DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Izvrševanje kazni zapora med pravicami obsojencev in javnim mnenjem Julij, 2015 Avtor: Tea Nagode Mentor: prof.

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Izvrševanje kazni zapora med pravicami obsojencev in javnim mnenjem Julij, 2015 Avtor: Tea Nagode Mentor: prof. dr. Gorazd Meško

ZAHVALA Rada bi se zahvalila svojemu mentorju, prof. dr. Gorazdu Mešku, za pomoč in strokovne nasvete pri nastajanju mojega diplomskega dela. Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je študij omogočila ter me spodbujala vse od prvega dne. Zahvalila bi se tudi vsem ostalim, ki so mi stali ob strani, mi pomagali ter sodelovali v raziskavi. Hvala!

Kazalo vsebine 1. Uvod... 7 1.1 Opredelitev raziskovalne tematike (opis problema)... 7 1.2 Namen in cilji diplomskega dela... 8 1.3 Opredelitev hipotez... 8 1.4 Metode in tehnike dela... 8 2. Penologija... 8 3. Kaznovanje skozi zgodovino... 9 4. O obsojencih in zavodih za prestajanje kazni zapora... 10 5. Pravice obsojencev... 13 5.1 Položaj obsojencev... 14 5.1.1. Prostori in prehrana... 14 5.1.2. Delo obsojencev... 15 5.1.3. Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje... 16 5.1.4. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje... 17 5.1.5. Dopisovanje, sprejemanje obiskov in pošiljk... 18 5.1.6. Ugodnosti obsojencev... 19 5.1.7. Disciplinske sankcije... 20 5.1.8. Premeščanje obsojencev in prekinitev prestajanja kazni... 21 5.1.9. Uveljavljanje in varstvo pravic obsojencev... 22 5.1.10. Pomoč obsojencu za socialno vključevanje po odpustu... 22 5.2 Mednarodni pravni akti, ki urejajo spoštovanje človekovih pravic zaprtih oseb...... 23 6. Namen kaznovanja in zaporne kazni... 24 7. Kritike zaporne kazni in javno mnenje... 26 7.1 Kritike zaporne kazni... 26 7.2 Javno mnenje... 28 8. Raziskava... 31 3

8.1 Opis zbiranja podatkov... 31 8.2 Predstavitev rezultatov... 32 8.2.1 Primerjave po spolu... 32 8.2.2 Primerjave glede na starost... 38 8.3 Odgovori na hipoteze... 44 8.4 Razprava... 46 9. Viri... 47 10. Priloga... 50 Kazalo tabel Tabela 1: Število udeležencev glede na spol... 31 Tabela 2: Število udeležencev glede na starost... 31 Tabela 3: Primerjave po spolu (ni statistično pomembnih razlik)... 32 Tabela 4: Primerjave po spolu (statistično pomembne razlike)... 35 Tabela 5: Primerjave glede na starost (ni statistično pomembnih razlik)... 38 Tabela 6: Primerjave glede na starost (statistično pomembne razlike)... 40 Kazalo grafov Graf 1: Povprečno število zaprtih oseb v letih 2004 2014 (Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, 2015)... 13 4

Povzetek Zapor je ustanova, v kateri so zaprte osebe, ki so bile obsojene zaradi storjenega kaznivega dejanja, s katerim so ogrozile varnost družbe in države. Cilji zaporne kazni so kaznovanje, zastraševanje, resocializacija, onesposobitev storilca ter zaščita družbe in države. Obsojenci imajo na prestajanju kazni določene pravice ter ugodnosti, za katere pa javnost meni, da si jih ne zaslužijo. Ko gredo ''nevarni ljudje'' v zapore, je javnost zadovoljna, saj se tako počuti varneje in meni, da je to najboljša obramba pred kriminaliteto. Družba velikokrat zavode za prestajanje kazni zapora primerja s hoteli. Svobodni si težko predstavljamo, kako je, ko ti odvzamejo pravico do svobode, ko se moraš podrejati določenim pravilom, ko si prisiljen živeti s toliko različnimi ljudmi in še bi lahko naštevali. S tem diplomskim delom skušamo predstaviti pravice obsojencev med prestajanjem zaporne kazni v slovenskih zaporih in ugotoviti mnenje ljudi o izbrani temi. V teoretičnem delu je predstavljenih nekaj splošnih dejstev o zaporih, o življenju obsojencev, njihovih pravicah, o namenu in kritiki zaporne kazni. V raziskovalnem delu diplomske naloge smo ugotavljali seznanjenost javnosti s pravicami in ugodnostmi obsojencev na prestajanju zaporne kazni ter njihovo mnenje o pravicah obsojencev. Rezultati so nas presenetili. Glede na dobljene odgovore smo ugotovili, da javnost meni, da je dobro seznanjena s pravicami in ugodnostmi obsojencev, da jim je naklonjena in ne verjame, da je izločitev in odstranitev obsojenca iz družbe najboljša obramba pred kriminaliteto. Le na dve vprašanji so anketiranci odgovorili v skladu s postavljenimi hipotezami; javnost se počuti varneje, ko gredo nevarni ljudje v zapore, ter meni, da obsojencem na prestajanju kazni zapora ''ni hudega''. Upoštevati pa moramo dejstvo, da bi bili rezultati po vsej verjetnosti drugačni, če bi si izbrali večji vzorec respondentov. Ključne besede: obsojenci, pravice, zaporna kazen, javnost, mnenje 5

Summary - Execution of a prison sentence between the prisoners' rights and public opinion A prison is an institution where they keep people who were sentenced for a crime they committed that put the safety of society and the country at risk. The goals of a prison are to punish, intimidate, resocialise and disable the offender and protect society and the state. Prisoners serving prison sentences have certain rights and benefits, which the public feels they do not deserve. When dangerous people go to prison, the public is satisfied because it feels safe and is of the opinion that this is the best defence against crime. The public often compare imprisonment with staying at a hotel. Free people find it hard to imagine what life is like with the basic right of freedom taken away from you, having to obey certain rules, being forced to live with a number of different people and so on. Bachelor thesis attempts to present the convicts rights during imprisonment in Slovenian prisons and tries to get the public s opinion on this topic. The theoretical part presents some general facts about prisons, prison life, the rights of prisoners, the purpose and criticism of imprisonment. The practical part of the thesis tries to establish the public s familiarity with the rights and benefits of the prisoners serving a prison sentence and the public s opinion on the rights of prisoners. The results were surprising. The answers revealed that the public is quite familiar with the prisoners rights and benefits, is favourable towards them and is not of the opinion that the isolation of prisoners from society is the best defence against crime. Only two questions were answered according to our expectations and the set hypotheses; the public feel safer when dangerous people go to prison and is of the opinion that the prisoners serving a prison sentence have it easy. We have to take into account that the results probably would have been different if we had a larger sample of respondents. Key words: prisoners, rights, prison sentence, the public, opinion 6

