UPORABA PRIPOVEDI V PSIHOSOCIALNEM DELU MOJCA UREK FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO 2012
Pomen pripovedovanja zgodb iz socialno-psihološkega vidika PRIPOVED IN IDENTITETA (Mirjana Ule) Naša identiteta ali bolje rečeno naše identitete govorijo in nastajajo tudi skozi naše življenjske pripovedi. čas, ki živimo zdaj naravnost ustvarja in podpira narativnost (pripovednost) identitete.
Posameznik ali posameznica morata znati v vseh okoliščinah povedati ustrezno zgodbo o sebi. Pravzaprav se povsod pričakuje ustrezno narativno kompetenco, sposobnost za dobro samopredstavitev. Uradne institucije zahtevajo formalno biografijo; šole, univerze, nekatera delovna mesta zahtevajo že daljše samopredstavitve; v vsakdanjem življenju osebne zgodbe predstavljamo sebi in drugim
Sposobnost posameznika, da gradi in ohranja kontinuiran pripovedni potek biografije, pripomore k razreševanju eksistenčnih vprašanj identitete, vprašanj, ki zadevajo temeljne parametre človekovega življenja in na katere tako ali drugače odgovarjamo.
Biografija posameznika ne more biti povsem fiktivna, če hoče posameznik ohraniti interakcijo z drugimi v svojem vsakdanjem življenju. Nenehno mora integrirati dogodke, ki se dogajajo v zunanjem svetu, in jih uvrščati v»zgodbo«o samem sebi. Pomembna značilnost stabilnega občutka identitete, ki jo upoštevajo tudi v narativnih pristopih v svetovalnem delu, je da predstavlja sestavino ontološke varnosti, čuta za kontinuiteto in red.
Izdelovanje zgodb o sebi je sestavina vsakdanjega dela z identiteto posameznika, v katerem posameznik reflektira svoje izkušnje s stališča raznih perspektiv svoje identitete. Organizacija izkušenj dogodkov v pripovedi pa učinkuje tudi na ureditev vsakdanjega življenja ljudi in na interpretacijo njihovih prihodnjih izkušenj. Skozi zgodbe se nekako uredi kompleksnost sveta. Narativne strukture nam omogočijo izražanje in mnoštvo fragmentiranih izkušenj, ki utemeljujejo naše življenje, se sestavi v nekakšen smiseln red. Pravzaprav ni nobenega drugega mehanizma za strukturiranje izkušenj, ki bi ujel in ustrezno predstavil občutenje časa, ki ga je nekdo živel.
Po vsem, kar smo že do zdaj našteli, je razvidno, da je pripovednost temeljnega pomena za človekovo eksistenco. Narativnost smiselno poveže stalnost in spremenljivost osebne identitete.
Posameznik ima običajno na voljo več različnih in celo nasprotujočih si zgodb o sebi. Vendar le v izrednih razmerah ta sebstva oživijo v samostojne identitete, ki začasno prevladajo v posameznikovem doživljanju in delovanju. Čeprav imamo na voljo več avtobiografij, bodo le nekatere tudi uporabljene. Poskusi omejevanja posameznika na le eno in isto avtobiografijo je huda prisila in lahko povzročijo osebnostne motnje.
Življenjska zgodba osebe, za katero je dolga kariera zavodskega življenja, je lahko tak primer graditve avtobiografije na redukcionističnem institucionalnem pogledu nase, v okoliščinah totalne nepluralnosti identitetnih izbir. Oblika mučenja stalinističnih zasliševalcev je bila tudi, da so silili jetnike, da so znova in znova pisali svojo avtobiografijo čimbolj enako.
Tak redukcionistični postopek osebi odvzame občutek za osebno kontinuiteto. Pravzaprav mu šele pluralizem pripovedi o sebi omogoči, da začuti in ohrani svojo identiteto v času. Pomembno je tudi, kako je kontinuiteta dosežena. Če ni dosežena na avtonomen in svoboden način, lahko postane resno ogrožena.
