UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE PREVENTIVA SAMOMORA PRI MLADOSTNIKIH (Diplomsko delo) Maribor, 2014 Petra Kotnik

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Mentor: prof. dr. Jana Goriup, prof. soc. Somentor: viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg.

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Žitna ulica 15 Žitna ulica 15 2000 Maribor, Slovenija 2000 Maribor, Slovenija www.fzv.um.si www.fzv.um.si Priloga 3 IZJAVA ŠTUDENTA O AVTORSKEM DELU Podpisani, rojen, v/na ), (študent) študent Fakultete za zdravstven vede Univerze v Mariboru,, (študijski program) izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom, pri mentorju in somentorju (v kolikor ima somentorja) avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; besedila niso prepisana brez navedbe avtorjev. (ime in priimek študenta) (lastnoročni podpis) Maribor, (mesec in leto) fzv@um.si t +386 2 300 47 00 f +386 2 300 47 47 IBAN: SI56 0110 0609 0125 827 VAT: SI 716 74705

ZAHVALA Iskrena zahvala gre mentorici prof. dr. Jani Goriup, prof. soc. za vso pomoč, potrpežljivost in strokovne nasvete pri nastajanju diplomske naloge. Prav tako iskrena zahvala somentorici viš. predav. mag. Klavdiji Čuček Trifkovič, prof. vzg. za dodatne nasvete, pomoč in potrpežljivost pri nastajanju diplomske naloge. Hvala vsakemu posebej, ki ste mi kakor koli pomagali pri nastajanju diplomske naloge. Posebna in iskrena zahvala, pa gre moji družini, ki mi je vedno stala ob strani, posebno mami in očetu. Hvala za vso finančno pomoč, podporo tekom študija, za vsako spodbudno besedo, nesebičnost in potrpežljivost, pri doseganju mojih zastavljenih ciljev. Hvala vam!

POVZETEK Samomor je vzrok številnim smrtim. Zasledimo ga v različnih literaturah, tako strokovnih, kot laičnih. Samomor predstavlja zelo visoko smrtnost v svetu. Zaradi samomora ljudje umirajo, tako kot za ostalimi boleznimi, ki ogrožajo prebivalstvo. Velik problem je samomor med mladimi, ki so občutljiva skupina, ki samomorilne namene kažejo z drugačnimi znaki, kot odrasle in starejše osebe. Tako kot strokovnjaki bi tudi laiki morali poznati vzroke, dejavnike tveganja in nasploh poznati starostne skupine ljudi, kako se v takih situacijah obnašajo. S tem bi naredili prvi korak k preprečevanju samomora. V diplomskem delu so predstavljene različne starostne skupine, iz česar je razvidno, da mladostniki samomorilne namene sporočajo s svojim vedenjem. Pri mladostnikih je veliko tudi samomorilnih misli, več kot pri ostalih odraslih osebah. Iz literature je razvidno, da so depresivne motnje najpogostejši vzrok samomora pri mladih, simptomi depresije prepoznamo lahko že pri otrocih. Predstavljeni so vzroki samomora, zgodovina samomora, sociološki pogled na samomor in preventiva s strani medicinske sestre. Ugotovili smo, da se ves proces preventive samomora začne s pogovorom in poslušanjem bolnika, medicinska sestra pa je tista, ki je z bolnikom največ v stiku in si najprej pridobi njegovo zaupanje. Preventivno lahko delujejo tudi vsi ostali, najbolj pomembno pa je biti seznanjen o samomoru, o čemer se še premalo govori. Ključne besede: samomor, mladostnik, samomorilne misli, depresija, sociološki pogled na samomor, preventiva samomora, medicinska sestra.

ABSTRACT Suicide is a very common cause of death and a popular topic in literature, expert and amateur. The death rate by suicide is extremely high and should be taken as seriously as any other deadly disease that threatens our world's population. Suicide represents a huge problem among adolescents, a very sensitive group whose suicidal tendencies are indicated by different warning signs and symptoms than by adults and elderly people. Not only experts, but also common people should learn about the causes, risk factors, the exposed age groups and their behaviour before a suicide attempt. This is the first step towards suicide prevention. This thesis introduces different age groups and exposes the behaviour of adolescents, which is considered a suicidal warning sign. Generally, suicidal thoughts are more common in adolescents than adults. Based on the literature, the most common cause of suicide by adolescents is depressive disorder the symptoms of which can be identified even by very young children. Our thesis introduces the causes, history, sociological perspectives and the role of nurses in preventing suicides. In the course of research we have established that the entire prevention process starts with a healthy conversation and listening to the patient. Nurses have the closest contact with patients and are usually the first person that earns their trust. Still, prevention is not limited to nurses only, everyone can help, but it is important that we learn more about suicide and stop treating this problem as a taboo subject. Key words: suicide, adolescents, suicidal thoughts, depression, sociological perspective of suicide, suicide prevention, nurse

KAZALO 1 UVOD IN OPIS PROBLEMA... 1 2 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA... 4 2.1 Namen diplomskega dela... 4 2.2 Cilji diplomskega dela... 4 3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA... 5 4 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA... 6 5 RAZLAGA POJMA SAMOMORA IN SOCIOLOŠKI POGLED NA SAMOMOR 7 6 ZGODOVINA SAMOMORA... 10 6.1 Začetki samomora... 10 6.2 Zgodovina samomora na slovenskem... 11 7 SAMOMORILNOST V RAZLIČNIH OBDOBJIH... 15 7.1 Zgodnje otroštvo... 15 7.2 Mladostniki... 16 7.3 Samomori v slovenski družbi glede na spol... 20 8 MLADOSTNIK IN SAMOMORILNE MISLI... 22 9 SAMOMORILNA OGROŽENOST MLADOSTNIKA... 25 9.1 Vedenjska pojavnost samomorilne ogroženosti... 26 9.2 Dejavniki tveganja samomorilne ogroženosti pri mladostnikih... 27 10 VZROKI SAMOMORA PRI MLADIH... 31 10.1 Duševne motnje, kot vzrok samomora pri mladostnikih... 34 11 MLADOSTNIKI IN SAMOMOR... 37 12 PREVENTIVA SAMOMORA PRI MLADOSTNIKIH... 39 12.1 Vloga medicinske sestre v preprečevanju samomorilnosti mladostnika... 40 12.2 Preprečevanje samomora mladostnika s strani medicinske sestre... 43 12.3 Ostale preventivne dejavnosti preprečevanja samomora... 46 13 RAZPRAVA... 51 14 SKLEP... 56 15 LITERATURA IN VIRI... 58 16 PRILOGE... 1

KAZALO SLIK IN TABEL Slika 1: Aiax samomor... 10 Slika 2: Theatrum mortis humanae... 12 Slika 3: Regionalna razpršenost samomora v Sloveniji (1997 2002)... 14 Slika 4: Število samomorov glede na spol in starost, v Sloveniji v letu 2006... 20 Slika 5: Razvoj samomorilnega vedenja v interakciji z impulzivnostjo in agresivnostjo... 24 Slika 6: Razmišljanje o življenju in smrti... 25 Slika 7: Stopnja samomorilnosti na 100.000 prebivalcev, glede na spol v Sloveniji 1985 2009... 28 Slika 8: Stopnja samomorilnosti na 100.000 prebivalcev glede na spol in starost v Sloveniji... 29 Tabela 1: Razvojne naloge v mladostništvu... 18 Tabela 2: Pogostost samomorilnega vedenja pri različnih duševnih motnjah... 35

