Jedro. Izrek. Obrazložitev

Transkripcija

1 Višje delovno in socialno sodišče Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore VDSS sodba in sklep Pdp 310/2012 ECLI:SI:VDSS:2012:PDP Evidenčna številka: VDS Datum odločbe: Področje: DELOVNO PRAVO Institut: plačilo premij za dodatno prostovoljno pokojninsko kolektivno zavarovanje - obveznost delodajalca iz delovnega razmerja - pristojnost - nadomestilo za letni dopust Zveza: ZPIZ-1 člen 303, 303/1, 303/2, 304, 350/4. ZDSS-1 člen 5, 5/1. Jedro Obveznost plačevanja premij iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega kolektivnega zavarovanja skladno z določbami ZPIZ-1 je potrebno šteti kot obveznost delodajalca iz delovnega razmerja, za presojo katere je pristojno delovno sodišče. Izrek Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v delu II. točke izreka (ki se nanaša na dolžnost tožene stranke, da tožnici iz naslova nadomestila za letni dopust za leto 2010 od bruto zneska 202,52 EUR obračuna prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožnici) in v delu III. točke izreka (odločitev, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka. Obrazložitev Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna v korist tožničine police POT.čl... A. plačati mesečne obroke za obdobje od januarja 2008 do vključno septembra 2010 v zneskih, kot izhajajo iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega vplačila 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v 15 dneh in pod izvršbo. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova nadomestila za letni dopust za leto 2010 od bruto zneska 202,52 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici, v 15 dneh in pod izvršbo. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh

2 pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi (pravilno spremeni) ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški sodnega postopka, vse v breme tožnice. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je odločalo o zadevi, za katero ni bilo stvarno pristojno in sicer v zvezi s plačilom prispevkov za dodatno prostovoljno pokojninsko kolektivno zavarovanje, sklenjeno na podlagi pogodbe med pravnim prednikom tožene stranke in B. d.d.. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke o nepristojnosti nepravilno zavrnilo, čeprav je bil podan v vlogi dne Obveza plačil premij v prostovoljno pokojninsko kolektivno zavarovanje nima podlage niti v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi niti v splošnih aktih tožene stranke niti v kolektivni pogodbi niti v ZDR, zato te obveznosti ni mogoče šteti kot obveznosti iz delovnega razmerja. Res je, da je dodatno prostovoljno pokojninsko kolektivno zavarovanje ter plačevanje teh premij vezano na obstoj delovnega razmerja, kljub temu pa to ni obveznost iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se izrek sodbe ne da preizkusiti, obrazložitev je v nasprotju z izrekom, sodišče pa tudi ni pravilno upoštevalo predloženih listin, dokazov in izpovedb predlaganih prič. Ker je bila tožnica od do zaposlena pri Osnovni šoli..., v tem obdobju ni imela delovnega razmerja pri toženi stranki, zato ji vsaj za to obdobje nikakor ne pripada plačilo vtoževanih premij. V sodbi Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 392/2009 so bile določene obveznosti tožene stranke, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali iz ZDR, med njimi pa ni bilo določenega plačila premije za prostovoljno pokojninsko kolektivno zavarovanje, saj ta pravica iz delovnega razmerja ne izhaja. V citirani sodbi je bilo sicer ugotovljeno, da je bila odpoved tožnici, ki jo je tožena stranka podala iz poslovnih razlogov, nezakonita. Tožnica je s to sodbo uspela tako glede reintegracijskega kot reparacijskega zahtevka. Tožnica je s toženo stranko poleg tega sklenila tudi novo pogodbo o zaposlitvi in sicer , v tej pogodbi pa prav tako ni obveznosti tožene stranke za plačilo premij iz naslova prostovoljnega kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Kot je bilo že ugotovljeno, ta obveznost tožene stranke ni bila določena niti z pravnomočno sodbo delovnega sodišča opr. št. Pd 392/2009. Ker tožnica za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu (torej od do ) ni prejemala bruto plače pri toženi stranki, ji za to obdobje tožena stranka nikakor ni dolžna plačevati premije v višini 2,844 %. V sodbi opr. št. Pd 392/2009 je bila tožena stranka za to obdobje dolžna plačati le razliko v plači, zato tožnici v nobenem primeru ne bi pripadala premija v višini 2,844 % od njene bruto plače, ki bi jo prejemala pri toženi stranki. V tem delu je izpodbijana sodba tudi nepopolna, saj sodišče ne obrazloži, od katere osnove je obračunalo premijo za sporno obdobje. Zmotno in nepopolno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z odločitvijo o vtoževanem nadomestilu za letni dopust za leto Iz listin, ki jih je predložila v spis tožena stranka, izhaja, da je bil tožnici izračunan celotni letni dopust za leto 2010 v skupnem trajanju 33 delovnih dni. V zvezi s tem je sodišče predlagalo tudi zaslišanje direktorice tožene stranke A.A. ter zaslišanje tožnice, vendar pa sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo. Poleg tega pa je prezrlo tudi dejstvo, da je tako iz pogodbe o zaposlitvi z dne kot z dne razvidno, da je znašal tožničin delovni čas 40 ur tedensko, pri čemer je bil zanjo določen 6 dnevni delovni teden. Od ponedeljka do petka je trajal 7 ur na dan, v soboto pa 5 ur, kar pomeni, da je tožnica koristila dopust tudi ob sobotah in ne samo med tednom. Tožnica je bila torej dolžna opravljati delo tudi v soboto in sicer 5 ur, ostale delovne dneve pa 7 ur. Tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in dejanskega stanja v zvezi s tem ni popolno in pravilno ugotovilo. Tožnica je podala laičen odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrženje pritožbe tožene stranke kot neutemeljene in neresnične ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 4., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih v pritožbi izpostavlja tožena stranka,