Za oblikovanje zgodb nam ni toliko pomembna faktična resničnost, kot njihov smisel. Zgodbe nam pravzaprav govorijo o neki poti v bodočnosti, ki jo želimo v zgodbi nakazati. Pogosto vsebujejo razloge za neka določena ravnanja ali za opustitev pričakovanih dejanj; pogosta so tudi opravičila odločitev. Kakor koli že, zgodbe so redko zgolj osvetlitev preteklosti. Pogosteje nakazujejo, opravičujejo, razlagajo, kako je ta preteklost vplivala na bodoče življenjske usmeritve, dejanja, odločitve.
Ko pripovedujemo o kakšnem, za nas neugodnem izteku, se radi predstavljamo kot objektivni akterji dogajanja, kot avtonomne osebe, ki pa so jim žal neugodne okoliščine preprečile uresničitev načrtov. Te strategije se običajno poslužujemo pri razlagah biografskih dogodkov, kot so menjava poklica, nedokončan študij ipd. Tako dosežemo, da vsaj pri sebi odženemo misli o svojih pomanjkljivostih, ki so morda prispevale k manj ugodnemu poteku dogodkov.
Včasih pa uporabimo prav nasprotno strategijo in povečujemo dramatičnost dogajanja, navajamo svoje notranje strahove, razklanosti, konflikte. Dramatičnost redko leži v samih dogodkih, pogosteje pa v načinu pripovedi, ki ga določa položaj subjekta v njegovi pripovedi.
Jedrna pripoved Nekateri raziskovalci govorijo o tem, da vsak od nas razvije tudi t. i. jedrno pripoved. To je pripoved, v kateri poskušamo sami pri sebi»narediti piko«; predstavlja našo ideologijo o nas samih, je del naše laične teorije socialnega sveta. V jedrni pripovedi poskušamo predstaviti smisel svojega življenja, poročamo o živi drami svojega življenja in poudarjamo svoj socialni in moralni položaj.
Dobro izpeljane jedrne pripovedi pomagajo ohranjati pozitivno samopodobo. Neredko so zožene le na nekaj vodilnih metafor posameznika o njem samem, v njih pa se praviloma izražajo razrešitve identitetnih kriz. Čas spodjeda konstruirano identiteto posameznika, zato smo jedrne pripovedi primorani vedno znova preverjati in rekonstruirati.
Narativne metode v socialnem delu praktične rabe Nekateri govorijo o posebni - pripovedni - metodi, drugi pa o pripovednih elementih v obstoječih metodah psihosocialnega dela. Narativna perspektiva je komplementarna, dopolnjuje ostale intervencije, ki so bolj usmerjene k reševanju problemov, izobraževanju, načrtovanju, zagotavljanju resursov iz skupnosti.
Narativna perspektiva v socialnem delu Bistvo te perspektive je spoštovanje, poudarjanje pomena subjektivnih izkušenj in avtonomija posameznih oseb v pripisovanju pomena določenim izkušnjam in dogodkom, v nasprotju z metodami, ki razlagajo izključno od zunaj,»objektivno«, kaj se s človekom dogaja.
Pripovedna perspektiva in neugodni življenjski dogodki En sam dogodek je bil dovolj, da se je moja življenjska zgodba pretrgala. Prišel sem domov, v naslednjem trenutku je moje stanovanje gorelo, moje stvari, knjige [ ], prišli so gasilci, policija, sosedi, bila je panika. Jaz sem samo stal, kot da se ni dogajalo meni. Potem me je nekdo odpeljal na psihiatrijo. Pisalo je povsod po časopisih. Takrat se je moja zgodba, moje življenje pretrgalo. Po tistem nikoli več ni bilo isto [ ]. Nisem imel več doma, stvari, ki so mi bile pri srcu, ničesar, prijatelji so šli stran [ ]. Nisem se mogel več vrniti tja. Ogromna luknja je med tistim M. od prej in današnjim M. Kot da nimata zveze en z drugim. Dve ločeni zgodbi. Veliko let je od tega, počasi bi rad razumel, da sem bil tisti prej tudi jaz. Zdaj o tem lahko vsaj govorim.
