UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Socialna pedagogika Natalija Kujavec IZ REJNIŠTVA V VZGOJNI ZAVOD Magistrsko delo Ljubljana, 2017

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Socialna pedagogika Natalija Kujavec IZ REJNIŠTVA V VZGOJNI ZAVOD Magistrsko delo Ljubljana, 2017

2 UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Socialna pedagogika Natalija Kujavec IZ REJNIŠTVA V VZGOJNI ZAVOD Magistrsko delo Mentorica: doc. dr. Nataša Zrim Martinjak Ljubljana, 2017

3 Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetlice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, a v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova. (Tone Pavček) Iskrena hvala mentorici doc. dr. Nataši Zrim Martinjak za vso pomoč in strokovno usmerjanje pri pisanju magistrskega dela. Hvala vsem sodelujočim strokovnjakinjam, ki so si vzele čas za intervjuje. Hvala tebi, mami, ki si me vsa ta leta bodrila. Hvala za ves tvoj čas, ki si ga preživela z vnukinjo, medtem ko sem jaz vse moči usmerila v magistrsko delo. Hvala tebi, Gašper, da si me»prenašal«in spodbujal. Hvala tebi, Tjaša, ki si verjela vame in me spodbujala. Hvala tebi, Sanja, za varstvo Brine. Hvala družini za pomoč, podporo in varstvo Brine. Največja hvala pa tebi, moja predraga Brina. Vsak dan mi daješ moč in upanje, da zmorem.

4

5 POVZETEK Magistrsko delo problematizira vprašanje premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. Z rejništvom naj bi bila urejena skrb za otroke oziroma mladostnike, ki zaradi najrazličnejših težav ne morejo živeti v matični družini. V posameznih primerih rejniške družine niso zmožne uresničiti svoje vzgojne funkcije, ki bi otroku oziroma mladostniku omogočala celostni razvoj. V teh primerih vzgojno funkcijo in skrb za otroka oziroma mladostnika prevzamejo vzgojni zavodi, kar pomeni premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejništva v institucijo. Osrednji cilj magistrskega dela je raziskati, kako se s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode spoprijemajo strokovnjaki z omenjenega področja. V teoretičnem delu je opredeljena primarna družbena skupina vsakega posameznika družina, in njene glavne naloge. Zaradi lažjega razumevanja prehoda iz matične družine v rejniško družino in prehoda iz rejniške družine v vzgojni zavod sta v nadaljevanju obravnavana pojma funkcionalne in disfunkcionalne družine. Sledijo opredelitve rejništva in rejniške dejavnosti ter pogojev za izvajanje rejniške dejavnosti, pri čemer izhajam iz zakonske podlage omenjenega področja. Za tem so opredeljene vloge in naloge rejnika in namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino. V nadaljevanju so prikazane vloge in naloge centrov za socialno delo na področju nameščanja otrok oziroma mladostnikov v rejniško družino oziroma vzgojne zavode. V sklepnem teoretičnem delu pa so predstavljeni vzgojni zavodi in navedeni poglavitni razlogi, zakaj nekoga namestijo vanje. V empiričnem delu je uporabljena deskriptivna in kavzalna-neeksperimentalna raziskovalna metoda ter kvalitativni raziskovalni pristop. S pomočjo delno strukturiranih intervjujev sem z vidika treh strokovnih delavk, zaposlenih na centrih za socialno delo, in treh vzgojiteljic, zaposlenih v vzgojnih zavodih, analizirala, kako poteka prehod otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da so dejavniki premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniške družine v vzgojne zavode pri posameznem primeru različni. Glede na izjave strokovnjakinj, ki so sodelovale v raziskavi, jih lahko razdelimo na dejavnike, ki izhajajo iz otroka oziroma mladostnika, na dejavnike, izhajajoče iz rejniške družine, ter na dejavnike vzajemne povezanosti. Iz raziskave je razvidno, da se problematika pojavlja predvsem zaradi delne pomanjkljivosti zakonskih predpisov na področju nameščanja v rejniško družino, slabo izobraženih rejnikov s področja čustvenih in vedenjskih težav otrok oziroma mladostnikov ter neustreznega števila strokovnjakov, zaposlenih na centrih za socialno delo. Ključni pogoj za soočanje z omenjeno problematiko je sodelovanje vseh strokovnjakov. Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da na vrsto namestitve otroka oziroma mladostnika vpliva njegova starost v času, ko strokovni delavci odločajo o namestitvi. Ključne besede: premeščanje otrok oziroma mladostnikov iz rejniške družine v vzgojni zavod, rejniška družina, otrok oziroma mladostnik v rejništvu, centri za socialno delo, vzgojni zavodi.

6 SUMMARY The master s thesis problematizes the question of moving children and adolescents from foster families to residential treatment institutions. Foster care should be a solution for children and adolescents who are from various reasons unable to live in their original family. Foster families are in certain cases incapable of fulfilling its educational function which enables the child s development. In these instances residential treatment institutions take over child s wellbeing and education, which means transferring the child or adolescent into an institution. The main goal of the thesis was to research how professionals from the mentioned field, deal with the issue of transferring children and adolescents from foster homes to residential treatment centres. The theoretical part defines the primary social group of every individual family and its main tasks. For easier understanding of the transition from the original family to a foster family and the transition from a foster family to a residential treatment institution, the terms functional and dysfunctional family are further explained. It is followed by the definition of a foster family and foster care and conditions under which it can take place, based on the legal basis of the mentioned area. Roles and assignments of a foster parent and placement of a child or adolescent into foster family are defined by it. Then we move on to the roles and assignments of centres for social work in regard to placement of children and adolescents into foster homes or residential treatment institutions. The theoretical part is concluded by presentation of residential treatment institutions and a list of main reasons why somebody should be placed into them. Empirical part uses descriptive and causal non-experimental research method and qualitative research approach. I analysed the transition of children or adolescents from foster homes to residential treatment institutions with the help of partially structured interviews from the viewpoint of three professionals employed at the centres for social work and three nursery school teachers employed in residential treatment institutions. Research proved that there are different factors regarding each individual case when placing children or adolescents from foster homes to residential treatment institutions. According to statements from experts who participated in the research, we can divide them into factors that originate from the child or adolescent, factors that originate in the foster family and factors of mutual connection. Research shows that problems arise mostly from partial insufficiencies of the legal statues regarding placement into a foster family, badly educated foster parents from the area of emotional and behavioural troubles of children or adolescents and due to insufficient number of professionals employed at centres for social work. Key solution for the mentioned problem is cooperation of all experts together. Research shows that age of the child or adolescent at the time of placement, influences the type of their placement. Key words: transferring a child or an adolescent from a foster family to a residential treatment institution, foster family, child or adolescent in foster care, centres for social work, residential treatment institutions.

7

8 KAZALO VSEBINE UVOD... 1 I TEORETIČNI DEL DRUŽINA Definicija družine Naloge družine Funkcionalna družina in disfunkcionalna družina OPREDELITEV REJNIŠTVA IN REJNIŠKE DEJAVNOSTI Namen rejništva IZVAJANJE REJNIŠKE DEJAVNOSTI Normativi za izvajanje rejniške dejavnosti Usposabljanje kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti Rejniška pogodba (Ne)uspešnost rejništva Primerni in neprimerni motivi za izvajanje rejniške dejavnosti Oblike rejniške dejavnosti VLOGA IN NALOGE REJNIKA Zakonsko določene dolžnosti rejnika NAMESTITEV OTROKA OZIROMA MLADOSTNIKA V REJNIŠKO DRUŽINO Kratkotrajno ali dolgotrajno rejništvo Najpogostejši dejavniki za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino CENTER ZA SOCIALNO DELO Naloge centrov za socialno delo pri izvajanju rejniške dejavnosti... 19

9 6.1.1 Izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti Naloge, povezane z izvajanjem rejniške dejavnosti Ostale naloge centrov za socialno delo, povezane z izvajanjem rejniške dejavnosti REJNIŠKO DRUŠTVO SLOVENIJE VZGOJNI ZAVODI Sodelovanje centrov za socialno delo in vzgojnih zavodov Težave v sodelovanju centrov za socialno delo in vzgojnih zavodov Vzgojni zavod ali rejniška družina Namestitev v vzgojni zavod II EMPIRIČNI DEL OPREDELITEV PROBLEMA CILJI RAZISKAVE RAZISKOVALNA VPRAŠANJA RAZISKOVALNA METODOLOGIJA Vrsta raziskave Vzorec Merski pripomočki Postopek zbiranja podatkov Postopek obdelave podatkov ANALIZA INTERVJUJEV Analiza prvega intervjuja Analiza drugega intervjuja Analiza tretjega intervjuja Analiza četrtega intervjuja Analiza petega intervjuja... 44

10 5.6 Analiza šestega intervjuja INTERPRETACIJA REZULTATOV Najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod Področja problematike slovenskega sistema premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Soočanje strokovnih delavcev s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Dejavniki, ki jih strokovni delavci upoštevajo pri sprejemanju odločitve za namestitev SKLEP RAZMISLEK O DELU IN PREDLOGI ZA NADALJNJE RAZISKOVANJE SEZNAM LITERATURE PRILOGE Vprašanja za delno strukturiran intervju s strokovnimi delavkami na centrih za socialno delo Vprašanja za delno strukturiran intervju s strokovnimi delavkami v vzgojnih zavodih... 65

11 KAZALO TABEL Tabela 1: Število otrok v rejništvu po starostni strukturi KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Primer kodiranja intervjuja strokovnjakinje S Preglednica 2: Najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev KAZALO SLIK Slika 1: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja Slika 2: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja Slika 3: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja Slika 4: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja Slika 5: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja Slika 6: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja

12 UVOD Področje rejništva je eno izmed področij, ki me je zaradi razširjene problematike zanimalo vsa leta študija. Želja po boljšem poznavanju omenjenega področja in problematike me je vodila, da sem tekom študija sodelovala z mladostniki, ki so bili nameščeni v rejniške družine. V praksi sem se srečala tudi s premestitvijo mladostnikov iz rejniške družine v vzgojni zavod. Zaradi iskanja odgovora na vprašanje, kako se nadaljuje življenjski potek otrok oziroma mladostnikov, ko niso več nameščeni v rejniški družini, sem se odločila raziskati področje z vidika strokovnih delavcev, ki delujejo na področju omenjene problematike. Na leto je v Sloveniji iz rejniških družin v vzgojne zavode nameščenih med pet in šest otrok oziroma mladostnikov. Število otrok oziroma mladostnikov, ki so iz rejniških družin premeščeni v vzgojne zavode, je torej relativno veliko glede na dejstvo, da naj bi bilo z rejništvom pokrito področje skrbi za otroke oziroma mladostnike, ki zaradi težav v matični družini v njej ne morejo živeti. Socialni pedagogi smo tisti profil strokovnih delavcev, ki se lahko zaposluje v vzgojnih zavodih in se zato srečuje tudi s primeri premestitev otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. Delo na tem področju zahteva sodelovanje s centri za socialno delo, ki najpogosteje odločajo o najprimernejši namestitvi otroka oziroma mladostnika. Centri za socialno delo imajo iz tega razloga pomembno vlogo za nadaljnji življenjski potek otroka oziroma mladostnika. Spoznala sem, da je omenjena problematika zelo specifična. Prehajanje otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode ima slabo zakonsko podlago. Raziskava magistrskega dela predstavi vlogo strokovnjakov na področju in v procesu premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. V raziskavi ugotovim najpogostejše dejavnike, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod, področja problematike slovenskega sistema premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgoje zavode, kako se z omenjeno problematiko soočajo strokovni delavci na centrih za socialno delo in vzgojitelji v vzgojnih zavodih ter katere dejavnike upoštevajo strokovni delavci pri nameščanju v rejniško družino ali vzgojni zavod. 1

13 I TEORETIČNI DEL 1 DRUŽINA 1.1 Definicija družine V družino se rodimo, v njej živimo in se učimo. Družina je primarna družbena celica, ki v prvih letih posameznikovega življenja vpliva na njegovo dojemanje sveta. G. Čačinovič Vogrinčič (1998) omenja, da je družina prvi socialni sistem otroka in da so starši pomembni drugi, ki si jih otrok ne more izbrati sam, a pomembno vplivajo na njegovo doživljanje sveta. M. Bergant (1981), T. Rener, M. Sedmak, A. Švab in M. Urek (2006), M. Tomori (1994) ter D. Zaviršek (2009) družino opredelijo kot skupnost, v kateri skupaj živita vsaj dve generaciji in v katero se rodijo otroci. M. Nastran Ule (1993) pravi, da se znotraj vsake družine vseskozi razvijajo pomembni socialni odnosi. Avtorica (prav tam) meni, da je družina v družbi priznana kot institucija, zaradi funkcij, ki jih nosi (npr. skrb za otroke, vzgoja otrok, biološka reprodukcija ipd.). J. Lepičnik Vodopivec (1996) izpostavlja, da je družina tista, ki povezuje posameznika in družbo. Avtorica (prav tam) doda, da otroka v najzgodnejših stopnjah razvoja ščiti pred vplivom družbenega okolja, v kasnejših stopnjah pa ga postopoma pripravlja na življenje v družbi. A. Švab (2001) trdi, da družina ni zgolj pasiven objekt, ki se spreminja pod vplivom družbenih vrednot in norm, temveč aktiven objekt, ki vstopa v družbeno življenje, se mu prilagaja in ga spreminja. G. Čačinovič Vogrinčič (2006) doda, da se znotraj vsake družine izražajo relativno trajne strukture statusov in vlog, zaradi česar se v vsaki družini vzpostavi zanjo značilna posebna struktura moči in načinov vodenja. Družina nima enopomenske definicije, saj obstaja pluralizacija družinskih oblik, s tem pa tudi neskončno možnosti za njeno definiranje (Švab, 2001). Iz izpostavljenih definicij je razvidno, da je družina pomembna družbena skupina, saj vpliva na posameznikovo dojemanje sveta, hkrati pa ima veliko vlogo za otrokovo prilagoditev v družbi. 1.2 Naloge družine Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004) 1 določa, da so naloge družine usmerjene na skrb za otrokovo korist. V ZZZDR (2004) je opredeljeno, da so naloge družine zadovoljevanje čustvenih, psihosocialnih in materialnih potreb otroka ter odgovornost do otroka, pri čemer morajo biti v družini upoštevane tudi njegove želje. M. Tomori (1994) omenja, da družina lahko naloge opravlja na ustrezen ali neustrezen način. Glede na načine opravljanja nalog lahko družine razdelimo na funkcionalne in disfunkcionalne. Prvi tip družine je funkcionalna družina, kjer se naloge opravljajo konstruktivno. Drugi tip družine pa je disfunkcionalna družina, kjer se naloge opravljajo nekonstruktivno (prav tam). Chapman in Chapman (2009) dodata, da vsaka družina oblikuje strategije reševanja težav. Te pa razkrivajo, kako družina deluje. 1 V nadaljevanju ZZZDR (2004). 2

