UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za prevodoslovje DIPLOMSKO DELO Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za prevodoslovje Diplomsko delo POSEBNOSTI PREVAJANJA POGOVORNEGA JEZIKA V POSODOBLJENEM PREVODU ROMANA ''VARUH V RŽI'' Graduation thesis TRANSLATING COLLOQUIAL LANGUAGE IN THE CONTEMPORARY TRANSLATION OF ''THE CATCHER IN THE RYE'' Mentorica: doc. ddr. Natalia Kaloh Vid Kandidatka: Maribor, 2016
Lektorica: Ana Polona Golobič, profesorica angleščine in slovenščine
ZAHVALA»This is the end Beautiful friend This is the end My only friend, the end.«- The Doors Zahvaljujem se mentorici doc. ddr. Natalii Kaloh Vid za vso strokovno svetovanje, vodenje in pomoč pri izdelavi tega diplomskega dela. Zahvaljujem se svoji družini in prijateljem za vso podporo in potrpljenje. Ina 'ma vas rada.
FILOZOFSKA FAKULTETA KOROŠKA CESTA 160 2000 MARIBOR, SLOVENIJA WWW.FF.UM.SI IZJAVA Podpisana, rojena 09. 08. 1987, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer Prevajanje in tolmačenje angleškega jezika in Prevajanje in tolmačenje nemškega jezika, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Posebnosti prevajanja pogovornega jezika v posodobljenem prevodu romana ''Varuh v rži'' pri mentorici doc. ddr. Natalii Kaloh Vid avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Maribor, 29.4.2016 (podpis študentke)
POVZETEK Prevajanje književnih del je zapleten proces, pri katerem je treba upoštevati veliko značilnosti jezika, tako izvirnega kot ciljnega. Ravno zato mora biti prevajalec še toliko bolj pozoren na določene jezikovne značilnosti, ki se pojavljajo v literarnem delu, ki ga prevaja, saj mora po najboljših močeh prenesti te značilnosti v svoj prevod. S tem omogoča bralcem, da v svojem maternem jeziku prebirajo klasike, ki jih drugače ne bi mogli. Ker pa ni vedno možno dobesedno prenesti nekaterih besed ali izrazov, se mora prevajalec osredotočiti na to, da poskusi svoj prevod do te mere približati izvirniku, da prenese izvirni ton dela tudi v prevod, saj je avtor z namenom uporabil določene jezikovne prvine, brez katerih delo na bralca ne bi imelo enakega učinka. Ravno zaradi tega je treba posvečati posebno pozornost predvsem malenkostim, ki jih je precej preprosto spregledati, če na besedilo gledamo predvsem površinsko, ne da bi se poglobili v jezikovno strukturo in jezikovne prvine. Ker ima vsak prevajalec nekoliko drugačen pogled na besedilo, je treba upoštevati, da vedno obstaja še kakšna rešitev določenega prevajalskega problema, ki ni boljša ali slabša, je pa zagotovo drugačna. Ključne besede: Prevajanje, prevajalec, pogovorni jezik, značilnosti pogovornega jezika, izvirni jezik, ciljni jezik.
ABSTRACT Literary translation is a very difficult process, which involves linguistic characteristics of the source and target language. That is why the translator has to pay attention to specific linguistic characteristics in the literary work he is translating. His goal is to transfer these characteristic into his translation. He gives the reader the possibility to read classics in his native language, which he otherwise could not. Since it is not always possible to transfer certain words or expressions, the translator has to focus on the transfer of the literary tone in his translation to express the authors intentional use of specific characteristics without which the novel would not have the same effect. That is why the translator has to pay attention to particular elements which are easy to overlook if we do not take a deeper look at the linguistic structure and elements. But every translator has a unique take at the text and therefore it is necessary to bear in mind that there are always other solutions to particular translational problems. Not better or worse, but certainly different. Key words: Translating, translator, colloquial language, specifics of colloquial language, source language, target language.
KAZALO VSEBINE 1 UVOD... 2 2 AVTOR... 4 3 ROMAN... 6 3.1 O ROMANU... 6 3.2 POVZETEK ROMANA... 7 4 POGOVORNI JEZIK... 9 4.1 ZNAČILNOSTI POGOVORNEGA JEZIKA... 9 5 TEORETIČNA IZHODIŠČA... 11 6 PRIMERJAVA IZVIRNIKA IN PREVODA S KOMENTARJEM... 18 6.1 PASTAVEK ALI ''CATCH PHRASE''... 20 6.2 KLETVICE... 26 6.3 KRATKE POVEDI... 32 6.4 POGOVORNI IZRAZI... 40 7 ZAKLJUČEK... 48 8 LITERATURA IN VIRI... 51 1