1. Uvod Življenje v zaporih je ena večjih ugank družbe. Javnost je z dogajanjem in življenjem v zaporu zelo slabo seznanjena. Ljudje si stežka predstavljamo, kako je, ko ti odvzamejo osebno svobodo, ko moraš živeti z veliko različnimi ljudmi, ko moraš upoštevati določena pravila in početi nove stvari, ko se zaveš, da še toliko in toliko časa ne boš mogel zvečer poljubiti svojega otroka in/ali partnerja ipd. (Brinc, 1985). Večina očita, da obsojencem ''ni hudega'', saj imajo nove zapore, računalnik, internet, televizijo itd., poleg tega pa javnost vedno bolj izpostavlja tudi človekove pravice in s tem tudi pravice obsojencev. Veliko avtorjev je mnenja, da javnost ugodnostim, ki jih imajo obsojenci običajno ni naklonjena, saj se počuti ogroženo (Meško, Frangež, Rep, Sečnik, 2006). Ko se pojavijo huda kazniva dejanja, slovenska javnost ''zahteva'', naj se kazni za posamezna kazniva dejanja zvišajo, slovenski zapori 1 pa naj postanejo zapori, ne pa tako rekoč ''hoteli'', kjer obsojenci preganjajo svoj čas in razmišljajo samo o tem, kako bi na čim lažji način prestali kazen ali zbežali na prostost (Žišt, 2008). Javnost je trenutno mišljenja, da se z izolacijo, odstranitvijo in izločitvijo obsojenca iz družbe najboljše obranimo pred kriminaliteto. Z izolacijo obsojenca preprečimo ponovno izvajanje kaznivih dejanj, vendar s tem družbo samo začasno obvarujemo pred kriminaliteto določenega obsojenca, nikakor pa s tem ne zmanjšamo kriminalitete (Brinc, 2000). Storilci kaznivih dejanj so le ''zaprti'' in družba je zadovoljna z njihovo začasno onesposobitvijo. Ko gredo ''nevarni ljudje'' v zapore, se počutimo varneje, toda ta občutek je močno varljiv. Obsojenec se enkrat vrne v ''normalno'' življenje, saj v naši državi nimamo niti smrtne niti doživljenjske zaporne kazni (Meško et al., 2006). 1.1 Opredelitev raziskovalne tematike (opis problema) Tema o pravicah in ugodnostih obsojencev ter javnem mnenju o le-teh nas je zelo pritegnila, saj se zadnje čase veliko govori o tem, sploh ko gre za znane slovenske obraze. Odločili smo se preučiti pravice obsojencev in se seznaniti s stanjem v slovenskih zaporih. V diplomski nalogi smo na kratko predstavili življenje obsojencev na prestajanju zaporne kazni in s pomočjo ankete raziskali, kakšno je mnenje javnosti, ko gre za pravice obsojencev. 1 Zapor se v Republiki Sloveniji imenuje Zavod za prestajanje kazni zapora. 7

1.2 Namen in cilji diplomskega dela Namen diplomskega dela je predstaviti pravice obsojencev med prestajanjem zaporne kazni v slovenskih zaporih in ugotoviti mnenje ljudi o izbrani temi. Najprej bomo predstavili nekaj splošnih dejstev o zaporih, o življenju obsojencev in njihovih pravicah, o namenu ter kritiki zaporne kazi. V empiričnem delu bomo predstavili rezultate raziskave, ki smo jo izvedli s pomočjo vprašalnika, ki je v prilogi. 1.3 Opredelitev hipotez Na podlagi prebrane literature smo si v diplomski nalogi zastavili pet hipotez, ki smo jih na podlagi zbranih rezultatov raziskave ovrgli ali potrdili. - Javnost je slabo seznanjena z dogajanjem in življenjem v zaporu. - Javnost verjame, da je odstranitev in izločitev obsojenca iz družbe najboljša obramba pred kriminaliteto. - Ljudje se počutijo varneje, če so ''nevarni ljudje'' v zaporih. - Javnost meni, da obsojencem ''ni hudega''. - Ugodnostim, ki jih lahko dobijo obsojenci, javnost ni naklonjena. 1.4 Metode in tehnike dela V uvodnem delu smo naredili pregled literature, kar je bila osnova za nadaljnje delo. Za zbiranje podatkov smo uporabili vprašalnik, s pomočjo katerega smo s trditvami in vprašanji ugotavljali mnenje javnosti o pravicah in ugodnostih obsojencev med prestajanjem kazni v zaporu. Vprašalnik je bil anonimen in prostovoljen. 2. Penologija Bavcon, Šelih, Korošec, Ambrož in Filipčič (2013) opisujejo penologijo kot posebno znanstveno disciplino, ki se ukvarja z izvrševanjem kazenskih sankcij. Znotraj te razločujejo še posebej penitenciarno znanost, ki se ukvarja z izvrševanjem raznih vrst kazni zapora. Tu ne gre samo za organizacijo in način izvršitve kazenskih sankcij, ampak tudi za njegovo vsebino. Ta je v zadnjem stoletju doživela velik razvoj, saj v današnjih časih različnih kazni ne jemljemo več kot vračilo za nekaj slabega niti kot ustrahovanje osebe, ki prestaja kazen zapora, temveč predvsem kot okvir, v katerem naj se naredi vse mogoče za dosego enega od ciljev uporabe kazenskih sankcij, to je poboljšanje oziroma resocializacija storilca kaznivega dejanja. Obsojenca je treba 8

pripraviti za življenje izven zapora, se pravi, mu omogočiti ustrezno izobrazbo, ga naučiti delovnih navad ter izboljšati stopnjo njegove kulturnosti in razgledanosti. V primeru, da je kakšna motnja osebnosti vzrok za delinkventnost posameznika, se morajo posluževati tudi posebnih postopkov (psiholoških, pedagoških, psihiatričnih, defektoloških, medicinskih). V penologijo pa sodi tudi preprečevanje ponovnega pojava deviantnega vedenja nekdanjih obsojencev. Penologija se torej ukvarja s pravnimi in s številnimi drugimi vidiki izvrševanja kazenskih sankcij, da imamo torej opraviti, tako kot pri kriminologiji, z interdisciplinarno vedo (Bavcon et al., 2013). 3. Kaznovanje skozi zgodovino Pojav zapiranja ljudi v zapore obstaja že tako dolgo kot družba sama. Zaporna kazen pa je šele v zadnjih tristo letih postala glavno sredstvo države pri ravnanju z delinkventi. Včasih je bil zapor včasih ''vmesna postaja'', kjer je osumljenec počakal na začetek sojenja (Sykes, 1958). Ljudje smo skozi zgodovino uporabljali veliko različnih ukrepov zoper storilce kaznivih dejanj (mučenje, povračilo, plačilo, zastraševanje ) in tako prišli do kazni zapora. Vračamo se v leta pred našim štetjem. Starogrški filozof Platon je bil pristaš kaznovanja z namenom, da bi preprečeval nove kršitve, ne pa da bi zaradi njih kaznoval. Menil je, da morajo zakoni delovati preventivno in odvračati od kaznivih dejanj. Lucij Anej Seneka, rimski stoiški filozof, politik ter dramatik, je poudarjal, da je kazen namenjena popravljanju in preprečevanju napak in kršitev v prihodnosti (Milutinović, 1984). V času viteštva so lahko tatovi in morilci plačevali svoje kazni kar z globo. Takrat je bilo kaznovanje okrutnejše in bolj brutalno. Zelo pogoste so bile telesne kazni, veliko je bilo pretepanja. Neizprosna je bila tudi cerkev, ko je šlo za kaznovanje krivovercev. Te so bičali in jim vžigali sramotna znamenja (Hibbert, 1965). Takrat so najpogosteje uporabljali smrtno in telesne kazni, sekali so dele telesa, žigosali, poniževali, zapirali in podobno. Zapiranje je imelo približno takšen namen kot danes pripor (čakanje na kazen). V srednjem veku so bile smrtne kazni zelo številne in jih je bilo vedno več. Uveljavljale so se še posebej, če je šlo za krivoverce. Smrtne kazni so takrat izvajali na okrutne in brutalne načine. Največkrat so prestopnike sežigali, davili, natikali na kol, trgali so jim telesa s pomočjo konja in podobno (Milutinović, 1984). 9