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA Odraščam Odraščam vase Spoznavam zdaj, od kot prihajam In če kdor smo Je kogar ljubimo Kdo je potem vnesel vse to sovraštvo vame? po besedilu iz: Kansas (Ian McCulloch, 2003, v Marušič, 2003, str. 21) Samomor, ali po latinsko suicidum, pomeni ubiti samega sebe, vzeti si življenje. Je zavestno dejanje, ki s predvideno gotovostjo povzroči lastno smrt. Samomor je včasih prikrit in v mnogih primerih ni mogoče dokončno potrditi, da je bila neka smrt izvršena zaradi lastne volje (Valetič, 2009, str. 30 31). Samomor je še danes tabu tema, o katerem vse več ljudi ne želi govoriti in je tema, o kateri so ljudje še zmeraj premalo osveščeni. Zastrašujoče je dejstvo, da postaja samomor eden izmed vodilnih vzrokov smrti po svetu in tudi v slovenski post-moderni družbi. Samomor je zaskrbljujoč in velik javnozdravstveni problem. Včasih je nepredvidljiva poteza, velikokrat pa je predvidljiv. O velikem številu samomorov v slovenski družbi je treba javno spregovoriti, vzpostaviti učinkovito komunikacijo med zdravniki in vsemi, ki prihajajo v stik z osebami s težavami in duševnimi motnjami. Načinov je več: izobraževanje zdravstvenega in drugega ustreznega osebja, ozaveščanje laične javnosti in drugimi instrumenti v preventivi. Samomor je nacionalni problem in preprečevanja samomora je nacionalna prioriteta (Roškar, & Šmagelj, 2003). Vsak samomor pusti bolečino in posledice pri ljudeh, ki so bili osebi blizu. Samomor bližnjega še dodatno otežuje prebolevanje. 1

Del tistih, ki poskušajo narediti samomor, zelo slabo načrtuje samomor, in jim poskus hitro spodleti. Pri nekaterih ljudeh pa se izkaže, da v resnici ne želijo umreti in s poskusom samomora sprožijo nekakšen apel, klic na pomoč (Valetič, 2009, str. 31). S svojim vedenjem, tako verbalnim kot neverbalnim, ljudje sporočajo, da želijo pozornost okolice in rešitev, za njihove stiske in težave, kar je najbolj opazno pri mladih ljudeh, ki svoja razpoloženja hitro in intenzivno spreminjajo. V obdobju med leti 2000 in 2007 smo v Sloveniji zabeležili samomorilni količnik med 25 in 30, kar Slovenijo uvršča med deset najbolj ogroženih držav v Evropi (Roškar, 2009a, str. 19). V Evropi pada samomorilnost od severa proti jugu, torej je najmanj samomorov v Grčiji, Na to verjetno vpliva toplejše podnebje in prijaznejše okolje. Nobenega dvoma ni, da je naše življenje odvisno od naravnega podnebja. Madžarska že tradicionalno sodi med bolj samomorilne države. Najbolj ogrožene regije pri nas so Prekmurje, Štajerska, Koroška in Dolenjska. Na jugozahodu pa je tega pojava manj (Valetič, 2009). Samomori se razlikujejo po svetu, vendar pa ostaja enak problem, ki ga je potrebno pravočasno razbrati in ukrepati. S tem imajo opravka vsi, ki se srečujejo in delajo z ljudmi, pomembno vlogo pa ima pri tem seveda tudi medicinska sestra. Vsako namero samomora mora razumeti in sprejeti kot resno in ustrezno temu tudi ukrepati. Starostna meja za samomor se vse bolj niža in tudi med osnovnošolsko mladino samomorilni poskus ni več redek pojav. Problem današnjega časa so tudi slabe družinske situacije, hladni družinski odnosi, odtujenost drug od drugega, za kar je kriva življenjska naglica. Mladi tako odraščajo v osebe brez prihodnosti (Videčnik, 2011, str. 125). Prihodnost predstavlja napor in dodatne težave. Zaradi slabih družinskih razmer ter okolice, v kateri se ne počutijo varni in ne dobijo podpore, si mladi ne zastavijo konkretnega cilja. 2

Odgovora, zakaj se mladostniki odločijo za to dejanje, nimamo. Andrej Marušič, psihiater je v enem izmed intervjujev povedal, da gre za občutljivo obdobje, ko mladostnik še ni izoblikovan. Druga stvar pa je ta, da mladi v tem obdobju trgajo vezi s starši, se osamosvajajo, a hkrati starše še potrebujejo. Starši bi naj v tem času spremenili odnos do otroka in jih jemali bolj resno, le tako bodo lahko ohranili stik z otrokom. Prevelik prepad med otrokom in starši pa je lahko kritičen (Petkovšek, & Zorko, 2008). Samomor je v obdobju mladostništva med prvimi tremi vzroki umrljivosti. Primerneje kot o samomoru bi bilo govoriti o širšem pojmu samomorilnega vedenja mladostnika, ki vključuje tudi samomorilne misli. Samomorilne misli postanejo nevarne, kadar njihovo uresničevanje predstavlja edini način, da se mladostnik reši iz krize ali stresnih občutij, ki jih doživlja (Tančič, 2009, str. 35). Pri mladostnikih se samomorilna nagnjenja kažejo tudi v agresivnem vedenju, kar je lahko del pubertete, ali pa se za vsem skupaj skriva resnejši problem. Valetič (2009) navaja, da se njihova stiska redko kaže v brezupu, bolj pogosto jo razberemo ob mučnih konfliktih z okoljem, še posebej, če ob teh konfliktih poleg drugega ranijo tudi sebe. V tem primeru govorimo o (samo)destruktivni impulzivnosti. Pri samomorilnih mladostnikih so pogosto prisotne osebnostne in vedenjske značilnosti, ki se kažejo kot vedenjske motnje ali pa nakazujejo na razvoj osebnostnih motenj. Samomorilno vedenje med mladostniki ni redek pojav, zato zahteva posebno pozornost. Osredotočiti se je potrebno predvsem na dejavnike, ki povečujejo tveganje za njegov razvoj, saj njihova prepoznava in odpravljanje pomembno prispeva k preprečevanju samomora med mladimi (Tančič, 2009, str. 51). 3

2 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA 2.1 Namen diplomskega dela Namen diplomskega dela je predstaviti problematiko samomorilnosti v različnih starostnih skupinah, s posebnim ozirom na pomenu preventivnega delovanja s strani medicinske sestre, s čimer bi pripomogla k preprečevanju samomorilnosti pri mladostnikih. 2.2 Cilji diplomskega dela Cilji diplomskega dela so: predstaviti problem samomorilnosti v post-moderni družbi; predstaviti dejavnike tveganja samomora pri mladostnikih; opozoriti na pomen pravočasnega prepoznavanja samomorilno ogroženega pacienta s strani medicinske sestre in opisati preventivno delovanje medicinske sestre na področju suicidalnosti. 4

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA Za potrebe diplomskega dela smo zastavili pet raziskovalnih vprašanj, ker nas je zanimalo: Vzrok, zakaj je toliko samomora pri mladostnikih? Razlog za samomor pri mladih, ali so to večinoma duševne motnje? Samomorilnost mladih v slovenski družbi? Ali mladi pogosto razmišljajo o samomoru? Kako medicinska sestra čim bolj uspešno preventivo deluje v luči preprečevanja nevarnosti samomora med mladostniki? 5

