UNIVERZA V MARIBORU

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKA NALOGA SAMOMOR V SLOVENIJI Študentka : Anja Svalina Številka indeksa: Študijski program: UNI-PRAVO Mentor : Prof. Dr. Zlatko Dežman Maribor, 2015

2 UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA ANJA SVALINA SAMOMOR V SLOVENIJI Diplomska naloga MARIBOR, 2015

3 V prvi vrsti se iskreno zahvaljujem svojim staršem, predvsem mami, ki me je bodrila ob težkih trenutkih in vztrajala z menoj do konca ter babici, ki je imela zame vedno toplo besedo. Za strokovno pomoč in prijaznost se iskreno zahvaljujem svojemu mentorju prof. dr. Zlatku Dežmanu. Navsezadnje pa zahvala mojemu Mislavu ter hčerki Hani, ki je najsvetlejše sonce v mojem življenju, zato diplomsko nalogo v celoti posvečam njej.

4 Kazalo Kazalo... 1 Povzetek... 3 Summary UVOD SAMOMOR Pojem Samomor na splošno Zgodovina samomora Samomor med Judi v antiki Samomor med Grki in Rimljani Samomor in družba v srednjem veku Sodobni pogledi na samomor Miti o samomoru STATISTIKA SAMOMOROV V SLOVENIJI ZA LETO SAMOMORILNO VEDENJE IN SAMOMOR Teorije samomorilnega vedenja Sociološki vidik Biološko medicinski vidik Ekonomski vidik Psihološka razlaga samomorilnosti Etični vidik Dejavniki tveganja samomorilne ogroženosti Spol in starost Socialne okoliščine Telesno stanje Samomori v sorodstvu in okolici Duševne bolezni (motnje) Depresija Shizofrenija Odvisnost od alkohola Osebnostne motnje Oblike samomorilnega vedenja Indirektno samouničevalno (samodestruktivno) vedenje Samomorilna razmišljanja (fantaziranje) Samomorilne težnje Parasuicidalna pavza Samomorilne grožnje Namerno samopoškodovanje Parasuicidalna gesta Poskus samomora Samomor Samomorilne metode SAMOMOR MED MLADIMI IN OTROCI Na splošno Stanje v Sloveniji

5 5.3. Dejavniki tveganja samomora med mladimi Individualni dejavniki Družinski dejavniki Dejavniki okolja Otroci samomorilcev Dejavniki, ki zmanjšujejo tveganje za samomor pri mladostnikih Preprečevanje samomora med mladimi SAMOMOR MED STAREJŠIMI Na splošno Epidemiologija samomora Značilnosti samomorilnega vedenja med starejšimi Dejavniki tveganja za razvoj depresije in samomorilnega vedenja med starejšimi Biološki dejavniki tveganja Psihološki dejavniki tveganja Socialni dejavniki tveganja Bilančni (razumsko motivirani) samomor Preprečevanje samomora med starejšimi Splošna preventiva samomora Posredna preventiva samomora Svetovni dan preprečevanja samomora ZAKLJUČEK LITERATURA IN VIRI... Error! Bookmark not defined. 2

6 Povzetek Samomor je star, kot je človeštvo samo. Različna obdobja človeške civilizacije so do tega sociopatološkega pojava zavzemala različna stališča: od skrajnega zavračanja do polnega priznanja- kot osebno pravico do lastne smrti, ki je segla celo tudi tako daleč, da je človek neovirano razpolagal s svojim življenjem, vključno s pravico, da si življenje tudi vzame. Religiozna merila so bila proti samomoru- tako krščanstvo kot islam. Samomor se je v nadaljnem družbenem razvoju iz religioznih in pravnih norm preselil na filozofske in umetniške steze. Danes je masovnost samomora v velikem številu držav izstopajoči del nacionalne patologije, ki mu strokovnjaki posvečajo vedno več pozornosti in analiz. Slovenci imamo težave z izbiro primernih strategij, ko se je treba soočiti s težavami. V nekaterih delih države celo bolj kot v drugih. Žal smo kot eno od teh strategij izbrali tudi samomor. Ta pa za seboj pušča čustveno puščavo. Družine, ki se s tem dejanjem soočajo več generacij zapored, so vse prej kot redke. Odstotek samomorov v Sloveniji je zelo visok in sega v sam evropski vrh. Zaradi pogostosti samomora, saj si na vsakih 21 ur ena oseba v Sloveniji vzame življenje, se posamezniki na tak ali drugačen način srečujejo s samomorom. Zato je pomembno prepoznati pri sočloveku, kdaj je samomorilno ogrožen, ter da poznamo načine, kako mu pomagati. Preprečevanje samomora je namreč naloga celotne družbe. Z diplomsko nalogo želim opozoriti na problem samomora v Sloveniji, ki je žal prepogost, zato je še toliko bolj pomembno, da v čim večji meri opozarjamo na alarmantno stanje le-tega. Ključne besede: samomor, samomorilno vedenje, samomorilna ogroženost, dejavniki tveganja, mladostnik, starostnik, preprečevanje samomora 3

7 Summary Suicide is as old as mankind itself. Various periods of civilization have taken various views concerning this sociopathological phenomenom, from total rejection to total recognition as an individuals right to take his own life. Religious standards have opposed suicide, Christianity as well as Islam. With time suicide has moved from religious and legal circles into philosophical and artistic fields. Today in most countries, the large number of suicide cases represents a part of ethnic pathology to which interdisciplinary experts are playing more attention and analyzing. The Slovene people have problems with choosing the appropriate strategies when dealing with problems. In some parts of the country even more than in others.unfortunately, we have chosen the suicide as one of these strategies. This could create in us the emotional desert. Families, who are faced with this action through several generations, are anything but rare. The percentage of suicides in Slovenia is very high, and extends into the European top. Due to the high frequency of suicide, namely every 21 hour one person in Slovenia commits suicide, individuals are in one way or another faced with suicide. Therefore, it is important to recognize in our fellow man when he/she is threatened by suicide, and try to find the ways to help him/her. Preventing the suicide is the main task of the society as a whole. With my thesis, I would like to draw attention to the problem of suicide in Slovenia, which is unfortunately too common, so it is even more important to draw attention to the alarming situation of this issue. Key words: suicide, suicidal Behaviour, suicide endangerment, risk factors, Adolescents, Elderly people, suicide Prevention 4