14 V obeh omenjenih tipih družin prihaja do trenj in sporov, a v funkcionalni družini prevladuje občutek varnosti, vsi člani pa lahko enakovredno delijo in zastopajo svoje mnenje. V nadaljevanju se s pomočjo strokovnih teoretičnih izhodišč opredelim do obeh tipov družin, saj nam družinsko funkcioniranje razkrije morebitne težave za nameščanje otrok oziroma mladostnikov v rejniške družine ali vzgojne zavode. 1.3 Funkcionalna družina in disfunkcionalna družina Vsaka družina deluje na sebi znan način. A. Švab (2001) pravi, da se v vsaki družini pojavljajo težave, nasprotujoča si mnenja in trenja med družinskimi člani. Cowan in C. Pape Cowan (2002) omenjata, da na otrokov razvoj v posamezni družini pogosto vplivajo predvsem lastnosti in vedênje staršev, medosebni odnosi med staršema ter odzivanje staršev na otroka. Simon in Stierlin (1984, v Poljšak-Škraban, 2007) izpostavljata, da v funkcionalnih družinah prevladuje pozitivna čustvena klima, kjer se lahko skozi različna časovna obdobja družina spreminja in prilagaja, kjer so razmerja in odnosi med posameznimi člani družine uravnoteženi in so meje med posameznimi generacijami realne in funkcionalne. Z. Zalokar Divjak (2001) doda, da so vloge družinskih članov znotraj funkcionalne družine enakomerno razporejene. Avtorica (prav tam) pravi, da vsak družinski član pozna svoje vloge, se jih zaveda in jih sprejema ter opravlja. M. Tomori (1994) trdi, da je poglavitna značilnost funkcionalne družine, da so v njej pravila prilagodljiva glede na obdobje, v katerem se družina nahaja. M. Tomori (1994) pravi, da je stabilna, dobro delujoča oziroma funkcionalna družina tista, ki: vsem družinskim članom omogoča, da razvijajo zaupanje vase in v sočloveka, mladostnikom pomaga razvijati vrednostni sistem do sebe in do sveta, ustvarja prostor, v katerem otrok oziroma mladostnik ob prvih stiskah in izgubah dobi podporo in pomoč, ter ga nauči ustreznega odzivanja v podobnih situacijah, nauči člane družine, da znajo vzpostaviti mejo med seboj in drugimi, saj je to ključnega pomena za razvoj avtonomne osebnosti in samostojnega razmišljanja, družinskim članom omogoča ustvarjati pozitivno samopodobo, s pomočjo porazdelitve vlog med člani nauči prevzemati odgovornost za svoja dejanja, nauči vodenja, nauči družinske člane izražanja svojega mnenja in komunikacijskih veščin za razvijanje odnosov znotraj in zunaj družine, nauči člane družine, da znajo prepoznati svoja čustva, jih znajo izražati in sprejemati, in jih uči empatije ter spoštovanja drugih oseb, nauči strategije za premagovanje stresa, 3

15 posreduje pravila družbe, opozarja na morebitne nevarnosti in uči omejitve ter spodbuja osebnostni razvoj vseh družinskih članov. Funkcionalna družina je torej tista, ki se osredotoča na to, da bo vsak družinski član pridobil kompetence za spopadanje s pomembnimi življenjskimi položaji in se bo v njih odzival konstruktivno, hkrati pa se bo razvijal skladno z družbenimi normami. Zaradi najrazličnejših rizičnih dejavnikov lahko družina postane disfunkcionalna. Krajnčan (2006) pravi, da so dejavniki tveganja za nastanek disfunkcionalne družine predvsem pogosti prepiri med družinskimi člani, prevračanje krivde na otroka, pomanjkanje prijaznosti med člani družine, (fizične, spolne, psihične) zlorabe, šibko posredovanje temeljnih vrednot ter nestabilna vzgoja staršev. Lewis (1989, v Poljšak- Škraban, 2007) doda, da so lahko rizični dejavniki za nastanek disfunkcionalne družine neučinkovita komunikacija med družinskimi člani in nezmožnost reševanja težav, manipuliranje med člani družine ter igra moči med njimi. Tako Lewis (1989, v Poljšak-Škraban, 2007) kot tudi Krajnčan (2006) poudarjata, da v disfunkcionalnih družinah starša pogosto tekmujeta v razmerju moči in naklonjenosti do otroka, pri čemer se pojavljajo nenehni boji za njegovo ljubezen. Dejavniki tveganja za nastanek disfunkcionalne družine so lahko tudi enkratne življenjske situacije (npr.: smrt v družini, rojstvo novega družinskega člana, ločitev staršev ipd.), ki porušijo družinsko ravnovesje. Poleg omenjenih dejavnikov tveganja na nastanek disfunkcionalne družine lahko vplivajo tudi otrokove težave (npr.: stigma zaradi različnih primanjkljajev, institucionalen vpliv, disfunkcionalnost otroka ipd.). Neugoden vpliv na družino imajo lahko tudi družbeno pogojeni položaji, med katere lahko prištevamo izgon, diskriminacijo, selitve ipd. (Krajnčan, 2006). Avtorji Bürger (1998, v Krajnčan, 2006), Lewis (1989, v Poljšak-Škraban, 2007) in M. Tomori (1994) pravijo, da so poglavitni razlogi za nastanek disfunkcionalne družine: stres in stresne situacije, osebnostne težave enega ali obeh staršev, neizpolnjevanje starševske vloge in odgovornosti, konflikti med starši, nejasna komunikacija in neustrezna vzgoja ipd. 2 OPREDELITEV REJNIŠTVA IN REJNIŠKE DEJAVNOSTI V Republiki Sloveniji je rejništvo inštitut družinskega prava, ki je urejen z ZZZDR (2004). Izvajanje rejniške dejavnosti pa je predmet posebnega zakonskega urejanja, opredeljenega z Zakonom o izvajanju rejniške dejavnosti (2002) 2. V ZZZDR (2004) je rejništvo opredeljeno»/ / kot posebna oblika varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši.«zird (2002) pa»/ / ureja pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje te dejavnosti, način izvajanja rejniške 2 V nadaljevanju ZIRD (2002). 4

16 dejavnosti, način in njeno financiranje ter nekatera druga vprašanja, povezana z izvajanjem rejniške dejavnosti. Na podlagi 75. člena ZIRD je bil sprejet tudi Pravilnik o pogojih in postopkih za izvajanje zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (2003) 3.«V drugi točki 2. člena ZIRD (2002) je zapisano, da je rejniška dejavnost»/ / dejavnost rejniških družin, ki izvajajo rejništvo. Izvajanje rejniške dejavnosti je enotno urejeno za vse rejnike / /.«Na podlagi podpisa Konvencije o otrokovih pravicah, ki je v Republiki Sloveniji stopila v veljavo 25. junija 1991, je Republika Slovenija dolžna upoštevati določila in načela, ki jih konvencija določa (Konvencija o otrokovih pravicah, v Vojnovič, Otavnik in Pleško, 2009). Za vse otroke, ki zaradi najrazličnejših vzrokov ne morejo živeti v svoji matični družini, mora država podpisnica Konvencije o otrokovih pravicah upoštevati prvo točko 20. člena konvencije, ki predpisuje, da ima»/ / otrok, ki je začasno ali za stalno prikrajšan za svoje družinsko okolje ali katerega koristi ne dopuščajo, da bi še naprej ostal v tem okolju, pravico do posebnega varstva in pomoči, ki mu jo zagotovi država (Konvencija o otrokovih pravicah, v Vojnovič, Otavnik in Pleško, 2009).«Država podpisnica Konvencije o otrokovih pravicah mora otroku skladno z zakonodajo države zagotoviti ustrezno in primerno skrb, ki je najustreznejša za njegovo nadaljnje življenje in je lahko ali rejništvo ali posvojitev ali nastanitev v ustreznih ustanovah, namenjenih skrbi za otroke (prav tam). G. Čačinovič Vogrinčič (2006, str. 104) pravi:»rejniški sistem je ustvarjen za otroka, da mu zagotovi dobre življenjske pogoje, ko jih matična družina ne more.«t. Rakar idr. (2010) rejništvo opredeljujejo podobno kot Konvencija o otrokovih pravicah (v Vojnovič, Otavnik in Pleško, 2009) in G. Čačinovič Vogrinčič (2006), saj izpostavljajo, da je rejništvo namenjeno skrbi za otroke oziroma mladostnike v času, ko v matični družini nimajo urejenih pogojev za življenje, tako da jim mora država nujno zagotoviti varne in optimalne pogoje za rast in razvoj zunaj njegove matične družine in skladno z vsemi otrokovimi pravicami. M. Končina Peternel (1998) in I. Gajšek (2011) izpostavljata, da je treba v družino s pomočjo državnih aparatov poseči vsakokrat, ko v njej ni poskrbljeno za dobrobit otroka. Obe avtorici menita (prav tam), da je poseg v družinsko zasebnost in avtonomijo nujen, kadar je potrebno ukrepati v najboljšo korist otroka oziroma mladostnika, četudi to pomeni, da se otroka oziroma mladostnika premesti iz matične družine v rejniško družino. 2.1 Namen rejništva V 154. členu ZZZDR (2004) je zapisano, da je namen rejništva,»/ / da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.«t. Rakar idr. (2010) pravijo, da je glavno, da se na prvo mesto postavi otroka, njegove potrebe, lastnosti, posebnosti in vso zgodovino, ki jo je ustvaril v svojem življenju. Osrednji namen rejniške družine je, da zavzema realne cilje in je pripravljena veliko vložiti v odnos z otrokom (Crnkovič, 2008). I. Gajšek (2011, str. 379) pravi, da je ključni namen rejništva»/ / predvsem varstvo in vzgoja mladoletnikov, ki začasno ne morejo bivati v svoji lastni družini. Rejništvo je namenjeno zaščiti in koristi otroka.«3 V nadaljevanju Pravilnik (2003). 5

17 3 IZVAJANJE REJNIŠKE DEJAVNOSTI Postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti je zapisan v ZIRD (2002) od 8. do 15. člena. Oseba, ki želi postati rejnik, mora na center za socialno delo 4 vložiti vlogo za izvajanje rejniške dejavnosti. Pristojni CSD nato ugotavlja, ali kandidat izpolnjuje vse pogoje, ter izdela oceno o primernosti kandidata in njegove družine za izvajanje rejniške dejavnosti. Za oceno primernosti mora CSD upoštevati vsa merila iz 31. člena ZIRD (2002), ki se osredotočajo na upoštevanje vseh dejavnikov, ki bi lahko pozitivno ali negativno vplivali na psihosocialni razvoj otroka. Glede na omenjeni člen mora CSD ugotoviti tudi primernost bivalnih pogojev celotne družine, pri čemer je poudarek na primernosti prostorov in opreme, namenjene otroku oziroma mladostniku, ki naj bi ga sprejeli v rejništvo. V 5. členu ZIRD (2002) je določeno, da mora oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, zadostiti osnovnim pogojem. Pogoji za izvajanje rejniške dejavnosti so: stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zaključena vsaj poklicna oziroma strokovna izobrazba in polnoletnost. ZIRD (2002) določa tudi izjemne okoliščine, v katerih ima lahko izvajalec rejniške dejavnosti nižjo stopnjo izobrazbe od določene, če se izkaže, da bi bil najprimernejši rejnik posameznega otroka oziroma mladostnika. 7. člen ZIRD (2002) predpisuje, da lahko rejniško dejavnost opravlja tudi otrokov oziroma mladostnikov sorodnik, če CSD otroka oziroma mladostnika ugotovi, da je to v otrokovo oziroma mladostnikovo korist. T. Rakar idr. (2010) pravijo, da mora komisija za izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti izmed vseh prejetih vlog izbrati tiste, ki ustrezajo zakonskim pogojem in potrebam v praksi. Omejitve za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti so zapisane v 6. členu ZIRD (2002). Rejnik glede na omenjeni 6. člen ZIRD (2002) ne more postati:»oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica; oseba, ki živi skupaj z osebo, kateri je odvzeta roditeljska pravica; oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost; oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ter kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katerega se storilec preganja na predlog; oseba, ki živi skupaj z osebo, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ter kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katerega se storilec preganja na predlog.«poleg omejitev za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti pa ZIRD (2002) določa tudi dejavnike, ki vplivajo na prenehanje izvajanja rejniške dejavnosti. Rejniku dovoljenje preneha, če odjavi izvajanje rejniške dejavnosti, če se opravi 4 V nadaljevanju CSD. 6

18 odvzem dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti ali če oseba, ki izvaja rejniško dejavnost, umre. Razlogi za odvzem dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti so glede na 16. člen ZIRD (2002): CSD ugotovi, da rejnik izvaja rejniško dejavnost v nasprotju s koristmi otroka, ugotovi se, da je nastopil kateri izmed razlogov iz 6. člena ZIRD (2002), rejnik ne opravi obveznega dopolnilnega usposabljanja v skladu z 28. členom ZIRD, rejnik ne začne izvajati rejniške dejavnosti v treh letih od pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, rejnik po strokovni oceni ni več primeren za izvajanje rejniške dejavnosti, rejnik pet let ni imel nameščenega nobenega otroka oziroma mladostnika v rejništvo. 3.1 Normativi za izvajanje rejniške dejavnosti Na področju rejništva so v ZIRD (2002) opredeljeni minimalni normativi za izvajanje rejniške dejavnosti. V 23. členu ZIRD (2002) je opredeljeno, da ima lahko rejnik v rejništvo hkrati nameščene največ tri otroke oziroma mladostnike. Normativ se lahko zviša v primeru namestitve sorojencev v eno rejniško družino in v primeru, da je namestitev otroka oziroma mladostnika k točno določenemu rejniku v njegovo korist. V 25. členu Pravilnika (2003) so podani razlogi, na podlagi katerih je normativ lahko znižan. Normativ se lahko zniža v primeru, da je v rejniško družino nameščen otrok oziroma mladostnik s težavami v duševnem razvoju, s telesno prizadetostjo, s ČVT, s hudimi prilagoditvenimi težavami, težko boleznijo ali hudo zlorabo. I. Gajšek (2011) v svojem članku zapiše, da se normativ treh istočasno nameščenih otrok oziroma mladostnikov v rejništvo krši v več kot 30 % primerov namestitev v rejniško družino, ko ne gre za namestitev sorojencev. Avtorica izhaja (prav tam) iz raziskave združenja MOČ, izvedene leta 2007, ki prikazuje, da so v kar 53 rejniških družinah namestili štiri ali več otrok oziroma mladostnikov, medtem ko je bilo pri izvajalcih rejniške dejavnosti z enakim položajem več kot sto ustreznih prostih mest. Rezultati raziskave združenja MOČ (2007, v Gajšek, 2011) prikazujejo neupoštevanje zakonskih določil. Neustrezno je predvsem za otroke oziroma mladostnike v rejništvu, saj z namestitvijo večjega števila otrok oziroma mladostnikov v rejništvo ni upoštevana najboljša korist za otroke oziroma mladostnike v rejništvu. I. Gajšek (2011) še dodaja, da imajo rejniki ob zvišanem normativu več dela in se ne morejo posvetiti vsem otrokom oziroma mladostnikom. Za otroke oziroma mladostnike, ki so doživeli hude zlorabe ali so bili zanemarjeni, pa je to nujno potrebno. 3.2 Usposabljanje kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti V Pravilniku (2003) so od 41. do 43. člena zapisani pogoji za usposabljanje kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti. V omenjenih členih je opredeljeno, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vse izbrane 7

19 kandidate napoti na obvezno usposabljanje, po katerem, ko je le-to v celoti zaključeno, pridobijo dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti. T. Rakar idr. (2010) dodajo, da so po zaključenem usposabljanju kandidati vpisani v evidenco dovoljenj za izvajanje rejniške dejavnosti. Usposabljanje kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti izvaja Skupnost centrov za socialno delo Slovenije v sodelovanju s Fakulteto za socialno delo Univerze v Ljubljani. Traja od 10 do 12 ur. Program usposabljanja kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti je razdeljen v tri večje sklope, ki zajemajo koncept rejništva, predstavitev rejniškega sistema in individualne projektne skupine ter sodelovanje z matično družino (Pravilnik, 2003). Pravilnik (2003) določa, da morajo vsi rejniki najmanj enkrat v petih letih opraviti obvezna poglobljena usposabljanja. Vsak rejnik mora opraviti nadaljevanja usposabljanja v obsegu od 20 do 25 ur, za kar pridobi tudi potrdilo o udeležbi. Usposabljanje je interaktivno in zajema različne načine dela: predavanja, delavnice in skupinske pogovore iz prakse. Program usposabljanja za rejnike je razdeljen v tri večje vsebinske sklope, ki zajemajo poglabljanje znanja o otroku oziroma mladostniku in njegovem celostnem razvoju, psihologijo družine in sodelovanje rejniške in matične družine ter izobraževanje rejnikov kot sodelavcev v socialnodelavskih projektih pomoči (Pravilnik, 2003). Klobučar (2008, str. 31) pravi:»eno ključnih področij v razvoju kakovostnega rejništva je usposabljanje rejnikov, saj rejniški otroci potrebujejo skrbne in usposobljene rejniške starše, ki bodo zagotavljali kakovostno vzgojo v rejniški družini in bodo rejencem sposobni zagotavljati tudi pomoč pri težavah in soočanju z njimi.«3.3 Rejniška pogodba Na spletni strani Družinskega prava je zapisano:»rejniška pogodba je pisna pogodba, ki jo po izvršljivosti odločbe o oddaji otroka v rejništvo skleneta pristojni center za socialno delo in rejnik za posameznega rejenca. Rejniška pogodba določa zlasti obseg oskrbe rejenca, pravice in obveznosti pogodbenih strank, višino in način plačevanja rejnine, način in rok prenehanja rejniške pogodbe in morebitne posebnosti rejništva v posameznem primeru.«(rejniška pogodba, b. d.). 45. člen ZIRD (2002) opredeljuje določila rejniške pogodbe, ki obsegajo: obseg oskrbe otroka, pravice in obveznosti pogodbenih strank, višino in način plačevanja rejnine, način in rok prenehanja rejniške pogodbe, morebitne posebnosti rejništva v posameznem primeru. Rejniška pogodba se lahko podaljša po 18. letu starosti otroka oziroma mladostnika, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta, pod pogojem, da oseba zaradi motenj v telesnem in duševnem razvoju ni sposobna za samostojno življenje in delo, če oseba ali njen skrbnik s tem soglaša, in v primeru, da mladostnik ostane v rejniški družini zaradi nadaljevanja šolanja, če oseba s tem soglaša (46. člen ZIRD, 2002). 8