4 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA Diplomsko delo je teoretično. Uporabili smo deskriptivno metodo dela, kjer smo analizirali in preštudirali bogato literaturo iz knjižnih in elektronskih virov. Vse podatke iz literature smo analizirali in primerjali dosedanja znanstvena spoznanja, s čimer smo poskušali odgovoriti na zastavljena raziskovalna vprašanja. 6

5 RAZLAGA POJMA SAMOMORA IN SOCIOLOŠKI POGLED NA SAMOMOR Iz literature je razvidno, da družba gleda na pojav samomora različno, problem pa je prisoten v celotni družbi, že stoletja. Samomor definiramo kot hoteno, včasih tudi ne povsem hoteno dejanje, s katerim si posameznik vzame življenje (Erzar, 2007, str. 139). Samomor je eno izmed najbolj osebnih dejanj, za katerega se lahko odloči človek, ki pa nima posledic le za neposredno žrtev, temveč tudi za okolico (Roškar, 2009a, str. 19). Samomor je osebno dejanje, ki se dotakne vse družbe in zanjo predstavlja problem. Sociologija se je s samomorom začela ukvarjati šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Spremljanje družbenih pojavov je pri raziskovalcih zbudilo vtis, da v družbi delujejo nad individualne sile, ki pomembno vplivajo na človekovo ravnanje. Stabilnost samomorilnega koeficienta je bilo tisto, na kar so družboslovci opirali svoje daljnosežne sklepe (Knez, 2003). Večina študij, ki so se ukvarjale s problematiko samomora, je izšla v Franciji, ki je v tistem času veljala za vodilno deželo v javnem zdravstvu in socialni teoriji. Samomor je bil zanjo socialni problem, ki ga je treba obravnavati skupaj z ostalimi družbenimi problemi, kot so revščina, bolezen in alkoholizem (prav tam, 2003). Prvi poskusi socioloških razlag samomora so se tako pojavili v 19. stoletju, in sicer ob zavedanju, da moderni človek ne živi več v svojem naravnem okolju. Njegov prostor niso več tesno povezane mreže družine, vasi in cerkve. Človek se zgublja v velikih mestih, tako modernizacija oziroma procesi industrializacije, urbanizacije šibijo vezi med posameznikom in družbo (Zadravec, 2006, str. 27). 7

Eden najpomembnejših sociologov tistega časa, ki se je ukvarjal z raziskovanjem samomora, je bil Emile Durkheim (15. 4. 1858). Njegovo delo Samomor, ki je izšlo leta 1897, velja za eno temeljnih klasičnih družboslovnih del. Je prva sistematična študija samomora, ki je presegla tedanje moralne in filozofske razprave o samomorilnosti. V njej je Durkheim poskušal dokazati, da je tudi samomor, ki je skrajno individualno in nedružbeno dejanje, moč razložiti z družbenimi dejstvi. Opiral se je na predpostavko, da individualne posebnosti ne morejo pojasniti družbenega deleža samomorov (Knez, 2003). Durkheim je dokazal, da ima družba svojo lastno realnost nad posamezniki. Člane družbe omejujejo»družbena dejstva«,»načini delovanja«, mišljenja in čutenja, ki so posamezniku zunanji in opremljeni z močjo prisile, zaradi katerega, ga nadzirajo«. Prepričanja in moralni kodi se prenašajo iz generacije v generacijo, s tega vidika pa ni zavest posameznika tista, ki usmerja vedenje, temveč skupna prepričanja in občutja oblikujejo njegovo zavest. Velik del Durkheimovega dela zadeva funkcionalno analizo, kjer skuša razumeti funkcije družbenih dejstev in domneva, da ima družba določene funkcionalne predpogoje, med katerimi je najpomembnejši družbeni red (Haralambos, & Holborn, 2001b, str. 878). Družba, ki je bitje posebne vrste (sui generis), naj bi funkcionirala po lastnih zakonitostih in bila nadrejena individualni zavesti posameznika. Torej je tudi samomor, ki naj bi sicer veljal za skrajno individualno dejanje, pravzaprav družbeno dejstvo, razložljivo le z drugimi družbenimi dejstvi. Elementi kot so vrednote, norme, prepričanja, ravnanje in zavest so skupni vsem pripadnikom določene družbe in sestavljajo t.i. kolektivno ali skupnostno zavest. Zato je bil Durkheim prepričan, da imajo družbene skupine svojo lastno "kolektivno nagnjenje" k samomoru, iz katere izhajajo individualna nagnjenja k samomoru. Od tod izvira tudi njegova delitev samomora na anomični, egoistični altruistični in fatalistični samomor (prav tam, 2003). anomični samomor je značilen za tiste družbene situacije, v katerih moralne vrednote izgubijo svojo moč in je posameznik prepuščen samemu sebi (npr. v času gospodarskih kriz, političnih prevratov, vojn itd.); egoistični samomor se pojavi v okoliščinah, ko je posameznik ločen od družbene skupnosti in živi»mimo nje«, osamljen; sicer upoštevajoč normativna pravila vedenja, vendar so med njim in družbeno skupnostjo vezi pretrgane. (npr. 8

upokojenci v domovih za ostarele, stanja v katerih se človek počuti zapuščenega, ob nezaposlenosti, ko je posameznik odrinjen na družbeni rob in podobno. pri altruističnem samomoru gre za popolno identifikacijo posameznika z družbeno skupino, zavoljo katere se odpove svojim osebnim interesom, fatalistični samomor se zgodi pri begu posameznika iz normativno urejene situacije, kjer se mu družba kaže kot prisila, ki zavira njegova pričakovanja. Durkheimov sklep je bil, da je stopnja družbene (dez)integracije povezana s stopnjo samomorov v neki družbi. Drugače povedano, samomor naj bi variiral obratno sorazmerno z integracijo družbenih skupin, katere del je posameznik (Knez, 2003 str. 40 41). Vendar ne samo hitra družbena sprememba, temveč sama specializirana delitev dela ustvarja anomijo, kar vzpodbuja individualizem in egoizem (Haralambos, & Holborn, 2001a, str. 193). Durkheim je menil, da hitra širitev industrijske družbe, ogroža družbeno solidarnost, vse to pa stremi k ustvarjanju anomije, kar dobesedno pomeni breznormnost. Anomija postane navzoča, ko je družbeni nadzor šibak, ko moralne obveznosti, ki omejujejo posameznika in uravnavajo njegovo vedenje, niso toliko močne, da bi učinkovito delovale. Znake anomije je Durkheim videl v industrijski družbi, poznega devetnajstega stoletja, takšno vedenje pa nakazuje zlom normativnega nadzora (Haralambos, & Holborn, 2001a, str. 193). Čeprav je bilo Durkheimovo razlaganje razlik o samomorilni ogroženosti med različnimi populacijami deležno mnogih kritik, pa nikakor ne smemo zanemariti vrednosti njegove študije. Iz Durkheimove teorije izhajajo številni raziskovalci, nekateri zato, da bi njegovo tezo ovrgli, drugi, da bi jo podprli ali pa jo dopolnili (Knez, 2003). 9