8 1. UVOD Ne gre brez težav pri premagovanju ovir do zastavljenega, pomembnega cilja, včasih naletimo na oviro, ki se na prvi pogled zdi nepremagljiva. Nekateri gredo čez njo, drugi obstanejo, jo obidejo, nekateri obupajo. Na svojstven način obračunavajo s težavo in z življenjem, ga končajo. V Sloveniji se tako vsako leto odloči okrog 600 posameznikov. 1 Samomor je eno najbolj osebnih dejanj, za katerega se lahko odloči človek, ki pa nima posledic le za neposredno žrtev, temveč tudi za okolico. Avtorji namreč ocenjujejo, da samomor ene osebe vpliva na pojav čustvenih posledic vsaj še pri šestih drugih, ki so bile z osebo, ki je storila samomor, tako ali drugače povezane (sorodniki, prijatelji, sodelavci ). Svetovna zdravstvena organizacija na podlagi današnjih trendov samomora ocenjuje, da bo do leta 2020 zaradi samomora umrlo približno petnajst milijonov ljudi, več kot desetkrat toliko pa jih bo samomor poskušalo storiti. Teoretično to pomeni tri samomore na minuto in en poskus samomora na dve sekundi. Slovenija že več desetletij krepko prispeva v svetovno statistiko samomorov, saj se pri nas vsako leto blizu šesto posameznikov odloči, da bodo sami končali svoje življenje. Čeprav se je samomorilni količnik (število umrlih zaradi samomora na prebivalcev na leto) v Sloveniji vzpenjal postopno, v zadnjih letih desetletja ostaja bolj ali manj stabilen. V obdobju med 2000 in 2007 smo tako zabeležili samomorilni količnik med 25-30, kar Slovenijo uvršča med deset najbolj ogroženih držav v Evropi. Med bolj ogrožene se uvrščajo regije na severovzhodu Slovenije, medtem ko je samomora v zahodnih in južnih področjih manj. 2 Najnovejše raziskave iz leta 2014 pa nam povedo, da smo nedvomno boljši kot pred petnajstimi leti, ko je bilo samomorov, danes jih je okoli 440. Eden izmed razlogov je tudi več klicev službam za pomoč, več obiskov v ambulantah zaradi povečanja duševnih bolezni. Nekaj k temu prispeva tudi vse večja ozaveščenost, ki pomaga, da ljudje pogosteje poiščejo pomoč. 3 1 Roškar S., Slovenija s samomorom ali brez, Ljubljana 2003, Uvod 2 Roškar S., Spregovorimo o samomoru med mladimi, Ljubljana 2009, str Natalija Švab, Intervju z Vito Poštuvan: Kmalu ti bo bolje..brez mene,

9 2. SAMOMOR 2.1 Pojem Samomor ali po latinsko suicidum, pomeni ubiti samega sebe, vzeti si življenje. Vsak samomor je individualen pojav, v katerem se prepletajo različni biološki, psihološki, sociološki in ekonomski dejavniki. Samomor je včasih prikrit in v mnogo primerih ni mogoče dokončno potrditi, da je bila neka smrt izvršena zaradi lastne volje. Raziskovalci ugotavljajo, da se na en dokončan samomor zgodi med 8 in 30 poskusov samomora, ki jim rečemo tudi parasuicidi. 4 V wikipediji je pojem samomora opredeljen kot internacionalni pojem, ki pomeni ubiti samega sebe. Do samomora lahko pride iz različnih razlogov kot so depresija, krivda, razočaranje, psihični problemi, čustveni pritiski, finančni polom, itd. Svetovna zdravstvena organizacija je zabeležila, da letno stori samomor več kot milijon ljudi, samomor je pa tudi eden glavnih vzrokov smrti mladih in odraslih, mlajših od 35 let. Poskus samomora letno stori okvirno deset do dvajset milijonov ljudi po vsem svetu. 5 Samomor po Kazenskem zakoniku-1 ni kaznivo dejanje, kaznivo dejanje pa je Napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru, ki je opredeljeno v 120. členu Kazenskega zakonika-1. Storilec tega dejanja je vsak kdor koga naklepoma napelje k samomoru ali mu pomaga pri njem, in ga ta stori, kot tudi vsak, ki komu pomaga pri samomoru in ga ta stori. Samomor je zapleten pojav, ki zahteva celoten pristop, katerega cilj je njegovo preprečevanje in zmanjševanje števila teh dejanj. Pričakovanje, da samomor lahko izkoreninimo, je iluzija. Cilj zmanjšati oziroma omejiti samomor pa je vselej dosegljiv. 6 Samomor je zavestno in namerno uničenje lastnega življenja. Tako mora biti zlasti-trajno ali prehodno, popolno ali delno- prisotni zavest in vednost o življenju in smrti. 7 4 Valetič Ž., Samomor večplastni fenomen, Ljubljana 2009, str vir: 6 Marušič A. in Roškar S., Slovenija s samomorom ali brez, Ljubljana 2003, str Milčinski L., Samomor in Slovenci, Ljubljana 1985 str

10 Znana je klasična Durkheimova definicija, ki samomor opredeli kot smrt, ki je rezultat direktnega ali indirektnega, pozitivnega ali negativnega žrtvinega dejanja, za katerega ve, kakšen bo končni izid Samomor na splošno - samomor v povprečju skrajša življenje za 20 let - vsako leto na svetu umre 1 milijon ljudi zaradi samomora, Svetovna zdravstvena organizacija pa napoveduje, da bo leta 2020 ta številka še precej višja - povsod na svetu je največji odstotek samomora v starostni skupini nad 75. letom - poskusov samomora je največ s tistimi metodami, ki so najmanj dokončne - od dvajsetih ljudi, ki razmišljajo o samomoru, bo samomor dokončal eden med njimi - med vsemi, ki naredijo samomor, je trikrat več žensk kakor moških, od tistih, ki samomor dokončajo, pa je kar 80 odstotkov moških - najmanj 28 odstotkov samomorilcev ima strokovno potrjeno pridruženo duševno motnjo, nastalo zaradi uživanja alkohola - kar dve tretjini samomorov naj bi spremljala depresija - samomor je v revnih državah in regijah manj pogost kot v bogatih, v bogatejših državah pa je največ samomora v revnih predelih - samomorilnost ni dedna, gen za samomorilnost ne obstaja, pokazalo pa se je, da se samomorilnost pogosteje nadaljuje v družinah, kjer se je samomor že zgodil - v zadnjih dveh desetletjih se je stopnja samomorilnosti izrazito povečala med mladimi moškimi, čemur botrujeta tudi visoka stopnja razdrtih zakonov in negotovost delovnih mest - v trenutkih resnih nacionalnih tragedij in nenadnih kriz je samomora manj, prav tako ga je manj ob uspehih lokalnega športnega moštva ter tudi med vojnami - izkazalo se je da se družba lahko uspešno bori proti samomorilnosti samo s široko javno promocijo duševnega zdravja, kar pomeni odločno destigmatizacijo in detabuicijo duševnih motenj 9 8 Donnelly 1990, str. 5 9 Valetič Ž., Samomor večplastni fenomen, Ljubljana 2009, str. 18 7