20 Na podlagi 47. člena ZIRD (2002) rejniška pogodba preneha v primerih, ko je prenehalo rejništvo, je pretekel čas sklenjene pogodbe za določen čas, z odpovedjo rejnika, z razvezo ali s smrtjo rejnika ali otroka oziroma mladostnika. 48. člen in 49. člen ZIRD (2002) določata, da ima rejniška pogodba trimesečni odpovedni rok, razen če je v pogodbi določeno drugače. Ko rejnik odpove rejniško pogodbo s posameznim otrokom oziroma mladostnikom, CSD otroka oziroma mladostnika izda odločbo o prenehanju rejniške pogodbe. CSD otroka oziroma mladostnika mora zato določiti novo ustrezno namestitev za otroka oziroma mladostnika. CSD otroka oziroma mladostnika lahko na podlagi 49. člena ZIRD (2002) razveže rejniško pogodbo brez odpovednega roka, če: nastopi kateri od razlogov iz 6. člena ZIRD (2002), se rejnik ne udeleži usposabljanj, oceni, da je to najprimernejše za otrokovo oziroma mladostnikovo korist, otrok oziroma mladostnik sklene zakonsko zvezo, otrok oziroma mladostnik postane roditelj, razen če CSD oceni, da je namestitev v rejniško družino zanj še vedno koristna, rejnik ne izpolnjuje z rejniško pogodbo določenih dolžnosti ali rejnik zahteva razvezo in CSD ugotovi, da ima za to utemeljene razloge. 3.4 (Ne)uspešnost rejništva Vsaka rejniška družina oziroma rejnik lahko izbere, kako bo deloval v odnosu do otroka oziroma mladostnika v rejništvu. Holman (1980) rejništvo razdeli na dva koncepta: Ekskluzivno oziroma izključevalno rejništvo rejniki, ki se poslužujejo načel ekskluzivnega rejništva, si želijo otroka oziroma mladostnika v rejništvu zadržati zgolj v svojih okvirih. Otroku oziroma mladostniku v rejništvu ne dopustijo dovolj prostora, da bi lahko pridobil stike zunaj rejniške družine. Rejniki si želijo otroka oziroma mladostnika v rejništvu le zase, zato so pogosto izključevalni do otrokovih oziroma mladostnikovih bioloških staršev. Rejniki si želijo popolnoma nadomestiti biološke starše otroka oziroma mladostnika v rejniški družini. Rejniki niso pripravljeni na sodelovanje s strokovnimi službami. Inkluzivno oziroma vključujoče rejništvo rejniki, ki uporabljajo načela inkluzivnega rejništva, so otrokovim oziroma mladostnikovim biološkim staršem bolj naklonjeni. Otroku oziroma mladostniku v rejništvu poskušajo omogočati nadaljevanje stikov z biološkimi starši in jih k odnosu z njimi tudi spodbujajo, če je to v otrokovo oziroma mladostnikovo korist. Z otrokom oziroma mladostnikom odprto govorijo o njegovih preteklih izkušnjah. Želijo, da pozna svojo preteklo izkušnjo z matično družino ter je seznanjen z razlogi za namestitev v rejniško družino. Rejniki so pripravljeni na sodelovanje z vsemi osebami, vpetimi v rejniško situacijo. 9

21 K. Kufeldt (1990, v Rakar idr., 2010) pravi, da je inkluzivno rejništvo možnost, da ima otrok oziroma mladostnik v rejništvu stalne stike z biološko družino in da se v skrb in življenje otroka oziroma mladostnika vključi njegove biološke starše. Avtorica (prav tam) doda, da inkluzivno rejništvo zahteva»/ / potrebo socialnih delavcev kot nadomestnih skrbnikov, da razvijejo usmerjenost in veščine za delo z biološkimi starši. Na otroka usmerjen pristop pa bo dovolil popolno prekinitev vezi z biološkimi starši v tistih redkih situacijah, ko te vezi niso v skladu z otrokovimi interesi (str. 113).«T. Rakar idr. (2010) pravijo, da je pomembno, da v primerih, ko je v otrokovo oziroma mladostnikovo dobrobit, ohranimo stike z biološko družino. Otroka oziroma mladostnika med dvema družinama je potrebno krepiti in podpirati. Inkluzivno rejništvo je usmerjeno v možnost vrnitve otroka oziroma mladostnika v matično družino. Želen izid inkluzivnega rejništva je, da se otroka oziroma mladostnika v rejništvu spodbuja na šolskem področju in pri razvoju zmožnosti, ki jih ima. Inkluzivno rejništvo se usmerja na krepitev socialnih veščin otroka oziroma mladostnika in na učenje sposobnosti reševanja težav. N. Hazel (1990, v Rakar idr., 2010) izpostavlja, da rejništvo ni samo sebi namen, saj gre za skrbno načrtovan sistem sodelovanja vseh vpletenih v posamezno rejniško situacijo. Vsi udeleženi v rejništvu potrebujejo pomoč in podporo drug drugega in strokovnih služb. D. Zaviršek (2012) doda, da naj bi bilo rejništvo za otroka oziroma mladostnika dobra izkušnja in ne še ena slaba. 3.5 Primerni in neprimerni motivi za izvajanje rejniške dejavnosti Otroci in mladostniki, ki zaradi najrazličnejših dejavnikov ne morejo živeti v svoji primarni družini, potrebujejo zanesljivo, toplo, pozitivno naravnano in čustveno stabilno rejniško družino. M. Crnkovič (2008) omenja, da se pri izvajanju rejniške dejavnosti lahko pojavijo pozitivni ali negativni motivi. Negativni motivi so lahko zavestni ali nezavedni. Izvajalce rejniške dejavnosti pri sprejemu otroka oziroma mladostnika v rejniško družino vodijo pozitivni nameni in motivi. Pogosto pa se zgodi, da CSD pomanjkljivo nadzoruje izvajalce rejniške dejavnosti, ki lahko pozitivne motive za izvajanje rejniške dejavnosti razvijejo v negativne. CSD morajo biti pozorni, da pri izvajalcih rejniške dejavnosti prepoznajo pozitivne motive, osnovane zgolj na besedni ravni. M. Crnkovič (2008) se v svojem delu opredeli do pozitivnih in negativnih motivov za izvajanje rejniške dejavnosti. Pozitivni in primerni motivi kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti so: ljubezen in sočutje do otrok; želja vzgajati in skrbeti za otroka iz druge družine; živeti z njim, mu ponuditi nego, varnost in spoštovanje; udejanjiti notranje humanistične vzgibe; razširitev lastne družine; živeti intenzivno družinsko življenje; lastnim otrokom omogočiti družbo drugih otrok, s katerimi skupaj odraščajo; izvajanje poklica rejnika ali nadomestitev neizpolnjene želje po poklicu, ki se ukvarja z otroki (npr. vzgojiteljica v vrtcu, negovalka, različni pedagoški poklici); samoaktualizacijske težnje (uresničiti svoje poslanstvo) (prav tam). Negativni in neprimerni motivi za izvajanje rejniške dejavnosti s strani kandidatov so: 10

22 zaslužek; pridobitev dodatne delovne sile; posvojitev ali prisvojitev otroka; vloga»odrešenika«ali»nadčloveka«, želja po posebnem ugledu v družbi; pridobitev objekta za zlorabo psihično, fizično ali spolno; vloga žrtve; pregnati osamljenost ali»pobegniti«pred partnerjem, ko se biološki otroci osamosvojijo in nastane»prazno gnezdo«; imeti»študijski«primer ali projekt (prav tam). Druga alineja 34. člena ZIRD (2002) jasno opredeljuje, da mora CSD vedno ukrepati tako, da se v»/ / vseh primerih in na najboljši način uresničuje namen rejništva.«3.6 Oblike rejniške dejavnosti E. Cvetko, A. Ferlin, T. Lah, L. Mikša in Š. Pucelj (2011) v svojem članku rejniško dejavnost razdelijo na različne oblike. Te so: dnevno rejništvo, specializirano rejništvo, vikend rejništvo, poklicno rejništvo in rejništvo pri sorodnikih. Dnevno rejništvo se kombinira med biološko družino in rejniško družino. Namen dnevnega rejništva je pomoč rejniške družine matični družini na vseh težavnih področjih biološke družine in pomagati ustrezno poskrbeti za otroka (Mali, 2007). Kentski model N. Hazel (1990, v Rakar idr., 2010) je avtorica pojmovala kot specializiran model za mladostnike med 15. in 17. letom, ki so potrebovali starševsko skrb, pomoč in podporo. Projekt so učinkovito izvajali med letoma 1975 in V projekt so bili vključeni mladostniki z odklonskim vedenjem. Projekt je bil uspešno izveden, saj so se vsi sodelujoči posluževali inkluzivnega koncepta dela v rejništvu. Kentski model vsebuje pisno pogodbo, jasne, raziskane in dogovorjene cilje in izide ter individualni prispevek vsakega posameznika: socialne delavke oziroma delavca, bioloških staršev, rejniških staršev in rejniške družine ter mladostnika (Rakar idr., 2010). V 90. letih se je v Sloveniji po navedbah O. Poljšak-Škraban in Imperl (1990) oblikoval razvojni projekt ljubljanskih in kranjskega CSD, ki so ga definirali kot specializirano rejništvo. V tako imenovano specializirano rejništvo so bili zajeti otroci oziroma mladostniki med 8. in 15. letom starosti z razvojnimi težavami, emocionalnimi težavami ali ogroženostjo znotraj matične družine. Ti otroci oziroma mladostniki so potrebovali posebno skrb in oskrbo, zato so zanje v okviru projekta skrbeli posebej usposobljeni rejniki. E. Cvetko idr. (2011) vikend rejništvo definirajo kot obliko rejništva za vse tiste otroke oziroma mladostnike, ki so čez teden nameščeni v različne institucije, konec tedna pa preživijo z rejniško družino. Rejništvo pri sorodnikih se lahko opravlja v primeru, da je s tem zagotovljena dobrobit otroka oziroma mladostnika (Cvetko idr., 2011). 11

23 Rejništvo se lahko izvaja kot poklicna dejavnost. Pogoji za izvajanje rejniške dejavnosti kot poklic so opredeljeni v tretji točki 18. člena ZIRD (2002), ki poudarja, da oseba lahko opravlja poklic rejnika, če ima dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, ni v rednem delovnem razmerju in ni družbenik zasebne družbe ali zavoda v Republiki Sloveniji. Za izvajanje rejniške dejavnosti kot poklic mora oseba zadoščati pogojem iz 19. člena ZIRD (2002), ki predpisuje, da mora CSD rejnika na Ministrstvo poslati vloge in priloge za izvajanje rejniške dejavnosti kot poklic. Ministrstvo vlogo pregleda in odloči, ali rejnik izpolnjuje vse pogoje. Rejnik, ki pogoje izpolnjuje, je vpisan v register izvajanja rejniške dejavnosti kot poklic. 24. člen ZIRD (2002) določa, da mora imeti rejnik, ki izvaja rejniško dejavnost kot poklic, hkrati nameščene tri otroke, od tega morata biti vsaj dva nameščena za obdobje celega meseca. 4 VLOGA IN NALOGE REJNIKA G. Čačinovič Vogrinčič (2006) pravi, da so rejniki strokovni sodelavci CSD ter sodelavci bioloških staršev. Rejniki otroku oziroma mladostniku nudijo pomoč, podporo in oporo. Stalno se morajo izobraževati ter pridobivati izkušnje in posebna znanja o družini, notranji dinamiki družine, vzgoji, vplivu izkušenj na razvoj otroka ipd. Rejniki se morajo zavedati, da opravljajo zahtevno nalogo in morajo sodelovati z otrokom oziroma mladostnikom, ki ga sprejmejo v svojo družino, z matično družino in s strokovnimi sodelavci. Rejniki so tisti, ki naj bi otroku oziroma mladostniku nudili in omogočili možnost pozitivnih družinskih izkušenj, ga socialno okrepili, mu nudili in omogočili izbiro ter ga naučili spoštovanja in skrbi. Posebna moč, ki jo morajo imeti rejniki, je, da zmorejo zaprositi za pomoč, ko sami ne zmorejo več. V. Berglez (2005) izpostavlja, da so ključne naloge rejnikov skrb za dostojanstvo otrok, hrabrost, skrbnost do otrok in nudenje ljubezni. E. Cvetko idr. (2011) podobno kot V. Berglez (2005) menijo, da imajo rejniške družine in rejniki veliko zahtevnih in pomembnih nalog. Te vključujejo vodenje otroka oziroma mladostnika in sodelovanje z vsemi vpetimi v situacijo. Avtorice (prav tam) dodajajo, da so rejniki menedžerji, prijatelji, skrbniki, učitelji in strokovni sodelavci CSD. V drugi točki 26. člena ZIRD (2002) je določeno, da je rejnik»/ / dolžan omogočati in spodbujati stike med otrokom in starši, razen v primeru, ko so staršem stiki omejeni ali prepovedani na podlagi odločbe pristojnega organa.«27. člen ZIRD (2002) v vseh svojih točkah določa, da mora rejnik vprašanja o pomembnejših zadevah glede vzgoje otroka oziroma mladostnika urejati sporazumno z otrokovimi oziroma mladostnikovimi biološkimi starši oziroma skrbniki ter s CSD. Rejnik mora sodelovati v individualni projektni skupini, ki jo imenuje CSD za vsakega posameznega otroka oziroma mladostnika. Rejnik je dolžan upoštevati dogovore in navodila CSD otroka oziroma mladostnika, CSD rejnika in dogovore, ki so jih sprejeli v individualni projektni skupini. Rejnik se je dolžan vključevati v dejavnosti, ki jih organizira pristojni CSD. T. Rakar idr. (2010) pravijo, da bi lahko rejniško družino poimenovali tudi nadomestna družina. Avtorice (prav tam) menijo, da ima rejniška družina dvojno nalogo. Za otroka oziroma mladostnika je rejniška družina fizična in čustvena skupina, kjer odrasli skrbijo za potrebe otroka oziroma mladostnika ter mu nudijo čustveno in socialno oporo, ter skupina, ki skuša nadomestiti otrokove oziroma mladostnikove negativne izkušnje, izkušnje izgub in ranljivosti. T. Rakar idr. (2010, 12