6 ZGODOVINA SAMOMORA Samomor ni dejanje današnjega časa ali trend, ki se pojavlja samo danes. Spremlja nas skozi vso zgodovino človeštva. 6.1 Začetki samomora S samomorom se srečujemo že skozi vso obdobje našega obstoja. Tako zasledimo začetke samomora od antike naprej. Metode samomora v antiki so bile nasilne, glavni povod samomora je bil sram, povezan z neuspehom (Zadravec, 2006). Perzijci so šteli samomor kot hud moralni prestopek, medtem ko so ga Rimljani obravnavali kot častno dejanje, darovali so žrtve (starcem bogovom) (Karu, 2012). Na sliki vidimo drevo, ki simbolizira življenje, Aiax si namešča samomorilsko orožje, svoj meč pa pričvrščuje v podlago. Na ščitu je razvidna podoba besa. Slika 1: Aiax samomor Vir: Commons.wikimedia (2013) Eno prvih pisanj o samomoru zasledimo tudi v krščanski kulturi. V Stari zavezi naredi Samson samomor iz maščevanja, Savel pa se nasadi na meč zaradi žalovanja. Zanimivo je, 10

da Biblija nikoli ne uporabi besed samomor ali samoumor. Smrt in okoliščine le opisuje (Marušič, & Zorko, 2003). Cerkev ni dajala veliko poudarka samomoru, ko pa je v četrtem stoletju postala dominantna, ga je obravnavala kot greh, enakovrednega umoru. Samomor je bil prekršek proti družbi, ljudi so obravnavali kot strahopetce. Cerkev ni dovolila spodobnega pogreba, samomorilce so pokopavali za obzidjem z ostalimi kriminalci. Možnost izognitve kazni je bila le takrat, kadar je bil samomor posledica»norosti«, to je pa bilo rezervirano le za premožne (Zadravec, 2006). Različne civilizacije so imele različne poglede na samomor in jih imajo še danes. Za nekatere posameznike je samomor še zmeraj strahopetno dejanje. 6.2 Zgodovina samomora na slovenskem Slovenija spada med najbolj samomorilno ogrožene države na svetu. Zakaj je temu tako? Nekateri iščejo odgovore v naši zgodovini. Skozi zgodovino smo bili identificirani kot narod hlapcev, ki je veliko krivic «požiral«. To predstavlja enega izmed razlogov, da smo zapadli v melanholijo in depresijo. Lev Milčinski se je spraševal, če je tolikšna samomorilnost potencirana zaradi majhnosti naše države (Karu, 2012). Samomor je omenjal tudi Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (Valetič, 2009, str. 97). V njegovem delu zasledimo sliko, ki prikazuje dogovor med samomorilcem in hudičem. Človek ima noge obrnjene proti nebu, glavo pa proti peklu (Slika 2). 11

Slika 2: Theatrum mortis humanae Vir: Valetič (2009, str. 97) Marušič in Zorko (2003, str. 11) ugotavljata, da v Sloveniji zasledimo prve znane podatke o samomoru leta 1873, ko naj bi takrat na Kranjskem našteli 3 samomore na 100.000 prebivalcev na leto. Slovenija že več desetletij prispeva v svetovno statistiko samomorov, saj se vsako leto blizu šesto posameznikov odloči za to dejanje. Marušič in Zorko (2003) nadalje ugotavljata, da imamo za poznejše obdobje podatke, ki sta jih zbrala in obdelala brata Bojan in Ivo Pirc, ki sta pionirja suicidološke epidemiologije v Sloveniji. V njuni knjigi Pregled zdravja v Dravski banovini med letom 1921 in 1935 ugotavljata, da je letno povprečno 870 primerov nasilne smrti na leto, kar je več kot je letno smrti zaradi sarkoma, ki pa se mu posveča precej več pozornosti. Tedaj je samomorilni količnik - to je število samomorov na 100.00 prebivalcev na leto za Dravsko banovino (Slovenijo brez Primorske) znašal okrog 19, kar je za takratno Evropo že pomenilo samomorilno zelo ogroženo deželo. O višjem samomorilnem količniku so v Sloveniji prvič poročali po letu 1960, ko je bilo že več kot 25 samomorov na 100.000 prebivalcev na leto. Dvajset let pozneje smo prvič 12

presegli 600 samomorov na leto, kar je ostalo bolj ali manj aktulno število vse do današnjih dni. Kljub temu pogostost samomorov ni bila deležna takšne pozornosti v svetu, saj se je slovenski količnik skrival za nižjim jugoslovanskim povprečjem, kjer so severne jugoslovanske republike (Slovenija, Hrvaška na severu in Vojvodina) imele tudi do 10-krat višji samomorilni količnik kot južne (Črna gora, Kosovo, Makedonija). Po osamosvojitvi bi v Sloveniji lahko pričakovali spremembe samomorilnega količnika, saj je prišlo do številnih družbenih preobrazb in novosti: nacionalna država in z njo povezane spremembe stisk med večinskim in manjšinskim prebivalstvom, višja brezposelnost in z njo povezana nevarnost izgube zaposlitve A trend samomora se ni spremenil. Že nekaj desetletij govorimo o precej stabilnem količniku okrog 30 samomorov na 100.000 prebivalcev na leto. Lahko da so družbeni dejavniki za slovenski samomor manj pomembni kot drugod po svetu ali pa se je vpliv pozitivnih (npr. demokracija) in negativnih (npr. brezposelnost) družbenih dejavnikov nekako medsebojno izničil. Vendar pa je samomorilni količnik nekoliko manj stabilen, če samomore razdelimo po starosti. Če ločimo samomore med mlajšimi in starejšimi od 20 let, v obdobju med 1985 1997 opazimo rahel, a zanesljiv upad samomora med odraslimi, a manj zanesljiv porast števila samomorov med mladimi (Marušič, & Zorko, 2003). 13

Slika 3: Regionalna razpršenost samomora v Sloveniji (1997 2002) Vir: ednevnik (2007) Gržan (1999) v intervju z Jankom Bohakom navaja oceno, da smo Slovenci bili najmanj samomorilni v času Avstroogrske, samomorilnost pa se je začela dvigati v času pred prvo svetovno vojno. To je bilo tudi obdobje gospodarske krize. Skozi zgodovino je torej znano, da smo Slovenci precej nagnjeni k samomorom, glede vzrokov za to se pojavljajo različne domneve in vprašanja. Razlike v umrljivosti, zaradi samomora, lahko zraven različnih starosti, vidimo tudi med posameznim spolom in geografsko regijo. Tako je npr. v obdobju med letom 1992-1996 med tistimi, ki so umrli zaradi samomora bilo 77 % moških in 23 % žensk. Največja umrljivost zaradi samomora pa je bila v tem obdobju v celjski regiji, sledijo Maribor, Novo mesto, Ravne, Nova Gorica, Kranj, Murska Sobota (Gržan, 1999, str. 5 6). 14