1 Uvod Književno prevajanje je razširjeno po vsem svetu in z opravljanjem svojega dela prevajalci omogočajo bralcem, da v svojih maternih jezikih prebirajo svetovne klasike, ki jih brez truda prevajalcev ne bi mogli. Ker pa vsa dela niso pisana v formalnem, knjižnem jeziku, se prevajalci mnogokrat srečujejo s težavo, kako neformalne, pogovorne izraze prenesti v ciljni jezik, kako najti primerne izraze, ki bi bili dostojne ustreznice temu, kar je povedano v izvirniku. Ker ravno pogovorni jezik daje literarnemu delu neko težo, določen ton, ki ga je hotel avtor predstaviti svojim bralcem, se prevajalci soočajo s težkim delom. V diplomski nalogi se bomo posvetili primerjavi izvirnega dela oziroma izvirnika J. D. Salingerja The Catcher in the Rye v angleškem jeziku in prevoda tega romana v slovenščino, z naslovom Varuh v rži, ki ga je prevedel Boris Jukič leta 2002, s ponatisom iz leta 2011 (v nadaljevanju ''prevajalec''). Zanimalo nas bo predvsem, ali je prevajalcu uspelo prenesti značilnosti pogovornega jezika v svoj prevod in koliko od tega odstopa. Pri tem pa se poraja tudi vprašanje, koliko mora biti prevod nekega dela sploh zvest izvirniku. Ker je pri prevajanju književnih del toliko dejavnikov, ki jih mora prevajalec upoštevati, se poraja tudi vprašanje, koliko svobode si lahko prevajalec privošči. Je bolje, da prevajalec zvesto sledi izvirniku ali lahko svoj prevod oblikuje nekoliko svobodnejše. Bistveno pri tem je, da upošteva jezikovne značilnosti, uporabljene v izvirniku, saj jih je avtor uporabil z določenim namenom, z željo po določenem učinku na svoje bralce. Če prevajalcu uspe prenesti ta učinek, je svoje delo opravil dobro, ne glede na to, koliko prevajalske svobode si je med procesom prevajanja privoščil. 2
Danes se precej pogosto srečujemo s tem, da z rabo pogovornega jezika nadomeščamo knjižni, formalni jezik, kar pred nekaj desetletji še ni bila pogosta praksa. Tudi to je bil eden od dejavnikov, da je bil v svojem času J. D. Salinger precej kontroverzen avtor, ki je s svojimi deli že takrat, kot tudi v prihodnje, dvigoval precej prahu. Njegov roman, The Catcher in the Rye, s katerim se bomo ukvarjali v tej diplomski nalogi, pa je postal kultna klasika, ki jo tako mlajši kot starejši bralci prebirajo še danes. Cilj te diplomske naloge je preučiti in predstaviti teoretična izhodišča za prevajanje pogovornega jezika. Predstavili bomo prenos značilnosti pogovornega jezika iz izvirnega besedila v ciljno besedilo. Osredotočili se bomo predvsem na prenos značilnosti pogovornega jezika iz izvirnika v prevod romana The Catcher in the Rye in s tem odkrili, koliko je bil prevajalec zvest izvirniku in do kakšne mere je besedilo v samem prevodu priredil. S primerjavo izvirnika in prevoda bomo izpostavili tako dobre rešitve prevajalca za prenos pogovornega jezika kot tudi lastne predloge za primere, kjer bi lahko prevajalec uporabil drugačen prevod. Te primere bomo dodatno podkrepili s komentarjem. Predpostavljamo, da je bil prevajalec dovolj zvest izvirniku in je svoje delo dobro opravil ter s tem prenesel pomen in namen uporabe pogovornega jezika iz izvirnika v prevod. S prenosom pogovornega jezika v prevod se ohrani ton izvirnika in s tem se bralcu slovenskega prevoda ponudi enaka izkušnja pri branju romana, ki jo je avtor namenil bralcem izvirnika. V diplomskem delu bomo uporabili metodi analize in primerjave, ki bosta smiselno povezovali teoretični in praktični del. Metodologija bo komparativna, zasnovana na osnovi primerjave izvirnika in prevoda. V teoretičnem delu bomo opredelili teoretična izhodišča in pojme, kot so pogovorni jezik, značilnosti pogovornega jezika ter primere prvin pogovornega jezika, na katere se bomo osredotočili pri primerjavi izvirnika s prevodom. Pri tem bomo povzemali spoznanja in stališča drugih avtorjev. 3
V drugem delu diplomskega dela bomo z uporabo primerjave analizirali štiri primere prvin, ki so značilne za pogovorni jezik, v izvirnem in ciljnem besedilu. Za namene te diplomske naloge smo uporabili različno strokovno gradivo, in sicer različne strokovne publikacije, članke iz prevajalskih zbornikov, slovarje in že objavljene diplomske naloge na temo prevajanja pogovornega jezika. Uporabili smo tudi različne spletne vire za pomoč pri raziskavi. V diplomski nalogi smo si zastavili dve hipotezi: 1. Značilnosti pogovornega jezika so iz izvirnika prenesene v prevod romana; 2. Prevod je zvest izvirnemu besedilu. 2 Avtor Jerome David Salinger je bil rojen 1. januarja 1919 v New York Cityju in je kljub relativno majhnemu številu objavljenih del ter precej samotarskemu življenju, daleč od oči javnosti, postal eden največjih literarnih gigantov. S svojim romanom The Catcher in the Rye je postavil nov mejnik v literaturi po drugi svetovni vojni in se z njim izstrelil v sam vrh literarne slave. Kljub temu, da je bil že kot otrok zelo inteligenten, ni bil kaj prida dijak niti študent. Zamenjal je veliko šol in fakultet, med drugim je obiskoval fakulteto New York University, a je po enem letu šolanja odšel v Evropo, kjer naj bi se učil očetovega posla z uvozom. Ampak bolj kot za posel se je Salinger na Dunaju zanimal za raziskovanje angleškega jezika. Po vrnitvi nazaj domov je spet poskusil s šolanjem, tokrat na univerzi Ursinus College v Pennsylvaniji, a se je hitro vrnil v New York City, kjer je obiskoval večerna predavanja na 4