3 ni storilo, prav tako ni storilo preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premij za dodatno prostovoljno pokojninsko kolektivno zavarovanje, je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, medtem ko je v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2010, zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče druge vrste. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v b. točki člena 5/1 določa, da je delovno sodišče pristojno tudi za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu poleg plačila nadomestila za letni dopust za leto 2010 (v zvezi s tem sicer stvarna pristojnost delovnega sodišča ni sporna) vtoževala tudi izplačilo mesečnih obrokov premij prostovoljnega kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica že v letu 2003 zaposlena pri trgovskem podjetju C. d.d., to podjetje pa se je v januarju 2008 pripojilo k toženi stranki. Podjetje C. d.d. je v avgustu 2003 pristopilo k oblikovanju pokojninskega načrta skupaj s svojimi delavci, odločili so se za A., pri čemer je bila med podjetjem C. d.d. in svetom delavcev C. d.d. sklenjena pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, v zvezi s to pogodbo pa tudi aneks, sklenjen v septembru 2003 (B8). Dne je tožnica podala pristopno izjavo, s katero je pristopila k pokojninskemu načrtu dodatnega pokojninskega zavarovanja za pridobitev dodatne starostne pokojnine (B6), v juliju 2003 pa je podjetje C. d.d. z B. sklenilo pogodbo o pristopu k pokojninskemu načrtu A. d.d.. Podjetje C. d.d. je za vse delavce do dneva pripojitve k toženi stranki plačevalo premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja v dogovorjenem odstotku, s tem, da je tožena stranka s plačilom teh premij za te delavce nadaljevala tudi po letu 2008 (sklep št.... B20). Drugačna situacija pa je nastala pri tožnici, saj ji je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožnici delovno razmerje v podjetju C. d.d prenehalo. S tem dnem je podjetje C. d.d. prenehalo plačevati tudi premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za tožnico. To redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnica izpodbijala na sodišču in s svojim tožbenim zahtevkom uspela (kar izhaja tudi iz pritožbenih navedb tožene stranke). Tožena stranka jo je bila kot pravni naslednik podjetja C. d.d. dolžna pozvati nazaj na delo, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, vključno z obračunom ter izplačilom plač. Že pred pravnomočnostjo sodbe je tožena stranka s tožnico sklenila novo pogodbo o zaposlitvi (z veljavo od B1), poleg tega pa je bila tožnica v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja del obdobja zaposlena pri drugem delodajalcu. Tožena stranka je sicer tožnici v juliju 2010 podala novo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo tožnica ni izpodbijala, tako da ji je delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo v septembru Ob pripojitvi podjetja C. d.d. k toženi stranki je tožena stranka sklenila (že omenjeni sklep del. št.... B20; izpovedba prokuristke tožene stranke), da bo nadaljevala plačevanje premij iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za delavce, ki so bili zaposleni pri podjetju C. d.d. in ki so prešli k toženi stranki. Ta svoj sklep je tožena stranka spoštovala, vendar pa tožnici (ki ji je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi redne odpovedi pri podjetju C. d.d. dne ), teh premij ni plačevala. Ob zgoraj ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče zaključuje, da sicer pravica tožnice do plačevanja teh prispevkov zares nima neposredne podlage v pogodbi o zaposlitvi oziroma v ZDR, kot to navaja tožena stranka, vendar pa je ta pravica nesporno vezana in pogojena z obstojem delovnega razmerja delavca pri delodajalcu. Po zakonski ureditvi (člen 292 do člen 386 Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/1999 in nadalj.) je to zavarovanje odvisno od delovnega razmerja (pokojninski načrt za svoje zaposlene oblikuje delodajalec; premije za to zavarovanje plačuje delodajalec; s