Kazen zapora za lažja kazniva dejanja se je pojavila med 16. in 17. stoletjem. Takrat je bilo zapiranje predhodna oblika kazni zapora 18. stoletja (Atanacković, 1988). John Howard, eden izmed najznamenitejših reformatorjev 18. stoletja, je predlagal, da bi jetnike razvrščali glede na storjene prestopke. Kaznovanci bi opravljali koristno delo, hotel je, da namestijo zdravnike, poskrbijo za bolnišnice, kapele, kopalnice, primerno obleko in hrano. Ženske bi ločili od moških ter mlade zločince od starih hudodelcev (Hibbert, 1965). Cesare Beccaria je bil italijanski kriminolog, pravnik, filozof in politik. Najbolj znan je po svoji razpravi On Crimes and Punishments (1764) v kateri je zavračal mučenje in smrtno kazen ter s svojim delom pripomogel k razvoju kazenskega pravosodja. To je bilo tudi ustanovno delo na področju penologije. Zaznamovalo je vrhunec razsvetljenstva v Milanu. Menil je, da bi moralo biti kazensko pravosodje v skladu z racionalnimi načeli (Cesare Beccaria, 2015). Pri kaznovanju delinkventov je zapor prevzel glavno vlogo šele v začetku 19. stoletja, med drugim tudi zaradi porasta človekoljubnih idealov. Le-ti so zaporno kazen naredili bolj privlačno od nekdanje, ko so prestopnike še obešali, bičali, sežigali Namesto grajskih ječ ter zapornih sob so uveljavili zapore. Hkrati s tem, ko se je namen zapora spreminjal, sta postajali vse bolj pomembni tudi osebna svoboda in ideja, da bi kazen morala ustrezati kaznivemu dejanju (določili bi različno dolge kazni za različna kazniva dejanja) (Sykes, 1958). V začetku 20. stoletja se je poleg povračila, zastraševanja in onesposobitve pričenjala uveljavljati tudi rehabilitacija s prisilno prevzgojo obsojencev. Družba je verjela, da prestopniki ne bodo več izvrševali in ponavljali kaznivih dejanj (Brinc, 2000). 4. O obsojencih in zavodih za prestajanje kazni zapora Za lažje razumevanje življenja in pravil v zaporu bomo na kratko pojasnili, kdo je pravzaprav obsojenec. Obsojenec ali zapornik je oseba, ki je obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja in ji je odvzeta prostost ter prestaja kazen zapora v zaporu (ZIKS- 1E, 2012). ''Zapor je produkt družbe in posledica občutka ogroženosti, strahu pred kriminaliteto. Je prisilno bivanje v kakem zaprtem prostoru, navadno za kazen, pri 10

kateri mora obsojenec prebivati v kazensko poboljševalnem zavodu.'' (SSKJ, 1995: 674) Žišt (2008) zapor definira kot mesto osamitve in institucijo za izvrševanje kazni, v kateri potekajo vse dejavnosti, ki so povezane z življenjem obsojencev (delajo, se izobražujejo, se prehranjujejo ). Ni zaželeno, da se obsojenci na prestajanju kazni zapora povezujejo z zunanjim svetom in okoljem, razen v primerih, ko je to določeno z zakonom. Z zakonodajo je natanko določeno, kako mora zapor delovati ter katere dejavnosti se bodo izvajale v njem. V Republiki Sloveniji to določajo Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Pravilnik o izvrševanju kazni zapora in pripora ter le deloma Zakon o kazenskopravnem postopku. Iz omenjenih izhaja veliko podzakonskih aktov. V Sloveniji deluje šest zavodov za prestajanje kazni zapora na trinajstih lokacijah. Vsak zavod sestavljajo zaprti, polodprti ter odprti oddelek. Centralni zavodi so (Predstavitev Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, 2010): - za ženske na Igu, - za moške na Dobu (prestajanje kazni zapora nad enim letom in pol), - za mladoletnike in mlajše polnoletnike v Celju. Regionalni so: - v Kopru, Mariboru in Ljubljani (prestajanje kazni zapora do enega leta in pol); - dislocirani oddelki regionalnih zavodov v Novem mestu, Novi Gorici in Murski Soboti (prestajanje kazni zapora do šest mesecev). V okviru uprave deluje tudi Prevzgojni dom za mladoletnike v Radečah (Ministrstvo za pravosodje, 2015). Obsojence lahko iz zaprtega zavoda za prestajanje kazni zapora premestijo v polodprte oziroma odprte zavode ali oddelke (glede na dosežen uspeh prevzgoje). Vprašanje je, ali so tu zaposlene osebe pripravljene na te obsojence gledati drugače kot na tiste v zaprtih zavodih, jim priznati večjo samostojnost in jih sprejeti kot enakopravne člane v zavodu (Brinc, 1982). Načeloma bi moral biti odprti zavod samostojna ustanova, kajti vanj prihajajo obsojene osebe ob začetku ali koncu prestajanja kazni, ki so za to primerne. Na določitev, v kakšnem zavodu bo bival obsojenec, ne sme vplivati dolžina njegove kazni niti določena kazenska ali poboljševalna kategorija, v katero bi ga lahko uvrstili (Atanacković, 1988). Institut ugodnosti je že preizkušena metoda, s katero se spodbuja obsojence, da so med prestajanjem kazni aktivni in sodelujejo v različnih 11

dejavnostih. S sistemom ugodnosti se v zavodih zagotavljata red in disciplina. Posledično je boljše tudi vzdušje, manj je napetosti in deviantnih ravnanj. Ugodnosti imajo zelo veliko vlogo pri postpenalnem delu ter ponovnem vključevanju obsojenca v družbo. Res pa je, da je ugodnost v obliki prostega izhoda tudi potencialna nevarnost za okolje, saj lahko obsojenec, v tem času zagreši novo kaznivo dejanje in s tem ogrozi osebno varnost državljanov in notranjo varnost države. Zaradi tega je za podeljevanje ugodnosti potreben dober razmislek. Na odločitev o podelitvi prostega izhoda obsojencu vplivajo naslednji dejavniki: - spoštovanje hišnega reda zavoda, - število disciplinskih obravnav obsojenca, - izvajanje kršitev znotraj zavoda, - nevarnost pobega, - konfliktnost osebnosti, - osebnost obsojenca, - vrsta in način storitve kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru. Upoštevati pa moramo tudi odziv oškodovancev in okolja, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno. Da bi bil obsojenec deležen prve zunajzavodske ugodnosti, mora prestati določen del kazni zapora (četrtino), upošteva se tudi vrsta kaznivega dejanja, v kakšnem režimu in kolikokrat je že prestajal kazen. Javnost se velikokrat počuti ogroženo zaradi omenjenih ugodnosti. Po statističnih podatkih je število kršitev zunajzavodskih ugodnosti zelo majhno in ni nevarno za državo in širšo družbo (Ivanc, Jelušič, Peteh, 2004). V letu 2014 so obsojenci in mladoletniki kršili zunajzavodske ugodnosti v 60 primerih. To predstavlja 0,4 % vseh podeljenih ugodnosti. Največ zlorab ugodnosti je bilo v Prevzgojnem domu Radeče (48,3%). Obsojenci in mladoletniki so ugodnosti zlorabili tako, da se jih je 22 vrnilo v zavod z zamudo, 20 so jih privedli, 13 jih je ostalo na begu in 13 jih je bilo utemeljeno osumljenih, da so med ugodnostjo izvršili novo kaznivo dejanje (Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, 2015). Vedenja, ki so v družbi kazniva, so prepovedana tudi v zaporu. Obsojenci morajo spoštovati veliko internih pravil, ki so namenjena varnosti paznikov 2 in zagotovitvi ''urejenega'', ''tihega'', in ''mirnega'' stanja v zaporu. Obsojenci so dolžni na račun reda upoštevati še tako ''drobna'' pravila, ki pa jim jih v svobodni družbi mogoče ni bilo treba (Sykes, 1958). 2 V slovenskem prostoru: pravosodni policisti. 12