univerzi Columbia University. Takrat je spoznal profesorja Whita Burnetta, ki mu je spremenil življenje. Burnett ni bil samo dober učitelj, ampak tudi urednik revije Storymagazine, v kateri so redno objavljali kratke zgodbe. Ker je imel dober nos za talent, je Salingerja spodbujal k pisanju in kmalu so se njegove kratke zgodbe, kot je na primer The Young Folks, pojavile v vplivnih revijah, kot so Storymagazine, Collier's in Saturday Evening Post. Ko se je Salingerjeva kariera šele začela, je njegovo življenje zmotila vojna. Po napadu na Pearl Harbour se je pridružil vojski in služil od leta 1942 do 1944. Sodeloval je v napadih na Utah Beach, v Normandiji, in v bitki Battle of the Bulge. A tudi med tem časom je nadaljeval s pisanjem romana o zelo nezadovoljnem mladem fantu. Ko se je vojna končala, je utrpel živčni zlom in je bil zaradi tega hospitaliziran. Čeprav o tem obdobju ni veliko znanega, je takrat spoznal svojo prvo ženo, Sylvio, s katero sta se razšla že po osmih mesecih. Leta 1953, dve leti po prvi objavi romana The Catcher in the Rye, se je preselil iz New York Cityja in se popolnoma umaknil iz javnosti na posestvo v Cornish, New Hampshire. Tudi pisal je precej manj. V tem času je napisal dve zbirki, Franny and Zoey in Raise High the Roof Beam, Carpenters, ki sta bili obe objavljeni v knjižni obliki v zgodnjih šestdesetih letih, pred tem pa v reviji New York Times. Njegovi naslednji zgodbi, ki je obsegala 25.000 besed, Hapworth 16, 1924, in govori o sedemletnem fantu Seymorju, ki je s svojim petletnim bratom Buddyjem v otroškem kampu in piše domov pismo, v katerem med drugim napove svojo in bratovo prihodnost, je bila junija 1965 posvečena skoraj celotna izdaja revije The New Yorker. Kot se je izkazalo kasneje, je bilo to delo zadnje, kar jih je Salinger objavil. (»J. D. Salinger biography«, b. d.) Salingerjev stil pisanja je bil za čas, v katerem je živel, precej kontroverzen, predvsem zaradi uporabe pogovornega jezika, ki se takrat v literaturi ni uporabljal. Večina likov v njegovih zgodbah se poda na nekakšno potovanje za iskanjem sreče, vendar gre pri tem za duhovno, nematerialno srečo. Precej značilno za njegov stil pisanja je posvečanje pozornosti podrobnostim, zaradi katerih se nam zdijo njegove zgodbe še živahnejše. Veliko njegovih 5
del se ukvarja z mladimi osebami, prevladujejo pa energični dialogi, ki so najverjetneje njegova največja in najpomembnejša značilnost. S tem ko v svojih delih uporablja veliko dialogov med liki ter notranjih monologov in razmišljanj svojih likov, še bolj dobimo občutek za to, v kakšnih odnosih so osebe med seboj in z drugimi. Z notranjimi monologi, kar je tudi ena od glavnih značilnosti Holdna, nam v svojih delih še bolj približa občutja in misli svojih literarnih junakov. Pomembni temi v Salingerjevih delih sta velik prepad med najstniki in odraslimi, ter mnogokrat prezrta inteligenca otrok, ki je morala zaradi toka dogodkov mnogokrat prezgodaj odrasti. Ravno zaradi pisanja o predvsem zelo mladih ljudeh je Norman Mailer za Salingerja dejal, da je ''Največji um vseh časov, ki je ostal v pripravljalni šoli.'' (»'Catcher in the Rye' Author J. D. Salinger dies«, 28. januar 2010.) Kljub temu da v zadnjih štiridesetih letih svojega življenja ni objavil ničesar več, je Salinger še naprej ves čas pisal. Tisti, ki so mu bili blizu, pravijo, da je delal vsak dan, in samo ugibamo lahko, koliko del je ustvaril. (»J. D. Salinger biography«, b. d.) 3 Roman 3.1 O romanu Že pred samim nastankom romana The Catcher in the Rye je Salinger napisal nekaj zgodb z liki, podobnimi tistim, ki se kasneje pojavijo v romanu. Lik Holdna Caufielda se je prvič pojavil v kratki zgodbi Slight Rebellion off Madison, ki jo je Salinger leta 1941 prodal reviji The New Yorker Time, a je bila zaradi vojn objavljena šele pet let kasneje. Leta 1945 je v reviji Collier's objavil zgodbo z vsebino, ki jo je kasneje vključil v roman. Roman The Catcher in the Rye je bil objavljen leta 1951 in je bil sprva namenjen starejšim bralcem, vendar je dosegel veliko priljubljenost tudi med mlajšimi bralci, saj v ospredje postavlja tematiko najstniških strahov in odtujenosti. Preveden je bil v veliko število svetovnih jezikov, vsako leto je 6
prodanih okoli 250.000 izvodov. Roman je uvrščen tudi na sezname najboljših romanov, med drugim tudi na seznam 100 najboljših romanov v angleškem jeziku od leta 1923, ki ga je objavila revija Time leta 2005. Vendar je bil roman kljub svoji priljubljenosti med bralci deležen tudi precej negativih kritike, predvsem zaradi uporabe pogovornega jezika, ki v tistem času ni bil pogost v tiskanih delih. Prav tako kritiki pravijo, med drugimi novinar Finlo Rohrer, da je lahko bralec razočaran predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, ki jih je v njem zbudila mistika, ki obkroža roman. Poleg tega marsikateri bralec občuti glavnega protagonista kot egoističnega, cmeravega in s seboj obsedenega mladeniča. Zaradi kontroverznosti in spornosti romana so leta 1960 v Oklahomi odpustili profesorja na