24 str. 141) dodajo, da»/ / mora biti usposobljena in bolj reflektirana od ''običajnih družin''. Ker na ta način opravlja delo, ki ga sicer opravljajo zavodi in druge državne institucije, mora biti tudi primerno plačana.«4.1 Zakonsko določene dolžnosti rejnika Osnovne zakonsko določene dolžnosti rejnika glede na 25. člen ZIRD (2002) so:»pripraviti sebe in družino na prihod otroka, truditi se za čim hitrejšo prilagoditev otroka v rejnikovem domu in za ustrezno ravnanje vseh članov rejnikove družine z otrokom, nuditi pomoč otroku ob prilagajanju na novo okolje, otroka pravilno negovati, vzgajati in mu nuditi primerno nastanitev, prehrano, obleko in obutev ter šolske in osebne potrebščine, nuditi otroku primerne igrače, osnovne športne pripomočke in druge pripomočke manjše vrednosti za različne aktivnosti, skrbeti za krepitev in ohranjanje zdravja otroka ter mu, če je to potrebno, priskrbeti ustrezno zdravstveno oskrbo preko izbranega osebnega zdravnika, pridobivati informacije in sprejemati odločitve, ki so povezane z otrokovim vsakdanjim življenjem (vpogled v ocene, seznanitev s šolskim uspehom, odhod v šolo v naravi, odhod na počitnice, izbira osebnega zdravnika, seznanitev z informacijami o otrokovem zdravstvenem stanju ipd.), zastopati otroka v postopku izdaje osebne izkaznice, skrbeti za otrokov pravilen odnos do učenja in dela in za privzgojitev delovnih navad, skrbeti za vključitev otroka v poklicno usposabljanje ali ustrezno zaposlitev, skrbeti za izoblikovanje lastne identitete otroka, pripraviti otroka na odhod iz rejniške družine.«5 NAMESTITEV OTROKA OZIROMA MLADOSTNIKA V REJNIŠKO DRUŽINO V peti točki 2. člena ZIRD (2002) je opredeljeno, da je otrok v rejništvu»/ / mladoletna oseba, ki se namesti v rejniško družino na podlagi odločbe o namestitvi otroka v rejništvo.«glede na 155. člen ZZZDR (2004) so lahko v rejništvo oddani otroci oziroma mladostniki glede na odločbo CSD ter otroci oziroma mladostniki, ki jih v rejništvo oddajo starši. CSD lahko v rejništvo odda otroka,»/ / ki nima svoje družine, otroka, ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših, ali otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi. In / / otroka, ki mu je potrebno usposabljanje v skladu s posebnimi predpisi (otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju).«(157. člen ZZZDR, 2004). 13

25 M. Crnkovič (2008) verjame, da je vsakemu otroku oziroma mladostniku njegova primarna družina pomembna kljub morebitni disfunkcionalnosti. Vsak otrok oziroma mladostnik se nauči živeti v svoji družini in se navadi na njeno nefunkcionalnost. Doda (prav tam), da je naloga CSD, da temeljito presodi, ali je življenje v matični družini za določenega otroka oziroma mladostnika še koristno in varno. Glede na podatke, ki jih strokovne službe zberejo iz prakse, pa odločajo, ali se bo otroka oziroma mladostnika namestilo iz matične družine v rejniško družino in ali bo to zanj najprimernejša rešitev. Vsak otrok oziroma mladostnik potrebuje zdravo družino, ki mu omogoča optimalen celostni razvoj in življenje. Otrok oziroma mladostnik ob namestitvi iz matične družine v rejniško družino doživlja veliko stisko. K. Kufeldt (1990, v Rakar idr., 2010) pravi, da ti otroci oziroma mladostniki potrebujejo obravnavo na ravni, ki se dotika družinske dinamike med obema družinama, med katerima je otrok oziroma mladostnik razpet. Dejstvo je, da je otrok oziroma mladostnik na svojo biološko družino navezan in se težko loči od svojih staršev ter od stvari, na katere je bil navajen. Otrok oziroma mladostnik se v rejniški družini najpogosteje odziva enako, kot se je v matični družini. V rejniški družini išče bližino na način, ki ga je bil primarno navajen. Mnogokrat pa način odzivanja v rejniški družini ni sprejet in lahko vpliva na odpoved rejništva. Zato je pomembno, da se v rejniški družini vzpostavi primeren dialog med razlikami družin, da bo otrok oziroma mladostnik lahko skladno z normami nadaljeval življenje. T. Rakar idr. (2010) pravijo, da mora CSD otroku oziroma mladostniku izbrati tako rejniško družino, s pomočjo katere bo pridobil pozitivno družinsko izkušnjo. Rejniška družina otroku oziroma mladostniku lahko omogoči, da si pridobi zaupanje, spoštovanje, nadomesti primanjkljaje, izkusi ljubezen in pridobi nove moči za življenje. Skladen z navedbami T. Rakar idr. (2010) je 32. člen ZIRD (2002), ki določa, da je naloga CSD, da med vsemi rejniškimi družinami izbere tisto, ki najbolj ustreza potrebam določenega otroka oziroma mladostnika. Tabela 1: Število otrok v rejništvu po starostni strukturi (vir: Revizijsko poročilo, 2012) Starost otrok v rejništvu Stanje decembra 2009 Stanje decembra 2010 do 1 leta 3 11 od 1 2 leti 14 4 od 2 3 leta od 3 4 leta od 4 5 let od 5 6 let od 6 7 let od 7 8 let od 8 9 let od 9 10 let

26 od let od let od let od let od let od let od let od let več kot 18 let s potrdilom o šolanju več kot 18 let brez potrdila o šolanju Število vseh otrok v rejništvu v Republiki Sloveniji Podatki Revizijskega poročila (2012) kažejo, da je največ otrok in mladostnikov v rejniški družini od približno devetega leta starosti do adolescence. Pomembno je, da se rejniška družina zaveda pojavljanja naslednjih značilnosti za to obdobje: otrok oziroma mladostnik si ne želi biti izpostavljen, želi biti kot drugi; za otroka oziroma mladostnika, ki ne živi v matični družini, pomeni, da je drugačen in ima zanj to negativen prizvok in pomen; na čustvenem področju se zavedajo, da so svoje biološke starše izgubili, preden so se pridružili rejniški družini, zato jih pogosto spremlja t. i. prilagoditveno obžalovanje; zavedati se začnejo pomena staršev in začutijo gensko povezanost z biološko družino; žalost ob namestitvi v rejniško družino se meša z zmedenostjo, potrtostjo, socialnim umikom in občasnimi izbruhi jeze in frustracij; dejstvo, da ne živijo z biološko družino, je pogosto povezano z občutkom zavrnitve; otroci oziroma mladostniki so na biološke starše pogosto jezni, saj mislijo, da so jih zapustili ali zavrnili; 15

27 otroci oziroma mladostniki, ki menijo, da so bili biološkim staršem ukradeni, so jezni na rejniško družino; otroci oziroma mladostniki, ki za premestitev iz biološke družne v rejniško družino krivijo sebe, pa pogosto postanejo introvertirani (Križnik Novšak, 2008). A. Križnik Novšak (2008) omenja, da je treba razumeti tako fizično kot tudi psihično varnost otroka oziroma mladostnika ter zanesljivost družine za otroka oziroma mladostnika. Ellis idr. (2003) verjamejo, da skuša rejniška družina otroku oziroma mladostniku zagotoviti varen in ljubeč dom. Rejniška družina želi minimizirati otrokovo oziroma mladostnikovo travmo. Rejniška družina je tista, ki poskrbi, da je otrok oziroma mladostnik odmaknjen od nadaljnje škode, ki bi mu lahko bila storjena. Otroku oziroma mladostniku je potrebno priskrbeti varno okolje in izbrati dolgoročni najprimernejši cilj ter nastanitev otroka (rejništvo, posvojitev ali ponovna združitev z matično družino). T. Rakar idr. (2010), izhajajoče iz B. Benard (1997), ugotavljajo, da se lahko profil odpornega otroka uporabi tudi v konceptu rejništva. Značilnosti odpornega otroka oziroma mladostnika kažejo na področja, ki jih lahko rejniška družina podpre pri otroku oziroma mladostniku. Področja, ki jih zajema profil odpornega otroka, so: socialna kompetentnost, veščine za spopadanje s težavami, avtonomija in občutek smisla ter usmerjenost v prihodnost. Socialna kompetentnost odpornega otroka zavzema odzivnost, prilagodljivost, empatičnost, komunikacijske veščine, različne oblike prosocialnega vedenja in smisel za humor. Odporni otroci oziroma mladostniki se hitro in preprosto odzivajo v različnih socialnih položajih. Humor je pri odpornih otrocih oziroma mladostnikih pogosto tudi njihova zmožnost varovanja, saj na različne življenjske položaje lahko pogledajo z različnih zornih kotov. V družbi so zaželeni, imajo veliko prijateljev in dobivajo pozitivne odzive iz okolice. Za vsakega otroka oziroma mladostnika je dobro, če rejniška družina skuša v praksi uporabiti profil odpornega otroka (prav tam). D. Gehart (2007, v Rakar idr., 2010) pravi, da je treba otroku oziroma mladostniku dati glas in moč, da se izrazi. Avtorica (prav tam) je oblikovala izhodišča za delo z otroki oziroma mladostniki v rejništvu, ki so: ustvarjanje dialoškega prostora, v katerem je potrebno otroku oziroma mladostniku zagotoviti prostor, v katerem se bo dobro počutil. Prostor mora biti primeren starosti otroka oziroma mladostnika ter dogodkom, ki jih je že doživel. Otroku oziroma mladostniku je potrebno dovoliti izraziti svoje mnenje in preveriti pomen že povedanega; ''ne vedeti'' otroku oziroma mladostniku naj se ne vsiljuje odgovorov; stopiti onstran besed uporabiti je potrebno različne metode dela, ki so primerne za posameznega otroka oziroma mladostnika (npr.: risbe, igre vlog, ples, igrače, knjige ipd.). 16

28 T. Rakar idr. (2010) izpostavijo, da imajo strokovnjaki, rejniki in starši skupno nalogo, ki se usmerja na to, da se sliši in upošteva glas otroka oziroma mladostnika v rejništvu. 5.1 Kratkotrajno ali dolgotrajno rejništvo Prva točka 2. člena ZIRD (2002) izpostavlja, da je rejništvo»/ / namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v biološki družini.«strokovnjaki (Rakar idr., 2010; Bevc, 2008; Križnik Novšak, 2008) s področja rejništva rejništvo delijo na kratkotrajno in dolgotrajno rejništvo. Podatki Inštituta RS za socialno varstvo, pridobljeni med letoma 2004 in 2015, kažejo, da je rejništvo v Sloveniji trajalo povprečno 7 let (Inštitut RS za socialno varstvo). Namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino za obdobje 7 let govori o dejstvu, da je v Sloveniji rejništvo pogosteje dolgotrajen ukrep. T. Rakar idr. (2010) pravijo, da mora v zvezi z rejništvom in nameščanjem otrok oziroma mladostnikov vanj veljati načelo, ki poudarja, da lahko traja toliko časa, kolikor časa je koristno za otroka oziroma mladostnika. Hkrati je potrebno kontinuirano in intenzivno delati z vsemi vključenimi, da se skušajo odpraviti vzroki, zaradi katerih je bil otrok oziroma mladostnik nameščen v rejniško družino. V. Bevc (2008) rejništvo opredeljuje kot socialnovarstveni ukrep za matično družino in otroka oziroma mladostnika. Izpostavlja (prav tam), da je rejništvo začasen ukrep in vsebuje pomoč otroku oziroma mladostniku in biološki družini, da se hitro in temeljito odpravi vzroke, zaradi katerih je bil otrok oziroma mladostnik nameščen v rejniško družino. A. Križnik Novšak (2008) meni, da so dolgotrajna rejništva problematična predvsem zato, ker so vanje pogosto umaknjeni otroci oziroma mladostniki, ki so živeli v neprimernih razmerah. Ni jasno, kdaj, če sploh kdaj, se bodo vrnili v matično družino. Problematična so predvsem z vidika otrokovih oziroma mladostnikovih stikov z matično družino ter z vidika otrokovega oziroma mladostnikovega občutka varnosti. N. Mikič (2010) je kritična do t. i. začasnih rejništev. Poudarja (prav tam), da je potrebno poseči v matično družino, takoj ko se v njej pojavijo težave. Bistveno je, da se na situacijo v matični družini otroka oziroma mladostnika pogleda realno in se poda strokovno oceno o tem, ali sploh obstajajo možnosti, da se otrok oziroma mladostnik še kdaj vrne v matično družino. Doda (prav tam), da bi bilo potrebno določiti zakonski rok, v katerem bi lahko matična družina odpravila nepravilnosti. V nasprotnem primeru pa bi bila za te otroke oziroma mladostnike urejena posvojitev. T. Rakar idr. (2010) menijo, da bi bilo treba v primerih, ko se otroci oziroma mladostniki zaradi neprimernih razmer ne morejo več vrniti v matično družino, uvesti institut dolgotrajnega rejništva (kar ni enako posvojitvi) ali institut delne posvojitve, kot je praksa v mnogih državah (Avstrija, Češka, Nemčija idr.). Raziskava N. Sadovsky (2003) je prikazala, da je rejništvo v Sloveniji dolgotrajen ukrep. Rezultati raziskave so pokazali, da se 59 % otrok v matično družino vrne šele po dveh letih bivanja v rejniški družini, za 46 % otrok oziroma mladostnikov pa se bivanje v rejniški družini zaključi z dopolnjenim 18. letom starosti, s končanjem šolanja ali z zaposlitvijo. Podobno potrjuje tudi raziskava Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (2011, v Gajšek, 2011), ki je pokazala, da je v letih od 2004 do

29 otrok oziroma mladostnik v rejniški družini v povprečju preživel več kot 7 let. Leta 2006 in leta 2009 je rejništvo trajalo najdlje časa, in sicer 7,19 leta. V. Bevc (2008, v Gajšek, 2011) prikazuje, da je polovica otrok in mladostnikov v rejništvu več kot 5 let, skoraj četrtina vseh otrok in mladostnikov pa več kot 10 let. Zaključimo lahko, da je rejništvo v Sloveniji dolgotrajen ukrep. Na podlagi izsledkov iz raziskav s področja trajanja rejništva bi lahko z ustreznimi državnimi aparati poskušali urediti zakonsko podlago kratkotrajnih rejništev. 5.2 Najpogostejši dejavniki za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino Najpogostejši razlogi za premestitev otroka oziroma mladostnika iz matične družine v rejniško družino so po B. Cerar Brolih (2008, v Cvetko, 2011): alkoholizem staršev, druge odvisnosti staršev, zloraba otrok ali nasilje nad otroki, smrt staršev ali skrbnikov, vzgojna nemoč, slabe materialne okoliščine, kronična bolezen staršev ali skrbnikov, prestajanje zaporne kazni staršev ali skrbnikov, nerešeno stanovanjsko vprašanje, daljša odsotnost staršev ali skrbnikov in drugi razlogi. Podatki CSD iz 2009 in 2010 (Revizijsko poročilo, 2012) kažejo, da so najpogostejši razlogi za namestitev v rejništvo: neustrezne socialne razmere, neustrezne družinske razmere, zdravstvene težave enega oziroma obeh staršev, prestajanje zaporne kazni enega oziroma obeh staršev, otrokova lastna odločitev za izhod iz matične družine, uživanje nedovoljenih drog enega oziroma obeh staršev, čezmerno uživanje alkohola enega oziroma obeh staršev vedenjske težave otroka, 18

30 zapustitev otroka, smrt enega ali obeh staršev, mladoletnost matere, zloraba s strani staršev, nesposobnost skrbeti za otroka in drugi razlogi. 6 CENTER ZA SOCIALNO DELO 6.1 Naloge centrov za socialno delo pri izvajanju rejniške dejavnosti Naloge CSD na področju rejništva lahko delimo na tri glavna področja: 1. izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti, 2. naloge, povezane s samim izvajanjem rejniške dejavnosti, 3. ostale naloge, povezane z izvajanjem rejniške dejavnosti Izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti V 29. členu ZIRD (2002) je navedeno, da je naloga CSD aktivno vključevanje na območju, za katero so krajevno pristojni, da pridobijo nove rejniške družine. Vsem potencialnim rejnikom so dolžni predstaviti namen rejništva, pogoje za izvajanje rejniške dejavnosti, postopke za pridobitev dovoljenja, načine dela v rejništvu ter pravice in dolžnosti, ki jih imajo rejniki. 31. člen ZIRD (2002) določa, da mora CSD rejnika preveriti vse motive kandidata za vključitev v izvajanje rejniške dejavnosti Naloge, povezane z izvajanjem rejniške dejavnosti 32. člen ZIRD (2002) določa, da mora CSD otroka oziroma mladostnika med rejniki, ki imajo dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, izbrati najprimernejšo rejniško družino glede na potrebe otroka oziroma mladostnika. Na namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino je treba pripraviti tako otroka oziroma mladostnika in njegove starše kot tudi rejnika in rejniško družino (33. člen ZIRD, 2002). 40. člen ZIRD (2002) določa, da lahko v rejniški družini otrok oziroma mladostnik ostane tudi po dopolnjenem 18. letu v primeru, da nadaljuje s šolanjem in se rejnik s tem strinja. Dolžnost CSD otroka oziroma mladostnika in CSD rejnika je, da pred podaljšanjem rejniške pogodbe skupaj z otrokom oziroma mladostnikom in rejnikom ugotovi, če ima nadaljnje bivanje v rejniški družini še korist za otroka oziroma mladostnika. Izvajanje rejniške dejavnosti je dolžan spremljati CSD rejnika (39. člen ZIRD, 2002). Ko se rejništvo za otroka zaključi, je naloga CSD otroka oziroma mladostnika, da na odhod pripravi otroka oziroma mladostnika, rejniško družino in biološko družino (41. člen ZIRD, 2002). 19

