo najprej izraziti eno stran in nato drugo, prisotna so močna mešana čustva, ki jih čutijo drug proti drugemu. V tej ambivalentni komunikaciji je precej»lepila«in poslušalec je nesposoben razumeti in narediti logične sklepe na osnovi popolnoma nasprotne komunikacije (Novak 2011, 39-40). V koliko je matična družina nefunkcionalna v tolikšni meri, da lahko ogrozi otrokov razvoj, je lahko ena izmed alternativ tudi rejništvo. V naslednjem poglavju zato predstavljam nekatere temeljne vidike rejniškega sistema. 1.4 Rejništvo Rejništvo je ena izmed možnih oblik pomoči otroku in njegovi družini. Je specifična oblika družbene skrbi za otroka oz. mladostnika, ki iz različnih razlogov v danem trenutku ne more živeti v svoji matični družini. Od rejniške družine, kamor je nameščen otrok, se pričakuje, da otroku omogoči zdravo rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Pomembno je, da se otrok v novem družinskem okolju počuti kot sprejet član skupine oz. družine (Repotočnik 2000, 10 11). 28

29 Rejništvo ne zajema zgolj ukrepa odvzema otroka staršem, ampak je veliko več. Označuje trdo delo, ki se začne še preden otrok zaživi v rejniški družini. Rejništvo predstavlja za otroka nov način življenja in dragoceno priložnost za pridobitev pozitivnih izkušenj, pomembnih za vso življenje. Rejništvo je delo v rejniškem sistemu, ki združuje vse pomembne akterje, da skozi proces sodelovanja delujejo v smeri zagotavljanja otrokovih koristi (Bezjak 2012, 31). Rejništvo je opredeljeno v zakonodaji, z definicijami pa se večinoma ukvarja stroka socialnega dela Definicija Rejništvo je oblika družinsko pravnega varstva mladoletnikov, ki se izvaja z nego, vzgojo in oskrbovanjem v tuji družini, tj. pri osebah, ki niso mladoletnikovi starši (oziroma posvojitelji) niti skrbniki, pač pa so lahko njegovi sorodniki. Mladoletnika v rejništvo odda center za socialno delo na podlagi odločbe, zakon pa dovoljuje, da starši tudi sami oddajo otroka v rejništvo. Rejništvo je odplačno razmerje: rejnik dobi za svoje delo rejnino (Zupančič 1999, 165). Rejništva ne moremo kvalitetno opravljati, če ga ne opravljamo v sistemu, skupaj z vsemi, ki so del življenja otroka, ki je v rejništvu: z otrokom, njegovima matično in biološko družino ter vsemi drugimi, ki se pojavljajo v otrokovem življenju kot pomembne osebe. Socialna delavka je tista, ki mora znati nagovoriti te ljudi, da se bodo pridružili edinstvenemu projektu. To je delovni projekt, ki ni usmerjen zgolj v pomoč in iskanje rešitev, ampak v kompletno izboljšanje življenja in počutja vseh udeleženih. Slednje naj bi bil tudi glavni smisel individualne projektne skupine, ki je definirana v zakonu (Mali 2003, 68). Kot vsaka dejavnost, je tudi rejništvo doživelo svojo evolucijo oz. razvoj, ta razvoj pa poteka še danes. 29