neki šoli, saj je roman vključil med branje pri pouku. Med leti 1961 in 1982 je postal najbolj cenzuriran roman v srednjih šolah in knjižnicah v Združenih državah Amerike. Sporno je bilo predvsem Holdnovo vulgarno besedišče. Holden bi naj prav tako predstavljal slab vpliv na mladostnike, saj je spodbujal uporništvo, pijančevanje, kajenje, laganje in promiskuiteto. Žalostno je, da velikokrat tisti, ki so kritizirali roman, niti niso poznali vsebine. Z romanom je povezanih tudi nekaj tragičnih dogodkov, med drugimi umor igralke Rebecce Schaeffer in atentat na takratnega predsednika ZDA, Ronalda Reagana. V obeh primerih je imel napadalec s seboj roman The Catcher in the Rye. Mark David Chapman pa je po umoru Johna Lennona sedel na pločnik in začel brati roman, medtem, ko je čakal na policijo. 3.2 Povzetek romana Roman The Catcher in the Rye govori o mladem fantu Holdnu Caufieldu, ki je tako kot skoraj vsak najstnik naveličan sveta okoli sebe. Dozdeva se mu, da se nikakor ne more prilagoditi družbenim normam in da se nikoli ne bo popolnoma vklopil v družbo. Zgodbo o par dneh pred novoletnimi počitnicami nam Holden pripoveduje iz nekakšne bolnišnice, kjer okreva po stresu, ki ga 7
je doživel med časom, o katerem nam pripoveduje. Po izključitvi iz šole se odloči, da bo nekaj noči preživel sam v New Yorku. Šole je naveličan, saj jo obiskujejo sami naduteži. Na dan velike nogometne tekme se Holden odloči obiskati svojega profesorja zgodovine, g. Spencerja, vendar ga to spravi v še slabšo voljo. Nič kaj boljši ni njegov zadnji večer v dijaškem domu, saj nekaj časa preživi z grobim in dolgočasnim sošolcem po imenu Ackley. Ne nazadnje se zaplete še v pretep s svojim sostanovalcem Stradlaterjem. Po pretepu se Holden odloči zapustiti Pencey Prep in se z vlakom odpravi proti New York Cityju, kjer živi njegova družina. Nastani se v hotelu Edmont, kjer ga čaka kar nekaj doživetij, med drugim noč plesanja s tremi turistkami in neposrečen sestanek s prostitutko. Dogovori se za sestanek s starim znancem Carlom Luceom in za zmenek z bivšim dekletom Sally Hayes, a ga obe srečanji le še bolj razžalostita. Potem se odloči vtihotapiti v stanovanje staršev, da bi se pogovoril s svojo mlajšo sestro Phoebe, ki je edina oseba, ki ga razume. Ker se po pogovoru počuti malo bolje, se odpravi k bivšemu učitelju angleščine, g. Antoliniju, kjer tudi prespi. A občutek varnosti in tolažbe, ki si jo je obetal, se razblini v trenutku, ko se ponoči zbudi in ga g. Antolini boža po glavi na sprijen način. Holden zaradi tega postane še depresivnejši. Vsi negativni občutki zaradi nadutega in neumnega odnosa ljudi ga še bolj prevzamejo zadnji dan, ko postopa po mestu. Najbolj ga pesti to, da je svet postal tako kruto mesto za odraščanje. Zato si začne samega sebe zamišljati kot nekakšnega zaščitnika otrok, nekoga, ki bi zaščitil njihovo nedolžnost pred vsemi negativnimi vplivi sveta. Sebe si predstavlja kot varuha v rži, nekakšnega stražarja, ki bi pazil, da otroci ne bi padli čez rob, medtem ko se igrajo na polju. Vendar pa se hitro zave, da se morajo otroci sami na svoj način razvijati in se prebijati skozi življenje in vse prepreke, ki bodo postavljene na njihovo pot. Na zadnjih straneh romana lahko opazimo, da se je ton Holdnovega pripovedovanja spremenil, da je postal mirnejši. Čeprav je še vedno osamljen in brez pravega vodila za življenje, je začel na stvari gledati z nekoliko drugačnega stališča. 8
4 Pogovorni jezik Uporaba pogovornega jezika je ena izmed najpomembnejših slogovnih značilnosti romana The Catcher in the Rye. Prav zaradi tega je še toliko pomembnejše, da se v prevodu romana ohrani slog izvirnika, saj drugače prevajalec ne bi dosegel želenega učinka. Predvsem je treba paziti na to, da se v prevodu ohranijo vse značilnosti pogovornega jezika, saj se po tem roman razlikuje od ostalih del tistega časa. Ker je bila zgodba napisana in izdana v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je uporaba pogovornega jezika še toliko bolj nenavadna in na nek način kontroverzna. Takrat uporaba pogovornega jezika v literarnih delih ni bila nekaj vsakdanjega, saj se je v pisanih delih uporabljal zgolj knjižni jezik. Pisatelj in kritik Adam Gopnik je nekoč dejal, da nobena knjiga do takrat ni tako dobro in realno predstavila kateregakoli mesta, kot je Salinger v tem romanu orisal New York petdesetih let, prav zaradi uporabe jezika, ki je bil takrat značilen za odraščajočo mladino v tem mestu. (Gopnik, 8. februar 2010) 4.1 Značilnosti pogovornega jezika Poleg formalnega jezika obstaja veliko različnih oblik jezika, kot so pogovorni jezik, narečja, slang in podobno. Vendar se definicije pogovornega jezika med seboj precej razlikujejo in ne moremo govoriti o nekakšni stalni definiciji, saj se z uporabo pogovorni jezik vsak dan spreminja. Za boljšo predstavo o pogovornem jeziku si poglejmo nekaj definicij: -»Prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika.«(isj ZRC SAZU, SSKJ, 2000); -»Jezik, uporabljen v vsakdanjem oziroma domačem pogovoru; ni formalen ali knjižen.«(oxford Dictionaries, 2014); -»Neuradna govorica.«(merriam-webster Online Dictionary, 2014). 9