7 SAMOMORILNOST V RAZLIČNIH OBDOBJIH Samomorilnost je prisotna v vseh starostnih skupinah. Da oseba postane samomorilna, lahko k temu pripomorejo težave že iz zgodnjega otroštva, kar je najpogosteje povezano z nepravilnimi odnosi. Vsaka oseba se v različnih starostnih skupinah lahko znajde v položaju, kjer zanje ni več izhoda. Značilnosti samomorilne ogroženosti v nadaljevanju povzemamo po Mrevlje (1995a, str. 16 18). 7.1 Zgodnje otroštvo Otroštvo si ljudje predstavljamo kot srečno in brezskrbno, kot obdobje brez težav in večjih bremen, vendar lahko na številne težave naletimo pri otrocih tudi v zgodnjem otroštvu. Dve obdobji v življenju človeka sta odločilni za razvoj zdrave odrasle osebnosti; to sta zgodnje otroštvo in mladostniško obdobje. Čas zgodnjega otroštva štejemo od rojstva do 6. leta starosti (Mrevlje, 1995a, str. 16). Novorojenček Gržan (1999, str. 35) navaja, da je za otroka pomembno že prenatalno obdobje. Iz tega izhaja dejstvo, da se iz matere na otroka prenese tudi njena travma, psihična ali materialna. Čim zgodnejše obdobje je, tem bolj zaznamuje in travmatizira otroka. Otrok se že pred rojstvom odziva na stiske in na počutje matere. Mrevlje (1995a, str. 16) opozarja, da otrok v prvih šestih mesecih razvije in pridobi osnovno naravnanost in usmerjenost do sveta in okoli sebe, ki zna biti odločilno za njegov kasnejši odnos do ljudi in predmetov. Urejeno okolje, nega, red in zadovoljitev njegovih osnovnih potreb, nežni ljubeči dotiki oseb okoli njega, tudi glasovi, predvsem matere, bodo v njem razvili pozitiven odnos do okolice. V kolikor tega ni deležen, ali je kako drugače zanemarjen, bo okolica tudi kasneje zanj tuja. Druga polovica prvega leta Za otroka so takrat značilne težnje po osvajanju in pridobivanju, kar se najprej pokaže v odnosu do hrane, ko njegova lakota zahteva takojšnjo zadovoljitev. Morebitne ovire njegovih silovitih čustvenih impulzov se kasneje kažejo kot neugodna doživetja na celotnem doživljanju v času odraščanja. Motnja se kasneje v odrasli dobi kaže tako, da si kot odrasel človek ni več sposoben kaj zaželeti, kaj šele pridobiti (Mrevlje, 1995a, str. 16). Obdobje drugega do tretjega leta 15

je najpomembnejše obdobje zdrave agresivnosti. V tem obdobju postaja vse bolj spreten, samostojno hodi in se giba, raziskuje, preiskuje okolico, preizkuša sebe in ljudi okoli sebe. Prvič se razvija njegova samozavest in je čas znane prve trme. Gre torej za preizkušnjo staršev, pomoč z njihove strani postaja drugačna in zahtevnejša. Pretirane in pretrde zahteve glede reda in čistoče v tej starosti pri otroku vzbudijo najprej odpor in napadalnost. Njegova»pridnost«postane zatekanje v okrilje pravil. To je obdobje, ko otrok razvije zdravo agresivnost ali pa motnje v agresivnosti (Mrevlje, 1995a, str. 17). Starost od četrtega do šestega leta Mišljenje otroka se približuje mišljenju odraslega, gre za četrto pomembno obdobje zgodnjega otroškega razvoja (Mrevlje, 1995a, str. 18). Tako Erzar (2007, str. 143) izpostavlja, da otrok želi s suicidalnim vedenjem preseči nevzdržno življenjsko situacijo, ki je sam ne more spremeniti in tako kaznovati določene pomembne osebe v svojem življenju, ali vsaj pritegniti njihovo pozornost oziroma jih poklicati na pomoč. Glede na spol Demaso (2011) opozarja na izsledke nekateri tujih raziskav, da so otroci obeh spolov, starosti in kulture v nevarnosti, da razvijejo samomorilska mišljenja in obnašanja. Socialna izolacija je pri tem velik rizični faktor. Fantje bodo bolj uspešni v izvedbi samomora, medtem ko bodo dekleta samomor bolj verjetno le poskušala in povedala drugim, da so poskusila storiti samomor, oziroma se počutijo, da bodo to storila. V zgodnjem otroštvu se lahko srečamo tudi z depresijo, ki lahko vodi v morebitno kasnejšo samomorilnost. Depresija se pri otrocih kaže, da tožijo o telesnih težavah ali bolečinah, ne želijo v šolo, so utrujeni, se pretirano oklepajo staršev, bojijo se različnih stvari brez razlogov. Depresija vpliva na otrokovo telo, na misli, čustvovanja, vedenje in na medsebojne odnose (Tratnik, 2012). Potrebno je prepoznati zgodnje znake depresije in otroku ustrezno pomagati, jim nuditi oporo in prisluhniti. 7.2 Mladostniki Mladostništvo ali adolescenca je razvojno obdobje, ki ga lahko uvrstimo med približno 16

11. - 12. leto (konec otroštva), srednje mladostništvo (do 17. ali 18. leta) in 22. - 24. leto starosti začetek zgodnje odraslosti. Obdobje mladostništva je večrazsežno, saj se v tem obdobju dogajajo spremembe: telesne, intelektualne, čustveno osebnostne in socialne. Tako kot vsako obdobje tudi adolescenca prinaša s seboj določene razvoje naloge (glej Tabelo 1), kot so: znanje, stališče, spretnosti in načini vedenja, ki jih posameznik mora osvojiti v določenem obdobju svojega življenja (Roškar, 2009b, str. 25). 17

Tabela 1: Razvojne naloge v mladostništvu Razvojna naloga Opis Prilagajanje na telesne spremembe Sprejemanje in razumevanje hitrih telesnih sprememb, sprejemanje lastnega zunanjega videza, samostojna skrb za telo in zdravje. Čustveno osamosvajanje od družine in od drugih odraslih Oblikovanje socialne spolne vloge Oblikovanje novih, stabilnih socialnih odnosov z vrstniki Razvoj socialno odgovornega vedenja Priprava na poklicno delo Priprava na partnerstvo in družino Oblikovanje vrednotne usmeritve Vir: Roškar (2009, str. 26) Razvoj čustvene neodvisnosti od odraslih in hkrati oblikovanje vzajemnih odnosov z njimi. Prevzemanje istospolne socialne vloge, preizkušanje vedenja v tej vlogi, oblikovanje spolne identitete. Oblikovanje prijateljstev, razvoj socialnih spretnosti, sodelovalnega vedenja, stabilnih vrstniških odnosov. Izbira in zavzemanje za družbene enote in cilje. Opredelitev poklicnih ciljev, poklicno odločanje, izbira poklica, izobraževanje za izbrani poklic. Razvoj socialnih spretnosti v interakciji z nasprotnim spolom, pridobivanje izkušenj o partnerskem življenju, razumevanje različnih vidikov partnerskega življenja. Opredelitev za določene vrednote, vzpostavitev, hierarhije vrednot ter delovanja v skladu z njimi na področju osebnega življenja. Ko se mlad človek, pred katerim je še vso življenje, znajde v položaju, iz katerega ne vidi izhoda, je zgodba drugačna. Statistično gledano, v skupnem številu dokončanih samomorov, zavzemajo mladostniki sorazmerno majhen delež. Pri tem moramo predvsem upoštevati njihovo posebnost (nihanja razpoloženja). Na tak način se razlikujejo od ostalih odraslih oseb. Pri mladostnikih se moramo takoj odzvati in ne čakati, izvedba samomora je pri mladostnikih veliko hitrejša, kot pri starejših ljudeh (Lampret, 2001). Valetič (2009) ugotavlja, da je samomor v mladostništvu lahko povezan z iskanjem smisla življenja, z razočaranji v ljubezni, s težavami v šoli, z osebnimi konflikti in iskanjem zaposlitve. Razvidno je torej, da obstajajo velike razlike med samomori pri mladih in pri odraslih ljudeh, tako glede motiva, kot vzroka (Stanić, 1999). 18