4 pokojninskim načrtom kolektivnega zavarovanja je lahko določeno, da del teh premij plačujejo tudi zaposleni pri delodajalcu; pokojninski načrt se oblikuje v skladu s kolektivno pogodbo, sklenjeno med delodajalcem in reprezentativnim sindikatom, organiziranim pri delodajalcu; če takšna kolektivna pogodba ni sklenjena, se pokojninski načrt oblikuje v skladu s pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta, ki jo kot pogodbeni stranki skleneta delodajalec in zaposleni; o tej pogodbi odloča v imenu zaposlenih pristojni organ reprezentativnega sindikata, če jih je več, ti sindikati skupaj, če ni reprezentativnega sindikata, svet delavcev, če ni niti sveta delavcev pa odločajo o tem zaposleni neposredno na zboru delavcev; ), zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča obveznost plačevanja premij iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega kolektivnega zavarovanja skladno z določbami ZPIZ-1 potrebno šteti kot obveznost delodajalca iz delovnega razmerja, za presojo katere je pristojno delovno sodišče. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da ta obveznost ni urejena niti v splošnih aktih tožene stranke niti v kolektivni pogodbi, pritožbeno sodišče opozarja na določbo 303. in 304. člena ZPIZ-1. Po citiranih določbah se pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja oblikuje v skladu z kolektivno pogodbo, sklenjeno med delodajalcem in reprezentativnim sindikatom, organiziranem pri delodajalcu (člen 303/1 ZPIZ-1). Če ta kolektivna pogodba ni sklenjena, jo nadomesti pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta, ki jo skleneta delodajalec in zaposleni delavci pri delodajalcu (člen 303/2 ZPIZ-1). V konkretnem primeru je bila med pravnim prednikom tožene stranke in svetom delavcev pravnega prednika tožene stranke sklenjena pogodba o oblikovanju pokojninskega načrta prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in aneks k tej pogodbi (B8) in sicer na podlagi člena 303/2 ZPIZ-1. Ta pogodba oziroma aneks sta nadomestili dogovor o oblikovanju pokojninskega načrta, ki bi bil v skladu s členom 303/1 ZPIZ-1 lahko vsebovan tudi v kolektivni pogodbi. Razen tega se je tožena stranka ob pripojitvi podjetja C. d.d. odločila, da bo s plačilom premij za delavce podjetja C. d.d., ki so prešli od navedenega podjetja k toženi stranki, nadaljevala. S sklepom (B20) se je torej tožena stranka zavezala izpolnjevati svoje obveznosti do vseh bivših delavcev podjetja C. d.d., ki so prešli od navedenega podjetja k toženi stranki. Ta akt ima po oceni pritožbenega sodišča naravo splošnega akta, na podlagi česar je zaključiti, da je bila ta obveznost tožene stranke do bivših delavcev podjetja C. d.d. urejena tudi v splošnem aktu tožene stranke oziroma v pogodbi, ki ima z ozirom na člen 303/2 ZPIZ-1 naravo (vsaj vsebinsko gledano) dogovora, ki bi lahko bil vsebovan v kolektivni pogodbi. Kot je bilo že ugotovljeno je tožnica v postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je v letu 2007 podal pravni prednik tožene stranke, uspela, zaradi česar je bila tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače. Ker je tudi obveznost plačila premij za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje (z ozirom na zgoraj obrazloženo) obveznost iz delovnega razmerja, je dolžna tožena stranka tožnici tudi iz tega naslova izpolniti svojo obveznost. Na to njeno obveznost ne vpliva dejstvo, da je bila tožnica v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi del tega obdobja zaposlena pri drugem delodajalcu. V okviru popolne povrnitve škode, ki je tožnici nastala zaradi nezakonitega ravnanja pravnega prednika tožene stranke (tožena stranka pa je njegov univerzalni pravni naslednik), ji je dolžna tožena stranka vzpostaviti takšno stanje, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Če tožnici pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, bi tožena stranka tožnici (tako kot ostalim delavcem podjetja C. d.d.) nadaljevala z izplačilom premij za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje tudi po Glede na to, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo plačilo premije v višini 2,844 %, ki jo je tožena stranka v vtoževanem obdobju vplačevala za bivše delavce podjetja C. d.d. (kar jasno izhaja iz obrazložitve sklepa št. -B20). Na to njeno obveznost nima nikakršnega vpliva dejstvo, da je bila tožnica v delu obdobja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposlena pri drugem delodajalcu, saj je bilo v postopku ugotovljeno (l. št. 28), da ta delodajalec tožnici ni plačeval nikakršnih premij za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. S tem je bil spoštovan tudi 4. odstavek 350. člena ZPIZ-1, ki med drugim določa, da se oseba lahko istočasno vključi v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje le po enem pokojninskem načrtu kolektivnega zavarovanja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke glede višine prisojenih zneskov vtoževanih premij. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je kot osnovo za izračun upoštevalo izračun tožene stranke (B21), tako da je v tem delu izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preveriti. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da med izračunom tožene