31 Individualna projektna skupina Po namestitvi otroka oziroma mladostnika v rejniško družino mora pristojni CSD sestaviti individualno projektno skupino. T. Rakar idr. (2010) pravijo, da je individualna projektna skupina temeljni koncept delovanja na področju rejništva. Prva točka 35. člena ZIRD (2002) pravi, da morajo v individualni projektni skupini med seboj sodelovati»/ / strokovni delavec centra otroka, strokovni delavec centra rejnika, rejnik, starši in otrok, razen če center otroka oceni, da udeležba glede na okoliščine primera za otroka ne bi bila koristna.«v 36. členu ZIRD (2002) je jasno zapisano, da mora individualna projektna skupina načrtovati in predlagati ustrezno ravnanje ter strokovno obravnavo otroka oziroma mladostnika in otroka oziroma mladostnika neposredno spremljati v rejniški družini. Naloga individualne projektne skupine je, da za vsakega otroka oziroma mladostnika izdela individualni načrt, ki zagotavlja celostno obravnavo in spremljanje. Druga in tretja točka 36. člena ZIRD (2002) navajata, da mora biti individualni načrt v pisni obliki in mora vsebovati razumno načrtovane cilje ter da je treba načrt spremljati in ga po potrebi dopolnjevati ali spreminjati. Podobnega mnenja je tudi G. Čačinovič Vogrinčič (2006), ki individualno projektno skupino opredeli kot sistem za vzpostavljanje in vzdrževanje sodelovanja med vsemi sodelujočimi akterji namestitve v rejništvo. Poimenovanje individualna projektna skupina je izbrano z namenom, da poudari individualnost. Vsaka projektna skupina je sklicana izključno za enega otroka oziroma mladostnika. S. Sitar Surić (2014) pravi, da je individualna projektna skupina del koncepta soustvarjanja izvirnih projektov pomoči. Koncept soustvarjanja je po navedbah avtorice (prav tam) izraz postmodernega socialnega dela. Doda (prav tam), da bi se morala individualna projektna skupina sestajati vsaj enkrat mesečno, saj bi s tem zagotovili lažje spremljanje in sledenje rejniškim družinam v praksi. Sodelovanje vseh vpletenih v posamezni primer le enkrat letno je premalo. G. Čačinovič Vogrinčič (1992) doda, da je prvi sestanek individualne projektne skupine potreben in obvezen takoj ob namestitvi, sestanek vsak mesec do tretjega meseca po namestitvi, v nadaljevanju pa sestanek na vsake tri mesece. B. Repotočnik (2001) preko izkušenj z delom v individualnih projektnih skupinah izpostavlja pet najpomembnejših spoznanj: otroci in mladostniki v rejništvu potrebujejo zagovornika; otrok in mladostnik v rejniški oskrbi je otrok oziroma mladostnik z dvema staršema; otrok oziroma mladostnik ima rad obe družini, matično in rejniško; biološke in rejniške starše je potrebno opolnomočiti v njihovih starševskih vlogah; matični in rejniški starši potrebujejo veliko pomoči in opore. G. Čačinovič Vogrinčič (2006, str. 100) pravi, da je socialno delo v rejništvu»/ / delo s celostnim sistemom vseh udeleženih v rejništvu ali, kot pravimo, delo v projektni skupini. Socialna delavka dela z matično družino, rejniško družino in otrokom v rejništvu hkrati.«20

32 Podobno kot G. Čačinovič Vogrinčič (2006) tudi T. Rakar idr. (2010) izpostavljajo, da mora individualna projektna skupina nuditi odprt prostor za pogovor. Strokovnjaki v individualni projektni skupini morajo zagotoviti varen in občutljiv prostor za besede otroka oziroma mladostnika. Vsi udeleženi v posameznem rejniškem položaju so eksperti iz izkušenj, tudi otroci oziroma mladostniki. Poudariti moramo, da je individualna projektna skupina tista, ki omogoča uvid v izvajanje rejniške dejavnosti in otrokom oziroma mladostnikom pomaga, da so videni ter slišani, kar vpliva na kontekst njegovega življenja v rejniški družini. Z ustreznim delovanjem v individualni projektni skupini lahko strokovnjaki vnaprej predvidijo morebitne težave. Koncept delovnega odnosa G. Čačinovič Vogrinčič (2002) pravi, da je koncept delovnega odnosa dogovor o delu, ki ga skupaj opravljajo tako strokovnjaki kot tudi uporabniki. Ugotovitve iz prakse kažejo, da se rešitve za težave lažje najdejo v sodelovanju vseh vpletenih v posamezni primer. Lussi (1991, v Čačinovič Vogrinčič, 2002) omenja, da je glavna značilnost koncepta delovnega odnosa pomoč ljudem v stiski pri iskanju rešitev za kompleksne socialne probleme. Koncept delovnega odnosa definira sodelovanje strokovnjakov in uporabnikov, ki temelji na sporazumevanju, dogovarjanju in iskanju najugodnejših rešitev (prav tam). G. Čačinovič Vogrinčič (2002) strokovno delo v konceptu delovnega odnosa razdeli na tri korake: 1. dogovor projekt pomoči se mora začeti z dogovorom o sodelovanju; 2. instrumentalna definicija problema strokovnjaki na CSD so zadolženi za vzpostavitev dobrih pogojev za poglobljen pogovor, vsakemu udeležencu morajo ponuditi prostor za njihovo perspektivo; naloga strokovnjakov je, da dodajo strokovno interpretacijo; 3. osebno vodenje vsak strokovnjak mora delovati osebno, tukaj in zdaj ter konkretno za dano situacijo Ostale naloge centrov za socialno delo, povezane z izvajanjem rejniške dejavnosti Glede na določila 42. člena ZIRD (2002) so CSD dolžni na krajevnih območjih za vse rejnike najmanj enkrat letno organizirati usposabljanje. Rejniki pa se jih morajo udeležiti enkrat na pet let. CSD mora spodbujati in organizirati skupinsko delo z vsemi udeleženimi v rejništvu ter rejniškim družinam in rejnikom nuditi podporo s skupnostnimi oblikami dela. 43. člen ZIRD (2002) izpostavlja pomembnost spremljanja težav, ki bi lahko nastale v rejniški družini. V primeru da CSD rejnika ugotovi, da rejnik rejniške dejavnosti ne izvaja več v otrokovo oziroma mladostnikovo korist, mora CSD na Ministrstvo predložiti pisni nalog za odvzem dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. B. Repotočnik (2001) pravi, da je poslanstvo CSD, da naredijo vse, kar je v njihovi strokovni moči, da je in bo rejništvo vredno otrok oziroma mladostnikov, ki so nameščeni vanj. Temeljna naloga CSD je vzpostavljanje, vzdrževanje in razvijanje takšnega rejniškega sistema, v katerem bo imel vsak otrok oziroma mladostnik možnost osebnostnega razvoja, šolanja, druženja z vrstniki, obiskovanja matične družine idr. 21

33 Naloga CSD je oblikovati in splesti čim bolj naravno socialno mrežo, ki se napolni z ljudmi, ki bodo imeli pomembno, predvsem pa pozitivno vlogo na poti odraščanja posameznega otroka. 7 REJNIŠKO DRUŠTVO SLOVENIJE»Rejniško društvo Slovenije je samostojno, humano, prostovoljno in nepridobitno združenje fizičnih oseb zaradi skupnih interesov (Rejniško društvo Slovenije, b. d.).«v Rejniškem društvu Slovenije se združujejo vse osebe, ki sodelujejo v rejniškem sistemu rejniki, otroci v rejništvu in strokovnjaki, ki delujejo na področju rejniške dejavnosti. M. Mali (2014) izpostavi cilje Rejniškega društva Slovenije, to so: povezovanje rejniških družin z namenom izmenjave izkušenj, povezovanje in pomoč otrokom in mladostnikom v rejništvu, obveščanje o izvajanju rejništva, medijska promocija rejništva, opozarjanje na težave pri izvajanju rejništva, sodelovanje pri nastajanju novih zakonskih podlag in smernic na področju izvajanja rejništva idr. Strokovni svet Rejniškega društva Slovenije je javnost opozoril na sistemsko problematiko izvajanja rejništva. Opeka (2015) pravi, da so težave na področju izvajanja rejništva: pomanjkanje strokovnih delavcev na CSD. Predvsem se težava kaže v manjših krajih, kjer je zaposlenih manj socialnih delavcev in so le-ti preobremenjeni s kopico drugega dela. Strokovni delavci so dobro izobraženi za delo na področju rejništva, a jim za učinkovito delo primanjkuje časa; pomanjkanje strokovnih delavcev se občuti pri sodelovanju med institucijami in matično družino; postopki za vrnitev otroka v matično družino so predolgi in zakomplicirani. Postopki se zavlečejo na CSD in sodiščih, kar pa negativno vpliva na življenje otrok in mladostnikov v rejništvu, saj dolgo časa ostajajo v negotovosti. Otroci in mladostniki so v postopkih, ki se dotikajo njih samih prepogosto neslišani ali premalo slišani; otroci in mladostniki ter rejniške družine bi potrebovale psihoterapevtsko pomoč, ki pa se zaradi pomanjkanja kadra ne uresničuje. 8 VZGOJNI ZAVODI Krajnčan in P. Šoln Vrbinc (2015), Skalar (1995), Škoflek, M. Selšek, Ravnikar, S. Brezničar in Krajnčan (2004) navajajo, da so vzgojni zavodi za otroke in mladostnike v Republiki Sloveniji ustanovljeni s strani države. Namenjeni so otrokom in mladostnikom z vedenjskimi in čustvenimi težavami, ki so začasno ali trajno brez 22

34 ustrezne družinske oskrbe, varstva in vzgoje in so zaradi tega lahko ogroženi v razvoju. Skalar (1995) pravi, da so naloge vzgojnih zavodov predvsem, da poskrbijo za vzgojo nameščenih otrok in mladostnikov ter da kompenzirajo primanjkljaje in jih popravijo ter delujejo preventivno. Kaj je vloga vzgojnih zavodov, navajata tudi Krajnčan in P. Šoln Vrbinc (2015, str. 11):»Vzgojni zavodi so torej namenjeni vzgojni, socialni, čustveni, skratka celostni kompenzaciji in korekciji tistega, česar niso dobili v svojem razvoju in predstavlja odklone od pričakovanega.«7.1 Sodelovanje centrov za socialno delo in vzgojnih zavodov CSD odločajo o namestitvi otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod. Za delovanje v otrokovo oziroma mladostnikovo dobrobit morajo ob namestitvi v vzgojni zavod sodelovati strokovnjaki na CSD in strokovnjaki v vzgojnih zavodih. Krajnčan in B. Grum (2013) pravita, da je naloga pristojnega CSD, da se neposredno vključi v namestitev otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod. Vsi strokovnjaki naj bi si prizadevali za skupni cilj, pri čemer naj bi se posluževali medsebojnega sodelovanja, sodelovanja s starši in sodelovanja z za otroka oziroma mladostnika pomembnimi osebami. V ospredju dela z otroki in mladostniki je podajanje informacij, znanja, navad in spretnosti, ki jim bodo koristile pri življenju v zavodu in ob odpustu iz vzgojnih zavodov. 7.2 Težave v sodelovanju centrov za socialno delo in vzgojnih zavodov M. Horvat (2005) je v raziskavi s področja sodelovanja strokovnih delavcev CSD in vzgojiteljev v vzgojnih zavodih ugotovila, da se največja odstopanja v sodelovanju strokovnjakov navezujejo na čas namestitve otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod. Strokovnjaki so glede na ugotovitve raziskave najbolj usklajeni v postopkih namestitve v vzgojne zavode ter v postopkih odpustitev otrok oziroma mladostnikov iz vzgojnih zavodov. CSD so tisti, ki bi morali spremljati otroka oziroma mladostnika v vseh namestitvah. Naloga CSD je spremljati otroka oziroma mladostnika tudi po odpustu iz vzgojnega zavoda, saj takrat otrok oziroma mladostnik najpogosteje prekine stik s strokovnimi delavci v vzgojnih zavodih (prav tam). Raziskava Krajnčana in P. Šoln Vrbinc (2015) je pokazala, da so vzgojitelji v vzgojnih zavodih v glavnem zadovoljni z delom CSD in s kakovostjo socialnih anamnez, ki jih od njih dobijo. Omenjata (prav tam), da vzgojitelji v vzgojnih zavodih včasih dobijo pomanjkljive anamneze o otroku oziroma mladostniku. V veliki meri je to odvisno od angažiranosti CSD. Avtorja (prav tam) sta ugotovila, da vzgojitelji v vzgojnih zavodih pogrešajo psihološka poročila o otroku oziroma mladostniku, ki jih zato poskušajo pridobiti z lastnim raziskovanjem otrokovega oziroma mladostnikovega preteklega življenja. Dodata (prav tam), da vzgojitelji v vzgojnih zavodih pogosto ne dobijo relevantnih podatkov o otroku oziroma mladostniku, saj se CSD sklicujejo na varovanje osebnih podatkov. V primeru da podatke pridobijo, pa je le-teh zelo malo in ne vsebujejo nikakršnih priporočil za nadaljnje delo z otrokom oziroma mladostnikom. Blandow (2001, v Krajnčan in Šoln Vrbinc, 2015) doda, da mora biti dokumentacija o otroku oziroma mladostniku pripravljena dobro, pravilno in odgovorno. Takšna dokumentacija pa je po njegovem mnenju (prav tam) lahko pripravljena le v javni vzgoji, kjer vsi strokovnjaki v mreži pomoči otroku oziroma mladostniku sodelujejo povezano. 23

35 Krajnčan in P. Šoln Vrbinc (2015) sta na podlagi raziskave oblikovala tri kategorije podatkov, ki jih želijo vzgojni zavodi izvedeti o otroku oziroma mladostniku. Želeni podatki so: podatki o otroku oziroma mladostniku vzroki za nastanek težav in njegova močna področja; podatki o otrokovem oziroma mladostnikovem družinskem življenju (konkretni družinski podatki); podatki strokovnih služb, ki so obravnavali otroka oziroma mladostnika (npr.: psihologi, svetovalni delavci, učitelji, psihiatri ipd.). Avtorja (prav tam) dodata, da CSD ščiti Ministrstvo za pravosodje in zato ne posredujejo vseh zbranih podatkov o otroku oziroma mladostniku. Strinjata se, da bi bilo potrebno preoblikovati zakonodajo na področju sodelovanja CSD in vzgojnih zavodov, da bi le-ti že od CSD pridobili več podatkov. 7.3 Vzgojni zavod ali rejniška družina Pri najustreznejši namestitvi otroka oziroma mladostnika v ustrezno institucijo se moramo v prvi vrsti vprašati, katera izmed možnosti bi bila najboljša za otrokov celostni razvoj. Na namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino ali v vzgojni zavod pogosto vpliva otrokova oziroma mladostnikova starost. Krajnčan in B. Grum (2013) pravita, da so v vzgojne zavode najpogosteje nameščeni otroci od 14 leta dalje, prej pa so bolj pogosto nameščeni v rejniške družine. V nekaterih primerih je namestitev v vzgojni zavod primernejša oblika oskrbe za otroka oziroma mladostnika in olajša proces sodelovanja in okrevanje bioloških staršev (Rakar idr., 2010). Na podlagi 177. člena ZIRD (2002) je potrebno o primernosti namestitve razmišljati takrat, ko je zaznano, da v danem okolju rejništva ne bi bil dosežen njegov namen ali pa bi bil ogrožen otrokov oziroma mladostnikov razvoj. V takem primeru mora CSD nemudoma ukrepati. Krajnčan in B. Grum (2013, str. 307) pravita, da lahko vzgojni zavodi kljub vsem negativnim pomislekom pomagajo otroku oziroma mladostniku, da»/ / nadoknadi svoje primanjkljaje ter se nauči z0nanja, navad in marsikatere spretnosti, za katere je bil v preteklosti prikrajšan.«raziskave kažejo (T. Rakar idr., 2010), da namestitev otroka oziroma mladostnika v rejništvo ni nujno vedno najboljša rešitev. Pred namestitvijo otroka oziroma mladostnika v rejniško družino je treba razmisliti o tem, kar poudarja H. Matter (1999, v Rakar idr., 2010), in sicer, ali bo otroku oziroma mladostniku, ki je bil v matični družini zlorabljen, zanemarjen ali kako drugače prikrajšan, nova družina sploh omogočila nov začetek ali bo to le še dodaten izvor novih travmatskih in negativnih izkušenj že samo zato, ker je rejniška družina poimenovana družina. H. Matter (1999, v Rakar idr., 2010) meni, da je za v družinah travmatiziranega otroka oziroma mladostnika včasih bolje, da se mu zagotovi čas za okrevanje zunaj družinskega okolja. Za otroke oziroma mladostnike s težavami v družini je včasih bolje, da se namestijo v vzgojni zavod, saj se lažje vzpostavi sodelovanje med družino in zavodom kot med matično družino in rejniško družino. Vsakič znova je 24