Samomorilnost mladostnikov v Evropi Statistike kažejo, da imajo v Evropi le redke države višji količnik samomorilnosti število samomorov na 100.000 prebivalcev kot Slovenija (Arnautovska, 2008). Stopnja samomorilnosti je najvišja na Finskem, v državah ruske federacije, pribaltskih državah, Madžarske, Hrvaške in Slovenije, po podatkih WHO in Eurostata je bila stopnja samomorilnosti najvišja v vseh starostnih skupinah leta 2007 v Litvi, sledili pa so jim Madžarska, Slovenija, Latvija, Finska, Estonija in Francija (Vertot, 2009). Finska je vodilna država v samomorilnosti mladostnikov od 15. do 24. leta, v primerjavi z ostalimi evropskimi državami, saj znaša njen koeficient pri moških 29,1. Sledijo ji Avstrija, Slovenija, Hrvaška, Češka, Madžarska (Bučinel, 2005, str. 28). Žal pa več podatkov pri mladostnikih v evropskih državah nismo zasledili. Samomorilnost mladostnikov v Sloveniji Z že omenjeno visoko stopnjo samomorilnosti je Slovenija v Evropi in v svetu na samem vrhu. Največji količnik v Evropi najdemo v pribaltskih državah (nad 40 na 100.000 prebivalcev na leto) in v Ruski federaciji, sledijo jim srednjeevropske države, kot so Madžarska in Slovenija, Ukrajina in Belorusija na vzhodu ter Finska na severu. Izpostavimo lahko članico Poljsko, ki je kot največja evropska država za zdaj še z relativno stopnjo samomorilnosti. Število samomorov v Evropi se od vzhoda proti zahodu zmanjšuje, gre za obratno sorazmerje med koeficientom samomorilnosti in življenjskim standardom. Višji kot je življenjski standard oz. premoženje na prebivalca, manjše je število samomorov (Bučinel, 2005, str. 25 26). Kot smo ugotovili iz literature, so v Sloveniji mladostniki iz družin z nižjim ekonomskim statusom bolj nagnjeni k samomorom in so bolj nezadovoljni. Psihiatrična klinika Ljubljana, v sodelovanju z več statističnimi službami, od leta 1970 dalje spremlja in objavlja podatke o pogostosti in demografski, medicinski ter sociološki sestavi populacije, ki v Sloveniji umira zaradi samomora. S posredovanjem Ministrstva za zdravje spodbuja zdravstvene ustanove, na kliniki prijavljajo primere samomorilnih poskusov in njihove podrobnosti. Tako kot povsod po svetu, so tudi v Sloveniji številčni 19

podatki do neke mere nezanesljivi, vendar pa njihov obseg že zadošča za statistično ugotavljanje dokončanih in nedokončanih samomorilnih dejanj (Valetič, 2009, str. 96). V Sloveniji vsako leto konča svoje življenje okrog 20 mladostnikov, po nekaterih raziskavah ugotovljamo, da je pri nas samomorilni količnik mladih višji pri tistih, ki se ne šolajo; mladostniki, ki niso vključeni v izobraževanje, niso le prikrajšani za podporo vrstnikov in širšega socialnega omrežja, temveč običajno tudi živijo v razmerah, ki so za kakovost njihovega življenja bistveno slabše (Tomori, 2003). Tako slovenske kot tuje raziskave kažejo, da fantje naredijo samomor štirikrat pogosteje kot dekleta. Ena izmed možnosti je, da ima samomorilno vedenje pri dekletih drugačno funkcijo, kot pri fantih (Tančič, 2009). 7.3 Samomori v slovenski družbi glede na spol Poskusi samomora so pri ženskah trikrat pogostejši kot pri moških, ampak moški storijo samomor štirikrat do petkrat pogosteje kot ženske, pri čemer uporabljajo bolj nasilne in dokončne oblike samomora in izberejo hujša in nepopravljiva sredstva. Več moških naredi samomor v starejših letih, medtem ko naredi samomor več žensk v srednjih letih (Erzar, 2007, str. 140). Slika 4: Število samomorov glede na spol in starost, v Sloveniji v letu 2006 Vir: Valetič (2009, str. 188) 20

V zadnjih desetletjih se je povečala samomorilnost pri mlajših moških, vendar je od leta 1997 do leta 2005 padla z 48,5 primerov na 40,1 primerov na 100.00 prebivalcev v Sloveniji. Povprečen slovenski samomorilec je ločen moški, star 50 ali 88 let. Iz raziskav je razvidno, da so poročene ženske bolj depresivne od poročenih moških. Ovdoveli moški, so bolj depresivni od ovdovelih žensk (Valetič, 2009). Ugotavljamo, da je največ samomorov med moškimi, več poskusov pa pri ženskah. Ne gre pa pozabiti na mladostnike, pri katerih je samomor prav tako v porastu, saj sodimo med prvih devet držav na svetu. Na leto se v Sloveniji zgodi približno med pet in deset samomorov med mladoletniki in od 30 do 50 mladih med 18. in 24. letom (Valetič, 2009). 21

8 MLADOSTNIK IN SAMOMORILNE MISLI Erzar (2007, str. 142) navaja, da lahko pri mladostnikih govorimo tudi o širšem pojmu samomorilnega vedenja mladostnika, ki največkrat vključujejo misli na samomor ali nesmiselnost življenja, ki pa niso iste kot resno razmišljanje o konkretnih oblikah samomora. Razmerje med samomori in mislimi na samomor pri mladostnikih naj bi bilo med 3:1 in 6:1. Ne glede na to lahko misli na samomor, ki so najprej nerealistične, privlačne, fantazijske in plod aktivnega razmišljanja, sčasoma postanejo vsiljujoče in zelo realne. Dejavniki, ki pogojujejo razmišljanje o samomoru, so zelo različni in imajo lahko korenine tako v okoliščinah najzgodnejšega razvoja, ugotavlja Kovač (2010). Raziskava, ki je potekala v Avstriji, je pokazala, da vsak osmi mladostnik pomisli na samomor. Pojav teh misli pa naj bi bil odvisen od človekovega značaja. V raziskavi so sodelovali mladi v starosti od 18 do 25 let. Mladi, ki kadijo, zlorabljajo droge ali pretirano uživajo alkohol, pogosteje pomislijo na samomor. Prav tako so bile samomorilne misli pogostejše pri osebah, nagnjenih k slabi volji (Radio Krka, 2012). Da mladi nasploh veliko razmišljajo o samomoru, zasledimo tudi v intervjuju zdravnice in specialistke klinične psihologije Maje Glonar Vodopivec, v reviji Viva za zdravo življenje. Pravi, da so samomorilne misli del njihovega identitetnega razvoja, iskanja samega sebe. Pri tem pa seveda doživljajo stiske in napetosti (Kojič, 2010). Mrevlje (1995b, str. 106) ugotavlja, da samomorilna razmišljanja zasledimo že pri otrocih pred vstopom v adolescenco in mladostnikih, pa tudi pri odraslih niso tako redka. Gre za tista osebna in intimna razmišljanja posameznika, o katerih ne želi govoriti in jih okolici povsem slučajno sporoči, ko se kriza stopnjuje. Ta razmišljanja v bistvu služijo»poigravanju«, kako bi na njegovo smrt reagirali njegovi najbližji ali drugi v njegovi sredini. Ta razmišljanja so lahko le načelna, kot možnost, da bi lahko na takšen način prekinil ali zaključil svoje življenje, kadar postane neznosno. 22