11 2.3. Zgodovina samomora Samomor med Judi v antiki Samomor je kot oblika človeškega obnašanja verjetno tako star kot človeštvo. Samomor je bil v zgodovini človeške družbe družbeno moralno in pravno različno sprejet in obravnavan, zato so bile posledice takega dejanja različno vrednotene in zelo raznolike. Stari Perzijci so uvrščali samomor skupaj z zakonolomstvom in cestnim ropom med najhujše moralne prestopke. Niti hebrejska Biblija, niti Novi testament ne prepovedujeta samomora. Šele kasneje, ko je med Judi prihajalo do masovnih epidemičnih pojavov samomora, je prišlo do obsodbe tega dejanja. Tako je Flavius Josephus izjavil, da samomor ni samo izraz bojazljivosti, ampak tudi prestopek proti bogu, katerega posledica je kazen v peklu in storilcu ne dopušča rednega pogreba. Prvi masovni samomor je znan v Masadi, ko se je ubilo 960 preživelih braniteljev- Judov, da ne bi prišli v roke Rimljanov Samomor med Grki in Rimljani Častni samomor v nameri, da bi se izognili ujetništvu, ponižanju in smrti, so pogosti po spopadih Grkov, Rimljanov ali njihovih sosedov. Tako se je npr. kartažanski vojskovodja Hanibal zastrupil, ko ga je Prusias, kralj Bitnije, h kateremu se je zatekel, nameraval izročiti Rimljanom, Demostenes je zbežal v Kalvarijo, kjer je v Pozejdonovem templju vzel strup, da ga ne bi ujeli Makedonci itd. V grško-rimskem kulturnem obdobju so o samomoru vodili živahne filozofske razprave o nesmrtnosti in o pravicah skupnosti nad posameznikom. Tako so samomor dopuščali do 6. stoletja pred n.št., obratno pa so se Pitagoras in Dionizijski orfiki izrekli proti samomoru, češ, da mora neumrljiva duša počakati na telesno smrt. Platon in Aristotel sta zastopala stališče, da je samomor krivica proti državi. Pri starih Rimljanih je bilo spočetka življenje osnovna dolžnost do države, ki so ji bili osebni motivi podrejeni. V primerih, če so bogovi zahtevali daritveno žrtev ali če žetev ni bila dovolj obilna za prehrano ljudstva, naj bi bil dopuščen samomor, predvsem starcev. 10 Anton Dolenc, Samomor na Slovenskem, Ljubljana 1990, str. 9 8

12 Cicero je menil, da ima življenje samo en vhod, toda mnogo izhodov in da bog prepoveduje, da bi zapustili življenje brez njegovega povelja. Za časa Platona in njegove filozofije, ki je imela dvajset stoletij zatem v Evropi strahovite posledice, je bil sprejet zakon, kjer so samomorilca zakopali izven prostora, ki je bil namenjen za druge pokojnike. Hipokrat je odrekel zdravniško pomoč življenja utrujenemu, tako da mu je odrekel nasvet ali drogo, če se je ta hotel rešiti življenja. V prvih dveh stoletjih našega štetja je bil samomor prepovedan, bilo pa je nekaj izjem. V moralnih mejnih primerih je aleksandrijski škof Justin v svoji Apologiji zapisal, da samomor ni združljiv z ohranjevanjem človeškega rodu, ki ga želi bog, toda duševno bolnemu samomorilcu ne bi smeli odrekati krščanskega pogreba. Katancij je prvi izenačil samomorilca z morilcem, ker tudi ta ubije človeka. Chrysostomus je verjetno prvi, ki je naštel pravila proti nagnjenosti k samomoru: obdati se je treba z družino, ni se dopustno predolgo vdajati žalosti, treba je opravljati poklic. Leta 860 je papež Nikolaj I. samomor proglasil za smrtni greh. Prvotna merila samomora med Grki in Rimljani so temeljila na verskih ali na politično-etičnih osnovah. V Atenah je bil običaj, da so samomorilcu odsekali roko, s katero je opravil to dejanje. V Rimu so samomorilcu, ki se je obesil, odrekli častni pogreb. Samomor so v Italiji kaznovali v treh razredih oseb, in sicer kriminalce, vojake in sužnje. V teh primerih je jasno, da so bile te zastrašujoče sankcije motivirane iz praktičnih in ekonomskih razlogov Samomor in družba v srednjem veku Krščanstvo je do kraja zaostrilo odgovornost samomorilca do verske dogme, ki je ukazovala, da je Bog dal življenje, s katerim sme človek razpolagati, ne sme pa ga zavreči, zato je samomorilce ekskomuniciralo, to je ni dopuščalo njihovega pokopa na posvečeni zemlji. Odnos do duševno motenega samomorilca se je postopoma razvijal od začetnega popustljivega do rigorozno odklonilnega stališča. Ljudstvo se je po svoje odzvalo: samomorilec je strašil okoli, njegovo truplo je otrdelo, obisk na samomorilčevem grobu je prinašal nesrečo. Po drugi strani pa so njegovim telesnim delom, pa tudi vrvi, s katero se je obesil, pripisovali magično zdravilno moč. 11 Anton Dolenc, Samomor na Slovenskem, Ljubljana 1990, str

13 Carolina, zakon Karla V. (1551), je uzakonil odvzem lastnine vsem, ki so napravili samomor, če so bili obtoženi zločina. Dosti bolj stroga je bila kazen, ki so jo opravili na truplu samomorilca. Truplo so podvrgli različnim ponižanjem in sramotenju. V Angliji je bil običaj, da so samomorilce ponoči sežigali na križišču, potem, ko so jim kol zabili v srce. Takšno prakso so izvajali do leta Odnos do samomora se ni spremenil v Evropi do 18. stoletja in so ga enačili z ubojem Sodobni pogledi na samomor Novi pogledi na samomor se začenjajo z renesanso. Ko so v renesansi znova odkrili grško-rimsko kulturo, se je tudi odnos do samomora začel spreminjati. Dante je v svoji Božanski komediji samomorilcem sicer odredil trinajsti krog, Katona pa je preselil v vice, ker je s svojim samomorom branil svobodo. Thomas Moore je v Utopiji (1516) dopustil samomor neozdravljivo bolnim, če so za to dobili pristanek svečenika in magistrata. Za reformatorje je bil samomor neposredno pod hudičevim vplivom. M.Luther je v Velikem katekizmu poudaril, da hudič številne žene, da storijo samomor. Prav zaradi tega pa jih ne bi smeli obsojati, saj ne ravnajo po svoji svobodni volji. Vodilni prosvetljenci, Voltaire, Rousseau, Hume, Beccaria in drugi, so obsojali ustaljeno strog postopek do samomora in napadli krščansko razlago z dokazi iz empiričnega opazovanja in kritičnih vzrokov. To je dalo temelje za obravnavo samomora v prihajajočem stoletju. Pisci so se okrepljeno ubadali s samomorom nacionalnega značaja v zvezi z osebnim uničenjem. V Parizu so za časa Napoleonove vladavine ustanovili Društvo prijateljev samomorilcev, kar kaže na postopno spreminjanje družbene klime do tega pojava. V 18. in 19. stoletju so začeli študirati pojav samomora in med ugotovitvami so bile zmanjšana prištevnost, kar je postopoma spremenilo kazen za to dejanje. Za časa Jožefa II. je bila za samomor predvidena policijska kazen, torej še prekršek. Najdlje so se določila, da je samomor kazniv, obdržala v Angliji, čeprav teh določil v praksi niso izvrševali. Zato pa je prav v Londonu nastalo med prvimi Društvo za reševanje samomorilcev, posvetovalnica, v kateri so delovali specialisti zdravniki, psihoanalitiki in drugi. 12 Anton Dolenc, Samomor na Slovenskem, Ljubljana 1990, str