36 treba razmisliti, katera izmed pomoči in podpore je za otroka oziroma mladostnika najbolj optimalna zavodska vzgoja ali rejniška družina. 7.4 Namestitev v vzgojni zavod Otrok oziroma mladostnik je lahko v vzgojni zavod nameščen z odločbo CSD ali s sklepom sodišča člen ZZZDR (2004) izpostavlja, da CSD lahko odvzame otroka oziroma mladostnika in ga da v varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili njegovo vzgojo in varstvo ali če je to v otrokovo oziroma mladostnikovo korist člen ZZZDR (2004) določa, da lahko CSD sam ali v sporazumu s starši v vzgojni zavod odda otroka oziroma mladostnika zaradi njegovih osebnostnih ali vedenjskih težav, ki bistveno ogrožajo njegov razvoj. Glede na 74. člen Kazenskega zakonika (2004) 5 je mladoletnik v vzgojni zavod nameščen po sklepu sodišča o vzgojnem ukrepu. 75. člen KZ izpostavlja, da sodišče pri izbiri ustreznega vzgojnega ukrepa upošteva mladoletnikovo starost, duševno razvitost, njegove psihične lastnosti, njegove nagibe, vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo in naravo kaznivega dejanja in ali mu je bil izrečen že kakšen vzgojni ukrep. Sodišče izreče tisti ukrep, ki bo v največji meri dosegel namen. 79. člen KZ izpostavlja, da sodišče mladoletniku izreče ukrep oddaje v vzgojni zavod, ko je potrebno poskrbeti za njegovo vzgojo in prevzgojo pod stalnim vodstvom in nadzorom strokovnih vzgojiteljev. Krajnčan (2006) pravi, da naj bi namestitev v vzgojni zavod predstavljala zadnjo rešitev, takrat ko so izključene že vse ostale možnosti. A. Kobolt (2015) izpostavlja, da so v vzgojne zavode najpogosteje nameščeni otroci oziroma mladostniki, ki v primarni družini in primarnem življenjskem okolju nimajo ustrezne podpore. Krajnčan (2010, str. 34) doda, da je vzgojni zavod»/ / ena izmed možnosti v mreži pomoči oziroma ukrepov, ki so na voljo otrokom in mladostnikom s težavami v socialni integraciji.«trede (1999, v Špruk, 2009) meni, da so vzroki in razlogi za nameščanje otrok oziroma mladostnikov v vzgojne zavode zelo podobni in vključujejo neustrezne družinske razmere, težke socialno-ekonomske razmere družin, nasilje ali odvisnosti od prepovedanih substanc. Najpogostejši razlogi za namestitev v vzgojni zavod je skupek zavajajočega okolja, neugodnih bioloških danosti in osebnostne strukture otroka (Bogataj in Vec, 1994). Po navedbah Dekleve (1989) strokovni delavci CSD navajajo, da so lahko razlogi za namestitev otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod: odklonsko vedenje otroka oziroma mladostnika, ki kaže na vzgojno zanemarjenost; kazniva dejanja otroka oziroma mladostnika; ogroženost otroka oziroma mladostnika v družini in njegova želja za odhod v vzgojni zavod; šolska neuspešnost. Bogataj in Vec (1994), Skalar (2000) ter Rode (2011) navajajo najpogostejše razloge za namestitev otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod. Ti razlogi so: kazniva dejanja, neprimeren odnos do učencev in učiteljev v šoli, 5 V nadaljevanju KZ (2004). 25

37 epilepsija, motnje v koncentraciji, šolska neuspešnost otroka oziroma mladostnika, dvotirna vzgoja, enureza ali enkopreza, vzgojno zanemarjanje in čustvena prikrajšanost, vzgojna nemoč staršev, rejnikov, posvojiteljev, neurejene družinske razmere, pobegi od doma in pohajkovanje, druženje s problematičnimi vrstniki, vedenjsko težaven mladostnik, nedokončanje osnovnega šolanja mladostnika, avtoagresivno vedenje s samopoškodbami, grožnje s samomorom, agresivnost do mlajših, vrstnikov in predmetov. J. Rapuš Pavel in A. Kobolt (2008) pravita, da družine otrok oziroma mladostnikov, ki so nameščeni v vzgojni zavod, niso uspele zadovoljiti osnovnih otrokovih oziroma mladostnikov razvojnih potreb. Včasih otrok oziroma mladostnik noče v vzgojni zavod, včasih CSD meni, da otrok oziroma mladostnik vzgojnega zavoda ne bo sprejel ali pa bi namestitev v vzgojni zavod negativno vplivala na nadaljnji življenjski potek otroka oziroma mladostnika (Dekleva, 1989). 26

38 II EMPIRIČNI DEL 1 OPREDELITEV PROBLEMA Vloga in naloga rejniške družine je nadomestitev matične družine v času, ko težave v njej predstavljajo neugodno okolje za otrokov oziroma mladostnikov celostni razvoj. Rejniška družina naj bi poskrbela za čustveni, socialni, ekonomski, fizični in psihični razvoj otroka oziroma mladostnika. V določenih, sicer redkih, primerih rejniške družine zaradi različnih dejavnikov ne zmorejo zadovoljiti razvojnih potreb otroka oziroma mladostnika. V primeru da rejniška družina ni najugodnejša rešitev za posameznega otroka oziroma mladostnika (Matter, 1999, v Rakar idr., 2010; Krajnčan, 2006; Rakar idr., 2010 in Kobolt, 2015), je treba razmišljati o premestitvi otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod. Razlogi za premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod so specifični od primera do primera. Sodelovanje vseh strokovnjakov, preverjanje izvajalcev rejniške dejavnosti ter opremljanje rejnikov z ustreznim znanjem s področja čustvenih in vedenjskih težav bi v veliki meri rešilo problematiko premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. V magistrskem delu sem raziskala, kateri dejavniki vplivajo na premeščanje otrok oziroma mladostnikov iz rejništva v vzgojne zavode, na katerih področjih se kaže problematika slovenskega sistema premestitev otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode in kako se s problematiko premestitev soočajo strokovnjaki na CSD in vzgojitelji v vzgojnih zavodih. Na podlagi strokovnih teoretičnih in empiričnih ugotovitev sem zasnovala smernice nadaljnjega raziskovanja in odzivanja na problematiko premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. 2 CILJI RAZISKAVE Cilj raziskave je raziskati področje premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. Raziskava je usmerjena na področje strokovnih delavcev na CSD in v vzgojnih zavodih. Podrobnejši cilji raziskave so: ugotoviti, kateri so najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod; ugotoviti, na katerih področjih se kaže problematika slovenskega sistema premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode; ugotoviti, kako se s problematiko premestitev iz rejniških družin v vzgojne zavode soočajo strokovni delavci na CSD in vzgojitelji v vzgojnih zavodih; ugotoviti, katere dejavnike upoštevajo strokovni delavci pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino in pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod. 27

39 3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA V magistrskem delu me v raziskovalnem delu usmerjajo naslednja raziskovalna vprašanja: RV1: Kateri so najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod? RV2: Na katerih področjih se kaže problematika slovenskega sistema premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode? RV3: Kako se strokovni delavci soočajo s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode? RV4: Katere dejavnike upoštevajo strokovni delavci pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino in pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod? 4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA 4.1 Vrsta raziskave V magistrskem delu sem uporabila deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno raziskovalno metodo ter kvalitativni raziskovalni pristop. Sagadin (1993) pravi, da deskriptivna metoda omogoča opis pojavov, kavzalno-neeksperimentalna metoda pa išče vzroke in posledice opisanih pojavov. 4.2 Vzorec Vzorec za raziskavo je nenaključen in namenski. Sestavljajo ga tri strokovne delavke CSD, ki se ukvarjajo s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode, in tri strokovne delavke, zaposlene v slovenskih vzgojnih zavodih. Vse intervjuvanke so se v praksi že srečale s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. Izbira vzorca za raziskavo je namenoma osredotočena na strokovnjake, saj le-ti najpogosteje odločajo o nameščanju in premeščanju otrok oziroma mladostnikov v rejniške družine in v vzgojne zavode. Zaradi specifičnega področja dela bodo njihovi podatki na podlagi dogovora ostali anonimni. Pri izvajanju intervjuja sem upoštevala načelo konsenza in načelo zaupnosti. Intervjuvankam sem zagotovila varovanje osebnih podatkov, zato sem jih v namen raziskave poimenovala strokovnjakinja S1, strokovnjakinja S2 in strokovnjakinja S3 za strokovnjakinje, zaposlene na CSD, ter strokovnjakinja V1, strokovnjakinja V2 in strokovnjakinja V3 za strokovnjakinje, zaposlene v vzgojnih zavodih. 4.3 Merski pripomočki Za raziskovalni instrument sem izbrala delno strukturiran intervju. V raziskavi sem uporabila dva delno strukturirana intervjuja. Prvega sem prilagodila strokovnjakinjam, zaposlenim na centrih za socialno delo, drugega pa strokovnjakinjam, zaposlenim v vzgojnih zavodih. Mesec (1998) in Vogrinc (2008) pravita, da so značilnost delno strukturiranega intervjuja vnaprej postavljene okvirne teme. Mesec (1998) doda, da je značilnost delno strukturiranega intervjuja, da raziskovalec intervjuvancu zastavlja 28

40 vprašanja neposredno, kar mu omogoča, da ob nejasnostih postavi podvprašanja, s čimer lahko dobi boljši vpogled v situacijo. V prvem raziskovalnem koraku sem zastavila raziskovalna vprašanja, na podlagi katerih sem oblikovala vprašanja za delno strukturirana intervjuja. Večino vprašanj sem pripravila vnaprej, med intervjuvanjem pa sem za dodatna pojasnila postavila še nekaj dodatnih vprašanj in podvprašanj. 4.4 Postopek zbiranja podatkov Kontakt s strokovnjakinjami sem vzpostavila preko e-pošte ali telefonskega klica. V elektronskem sporočilu ali telefonskem pogovoru sem v prošnjo za izvedbo intervjuja vključila obrazložitev teme magistrskega dela ter pojasnila namen in cilje raziskave. S treh CSD sem dobila odgovor, da niso primerni kandidati za sodelovanje v raziskavi, saj se v svoji dosedanji praksi še niso srečali s primerom premeščanja iz rejniške družine v vzgojni zavod. S štirih CSD pa sem dobila pozitiven odgovor strokovnjakinj za sodelovanje v raziskavi. Dva CSD mi na prošnjo, posredovano preko e-pošte, nista odgovorila. Vsi kontaktirane vzgojiteljice v vzgojnih zavodih so bile pripravljene za sodelovanje v raziskavi. S strokovnjakinjami, udeleženimi v raziskavi, sem se dogovorila za datum, kraj in čas izvedbe intervjujev. Z vsemi strokovnjakinjami sem se dogovorila za srečanje v njihovih prostorih. Intervjuji so trajali od 35 do 70 minut. Vse intervjuje sem ob privolitvi strokovnjakinj snemala s telefonskim snemalnikom, z namenom kasnejšega dobesednega prepisa. Dobesedni zapisi intervjujev strokovnjakinj, zaposlenih na centrih za socialno delo, so obsegali od 5 do 7 strani, dobesedni zapisi intervjujev strokovnjakinj, zaposlenih v vzgojnih zavodih, pa od 4 do 6 strani. Veljavnost in zanesljivost podatkov, zbranih z intervjujem, sem zagotovila tako, da sem strokovnjakinjam pustila, da na zastavljena vprašanja prosto odgovarjajo. V odgovorih jih nisem usmerjala. Korake raziskovanja sem jasno opisala, intervjuvankam pa poslala intervjuje v avtorizacijo. 4.5 Postopek obdelave podatkov Postopka obdelave podatkov sem sem se lotila po korakih, ki jih izpostavlja tudi Mesec (1998): urejanje gradiva, določitev enot kodiranja, odprto kodiranje, izbor relevantnih pojmov, odnosno kodiranje ter povezovanje v utemeljeno teorijo. Analize intervjujev sem se lotila s pomočjo osrednjega procesa kvalitativne vsebinske analize, in sicer s pomočjo kodiranja podatkov. V prvem koraku postopka obdelave podatkov sem dobesedno prepisala vse zvočne posnetke. Iz dobesednih prepisov sem označila najpomembnejše dele besedila in jim določila enote kodiranja. Kodam prvega reda sem pripisala pojme ter tako dobila kode drugega reda. V nadaljevanju sem izbrala tiste kategorije oziroma pomembna tematska področja, ki so relevantna za mojo raziskavo. S pomočjo dobljenih kategorij sem analizirala vsak raziskovalni del posebej ter ga s teoretičnimi izhodišči povezala v utemeljeni teoriji. 29

41 Preglednica 1: Primer kodiranja intervjuja strokovnjakinje S1 Intervju št. 1 Kode 1. reda Kode 2. reda Kode 3. reda/kategorije težko potegnem čisto skupno Ni skupnega imenovalca. Dejavniki specifični od primera do primera. Pri fantih gotovo, da sta imela težave. Vedenjske težave so izstopale. Vedenjske pri fantih. težave En fant je bil s posebnimi potrebami.... se spomnim, da so bile kraje, alkohol, delinkventno vedenje. Posebne potrebe. Kraja tuje lastnine, alkohol, delinkventno vedenje. Težave otrok in mladostnikov. Najpogostejši dejavniki za premestitev iz rejniške družine v vzgojni zavod. pri drugem Logatec tudi delinkventno vedenje, kraje. Delinkventno vedenje, kraje tuje lastnine. rabiš tukaj sodelovati skupaj, ker otrok potrebuje sodelovanje tistih, ki so Sodelovanje vseh vpletenih v posamezni primer. V bistvu takrat še ni bilo rečeno individualna projektna skupina, je pa temeljilo na tem sodelovanju Individualna projektna skupina oziroma sodelovanje vseh strokovnjakov. Skupno sodelovanje vseh. Soočanje problematiko. s da je otrok središče. Otrok je središče. Delo v dobrobit otroka. 30