Pogovorni jezik je torej jezik, ki ga definira uporaba neformalnega stila in situacije dialoga. S pogovornim jezikom se srečujemo vsakodnevno in na vsakem koraku. Je oblika jezika, ki nam je vsem najbližje, saj jo največ uporabljamo. Čeprav se v šoli učimo uporabljati formalni, knjižni jezik, nam je uporaba pogovornega jezika veliko bližja, saj je prilagojena uporabi v vsakdanjem sporazumevanju. Pogovorni jezik je značilen bolj za pogovor oziroma sporazumevanje kot za pisno sporočanje, zato se tudi značilnosti pogovornega jezika precej razlikujejo od pisanega. Če gledamo s stališča govora, so besede in povedi tvorjene na mestu, v danem trenutku, medtem ko se pogovor odvija. Zato ni časa, da bi vnaprej razmišljali in načrtovali povedi ali jih kasneje popravljali. Čeprav je možno izrečeno popraviti s tem, da poved ponovimo še enkrat, tokrat v popravljeni različici, pa prvotne povedi ne moremo izbrisati. Prav tako se pogovor od pisane besede razlikuje po neposredni interakciji med sogovorci, saj so med seboj povezani z vedenjem, mnenji in medsebojno sodelujejo s tvorbo pogovora. (LGSWE, 1999, str. 9). Od formalnega jezika se pogovorni jezik precej razlikuje. Po navadi se pogovorni jezik uporablja v pogovoru ali med znanci, med pripadniki enakih skupin in kultur, formalni jezik pa se uporablja za pisana dela ter razne formalne dogodke. V primerjavi formalnega in pogovornega jezika je formalni veliko bolj izbran, dovršen, prefinjen, na drugi strani pa je pogovorni jezik veliko bolj sproščen in domač. Razliko med pogovornim in formalnim jezikom pa najdemo tudi v sami strukturi povedi. Za knjižni, formalni jezik so značilne daljše, bolj zapletene povedi, katere s samim branjem laže razumemo, saj jih lahko razčlenimo na segmente, pri pogovornem jeziku pa te možnosti nimamo. Za pogovorni jezik so značilni kratke povedi, ki so lahko razumljive. Vključujejo preproste odgovore (Ja. Seveda.), prav tako povedi, ki niso dokončane, saj si je govorec med samo izgovarjavo premislil in poved spremenil (Ne, dvoje, jaz, jaz, koliko so te?). (LGSWE, 1999, str. 10). 10
Prav tako je razlika med pisano in izgovorjeno besedo v tem, da pri pogovoru veliko večkrat uporabljamo osebne zaimke, bodisi se sklicujemo na samega sebe ali druge osebe (Lepo te je videti. Tudi mi si to želimo. Zmeden sem.). S tem govorec opisuje svoje osebne misli, čustva, dejanja, ki so se že zgodila ali se še bodo. Prevladuje sedanjik, saj se pogovor odvija v dejanskem času, medtem ko je pri pisnih delih čas sprejema sporočila precej relativen. Pogosti so tudi glagolski stavki, ki poudarjajo govorčevo neposredno sodelovanje in aktivnost v pogovoru (Tukaj je dvajsetak. Vsi lahko gredo.), ali pa so izraz njegove trenutne volje in čustev (Všeč mi je. To hočemo.). (LGSWE, 1999, str. 11) Uporaba glagolov in prislovov je prav tako značilna za pogovorni jezik, medtem ko je uporaba samostalnikov in predlogov značilna za zapisana besedila. Zaradi medsebojne interakcije med govorcema je ravno uporaba glagolov dober način za opisovanje dogajanja in osebnih izkušenj. Ker je razumevanje pogovora odvisno tudi od govornega položaja, v katerem sta se znašla sogovorca, je uporaba zaimkov pogosta od samostalnikov, saj govorca vesta, o kom ali čem teče pogovor. Pri pogovoru je veliko odvisno tudi od govornega položaja, v katerem se pogovor odvija. Moramo se zavedati, da če nekdo od sodelujočih v pogovoru govornega položaja ne pozna, se ne bo mogel pridružiti pogovoru in mu tekoče slediti, saj ne pozna okoliščin, v katerih se pogovor odvija. 5 Teoretična izhodišča»šele v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je z razvojem teorije govorjenih dejanj, pragmatike, pa tudi s pojmovno-funkcijskim in komunikacijskim pristopom pri učenju jezik govorjeni jezik postopoma začel stopati v ospredje jezikovnega raziskovanja. Razvoj informacijskih tehnologij v devetdesetih letih je raziskovanje govorjenega jezika olajšal v tehničnem 11