Tistih, ki jih je strojeno kaznivo dejanje privedlo v zapor, se oprime vzdevek kriminalec (Žišt, 2008). Foucault (1984) opredeljuje kriminalca kot osebo, ki prekrši družbena pravila, kadar je zanj to nujno ali si to želi, če to stori zaradi osebnih razlogov in kadar svoje interese postavi pred vse drugo, čeprav se zaveda, da to ni razumno. Knežević (1990) meni, da ima resocializacija v zavodu za prestajanje kazni zapora dve funkciji. To sta uspešnost zapora in usmerjenost resocializacije k človeku in posledicam prestajanja zaporne kazni. Letni trend gibanja števila zaprtih oseb kaže, da se to število stalno povečuje. To je z vidika zmogljivosti zaporov v Sloveniji zaskrbljujoče in narekuje dodatne ukrepe za zmanjšanje števila zaprtih oseb (Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, 2015). 1600 1500 1400 1339 1364 1416 1374 1337 1418 1430 1511 1300 1268 1200 1100 1000 1132 1137 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 Graf 1: Povprečno število zaprtih oseb v letih 2004 2014 (Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, 2015) 5. Pravice obsojencev Pravice morajo biti priznane z zakonom. Obsojencu jih prizna pristojni organ, zadolžen za njihovo varstvo. Izpolnjevanje teh pravic pa je odvisno od zaposlenih v zaporu (Prodanović, 2009). Po osamosvojitvi Slovenije so se že jeseni leta 1991 začele priprave za novo slovensko kazensko zakonodajo. Državni zbor je septembra 1994 sprejel Kazenski Zakonik (v nadaljnjem besedilu: KZ-94) in Zakon o kazenskem postopku. Veljati sta začela 1. januarja 1995. KZ-94 je prinesel spremembe, ki so bile povezane z usklajevanjem z ustavo, prilagajanjem posebnega dela novim družbenim okoliščinam, 13

upoštevanjem razvoja kazenskopravne doktrine, upoštevanjem tendenc v primerjalnem kazenskem pravu in novejših zamisli na področju kazenskih sankcij (Bavcon et al., 2013). Dandanes se uvaja pravična in stroga kazen (Prodanović, 2009). Osebi ni dovoljeno odvzeti temeljnih pravic, lahko se mu kvečjemu omejijo, če je to potrebno za kazensko izvršitev (Prodanović, 2009). Ugotovljene kršitve pravic obsojencev mora država kaznovati. V Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) je določeno, da lahko obsojenec, ki meni, da je bil žrtev mučenja ali drugih oblik ponižujočega ali nečloveškega ravnanja, zahteva sodno varstvo (Albreht, 2015). Nadzor nad spoštovanjem pravic obsojencev je pretežno upravni. Po ZIKS-1E je neposredno sodno varstvo predvideno za primere, kadar obsojenec meni, da je bil podvržen mučenju ali drugim krutim oblikam nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Če gre za druge oblike kršitev pravic obsojencev, o pritožbah obsojencev na prvi stopnji odloča direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, na drugi stopnji pa ministrstvo za pravosodje (85. člen ZIKS-1E). Obsojenec se ima pravico pritožiti zaradi kršitve svojih pravic tudi drugim organom, ki opravljajo nadzorstvo v zavodu (85. člen ZIKS-1). Sem spada tudi predsednik pristojnega okrožnega sodišča. Določba 212. člena ZIKS-1E predvideva, da nadzorstvo glede zakonitega ravnanja z obsojenci opravlja tudi predsednik okrožnega sodišča, na območju katerega je zavod oziroma njegov oddelek (Ambrož, 2007). Kazni zapora in mladoletniškega zapora, uklonilnega zapora ter kazni zapora, izrečene po drugih predpisih, se izvršujejo v zavodih za prestajanje kazni zapora (v nadaljnjem besedilu: zavod) (ZIKS-1E, 2012). V nadaljevanju bomo na kratko povzeli pravice obsojencev iz ZIKS-1E, ki so predmet obravnave v diplomskem delu. 5.1 Položaj obsojencev 5.1.1. Prostori in prehrana Prostori, v katerih prebivajo obsojenci, morajo ustrezati zdravstvenim in higienskim zahtevam ter omogočati realizacijo osebnega načrta. Obsojenca se razporedi v enoposteljno sobo skladno s prostorskimi možnostmi zavoda. Skupne spalnice imajo največ osem postelj. Na njegovo željo in skladno z možnostmi zavoda mu je mogoče dodeliti samsko sobo (ZIKS-1E, 2012). Na vsakega obsojenca mora biti v enoposteljni sobi najmanj 9m 2, v večposteljni pa najmanj 7m 2 (Mihelič, 2010). Treba mu je omogočiti, da prebiva vsak dan najmanj dve uri na prostem. Dobiva hrano, ki zadošča za ohranitev njegovega zdravja in popolne telesne sposobnosti (ZIKS-1E, 2012). 14