42 5 ANALIZA INTERVJUJEV V nadaljevanju sledi analiza vseh šestih intervjujev. Intervjuje sem analizirala na podlagi kategorij, ki sem jih določila med postopkom kodiranja. Kategorije izhajajo iz raziskovalnih vprašanj in so sledeče: najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod; področja problematike slovenskega sistema premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode; soočanje strokovnih delavcev s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode; dejavniki, ki jih strokovni delavci upoštevajo pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino in pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod. V zaključku posamezne analize je prikazana shema vsakega intervjuja z najpomembnejšimi ugotovitvami. Okrepljene puščice prikazujejo vpliv kategorij med seboj. 5.1 Analiza prvega intervjuja Kontekst intervjuja s strokovno delavko S1 Intervju s strokovno delavko S1 sem opravila Strokovna delavka ima na področju dela v rejništvu več kot 30 let delovnih izkušenj in se je v praksi že srečala s problematiko nameščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. Najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod Strokovna delavka S1 je v intervjuju izpostavila, da dejavniki, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod, niso enoznačni ( v bistvu zdaj težko potegnem čisto skupno ). Intervjuvanka meni, da so pri fantih najpogostejši dejavniki vedenjske težave (Pri fantih gotovo, da sta imela vedenjske težave vedenjske težave so izstopale.). En mladostnik je imel posebne potrebe ( fant je bil s posebnimi potrebami.). Fantje so bili po njenem mnenju iz rejniških družin v vzgojne zavode premeščeni predvsem zaradi težav zaradi zlorabe drog, kraje tuje lastnine in delinkventnega vedenja ( se spomnim, da so bile kraje, alkohol, delinkventno vedenje tudi delinkventno vedenje, kraje.). Pove, da je bil eden izmed dejavnikov, ki so vplivali na premestitev deklice iz rejniške družine v vzgojni zavod, spolna zloraba s strani sorodnikov ( je šlo za zlorabo. Iz ene strani, enega njihovega daljnega sorodnika ). Verjame, da v nekaterih primerih otroci oziroma mladostniki niso bili nameščeni v ustrezno rejniško družino, ki bi jim lahko pomagala pri odpravi preteklih težav ( niso imele nekega takega mesta v tej družini, kot bi si ga zaslužile, kot bi bilo dobro za njih, in se je to nekako odražalo v njihovem vedenju ). 31

43 Na nameščanje otrok oziroma mladostnikov iz rejniške družine v vzgojni zavod vpliva tudi nekompetentna rejniška družina ( lahko bi rekli, da je nekje zmanjkalo ta, enostavno posluh ali občutek), neznanje rejnikov in rejniške družine za delo s specifičnimi potrebami otrok oziroma mladostnikov ( mogoče niso znali niso se zmogli spreminjati, tako da bi lahko delali prostor tako za mladostnico kot tudi za njih. Družina ima svoje kapacitete in tako zmore ) ali nemoč rejniške družine za spopadanje z nastalo situacijo ( tudi pri njih se zatakne bili nekako nemočni kar je potem sprožilo, da družina ni zmogla več in da ta otrok na nek način je klical na pomoč.). Področja problematike slovenskega sistema premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Strokovna delavka S1 izpostavi, da se najpogostejše težave premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode kažejo v zapleteni birokraciji, ki omejuje delo na terenu ( večje birokracijsko reševanje in otrok pade v birokracijo ). Povedala je, da se težave kažejo predvsem na področju pristojnosti o iskanju rešitev in pri primernem ukrepanju. Zaradi vmešavanja Zavoda za šolstvo v delo CSD se podaljšuje čas od informacije o težavah v rejniški družini do izdaje odločbe ( to pa so ovire, ker dokler smo imeli samo mi pristojnosti, smo lahko hitro ravnali na terenu, da je bila potreba, je šlo hitro.). Hkrati pa Zavod za šolstvo povečuje zmedo glede pristojnosti strokovnjakov v zvezi s premeščanjem iz rejniške družine v vzgojne zavode ( in ta odloča in drug odloča, v bistvu pa bi moral delati odvzem, ampak ne veš, kako je glede tega, a lahko delaš, kaj je zavod točno izdal, ne ve se, kdo je odgovoren ). Meni, da se v specifični situaciji premeščanja prepogosto iz obravnave izpusti najpomembnejšega akterja problematike otroka oziroma mladostnika ( ne pomisli se na otroka ). Verjame, da bi morali vsi strokovni delavci na področju premeščanja iz rejniške družine v vzgojni zavod izhajati iz njega ( če nisi oseben, če ti ne greš v to, da poznaš otroka, družino in iščeš rešitve za to, se seveda držiš papirja in če se samo papirja držiš, predpisov, so osebe izgubljene ). Soočanje strokovnih delavcev s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Strokovna delavka S1 verjame, da je nujno sodelovanje vseh strokovnjakov, vpletenih v posamezni primer premeščanja iz rejniške družine v vzgojni zavod ( rabiš sodelovati skupaj, ker otrok potrebuje sodelovanje tistih, ki so seveda jaz že prej s kolegom, pa potem na kolegijih temeljilo na tem sodelovanju ). Intervjuvanka meni, da je nujno sodelovanje tudi z otrokom oziroma mladostnikom ( z njim tudi ). Strokovnjakinja meni, da je potrebno v iskanju najboljše rešitve za namestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod postopati subtilno, da otroka oziroma mladostnika dodatno ne stigmatiziramo ( potrebno kar subtilno to izpeljat, da ne gre v to, da je otrok potem stigmatiziran ). Po mnenju strokovne delavke S1 je pomembno, da se pri premeščanju otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod ohrani spremljanje tako iz rejniške družine v vzgojni zavod kot kasneje v vzgojnem zavodu ( da to spremljanje naprej ostane kjer sem bila udeležena, ne izgubim povezave, ker je ne želim 32

44 izgubiti obvezen si sodelovati tudi z zavodom in iskati, kar se pojavi, delati prostor, kar se bo odprlo za mladostnika ). Vedno je treba izhajati iz dobrobiti za otroka oziroma mladostnika. Verjame, da je večja verjetnost, da bo otrok oziroma mladostnik ostal v rejniški družini, če se že pri izbiri rejniške družine stori vse, da bo kar se da najprimernejša za zadovoljitev njegovih potreb (Zelo je pomemben izbor rejniške družine.). Dejavniki, ki jih strokovni delavci upoštevajo pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino in pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod O najprimernejši namestitvi otroka oziroma mladostnika odloča CSD ( moja odločitev, odločitev CSD ). Starost otroka oziroma mladostnika je en izmed poglavitnih dejavnikov, ki vplivajo na odločitev o najprimernejši možnosti za otrokov oziroma mladostnikov celostni razvoj. Izpostavlja, da je za mlajše otroke najpogosteje najprimernejša nastanitev v rejniško družino ( to so bili otroci, ki so bili predšolski, pa eni potem tudi šolarji, no, ampak tam do 10. leta če pogledamo tam do pubertete, ampak to je že kar visoko ). Opira se na dejstvo, da je izkušnja družine pomembna, zato se otroke v prvi vrsti namešča v rejniško družino ( zato verjamem, da je družina, da je družina tista. In sem bila vesela, da smo dobili družino.). Pravi, da na ustrezno odločitev vpliva tudi mnenje drugih strokovnih delavcev, ki delajo z otrokom oziroma mladostnikom. V primeru da ugotovijo, da bi otrok oziroma mladostnik potreboval strožje meje in okvirje, ga namestijo v vzgojni zavod ( če je že v šoli, ne vem kaj, nekih, recimo vedenjskih, že močnih težav, da bi potreboval strožji nadzor potem se išče zavodsko). 33

45 Slika 1: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja 1 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA PREMESTITEV Dejavniki, ki vplivajo na premeščanje, niso enoznačni. Vedenjske težave, spolna zloraba. Posebne potrebe otroka oziroma mladostnika. Težave na področju zlorabe drog, kraje tuje lastnine, delinkventno vedenje. Neustrezna in nekompetentna rejniška družina. Nemoč. PODROČJA PROBLEMATIKE Zapletena birokracija. Področje pristojnosti. Podaljševanje časa do ukrepanja. Pri delu se ne izhaja iz otrokovih oziroma mladostnikovih potreb. Neznanje rejnikov za delo s specifičnimi težavami otrok oziroma mladostnikov. SOOČANJE STROKOVNIH DELAVCEV S PROBLEMATIKO PREMEŠČANJA Sodelovanje vseh strokovnjakov, vpletenih v posamezni primer. Sodelovanje z otrokom oziroma mladostnikom. Postopati subtilno, v dobrobit otroka oziroma mladostnika. Spremljanje otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod. Izbira najprimernejše rejniške družine. DEJAVNIKI USTREZNE NAMESTITVE Odloča CSD. Na najustreznejšo namestitev vpliva starost otroka oziroma mladostnika ob namestitvi. Mlajši otroci so pogosteje oddani v rejniške družine. Najpomembnejša je družina izkušnja družine. Mnenje drugih strokovnih delavcev. V primeru da so težave težje, da otrok oziroma mladostnik potrebuje strožje meje ali okvirje vzgojni zavod. 34

46 5.2 Analiza drugega intervjuja Kontekst intervjuja s strokovno delavko S2 Intervju s strokovno delavko S2 sem opravila v prostorih CSD, kjer je zaposlena. Strokovna delavka ima na področju dela v rejništvu 7 let delovnih izkušenj in se je v svojem strokovnem delu že srečala s problematiko nameščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. Najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod Strokovna delavka S2 izpostavi, da se težava pri nameščanju otroka oziroma mladostnika v rejniško družino pojavi, če rejnike za sprejem otroka oziroma mladostnika vodijo neprimerni motivi za izvajanje rejniške dejavnosti (, ki so kasneje bili nameščeni v vzgojni zavod, bili v rejništvo nameščeni zaradi denarja ali delovne sile.). Izpostavlja, da je dejavnik, ki vpliva na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod delinkventno vedenje ( začnejo ti mladostniki z nekaterimi kaznivimi dejanji, izostajajo od pouka, doma se večkrat skregajo, začnejo begati od doma ), zaradi česar rejniki ne zmorejo obvladovati situacije ( potem rejniki več ne zmorejo ne zmorejo obvladovati otroka, najstnika lahko se zmenijo, odpovejo in potem gre v vzgojni zavod.). Strokovna delavka S2 izpostavi, da rejniki nimajo znanja za delo z vedenjsko problematiko otrok oziroma mladostnikov ( nimajo znanja, moči težavni otroci ). V intervjuju pove, da je dejavnik premestitve lahko tudi dejstvo, da ti otroci oziroma mladostniki niso nikogaršnji, zato se jim v primeru težav rejniki lahko kadarkoli odrečejo in s tem otroci oziroma mladostniki preidejo iz rejniške družine v vzgojni zavod ( ne da se jim ukvarjati s tujimi otroki tako pa niso njihovi.). Področja problematike slovenskega sistema premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Intervjuvanka v intervjuju izpostavi, da imajo premeščeni otroci oziroma mladostniki pogosto čustvene in vedenjske težave ( so osamljeni težave na področju čustvovanja in vedenja ). Strokovna delavka S2 pove, da je v praksi premajhno število strokovnih delavcev na CSD, ki bi se lahko aktivno vključevali v preprečevanje omenjene problematike ( na CSD nas je premalo, preveč smo obremenjeni ), poleg tega pa je za njihovo delo na terenu pogosto premalo časa ( več biti na terenu, pa nam na žalost zmanjka časa.). Doda, da pogosto ne poznajo realne situacije posamezne rejniške družine, vse dokler težav v njej ne prijavijo na CSD ( sploh ne vemo, kaj se dogaja v rejniški družini, dokler ne pojamrajo ali rejnik ali otrok dobimo prijavo od drugih ). Soočanje strokovnih delavcev s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Intervjuvanka meni, da bi bilo dobro, da se natančno definira rejništvo in sistem nameščanja vanj ( potrebno bi bilo definirati rejništvo.). 35

47 V intervjuju pravi, da je za soočanje s problematiko nujno, da strokovnjaki na CSD sodelujejo z vsemi vpletenimi v primer ( sodelovanje z vsemi treba je delat z vsemi sodelovati tudi z vzgojnimi zavodi.). Pomemben je individualen pristop k posameznemu primeru namestitve otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod ( mogoče potrebuje terapevtsko obravnavo, ki se mu jo lažje zagotovi v vzgojnem zavodu ). Dejavniki, ki jih strokovni delavci upoštevajo pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino in pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod Strokovna delavka S2 v intervjuju pove, da o izbiri najprimernejše namestitve otroka oziroma mladostnika odločajo CSD ( predvsem CSD.). Najprimernejša namestitev otroka oziroma mladostnika je odvisna predvsem od njegove starosti v času namestitve ( in starosti otroka. Mlajše otroke pogosteje namestimo v rejniško družino. Pri starejših se pogovorimo ). Meni, da je pri odločanju o najustreznejši namestitvi nujno, da se celostno pregleda funkcioniranje otroka oziroma mladostnika ( veliko stvari vpliva na našo odločitev kakšno prtljago nosi otrok, kaj potrebuje, da bo lahko funkcioniral ). Verjame, da včasih rejniška družina ni ustrezna že zaradi naziva družina ( včasih ni O. K., da nameščamo v rejniško družino otrok ima lahko težave v primarni družini in je lahko zanj še slabše.). Intervjuvanka ob odločanju o ustrezni namestitvi vsakič upa, da je njihova odločitev najustreznejša za posameznega otroka oziroma mladostnika ( nikoli ne vemo, ali smo se prav odločili vsakič, ko namestimo otroka, npr. v rejništvo, upam, da je odločitev prava, da ne bo še kam nameščen ). 36

48 Slika 2: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja 2 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA PREMESTITEV Odvisni od primera. Neprimerni motivi rejnikov za izvajanje rejniške dejavnosti. Delinkventno vedenje. PODROČJA PROBLEMATIKE Izbira primernih kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti za delo s ČVT. Premalo strokovnih delavcev na CSD. Rejniki ne zmorejo obvladovati nastale situacije. Rejniki nimajo dovolj znanja. Premalo časa za delo na terenu. Nepoznavanje situacije v družini. Nikogaršnji otroci oziroma mladostniki. DEJAVNIKI USTREZNE NAMESTITVE SOOČANJE STROKOVNIH DELAVCEV S PROBLEMATIKO PREMEŠČANJA Natančnejša definicija rejništva. CSD sodeluje z vzgojnim zavodom. Individualen pristop k posameznemu primeru. O najustreznejši izbiri odloča CSD. Starost otroka oziroma mladostnika. Potrebe in funkcioniranje otroka oziroma mladostnika. Rejniška družina je lahko neustrezna zaradi naziva družina. Upajo, da so se odločili prav. 37

49 5.3 Analiza tretjega intervjuja Kontekst intervjuja s strokovno delavko S3 Intervju s strokovno delavko S3 sem opravila Strokovna delavka ima na področju dela v rejništvu 8 let delovnih izkušenj in se je v svojem strokovnem delu že srečala s problematiko nameščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. Najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod Strokovna delavka S3 je v intervjuju izpostavila, da so dejavniki premestitve situacijsko specifični, nekateri se pojavijo večkrat, z drugimi se je srečala le nekajkrat ( specifični glede na primer nekateri se pojavijo večkrat ). Dejavniki, ki se pojavljajo pogosteje, so kraja tuje lastnine, nasilno vedenje otroka oziroma mladostnika do drugih, slabe ocene v šoli in fizična ter spolna zloraba otroka oziroma mladostnika s strani rejnika ( ja, nekaj je pogostejših tatvine, nasilnost do drugih, večkrat do mlajših,, pa ne hodi v šolo in ima zato slabe ocene,, rejniki so nasilni žal prepogosto spolno in fizično ). Doda, da potrebujejo rejniki veliko znanja in moči, da v zahtevnih situacijah reagirajo konstruktivno ( znanje rabijo... moč rabijo... to je zahtevno, oni (otroci/mladostniki) majo že od prej težave ). Področja problematike slovenskega sistema premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Strokovna delavka S3 v intervjuju izpostavi, da se CSD počutijo najbolj omejeni zaradi obsežne birokracije ( toliko papirjev moraš izpolniti saj, ko je nujno, je O. K., ampak ko pa veš, da je pa težava nujna, se pa včasih zapleta zaradi papirjev to z birokracijo bi se moralo rešiti drugače ). Verjame, da bi s kontinuiranim in podrobnejšim vpogledom v delo rejnikov uredili omenjeno problematiko ( vseskozi bi morali preverjati najmanj na 3 mesece tudi večkrat nenapovedano vstopiti v družino ). Meni, da je težava slovenskega sistema premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode ta, da se rejnik lahko kadarkoli odloči, da bo prenehal z izvajanjem rejniške dejavnosti ( vsak je lahko rejnik potem imajo pa otroci težave, pa neki časa še rešujemo z rejniki, včasih pa potem rečejo, da se (oni) jim ni potrebno ukvarjati s tem potem iščemo nekaj drugega.). Soočanje strokovnih delavcev s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Strokovna delavka S3 izpostavi, da morajo strokovnjaki med seboj sodelovati ( truditi se delat skupaj, sodelovat vsi moramo sodelovati, to je nujno ). Intervjuvanka meni, da je za vsakega otroka oziroma mladostnika nujna individualna obravnava in razgovor z njim ( oni so tisti, ki vejo individualno rabimo delat z njimi, pa se pogovarjat ). 38