pogledu, razvoj govornih korpusov in s tem dostopnost raziskovanja velike količine avtentičnega gradiva pa je omogočil vpogled v bistvo govorjenega jezika in njegovo celovitejše raziskovanje«(zemljarič Miklavčič, 2008). Iz zgornjega citata je razvidno, da je raziskovanje področja pogovornega oziroma govorjenega jezika še precej sveže področje, na katerem je še veliko neraziskanih področij in manevrskega prostora. Ravno zaradi tega so si bila mnenja jezikoslovcev glede same slovnice pogovornega jezika precej različna. In čeprav se na prvi pogled zdi, da govorjeni jezik nima neke posebne slovnice, nam je na to vprašanje dal precej duhovit odgovor angleški jezikoslovec Geoffrey Leech: Na vprašanje, ali ima govorjena angleščina svojo posebno slovnico, je mogoče odgovoriti na dva načina: 1. Govorjena angleščina sploh nima slovnice, je slovnično nerazvita. 2. Govorjena angleščina nima posebne slovnice; njena slovnica je enaka slovnici pisane angleščine. Govorjena angleščina ima posebno slovnico ima svoje lastne zakonitosti, pravila in kategorije, ki se razlikujejo od tistih v pisanem jeziku (Leech, 1998, cit. po Zemljarič Miklavčič, 2008, str. 92). Prevajanje pogovornega jezika je precej zahtevno delo, saj se, kljub temu da je bilo tej temi posvečenih že veliko raziskav, še vedno pojavljajo področja, ki še niso bila v popolnosti raziskana. Ker se pogovorni izrazi med seboj precej razlikujejo in se spreminjajo, je težko določiti, kako jih prevajati. Ker se pogovorni izrazi iz dneva v dan spreminjajo, se je težko odločiti, kako se prevajanja sploh lotiti. Pogovorni jezik, ki leži nekje med formalnim jezikom in slangom, je široko polje oblik jezika, ki so zelo tesno povezane s časom in mestom, v katerem se uporabljajo. Prevajalec mora biti pozoren na to, ali je pogovorni jezik v izvirniku naraven, saj ga mora tako tudi prevajati, ne sme si izmišljati novih besed, da bi dobesedno prenesel sporočilo izvirnika, paziti mora na to, koliko pogovorni jezik v izvirniku odstopa od formalnega jezika, 12
ter na to, da v svojem prevodu ne uporablja metafor ali neologizmov, če niso uporabljeni v izvirniku (Newmark, 1998). Prevajalec se med procesom prevajanja pogovornega jezika spopada skoraj z istimi težavami kot avtor literarnega besedila, saj mora nenehno sprejemati odločitve, ki pa morajo biti v soglasju ena z drugo. Prav tako se mora prevajalec soočati z različnimi jeziki izvirnika izvirnim jezikom, jezikom avtorja in različnimi oblikami jezika, ki so predstavljene v izvirniku. Vendar pa so pravila, s katerimi bi določili, ali je nek izraz pogovoren, zelo ohlapna. Veliko laže se je naravnemu govorcu odločiti, ali je nek izraz pogovoren, saj je odraščal v okolju, kjer je bil izpostavljen pogovornemu jeziku, uporabljenem v izvirniku, kot prevajalcu, ki lahko najde informacije o tem samo v slovarjih ali na spletu, ki se tudi lahko razlikujejo med sabo. Na nek način je torej odvisno od prevajalca, kako bo nek izraz prevedel. Vendar je to odvisno tudi od založnikov, saj se je v preteklosti pogosto dogajalo, da so dela cenzurirali, saj se jim uporaba določenih ''slabih'' besed ni zdela primerna, čeprav je prevajalec zgolj ohranil pridih izvirnika. Prav tako se prevajalec srečuje s težavami, kako prevajati pogovorni jezik, saj lahko pri prevodu marsikaterega izraza pridemo do dvoumnosti, manjših razlik v pomenu ali preprosto tega, da prevajalec razume besedilo subjektivno. Včasih se določenih izrazov ali besednih zvez ne da prevajati dobesedno, zato jih mora prevajalec ustvariti, če je to možno. Poiskati mora ustrezen izraz v ciljnem jeziku, ki se lahko po pomenu nekoliko razlikuje od izvirnika. Marsikdaj je kak izraz treba preprosto izpustiti in ga nadomestiti z drugim, vendar na tak način, da se ne izgubi pomen, čustveni ali stilistični učinek. Velikokrat se zgodi, da prevajalec preprosto nevtralizira besedilo in ne poustvari učinka izvirnika. S tem lahko izgubimo učinek, ki ga je želel prikazati avtor izvirnika (Kamplet, 2010). Prav tako je pomembno, da se pri prevajanju držimo jezikovnega registra, ki je uporabljen v izvirniku. To lahko prevajalcu povzroča dodatne težave, saj velikokrat v jeziku, v katerega prevaja, ni primernega izraza v določenem registru, s katerem bi lahko ustvaril učinek izvirnika. Pomembno je, da ne 13
uporabi izrazov, ki bi bili preveč formalni, niti izrazov, ki bi bili veliko bolj pogovorni oziroma niže na lestvici primernega (Kamplet, 2010). Toporišič na tem mestu loči jezik glede na zvrstnost: - socialne zvrsti: knjižni jezik (knjižna zborna zvrst, knjižna pogovorna zvrst), pogovorni jezik, pokrajinske narečne skupine, narečja in mestne govorice; socialne podzvrsti so še t. i. interesne govorice, tj. slang, žargon in latovščina (argo) ipd. - funkcijske zvrsti: jezik praktičnega sporazumevanja, strokovni jezik raznih vrst, publicistični, umetnostni; - časovne zvrsti: sodobni ali pretekli (zgodovinski) - mernostne zvrsti: vezana ali nevezana beseda; - prenosniške zvrsti: govorjeni ali zapisani jezik (Toporišič, 1994). Za nas so predvsem pomembne socialne zvrsti jezika. Knjižni jezik je namenjen splošnemu sporazumevanju na celotnem slovenskem ozemlju in predstavlja izhodišče jezikovnega sporazumevanja, pogovorni jezik pa je neknjižna socialna zvrst jezika, ki hkrati ni narečna. Vsebuje slogovno zaznamovane besede, ki so besede, katerih ne smemo uporabljati v vseh govornih položajih. Med take besede prištevamo pomanjševalnice, žargon, narečne besede, vulgarizme, neologizme, arhaizme, publicistične izraze in slangovske izraze. Pri tem nam dajejo pogovorni izrazi vpogled v sporočevalčevo starost, pripadnost interesni skupini, čustveno stanje (Toporišič, 1994). S tem si lahko pomagamo pri opredelitvi registra določenega besedila, v našem primeru gre za pogovorni jezik. Ker si bomo v analizi pogledali tudi kletvice, si poglejmo, kaj o njih pravi Nežmah:»Biti tako šokanten v besedah, da sogovornik onemi. Skratka, izreči nekaj, na kar se ne da odgovoriti. Toda po drugi strani ostaja dejstvo, da posegamo po kletvicah tedaj, ko nam zmanjka drugih besed, ko smo torej obupani, ko se obračamo na pomoč k vragu in drugim nadzemeljskim silam«(nežmah, 2011). 14