14 V 19. stoletju so začeli zbirati realne pokazatelje, ker je vprašanje samomora postalo izjemno pomembno za obdobje zgodnje industrijske revolucije. Zdravniki, socialni reformatorji, statistiki so se trudili, da bi odkrili vzroke za domnevno naraščajočo plimo človeškega samouničenja. V 20.stoletju je samomor v ustaljenem prepričanju srednjega razreda socialno bolj pomemben kot sramota, kot greh in so ga na splošno uvrščali med lastnosti duševnih motenj. Problem samomora, ki so ga stoletja dolgo obvladovali le z moralo, je v vedno večjem obsegu postal objektivni predmet raziskave različnih znanstvenih vej medicine, psihiatrije, sociologije, nacionalne ekonomije in kriminologije in je v 20. stoletju postal univerzalni fenomen. Zato se ne bi smeli danes varati, da je samomor še vedno v prvi vrsti zdravniški, pravni ali celo gospodarski problem, temveč ostaja v najgloblji osnovi etični problem. V tem smislu se je treba strinjati z najbolj pomembnim filozofom zadnjih petdesetih let Ludvikom Vittgensteinom, ki je v svojih Dnevnikih zapisal: Če je samomor dovoljen, potem je vse dopustno. Če nekaj ni dovoljeno, potem je to zagotovo samomor. To osvetljuje bistvo etike, kajti samomor je tako rekoč elementarni greh Miti o samomoru Samomora se držijo nekateri miti in prepričanja, ki se jih treba znebiti. Najbolj pogosto napačno razmišljanje je, da tisti, ki grozi, da se bo ubil, tega v resnici ne bo storil. Grožnje s samomorom moramo vedno vzeti resno in se o njih temeljito pogovoriti. Zmotno je prepričanje, da je samomorilnost povezana s posameznikovo depresivnostjo. Depresivni ljudje praviloma niso nagnjeni k samomoru, je pa večina ljudi, ki naredi samomor, depresivnih. Depresija se lahko kaže kot nesposobnost uživanja ali izogibanja aktivnostim, ki so bile prej prijetne. V samomorilnost pogosto vodi nezdravljena depresija. Posameznik se preprosto ne more več soočati z vsemi negativnimi mislimi in občutki, ki jih nenehno doživlja, in ker ne vidi več izhoda oziroma ne vidi več smisla svojega življenja, preprosto pomisli na samomor. Vsekakor posameznika v samomor vodijo posebne okoliščine. Zmotno je tudi mnenje, da bo človek, ki si enkrat poskusi vzeti življenje, to storil še večkrat. Mnogo ljudi je poskušalo storiti samomor le enkrat v življenju in nikoli več, če so svoje takratne težave ustrezno rešili. 13 Anton Dolenc, Samomor na Slovenskem, Ljubljana 1990, str

15 V večji nevarnosti za dokončen samomor so tisti, ki ga večkrat poskušajo. Zato je treba po poskusu samomora obiskati psihiatra, da se začnejo težave tudi z njegovo pomočjo reševati. Znebiti se moramo tudi prepričanja, da samomor ni impulzivno dejanje. Večina ljudi o samomoru namreč razmišlja že precej časa pred dejanjem, večina naredi celo načrt samomora. Res pa je, da so nekatera dejanja videti impulzivna, ker sledijo nekemu hudemu dogodku (prepiru, izgubi bližnjega ), a ta je pogosto le povod za dejanje, o katerem je oseba že prej razmišljala. Različni avtorji navajajo različne mite, ki spremljajo pojav samomora. V strokovno-poljubni knjigi Coping With Suicide, ki jo je napisala Maggie Helen, je avtorica zapisala pet najosnovnejših mitov, ki po njenem mnenju mečejo napačno luč na taj pojav. Ti miti so naslednji: 14 MIT 1: Ljudje, ki govorijo, da bodo naredili samomor, ga nikoli ne naredijo. Zelo velik odstotek ljudi, ki naredijo samomor, svojo namero pred tem nekomu zaupajo. MIT 2: Nekoga, ki je odločen, da bo naredil samomor, ne moreš ustaviti. Včasih začnejo ljudje razmišljati o samomoru zato, ker ne vidijo druge poti iz svojih stisk. Pomagamo jim lahko tako, da jim prisluhnemo, jim izrazimo svojo naklonjenost, in zaskrbljenost. Obstaja verjetnost, da bo zaradi nas ta oseba pomislila tudi na druge možnosti za rešitev iz stisk. MIT 3: Samomor je enostavna rešitev za probleme. Ta pogled izhaja iz domneve, da smo ljudje bitja šibkega značaja in da se ne bomo znali soočiti z velikimi težavami, ki nam bodo prišle na pot. Čeprav v življenju vsi ljudje doživljajo podobne stvari, jih vsak doživlja na drugačen način. Tudi ljudje, ki jim pripisujemo osebno moč, so krhki in ranljivi kot kdorkoli drug. 14 Valetič Ž., Samomor večplastni fenomen, Ljubljana 2009, str

16 MIT 4: Vsakdo, ki je bil resen glede svoje odločitve za samomor, je pustil poslovilno pismo. Samo ena četrtina ljudi, ki naredijo samomor, napiše poslovilno pismo in težko bi bilo trditi, da preostale tri četrtine niso imele resnega namena storiti samomor. Drži, da je brez poslovilnega pisma včasih težko razumeti, zakaj je nekdo naredil samomor. MIT 5: Če je nekdo v stiski mu samomora raje ne omenjaj. Načeloma ni potreben noben zadržek glede tega, ali se sme s človekom v hudi stiski pogovarjati o samomoru ali ne. Nekdo, ki je v zelo hudi stiski, je o tej možnosti zagotovo že razmišljal. Če o svoji stiski lahko pove še nekomu drugemu, mu to lahko prinese olajšanje in ga vzpodbudi k iskanju bolj pozitivnih rešitev Valetič Ž., Samomor večplastni fenomen, Ljubljana 2009 str

17 3. STATISTIKA SAMOMOROV V SLOVENIJI ZA LETO 2011 Letos mineva deseta obletnica odkar sta Svetovna zveza za preprečevanje (IASP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) 10. september razglasili za svetovni dan preprečevanja samomora. V letošnjem sporočilu pozivata javnost k preprečevanju samomora po vsem svetu. Pri tem izpostavljata krepitev varovalnih dejavnikov in vzbujanje upanja s ciljem odvrniti čim več ljudi od samomora. Nekaj dejstev, glede samomora v Sloveniji: - V Sloveniji si povprečno vsakih 20 ur ena oseba vzame življenje Leta 2011 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 436 prebivalcev, 347 moških in 89 žensk. To je sicer za četrtino manj kot pred dvema desetletjema, a še vedno si povprečno na vsakih 20 ur ena oseba vzame življenje. Povedano drugače: med prebivalci, ki so umrli preteklo leto, je vsaka 43. oseba umrla zaradi samomora. - Samomor peti najpogostejši vzrok prezgodnje umrljivosti V letu 2011 je v Sloveniji umrlo prebivalcev, od tega jih je bila petina mlajših od 65 let. Med najpogostejšimi vzroki prezgodnje umrljivosti ( o prezgodnji umrljivosti govorimo, kadar smrt posameznika nastopi pred njegovim 65. rojstnim dnem) je samomor zasedel peto mesto. Skoraj vsaka 14. umrla oseba, ki je bila mlajša od 65 let, si je namreč sama vzela življenje. - Več kot 40% prebivalcev, ki so naredili samomor - poročenih Med prebivalci, ki so si lani vzeli življenje je bilo: - največ (42,4 % ) poročenih: pri moških je bil delež poročenih nekoliko višji kot pri ženskah (za 3,9 odstotne točke) - skoraj tretjina (31,7 % ) samskih: med moškimi jih je bila več kot tretjina samskih, pri ženskah pa petina - 13,3 % razvezanih: pri moških in ženskah je delež skoraj enak - najmanj (12,6%) ovdovelih: pri njih je bila razlika po spolu največjamed prebivalkami, ki so naredile samomor, jih je 27% že izgubilo 14