Pripoved organizira dogodke tako, da se pokažejo kot smiselni, koherentni (skladni, nepretrgani) in da nakazujejo smer in gibanje v času. Vsaka oseba postane svoj osebni zgodovinar/zgodovinarka, ko razvije notranjo konsistentno interpretacijo življenjskega cikla, tako da so preteklost, sedanjost in prihodnost skladne. Ti procesi delujejo v smeri kontinuitete lastne identitete.
T. i. neugodni dogodki (travme, bolezni, izgube, vojne, pa tudi»normalnejše«situacije, kot so rojstvo otroka, upokojitev, poroka itn.) lahko pomenijo določeno grožnjo kontinuiteti osebnih naracij. Da bi obdržala koherentnost in red, mora oseba ponovno pretresti svojo življenjsko zgodbo in reflektirati dejstva in implikacije dogodka. Verjetno bo človek, ki s pripovedjo naredi pregled preteklosti in ugleda nove dogodke v drugi luči, lahko zavzel stabilnejše naracije, ki podpirajo koherentnost, premagovanje težavnosti in prilagoditev.
V tem smislu lahko narativne procese razumemo kot refleksivne napore za premagovanje nepričakovanih in neugodnih dogodkov: s pripovedovanjem in poslušanjem zgodb človek organizira in razume izkušnjo na način, ki ji pomaga obdržati občutek koherentnosti in kontinuitete. Osrednja naloga je torej, prilagoditi se na travmatični dogodek in ga vpisati v svojo življenjsko zgodbo.
Pristop je v praksi združljiv s kratkotrajnim svetovanjem ali psihoterapijo, vendar narativni koncepti pomenijo razširitev običajnega pristopa h kratkotrajnim obravnavam po stresnih ali travmatičnih idogodkih. Socialna delavka najprej omogoči odprt prostor, v katerem lahko stranka razvija pripoved iz svoje perspektive. Stranko opogumlja, da pripoveduje o svoji izkušnji na svoj način. Še zlasti pa je pozorna na njene napore pri osmišljanju izkušnje v kontekstu osebne pripovedi.
Poskuša razumeti, v kolikšni meri je dogodek spodkopal strankino prejšnjo življenjsko zgodbo. V kontekstu kratkotrajne obravnave je cilj intervencije ponovno vzpostaviti individualni okvir za oceno izkušnje, prepoznati vire kontinuitete v smislu občutka zase in doseči prejšnje psihološko in socialno stanje. V bolj poglobljenih obravnavah lahko stranka razvije smiselnejšo osebno zgodovino in drugačno, močnejšo osebno zgodbo.
Svetovanje kot reavtorizacija pripovedi (Murray, Epston in White, 1992) 2 izhodiščna koncepta reavtorizacije pripovedi: 1. BRUNER: Objektiven opis sveta je nemogoč in nihče nima privilegiranega dostopa, da bi poimenoval to resničnost, kar koli naj bi to bilo. Vse, kar o svetu vemo, je dostopno le z lastno izkušnjo. Največ, kar lahko naredimo, je, da interpretiramo izkušnjo drugih; to pomeni, da v bistvu lahko interpretiramo le izraze njihove izkušnje, saj nam je izkušnja drugega dostopna le v obliki, kot si jo je interpretiral zase in jo izrazil (za nas). Da bi lahko interpretirali izraze (in tako tudi interpretacije) drugih, se moramo opreti na svoje lastne izkušnje in na naše predstave.
Da bi lahko osmislili svoje izkušnje, jih moramo organizirati, uokviriti, jih strukturirati in edino pripoved omogoča ustrezen okvir za doživljanje, razumevanje, organiziranje in strukturiranje «izkušenj, ki smo jih živeli«[lived experience]. Zgodbe konstruirajo začetke in konce; vsilijo začetke in konce prepletenih izkušenj. Z vsakim pripovedovanjem vsiljujemo pomen prostemu pretoku spomina, saj poudarjamo nekatere zadeve in zmanjšujemo pomen drugih z drugimi besedami.