Po Nežmahu so kletvice torej besede, ki nam pomagajo iz zagate, ko za izražanje ne najdemo primernih besed. So t. i. ''lene'', ''lahke'' besede. Po drugi strani so to besede, ki jih uporabimo kot posledico določenih situacij. Takrat so te besede najprimernejše oziroma kot ''naročene''. Po navadi jih uporabljamo v neprijetnih situacijah, situacijah, zaznamovanih z določeno travmo, in zato se na to odzovemo s primernimi besedami. Pri tem pa razlikujemo med psovkami in kletvicami. Med seboj se razlikujejo v govorčevem tonu, glede na to, kako agresivno se govorec odziva na okolje oziroma s kakšno mero negativnosti se obrača na sogovorca. Psovka je pri tem beseda ali besedna zveza,»ki žaljivo opisuje nagovorjenega«(nežmah, 2011). S tem izrazimo metaforično preobrazbo nagovorjenega v tisto, s čimer smo ga poimenovali. Kletvica oziroma kletev pa sogovorca ne opredeljuje z opisom nečesa žaljivega, ampak preko izrečene kletvice»/ / izrazi celotno pot oz. postopek posredne transformacije nagovorjenega«(nežmah, 2011). Kletvica izraža nekakšno nadvlado govorca nad sogovorcem, negativno dejanje oziroma verbalni napad na osebo. Pri tem je učinek kletvice dolgotrajnejši od psovke, saj vsebuje nekakšno čarobno lastnost ob izgovarjavi. Govorec na tak način izvaja nasilje nad sogovorcem, ga z izrečenim utiša, pri čemer je kletvica čarobna oblika besede, ki nad nagovorjenega prikliče sile nadnaravnega. Dodati moramo še dejstvo, da čeprav smo kletvice opredeljevali preko situacij z govorcem in nagovorjenim, se velikokrat pripeti, da pri izgovarjanju kletvic sploh nimamo poslušalcev in so izgovorjene za sproščanje lastnih frustracij ter nejevolje v določenih situacijah (Nežmah, 2011). V nadaljevanju bomo opredelili nekatere pojme, ki jih Skubic omenja v kontekstu sociolektov. Za pogovorni jezik lahko rečemo tudi, da je kulturni jezik oziroma, kot mu pravi Skubic, kultivirani sociolekt. Je izraz določene kulturne družbe, v kateri se govorci identificirajo z določeno uporabo kulturnega jezika, ki se kljub težnji po približevanju formalnemu jeziku od njega razlikuje. Kulturno okolje, v našem primeru okolje pogovornega jezika, se nanaša na konkretno uporabo določenih jezikovnih prvin, ki predpisujejo 15
določene situacije. S tem zmanjšamo število spremenljivk, ki vplivajo na ton, register in s tem na celotno sestavo besedila. Tako kot narečja se pogovorni jezik razlikuje od standardnega jezika po govornem repertoarju dane skupine, ki ga ločimo glede na jezikovni razpon in stopnjo razdeljenosti. S tem opredelimo število zvrsti in meje med samimi zvrstmi, koliko se med seboj razlikujejo ali so med seboj povezane. Govorne skupnosti so torej nosilke določenega sociolekta. Kljub razlikam med jezikovnimi zvrstmi določene skupnosti, se tvori sistem družbenih norm uporabe jezika, s katerimi je ta skupnost povezana. Pripadniki določene skupine lahko govorijo različne oblike ali zvrsti jezika, pri čemer je pomembno, da vsi člani na enak način vrednotijo posamezne prvine. Ravno norma je celotni govorni skupini enaka, ne glede na to, kakšno obliko jezika uporabljajo. Narečje, če nanj ne gledamo z vidika zemljepisne lege, nam predstavlja govorico določene družbene skupine, ki jo Skubic imenuje sociolekt.»je nekakšno izhodišče, govorčev osnovni nabor sredstev, na osnovi katerega v skladu s trenutnimi zahtevami tvori specifično oblikovana besedila«(skubic, 2005). Je temeljna posebnost, nekakšen vidik identifikacije v določeni govorni skupini. Pri tem moramo omeniti tudi žanr, ki je nekakšen register, ki ga uporabljamo v določenem kulturnem okolju. Skubic ga v svoji knjigi Obrazi jezika opredeljuje takole:»žanr je, na kratko povedano, register, ki je mogoč in predpisan v kontekstu kulture; je tip besedila, za katerega nam je bilo povedano, kako ga je treba govoriti ali pisati.«(skubic, 2005) Žanr je tip besedila, ki določa, na kakšen način se moramo izražati v danem okolju. Pojem konteksta kulture je nad kontekstom situacije, nanaša pa se na vsakokratno kulturo situacije, v kateri smo (V našem primeru je to kultura petdesetih let, v kateri pogovorni jezik ni bil pogosto uporabljena oblika v literaturi.). Ta kulturni kontekst nam predpisuje, kakšno vedenje in način izražanja sta primerna v določeni situaciji. 16