18 svojega moža, med moškimi pa je bilo vdovcev manj kot desetina (8,9%) Primerjava zakonskega stanu vseh prebivalcev in tistih, ki so umrli zaradi samomora, pokaže, da so najbolj ranljivi razvezani in ovdoveli. Med umrlimi, ki so naredili samomor, je bil delež razvezanih enkrat višji, delež ovdovelih pa za polovico višji kot med vsemi prebivalci. 16 Tabela 1: Prebivalci in umrli zaradi samomora po zakonskem stanu, Slovenija 2011 Zakonski stan Umrli zaradi samomora (%) Prebivalci (%) Skupaj 100,0 100,0 Samski 31,7 38,7 Poročeni 42,4 46,6 Razvezani 13,3 6,4 Ovdoveli 12,6 8,3 Slovenije - Polovica umrlih zaradi samomora s srednješolsko izobrazbo Večina umrlih, ki so v letu 2011 naredili samomor (51,6%), je imela srednješolsko izobrazbo. Skoraj dve petini (38,3%) jih je imelo le osnovnošolsko ali nižjo izobrazbo. Najmanj, desetina, umrlih zaradi samomora, pa je dokončala enega od višje ali visokošolskih študijskih programov. - Med umrlimi zaradi samomora delež starejših vedno višji Starost posameznika ne pogojuje njegove odločitve glede samomora. Velja pa, da pogostost samomora narašča s starostjo. V zadnjih dveh desetletjih lahko v Sloveniji opazimo nekatere spremembe pojava samomorilnosti po izbranih skupinah. Med umrlimi, ki so si vzeli življenje, je najmanj otrok in najstnikov. Njihov delež je bil najvišji v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja, ko se je povzpel čez 5%. Po letu 2005 je bil delež mlajših od 20 let med osebami, ki so naredile samomor, vedno nižji od 2%. Izjema je bilo leto 2010, ko je znašal 2,9%. V omenjenem obdobju je med umrlimi zaradi samomora upadel delež starih let in 16 Vir: IVZ, SURS,

19 35-49 let. Delež prvih je upadel z dobre petine na slabo desetino, delež drugih pa je bil najvišji (34%) leta 1997, nato pa postopoma upadal in se lani znižal na 23,4%. Spreminjal se je tudi delež umrlih, ki so naredili samomor, starih let. Najnižjo vrednost (23,4%) je dosegel v drugi polovici 90. let, najvišjo pa leta 2009, ko je bila tretjina vseh prebivalcev, ki so naredili samomor, stara let. Delež umrlih, ki so naredili samomor in so bili starejši od 64 let, je bil najnižji (19,5%) leta 1994; do lani je narasel za 15 odstotnih točk. Leta 2011 je bilo največ oseb, ki so storile samomor (vsaka tretja), starejših od 64 let. Grafikon 1: Delež umrlih zaradi samomora, izbrane starostne skupine, Slovenija, Najpogostejše oblike samomora Leta 2011 si je največ umrlih zaradi samomora (skoraj dve tretjini) vzelo življenje z obešanjem, zadavljenjem ali zadušitvijo. Druga najpogostejša oblika samomora je bil strel iz orožja. Na ta način je umrla več kot desetina oseb. Tretja najpogostejša oblika samomora pa so bile različne oblike samozastrupitve. - Velike razlike v samomorilnosti med statističnimi regijami Za kazalnik samomorilnosti uporabljamo količnik samomorilnosti, ki prikazuje število samomorov na prebivalcev. V letu 2011 so bile razlike v samomorilnosti po statističnih regijah precejšnje: samomorilnost je bila največja v spodnjeposavski statistični regiji (32,8%), najnižja pa v goriški statistični regiji (12,6%). Povedano z drugimi besedami: v spodnjeposavski statistični regiji je približno na vsakih prebivalcev 16

20 ena oseba naredila samomor, v goriški statistični regiji pa ena na vsakih prebivalcev. 17 Tabela 2: Samomori na prebivalcev po statističnih regijah, Slovenija, 2011 Statistična regija Količnik samomorilnosti Slovenija 21,2 Goriška 12,6 Obalno-kraška 14,4 Osrednjeslovenska 15,5 Zasavska 20,4 Gorenjska 20,6 Notranjsko-kraška 21,0 Pomurska 22,7 Jugovzhodna Slovenija 23,1 Savinjska 26,5 Podravska 27,3 Koroška 27,6 Spodnjeposavska 32,8 -Slovenija po samomorilnosti tretja med 17. državami članicami EU Za leto 2010 so na Eurostatovi spletni strani o standardizirani stopnji samomora trenutno na voljo podatki le za 17 držav članic EU. Med temi državami se Slovenija z vrednostjo 17,2 uvršča na tretje mesto. Najvišjo stopnjo samomorilnosti je imela Madžarska (21,7), sledila pa ji je Latvija (17,5). Samomorilnost je bila najnižja v Grčiji (2,9) in Španiji (5,8) Vir: IVZ, SURS, Vir: IVZ, SURS,

21 4. SAMOMORILNO VEDENJE IN SAMOMOR 4.1. Teorije samomorilnega vedenja Sociološki vidik Sociološki vidik raziskovanja je razvil Emile Durkheim. Po Durkheimu je samomor rezultat porušenega ravnotežja v družbi in porušenih odnosov med posameznikom in družbenimi institucijami. Drugače povedano, ko se znajdeta posameznikova osebnost in okolje v nerešljivem navzkrižju, ali ko se porušijo odnosi na relaciji posameznik-družba. Tako Durkheim loči različne vrste integriranosti posameznika v skupino in različne vrste samomora: -Egoistični samomor: zanj je značilna slaba integracija posameznikov s svojimi družbenimi skupinami. Do samomora pride zaradi medsebojnega tekmovanja med ljudmi, težnje po vse višjih ciljih, s tem pa večjega tveganja po individualnem neuspehu. Posameznik je tako osredotočen nase, ostane brez odnosov z drugimi ljudmi, postane osamljen in brez prihodnosti (ostareli, nezaposleni, tisti, ki se počutijo potisnjeni ob rob družbe ). -Altruistični samomor: njegova glavna značilnost je premajhna individualizacija posameznikov, kjer se le-te v celoti poistosvetijo z družbo in se odpovejo svojim koristim. Posamezniki se žrtvujejo za druge in izgubijo lastno vrednost. Posameznik se več ne vrednoti in zanj so najpomembnejši cilji družbe. Primer take vrste samomorov je v vojni, ko se vojaki žrtvujejo za druge in pri starejših in obnemoglih ljudeh, ki se počutijo nekoristne. -Anomični samomor: to vrsto samomora določa porušeno ravnotežje med posameznikom in družbo, ko družba nima zadostnega vpliva na posameznika. Normativne vrednote nimajo več svoje moči. Stare vrednote, norme se spreminjajo in razkrajajo, novih pa še ni. Tako najhitreje pride do naglih sprememb- na bolje in na slabše. Do takih vrst samomorov prihaja v času ekonomske krize in ob razvezah. -Fatalistični samomor: je primer, ko družba posameznika z lastnimi normami in vrednotami preveč obvladuje ter mu zajezi prihodnost. Je 18