50 Dejavniki, ki jih strokovni delavci upoštevajo pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino in pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod Intervjuvanka verjame, da se CSD v večini primerov namestitev odločijo prav ( iz prakse mislim, da smo se prav odločil ). Preko celostnega pogleda na otroka oziroma mladostnika skuša najti najprimernejšo nastanitev za premostitev težav ( ne smemo pozabit na otroka, na njega moramo gledati, pa na njegove težave ). Strokovnjakinja S3 pove, da starost otroka oziroma mladostnika vpliva na iskanje najprimernejše namestitve. Mlajše se namesti v ustrezno rejniško družino, pri starejših pa se odločajo na podlagi težav, ki in če jih ima ( mlajši v rejništvo, bolj primerno za njih, zavodi so strožji starejši, če imajo težave, odvisno, kakšne, potem je zavod ). 39

51 Slika 3: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja 3 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA PREMESTITEV Odvisno od specifične situacije, niso vedno enaki. Najpogostejši dejavniki: kraja tuje lastnine, nasilno vedenje do drugih, slabe ocene v šoli, fizična ali spolna zloraba s strani rejnikov. Rejnike opremiti z znanjem za delo s specifičnimi skupinami otrok oziroma mladostnikov. PODROČJA PROBLEMATIKE Preveč birokracije onemogoča takojšnje ukrepanje. Podrobnejši vpogled v delo rejnikov. Prezahteven otrok rejnik se odloči prekiniti rejništvo z njim. DEJAVNIKI USTREZNE NAMESTITVE SOOČANJE STROKOVNIH DELAVCEV S PROBLEMATIKO PREMEŠČANJA Sodelovanje vseh strokovnjakov. Individualna obravnava posameznega otroka oziroma mladostnika. Razgovor z otrokom oziroma mladostnikom. Odločitev CSD. Iščejo najprimernejšo rešitev glede na težave. Velik vpliv ima starost otroka oziroma mladostnika. Mlajši gredo pogosteje v rejniško družino. Pri starejših se odločajo na podlagi težav. 40

52 5.4 Analiza četrtega intervjuja Kontekst intervjuja s strokovno delavko V1 Intervju z vzgojiteljico v vzgojnem zavodu V1 sem opravila v prostorih vzgojne skupine. Vzgojiteljica ima na področju dela v vzgojnih zavodih več kot 10 let delovnih izkušenj in se je v svojem strokovnem delu že srečala s problematiko nameščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. Na dan opravljanja intervjuja sta bila v vzgojnem zavodu dva mladostnika, nameščena iz rejniške družine v vzgojni zavod. Najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod Strokovna delavka V1 pravi, da je težko izpostaviti najpogostejše dejavnike, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod ( težko je najti en skupen imenovalec.). Največ primerov premestitve otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod je temeljilo na neobvladljivosti otroka oziroma mladostnika s strani rejnikov (Bolj pa pridejo k nam, ker jih rejniki ne obvladajo je to neobvladljivost, v bistvu izraz tega ). V praksi se je intervjuvanka srečala s premestitvijo otroka oziroma mladostnika zaradi spolne zlorabe s strani rejnika (Ena deklica recimo vem, da je tud bila, pa je bilo del posilstva, otipaval jo je tisti rejnik ). Dejavnik premestitve je tudi razočaranje rejnikov nad otrokom oziroma mladostnikom v rejništvu ( vse jim damo, oni pa tako ). Intervjuvanka pravi, da se v praksi pogosto sreča z neustrezno postavljenimi mejami rejnikov do otroka oziroma mladostnika ( težava se je največ pojavila, ker ni postavljenih mej in čez glavo, da ne zmorejo več jim pa je ušel izven okvirjev v bistvu samo ne zmorejo z mejami ). Področja problematike slovenskega sistema premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Strokovna delavka V1 v intervjuju izpostavi, da je področje problematike, če otrok oziroma mladostnik ne sprejme vzgojnega zavoda ( največja težava, če mladostnik ne sprejema zavoda, če pa se odklanja, so pa težave pri namestitvah.). Meni, da je njihovo delo oteženo v primeru, ko od CSD ne dobijo vseh informacij o vzrokih za premestitev in ključnih podatkov o otroku oziroma mladostniku ( ko se naša mnenja krešejo problem so droge ne da škodi sam sebi, škodi še drugim pri sami namestitvi so težave, ker centri ali zamolčijo ali ne vedo, en kup stvari, od alkohola, drog, in se delajo nevedne ). Strokovna delavka V1 izpostavi, da je področje problematike tudi neupoštevanje njihovega mnenja s strani CSD o primernosti oziroma neprimernosti namestitve otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod ( težko CSD povemo, da to ni O. K. za ostale mi nimamo vpliva ). Pravi, da jim delo na področju problematike premeščanja iz rejniških družin v vzgojne zavode povzroča veliko birokracije ( ta birokracija nas vse ubija mene ubija pisarija, birokracija.). V intervjuju izpostavi, da je eno izmed področij problematike neizobraženost rejnikov za delo s specifičnimi težavami otrok oziroma mladostnikov ( se izobraziti nimajo znanja rejnike kot take je treba okrepiti z znanjem ). Pravi, da bi se morala vzpostaviti strožja selekcija rejnikov in vpogled v ustreznost oseb, ki želijo 41

53 izvajati rejniško dejavnost ( ne more biti kar vsak rejnik ). Intervjuvanka meni, da se omenjena problematika ne bi pojavljala, če bi se zadovoljilo vsem pogojem za izvajanje rejniške dejavnosti ( izpolnjeni vsi pogoji za rejništvo ). Otroci oziroma mladostniki s težavami bi morali imeti primerne rejnike, ki bi jim pomagali pri premostitvi že nastalih težav, hkrati pa bili zmožni vzgajati otroka oziroma mladostnika s posebnimi potrebami ( spet na specifiko otroka, staršev ). Soočanje strokovnih delavcev s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Intervjuvanka meni, da je ključnega pomena za učinkovito soočanje s problematiko premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode sodelovanje vseh strokovnjakov ( če skupaj stopimo, se da kljub letom veliko sodelujemo z istim CSD mi pokličemo CSD, če smo v dilemi se pogovorimo s CSD mi smo dolžni sporočati CSD vsa odstopanja je bistvenega pomena pomembno je, če s CSD pihamo v isti rog ). Pravi, da je za soočanje s problematiko pomemben pogovor z otrokom oziroma mladostnikom ( da se pogovarjamo z njim ) in aktivno vključevanje otroka oziroma mladostnika v načrtovanje lastnega kratkoročnega in dolgoročnega načrta ( da naredimo načrte kratkoročne cilje pa tud dolgoročne cilje, če pride npr. februarja, potem gledamo, da naredi šolo ). Vzgojitelji morajo po enem mesecu bivanja otroka oziroma mladostnika v vzgojnem zavodu sklicati sestanek, kjer vsi udeleženi v procesu oblikujejo individualni načrt ( po mesecu bivanja pri nas imamo z mladostnikom načrtovanje individualnega načrta poklicani rejniki, CSD in mi, tudi biološki starši, če jim ni odvzeta roditeljska pravica takrat vsak odda svoje poročilo ). Po njenem mnenju so vzgojitelji v vzgojnih zavodih posredniki, ki pomagajo pri premostitvi nastalih težav otrok oziroma mladostnikov ( pomagamo hendlat, premostit težave, če jih imajo doma ), in tisti, ki jim pomagajo pri vključevanju v vzgojni zavod ( lažje premostiti ta prehod k nam ). Dejavniki, ki jih strokovni delavci upoštevajo pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino in pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod Intervjuvanka pove, da je za odločitev o najprimernejši namestitvi otroka oziroma mladostnika ključno mnenje CSD (To ima CSD čez. Mi nimamo vpliva povedati, da bi lahko rekli, da je ta (otrok/mladostnik) bolj primeren za rejniško družino.). Ve, da se CSD v večini primerov odločajo na podlagi starosti otroka oziroma mladostnika v času namestitve ( iz prakse lahko rečem, da za tiste mlajše otroke, da če je rejniška družina O. K., da je to zagotovo najboljše ). V praksi je izkusila, da so mlajši otroci lažje obvladljivi in je več možnosti za ustrezno usmerjanje ( bolj so obvladljivi, lažje jih je usmerjati.). Izpostavila je, da je za posameznega otroka oziroma mladostnika v večini primerov najbolje, da je nameščen v rejniško družino ( če je funkcionalna družina, da je bolje, da je tam ). Verjame, da je izkušnja družine zelo pomembna. V nekaterih primerih tudi vzgojni zavodi lahko poiščejo ustrezno rejniško družino ( smo CSD prosili, da naj najde rejniško družino je bilo kar nekaj takih primerov, da so šli ali pa da je nekdo boter v zavodu, pa potem otrok na tak način odide.). 42

54 Slika 4: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja 4 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA PREMESTITEV Niso enoznačni. Spolna zloraba otroka s strani rejnikov. Neobvladljivost otroka oziroma mladostnika. Slabo postavljene meje v rejniški družini. Razočaranje rejnikov nad otrokom oziroma mladostnikom. PODROČJA PROBLEMATIKE Zapletena birokracija. Mladostnik ne sprejme vzgojnega zavoda. Vzgojni zavodi so neupoštevani s strani CSD. Premalo podatkov od CSD. Neizobraženost rejnikov za delo s specifičnimi težavami otrok oziroma mladostnikov. Strožja selekcija rejnikov. Preverjanje primernosti oseb za izvajanje rejniške dejavnosti, zadovoljiti pogojem. SOOČANJE STROKOVNIH DELAVCEV S PROBLEMATIKO PREMEŠČANJA Vsi strokovnjaki med seboj sodelujejo predvsem s CSD. Vzgojni zavodi pomagajo pri premostitvi težav. DEJAVNIKI USTREZNE NAMESTITVE Vpliva mnenje CSD. Vpliva starost otroka. Pomoč pri vključitvi v vzgojne zavode. Načrtovanje z otrokom/mladostnikom. Mlajši so lažje obvladljivi. Otroci in mladostniki potrebujejo dobro izkušnjo družine. Individualni načrt. 43

55 5.5 Analiza petega intervjuja Kontekst intervjuja s strokovno delavko V2 Intervju s strokovno delavko V2 sem opravila v prostorih vzgojnega zavoda, kjer je zaposlena. Vzgojiteljica ima na področju dela v vzgojnih zavodih 2 leti delovnih izkušenj in se je v svojem strokovnem delu že srečala s problematiko nameščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. V času opravljanja intervjuja so bili v njihov zavod iz rejniških družin nameščeni trije mladostniki. Najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod Strokovna delavka V2 pravi, da težko izpostavi najpogostejše dejavnike premestitve iz rejniške družine v vzgojni zavod. Poudarja, da je od primera odvisen ključni dejavnik premestitve ( težko bi rekla, da imajo kakšne skupne težave oziroma da so si težave med seboj podobne vsak otrok je edinstven, prav tako so edinstvene težave, ki se pri njem pojavljajo.). Spomni se, da so bili v njihov zavod iz rejniških družin nameščeni otroci oziroma mladostniki zaradi različnih čustvenih in vedenjskih težav ( različne čustvene in vedenjske težave.), zaradi neustrezne obravnave znotraj rejniške družine ( primeri, ko se otroka v rejniški družini ne obravnava, kot bi bilo potrebno ) ter različnih vrst nasilja s strani rejniške družine oziroma rejnikov do otroka oziroma mladostnika ( prihaja tudi do različnih vrst nasilja ). Področja problematike slovenskega sistema premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Strokovna delavka V2 meni, da imajo CSD preveč dela, zaposlenih premalo strokovnjakov in premalo časa za delo na terenu ( nalagajo delovne obveznosti, ki ne vključujejo dovolj dela na terenu.). Problematika se kaže predvsem v nepoznavanju situacij s terena, zato pogosto zamudijo najzgodnejše ukrepanje (Brez rednih obiskov in poznavanja situacije otroka pa je težko dobro delati. Zgolj občasni napovedani obiski niso dovolj.). Intervjuvanka meni, da se področje problematike slovenskega sistema premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgoje zavode kaže v premajhnem nadzoru nad izvajalci rejniške dejavnosti ( večji pregled oziroma nadzor nad osebami, ki se odločijo za rejništvo. Ali je okolje primerno, da otrok tam biva, ali so se ljudje odločili za to vlogo iz pravih razlogov.). Doda, da bi bilo potrebno rejnike opremiti z znanjem s področja dela s specifičnimi skupinami otrok in mladostnikov ( za rejnike preveliko breme. Ne znajo delati z njimi ). Soočanje strokovnih delavcev s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode Strokovna delavka V2 meni, da se strokovnjaki z omenjeno problematiko lahko soočajo tako, da vzgojitelji v vzgojnih zavodih sodelujejo z rejniško družino ( sodeluje z družino, brez tega enostavno ne gre.). Pravi, da je za ustrezno soočanje strokovnih delavcev s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode predvsem sodelovanje s CSD ter drugimi strokovnjaki ( morebitne nepravilnosti rešujemo s pomočjo CSD-ja in predvsem 44

56 sodelovanje strok med seboj, vsak ima svoje, vidi svoje, ima metode dela, a prepričana sem, da jih je možno tudi združiti.). V nadaljevanju intervjuja izpostavi, da je naloga vzgojiteljev v vzgojnih zavodih, da otroke in mladostnike opremijo z znanjem navezovanja pristnih socialnih stikov ( učenje otrok navezovanja pristnih socialnih stikov ) ter jim nudijo pomoč pri učenju ohranjanja le-teh ( predvsem potrebujejo pomoč pri ohranjanju le-teh.). Pravi, da je treba za otroka oziroma mladostnika, nameščenega iz rejniške družine v vzgojni zavod, postopoma pripravljati ustrezno okolje, v katerega se bo lahko vrnil po odpustu iz zavodske oskrbe ( pripravljamo tudi okolje, v katerega se bo lahko otrok po odpustitvi vrnil in v njem dostojno živel.). Dejavniki, ki jih strokovni delavci upoštevajo pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino in pri sprejemanju odločitve za namestitev otroka oziroma mladostnika v vzgojni zavod Strokovnjakinja V2 pravi, da vzgojitelji v vzgojnih zavodih nimajo pristojnosti za odločanje glede najprimernejše namestitve otroka oziroma mladostnika ( predstavimo delo, okolje in pogoje.), lahko pa izrazijo svoje mnenje (Lahko podamo svoje mnenje ). O najustreznejši namestitvi otroka oziroma mladostnika odločajo CSD (To je naloga CSD-ja končna je odločitev CSD.). Verjame, da je za mlajše otroke primernejša namestitev v rejniško družino ( mlajši kot so, bolj je pomembna družina v veliki meri je odvisno, v katerem obdobju otroštva so otroci ). Doda, da je otroke oziroma mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami, zaradi njihove specifike in težavnosti vzgoje, včasih bolje namestiti v vzgojni zavod ( če imajo čustvene pa vedenjske, je včasih bolje, da so v zavodu ). 45

57 Slika 5: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja 5 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA PREMESTITEV Niso enoznačni. Odvisni od primera do primera. Po njenem mnenju prevladujejo čustvene in vedenjske težave. Neustrezna obravnava znotraj rejniške družine. Dejavnik, ki vpliva na namestitev, je tudi nasilje s strani rejnikov. PODROČJA PROBLEMATIKE CSD imajo preveč dela. Zmanjka časa za delo na terenu. Premajhen nadzor nad izvajalci rejniške dejavnosti. Rejnike bi bilo treba dodatno opremiti z znanjem. SOOČANJE STROKOVNIH DELAVCEV S PROBLEMATIKO PREMEŠČANJA Vzgojni zavodi sodelujejo z rejniško družino. Vzgojni zavodi sodelujejo s CSD. Vzgojitelji v vzgojnih zavodih pripravljajo primerno okolje za odpust. Otroke in mladostnike učijo socialnih stikov. DEJAVNIKI USTREZNE NAMESTITVE Vzgojni zavodi nimajo pristojnosti za odločitev. Lahko izrazijo svoje mnenje. Odloča CSD. Upošteva se starost otroka oziroma mladostnika. Za mlajše je bolje, da gredo v rejniške družine. Če imajo ČVT, je boljša rešitev zavod. 46