5.1.2. Delo obsojencev Obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta oziroma, ki pri delu dosega glede na svoje sposobnosti primeren uspeh, je treba zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih, če ni z zakonom drugače določeno. Preden se ga razporedi na delo v zavodu ali zunaj njega, ga mora zavod poslati na zdravniški pregled. Zdravniški pregled se lahko opusti, če je bil obsojenec pred nastopom kazni v delovnem razmerju in če od prekinitve delovnega razmerja ni preteklo več kot šest mesecev. Na specialni zdravniški pregled, s katerim se ugotavlja zdravstveno in psihofizično stanje, ga mora zavod poslati, preden je razporejen na delo z večjo nevarnostjo poškodb ali zdravstvenih okvar. Med opravljanjem omenjenega dela je treba obsojenca pošiljati tudi na obdobne zdravstvene preglede, pri katerih se ugotavlja, ali še izpolnjuje posebne zdravstvene in psihofizične pogoje za delo z večjo nevarnostjo poškodb ali zdravstvenih okvar. Stroške za omenjene zdravstvene storitve plača zavod oziroma sklenitelj pogodbe o delu. Obsojenec se razporedi na delo v skladu z njegovimi duševnimi in telesnimi sposobnostmi in možnostmi zavoda. V okviru možnosti zavoda se pri razporeditvi na delo upoštevajo tudi njegove želje. Tistemu, ki se šola ali se izobražuje po verificiranih programih za pridobitev stopnje izobrazbe in obenem dela, lahko direktor zavoda skrajša delovni čas ter prizna druge pravice iz študija ob delu. Obsojenca, ki je s storitvijo kaznivega dejanja zlorabil svoj poklic, dejavnost ali dolžnost, ali mu je izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, ni mogoče razporediti na tako delo v zavodu ali zunaj njega. Izven rednega delovnega časa ga je dovoljeno zaposliti največ dve uri na dan z deli, ki so potrebna, da se ohrani čistoča in red za normalno življenje v zavodu. Obsojenec dela v gospodarskih dejavnostih zavoda, na delih, potrebnih za normalno poslovanje zavoda, ali v okviru delovne terapije. Dela lahko tudi zunaj zavoda pri pravnih ali fizičnih osebah, če je to skladno z osebnim načrtom. O njegovem delu zunaj zavoda sklene zavod z delodajalcem pogodbo, v kateri se podrobneje določijo pogoji dela in medsebojne pravice ter obveznosti. Osnova za izračun plačila za delo obsojencev je 25 odstotkov osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja. Za doseženi nadpovprečni oziroma podpovprečni uspeh pri delu se mu v skladu z merili iz tega člena plačilo za delo ustrezno poveča oziroma zmanjša. Obsojenec, ki začasno ni zmožen za delo,v tem obdobju nima pravice do nadomestila. Med letnim počitkom dobiva nadomestilo, enako povprečnemu plačilu, 15

ki ga je prejemal za delo v rednem delovnem času v zadnjih šestih mesecih oziroma v času, ko je delal, če je delal manj kot šest mesecev. Tisti, ki med prestajanjem kazni zapora dela, ima za vsak mesec dela s polnim delovnim časom pravico do dveh dni letnega dopusta. Po kriterijih, ki jih predpiše minister, pristojen za pravosodje, lahko dobi do šest dni dodatnega letnega dopusta v enem letu, pri čemer se upošteva njegova stalnost in prizadevnost pri delu. Če ta med trajanjem letnega dopusta zboli, se mu ta čas ne šteje v letni dopust. Če dopust preživlja v zavodu, ga preživi v posebnih prostorih le-tega. Režim v posebnih prostorih oziroma med letnim dopustom mora biti organiziran tako, da omogoča sprostitev, razvedrilo, rekreacijo in počitek, skladno z možnostmi zavoda. Zavod, v katerem obsojenec prestaja kazen, mora 20 odstotkov plačila za delo, ki ga prejme obsojenec, hraniti kot njegov obvezni prihranek. Ko vsota prihranjenega denarja iz prejšnjega odstavka doseže vrednost treh zneskov mesečne denarne socialne pomoči, določene po predpisih o socialnem varstvu, lahko obsojenec s presežkom ravna kot s preostalim denarjem, ki ga dobi za nagrado (ZIKS-1E, 2012). Iz letnega poročila Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij za leto 2014 (2015) lahko razberemo, da se za delo v zavodu odloči velik odstotek obsojencev. V letu 2014 je delo na prestajanju kazni zapora opravljalo 47,7% oseb. Vsem, ki so želeli delati, dela žal ni bilo mogoče zagotoviti. Omenjenih je bilo v prejšnjem letu kar 43,1%. 5.1.3. Zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje Obsojenci na prestajanju kazni zapora, ki so obvezno zavarovani po splošnih predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, imajo pravico do zdravstvenih storitev po teh predpisih, razen pravic do proste izbire zdravnika, zdravnika-specialista in zdravstvenega zavoda, zdravstvenega varstva v zvezi z dajanjem tkiv in organov za presaditev drugim osebam, zdravljenja in nege na domu, zdravljenja v tujini, zdraviliškega zdravljenja, pogrebnine in posmrtnine ter povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Vsak zavod mora imeti pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti. Zdravstveno oskrbo obsojencev v zavodih zagotavljajo zdravstveni domovi, na območju katerih deluje zavod, na podlagi dogovora, ki ga skleneta zavod in zdravstveni dom. Zdravstvena dejavnost za osebe na prestajanju kazni zapora se lahko opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda. Če obsojenec zahteva zdravniško pomoč oziroma zdravljenje, ki po oceni zdravnika, ki opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost, ni potrebno, se mu to omogoči na njegove stroške. Ti 16

stroški se mu povrnejo, če se pri specialističnih in drugih pregledih ugotovi, da je bilo zdravljenje potrebno. Vsak zavod mora imeti bolniško sobo, v kateri bivajo in se zdravijo zaprte osebe. Ta mora biti opremljena skladno s splošnimi predpisi. Obsojenci iz vseh zavodov v Republiki Sloveniji, ki jih zaradi begosumnosti ali iz drugih upravičenih razlogov ni mogoče zdraviti v splošnih zdravstvenih zavodih ali v bolniški sobi posameznega zavoda, se lahko zdravijo v posebnih bolnišničnih prostorih enega izmed zavodov ali v ustrezno varovanem oddelku zdravstvenega zavoda. Obsojenkam, ki so noseče ali so rodile med prestajanjem kazni zapora, je zagotovljena ustrezna zdravniška nega in pogoji za nego otroka. Otrok sme ostati pri materi na njeno zahtevo do dopolnjenega prvega leta starosti, potem pa se v sporazumu z materjo odda otrokovemu očetu ali sorodnikom. Če to ni mogoče ali ni v otrokovo korist, stori pristojni center potrebne ukrepe za varstvo in vzgojo otroka v skladu z določbami zakona, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja. Ne glede na te določbe sme otrok ostati pri materi do dopolnjenega drugega leta starosti, če bo mati v tem času prestala kazen ali če to zahtevajo posebni zdravstveni, socialni ali drugi razlogi. O tem odloči generalni direktor uprave. Zoper odločbo je dovoljena pritožba. Obsojencem je treba omogočiti tudi zaupno testiranje na okuženost s HIV in virusi hepatitisa skupaj s svetovanjem pred testiranjem in po njem (ZIKS-1E, 2012). 5.1.4. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje Obsojenci so na prestajanju kazni zapora zavarovani za invalidnost in telesno okvaro, ki sta posledica poklicne bolezni ali nesreče pri delu. Med prestajanjem kazni so zavarovani tudi za primer invalidnosti, ki je posledica nesreče izven dela, nastale zaradi višje sile. Pravice iz invalidskega zavarovanja po tem zakonu so: - pravica do invalidske pokojnine in pravica do poklicne rehabilitacije in zaposlitve z ustreznimi denarnimi nadomestili za primer zmanjšane ali izgubljene delovne zmožnosti (invalidnost); - pravica do denarnega nadomestila za primer telesne okvare; - pravica do družinske pokojnine za primer smrti zavarovanega obsojenca. Če obsojenec meni, da ga zavod neopravičeno ni prijavil v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko vloži pritožbo na ministrstvo, pristojno za pravosodje (ZIKS-1E, 2012). 17