Poštuvan (2009, str. 57) pa dodaja da, čeprav vsi mladostniki, ki poskušajo narediti samomor, ne želijo zares umreti, jih samomorilne misli ovirajo pri iskanju pomoči za svoje težave. Pri tem je treba omeniti vlogo agresivnosti in impulzivnosti pri razvoju samomorilnega vedenja (glej Sliko 5). Ta dva dejavnika namreč spadata med najpomembnejše dejavnike za večje tveganje za samomor in nastopata drug z drugim v interakciji z okoljem. Ponavadi se začne z generaliziranimi negativnimi mislimi (»želim si, da se zjutraj ne bi zbudil«), ki so lahko posledica čustvene labilnosti, genetskih predispozicij in depresije ali pa posledice delovanja iz okolja. Postopoma se te negativne misli stopnjujejo v misli o samomoru in v samomorilen namen. Nazadnje ima oseba že izdelan samomorilen načrt (Roškar, 2003). Samomorilne misli, ki za mladostnika predstavljajo nekakšen pobeg od težav, prav tako postanejo nevarne, saj predstavljajo že del načrta samomora. Največkrat se tega morda posameznik niti ne zaveda, saj so misli o smrti prisotne samo v»glavi«. Prav tukaj bi morali izraziti svojo stisko, jo na nek način deliti z ljudmi, ki jim zaupajo. Močan samomorilni namen bo z dodano agresivno in impulzivno komponento zelo verjetno pripeljal do samomora, medtem ko bo v odsotnosti agresije verjetno prišlo do poskusa samomora, ugotavlja Roškar (2003). 23

Slika 5: Razvoj samomorilnega vedenja v interakciji z impulzivnostjo in agresivnostjo Negativne misli Impulzivnost Agresivnost Spodbujajoči dejavniki Samomorilne misli, Spodbujajoči dejavniki iz okolja (dostopnost drog, samomorilen namen, iz okolja (dostopnost do nevarnih alkohola ) samomorilni načrti. predmetov...). Poskus samomora Večja verjetnost takrat, kadar ni prisotne agresivne komponente. Izvršen samomor Večja verjetnost pri interakciji obeh dejavnikov. Vir: Roškar (2003, str. 34) Samomor je končna točka samomorilnega procesa, ki se začne z negativnimi mislimi o sebi in o prihodnosti, te pa so samo korak stran od misli na samomor (Groleger, 2003, str. 91). 24

Slika 6: Razmišljanje o življenju in smrti Vir: Samomor.si (2013) 9 SAMOMORILNA OGROŽENOST MLADOSTNIKA V slovenski družbi postaja samomorilni pobeg močna skušnjava za človeka, ki se sooča z določenimi težavami in krizami. Namesto, da bi bile te težave izziv za napor in novo kvaliteto življenja, so razlog za kapitulacijo. Znano je tudi, da želimo Slovenci hitro uspeti in to mnogokrat na lahek način, brez prave volje, da bi se soočili z zahtevnostjo življenja - z naporom, ki je potreben za dosego ciljev. Neučakani smo, takoj nas prevzame občutek, da smo neuspešni. Zelo so nevarne besede, ki jih včasih uporabljamo:»nič se ne splača.«takšen človek se znajde pred skušnjavo, da najavi bankrot in zapre»podjetje svojega življenja«. Slovenci smo tudi precej vase zaprti in zato to, kar nosimo v sebi negativnega (agresivnost, maščevalnost, neprijaznost do življenja) ne usmerimo iz sebe na drugega, pač pa proti samemu sebi- roko dvignemo nad sebe (Gržan, 1999, str. 14 15). 25

9.1 Vedenjska pojavnost samomorilne ogroženosti Posameznikovo samomorilno ogroženost ni vedno lahko prepoznati. Prepoznavni znaki in značilni krizni dejavniki niso alarmantni, dokler nastopajo posamično. Če se pojavljajo v povezavah in še dodatno pripeljejo do sprožilnega dogodka krize, je potrebna velika previdnost. Zelo redko se zgodi, da bi človek izrecno spregovoril o samomorilnih namenih. Vedno gre za neka opozorila, nakazovanja, kot npr.» Najbolje bi bilo, da bi bilo vsega konec «(Gržan, 1999, str. 20). Samomorilno ogroženega mladostnika lahko prepoznamo po različnih znakih, ki kažejo na samomorilni vedenje. Ti znaki so: Vidni prepoznavni znaki: Oblačenje v puste barve (ne upoštevamo modnih trendov), opuščanje telesne higiene, zanemarjeno stanovanje, pogled v tla, kadar ni več stika z okolico. Akustični prepoznavni znaki: monotona govorica, nejasna artikulacija, ugasel obraz, stavki kot: Totalno sem sam, ne morem več, ne splača se, ničesar ne vidim pred seboj, nič nima smisla več Vedenjski prepoznavni znaki: očitne spremembe vedenja, npr.»nenaden mir po viharju«, ki pa lahko služi kot priprava na usodno dejanje. To je lahko vračanje malenkosti, na katere ogroženi leta ni pomislil, pospravljanje, razdajanje osebnih stvari, branje osmrtnic, nepričakovani obisk, ob katerih kaže svoj namen (še enkrat sem vas hotel videti), opustitev službe, brezciljni potovanje, neprekinjen joj, izpostavljanje nevarnostim Čustveno ali telesno počutje: nespečnost, telesne in duševne bolečine, občutek nemoči, brezup, dnevno sanjarjenje, nočne more. Dogodki, povodi, situacije: veriga stresov in preobremenitev, ki privedejo do psihične in fizične iztrošenosti (družinski problemi, partnerski konflikti, druge ljubezenske težave), lahko je tudi nepričakovana samota, ki jo človek doživi kot osamljenost in zapuščenost, strah pred kaznijo, neuspeh v šoli in poklicu, brezposelnost, težka in neozdravljiva bolezen. Lahko je ena izmed»situacij praga«, ki praviloma pomenijo novo življenjsko priložnost, a jo pogosto prepoznamo šele po hudi stiski: izpiti, konec študija, poroka, rojstvo otroka, kriza 26

srednjih let, odhod otrok od doma (sindrom praznega gnezda), upokojitev. Pri otrocih se lahko razvije negativni občutek do življenja, da ga dnem za dnem opozarjajo, da»iz tebe tako ne bo nič«(gržan, 1999, str. 21 24). Gotovo je nekaj takih mladostnikov okoli nas, ali pa smo jih srečali v življenju, ki kažejo, ali so kazali znake, ki bi utegnile voditi v samomorilnost, predvsem govorica, ki je monotona, velikokrat negativno naravnana in jo pogosto zasledimo pri mladostnikih. Takrat bi bilo treba pravilno ukrepati. Ko smo prepoznali vedenjske znake samomorilnosti, se lahko začne proces preventive, da samomor ne bo izvršen. 9.2 Dejavniki tveganja samomorilne ogroženosti pri mladostnikih Bajt in sodelavci (2009, str. 90) ugotavljajo, da so dejavniki tveganja za samomorilno vedenje v Sloveniji podobni, kot drugod po svetu. Najpomembnejše demografske značilnosti, ki povečujejo tveganje za samomor, so: starost, zakonski stan, izobrazba in moški spol. Večje tveganje je med samskimi ljudmi, razvezanimi, pri osebah brez otrok, brezposelnimi in ljudmi z nižjo izobrazbo. Do samomora pripeljejo različni dejavniki tveganja, ki ogrožajo osebo, da bo samomor izvršila, poznamo jih kar nekaj, med njimi so: Spol in starost Moški so pomembno bolj ogroženi kot ženske. V letu 1995 je bilo v Sloveniji razmerje 1:3 v korist samomorov pri moških. Poleg tega je za klinično situacijo pomembno, da moški težje govorijo o čustvenih problemih in zato pri njih tudi samomorilno ogroženost hitreje spregledamo (Žmitek, 1998, str. 15). Razmerje med spoloma je manj izrazito med osebami, ki so sprejete v psihiatrično bolnišnico, kjer gre za prepoznavne duševne motnje, izven bolnišnice pa se veliko samomorov zgodi tudi zaradi neprepoznavnih duševnih motenj, ki so za moške bolj verjetne, ker ti manj pogosto poiščejo pomoč v zdravstvu (Marušič, & Zorko, 2003, str. 17). 27