22 nasprotje anomičnemu samomoru in predstavlja beg posameznika iz normativno urejene situacije. Družba se mu kaže kot prisila, ki zavira njegova pričakovanja (sužnji, zaporniki...). 19 V Sloveniji imamo dva kritika Durkheimove teorije. To sta Lev Milčinski in Jože Goričar. Večina kritikov poudarja, da ni upošteval psiholoških in individualnih dejavnikov. Zanemaril je proučevanje individualnih usod ter ni pojasnil zakaj so eni ljudje bolj nagnjeni k samomorilnemu vedenju kot drugi. 20 Nekatera najbolj pogosto navajana statistična dejstva, na katerih so gradili sociologi svoje teorije samomora, so: 21 - med osebami, ki v samomoru uspejo, je več moških kot žensk, med tistimi, ki ostanejo pri samomorilnem poskusu pa več žensk kot moških - pogostost uspelega samomora s starostjo raste, parasuicidov pa je več med mladimi - samomora je več med samskimi, razvezanimi in tistimi poročenimi, ki nimajo otrok - samomora je več v urbanih kot v ruralnih okoljih, več med priseljenci kot med avtohtonim prebivalstvom - obstajajo dežele s konstantno visokim in takšne z nizkim koeficientom samomora, pogosto pa so višine koeficientov uboja oz. umora v teh deželah obratno sorazmerne - v vojnih časih število samomorov upade, v času notranjih kriz pa raste - pogostost samomora se ravna po religiozni pripadnosti, npr. v deželah s protestantskim prebivalstvom je višje kot v tistih s katoliškim in judovskim prebivalstvom - v deželah z mešanim prebivalstvom je več samomorov med belci, kot med črnci - nekateri poklici (npr. zdravniški) so bolj izpistavljeni samomoru - samomor je pogostejši med osebami, ki imajo v mladostni anamnezi razbito družino in med osamljenimi - samomora je več med duševno bolnimi, alkoholiki, uživalci drog in neozdravljivo telesno bolnimi osebami - k samomoru se bolj nagibajo ljudje, ki so povzročili avtomobilsko nesrečo, pa tudi taki, ki so obravnavani zaradi različnih kaznivih dejanj, zlasti še uboja 19 Durkheim E., Samomor; Prepoved incesta in njeni izviri, Ljubljana 1992, str Bučinel T., Problem samomorilnosti med mladimi: diplomsko delo 2005, str Milčinski L., že navedeno delo,

23 Po Milčinskem (1985) velja, da samomora ne moremo doumeti le po sociološki plati, ampak ga lahko preučujemo le, če upoštevamo tri poglavitne vidike tega fenomena, in sicer: biološkega, sociološkega in psihološko- psihiatričnega Biološko medicinski vidik Tradicionalno se dejavnike tveganja za samomor deli na medicinske (npr. duševne motnje), psihosocialne (npr. ločitve), kulturne (verska pripadnost) in družbenoekonomske (brezposelnost). Zadnje čase pa se zaradi boljše preglednosti navaja delitev dejavnikov na tri kategorije: genetske dejavnike, dejavnike okolja in prepletanje prvih in drugih. 22 Vodilni znanstvenik na področju genomike Venter v svoji raziskavi potrjuje t.i. transgeneracijske učinke, kar pomeni, da na kakovost našega življenja lahko vplivata celo zrak in hrana, ki so jo uživali naši stari starši. 23 Molekularni biolog Watson je leta 1953 skupaj s Crickom odkril zgradbo DNK, leta 2007 pa so znanstveniki dešifrirali celoten genom. Kljub temu pa ostaja vprašanje, kako lahko genski dejavniki povečajo verjetnost samomorilnega vedenja pri posamezniku. Samomor ni enostavna osebnostna poteza in je zato praktično nemogoče trditi, da obstaja določen gen za samomor. Vendar pa je nagnjenost k samomoru sestavljena iz številnih genetskih dejavnikov in se, kadar je presežen prag nagnjenosti, manifestira kot samomorilno dejanje. Genetski dejavniki, povezani s samomorilnim vedenjem, se najverjetneje izražajo v možganih, teh pa je vsaj deset tisoč. Okolje vpliva na genom tako, da sproži vpliv določenih genetskih dejavnikov, vpliv določenih pa umiri, zadrži. Okolje ali envirom obsega vse vplive in dražljaje, ki v dani situaciji delujejo na posameznika. 24 Biološka podlaga za psihološke dejavnike samomorilnega vedenja pa navaja moteno delovanje serotoninskega sistema, ki je povezan predvsem z uravnavanjem razpoloženja, impulzivnosti in agresije. Če je v možganih premalo serotonina, se naše razpoloženje dokaj hitro poslabša, če je pomanjkanje preveliko, lahko postanemo celo agresivni. Ta snov se že nahaja v nekaterih živilih, lahko pa nastane iz aminokislin triptofan. 22 Marušič A. in Roškar S., že navedeno delo, str Valetič Ž., že navedeno delo, str Marušič A. in Roškar S., že navedeno delo, str

24 Čim več ogljikovih hidratov in čim manj maščob pojemo hkrati, tem več serotonima bo nastalo. 25 Ključnega pomena je odnos med serotoninom in noradrenalinom. Serotonin ima inhibitorni učinek na noradrenalinski sistem v možganih. Če je razmerje med serotoninom in noradrenalinom normalno, noradrenalin vpliva na organizem v stresu na ta način, da se iz stresne situacije umaknemo. Porušeno razmerje pa lahko vodi v agresivno vedenje navzven ali proti samemu sebi Ekonomski vidik Z vidika ekonomistov družba pričakuje lastno reprodukcijo in materialni prispevek vsakega posameznika; po njihovih izračunih naj bi človek približno do 45. leta poravnal svoj dolg do družbe, ki je vlagala v njegov razvoj, zdravje, izobrazbo, kulturo. Pojavljajo se tudi vprašanja kolikšno stopnjo BDP bruto družbenega proizvoda bi posameznik ustvaril, če ne bi umrl zaradi samomora. Suicidologe pa zanima, kolikšna je vrednost človekovega življenja, oz. koliko je družba pripravljena plačati, da bi zmanjšala število samomorov. 27 Stroški vezani na samomor, ne pomenijo le stroškov vezanih na dogodek in posledice. Celovita analiza stroškov samomora za družbo bi morala upoštevati tudi vpliv dejavnikov tveganja za samomor in njihov prispevek k ekonomskemu bremenu. Samomor lahko preprečujemo s preprečevanjem bolezni in stanj, ki bi vodila v odločitev za to dejanje, z zgodnjim odkritjem in njihovim zdravljenjem ter rehabilitacijo oseb, ki so že imele samomorilni poskus in upoštevati tudi te stroške. Smiselna bi bila primerjava stroškov s koristmi, ki bi hkrati pokazala upravičenost ali neupravičenost vloženih sredstev Psihološka razlaga samomorilnosti Williams in Pollock razlagata psihološke procese in posebne značilnosti situacij, ki pomenijo večje tveganje za samomor. Opisujeta primer iz 25 Wikipedija, Marušič A. in Roškar S., že navedeno delo, str Valetič Ž., že navedeno delo, str Marušič A. in Roškar S., že navedeno delo, str