5 stranke in prisojenimi zneski ni razlik, tako da je pritožba tožene stranke v zvezi s tem neutemeljena. Glede na že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je tožnica uspela v postopku uveljavljanja nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnici vtoževana premija iz naslova dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja ne pripada zato, ker je s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi (B1). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila ta pogodba med tožnico in toženo stranko sklenjena zato, ker je tožnici delovno razmerje pri drugem delodajalcu (Osnovna šola...) prenehalo, tožena stranka pa je tožnico že pred pravnomočnostjo sodbe opr. št. Pd 392/2009 pozvala nazaj na delo. Tožnica je upravičena do vtoževanih premij na podlagi že omenjenega ugodno rešenega reparacijskega zahtevka po citirani sodbi. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, (ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava) vsaj preuranjeno prisodilo tožnici del vtoževanega nadomestila za letni dopust za leto Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica od na čakanju (B10), da ji je v letu 2010 pripadalo 33 dni letnega dopusta (A11) in da je iz tožničinih plačilnih list (B10) razvidno, da je bil tožnici v določenem obdobju leta 2010 (julij 2010, avgust 2010) obračunan letni dopust. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničinih plačilnih list ugotovilo, da je bila tožnica v juliju na dopustu 7 dni, v avgustu 2010 pa 20 dni, kar pomeni, da ji je ostalo še 6 neizrabljenih dni letnega dopusta za leto Pri tem pa je prezrlo, da se je tožnica s toženo stranko v 3. členu pogodbe o zaposlitvi (B1) dogovorila za delo s polnim delovnim časom v trajanju 40 ur tedensko, in sicer za 6 dnevni delovni teden. Iz citirane določbe pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je nedelja dela prosti dan, delovni čas od ponedeljka do petka je po 7 ur na dan, delovni čas v soboto pa 5 ur. Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi z dne navajala, da je tožnica v celoti koristila letni dopust za leto 2010 in v zvezi s tem predlagala tudi zaslišanje tožnice in direktorice tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa teh dokazov ni izvedlo, prav tako pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do vsebine določbe 3. člena pogodbe o zaposlitvi (B1). Iz tega razloga je vsaj preuranjeno ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni omogočila izrabe vseh pripadajočih dni letnega dopusta za leto Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je dolžna tožena stranka tožnici iz naslova nadomestila za letni dopust za leto 2010 od bruto zneska 202,52 EUR obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožnici v 15 dneh in pod izvršbo (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dejansko stanje z ozirom na določbo 3. člena pogodbe o zaposlitvi popolno in pravilno ugotoviti, v zvezi s tem zaslišati tožnico in direktorico tožene stranke (po potrebi pa izvesti tudi druge dokaze) in ugotoviti, če je tožena stranka tožnici v juliju 2010 oziroma avgustu 2010 v okviru priznanih 219 ur letnega dopusta priznala tožnici ves pripadajoči letni dopust (tudi upoštevaje 3. člen pogodbe o zaposlitvi - B1), nato pa ponovno odločiti še o tem delu tožničinega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se je za razveljavitev tega dela izpodbijane sodbe odločilo zato, ker je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da ne bi bilo smotrno, da samo dopolnjuje dokazni postopek. Sodišče prve stopnje namreč drugih dokazov v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka, (razen vpogleda v tožničine plačilne liste) sploh ni izvajalo. V kolikor bi se dejansko stanje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka prvič ugotavljalo šele na pritožbenem sodišču, bi bila s tem strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, kot bi ga ugotovilo pritožbeno sodišče. Ker je sodišče prve stopnje delno razveljavilo izpodbijano sodbo, je razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tožene stranke, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnica se zoper odločitev o stroških ni pritožila), tako da bo lahko sodišče prve stopnje ponovno lahko odločilo tudi o teh stroških tožene stranke. Odločitev o pravdnih stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom z dokončno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

6 Datum zadnje spremembe: