Microsoft Word - ursic-mitja.doc

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO KONCEPT EKONOMSKE KULTURE V SODOBNI SOCIOEKONOMSKI MISLI Študent: Mitja Uršič Naslov: Pot na Armes 48, 8281 Senovo Številka indeksa: 81530326 Študij: redni Program: univerzitetni Študijska smer: Marketing Mentor: doc. dr. Milan Zver Somentor: prof. dr. Bruno Završnik Senovo, marec 2005

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta IZJAVA Kandidat Mitja Uršič, absolvent študijske smeri marketing, študijskega programa ekonomija, izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom docenta dr. Milana Zvera in uspešno zagovarjal 30. 5. 2005. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovoljujem, da lahko bralci uporabijo diplomsko delo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne Podpis:

2 Predgovor V naši raziskavi se ukvarjamo predvsem z materialnim vidikom kulture posameznikovega življenja. V ta namen preučujemo nov koncept ekonomske kulture, ki se ukvarja s kulturo ekonomskega akterja. Ta koncept je teoretično in empirično še precej neraziskan, zato smo se tudi odločili za podrobno raziskavo. Ločimo ekonomsko kulturo v ožjem in širšem pomenu. Ekonomska kultura v ožjem pomenu zajema navade in vrednote posameznika, ki jih uporablja pri svojem ravnanju pridobivanja materialne blaginje. Ekonomska kultura v širšem pomenu pa je splošno stališče širše množice o gospodarskem ravnanju v neki državi. Zato lahko govorimo o ekonomski kulturi posameznika in o ekonomski kulturi države oz. družbe. Namen raziskave je predstaviti medsebojno odvisno vplivanje ekonomske kulture in gospodarske uspešnosti v državi ter ugotoviti, v kolikšni meri lahko vplivata ena na drugo. To dosežemo najprej s splošno definicijo kulture, s katero nadalje opredelimo politično kulturo, ki nam služi za definiranje koncepta ekonomske kulture. V drugem delu raziskave se posvetimo empiričnim izsledkom, še posebno izpostavimo raziskavo Instituta za ekonomske odnose s tujino, s katero potrdimo naše trditve. Proti koncu drugega dela pa podamo še nekatere predloge za dvig ravni ekonomske kulture in posledično izboljšanje gospodarske uspešnosti. Raziskavo sklenemo s tretjim delom, kjer opišemo vpliv religije na delovanje gospodarstva v preteklosti, podrobneje uravnavanje trga delovne sile s pomočjo verskih sekt. V uvodu postavljamo tri hipoteze, ki smo jih z raziskavo potrdili. Kot prvo smo navedli, da hitro modernizacijo spremlja temu ustrezno visoka raven ekonomske kulture. To se je s preučitvijo empiričnih izsledkov tudi pokazalo: višje razvite države namreč spremlja višja raven ekonomske kulture v primerjavi z manj razvitimi državami. Pravilnost druge in tretje trditve pa smo dokazali s prispevkom Hansa Hermanna Höhmanna, ki navaja pogoje za uspešen razvoj gospodarstev držav v tranziciji. Glavne predpostavke pričujoče raziskave so: splošna kultura in iz nje izhajajoča ekonomska kultura sta dinamični kategoriji in se s časom spreminjata; ekonomska kultura in ekonomska uspešnost sta medsebojno odvisni ter v premem sorazmerju. Skozi raziskavo nas omejujeta predvsem dva dejavnika. Pojem ekonomske kulture je precej širok, zato smo se za namen te raziskave omejili le na vpliv ekonomske kulture na ekonomsko uspešnost držav. Nadalje je zaradi precej svežega koncepta ekonomske kulture na voljo malo teoretičnega in empiričnega gradiva.

3 VSEBINA 1 UVOD... 4 1.1 Opredelitev področja in opis problema... 4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve... 4 1.2.1 Namen... 4 1.2.2 Cilji... 5 1.2.3 Osnovne trditve... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave... 5 1.4 Predvidene metode raziskovanja... 6 2 POJEM EKONOMSKE KULTURE... 7 2.1 Opredelitev kulture... 7 2.2 Povezanost ekonomije in kulture... 9 2.2.1 Max Weber in ekonomska sociologija... 10 2.2.2 Emile Durkheim... 11 2.2.3 Geert Hofstede... 13 2.2.4 Fons Trompenaars... 15 2.3 Opredelitev politične kulture... 18 2.3.1 Gabriel Almond in Sidney Verba... 18 2.4 Opredelitev ekonomske kulture... 19 3 VPLIV EKONOMSKE KULTURE NA EKONOMSKO USPEŠNOST DRŽAV... 21 3.1 Empirične študije... 21 3.1.1 Ronald Inglehart ter svetovna in evropska raziskava vrednot... 21 3.1.2 Model Ronena in Shenkarja... 28 3.1.3 Samuel Huntington... 34 3.1.4 Slovenska raziskava Instituta za ekonomske odnose s tujino... 36 3.1.5 Število novih podjetij kot kazalec gospodarske uspešnosti... 42 3.2 Predlogi za dvig ravni ekonomske kulture... 45 4 DRUGI VZROKI ZA EKONOMSKO USPEŠNOST DRŽAV... 48 4.1 Vpliv religije... 48 5 SKLEP... 49 6 POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE... 50 7 LITERATURA... 52 8 VIRI... 54

4 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Za vsako urejeno družbo lahko rečemo, da deluje na osnovi pravil obnašanja. Ta pravila obnašanja izhajajo iz nekaterih višjih vrednot, ki si jih postavljajo posamezniki sami ali pa jih nanje opominjajo za to določene institucije. Glede na vsebino teh vrednot in iz njih izhajajočih pravil pa se države ena od druge razlikujejo. Tedaj lahko rečemo, da se pojavijo razlike v kulturah različnih držav in elementih njihovih kultur v jeziku, religiji, družbenih vrednotah, umetnosti ter morali in običajih. Če je od naše splošne kulture odvisno, kako ravnamo v vsakdanjem življenju, je od naše ekonomske kulture odvisno, kako ravnamo v življenju v ekonomskem smislu. Ekonomska kultura naj bi izražala naše potrošniške navade, navade na delovnem mestu, naše ravnanje z osebnim premoženjem ter vse drugo, kar je kakor koli povezano z našimi življenji v ekonomskem smislu. Pojem ekonomske kulture je teoretično in empirično še precej neraziskan. Ker je družba sestavljena iz posameznikov, lahko govorimo tako o ekonomski kulturi posameznika kot o ekonomski kulturi celotne družbe oziroma neke države. Iz tega se poraja misel, da naj bi določena raven ekonomske kulture neke družbe vplivala na gospodarsko uspešnost te države. Z vidika preučevanja že sam pojem ekonomska kultura napeljuje na nujno prepletenost vsaj dveh različnih področij znanosti. Če jemljemo našo splošno kulturo kot podlago za pojasnjevanje načinov našega obnašanja na katerem koli področju, potem lahko govorimo na primer o jezikovni kulturi, moralni kulturi ipd. Podobno lahko govorimo o ekonomski kulturi kot obnašanju na našem ekonomskem področju, torej tistem, ki zajema našo materialno eksistenco. Sociologija sama po sebi ne razlaga ekonomskega delovanja posameznikov ali družbe, kaj šele, da bi to delovanje predvidevala. Tu se pojavi potreba po dodatni vedi, ki bi prevzela omenjeni nalogi, sociologiji pa prepustila opisovanje posameznikovega ekonomskega obnašanja. Jasno je, da to vlogo prevzame ekonomska veda, saj ima zmožnost razlaganja in predvidevanja, ne nazadnje pa se ukvarja z elementi materialne eksistence in njihovimi prepletenostmi v procese, kot so proizvodnja, razdelitev, menjava in poraba. Rešitev se kaže v novi interdisciplinarni vedi ekonomski sociologiji, ki ima značilnosti ekonomije in sociologije, z njo pa lahko uspešno preučujemo ekonomsko kulturo, ki ravno tako spada na isto mejno področje omenjenih ved. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1 Namen Za pričujočo raziskavo smo se odločili, ker je koncept ekonomske kulture še razmeroma svež. Ravno tako je bilo opravljenih majhno število empiričnih raziskav s tega področja.

5 Namen tega dela je raziskati, ali ekonomska kultura vpliva na ekonomsko uspešnost držav, in če vpliva, v kolikšni meri. Nadalje poskušamo ugotoviti, ali na ekonomsko uspešnost držav vplivajo še kateri drugi dejavniki. 1.2.2 Cilji V prvem delu diplomskega dela opredelimo ekonomsko kulturo s pomočjo politične kulture, le-to pa na podlagi naše splošne kulture. Pojasnimo, kako nastane ekonomska sociologija in kam jo umestiti. Ekonomski kulturi se podrobneje posvetimo v drugem delu raziskave. Navedemo najnovejša teoretična spoznanja o ekonomski kulturi in jih podpremo z empiričnimi ugotovitvami. Podamo tudi nekaj predlogov, kako izboljšati ekonomsko kulturo v neki družbi z namenom, da bi to koristilo celotni ekonomski uspešnosti države. V tretjem delu nas zanima, ali lahko na ekonomsko uspešnost države vplivajo še kateri drugi dejavniki (npr. religija). 1.2.3 Osnovne trditve Menimo, da je višja raven ekonomske kulture pogoj za hitrejši in učinkovitejši gospodarski razvoj. Z drugimi besedami: hitro modernizacijo spremlja višja razvitost ekonomske kulture. Trdimo, da ni dovolj, da dajejo navidezen vtis ustrezne ravni ekonomske kulture gospodarski subjekti (podjetja) in državne ustanove, ampak se mora temu ustrezno spremeniti tudi miselnost ljudi. Ekonomska kultura ni edini potreben pogoj za nastanek ekonomsko uspešne družbe, je pa nujen. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljamo, da se splošna kultura in z njo ekonomska kultura s časom spreminjata in sta zato dinamični kategoriji. Predpostavljamo tudi, da je ekonomska kultura soodvisna od ekonomske uspešnosti države. Iz druge predpostavke izhaja, da je ekonomska uspešnost neke države sorazmerna z razvitostjo ekonomske kulture v tej državi, zato predpostavljamo, da imajo različno gospodarsko razvite države tudi temu primerno raven ekonomske kulture. Preučevanje ekonomske kulture lahko zajema še druga področja človekovega življenja ali neke družbe, zato se v tem delu omejimo zgolj na preučevanje vpliva ekonomske kulture

6 na ekonomsko uspešnost držav. Ker je tema raziskovanja še dokaj nova, smo omejeni z manjšim številom teoretičnih pristopov k ekonomski kulturi in še manjšim številom empiričnih študij s tega področja. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V osnovi gre za makroekonomsko raziskavo dinamičnega značaja, čeprav ponekod izhajamo iz mikroekonomije posameznika. Pristop je deskriptiven, saj gre za opisovanje dejstev, procesov in pojavov v ekonomiji ter empirično potrjevanje njihovih medsebojnih odnosov. Uporabimo še metodo deskripcije, komparativno ter zgodovinsko metodo in metodo kompilacije.

7 2 POJEM EKONOMSKE KULTURE 2.1 Opredelitev kulture V današnjem času smo priča hitrim globalizacijskim in integracijskim procesom velikih podjetij po vsem svetu. Velike korporacije gradijo proizvodne obrate v državah, kjer so za to boljše razmere. V večini primerov so to države, ki se kulturno razlikujejo od izvornih držav. Če se korporacije na eni strani prilagajajo lokalnim razmeram, da bi tam kar najbolje uspevale, pa po drugi strani, četudi nehote, vnašajo spremembe v okolje, ki temeljijo na kulturi izvorne države. Na ta način pride do mešanja kultur, kar pa posledično vpliva tudi na oblikovanje ekonomske kulture države gostiteljice. Da bi natančneje opisali oblikovanje ekonomske kulture neke države, moramo najprej razložiti, kaj razumemo pod pojmom splošna kultura. Splošno kulturo lahko obravnavamo najmanj na dveh ravneh: na ravni posameznika ali pa na ravni neke družbe oziroma države. Poglejmo najprej nekaj širših definicij kulture. Giddens (2001, 22) prišteva h kulturi tako neotipljive sestavine prepričanja, zamisli in vrednote, ki oblikujejo vsebino kulture kot tudi otipljive sestavine predmete, simbole oz. tehnologijo, ki to vsebino predstavljajo. Flere (2000, 195) definira pojem kulture na štiri načine: 1. Način življenja, s katerim je mišljen življenjski stil, potrošniške navade, način preživljanja prostega časa ipd. Čeprav je to le manjši del kulture kot celote, pa bo za našo raziskavo pomemben, saj je ekonomska kultura posameznika odvisna tudi od njegovega življenjskega stila. 2. Skupek družbenih institucij (gledališče, muzej, orkester ipd.), v katerih nastaja, se razvija in reproducira kultura, še zdaleč pa kulture ne sestavljajo zgolj institucije. 3. Vrsta obnašanja, vedenja, ki je usklajeno s širše sprejetimi pravili obnašanja v družbi. Vendar se tu pojavlja temeljna dilema, pri kateri nekateri znanstveniki (npr. Geertz) menijo, da je vedenje bolj del družbe, kultura pa deluje kot nekakšen kontrolni mehanizem teh vedenj. Vsako vedenje (v večini primerov gre za navade) v družbi pa mora imeti določen smisel, ki se črpa iz kulture. 4. Tip družbe ali civilizacije, če govorimo o organiziranosti posameznih tipov družb. S tem načinom opredelimo družbo sinonimno s kulturo: npr.»arhaična družba«se uporablja z»arhaično kulturo«. Kultura neke države kot zaključene družbe lahko zajema iste elemente kakor kultura posameznika kot člana te družbe. Elementi kulture, kot jih opredeljuje Flere (2000, 204), so potemtakem jezik, religija, družbene vrednote, umetnost ter morala in običaji. Kulturo države imenuje Flere (2000, 201) kultura globalne družbe, za katero pravi, da s svojo organizacijo in prisilo (zakoni, uradni jezik ipd.) ustvarja razmere za razvoj kulture. Pod kulturo globalne družbe je mišljena torej državna, in tudi nacionalna razsežnost kulture (ibid, 201). Če bi hoteli strogo razmejiti državno kulturo od osebne, bi lahko pod državno

8 kulturo uvrstili npr. državne simbole (zastava, grb ipd.) in nacionalne (mednarodno priznane) blagovne znamke. Schein (v Trompenaars in Hampden Turner 2000, 6) definira kulturo kot način, kako skupina ljudi rešuje probleme in usklajuje dileme. Tavčar (2000, 39) nadalje navaja, da je kultura splet vseh dosežkov posameznega okolja: 1) materialnih in tistih duhovnih, ki imajo tržno, materialno vrednost (npr. znanje, industrijska lastnina ipd.): premoženje (vrednost in varnost) ter dolgoročna rast premoženja (izid spleta produktivnosti, ekonomičnosti in rentabilnosti) podjetja; 2) nematerialnih (duhovnih) dosežkov, ki nimajo neposredne tržne vrednosti, so pa pomembni za uspešnost podjetja: vrednote, navade, razpoloženje ipd. Simcha Ronen (1986, 17 36; povzeto po Tavčarju 2000, 41) obravnava kulturo na naslednje načine: kultura je način življenja ljudi; kultura opredeljuje in odraža tako usmeritve kot obnašanje; kultura obsega način življenja, vrednotenja in delovanja, ki prehaja iz roda v rod; kultura obsega koncept moralnosti; za vsako skupino določa, kaj je»prav«in»primerno«, za posameznika, kako je»treba«delovati; kultura je osnova za življenje v družbi in krajevnem okolju; kultura se v času razvija in je zvezno nadaljevanje preteklosti; ljudje oblikujemo kulturo in obenem kultura oblikuje nas; ker se obnašanja v skladu s kulturo učimo v rani mladosti, vpliva na nas na podzavestni ravni; značilnosti lastne kulture zato prepoznavamo šele, ko jih zaznavamo v drugi kulturi. Hoecklin (1994, 24 25) pojmuje kulturo kot nekaj, kar zadeva skupine in ne posameznike ter je zato kolektivni fenomen. Skupina ljudi si deli kulturo, ki deluje kot sistem pomenov oz. smislov. Kultura zapoveduje skupinam, na kaj morajo biti pozorne, kako naj dojemajo svet, sami sebe v okviru skupine ter kako je organizirano življenje. Posamezniki si v skupini delijo enake vzorce gledanja na stvari, kar jih drži skupaj. Kultura v isti skupini služi, da si člani skupine ustvarijo enak pomen dogodkov in obnašanja, ki jih obkrožata le tako lahko učinkovito komunicirajo med seboj. Nadalje Hoecklin zaznava kulturo kot relativno. V svetu namreč ne obstaja vseobsegajoča absolutna kultura, ampak je več manjših, različnih kultur, od katere vsaka deluje na svoj značilen način. Tudi ni merila, po katerem bi lahko kulture presojali in jih uvrščali na lestvice. Kultura izhaja iz družbenega okolja posameznika, ne iz njegovih genov, zato se je priučimo.

9 Kulturi na ravni posameznika rečemo tudi osebna kultura, vsebuje pa (pogosto prisilno) prilaščene (ponotranjene) kulturne tvorbe (Flere 2000, 201). Pod kulturnimi tvorbami razumemo splet zgoraj naštetih elementov kulture. Ker pa so si posamezniki različni, je pri vsakem ta splet elementov nekoliko drugačen, celo vrednote se od posameznika do posameznika nekoliko razlikujejo. Hitro pridemo do sklepa, da kolikor je ljudi v neki družbi, toliko je tudi različnih osebnih kultur. Da te razlike ne bi bile prevelike, pa poskrbi država s svojimi prisilnimi institucijami. Clifford Geertz (povz. po Trompenaars in Hampden Turner 2000, 25) npr. ugotavlja, da je kultura način, s katerim ljudje sporočajo, ohranjajo in razvijajo znanje o življenjski drži. Ljudje si razlagajo svoje izkušnje in uravnavajo dejanja smiselno glede na njihovo kulturo. Tylor 1 (1971) vidi kulturo kot tisto kompleksno celoto, ki vključuje znanje, prepričanja, umetnost, moralo, zakone, navade in kakršne koli druge pridobljene zmožnosti ter navade človeka kot člana družbe. Kroeber in Kluckhohn 2 (1952) opredeljujeta kulturo kot prenesene vzorce vrednot, zamisli in drugih simbolnih sistemov, ki oblikujejo obnašanje. Zelo podobno kot Tylor opredeljujejo kulturo Hawkins, Best in Coney 3 (1995), saj pravijo, da je kultura celota, ki vključuje znanje, vero, umetnost, zakone, moralo in navade, ki jih pridobi posameznik, ki je član določene kulture. Kultura vključuje vse, kar vpliva na posameznikove miselne procese in vedenje. 2.2 Povezanost ekonomije in kulture Ekonomija in kultura sta neločljivo povezani. Moč njune povezanosti se še posebno kaže v današnjem času, ko narašča zanimanje za kulturo in upada zanimanje za ekonomijo prihaja do kulturnega preobrata (Ray 1999, 1). Družbe v današnjem času doživljajo sesedanje mej med ekonomijo in kulturo zlasti zaradi premika materialne potrošnje k simbolni potrošnji (Crook 1994, povz. po Ray 1999, 3). Ljudje vse bolj prisegajo na podobe kot pa na vsebino, ki se skriva za temi podobami. Zato je bolj pomembno, kakšen je tisti izdelek, ki ga kupijo, kot pa kaj bodo z njim počeli. Potrošniki torej vse bolj prisegajo na estetsko vrednost dobrin. Merilo te estetske vrednosti dobrin pa jim daje kultura. Ekonomija (gospodarstvo v tem pogledu) deluje vedno z roko v roki s kulturo oz. zadovoljuje njene potrebe. Ekonomske aktivnosti so kulturno pogojene (Granovetter 1985, povz. po Ray 1999, 6). Pravzaprav se jih ne bi dalo izvajati neodvisno od sistemov pomenov in norm (Ray 1999, 6). Ekonomski akterji ne zadovoljujejo le golih fizičnih potreb, ampak tudi tiste z družbenimi, estetskimi in geografskimi značilnostmi, kot so pitje piva ali nošenje kavbojk. Še celo tiste, ki izvirajo že od nekdaj, ali pa mednarodne 4 potrebe akterji zadovoljujejo na kulturno specifičen način (Ray 1999, 6). Ray (1999, 7) ugotavlja, da bi se morali pri določanju mej med ekonomijo in kulturo raje vprašati po logiki in namenu dejanj akterjev kot pa po tem, katere sfere vsakdanjega 1 Povzeto po Apfelthaler (1999, 30). 2 Povzeto po Apfelthaler (1999, 30). 3 Povzeto po Mumel (1999, 131). 4 neodvisne od človeške rase

10 življenja ekonomija in kultura prežemata. Če npr. nekdo svetuje z namenom, da bi zaslužil, potem je to dejanje brez dvoma ekonomično (koristno za akterja), in tudi kulturno, saj ima storitev nek pomen, smisel. Zato je napačno sklepati na zgolj zunanji 5 odnos med ekonomijo in kulturo; na ekonomske aktivnosti je imela kultura vselej vpliv. Kljub še tako tesnim povezavam med obema pa ekonomska in kulturna logika ostajata različni ter se zavzemata vsaka za svoje stališče. 2.2.1 Max Weber in ekonomska sociologija Ekonomijo in sociologijo ter njun odnos preučuje več znanstvenih ved: ekonomska sociologija, socialna ekonomija in sociologija gospodarstva (Smelser in Swedberg 1994, 3). Weber je eden od utemeljiteljev ekonomske sociologije, zato si podrobneje oglejmo njegov prispevek. Rodil se je v Nemčiji (1864 1920), kjer je preživel večino svoje akademske kariere. Poleg sociologije se je ukvarjal še z ekonomijo, pravom, filozofijo in primerjalno zgodovino. Večina njegovih del je zadevala razvoj modernega kapitalizma in načine, po katerih se je moderna družba razlikovala od starejših oblik družbene organiziranosti. Weber je z vrsto empiričnih študij izpostavil osnovne značilnosti modernih industrijskih družb ter prepoznal bistvena sociološka vprašanja, ki še danes igrajo osrednjo vlogo razprav. V nasprotju z drugimi sociologi tistega časa je bil prepričan, da bi se sociologija morala osrediniti na družbeno delovanje 6 namesto na strukture (npr. nadstavbo Karla Marxa). Trdil je, da so zamisli, motivacija, vrednote in prepričanja ljudi zmožni izvesti spremembo, transformacijo v družbi. Ni verjel v domnevo (kot Durkheim in Marx), da lahko strukture obstajajo na zunaj oz. neodvisno od posameznikov, ampak je zagovarjal tezo, da lahko posamezniki ravnajo na podlagi svobodne volje in tako oblikujejo prihodnost. Zato je naloga sociologije, da razume smisel teh svobodnih ravnanj (Giddens 2001, 13). Pomemben člen Webrovega sociološkega vidika je bila njegova ideja o idealnih tipih. Idealni tipi so konceptualni oz. analitični modeli, ki jih lahko uporabimo za boljše razumevanje sveta. V resničnem svetu sicer zelo redko obstajajo, če sploh, pogosto so prisotne samo določene lastnosti idealnega tipa. Ti domnevni ustroji so lahko zelo koristni, ker je možno vsak položaj v resničnem svetu primerjati s popolnim (idealnim) tipom. Popolni tipi na ta način služijo kot nespremenljiva sklicevalna točka 7 (ibid, 14). Gledano z njegovega stališča so pojav sodobne družbe spremljale zamenjave v vzorcih družbenega delovanja. Menil je, da so se ljudje odmikali od tradicionalnih prepričanj, temelječih na vraževerju, religiji, običajih in navadah. Namesto tega so posamezniki preračunavali svoje koristi, pri tem pa upoštevali učinkovitost in posledice v prihodnosti. V industrijski družbi je bilo malo prostora za čustvovanje, prav tako niso delali nekaterih stvari, ker bi bile same sebi namen. Weber skupno opiše razvoj znanosti, sodobne tehnologije in birokracijo kot racionalizacijo, kar naj bi pomenilo organiziranost družbenega in ekonomskega življenja na podlagi učinkovitosti in tehničnega znanja. Weber je štel industrijsko revolucijo in vzpon kapitalizma za težnjo k racionalizaciji. Tako 5 Angl. external. 6 Angl. social action. 7 Angl. reference point.

11 je zanikal Marxovo tezo, po kateri bi naj bil kapitalizem posledica razrednega boja, ampak je menil, da je kapitalizem vzniknil zaradi znanosti in birokracije v velikih podjetjih. Po njegovem mnenju se je Zahod od drugih civilizacij najbolj razlikoval ravno po znanstveni razvitosti. Birokracija, eden najbolj učinkovitih načinov organiziranja velikih podjetij, se širi z gospodarsko in politično rastjo. Z besedo odčaranje je Weber opisal način, kako je znanstveni način razmišljanja odrinil čustvene težnje preteklosti. Zato tudi morda ni bil povsem optimističen glede rezultata racionalizacije. Bal se je namreč, da bo sodobna družba kot sistem strla človeški duh, medtem ko bo poskušala uravnavati vsa področja družbenega življenja. Posebno težko je sprejel možnost, da bi birokracija s svojimi nehumanimi učinki zadušila usodo demokracije (ibidem, 15). Weber je opravljal podrobne raziskave hinduizma, budizma, taoizma in starodavnega judaizma. V delu Protestantska etika in duh kapitalizma (1904) pa je opisoval vpliv krščanstva na zgodovino Zahoda. V omenjenem delu zagovarja tezo, da religija ni nujno konzervativna sila, ampak so religiozno navdihnjena gibanja pogosto povzročila dramatična družbena preoblikovanja. Tako navaja, da je bil protestantizem, še posebno pa puritanizem, izvor kapitalističnega pogleda na življenje na Zahodu. Zgodnji podjetniki so bili zvečine kalvinisti. Njihova težnja po uspehu, ki je služila kot odskočna deska zahodnemu ekonomskemu razvoju, se je razvila iz želje služiti Bogu. Materialni uspeh je bil za njih znak božje naklonjenosti (prav tam, 538). Protestantska etika in duh kapitalizma je torej temeljno delo ekonomske sociologije, saj v njem Weber opisuje vpliv socioloških dejavnikov na ekonomsko delovanje akterjev skozi posvetno askezo. 8 Ekonomska sociologija je ožja veja preučevanja, saj spada v kontekst socialne ekonomije. 9 Jedro preučevanja ekonomske sociologije naj bi bilo usmerjeno k tistim ekonomskim dejanjem, ki so orientirana k vedenju drugih in ne k običajnim ekonomskim dejanjem, kot se nahajajo v ekonomski teoriji. V širšem pogledu je Weber z ekonomsko sociologijo hotel združiti interesni tip analize s socialnim tipom (Swedberg 1999, 271). V primerjavi z zahodnimi kulturami so vzhodne religije predstavljale nepremostljive ovire za nastanek kapitalizma. To še ne pomeni, da so bile nazadnjaške, temveč so temeljile na drugačnih vrednotah. Medtem ko so se zahodne kulture zavestno spopadale z materialnim svetom, iz česar je nenamerno sledil uspeh, so se vzhodne odmikale v duhovni svet, s čimer so zavirale svoj materialni napredek (npr. Hindujci), še navaja Giddens (2001, 539). 2.2.2 Emile Durkheim Emile Durkheim (1858 1917) se je zavzemal, da bi družbene pojave preučevali kot stvari, 8 Askeza pomeni načelno strogo odrekanje užitkom, ugodnostim. 9 Weber uporablja termin»socialna ekonomija«sinonimno z ekonomsko znanostjo, k njej pa spadajo teoretična ekonomija, ekonomska zgodovina in ekonomska sociologija. Pojem»socialna ekonomija«so v tistem času (konec 19. st.) uporabljali kot alternativo politični ekonomiji, ekonomiji itn. Socialna ekonomija se loteva dokaj širokega področja: ekonomskih pojavov, ekonomsko relevantnih pojavov ter ekonomsko pogojenih pojavov. Zato je potrebnih več ved, da lahko takšne pojave preučujejo, še posebno pa že zgoraj naštete teoretična ekonomija, ekonomska zgodovina in ekonomska sociologija (Swedberg 1999, 282).

12 podobno kot v naravoslovnih dejavnostih. Njegova dela so pokrivala široko tematsko področje. Tri glavne teme, katerih se je lotil, so zadevale pomembnost sociologije kot empirične znanosti; vzpon posameznika in oblikovanje novega družbenega reda ter izvor in značilnosti moralne avtoritete v družbi (Giddens 2001, 9). Po Durkheimu bi morala sociologija namesto posameznikov raziskovati družbene pojave oz. vidike družbenega življenja, ki vplivajo in oblikujejo naša dejanja in nas kot posameznike, in tudi stanje gospodarstva ali vpliv religije. Družbeni pojavi so načini delovanja, mišljenja ali čustvovanja (občutenja) in so od posameznikov neodvisni, saj se pojavljajo zunaj njihovih življenj in zaznave. Družbenim pojavom lahko pripišemo prisilno moč nad posamezniki, česar pa se ljudje vedno ne zavedajo. In sicer zato, ker se ljudje svobodno podredijo tem pojavom in so pri tem prepričani, da delujejo po svoji izbiri. Pravzaprav ljudje pogosto sledijo vzorcem, ki so skupni njihovi družbi. Družbeni pojavi niso neposredno vidni ali otipljivi, temveč se manifestirajo v zakonih, religioznih besedilih oz. drugih pisanih pravilih (prav tam, 9). Durkheim se je posebej posvečal moralni in družbeni solidarnosti, torej nečemu, kar drži družbo skupaj in preprečuje, da bi zdrsnila v nered. Solidarnost obstaja, ko so posamezniki uspešno vpeti v družbene skupine, red pa je vzpostavljen preko skupnih vrednot in običajev. Durkheim je razlikoval med dvema tipoma solidarnosti: mehansko in organsko. Tradicionalne kulture z nizko stopnjo delitve dela imajo značilnost mehanske solidarnosti. Ker je večina članov družbe vpletenih v podobne poklice, si delijo skupne izkušnje in prepričanja. Moč teh skupnih prepričanj je zaviralna skupnost hitro kaznuje vsakogar, ki se odloči živeti drugače. Zato je bolj malo možnosti, da bi posamezniki izražali drugačna mnenja. Napredek industrializacije in urbanizacije je vodil v vse večjo delitev dela, ki je povzročila zlom te vrste solidarnosti. Specializacija nalog in povečanje družbene diferenciacije sta vodila do nekega novega reda, ki je vseboval organsko solidarnost, ugotavlja Durkheim. Obstoj družb z organsko solidarnostjo je možen z medsebojno ekonomsko odvisnostjo ljudi ter z zavedanjem pomembnosti prispevkov drug drugega. Z vse hitrejšo delitvijo dela ljudje postajajo vse bolj odvisni drug od drugega, ker vsak potrebuje neke dobrine in storitve, ki so jih zmožni priskrbeti drugi. Odnosi ekonomske recipročnosti in vzajemne odvisnosti tako zamenjajo skupna prepričanja z izgradnjo družbenega sporazuma (ibidem, 10). V modernem svetu prihaja do hitrih in intenzivnih sprememb, ki imajo lahko razdiralne posledice na tradicionalne načine življenja, moralo, religiozna prepričanja in vsakodnevne vzorce, ne da bi ob tem ponudile neke nove vrednote. Takšne pogoje Durkheim imenuje anomija, kar naj bi pomenilo občutek brezciljnosti in obupa, povzročen z modernim družbenim življenjem. Tradicionalna moralna merila in standardi, ki jih je zagotavljala religija, so sedaj z modernim družbenim razvojem močno prekršeni, kar posameznikom jemlje voljo do življenja v njihovem vsakdanu (ibid, 10). Podobno, kot je za racionalizacijo trdil Weber, je bil Durkheim prepričan, da naj bi ravno razširjena delitev dela oz. naraščajoča funkcionalna diferenciacija omogočila napredek industrijske družbe (Smelser 1988, 741).

13 2.2.3 Geert Hofstede Geert Hofstede 10 opredeljuje kulturo kot miselno programsko opremo. Ljudje se skozi življenje namreč učijo vzorcev mišljenja, čustvovanja in potencialnega delovanja. Največ teh vzorcev pridobi človek v zgodnjem otroštvu, ker je takrat za učenje in usvajanje najbolj dovzeten. Ko se ti določeni vzorci mišljenja, čustvovanja in delovanja ustoličijo v spominu, se jih mora najprej človek»odučiti«, preden se nauči novih, kar pa je vsekakor težje, kot se jih učiti prvič. Analogno s programiranimi računalniki Hofstede (1991, 4) poimenuje take vzorce miselni programi oz. umska programska oprema. Obnašanje človeka pa je samo delno vnaprej določeno z njegovimi miselnimi programi: le-ta ima namreč možnost razlikovati se od njih na nove, ustvarjalne, uničevalne ali nepričakovane načine. Izgradnja miselnih programov oz. osebne kulture je odvisna od okolja, v katerem se človek nahaja, in od njegovih življenjskih izkušenj, zato ima vsak drugačno osebno kulturo glede na okolje, v katerem se nahaja. Kultura je nekaj, česar se učimo, ko odraščamo, in je ne podedujemo (Hofstede 1991, 5). Podedujemo le človeško naravo (npr. karakter, nagon po samoohranitvi ipd.), ki je osnova (operacijski sistem) za nadgradnjo osebnosti posameznika. Slednja je nabor programov uma, ki je unikaten za vsakega človeku, delno je podedovan, deloma priučen. Kultura kot kolektivna programiranost vpliva na priučeni del osebnosti človeka, postane del njegove osebne kulture. Osebnost posameznika pa se oblikuje tudi z doživetji specifičnih osebnih izkušenj. 10 Geert Hofstede (1928) je doktoriral na Univerzi v Groningenu. Predava na raznih univerzah, je dobitnik mnogih priznanj in nagrad, predvsem pa je avtor priznanih in najpomembnejših knjig s področja medkulturnih razlik: Culture's Consequences: International Differences in Work-Related Values (1980), Cultures and Organizations: Software of the Mind (1997), Masculinity and Femininity: The Taboo Dimension of National Cultures (1998) (povzeto po Hofstede 2002).

14 SLIKA 1: TRI RAVNI EDINSTVENOSTI ČLOVEKOVEGA MISELNEGA PROGRAMIRANJA PO HOFSTEDEJU značilna za posameznika OSEBNOST podedovana in naučena značilna za skupino ali kategorijo KULTURA naučena univerzalna ČLOVEŠKA NARAVA podedovana Vir: Hofstede (1991, 6). Kulturne razlike se kažejo na različne načine. Lahko jih opišemo tudi z naslednjimi pojmi: simboli, junaki, običaji in vrednote. Na sliki 2 so prikazani kot sloji čebule, kjer se vidi, da simboli predstavljajo vrhnje, vrednote pa najgloblje manifestacije kulture. SLIKA 2: ČEBULNI DIAGRAM MANIFESTACIJE KULTURE NA RAZLIČNIH RAVNEH simboli junaki običaji vrednote praksa Vir: Hofstede (1991, 9). Simboli so besede, geste, slike ali predmeti, ki imajo določen pomen, katerega pa prepoznajo le tisti, ki imajo enako kulturo. Sem spadajo določene besede nekega jezika ali

15 žargona, obleke, pričeske, blagovne znamke, zastave ter statusni simboli. Simboli se v čebulnem diagramu nahajajo v vrhnjem sloju, ker hitro izginjajo ter nastajajo novi, ravno tako, kot se hitro»kopirajo«(posnemajo) iz ene kulture v drugo. Junaki so osebe, žive ali mrtve, resnične ali izmišljene, ki imajo glede na kulturo visoko cenjene lastnosti, tako da služijo za zgled drugim. Običaji (rituali) so združene aktivnosti, da bi z njimi dosegli določene cilje. Štejejo jih kot nujno potrebne, vendar so skoraj vedno odvečni, zato so sami sebi namen. To so načini pozdravljanja oz. izkazovanja pozornosti do drugih, družbene in religiozne ceremonije ipd. Poslovni in politični sestanki pogosto vključujejo takšne običaje, da bi dobili voditelji priložnost uveljavitve. Na sliki 2 so simboli, junaki in običaji zajeti pod skupnim pojmom praksa. To pomeni, da so vidni zunanjemu opazovalcu, njihov kulturni pomen je skrit, akterji pa ga dojemajo na način, na katerega si razlagajo prakso (Hofstede 1991, 8). Jedro kulture sestavljajo vrednote. Vrednote so splošne težnje dajanja prednosti določenim stanjem situacije. Vrednote so usmerjena čustva, vse imajo svojo pozitivno in negativno stran. Pri vrednotah gre za odločanje o (prav tam, 8): zlu proti dobremu umazanem proti čistemu grdem proti lepemu nenaravnem proti naravnemu nenormalnem proti normalnemu nelogičnem proti logičnemu iracionalnem proti racionalnemu 2.2.4 Fons Trompenaars 11 Trompenaars 12 je mnenja, da smo priča smiselni in produktivni komunikaciji šele takrat, ko obe strani v komunikaciji obdelujeta prejete informacije na enak način. Obe strani morata torej komunicirati v enakem kontekstu, pa naj gre za tujca in domačina ali pa za poslovni sestanek. Vzajemna odvisnost je pomembna, saj obe strani tvorita povezan sistem pomenov, ki si jih delita med komunikacijo. Pogoj za smiselno interakcijo pri poslovanju in upravljanju so enaka pričakovanja obeh strani. Naša pričakovanja, sklepa Trompenaars, so odvisna glede na to, od kod prihajamo in kakšne pomene dajemo svojim doživetjem. Ko doživljamo stvari, se srečujemo z določenimi simboli, ki jim pripisujemo pomene. Na podlagi teh pripisanih pomenov si nato oblikujemo pričakovanja. Če se srečamo z nekom, ki ima enaka pričakovanja kot mi, lahko rečemo, da stvarem pripisujemo vzajemne pomene. 11 Povzeto po Trompenaars in Hampden-Turner (2000, 8 23). 12 Fons Trompenaars je vodja skupine Trompenaars Hampden Turner Intercultural Management Group, ki je podružnica mednarodne mreže KPMG in vodilna svetovalna ter izobraževalna ustanova za mednarodni menedžment.

16 Trompenaars deli kulturo na tri sloje, ki jih lahko prikažemo s čebulnim diagramom na sliki 3. Zunanji in najbolj očiten sloj predstavljajo npr. jezik, hrana, zgradbe, spomeniki, agrikultura, kapelice, tržnice, moda in umetnost. To so stvari, ki jih prve zagledamo, ko se srečamo z neko kulturo, in so hkrati simboli globljih slojev kulture, nam nevidnih. Večina predsodkov nastane zaradi tega zunanjega sloja, ker opazovalec najlažje sklepa na podlagi tistega, kar vidi. Srednji sloj kulture predstavljajo norme in vrednote. Norme so skupno zavedanje o tem, kaj je»prav«in kaj»narobe«. Norme družba razvije na dva načina: v pisni obliki zakonov ali v obliki neformalnega družbenega nadzora. Vrednote pa so povezane z idealnimi predstavami družbe in definirajo, kaj je»dobro«in kaj»slabo«. Kultura je stabilna, ko norme odsevajo vrednote neke skupine. Norme nam zavestno ali podzavestno dajo občutek, kako bi morali ravnati oz. se obnašati v določeni situaciji. Vrednote pa nam dajejo smernice, k čemu bi morali stremeti oz. kakšen način obnašanja bi si morali želeti v neki situaciji. Vrednota deluje kot kriterij pri izbiranju alternativ. Le tiste norme in vrednote, ki si jih člani neke skupine delijo med seboj in jim pripisujejo enak pomen, pripomorejo k stabilni kulturni tradiciji te skupine. Notranji sloj (sredica) se nanaša na osnovne domneve človeškega obstoja. Osnovne domneve so za vsakega človeka samoumevne in zato o njih ne razmišlja, ko se ravna po njih (npr. problem preživetja). Pri ljudeh naletimo na osnovno domnevo, ko nam naše vprašanje o le-tej dela preglavico. Ker je v njihovi kulturi osnovna domneva samoumevna in več kot očitna, jim lahko naše vprašanje o njej povzroči občutek nelagodja. Osnovne domneve se razlikujejo glede na geografski položaj skupine. Vsaka skupina je razvila neko celoto teh domnev in na njih temelječih odzivov, da bi preživela v danem okolju.

17 SLIKA 3: MODEL KULTURE IZ TREH SLOJEV ročni izdelki in proizvodi norme in vrednote osnovne domneve - implicitno - eksplicitno Vir: Trompenaars in Hampden - Turner (2000, 22). Ljudje različnih kultur se srečujejo z enakimi problemi. Vendar pa se kulture razlikujejo po načinih reševanja teh problemov. Probleme lahko razdelimo glede na njihov izvor na tri skupine: tiste, ki nastanejo ob naših odnosih z drugimi ljudmi; tiste, ki se pojavijo s pretekom časa, in tiste, ki se nanašajo na okolje. Glede na načine, kako različne kulture rešujejo te univerzalne probleme, lahko določimo sedem dimenzij kulture, od katerih prvih pet izhaja iz prve kategorije. 1) Univerzalizem proti partikularizmu. Po univerzalističnem pristopu je tisto, kar je dobro in pravilno, ustrezno za vse člane kulture, v vsaki situaciji. Ljudje v takšni kulturi raje dajejo prednost splošno uveljavljenim normam in pravilom, ki veljajo za vse enako. Nasprotno v partikularistični kulturi ni vedno ena pot prava, ljudje raje dajejo prednost vsakokratnim prijateljskim odnosom kot pa splošno veljavnim pravilom. Človeški odnosi imajo v takšni kulturi posebno mesto in ljudje se čutijo dolžne spoštovati jih pred bolj abstraktnimi družbenimi dogovori. 2) Individualizem proti kolektivizmu. Pri tej dimenziji gre za vprašanje, kako ljudje dojemajo same sebe. Ali se počutijo kot posamezniki ali bolj kot del skupine. To vprašanje je pomembno za državne institucije, in tudi za večja podjetja, saj na ta način ugotovijo, kako je najbolje ravnati z zaposlenimi ali jih npr. nagrajevati kot skupino ali kot posameznike. 3) Nevtralne proti čustvenim kulturam. V nevtralnih kulturah prevladujejo objektivni in nepristranski odnosi. V takšnih odnosih je prednost korist in doseganje ciljev brez vmešavanja čustev. Domneva se, da bi morali posnemati delovanje strojev, da bi iz odnosa čim več iztržili. Takšen način delovanja je značilen za geografsko bolj severne

18 dežele. V južnih deželah pa so čustva oz. manifestiranje le-teh z različnimi gestami, izbruhi in drugimi načini obnašanja del vsakdana. 4) Specifične proti razpršenim kulturam. Razpršenim odnosom v neki kulturi se ljudje popolnoma posvetijo s svojim časom in mišljenjem. V tak odnos investirajo vse, kar je v njihovi moči. Specifičen odnos pomeni ravnati se samo po pravilih npr. poslovnega sestanka in ne zapravljati več časa, kot je potrebno. 5) Dosežek proti pripisu. V kulturah, kjer se bolj ceni dosežek, ljudje sodijo drug drugega po tem, kaj je kdo v življenju dosegel. Pripis pa pomeni, da v takšni kulturi bolj cenijo, kakšna poznanstva ima nekdo, kje je študiral, kdo so njegovi predniki, katerega spola in starosti je ipd. Družbe lahko še ločimo po tem, kako gledajo na čas ter kakšen odnos imajo do okolja. Nekatere družbe (npr. ameriška, švedska in danska) zaznavajo čas kot ravno črto oz. kot zaporedje različnih dogodkov. Za njih je bolj pomembna sedanjost in načrti za prihodnost kot pa pretekli dosežki. Ko se npr. začnejo ukvarjati z določenim projektom, gledajo nanj kot na čisti začetek brez upoštevanja preteklih dogodkov. Druge družbe (npr. francoska) pa gledajo na čas kot na krog, ki se ponavlja. Ta krog predstavlja preteklost, sedanjost in prihodnje možnosti za delovanje. Pretekli uspehi so močno vpeti v vsakdan, tudi bolj spoštovani in upoštevani od načrtov za prihodnost. Tako dojemanje časa ima seveda drugačen vpliv na strateško načrtovanje, investiranje in na odločitev razvijati domači talent ali kupiti zunanji vir znanja (outsourcing). Zahodne kulture se od vzhodnih močno razlikujejo po tem, kako gledajo na okolje. Zahodne imajo aktiven odnos do okolja, medtem ko imajo vzhodne pasivnega. Aktiven odnos pomeni, da se čutijo člani družbe močnejši od okolja in se želijo pred motnjami okolja zaščititi. Pri pasivnem odnosu pa je ravno obratno: na okolje gledajo kot na nekaj mogočnejšega od njih samih in se mu želijo prilagoditi, da ne bi škodili drugim v okolju. 2.3 Opredelitev politične kulture 2.3.1 Gabriel Almond in Sidney Verba Izraz politična kultura se pojavi v poznih petdesetih letih ali na začetku šestdesetih let v sodobni empirični politični znanosti in je predvsem povezan z ameriškim znanstvenikom Gabrielom Almondom. Almond v svojem delu The Civic Culture (1963) skupaj s soavtorico Verbo definira politično kulturo kot posebne politične orientacije oz. vedenja v zvezi s političnim sistemom in njegovimi mnogoterimi deli ter vedenja v zvezi s človekovo vlogo v tem sistemu. Politično kulturo naroda pa opredeljuje kot posebno razporeditev vzorcev orientacije k političnim objektom (politični sistem, politični akterji) med člani naroda (Bove 2002, 2).

19 Almond in Verba razlikujeta med tremi političnimi orientacijami (Almond 2004, 6): kognitivno oz. spoznavno, afektivno oz. čustveno in evalvacijsko oz. ocenjevalno. Na spoznavni ravni se posameznik seznani z dejstvi političnih dejanj. Na čustveni ravni se glede na ta dejanja oz. osebe, ki povzročajo politična dejanja, čustveno odzove. Na evalvacijski ravni pa združi prejšnji dve ravni tako, da na podlagi dejstev spoznavne ravni in čustvenega odziva druge ravni presodi oz. oceni politično dogajanje oz. politične akterje, ki to dogajanje povzročajo. Glede na posameznikovo vpletenost ločimo tri tipe politične kulture (prav tam, 5): 1) Omejeni tip. Pri tem tipu so ljudje malo povezani s politično kulturo in še to le na lokalni ravni. Prevladuje tudi omejeno politično znanje. Ljudje nimajo želja se politično udejstvovati niti niso za to sposobni. Institucije na tej ravni niso strogo ločene na politično, ekonomsko in socialno kategorijo. Zaradi nezainteresiranosti za politiko se demokratičen sistem težko razvije. 2) Subjektivni tip. Ljudje se na tej ravni zavedajo političnega sveta, vendar se do njega obnašajo še dokaj pasivno. Obenem jim je neprijetno govoriti o politiki. Čeprav na trenutni politični sistem niso ravni ponosni, pa zgledno upoštevajo vse zakone in pravila, ampak še vedno nič ne storijo za njihovo spremembo. Če demokracija na tej stopnji obstaja, jo je težko vzdrževati. 3) Sodelujoči tip. Na tej stopnji obstaja visoka politična zavest. Ljudje imajo dovolj znanja in izkušenj, da lahko učinkovito vplivajo na politične usmeritve. Tisti, ki se udeležujejo v politiki, si zelo prizadevajo z mobiliziranjem drugih, tj. ozaveščanjem in preprečevanjem kršitev človekovih pravic. Vsa dejanja počnejo z navdušenjem, zanosom; to pa omogoča demokraciji, da se lahko hitro razvije. 2.4 Opredelitev ekonomske kulture V današnjem času smo priča modernizaciji in demokratizaciji manj razvitih držav. S tema procesoma pa je nujno povezana gospodarska razvitost države. Gospodarska razvitost in stabilnost države je namreč nujen pogoj za učinkovito delovanje političnih institucij v mednarodni areni. Politična moč neke države je torej odvisna od njene gospodarske moči. Zato je za manj razvite države še toliko bolj pomembno, da pred izgradnjo želenega političnega sistema okrepijo svoj gospodarski položaj, ki bo služil kot potrebna podlaga. Vsaka država se od druge razlikuje med drugim tudi po svoji splošni kulturi. Če pa pogledamo nekatere značilne skupine, npr. anglosaksonske, vzhodnoevropske, severnoevropske, katoliške (v Evropi), latinskoameriške itn., opazimo kulturne podobnosti tudi znotraj teh skupin. Podobno lahko trdimo za ekonomsko kulturo posameznih držav ali pa držav znotraj npr. že omenjenih skupin. Ekonomska kultura posameznih držav se razlikuje, ko pa jih razvrstimo v skupine s podobnimi ekonomskimi vrednotami, opazimo

20 podobnost ekonomske kulture držav v posamezni skupini. Nedvomno drži, da moramo ekonomsko kulturo preučevati v okviru širšega koncepta politične kulture, le-to pa v okviru še širšega koncepta splošne kulture, saj ekonomske institucije niso izolirane, ampak obstajajo v kontekstu družbenih in političnih struktur, kulturnih vzorcev in zavednih struktur (vrednote, ideje, sistemi verovanja). Ekonomska kultura zato vsebuje številne medsebojno povezane elemente, ki se v celoti izražajo v vsakdanjem življenju (Berger 1986, 7 8 in 24 26). Za Bergerja pa je nadalje pomembno vprašanje, kako so ti elementi med seboj povezani. Ekonomska kultura torej nujno izhaja iz posameznikove splošne kulture, če pa je ta posameznik tudi politično opredeljen ali aktiven, sestavljajo njegovo ekonomsko kulturo tudi politični elementi. Slednje si lahko razlagamo s tem, da bo posameznik v določeni situaciji, ko bo moral ravnati v vlogi ekonomskega akterja in v skladu s svojo ekonomsko kulturo, s svojim ravnanjem posredno razkril tudi svoje politične preference. Ekonomska kultura posameznika tako vsebuje: elemente splošne kulture (vrednote, prepričanja, način obnašanja, življenjski stil ipd.) elemente politične kulture (orientacija in tip sodelovanja) elemente ekonomskega obnašanja (odnos do vzdrževanja materialne blaginje posameznika ter občutek odgovornosti za pozitiven prispevek družbi). Vsi našteti elementi pa ekonomskemu akterju ne pomagajo, če jih le-ta ne uporabi pri svojem delovanju. Zato lahko opredelimo ekonomsko kulturo kot vse tiste elemente, ki jih ekonomski akter potrebuje pri svojih dejavnostih.

21 3 VPLIV EKONOMSKE KULTURE NA EKONOMSKO USPEŠNOST DRŽAV 3.1 Empirične študije 3.1.1 Ronald Inglehart ter svetovna in evropska raziskava vrednot Svetovna raziskava vrednot (World Values Survey oz. WVS) je raziskava sociokulturnih in političnih sprememb po svetu. Zajema pregled vrednot in prepričanj v 65 državah, kar predstavlja 80 % svetovnega prebivalstva. Svetovna raziskava vrednot temelji na evropski raziskavi vrednot 13 (European Values Survey oz. EVS), ki je bila prvič izvedena leta 1981, drugi val raziskav je sledil v letih 1990 1991, tretji v letih 1995 1996 in četrti v letih 1999 2001 (ISR 1999). Izsledke WVS je Ronald Inglehart 14 uporabil tudi v svojem delu Modernization and Postmodernization: Cultural, Economic and Political Change in 43 Societies. V omenjenem delu Inglehart ugotavlja povezavo med kulturo, gospodarstvom in politiko s pojavom modernizacije. Kot vir podatkov jemlje rezultate raziskave WVS iz let 1990 in 1991, ki zajema 43 svetovnih držav. Modernizacijo opisuje kot proces, ki vključuje industrializacijo, poklicno specializacijo, birokratizacijo, centralizacijo, dvig izobrazbene ravni ter pojav prepričanj in vrednot, ki so v korist visoki gospodarski rasti. Ugotavlja pa še, da prihaja v razvitih industrijskih državah še do enega sindroma kulturnih in institucionalnih sprememb, pri katerem gospodarska rast ni več v središču pozornosti, narašča pa zanimanje za kakovost življenja in potreba po demokratičnih političnih institucijah (Inglehart 1997, 67). Inglehart (1997, 69) v zvezi z modernizacijo in postmodernizacijo oblikuje dve temeljni domnevi: 1. Različni kulturni elementi težijo k skupni povezavi v skladnih vzorcih. Na primer družbe z velikim poudarkom na religiji oblikujejo tudi velike družine (oz. razvijejo spoštovanje do avtoritete ali pa imajo katere druge značilnosti). 2. Skladni kulturni vzorci obstajajo in so povezani z gospodarskim in tehnološkim razvojem. Za primer lahko navedemo pojav sekularizacije 15 ob industrializaciji držav Zahoda. Z analizo podatkov WVS Inglehart ugotavlja pravilnost teh domnev ter testira tezo, da gospodarski razvoj vodi do specifičnih sprememb prepričanj in vrednotnih sistemov ljudi, ki navsezadnje povratno vplivajo na gospodarske in politične sisteme teh družb. 13 Evropska raziskava vrednot je bila prvič izvedena leta 1981, zajemala pa je deset zahodnoevropskih držav: Belgijo, Dansko, Francijo, Veliko Britanijo, Nemčijo, Irsko, Italijo, Nizozemsko, Norveško in Španijo. Vodila sta jo Jan Kerkhofs in Ruud de Moore. 14 Ronald Inglehart je trenutno zaposlen na Univerzi v Michiganu na Institutu za družbene raziskave. V letih 1963 1964 je bil Fulbrightov štipendist na Univerzi Leiden na Nizozemskem, med letoma 1970 in 1990 pa je bil raziskovalec pri študijah Eurobarometra. V svoji akademski karieri je bil kot gostujoči profesor na različnih univerzah v Italiji, Nemčiji, na Nizozemskem in Kitajskem. Inglehart je avtor knjig The Silent Revolution: Changing Values and Political Styles among Western Publics (1977), Culture Shift in Advanced Industrial Society (1990), Modernization and Postmodernization: Cultural, Economic and Political Change in 43 Societies (1997) in soavtor mnogih knjig in člankov (povzeto po University of Michigan 2000). 15 Izguba verskega ali cerkvenega značaja.

22 Modernizacija: premik od religiozne k državni avtoriteti Sekularizacija je neločljivo povezana z modernizacijo, kljub trditvam, da smo priča hitremu širjenju fundamentalizma 16 po vsem svetu. Prihaja namreč do dveh pojavov (Inglehart 1997, 72): 1. V razvitih industrijskih družbah Severne Amerike, Zahodne Evrope in Vzhodne Azije prihaja do zatona tradicionalnih religioznih oblik. V zadnjih štiridesetih letih se zmanjšuje prisotnost v cerkvi, večjo tolerantnost pa izkazujejo ljudje do ločitve, splava, samomorilnosti, samohranilnosti in homoseksualnosti. 2. Na drugi strani pa se število privržencev islamskega fundamentalizma povečuje. Ampak islamski fundamentalizem se širi v državah, kjer ni prišlo do modernizacije; čeprav so nekatere od teh držav bogate, ni to posledica industrializacije, poklicne specializacije, dviga izobrazbene ravni ipd., ampak visokih prihodkov od prodaje nafte. Prodaja nafte državam, ki so šle skozi modernizacijo, je islamskim državam omogočila, da so obogatele in prišle do izdelkov moderniziranih držav: avtomobilov, klimatskih naprav, modernega zdravljenja in, kar je najpomembneje, modernih orožij, kar jim omogoča preživetje fundamentalizma ter jih uvršča v vrh tehnološko razvitih držav. Modernizacija vključuje poleg premika od kulturne tradicije (temelječe na religioznih normah), za katero je značilen status pripisa in razdeljevanje bogastva k vrednotam dosežka in akumulacije, še dva spremljajoča pojava. In sicer sekularizacijo in birokratizacijo (ibid, 73). 1) Za Webra je bil začetek znanstvenega pogleda na svet ključen, saj je vodil do zatona verskih elementov. S širjenjem znanosti oz. zatonom religioznih orientacij (sekularizacije) pa med ljudmi nujno prihaja do potrebe po ekonomski varnosti. To se dogaja v bogatejših državah, ki so že industrializirane, v revnejše dežele pa se znanstveni pogled hitro širi, vendar se tam še oklepajo verskih prepričanj, dokler v polni moči ne nastopi industrializacija. Če strnemo: z nastopom znanstvenega pogleda pride v revnejših državah do industrializacije, s čimer se poveča blaginja. Kot spremljajoči dejavnik nastopi potreba po ekonomski varnosti, ki jo je prej nadomeščal verski fanatizem. Obraten proces od varnosti nazaj k veri skorajda ni možen, vendar do njega lahko pride, če nastopi gospodarska kriza in ljudje izgubijo zaupanje v znanost. Iz tega sledi, da srečamo verski fanatizem v mnogih državah, kjer je industrializacija komaj na začetku, ter fundamentalistična gibanja ob gospodarskih krizah. 2) Birokratizacija je posledica sekularizacije, pomeni pa nastanek racionalno usmerjenih organizacij, ki z upoštevanjem določenih pravil učinkovito izpolnjujejo zastavljene cilje. Pogoj za nastanek birokracije je bil premik v zaupanju od tradicionalne ter pripisane avtoritete in gospodarstva z nično vsoto (npr. komunizem) k racionalno usmerjenim sistemom, podprtim z znanstvenimi 16 Dobesedna vera v Sveto pismo.

23 metodami, ki dajejo prednost gospodarskim dosežkom. Tu pride do modernizacijskega premika od tradicionalne (običajno religiozne) avtoritete do racionalno-legalne avtoritete, ki se manifestira v ogromni centralizirani birokratski organizaciji in ki daje prednost gospodarski rasti. Postmodernizacijski premik Ko je širitev birokracijsko urejene države dosegla svoje meje, so se začele spremembe v novi smeri. Od industrijske revolucije naprej vse do druge polovice dvajsetega stoletja so se industrijske družbe spoprijemale z modernizacijo. Politični in kulturni sistemi so se iz tradicionalnih religioznih režimov preoblikovali v racionalno-legalne državne sisteme, ki so zagotavljali, da bodo z znanstvenimi metodami poskrbeli za materialno blaginjo državljanov. Šlo je za premik avtoritete od družine in religioznih institucij k političnim institucijam. V zadnjih 25 letih pa je prišlo do spremembe smeri tega premika, čemur lahko rečemo postmodernizacijski premik. Izvor le-tega najdemo v Zahodni Evropi, Severni Ameriki, pozneje pa tudi v Vzhodni Aziji in še pozneje v Jugovzhodni Aziji. Zaradi dosežene materialne blaginje teh držav in posledično izpolnjene potrebe po ekonomski varnosti njenih prebivalcev so se začele kazati spremembe v kulturi, kar je vplivalo tako na gospodarski kot politični sistem teh držav. Ob novi smeri sprememb je prišlo do premika od religije in države k posamezniku z naraščajočo pozornostjo zadovoljevanja individualnih potreb, kot so druženje s prijatelji in izkoriščanje prostega časa. Postmodernizacija zanemarja vsakršno avtoriteto, pa naj bo to religiozna ali pa državna, posveča se neodvisnosti (avtonomiji) posameznika s ciljem povečevati njegovo osebno blaginjo in ugodje (ibid, 75).

24 SLIKA 4: NOVA SMER SPREMEMB OD MODERNIZACIJE K POSTMODERNIZACIJI RACIONALNO-LEGALNA AVTORITETA ekonomska rast motivacija do dosežka postmodernizacija modernizacija postmaterialistične vrednote ZMANJŠEVANJE AVTORITETE povečanje osebne blaginje religiozne in skupne vrednote TRADICIONALNA AVTORITETA stalno državno gospodarstvo Vir: Inglehart (1997, 75). Ena glavnih nalog kulture v tradicionalnih družbah je bila skrb za družbeno preživetje in stabilnost. Delitev dobrin med ljudmi je bila ključna za njihovo preživetje, saj ni bilo socialnih institucij, ki bi poskrbele za šibkejše člane družbe, ravno tako ni bilo podpore za brezposelne, zato je bilo v časih krize preživetje odvisno od ljudi samih in prevzetih navad pomoči drug drugemu. Te norme oz. navade pa skoraj v celoti izginejo v bolj individualističnih družbah. Bistvo modernizacije je gospodarska rast, kar pa dosežemo z industrializacijo oz. sistematično uporabo tehnologije za proizvodnjo otipljivih izdelkov. Za razliko od modernizacije je bistvo postmodernizacije povečevati osebno materialno blaginjo in ugodje, kar je pa odvisno od subjektivnih dejavnikov. Človeško vedenje ni več usmerjeno k iskanju hrane, obleke in zavetja, temveč zasleduje višje cilje kakovosti življenja. Posledično se tudi ekonomsko vedenje posameznika spremeni od skrbi za

25 preživetje k skrbi za povečanje blaginje. Gospodarska rast se še nadaljuje, vendar se manifestira v vse manj proizvedenih otipljivih izdelkih, poudarek narašča na storitvah, ki zvišujejo kakovost življenja (ibid, 77). TABELA 1: DRUŽBENI CILJI IN OSEBNE VREDNOTE V TRADICIONALNI, MODERNI IN POSTMODERNI DRUŽBI Bistvena naloga družbe Tradicionalna Moderna Postmoderna preživetje v stagnirajočem gospodarstvu maksimiranje gospodarske rasti maksimiranje osebne blaginje Osebne vrednote tradicionalno religiozne in družbene norme Avtoritarni sistem tradicionalna avtoriteta motivacija do dosežka racionalno-legalna avtoriteta postmaterialistične in postmodernizacijske vrednote zmanjšanje legalne in religiozne avtoritete Vir: Inglehart (1997, 76). Nove, postmaterialistične vrednote nastanejo zaradi spremembe okolja. Skozi večino zgodovinskega razvoja so ljudje živeli v pomanjkanju, zaradi česar so oblikovali tudi temu ustrezne vrednote (glavna skrb je bila preživetje). Industrializacija je omogočila, da je proizvodnja hrane naraščala hitreje od širjenja prebivalstva. Pomanjkanje ni bil več problem in ljudje so skozi leta zadovoljenost osnovnih potreb (hrana, obleka, zavetje) vzeli za samoumevno. S pojavom modernizacije je tako prišlo do zamenjave vrednot, ki so se sedaj manifestirale v motiviranosti po čim boljšem dosežku na poklicnem področju, maksimiranju gospodarske rasti in priznavanju racionalne državne avtoritete. Kmalu se je zvišala zgornja meja umrljivosti, lakota pa sploh ni več vprašanje. Pojavijo se postmaterialistične vrednote, katerih glavni vzrok je sprememba vrednotnih sistemov od tistih, ki so nastali v okolju pomanjkanja, do tistih, ki nastanejo v okolju blaginje. Vendar so postmaterialistične vrednote le majhen del večjega procesa, ki ga Inglehart označuje s pojmom postmodernizacija (ibid, 78). V obdobju postmodernizacije ljudje izgubijo upanje, da bodo moderna tehnologija, znanost in racionalen način življenja rešili njihove probleme. Ta misel se najdlje razvije v najbolj razvitih državah Zahoda. Kakor je racionalna kultura značilna za zahodne industrijske družbe, je postmodernizacija ravno zavračanje Zahoda. Obenem pa postmodernizacijski vidik zavrača tudi sovjetski model, ki je bil še bolj hierarhično in izkoriščevalsko naravnan kot zahodni. Postmodernizacija se bori proti razčlovečenju (angl. dehumanizing) v industrijskem procesu zahodnih družb, kar pa neizbežno pripelje do zavračanja hierarhično, birokratsko in centralistično urejenega velikega vladnega aparata; tudi v socialističnih družbah, kjer je najbolj radikalen. To pa pripelje do nepričakovanega padca socializma. Državni socializem zato propade, (1) ker ne more več učinkovito delovati v razviti industrijski družbi, čeprav je dobro deloval v dobi modernizacije, in (2) ker ni več

26 sprejemljiv. V postmodernizacijski dobi pride tako do zmanjšane učinkovitosti in sprejemljivosti ogromne, centralizirane birokratske avtoritete, kar privede do padca državnega socializma, hkrati pa se pojavijo nove vrednote: demokratizacija s poudarkom na samostojnosti posameznika (individualni avtonomiji) (ibid, 80). Analiza WVS kaže še na en paradoksalen pojav. Čeprav ljudje s postmaterialističnimi vrednotami (postmaterialisti) živijo v materialnem izobilju, pa se sami nimajo za bogate. V njihovih državah je namreč tehnološki razvoj že na višku, spremlja pa ga visoka gospodarska rast. Postmaterialisti imajo takšne razmere za samoumevne in kmalu pridejo do sklepa, da dodaten napor na gospodarskem področju ne bo povzročil večje blaginje. Zato je logično, da opustijo materialne cilje in se posvetijo nematerialnim, npr. kakovosti življenja, posvečanju prijateljem ipd. (Inglehart 1997, 87). Glede na ekonomsko stanje in nagibanje k določeni avtoriteti lahko 43 držav raziskave WVS razdelimo med štiri dimenzije, kot je to prikazano na sliki 5. Preživetje oz. blaginja sta stanji družbe; tradicionalna avtoriteta oz. sekularno-racionalna avtoriteta pa nakazujeta stališča držav do omenjenih avtoritet. Položaj posamezne države na sliki pa odseva še eno pomembno dejstvo. Ugotovimo namreč lahko, ali se posamezna država nahaja v procesu modernizacije oz. postmodernizacije. Države, ki se nahajajo zgoraj na sredini, trenutno prehajajo skozi fazo modernizacije. Analogno so države, ki se nahajajo na skrajni desni ter hkrati na sredini slike, v fazi postmodernizacije. Obe skupini držav pa spadata med bogate (zgornji desni kot), medtem ko se v spodnjem levem kotu nahajajo revnejše države, podvržene tradicionalni avtoriteti in bitki za preživetje. Na sliki so označeni še grozdi (angl. cluster) držav s skupnimi vrednotami (npr. Vzhodna Evropa, Severna Evropa itn.) ter sprememba njihovega položaja od leta 1981 do 1990. Sprememba položaja neke države na sliki pomeni spremembo vrednot te države v devetih letih.

27 SLIKA 5: PRIMERJAVA DIMENZIJ MODERNIZACIJE IN POSTMODERNIZACIJE V 43 DRŽAVAH MED LETOMA 1981 IN 1990 sekularno-racionalna avtoriteta preživetje blaginja tradicionalna avtoriteta Opombe: poor = revne; rich = bogate; ex-communist = nekdanje komunistične; Eastern Europe = Vzhodna Evropa; Northern Europe = Severna Evropa; Confucian = konfucijske države; Catholic Europe = katoliška Evropa; North America = Severna Amerika; Latin America = Latinska Amerika; Africa = Afrika; South Asia = Južna Azija; English speaking = angleško govoreče; Moscow = Moskva; Czechoslovakia = Češkoslovaška; Belarus = Belorusija; Estonia = Estonija; Slovenia = Slovenija; Russia = Rusija; Bulgaria = Bolgarija; Latvia = Latvija; Hungary = Madžarska; Lithuania = Litva; Romania = Romunija; Poland = Poljska; China = Kitajska; Japan = Japonska; South Korea = Južna Koreja; Turkey = Turčija; India = Indija; East Germany = Vzhodna Nemčija; West Germany = Zahodna Nemčija; Finland = Finska; Sweden = Švedska; Netherlands = Nizozemska; Switzerland = Švica; Iceland = Islandija; Norway = Norveška; Denmark = Danska; Britain = Velika Britanija; France = Francija; Austria = Avstrija; Spain = Španija; Belgium = Belgija; Italy = Italija; Portugal = Portugalska; Mexico = Mehika; Chile = Čile; Brazil = Brazilija; South Africa = Južna Afrika; Nigeria = Nigerija; Canada = Kanada; USA = ZDA; Ireland = Irska Vir: Inglehart (1997, 335). S pomočjo modela rasti je Inglehart ugotovil, da na gospodarsko rast pomembno vpliva skupek vrednot, ki ga imenuje motivacija do dosežka (angl. achievement motivation). S slednjim pojmom označuje vse tiste vrednote, ki omogočajo akumulacijo kapitala in posledično investiranje (npr. varčnost, gospodarno ravnanje s premoženjem). Gospodarski napredek ni bil možen v tradicionalnih družbah, saj je bilo varčevanje in vlaganje in posledično bogatenje zatirano. Podobno kot Weber ugotavlja, da so imele tiste dežele, ki so se osvobodile srednjeveškega krščanskega nazora in sprejele protestantsko etiko, višjo

28 gospodarsko rast, kar je omogočilo razvoj industrijske revolucije. Protestantska etika je dopuščala in nagrajevala motivacijo do dosežka oz. varčevanje, kar je posledično privedlo v nove naložbe. Motivacijo do dosežka bi lahko opredelili tudi kot opravljanje vseh tistih dejanj, ki v ekonomskem smislu prinašajo največjo korist. Vpeljava motivacije do dosežka v model rasti je pokazala, da na gospodarsko rast vplivajo tudi kulturne sestavine (npr. vrednote), zato le-teh nikakor ne gre zanemariti. Iz primerjave njegovega modela, ki vključuje ekonomske in kulturne dejavnike, s tistim, ki upošteva samo ekonomske, je razvidno, da kulturne spremembe vplivajo na višino naložb. Strogo ekonomski model tega ne pokaže: nihanje naložb ni tesno povezano z BNP na prebivalca ali katerimi drugimi čistimi ekonomskimi spremenljivkami. Inglehart je tako prišel do sklepa, da na gospodarsko rast v največji meri vplivajo motivacija do dosežka, naložbe v izobraževanje ter začetna raven bruto družbenega proizvoda (v nadaljevanju BDP). 3.1.2 Model Ronena in Shenkarja 17 Oded Shenkar in Simcha Ronen podajata kritično oceno osmih empiričnih raziskav s področja razvrščanja držav v grozde na podlagi vedenjskih vzorcev. Obravnavane raziskave razvrščajo države v skupine na podlagi dveh predpostavk: da so kulture celote, ki se med seboj razlikujejo, ter da države prevzemajo lastnosti kulture, kar nam omogoča, da lahko kulture ločimo glede na geografski položaj. Države so razvrščene v skupine s podobnimi lastnostmi s pomočjo spremenljivk, pridobljenih v organizacijah oz. podjetjih. Uporabljene spremenljivke zadevajo predvsem splošen odnos do dela zaposlenih v organizaciji in tako razkrivajo njihove delovne vrednote. Študije razvrščanja držav so naslednje: Haire, Ghiselli in Porter (1966); Sirota in Greenwood (1971); Ronen in Kraut (1977); Hofstede (1976); Griffeth, Hom, Denisi in Kirchner (1980); Hofstede (1980); Redding (1976) ter Badawy (1979). Čeprav študiji Reddinga in Badawyja ne razvrščata držav v grozde, sta vključeni v pregled zato, ker raziskujeta države, ki jih druge študije ne vključujejo Redding je preučeval države Jugovzhodne Azije oz. Indonezijo, Malezijo in Južni Vietnam; Badawy pa se je lotil držav Bližnjega vzhoda. Preučevane spremenljivke vseh osmih študij lahko strnemo v naslednje štiri skupine: 1) pomembnost delovnih ciljev 2) pomanjkanje potreb, izpolnitev in zadovoljstvo z delom 3) menedžerske in organizacijske spremenljivke ter 4) vloga dela in medsebojni odnosi. Spremenljivke in raziskovalni pripomočki za vsako študijo so predstavljeni v tabeli 2. 17 Povzeto po Ronen in Shenkar (1985, 435 454).

TABELA 2: UPORABLJENE SPREMENLJIVKE V OSMIH OBRAVNAVANIH ŠTUDIJAH Terenske študije Spremenljivke pomembnost delovnih ciljev Haire, Ghiselli & Porter (1966) 11 postavk, temelječih na spremenjenih kategorijah Maslowa a Sirota & Greenwoo d (1971) 14 delovnih ciljev Hofstede (1976) - Redding (1976) 11 postavk kakor pri Haire in sodelavci (1966) Ronen & Kraut (1977) Badawy (1979) Griffeth, Hom, Denisi & Kirchner (1980) 22 delovnih - - ciljev b Hofstede (1980) različno število postavk glede na študijo c pomanjkanje potreb, izpolnitev in zadovoljstvo z delom menedžerske in organizacijske spremenljivke 11 postavk, temelječih na spremenjenih kategorijah Maslowa 8 postavk, ki opisujejo klasičen ali demokratičen način vodenja - - 11 postavk kakor pri Haire in sodelavci (1966) - - - - - 13 postavk, temelječih na kategorijah Maslowa (Porterjev instrument) 8 postavk, opisujoč stil vodenja kot pri Haire in ostalih (1966) 65 postavk zadovoljstva Organizacijske spremenljivke, preobremenjenost z vlogami, pripadnost organizaciji, organizacijsko ozračje in struktura različno število postavk glede na študijo trenutni in zaželeni stil vodenja 29 vloga dela in medsebojni odnosi kognitivni opisi vloge menedžerja - raziskavi osebnih in medosebnih vrednot razmerja s podrejenimi - - - Opombe: a Spremenjena hierarhija Maslowa, ki so jo uporabili Haire, Ghiselli & Porter (1966), ne upošteva bioloških potreb namesto tega so dodali potrebo po avtonomnosti. Spremenjen seznam torej vsebuje naslednje potrebe: (1) varnost, (2) potrebe po druženju, (3) spoštovanje, (4) avtonomnost in (5) samouresničitev. b Ronen in Kraut (1977) sta analizirala tudi podatke avtorjev Haire in drugih ter Sirote in Greenwoodove. c Obravnavani dejavniki so bili razdalja moči, izogibanje negotovosti, individualizem in moškost. Vir: Ronen in Shenkar (1985, 437).

TABELA 3: VELIKOST VZORCA IN LASTNOSTI VPRAŠALNIKA POSAMEZNE ŠTUDIJE Študije Haire, Ghiselli & Porter (1966) Sirota & Greenwood (1971) Hofstede (1976) Redding (1976) Ronen & Kraut (1977) Badawy (1979) Griffeth, Hom, Denisi & Kirchner (1980) Hofstede (1980) velikost vzorca 3.641 pribl. 13.000 315 736 4000 248 1768 skupno 88.000 pri dveh študijah število držav 14 25 14 8 (samo Jugovzhodna Azija) organizacijska raven splošne informacije zaposlenih prevod vprašalnika izvajanje vprašalnika o različne ravni menedžmenta starost, izobrazba da (vključno z obratnim prevodom) podjetja, združenja zaposlenih, univerze, centri za marketing prodajalci, tehnično in storitveno osebje poklic da (vključno z obratnim prevodom) skupinska zasedanja, med delovnim časom srednja raven menedžmenta starost, poklic, spol ne (le v angleščini) program za razvoj menedžmenta (Švica) srednja raven menedžmenta 15 6 (Bližnji vzhod) strokovnjaki srednji menedžment - poklic starost, izkušnje, izobrazba, poklic, oddelek le za 3 države trening v različnih visokošolskih institucijah, v podjetjih da (vključno z obratnim prevodom) med delovnim časom ne (izprašani tekoči v angleščini) udeleženci trening programa v Saudski Arabiji 15 zahodnih držav menedžerji 65 (66 vključno z ZDA) različne poklicne ravni - poklic, spol, starost da na lokaciji da (ponovni prevod le izjemoma vodeno s strani administracije v podjetju 30 Prirejeno po: Ronen in Shenkar (1985, 438 9).

31 Haire in sodelavci (1966) so preučevali pomembnost delovnih ciljev s pomočjo 11- točkovne lestvice, ki jo je pozneje uporabil še Redding (1976). Sirota in Greenwood (1971) sta uporabila 14 delovnih ciljev, Ronen in Kraut (1977) 22; Hofstede (1980) pa več raziskav, vsako z različnim številom delovnih ciljev. Vsi ti vprašalniki oz. lestvice pa temeljijo na spremenjenih kategorijah Maslowa (1954), kar omogoča njihovo medsebojno primerjavo. Pomanjkanje potreb, izpolnitev in zadovoljstvo z delovnim mestom je Haire s sodelavci (1966) preučeval s skalo enajstih postavk, ki so opisovale spremenjene kategorije po Maslowu. Pri vprašalniku so se izognili biološkim potrebam ter razdelili potrebe ega v samostojnost in spoštovanje. Isto je storil Redding (1976). Badawy (1979) pa je izkoristil Porterjevo (1961) prirejeno različico Maslowih kategorij in jo uporabil v vprašalniku s trinajstimi postavkami. Griffeth in sodelavci (1980) so merili zadovoljstvo zaposlenih na devetih različnih delovnih mestih. Izdelava vzorca oz. vzorčenje precej vpliva na reprezentančno kakovost študije, na možnost posplošitve neke lastnosti vzorca na celotno množico ter na njeno ponovljivost in primerljivost z drugimi študijami. Ronen in Shenkar še opozarjata, da je za raziskavo zelo pomemben način izdelave vprašalnika in izvedba ankete. Izdelava vprašalnika in njegova uporaba se od študije do študije razlikujeta. Badawy (1979), na primer, ter Hofstede (1976) sta edina, ki sta uporabila vprašalnike v originalnem jeziku (angleščini), ker so vprašani znali tekoče angleško. Vendar razumevanje vprašalnika s tem še ni zagotovljeno in lahko se zgodi, da vprašani zgrešijo pomen vprašanj. Od ostalih pa vprašalnika niso preverili z obratnim prevodom (obratni prevod je ponovni prevod v originalni jezik potem, ko je vprašalnik že bil preveden v jezik vprašanega) pri vsaj eni študiji (Griffeth in sodelavci 1980). Izvedbe ankete so ravno tako potekale različno, kar je lahko razlog za nekonsistentnost ter slabšo medsebojno primerljivost študij. Nekateri (Badawy 1979; Hofstede 1980 in Redding 1976) so izkoristili kar izobraževalne tečaje oz. treninge zaposlenih za izvedbo ankete. Odgovori zaposlenih na takih tečajih so vprašljivi, kajti ni nujno, da predstavljajo mnenja in vrednote vseh v organizaciji, v kateri so zaposleni, kaj šele celotne delovne množice neke države. Drugi (Griffeth in sodelavci 1980 ter Ronen & Kraut 1977) pa so zbirali odgovore kar v delovnem času ali pa so prepustili zaposlenim v organizaciji, da so izvedli ankete namesto njih (Hofstede 1980). Pri kombinaciji zadnjih dveh načinov (Redding 1976) lahko prihaja do napak, dodajata Ronen in Shenkar. Velikosti vzorcev posameznih študij ter značilnosti vprašalnika so predstavljene v tabeli 3. Kot lahko opazimo, so si študije glede na velikost vzorca med seboj zelo različne, saj je najmanj obsežna zajela 248 vprašanih v šestih državah, najobsežnejša pa kar 88.000 vprašanih v 66 državah. Glede na to, da so bile v naštetih raziskavah uporabljene različne spremenljivke, ki so jih merili z različnimi metodami, se zastavlja vprašanje zanesljivosti primerjave teh študij. Kljub temu sta Ronen in Shenkar prepričana, da lahko študije med seboj primerjamo, kajti: a) v času njihovega nastajanja so bile to najizčrpnejše študije razvrščanja držav v grozde glede na odnose zaposlenih do dela, kar jim še danes daje veljavo in izhodišče za nadaljnje raziskave;

32 b) več študij se med seboj prekriva v smislu preučevanih spremenljivk, kar omogoča njihovo neposredno primerjanje in povečuje njihovo zanesljivost; c) v petih študijah je bilo uporabljenih več spremenljivk hkrati, preostale tri pa so se posluževale vrednot ali delovnih ciljev. Avtorji študij so združili države v skupine grozde na osnovi njihovih podobnosti. Uporaba držav kot posameznih celic s podobnimi lastnostmi je logična, saj države s svojimi mejami orisujejo zakonodajno, politično in družbeno okolje, znotraj katerega se znajdejo organizacije in njihovi zaposleni, ki so predmet preučevanja. Avtorji so razvrstili države v grozde predvsem na podlagi treh dimenzij: geografske lege, jezika in religije. Vendar je ločevanje na te tri dimenzije zgolj analitično, saj so med seboj neločljivo povezane. V večini primerov je združevanju v grozde botrovala geografska lega držav, od tod tudi poimenovanje grozdov (anglo-ameriški, germanski itn.). Izjeme, kot so na primer angleško govoreče države, lahko pojasnimo s kolonizacijo in imigracijo. Geografski položaj lahko vpliva tudi na delovne cilje, kot je to ugotovil Hofstede (1980), in sicer preko vpliva podnebja na delovne vrednote. Jezik držav v istem grozdu je močno podvržen fizični bližini držav, zato obstaja velika verjetnost, da bo v večini držav v istem grozdu prevladoval isti jezik ali jezikovna skupina. Jezik je za raziskave pomemben, saj vsebuje pomene in vrednote, ki vplivajo na delovne cilje posameznika. Večina držav v grozdu si deli tudi isto religijo. Zato lahko geografske grozde grobo enačimo z religijskimi grozdi. Religija igra pomembno vlogo pri odnosih zaposlenih do dela, saj religiozna prepričanja vplivajo na vrednote in norme zaposlenega, ki so povezane z delovnimi cilji. Ronen in Shenkar sta združila izsledke študij v prikaz na sliki 6. Osnovna smernica tega prikaza je BDP/prebivalca, kar pomeni, bližje sredini se nahaja neka država, višji BDP na prebivalca ima. Najrazvitejše države so tako na sredini prikaza, v čemer se kaže tudi vpliv razvitosti na vrednote in položaj države. Z združitvijo (sintezo) grozdov posameznih študij sta Ronen in Shenkar prišla do osmih posplošenih grozdov: arabskega bližnjevzhodnega nordijskega germanskega daljnovzhodnega latinskoameriškega latinskoevropskega in anglosaksonskega. Štirih držav (Brazilijo, Japonsko, Indijo in Izrael) zaradi svojevrstnih značilnosti nista mogla uvrstiti v posamezne grozde, zato so prikazane kot neodvisne. Neodvisne države pa namigujejo še na eno dimenzijo, namreč tehnološko razvitost. Čeprav bi lahko vsako od štirih neodvisnih držav uvrstili v katerega od grozdov zaradi njene geografske lege, jezikovne ali religiozne podobnosti, pa se njihova tehnološka razvitost močno razlikuje od tistih v isti geografski regiji. Neodvisne države so zato»grozdi«zase tudi zaradi medsebojnih razlik.

33 SLIKA 6: RAZVRSTITEV DRŽAV V GROZDE PO RONENU IN SHENKARJU Opomba: ARAB = arabske; United Arab Emirates = Združeni arabski emirati; Saudi Arabia = Savdska Arabija; Kuwait = Kuvajt; NEAR EASTERN = bližnjevzhodne; Greece = Grčija; Turkey = Turčija; NORDIC = nordijske; Finland = Finska; Norway = Norveška; Denmark = Danska; Sweden = Švedska; GERMANIC = germanske; Austria = Avstrija; Germany = Nemčija; Switzerland = Švica; ANGLO = anglosaksonske; United States = Združene države; Canada = Kanada; New Zealand = Nova Zelandija; United Kingdom = Združeno kraljestvo; Ireland = Irska; South Africa = Južna Afrika; Australia = Avstralija; LATIN EUROPEAN = latinskoevropske; France = Francija; Spain = Španija; Belgium = Belgija; Italy = Italija; Portugal = Portugalska; LATIN AMERICAN = latinskoameriške; Mexico = Mehika; Chile = Čile; Colombia = Kolumbija; FAR EASTERN = daljnovzhodne; Malaysia = Malezija; Singapore = Singapur; Philippines = Filipini; South Vietnam = Južni Vietnam; Indonesia = Indonezija; Taiwan = Tajvan; Thailand = Tajska; INDEPENDENT = neodvisne; Brazil = Brazilija; Japan = Japonska; India = Indija; Israel = Izrael. Vir: Ronen in Shenkar (1985, 449).

34 Grozdi Ronena in Shenkarja predstavljajo v precejšnji meri nekomunistične države. Veliko regij, npr. Afrika, sploh ni zajetih, Bližnji vzhod in Daljni vzhod pa sta obravnavana pomanjkljivo. Zato je težko delati zaključke in uvrščati države iz teh regij v morebitne grozde. V ta namen je potrebno izvesti raziskave, ki bodo zajele manjkajoče geografske predele. Ko bodo enkrat izdelani grozdi skoraj vseh držav, bo mogoče uvrstiti tudi sedaj neodvisne štiri države v skupine s skupnimi značilnostmi. Kljub vsem omejitvam pa sta Ronen in Shenkar ugotovila naslednje: države oz. narode je možno uvrščati v grozde na podlagi kulturnih dimenzij, kot so: delovni cilji, vrednote, potrebe in odnosi do dela; mednarodne korporacije lahko uporabijo izsledke razvrščanja držav v grozde pri osvajanju zahodnih trgov. 3.1.3 Samuel Huntington Samuel Huntington nasprotuje večini strokovnjakov, ki napovedujejo svetovna gospodarska in politična gibanja. Ti strokovnjaki se namreč opirajo predvsem na ideološke in ekonomske poglede, Huntington pa opozarja, da pozabljajo na kulturo, po njegovem mnenju glavni razlog za nastanek spornih situacij med civilizacijami. Huntington predvideva, da bodo nacionalne države še vedno igrale pomembno vlogo, konflikti pa se bodo pojavljali predvsem zaradi razlik več civilizacij, sestavljenih iz ene ali več držav. Tako bo predvsem zaradi različne kulture v posameznih civilizacijah prihajalo do spopadov oz. trkov, kar bo sooblikovalo globalno politiko (Huntington 2000). Huntington opredeljuje civilizacijo kot širšo zaključeno celoto, ki jo preveva ista kultura. Ker pa imajo lahko tudi vasi ali mesta znotraj neke države različno kulturo, je tu mišljena kultura na državni ravni. Po njegovi definiciji lahko zato civilizacija vključuje eno ali pa več držav, ki si delijo podobno kulturo. Civilizacija je potemtakem najširša skupina ljudi oz. najvišja stopnja kulture, s katero se ljudje še identificirajo in po čemer se ljudje tudi ločijo od drugih živalskih vrst. Pripadnikom neke civilizacije je skupen jezik, zgodovina, religija, običaji, institucije ter identifikacija s to civilizacijo. Vsak član neke civilizacije se lahko identificira z mestom, državo, regijo in navsezadnje civilizacijo, ki ji pripada. Te predstave o pripadanju nekemu kraju pa ljudje skozi čas redno spreminjajo, kar povzroča spremembe sestave in meja civilizacije (ibid). Civilizacije so si po obsegu in sestavi zelo različne. Lahko vključujejo ogromno število ljudi (npr. Kitajska) ali pa zelo malo (plemena). Zahodno, latinskoameriško ali arabsko civilizacijo sestavlja več držav, japonsko na primer pa samo ena. Civilizacije se tudi zlivajo ena v drugo ter prekrivajo, kot je to v primeru zahodne civilizacije, ki jo sestavljata dve»podcivilizaciji«: evropska in severnoameriška (ibidem). Huntington (2000) predvideva, da bodo civilizacije v prihodnosti vedno bolj pomembne, svet pa bo dobival svojo obliko predvsem z medsebojnim sodelovanjem osmih večjih civilizacij:

35 zahodno konfucijsko oz. kitajsko japonsko islamsko hindujsko slovansko ortodoksno latinskoameriško in afriško. Najpomembnejši konflikti naj bi se pojavljali ob trku različnih kultur naštetih civilizacij. Temu pripisuje predvsem šest razlogov: 1) Gre za osnovne civilizacijske razlike, in sicer: v zgodovini, jeziku, kulturi, tradiciji in, kar je najpomembneje, religiji. Ljudje različnih civilizacij imajo različne poglede na odnose med bogom in človekom, posameznikom in skupino, državljanom in državo, starši in otroki, možem in ženo, in tudi na relativno pomembnost pravic in odgovornosti, svobode in avtoritete ter enakost in hierarhijo. Te razlike so stare več stoletij, ne bodo kmalu izginile in so bolj zakoreninjene od ideoloških pogledov in političnih režimov. Vendar razlike še ne pomenijo konflikta, konflikt pa nujno ne vodi v nasilje. Ampak skozi zgodovino so prav civilizacijske razlike povzročile dolgoletne in najbolj nasilne konflikte. 2) Svet postaja vse manjši. Stiki ljudi različnih civilizacij naraščajo, kar krepi civilizacijsko zavest (to si lahko razlagamo kot občutek pripadnosti neki civilizaciji) in zavedanje razlik ter podobnosti med civilizacijami. Imigracije in tuje naložbe vnašajo nemir v gostujoče civilizacije, pojavlja se nestrpnost. 3) Procesi gospodarske modernizacije in socialnih sprememb širom po svetu ločujejo ljudi od njihovih običajnih identitet z lokalnimi kraji, državo. Tudi država postaja kot točka identitete vse bolj šibka. Kot posledica so se pojavila fundamentalistična religiozna gibanja, ki nudijo nov vir identitete. Taka gibanja je najti v zahodnem krščanstvu, judaizmu, budizmu in hinduizmu, in tudi v islamu. V večini dežel se teh gibanj udeležujejo mladi, izobraženi ljudje, tehniki srednjega sloja ter strokovnjaki in poslovneži.»desekularizacija sveta«oz. oživljanje religije postaja nova sfera družbenega življenja, ki predstavlja nov vir identitete in predanosti preko nacionalnih meja, kar združuje civilizacije. 4) Zaradi dvojne vloge Zahoda se krepi civilizacijska zavest. Na eni strani so zahodne države na vrhuncu moči, po drugi strani pa prihaja do zamenjave smeri in vračanja h koreninam v drugih nezahodnih državah. V zgodovini so se namreč elite ostalega sveta izobraževale v zahodnih državah in skušale naučene zahodne poglede uporabljati pri vodenju svojih nezahodnih držav. Množice tega seveda niso odobravale. Sedaj pa prihaja do obratnega procesa. Z globalizacijo se širi duh zahodne kulture, česar množice ne zavračajo, elite le-teh pa opuščajo nauke zahodnih izobraževalnih ustanov in se vračajo k svojim koreninam in tradicijam vodenja. Zahod se tako sooča z drugimi državami, ki hočejo oblikovati svet po svojih merilih.

36 5) Etnična in še posebno verska pripadnost je težko spremenljiva med ljudmi. Ljudje lahko zlahka spremenijo strani v ideološkem konfliktu ali v spopadu slojev, skoraj nemogoče pa je zanikati svojo etnično pripadnost in religijo. 6) Kot posledica globalizacije se povečuje gospodarski regionalizem. Po eni strani bo tak proces utrdil civilizacijsko zavest, po drugi strani pa lahko uspešno deluje le, če izvira iz skupne civilizacije. Uspešna primera sta Evropska gospodarska skupnost ter NAFTA, medtem ko ima Japonska pri gospodarskem združevanju z drugimi azijskimi državami probleme zaradi lastne svojstvene kulture. Spopad civilizacij se pojavlja na dveh ravneh. Na mikroravni prihaja do manjših nasilnih vojaških operacij v borbi za ozemlje ali prevlado oblasti. Na makroravni pa tekmujejo države med seboj v želji po vojaški in gospodarski prevladi, po nadzoru mednarodnih institucij, vsiljujoč določene politične in religiozne vrednote. 3.1.4 Slovenska raziskava Instituta za ekonomske odnose s tujino 18 Slovenska raziskava ekonomske kulture je bila opravljena s pomočjo podatkov Evropske raziskave vrednot, ki je bila opravljena leta 1999. Države (31), v katerih so bili izvajani vprašalniki, so prikazane na sliki 7, veljavnih vprašalnikov za analizo pa je bilo okrog tisoč na državo. Skupno število vprašalnikov je bilo 38.759. 18 Prirejeno po Zver in sodelavci (2003, 82 96).

37 SLIKA 7: SODELUJOČE DRŽAVE V EVS 1999 Opomba: Na sliki ni Islandije, ki je bila prav tako vključena v EVS 1999. Vir: Zver in sodelavci (2003, 84). Vprašalnik je vseboval 114 vprašanj z raznih področij vrednot in stališč do sodobnih družbenih problemov: religiozne in moralne vrednote, vloge žensk, ekologija, neenakost, vzgoja otrok idr. Vprašanja so bila torej širše zastavljena in se niso osredinjala samo na ekonomsko kulturo, saj so zajemala tudi poizvedovanje o političnih dejavnostih, pogledih na družbo, stopnji integracije posameznika v družbo, ravni zaupanja v družbi in drugo. Ravno tako so vprašanja obravnavala družbeno distanco do različnih marginalnih skupin, stopnjo oz. raven zadovoljstva v življenju in odnos do dela. V raziskavi so analizirali podatke z dvema metodama: regresijsko analizo in cluster analizo. Regresijska analiza je statistična metoda, ki kaže gibanje izbrane odvisne