25 živalskega sveta, vedenje ptičev, ko se borijo za svoj teritorij. Eden zmaga, drugi izgubi. Poraženec odleti in čez čas si ustvari nov, svoj teritorij. Precej drugače pa je če se enaka situacija dogaja v omejenem prostoru, iz katerega poraženec ne more pobegniti. V tem primeru se poraženec začne popolnoma drugače obnašati. Je ponižan, ima spuščena krila in glavo, videti je paraliziran, čeprav ni mogoče določiti nobene fizične poškodbe. Odpor ptiča je zlomljen in v nekaterih primerih so psihološke posledice tako hude, da ptič prej ali slej pogine. 29 Tega obnašanja seveda ne moremo enoznačno prenesti na človekovo vrsto, nam pa ta situacija pomaga razumeti, kateri so ključni dejavniki, ki osebo pripeljejo do samomora. Če analiziramo ta primer iz živalskega sveta, ugotovimo, da je bil najprej prisoten poraz. Vendar v prvem primeru, ko se žival lahko umakne iz situacije, poraz sam po sebi nima kakšnih hujših posledic. Drugače pa je, če je žival ujeta v situaciji in se iz nje ne more umakniti. Nezmožnost pobega/umika je v tem primeru drugi dejavnik. Ljudje navadno poročajo o občutku ujetosti v past, da imajo zvezane roke, da ne morejo ukrepati. Situacija, v kateri smo poraženi in iz katere se ne moremo umakniti, pripelje do tega, da ne zaznavamo rešilnih dejavnikov. Kadar situacija vsebuje vse tri komponente, poraz, nezmožnost umika in odsotnost rešilnih dejavnikov, največkrat sproži občutek brezupa, ki pa kot vemo v veliko situacijah lahko vodi v samomor. 30 Samomor ni neposreden odziv na psihiatrično travmo, pač pa konec razvoja, ki se je začel z oblikovanjem človekove osebnosti. Če otrok do petega leta pogreša toplino in občutje varnosti v okolju, v katerem odrašča, ostane plah, boječ in se izogiba prepirom z drugimi otroki. 31 Najbolj znan je Ringlov model samomorilnega procesa. Ta trdi, da so samomorilni ljudje obremenjeni z agresivnostjo, ki pa je zaradi okoliščin ne morejo sproščati v sprejemljivi obliki, ter postavi presuicidalni sindrom, ki je sestavljen iz: - čustvene utesnjenosti - zavrte napadalnosti 29 Roškar A. in Marušič A., že navedeno delo, str Roškar A. in Marušič A., že navedeno delo, str Frangež-Žigon V., Mentalno zdravje, 1997, str

26 - samomorilne fantazije Psihoanalitski model se je razvijal s Freudovo teorijo osebnosti in njegovo teorijo o smrtnem nagonu. Freud razlaga, da moramo razlikovati dve zvrsti nagonov: spolni nagoni ali Eros, kamor spada tudi samoohranitveni nagon, ter smrtni nagon. Življenje naj bi bilo kompromis obeh teženj. Tako sta Eros in Thanatos tesno spojena in se nenehno mešata in prepletata. 32 Psihiatrija je suicidologijo dolgo smatrala za izključno svoje področje in je tretirala samomor kot izključno psihopataloško dejanje. V prvih učbenikih psihiatrije je samomor kategorično tretiran kot simptom mentalnega obolenja. Dinamična psihologija in psihiatrija pojasnjujeta samomorilno dejanje kot individualni vzorec vedenja. Pri tem se naslanjata na podatke o osebnostnem razvoju, ter aktualno biološko, psihološko in socialno situacijo samomorilca. Temeljna načela o razvoju samomorilnega vedenja, na katerega se opirata, pa so: - polietiologija samomorilna odločitev ima več vzrokov, določajo pa jo biološki, psihološki in socialni vzgibi; - dinamika samomor lahko razložimo le z dolgotrajnim spremljanjem individualne zgodbe samomorilca; - antinomija v vsakem dejanju sta prisotni nasprotujoči si težnji: umik in apel klic na pomoč. 33 Tudi pri analizi psihološke razlage samomorilnosti ugotavljamo, da si avtorji niso enotni in da se fenomen samomora, kot je Milčinski (1985) zapisal, ne moremo doumeti po eni plati, ampak ga lahko preučujemo le, če upoštevamo poglavitne vidike tega fenomena Etični vidik Niti v Stari in niti v Novi zavezi Svetega pisma ne najdemo obsodbe tega dejanja, čeprav opisov samomorov tam ne manjka. Šele Avguštin je 32 Milčinski L., že prej navedeno delo, str Milčinski L., že prej navedeno delo, str

27 postavil bariero takemu vedenju in je obsodil samomor ter izenačil samomorilca z morilcem. Ta orientacija je obveljala predvsem na Zahodu. Tudi stališča Cerkve so ostro zavračala samomor. V Veliki Britaniji je vse do izida»zakona o samomoru«1961 leta veljalo samomorilno dejanje za kaznivo. 34 Montaigne pa je v 16.stoletju nasprotoval Avguštinovi maksimi, češ da je življenje božji dar in ga moramo ohranjati njemu v čast, saj smo oskrbniki in ne lastniki življenja. Trdil je, da ni tat, kdor samemu sebi ukrade denar, zatorej ni umor, če samemu sebi vzameš življenje. Izmed pogledov na samomor se je gotovo najprej pojavil moralno etični, ki pa že od antike nastopa v dveh nasprotujočih si stališčih: Sokratovem, da je»človek v življenju kot na straži in svojega mesta ne sme zapustiti, dokler ni odpoklican«in Senekovem, da»ni pomembno, ali človek umre prej ali kasneje, temveč le to, ali umre lepo ali grdo in ima zato vso pravico izbrati smrt, kakršna mu je ugodnejša«. Obe naravnanosti pa pozneje pokažeta odklone v absurdno. Danes je situacija takšna, da na splošno sicer tiho sprejemamo načelo, naj človek svojo usodo do kraja vdano preživi, po drugi strani pa tudi velja, da ima človek v naši civilizaciji, ki ji je uspelo bistveno podaljšati življenje, ne pa življenju zagotoviti tudi ustrezno kakovost, pravico do samomora Dejavniki tveganja samomorilne ogroženosti Dejavnikov tveganja ne gre zamenjevati z vzroki. Do samomorilnega dejanja pride vedno v steku številnih vzrokov, ki izhajajo iz človekove osebnosti in iz okolja Spol in starost Moški so pomembno bolj ogroženi kot ženske. Leta 2011 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 436 prebivalcev, 347 moških in 89 žensk. Zraven tega je treba povedati, da moški težje govorijo o čustvenih problemih in zato pri njih tudi samomorilno ogroženost težje spregledamo. Količnik samomora s starostjo raste. Zraven tega običajne zakonitosti samomorilnega vedenja v starosti ne veljajo več tako prepričljivo. Večvzročnost se pogosto zoži na hudo bolezen in osamljenost, razmere v 34 Milčinski L., že prej navedeno delo, str Milčinski L., že prej navedeno delo, str