2. Pripoved nikoli ne seže do konca naših izkušenj. Pripovedne strukture sicer organizirajo izkušnjo in ji dajo pomen, vendar je tu vedno preostanek občutkov in izkušenj, ki niso pokriti s prevladujočo zgodbo. Skratka, razpolagamo z več materiala (preživetih izkušenj), kot je upovedanih. Če se nam ga ne posreči prevesti v kakšno razumljivo obliko, se to zgodi zgolj zaradi pomanjkanja sredstev in ne zaradi pomanjkanja materiala.
Ko strukturiramo zgodbo, pademo v selektiven proces, v katerem svoje izkušnje oklestimo vseh tistih dogodkov, ki ne sodijo v prevladujočo zgodbo, ki jo imamo sami in drugi o sebi. Sčasoma je vedno več takih izkušenj, ki»niso v zgodbah«, izkušenj, ki niso bile nikoli povedane, ki so brez oblike, organizacije. Nekatere izkušnje ostanejo»zunaj zgodbe«, ker kratko malo ne razumemo, kaj doživljamo, ker nimamo besed za to.
Liz Kelly: govori o ženskah, s katerimi se je pogovarjala o njihovih zgodnjih izkušnjah spolnega nasilja; veliko jih je reklo»ne vem, kako naj temu rečem«ali»nisem razumela, kaj počne. Vedela sem, da je narobe, vendar nisem razumela, kaj se mi dogaja.«prevladujoča zgodba, prevladujoči patriarhalni diskurz v tem primeru deluje kot zamegljevanje pojmov in opravičevanje spolnega nasilja. Da bi ženske poimenovale svoje izkušnje, morajo najprej prevprašati vse»zdravorazumske«definicije in predsodke o spolnem nasilju. V tem procesu se večkrat ujamejo med prevladujoči diskurz in svojo resnico, svoje doživljanje.
Zgodbe imajo torej veliko vrzeli, lukenj, ki jih mora oseba izpopolniti, da bi lahko predstavila svojo zgodbo. Veliko naših izkušenj izpade iz prevladujoče zgodbe o našem življenju in odnosih z ljudmi. Te izkušnje so pomemben vir alternativnih zgodb o sebi. Ponovno prevpraševanje življenjskih zgodb je ena od poti, da se izkristalizirajo in ozavestijo izkušnje, ki jih ni v korpusu naše dosedanje zgodbe.
Strokovnjakinje in strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zlorabami otrok, govorijo o značilnih praksah pripovedovanja zgodb v sistemu zlorab, ko storilci praviloma odvzemajo in zanikajo zlorabljenim njihove pravice do pripovedovanja zgodb. To počnejo na več načinov. Precej običajno je, da si povzročitelji prizadevajo žrtvam posredovati sporočila, da so same krive za zlorabe. Ker je njihov interes, da zlorabe ostanejo skrivnost, oddaljujejo žrtev od družine. Izvajajo pa še razne druge vrste nadzora, ki pripomorejo, da otrok razvije ustaljene odgovore strahu in panike v intimnih odnosih, tudi ko odraste.
Ljudje, ki so bili tako ali drugače vključeni v zatirajoče zgodbe, lahko nenadoma odkrijejo svoje zgodbe ali si ponovno izborijo pravico do pripovedovanja svojih zgodb. Strokovnjaki jih pri svojem delu podprejo pri tem, da postanejo sami svoji avtorji in avtorice. Reavtorizirajoča terapija naj bi ljudi spodbudila, da svoje izkušnje sestavijo v»alternativno zgodbo«, ki ima drugačen referenčni okvir od tistega, ki ga je imela zgodba, ki je dotlej prevladovala v njihovem življenju.
Zgodbe, v katere stopamo s svojimi izkušnjami, imajo torej realne učinke na naša življenja. Izrazi naših izkušenj v zgodbah oblikujejo naše življenje in odnose; naše življenje je konstituirano v procesih interpretacije v kontekstu zgodbe, v katero smo stopili. Vendar ni zadosti, da človek samo pove novo zgodbo o sebi, opozarjajo avtorji. življenje ni sinonim za tekst, življenje je izvajanje tekstov. In prav izvedba teh tekstov preoblikuje življenja ljudi.
Z vsako interakcijo, z vsakim performansom torej reavtoriziramo svoje življenje. Vsako pripovedovanje je nekaj več od prejšnjega. Reavtorizacija je proces, je stopanje osebe v zgodbo s svojimi izkušnjami in domišljijo, je proces pripovedovanja in prisvajanja teh zgodb.
Pripovedovanje zgodb v času duševnih kriz (Tanja Lamovec) Po geštaltistu Irvingu Polsterju Življenje vsakega človeka je vredno romana (1994). Pripovedovanje zgodb drugi osebi ima pomembno funkcijo, in sicer nam pomaga spoznati, da smo zanimivi. Ljudje namreč pogosto občudujemo življenja drugih ljudi ali izmišljenih likov iz filmov, romanov, svoje lastno življenje pa doživljamo kot nepomembno in nezanimivo. Ob pripovedovanju zgodb pa skorajda ne moremo spregledati dejstva, da smo na neki način zanimivi.
Dva različna tipa pripovedovalcev zgodb: 1. Na eni strani so ljudje, ki si zelo prizadevajo skriti vse nenavadno v svojem življenju. Dajejo vtis, da se jim nič ne dogaja. Delujejo nam nekako sterilno, nevtralno, navidez prazno. Gre za masko, ki si jo nadenejo, da bi odvrnili pozornost od tega, kar je res zanimivo. 2. Na drugi strani pa so ljudje, ki pretiravajo v nasprotni smeri. Iz vsake malenkosti naredijo dramo. Kar naprej se jim dogajajo neobičajne stvari, ki jih ne morejo obvladovati. Pri prvih so torej njihove lastne življenjske zgodbe ozadje za zgodbe drugih, ki nastopajo kot liki. Pri drugih pa je ravno narobe. Vsaka malenkost, ki se jim zgodi, teži k temu, da postane lik.
Geštalt terapija predlaga delo na načelu polarnosti. Poudarek je na izmenjavi lika in ozadja. V obeh primerih je koristno poiskati še drugo polarnost. Pri osebah, pri katerih se zdi, da se ne dogaja nič, iščemo nenavadno, pri tistih, ki se jim dogaja preveč, pa smo pozorni na običajno, vsakdanje.
Med pripovedovanjem zgodb prvih vedno nastopijo trenutki, ko človek zapusti svoje skrivališče in odvrže konvencionalne okvire ter se pokaže v svoji barviti individualnosti. Prav ti trenutki so izhodišče za delo na polarnosti, lahko pa so tudi začetek nove zgodbe. Na prvi znak ogroženosti se bodo sicer te osebe zelo verjetno vrnile v običajno praznino, v kateri se počutijo varne. Vendar je pomembno, da ne spregledamo trenutkov prebujenja.
Nekateri sebe ne doživljajo kot glavne igralce v svojem življenju. To vlogo imajo njihova mati, oče, otrok, partner. Drugi pa se tako in tako počutijo kot podaljški nekoga drugega. V geštalt terapiji se spodbuja, da oseba govori o sebi kot o glavnem igralcu zgodbe. Nekaterim to povzroča precejšnje težave, saj so navajeni nenehno pripovedovati zgodbe drugih ljudi, o sebi pa ne povedo nič.
Tudi naši kriteriji o tem, kaj je zanimivo in vredno povedati, so različni. Nekateri si postavljajo zelo visoke kriterije, drugi pa pripovedujejo najbolj vsakdanje podrobnosti kot skrajno zanimive. Prav te vsakdanje podrobnosti, vsakdanje zgodbe so lahko koristne: Lamovec (izkušnje iz samopomočnih skupin psih. uporabnikov): Običajno si ljudje v njih pripovedujejo, kaj so počeli od prejšnjega srečanja. Dogodki, npr. obisk tržnice, kuhanje kosila, sprehodi ipd., dajejo življenju vsebino in kontinuiteto. Tudi človeka, ki je v krizi, lahko to prizemlji.
Odprtost za vsakdanje dogodke je pravzaprav ozadje za posebne drame. Ljudje, ki izrinejo iz zavesti preveč vsakdanjih doživetij, pogosto postanejo pretirano aktivni ali pa na lovu za vedno novimi dogodivščinami. Druga skrajnost pa je omrtvelost, ko si oseba kopiči ustaljene, dolgočasne in vsakdanje dogodke in izrine iz zavesti vse, kar bi jo lahko prebudilo.
Mnogim osebam potem, ko so doživele izrazite krize, manjka občutek kontinuitete. Vsakdanji dogodki so potisnjeni v ozadje, saj povsem zbledijo v primerjavi z dramatičnim psihotičnim doživljanjem. Podobno kot pri zaljubljenosti, le da je pri psihozah ozadje bledo in prazno ali pa zapolnjeno z negativnimi čustvi. Nekaterim ljudem, ki so že večkrat preživeli duševne krize, se tako zdi, da življenje ni nič drugega kot zaporedje posamičnih kriz, vmes pa ni kontinuitete. Pogosto imajo občutek, da ne vedo, kdo sploh so, kadar niso v krizi. Krize na nek način potrebujejo, da pridejo v stik s svojimi vitalnimi deli. Kot da vse ostalo nekako sploh ni pravo življenje. Intenzivnost, po kateri hlepimo morda lahko vnesemo s pripovedovanjem zgodb, s preobrati običajnega v izjemno in iz izjemnega v običajno.
Pri osebah, ki doživljajo izrazite in pogoste krize, kaže delati oboje: večanje pomena vsakdanjosti in dedramatizacijo kriz. Po eni strani jim poskušamo približati vrednost vsakdanjih doživetij (z vajami, ki zajamejo različne modalnosti, npr. kakšen okus ima hrana, katere barve te obkrožajo itn. Doživetje postane bolj plastično, zavest pa se razširi. Obenem pa poskušamo zmanjšati dojemljivost za žalostne in strašljive dogodke in jih postaviti v ozadje, v perspektivo.
V ospredje pa, kot rečeno, postavljamo zmernost, umirjenost, običajnost. Tudi to lahko počnemo z vajami ali s pripovedovanjem zgodb. Učinkovita je npr. preprosta vaja, ko sogovornika spodbujamo, naj opazuje ljudi, mimo katerih hodi, in nam potem o njih kaj pove. Tudi banalna vsakodnevna opravila, npr. pospravljanje, kuhanje ipd. lahko dobro denejo v smislu»prizemljevanja«. Pri tem pa ta opravila ne smejo biti časovno omejena. Za osebo v akutni duševni krizi je na začetku lahko dovolj že deset minut takih opravil, sicer se zgodi obrat v prejšnje stanje. Vse to je pravzaprav proces prečiščevanja, s katerim poskušamo izravnati pretirano usmerjenost k nekaterim vidikom stvarnosti. Tej fazi sledi kultiviranje prave mere.
S spodbujanjem k pripovedovanju zgodb, h kompleksnosti pri pripovedovanju, k upoštevanju več dimenzij, dobrih in slabih plati nečesa itd., poskušamo z osebo, ki je v času krize nagnjena k bipolarnosti (poudarjanju samo skrajnih značilnosti nečesa), najti pravo mero. Za tem pa pride tudi čas, ko je treba potegniti črto in se nehati vračati v neprijetna stanja. V tej fazi ima posameznik že precej izbire, kaj hoče občutiti. Lahko se odloči, da se ne bo pustil zvleči v neprijetna čustvena stanja.
Ena od značilnosti vseh vrst duševnih kriz je, da nas preplavita bolečina in trpljenje. Takrat nam ostane zelo malo pozornosti za ostalo stvarnost, ki bi lahko dala okvir, obrise, pomen, sorazmerja in navdih. Pomembno nam je le trpljenje, ki ga včasih povečujemo do neznosnosti. Tedaj se vključijo obrambni mehanizmi, postanemo neobčutljivi, depresivni. Zavest se zoži. Šele potem, ko se trpljenje zmanjša, lahko povemo svojo zgodbo bolj celovito.
S pripovedovanjem zgodbe lahko žalostni dogodki najdejo svoje mesto v celotni osebnosti. Ob pripovedovanju se posameznik zave, da je njegova eksistenca sicer ranjena, a vredna. Včasih izboljšanju sledi nenaden preboj čustev, kot bi spustili paro iz lonca. Še bolj pogosto pa se to dogaja postopno in vsaka nova epizoda/pripovedovanje pomeni korak več k izboljšanju.
Izkušnja pripovedovanja zgodb pa daje tudi občutek skupnosti, ker veže pripovedovalca in poslušalca. In vrednost povedanega izhaja pravzaprav iz poslušalčevega razumevanja. Pomembno je, da poslušalec da osebi vedeti, da ga zgodba zanima. Če govorimo o odnosu med pomočnikom in uporabnikom, ni nujno, da je naloga pomočnika ugotoviti, kaj se je»zares«zgodilo.
Pomočnik lahko pomaga urediti izkušnje tako, da imajo rep in glavo. Zgodba le redko poteka linearno. Pogosto je preskakovanje, vzporedno pripovedovanje (kot zgodba v zgodbi), zgoščanje in redčenje dogodkov. To je poslušalcu izziv, kako naj se odzove na različne oblike nelinearnih zgodb. Pomembno je vedeti, da še tako nepovezane dogodke v zgodbi povezuje skupni smisel, ki ni vedno takoj razviden. To pomeni, da je treba poslušati in počakati, včasih pa je smiselno postaviti tudi kakšno podvprašanje.
Ovire pri prenosu zgodb so lahkona obeh straneh. Tako kot so za pripovedovalce nekatere zgodbe zelo ogrožujoče, pa na drugi strani obstaja določen prag bolečine, ki ga večina poslušalcev ni pripravljena prestopiti.
pripovedovanje zgodb v naših življenjih ima velik potencial za okrevanje: Dogodki, ki živijo v zgodbah, nosijo v sebi trajno realnost in povezujejo izbrane dele osebnih izkušenj. Brez teh spon bi ostal le zelo bled občutek za realnost in pomanjkanje kontinuitete.
Življenje si lahko pravzaprav predstavljamo kot sestavljeno iz zgodb, ki nam tako daje nek okvir in občutek kontinuitete. Brez tega okvira bi se vsa doživetja stopila v nesmiselno istost. Mnoge zgodbe so plod domišljije, a so kljub temu pomemben vir informacij. Kar si zamišljamo, namreč pomembno vpliva na našo prihodnost in obnašanje.
V nekaterih zgodbah se pojavijo vodilne slike, metafore, ki so pomemben del pripovedovalčevega življenja. Te slike tvorijo prevladujoči motiv in omogočajo nastanek novih zgodb. Predstavljajo mini teorije o življenju neke osebe. Pomagajo osvetliti kaos in omogočijo, da se iz niza nepovezanih doživljajev rodi zgodba. Pri tem je kaos lahko posledica krize, v kateri izkušnja razpade.
NALOGA Opisati uporabo pripovedne metode pri delu z ljudmi (v svetovanju, kot reavtorizacija, pri duševnih krizah) lahko kot študijo primera kot uporabo več različnih tehnik V obeh primerih je potrebno opisati teorijo, pregledati literaturo in potem v analizi primerov dela pogledati, kako je bila uporabljena določen pripovedni pristop.