5.1.5. Dopisovanje, sprejemanje obiskov in pošiljk Obsojenec sprejema pisanja od državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in organizacij ter se obrača nanje z vlogami za varstvo svojih pravic in pravnih koristi preko zavoda v zaprtih kuvertah. Obsojeni tuji državljani se smejo obračati tudi na konzularne organe svoje države ali države, ki varuje njihove koristi. Osebe brez državljanstva in begunci se smejo obračati na uradno organizacijo, ki po pravilih mednarodnega prava varuje njihove koristi. Zaprtim osebam je treba omogočiti neomejeno dopisovanje z ožjimi družinskimi člani. Z drugimi osebami si lahko le-ti dopisujejo, če je to v skladu z njihovim osebnim načrtom. O tem odloči direktor na prošnjo zaprte osebe. Pisemske pošiljke pošiljajo in prejemajo preko zavoda v zaprtih kuvertah. Treba jim je zagotoviti tajnost pisem in drugih občil. Nadzor pisemskih pošiljk je dopusten le, kadar gre za sum vnašanja ali iznašanja predmetov, ki jih obsojenec ne sme posedovati. Pregled se opravi tako, da pravosodni policist odpre pisemsko pošiljko v navzočnosti obsojenca, pri čemer pravosodni policist ne sme brati vsebine pisma. Nadzor takih pošiljk odredi direktor zavoda ali druga oseba, ki jo direktor pooblasti. Minister, pristojen za pravosodje, s pravilnikom podrobneje uredi nadzor pisemskih pošiljk in določi, katerih predmetov obsojenec ne sme imeti pri sebi. Osebam na prestajanju kazni zapora je treba omogočiti, da jih najmanj dvakrat tedensko lahko obiščejo ožji družinski člani, rejnik in skrbnik. Z dovoljenjem direktorja zavoda jih smejo obiskati tudi druge osebe. Obiska ni mogoče omejiti na manj kot eno uro. Mladoletne osebe, ki niso ožji sorodniki, smejo biti na obisku samo v prisotnosti polnoletnega obiskovalca. Obsojencu je treba omogočiti, da ga na njegovo zahtevo obišče pooblaščenec, ki ga zastopa v njegovih zadevah, strokovni delavec pristojnega centra, oziroma svetovalec, če mu je bil določen. Če je obsojeni tuji državljan, oseba brez državljanstva ali begunec, ima konzularni predstavnik njegove države ali države, ki varuje njegove koristi, oziroma predstavnik uradne organizacije, ki varuje koristi beguncev, pravico, da ga obiskuje. Ta pravica se sme odreči konzularnemu predstavniku samo, če se taka pravica odreka slovenskim konzularnim predstavnikom v državi, ki ji pripada obsojenec. Obiski se opravljajo v primerno opremljenih notranjih ali zunanjih prostorih in so nenadzorovani ter nadzorovani, pri čemer se lahko nadzorovani obiski opravijo tudi za stekleno pregrado. Obisk se lahko prekine le, če se obsojenec ali njegov obiskovalec neprimerno vedeta, motita druge ali če je ogrožena varnost oseb ali zavoda. Obsojencem je treba omogočiti telefonske pogovore z ožjimi družinskimi člani, pooblaščencem, konzularnim predstavnikom oziroma predstavnikom uradne 18

organizacije, ki varuje koristi beguncev ter predstavnikom pristojnega centra in zavoda za zaposlovanje. Omogoči se jim lahko tudi telefonske pogovore z drugimi osebami. Odločitev o tem se zapiše v njihov osebni načrt. Direktor jim lahko prepove telefonske pogovore, če to narekujejo varnostni razlogi. Odločitev o prepovedi telefonskih pogovorov se zapiše v njihov osebni načrt. Stroške telefonskih pogovorov nosi obsojenec. Uporabljajo lahko tudi druge elektronske komunikacije (elektronska pošta, svetovni splet, mobilna telefonija, faksimilna sporočila, glasovna pošta, storitev SMS) pod pogojem, da izvajanje teh komunikacij ne ogroža varnosti v zavodu in izven njega. Tisti, ki so v zaprtem režimu, lahko štirikrat letno sprejmejo pošiljke s hrano, enkrat mesečno pošiljke s perilom in z osebnimi predmeti ter neomejeno pošiljk s časopisi, z revijami oziroma s knjigami, medtem ko lahko v polodprtem režimu štirikrat letno sprejmejo pošiljke s hrano, enkrat tedensko pošiljke s perilom in z osebnimi predmeti ter neomejeno pošiljk s časopisi, z revijami oziroma s knjigami. Obsojenci v odprtem režimu pa lahko brez omejitev sprejemajo pošiljke s hrano, perilom, z osebnimi predmeti in s časopisi oziroma knjigami. V zavodu praviloma pri sebi ne smejo imeti denarja v gotovinski obliki (ZIKS-1E, 2012). 5.1.6. Ugodnosti obsojencev Za aktivno prizadevanje in doseganje uspehov pri izpolnjevanju osebnega načrta ter spoštovanje hišnega reda lahko direktor zavoda obsojencu podeli naslednje ugodnosti po 77. členu ZIKS-1E: - podaljšan ali nenadzorovan obisk; - nenadzorovan obisk zunaj zavoda; - izhod iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe; - prost izhod iz zavoda, razen v okolje, kjer je storil kaznivo dejanje; - prost izhod iz zavoda; - delna ali popolna izraba letnega dopusta zunaj zavoda; - do sedem dni neplačanega letnega dopusta; - dodatne ugodnosti znotraj zavoda. Prost izhod iz zavoda se sme obsojencu dodeliti do petkrat mesečno in lahko traja do 53 ur. Med prostim izhodom oseba na prestajanju kazni zapora ne sme zapustiti ozemlja Republike Slovenije. Izjemoma, kadar to zahtevajo osebne okoliščine obsojenca, lahko odhod iz države dovoli minister, pristojen za pravosodje. Pri odločanju o dodelitvi posamezne vrste ugodnosti je treba poleg omenjenih 19

kriterijev upoštevati tudi njihovo osebnost, nevarnost pobega, vrsto in način storitve kaznivega dejanja, način nastopa kazni, mogoče odprte kazenske postopke, pa tudi druge okoliščine, ki kažejo na možnost zlorabe dodeljenih ugodnosti. Upoštevati je treba tudi odziv okolja, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, zlasti oškodovancev. Če je obsojenec od dodelitve ugodnosti do njihove izrabe storil disciplinski prekršek ali se ni držal sprejetih dogovorov iz osebnega načrta, se mu lahko ugodnost odvzame ali nadomesti z drugo vrsto ugodnosti. Stroške izhoda iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe plačajo sami; če obsojenec brez svoje krivde nima sredstev, te stroške plača zavod. Pravico imajo do duhovne oskrbe v skladu z zakonom, ki ureja versko svobodo. Vsebina in obseg duhovne oskrbe se lahko omejita le zaradi varnosti in ohranitve reda v zavodu (ZIKS-1E, 2012). 5.1.7. Disciplinske sankcije Obsojenec se mora na prestajanju kazni ravnati po hišnem redu, pravilih o delovni disciplini in odredbah uradnih oseb. Za ohranitev reda in discipline so dovoljene samo tiste omejitve, ki so potrebne za varnost in skupno življenje v zavodu. Obsojenec se lahko disciplinsko kaznuje za disciplinske prestopke. Disciplinske prestopke delimo na hujše in lažje. Hujši disciplinski prestopki so: - neizpolnitev ukaza uradne osebe, ki bi povzročila hujše motnje v delovanju zavoda; - fizični napad na soobsojenca, delavca zavoda ali tretjo osebo; - izdelovanje ali vnašanje predmetov, primernih za napad, pobeg ali za storitev kaznivega dejanja in poskusa pobega; - pobeg s prestajanja kazni zapora; - zloraba dodeljenih ugodnosti; - posedovanje, vnašanje, skrivanje in razpečevanje alkoholnih pijač in narkotikov ter drugih nedovoljenih predmetov; - naklepna kršitev predpisov o varstvu pri delu, varstvu pred požarom, eksplozijo ali drugimi naravnimi nesrečami; - povzročitev materialne škode, če je povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti; - ukvarjanje s prekupčevanjem; - posojanje denarja in medsebojno zadolževanje za oderuške obresti; - ponavljanje lažjih disciplinskih kršitev; 20