28 starosti postanejo pomembnejše kot dinamika osebnostnega razvoja, apel kot nasprotje v smrt je šibkeje izražen Socialne okoliščine Bolj ogroženi so neporočeni, ločeni, ovdoveli in nasploh tisti, ki živijo sami in so socialno izolirani. Posebej veliko tveganje se pojavlja pri tistih ljudeh, ki postopoma izgubljajo socialne povezave. Pomemben dejavnik tveganja je razdrta primarna družina pred starostjo 15 let. Ogrožene so tudi osebe, zapletene v kriminalna dejanja, zaporniki, begunci, nezaposleni, ljudje po hudem finančnem zlomu. Višji socialni status je po nekaterih podatkih dejavnik tveganja, hkrati pa je ogrožujoč padec socialnega statusa Telesno stanje Telesna bolezen je prisotna pri 25 do 75% samomorilcev, pogosteje pri starejših osebah. Ogrožujoče so zlasti resne bolezni, ki vodijo v invalidnost ali so povezane z izrazitimi bolečinami ali drugačnim neugodjem (na primer nekatere vrste raka). Samomorilna ogroženost pa ni nujno povezana z objektivno resnostjo bolezni. Odločujoči dejavnik je bolnikovo doživljanje resnosti bolezenskega stanja, njegova lastna razlaga o naravi in možnih posledicah bolezni. Zato so tudi hipohondrični simptomi povezani s povečano nevarnostjo samomora Samomori v sorodstvu in okolici Oseba, ki ima v sorodstvu primere samomora, je bolj ogrožena. Novejše raziskave na dvojčkih in posvojencih kažejo, da bi utegnila biti nagnjenost k samomoru tudi delno pogojena. Nedvomno pa je zelo pomemben učinek vedenjskega vzorca, saj je opisan kot nalezljivi vpliv samomorov v manjši socialni skupnosti (majhna naselja, domovi oskrbovancev), kjer je vpliv dednosti izključen. Znani so tudi učinki imitacije, ko se je v določenem obdobju zaradi identifikacije z glavnim junakom literarnega dela ali televizijske nadaljevanke povečalo število samomorov v ustrezni starostni skupini in z enako samomorilno metodo Duševne bolezni (motnje) Ocene deleža duševno bolnih oziroma duševno motenih v celotni populaciji samomorilcev so zelo različne, razpon je od 30 do 94%. 36 Zbornik; Urgentna stanja v psihiatriji, 1999, str

29 Razlike v ocenah gredo verjetno tudi na račun sprememb v psihiatričnih diagnostičnih klasifikacijah. Za kliniko pa je bolj pomembno dejstvo, da so ljudje z duševnimi motnjami 3 do 12 krat bolj ogroženi od splošne populacije Depresija Okrog 15% depresivnih bolnikov konča življenje s samomorom. Samomor je glavna nevarnost depresivne bolezni. Tveganje je večje, če so prisotni še drugi dejavniki (neugodne socialne okoliščine, razdrta primarna družina, samomori med bližnjimi ). S suisidalnostjo je povezana zlasti naslednja simptomatika: nespečnost, zanemarjanje samega sebe, spominske motnje, težave pri koncentraciji, tesnoba, menjava razpoloženja, občutja brezupa in nemoči. Depresivni bolniki pogosto zelo natančno načrtujejo samomor in so še vedno samomorilno ogroženi, če poskus ni uspel. Bolniki, ki zlorabljajo alkohol ali ilegalne droge ali pa so od njih odvisni in imajo depresivno motnjo, so še posebej ogroženi. Pri bolnikih z depresijo so bolj ogroženi mlajši moški in starejši od 50 let Shizofrenija Okrog 10% bolnikov s shizofrenijo umre zaradi samomora. Pogostejši so samomori v prvih petih letih po začetku bolezni, zato so samomorilci s shizofrenijo relativno mladi. Majhen odstotek bolnikov napravi samomor zaradi imperativnih halucinacij ali pod vplivom preganjalnih blodenj. Pogosta je depresivnost, najpomembnejša značilnost doživljanja pa je občutje brezupa. Pri bolnikih s shizofrenijo, ki so napravili samomor so prisotni naslednji dejavniki: samomorilno vedenje v preteklosti, prisotnost depresivnosti in socialni umik v času pred dejanjem. Shizofreni bolniki predstavljajo le nekaj odstotkov med vsemi, ki napravijo samomor Odvisnost od alkohola Od 2,2 do 3,4% bolnikov, zdravljenih zaradi odvisnosti od alkohola, umre zaradi samomora. Delež alkoholikov med vsemi, ki napravijo samomor, pa je tako po tuji kot domači literaturi vsaj 25%. Do samomora pri alkoholiku pride običajno v obdobju pitja, socialne izolacije in drugih socialnih in zdravstvenih težavah. V polovici primerov je prišlo v letu pred samomorom do izgube tesnega čustvenega odnosa (pogosto zaradi posledic odvisnosti). Pogosta je depresija. Več kot polovica alkoholikov, 26

30 ki napravijo samomor, svojo odločitev napove direktno. Posebej so ogroženi alkoholiki s kratko hospitalizacijo in redkimi stiki s psihiatrom. Razlogi za samomorilno ogroženost odvisnih od alkohola so verjetno v njihovem drsenju navzdol po socialni lestvici in v komorbidnosti (afektivne in osebnostne motnje). Pomemben razlog je tudi neposredni učinek alkohola. Opitost olajša samomorilno odločitev in do 40% vseh samomorilcev neposredno pred dejanjem zaužije alkohol Osebnostne motnje Okrog 5% oseb z disocialno osebnostno motnjo umre zaradi samomora, izraziteje ogrožene so tudi osebe z mejno motnjo. Razlogi so različni: osebnostne motnje pogosto pospešujejo pojav depresije ali alkoholizma, vodijo v težave pri socialnem prilagajanju, povečujejo pogostost obremenjujočih življenjskih dogodkov, otežujejo sodelovanje pri zdravljenju v primeru duševne bolezni. Zaradi svoje konfliktnosti si te osebe pogosto otežijo sodelovanje s tistimi, ki bi jih v kriznih situacijah potrebovali (svojci, zdravstveno osebje). Poseben pomen ima impulzivnost navzven usmerjena agresivnost, ki ne najde možnost sprostitve in se lahko v hipu obrne v samomorilnost Oblike samomorilnega vedenja Vse oblike vedenja, tudi kjer prizadeta oseba svojega vedenja zavestno sploh ne doživlja kot samouničujoče, usmerjenega v smrt in mu tega tudi ne pripisuje, okolica pa njegovo ravnanje in način življenja prepoznava kot takšnega, štejemo za samomorilna. Na drugi strani pa je dejanje poimenovano samomor, kjer ni nobene dileme, da je dejanje pričela in izpeljala oseba sama z lastnim ciljem, da umre Indirektno samouničevalno (samodestruktivno) vedenje Gre za bolj prikrite oblike samouničevalnega vedenja, ki jih prizadeta oseba sploh ne doživlja kot take ali jih celo zanika, okolica pa njeno ravnanje in način življenja prepoznava kot nevarno in samouničujoče. Gre za to, da življenjski slog in navade tem ljudem lahko skrajšujejo življenje, prav tako pa je njihova življenjska naravnanost usmerjena v izzivanje določene nevarnosti. To seveda ne pomeni, da so vsi ljudje, ki jim je blizu tvegan način življenja ali tiste, ki stresno živijo samomorilno ogroženi. Oblike indirektnega samouničevalnega vedenja so: 37 Zbornik; Urgentna stanja v psihiatriji, 1999, str