Slika 7 prikazuje stopnjo samomorilnosti med spoloma v Sloveniji, kjer je razvidno, da moški naredijo bolj pogosto samomor, kot pa ženske. Slika 7: Stopnja samomorilnosti na 100.000 prebivalcev, glede na spol v Sloveniji 1985 2009 Vir : SZO (b.d.). Slika 8 prikazuje stopnjo samomorilnosti glede na spol, razvidno je, da največ samomora naredijo moški v starejših letih. 28

Slika 8: Stopnja samomorilnosti na 100.000 prebivalcev glede na spol in starost v Sloveniji Vir: SZO (b.d.) Dejavniki tveganja za samomor pa so seveda tudi različne okoliščine, ki jih opisujemo v nadaljevanju: Socialne okoliščine Bolj ogroženi so neporočeni, ločeni, ovdoveli in nasploh tisti, ki živijo sami in so socialno izolirani. Posebej veliko tveganje se pojavlja pri tistih ljudeh, ki postopoma izgubljajo socialne povezave. Pomemben dejavnik tveganja je razdrta primarna družina (broken home) pred starostjo 15 let. Ogrožene so tudi osebe, zapletene v kriminalna dejanja, begunci, nezaposleni, ljudje po hudem finančnem zlomu. Višji socialni status je po nekaterih podatkih dejavnik tveganja, hkrati pa je ogrožujoč padec socialnega statusa (Žmitek, 1998, str. 16). Samomori v sorodstvu in okolici Oseba, ki ima v sorodstvu primere samomora, je bolj ogrožena. Novejše raziskave na dvojčkih in posvojencih kažejo, da bi utegnila biti nagnjenost k samomoru tudi delno pogojena. Nedvomno pa je zelo pomemben učinek vedenjskega vzorca, saj je opisan kot»nalezljivi«vpliv samomorov v manjših socialnih skupnostih (majhna naselja, domovi 29

oskrbovancev), kjer je vpliv dednosti izključen. Znani so tudi učinki imitacije, ko se je v določenem obdobju zaradi identifikacije z glavnim junakom literarnega dela ali televizijske nadaljevanke povečalo število samomorov v ustrezni starostni skupini z enako samomorilno metodo (Žmitek, 1999, str. 16). Mladostniki prevzemajo vzorce iz družine in okolice, posebej v tem obdobju odraščanja, ko iščejo sebe, svoje želje in cilje. Kot smo to ugotovili iz literature, ko imajo v družini primere samomorov in se soočajo z depresivno in negativno okolico, bodo tudi sami lahko bolj ogroženi in suicidalno naravnani. Odvisnost od alkohola Odvisnost od alkohola je med tistimi, ki napravijo samomor, prisoten v 25 %. Do samomora pride običajno v obdobju pitja, socialne izolacije in drugih socialnih in zdravstvenih težav. V polovici primerov je prišlo v letu pred samomorom do izgube tesnega in čustvenega odnosa (pogosto zaradi posledic odvisnosti). Pogosta je depresija. Več kot polovica alkoholikov, ki napravijo samomor, svojo odločitev napove direktno. Posebej so ogroženi alkoholiki s kratko hospitalizacijo in redkimi stiki s psihiatrom, kar verjetno kaže na njihove težave pri sprejemanju zdravljenja. Razlogi za samomorilno ogroženost odvisnih od alkohola so verjetno v njihovem drsenju navzdol po socialni lestvici in depresiji. Pomemben razlog je tudi neposredni učinek alkohola. Opitost olajša samomorilno odločitev in do 40 % vseh samomorilcev neposredno pred dejanjem zaužije alkohol (Žmitek, 1999). Psihološki dejavnik Sem prištevamo duševne motnje kot je depresija, shizofrenija. Ljudje z duševnimi motnjami so 3 do 12 krat bolj ogroženi od splošne populacije. Duševne motnje povečujejo verjetnost obupa, impulzivnosti in agresivnosti, ki nato povečujejo verjetnost samomora (Marušič, & Zorko, 2003 str. 17). Tukaj lahko izpostavimo ključne dejavnike, ki pripeljejo osebo do samomora: poraz, nezmožnost umika iz situacije (ujetost, ne znajo ukrepati v situaciji ali ne morejo) in odsotnost rešilnih dejavnikov, kar pa največkrat povzroči občutke brezupa. Brezup je ključna karakteristika, značilna za samomorilno ogrožene. Brezup je dejavnik, po katerem se razlikujejo osebe z depresijo, ki storijo samomor, od tistih oseb z depresijo, ki samomora ne naredijo. Čeprav je depresija najpogostejši vzrok v ozadju samomora, ni 30

mogoče reči, da bo vsaka oseba, ki boleha za depresijo, naredila samomor. Poleg dveh do sedaj izpostavljenih psiholoških dejavnikov, ki pomembno vplivata na povečanje tveganja za samomor (depresija in brezup/obup), je nujno opredeliti in omeniti še vlogo agresivnosti in impulzivnosti pri razvoju samomorilnega vedenja. Ta dva dejavnika nastopata v povezavi drug z drugim in v povezavi z okoljem (Roškar, 2003). Impulzivne in agresivne predispozicije lahko imajo večji vpliv, kadar to omogoča okolje. Impulzivni mladostnik je lahko izpostavljen večjemu tveganju za samomorilno in asocialno obnašanje (alkoholizem, droge) in se lahko ta osebnostna poteza bolj izraža. Tudi pri agresivnosti je podobno. Možnost dostopa do nevarnih predmetov (npr. nož, revolver) povečuje možnost agresivnega vedenja. Še večjo pozornost velja nameniti samomorilno ogroženost osebi, ki je impulzivna in agresivna hkrati. Ta kombinacija namreč zelo verjetno pripelje do samomora. Drugače je pri osebi, ki kaže samomorilno vedenje in je impulzivna, vendar ni agresivna. V tem primeru je neuspeli poskus samomora verjetnejši kot izvršenega samomora, ker manjka agresivna komponenta, ki bi lahko povzročila usodne posledice. Upoštevanje dejstva, da na samomor ne vpliva le en dejavnik, temveč je pomembna interakcija več dejavnikov hkrati, omogoča pravočasno in učinkovitejšo preventivo. Upoštevanje psiholoških dejavnikov v tem procesu pa je nepogrešljivo in nujno (Roškar, 2003). V mladostniškem obdobju odraščanja se tako agresiven kot impulziven mladostnik lahko hitreje znajde na poti do samomora in to tudi hitreje stori. Take suicidalne mladostnike hitreje prepoznamo, saj njihovo vedenje izstopa. Z ustreznim ukrepanjem lahko pripomoremo, da se tako vedenje umiri in izzveni, mladostniku ponudimo, da mirno spregovori. 10 VZROKI SAMOMORA PRI MLADIH V nadaljevanju smo iskali različne vzroke, ki privedejo do samomora pri mladih. Izkazalo se je, da so mladi posebna skupina, pri katerih vzroki samomora izhajajo na področju 31