- prisiljevanje, izvajanje psihičnih in fizičnih oblik pritiska nad drugimi in napeljevanje k temu. Lažje disciplinske prestopke določi s pravilnikom minister, pristojen za pravosodje. Disciplinske kazni, ki se smejo izreči obsojencu za hujše disciplinske prestopke, so: - razporeditev na drugo delo do treh mesecev, če je kršitev storjena v zvezi z delom; - omejitev podeljevanja ugodnosti iz 77. člena tega zakona do treh mesecev, če je obsojenec zlorabil dodeljene ugodnosti; - omejitev sprejemanja pošiljk do šestih mesecev, če se v pošiljki najdejo alkoholne pijače, prepovedana droga ali predmeti, ki so primerni za pobeg ali napad, ali mobilni telefon; - oddaja v samico do enaindvajset dni s pravico do dela; - oddaja v samico do štirinajst dni brez pravice do dela. Za lažje disciplinske prestopke se obsojencu lahko izreče javni opomin. Če obsojenec stori v zavodu dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, zavod pristojnemu državnemu tožilstvu poda kazensko ovadbo. Kadar obstaja utemeljen sum, da je obsojenec med prestajanjem kazni zapora v zavodu storil kaznivo dejanje, lahko direktor zavoda odloči, da se takšna oseba iz razlogov varnosti začasno (najdlje do vročitve sodne odločbe) loči od drugih obsojencev. Če pristojno sodišče zahteva ločitev obsojenca zaradi interesov preiskave, je direktor zavoda to dolžan storiti. Zoper omenjeno odločbo je dovoljena pritožba (ZIKS-1E, 2012). 5.1.8. Premeščanje obsojencev in prekinitev prestajanja kazni Obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu ali njegovem oddelku s strožjim režimom, med prestajanjem kazni lahko premestijo v zavod ali njegov oddelek s svobodnejšim režimom, če ocenijo, da ne bo zlorabil takega režima. Tistega, ki zlorabi svobodnejši režim zavoda ali njegovega oddelka ali za katerega narekujejo premestitev drugi utemeljeni razlogi, se premesti v zavod ali njegov oddelek s strožjim režimom. Če je obsojenec premeščen na lastno prošnjo ali prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, plača stroške premestitve sam, sicer pa zavod, iz katerega je premeščen. Zoper odločbo o premestitvi je dovoljena pritožba. Generalni direktor zavoda lahko po uradni dolžnosti ali na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika ali skrbnika dovoli prekinitev prestajanja kazni. Prekinitev sme trajati največ tri mesece; če je bila prekinitev dovoljena zaradi zdravljenja obsojenega, lahko traja, dokler je potrebno zdravljenje. 21

Prekinitev po uradni dolžnosti sme izjemoma trajati tudi več kot tri mesece. Čas prekinitve se ne všteje v prestajanje kazni. Če se med trajanjem prekinitve kazni ugotovi, da so prenehali razlogi, iz katerih je bila prekinitev dovoljena, pokliče generalni direktor zavoda obsojenca takoj na prestajanje kazni, ne glede na rok, do katerega mu je bila prekinitev dovoljena. Zoper odločbo iz tega člena je dovoljena pritožba. Prošnja za prekinitev prestajanja kazni iz istih razlogov se lahko ponovi po preteku šestih mesecev od dneva, ko je bilo odločeno o prejšnji prošnji. Obsojencu, ki prestaja kazen po sodbi Mednarodnega kazenskega sodišča, ni mogoče prekiniti prestajanja kazni, če ni tako odločilo Mednarodno kazensko sodišče (ZIKS-1E, 2012). 5.1.9. Uveljavljanje in varstvo pravic obsojencev Obsojenec, ki meni, da je bil podvržen mučenju ali drugim krutim oblikam nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, lahko s predlogom zahteva sodno varstvo. Predlog je zavod dolžan poslati tudi pristojnemu državnemu tožilcu. Če mu je bila zaradi omenjenega ravnanja povzročena škoda, lahko zahteva odškodnino v skladu z zakonom neposredno tudi od tistega, ki mu je povzročil škodo. Če gre za druge kršitve pravic ali nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, ima obsojenec pravico pritožiti se generalnemu direktorju uprave. Če ne dobi odgovora na svojo pritožbo v 30 dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo generalnega direktorja, ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje. Pravico se ima tudi pritožiti zaradi kršitve svojih pravic in zaradi prej omenjenih nepravilnosti tudi drugim organom, ki opravljajo nadzorstvo v zavodu (ZIKS-1E, 2012). 5.1.10. Pomoč obsojencu za socialno vključevanje po odpustu Zavodi obsojencu med prestajanjem kazni nudijo pomoč, vodenje in urejanje pri načrtovanju socialnega vključevanja po odpustu. Načrtovanje in realizacija socialnega vključevanja po prestani kazni potekata po njihovem osebnem načrtu prek vključevanja v individualne, skupinske in skupnostne programe in aktivnosti. Programi in aktivnosti za dvig kakovosti življenja, večjo socialno vključenost in povečanje zaposlitvene možnosti po odpustu se izvajajo v zavodu, zunaj zavoda in v njegovem življenjskem okolju. Obsojenec, ki se v skladu z osebnim načrtom šest mesecev pred odpustom vključi v programe aktivnega iskanja zaposlitve pri zavodu za zaposlovanje, lahko v skladu z zaposlitvenim načrtom sklene neposredno delovno razmerje z delodajalcem. Ob prejemu pogodbe o zaposlitvi je dolžan zavodu 22

predložiti kopijo. Pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti in programov socialnega vključevanja poleg njega in delavcev zavoda sodelujejo tudi pristojni centri, zavodi za zaposlovanje, organi in organizacije, ki zagotavljajo nastanitvene možnosti, ter javni zavodi s področja zdravstva in izobraževanja, razen če obsojenec to odkloni. Poleg omenjenih organov in služb mu lahko pomoč organizirajo tudi društva, dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč in druge organizacije civilne družbe. Zavodi morajo skrbeti za izobraževanje in poklicno usposabljanje obsojencev. Izobraževanje se izvaja v skladu s predpisi s področja vzgoje in izobraževanja. To se lahko organizira v zavodu ali tudi zunaj njega v sodelovanju z vzgojno-izobraževalnimi organizacijami in izobraževalnimi zavodi. Pri izbiri izobraževalnega programa in obsojenčevega poklica je treba upoštevati njegove zmožnosti in nagnjenja, možnosti zavoda in druge okoliščine. Izobraževalni program lahko obsojenci izpolnijo v krajšem času, kot to določa predmetnik in predpisi o trajanju šolanja, vendar je treba zagotoviti tako raven znanja, kot jo zahteva izobraževalni program rednega šolanja. Posameznikom se lahko na njihove stroške v skladu z njihovim osebnim načrtom omogoči izobraževanje tudi na drugih vzgojnoizobraževalnih organizacijah. Če obsojenec dokonča šolo ali pridobi poklic v zavodu, se mu izda spričevalo, iz katerega ne sme biti razvidno, da ga je pridobil v zavodu. Opravljanje določenega dela v zavodu se šteje v delovne izkušnje na določenem področju dela (ZIKS-1E, 2012). V nekaterih državah (npr. na Hrvaškem) prakticirajo probacijsko službo. Ta naj bi poskrbela za obsojence, ki so prestajali kazen zapora, jim nudila pomoč in podporo z namenom, da se jih pripravi na življenje po prestani zaporni kazni in zagotavljala nadzor nad predčasno izpuščenimi. Prednost sistema probacije v je, da omogoča celovito oskrbo storilca in žrtve v vseh fazah postopka v okviru ene institucije. Slovenija je edina država v Evropski Uniji, ki probacijske službe nima (Pobuda za sistemsko ureditev probacije, 2011). 5.2 Mednarodni pravni akti, ki urejajo spoštovanje človekovih pravic zaprtih oseb Omeniti velja naslednje mednarodne pravne akte: - Splošna deklaracija o pravicah človeka (OZN, 10. 12. 1948); - Deklaracija o varstvu vseh oseb pred mučenjem in drugimi oblikami surovega, nečloveškega in poniževalnega postopka in kaznovanja (OZN, 9. 12. 1975); 23

- Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Svet Evrope, 4. 11. 1950); - Minimalna pravila o ravnanju z zaporniki (OZN, 1955); - Konvencija proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju (OZN, 10. 12. 1984); - Evropska konvencija o preprečevanju mučenja, nečloveškega in poniževalnega postopanja ali kaznovanja (Svet Evrope, 26. 11. 1987); - Resolucija o priporu (Svet Evrope, 27. 6. 1980); - Navodilo zdravnikom za postopanje v zvezi z mučenjem in drugimi oblikami krutega, nečloveškega ali poniževalnega postopanja ali kaznovanja oseb, ki jim je odvzeta prostost ali so v kazenskih zavodih (Tokijska deklaracija, Svetovno zdravniško združenje, Tokio, 1975); - Priporočilo o obravnavanju nevarnih obsojencev v kazenskih zavodih (Svet Evrope, 24. 9. 1982); - Resolucija o delu zapornikov (Svet Evrope, 18. 9. 1975); - Resolucija o izobraževanju obsojencev v kazenskih zavodih (Svet Evrope, 13. 10. 1989) (Lavrenčič, 2011). 6. Namen kaznovanja in zaporne kazni V praskupnosti je bil namen kaznovanja vrniti prvotno ravnotežje v družbeno skupnost. Včasih, v starem in srednjem veku, so bile storilcem izrečene večinoma smrtne ali krute telesne kazni (od bičanja, do sekanja udov). Namen je bil maščevati se storilcu za kaznivo dejanje, ki ga je storil (Ferš, Černetič, Milič, Valentinčič, 1983). Pri tem je moralo s kaznijo povzročeno zlo preseči pridobljeno ugodnost, ki so jo dobili storilci s kaznivim dejanjem (Foucault, 1984). Z razvojem kazensko-pravne znanosti ter demokratizacijo družbenih odnosov je postajalo kaznovanje vedno bolj humano (Ferš et al., 1983). Zraven povračila, zastraševanja in onesposobitve so v začetku 20. stoletja začeli tudi s prisilno prevzgojo obsojencev. Družba je verjela, da prestopniki zaradi tega ne bodo izvrševali in ponavljali kaznivih dejanj v tolikšni meri (Brinc, 2000). Namen kaznovanja je sčasoma postalo kar najhitrejše usposabljanje obsojencev zato, da bodo po prestani kazni živeli in delali v skladu z družbenimi normami (Ferš et al., 1983). Brinc (1987) meni, da bi bilo normalno, da se ta namen izpolni z vsakim kaznovanjem in da tisti, ki je bil obsojen, ne bi več nikoli storil kaznivega dejanja. Vendar tega javnost (zaradi neuspehov v preteklosti) in 24

strokovnjaki s časoma niso več podpirali. ''V današnjem času se zdi, da so tretmanski pristopi in rehabilitacijske usmeritve zgolj papirnate iluzije, ki polnijo strokovne revije in zaposlujejo misli ''teoretičnih'' penologov.'' (Meško et al., 2006: 264) Izkušnje kažejo, da ima zaporna kazen majhno vlogo pri preprečevanju kriminalitete. Zaradi tega se govori o krizi kriminalne politike kazenskega pravosodja in zaporne kazni, ki je opaznejša v državah s porastom nasilniške kriminalitete (Brinc, 2003). Brinc (1990) pravi, da niti kazenske sankcije niti obravnava ne morejo preprečiti situacij, zaradi katerih lahko nekdo zopet zagreši kaznivo dejanje. Iz tega lahko vidimo, da ni nujno, da se po kazni obsojenec ne vrne na stara pota. Vseeno pa naj bi večino odvrnila od kaznivih dejanj, zato predpostavljamo, da mora vsebovati zastraševanje (Brinc, 2000). Če postopki zoper obsojene osebe niso izvedeni, kot bi morali biti, strogost kazni nima učinka. Od storitve kaznivega dejanja do obravnave mora preteči čim manj časa, da bi bil zastraševalni učinek čim večji. S tem je povezana tudi motiviranost storilca za izvrševanje kaznivih dejanj v prihodnosti (Žišt, 2008). ''Ob tem pa sta pomembni dve vrsti zastraševanja, splošna (generalna), ki spada na področje primarne prevencije, in posebna (specialna), ki spada na področje terciarne prevencije.'' (Žišt, 2008: 22) Meško (2002) meni, da je zastraševalni učinek kazenskih sankcij odvisen od naslednjih dejavnikov: - zagroženi kazni, - zanesljivosti, - hitrosti izvrševanja kazni. Posameznik se odloči za neko dejanje po primerjanju koristi in stroškov, ki bi jih imel v primeru, da bi ga odkrili. Višina kazni bi morala zagotoviti dovolj bolečine glede na zadovoljstvo, ki ga je posameznik občutil ob storitvi kaznivega dejanja. Trenutno veljavni Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS 22/2000) namena zaporne kazni ne opredeljuje neposredno. V njem piše tudi o obravnavi in usposabljanju obsojencev za normalno življenje po prostosti. To pa je mogoče le s pisno privolitvijo obsojenca (14. in 19. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, 22/2000). Zaporna kazen naj bi torej imela tri cilje (Brinc, 1989): - kaznovanje, - zastraševanje, - resocializacijo. Kazen zapora je del moralnega in političnega ekonomskega sistema in najpomembnejše sredstvo kaznovalnega nadzora v družbi. Storilci naj bi prestajanje kazni doživeli kot neprijetno izkušnjo, ki bi imela hkrati represiven in preventiven 25