Sociolekti so torej oblike jezika, ki so skupne določenim govornim skupinam. V vsaki družbi jih je toliko, kolikor je v danem trenutku skupin, ki imajo lasten način vrednotenja sporazumevanja in razvite jezikovne norme. Sociolekte delimo glede na vplive, ki sooblikujejo jezik: starost govorca, spol, življenjski stil in eksplicitna ideološka drža. Za nas je predvsem pomemben vpliv starosti govorca, ki je poleg biološke tudi jezikovna oziroma socialna kategorija. V odnosu na razvoj sociolektov delimo starost govorca na tri faze, otroštvo, odraščanje in odraslost. V našem primeru se bomo osredotočili na fazo odraščanja. Ta faza je postala pomembna po tem, ko so v devetnajstem stoletju odpravili otroško delo in se je izobraževanje, tako osnovno kot nadaljnje, razširilo. Z razvojem zabavne industrije, mode in mladinske kulture so se razvile tudi generacijske skupine, ki so ustvarjale svoj jezik, saj so imele po upadu potrebe po pomoči v gospodinjstvu veliko več časa zase in za raziskovanje svojega mesta v družbi. Mnogokrat si v teh jezikovnih skupinah prizadevajo preseči ustaljene družbene norme, značilne za odrasle na osnovi lastnih vrednot in sistemov norm (Skubic, 2005). Pogovorni jezik lahko torej opredelimo kot sociolekt, ki ga v fazi odraščanja uporablja določena skupina, v katero v našem romanu spada Holden. Z uporabo določenega jezika, s katerim se izraža, se umešča v govorno skupino mladostnikov, s čimer izraža tudi svojo osebnost in željo, da bi izpadel bolj odrasel. Seveda ne smemo pozabiti na to, da vedno, kadar se prevaja neko besedilo, prihaja do določenih dilem, kako sploh prevajati - ne glede na to, kakšen jezikovni register je uporabljen. Glede tega je bilo že veliko razprav, ki so se pričele že v časih Martina Luthra in Erazma Rotterdamskega, ki sta bila v sporu prav zaradi načina prevajanja ali mora biti prevod zvest izvirniku ali si lahko prevajalec dovoli nekaj prevajalske svobode in prevede besedilo tako, da ga na nek način spremeni, a še vedno ohrani sporočilo in bistvo izvirnika. Gre torej za vprašanje zvestega ali svobodnega prevoda. V obeh primerih, tako pri zvestem kot svobodnem prevodu, gre za prevode, ki so sicer dobri in 17
jim ne gre oporekati, vendar uporaba enega ali drugega ni vedno najprimernejša ali najboljša izbira. Zato moramo vedno paziti na sobesedilo samega izvirnika in v vsakem primeru posebej presoditi, kakšen prevod je najprimernejši. 6 Primerjava izvirnika in prevoda s komentarjem Ker obstaja več različnih prevodov dela in bi bila primerjava vseh prevodov z izvirnikom preobsežna, bomo v tej diplomski nalogi primerjali izvirnik The Catcher in the Rye, t. i. izvirnik, s prevodom Varuh v rži, ki ga je prevedel prevajalec Boris Jukić (v nadaljevanju prevajalec) leta 2002 in je bil ponatisnjen pri Mladinski knjigi leta 2011. Ker je književno prevajanje zapleten proces, bomo poskusili predstaviti nekaj težav, na katere lahko naleti prevajalec pri prevajanju književnega dela in so značilne predvsem pri prevajanju pogovornega jezika v tem književnem delu. V nadaljevanju se bomo osredotočili na nekatere prvine pogovornega jezika, ki se v romanu The Catcher in the Rye pojavljajo najpogosteje in s katerimi se je moral spopasti prevajalec med procesom prevajanja izvirnika iz izvirnega jezila (IJ) angleščine v ciljni, slovenski jezik (CJ). Posebno pozornost bomo namenili štirim prvinam pogovornega jezika, in sicer pastavku, katerega v angleščini imenujemo ''catch phrase'', kletvicam, kratkim povedim in pogovornim izrazom. V vsakem od posameznih podpoglavij bomo predstavili definicijo in značilnosti posamezne prvine ter primere iz izvirnika, ki jih bomo primerjali s prevodom. Pri primerjavi se bomo oprli na prevajalske postopke, ki jih za prevajanje kulturnih elementov opisuje Newmark. Ti prevajalski postopki so: - prenos; - naturalizacija; - kulturna ustreznica; - funkcijska ustreznica; - opisna ustreznica; 18
- sopomenskost; - direktni prevod; - premiki ali transpozicije; - modulacija; - priznani prevod; - prevajalska oznaka; - kompenzacija; - komponentna analiza; - skrčenje ali razširitev; - parafraza; - izpustitev; - ustreznost; - priredba; - dvojice; - opombe, dodatki, pojasnila (Newmark, 2000). Vendar pa pri delu ne bomo uporabili vseh postopkov. Za vsak primer bomo posebej opredelili prevajalski postopek, ki ga je uporabil prevajalec. Največkrat smo se pri primerjavi izvirnika s prevodom srečali z naslednjimi prevajalskimi postopki, ki jih Newmark opredeljuje sledeče: Direktni prevod je dobeseden prevod pogostih kolokacij, imen organizacij, elementov zloženk (npr.»superman«, Übermensch, nadčlovek) in nekaterih fraz (compliments de la saison,»compliments of the season«) (Newmark, 2000, str. 137). Gre za prevzemanje uporabe izraza ali za dobesedni prevod. Izraz lahko pustimo tudi nepreveden (imena mednarodnih organizacij). Parafraza je razširitev ali razlaga pomena enega dela besedila, gre za minimalno preoblikovanje povedi (prav tam, str. 147). Nevtralizacija je postopek, ki v prevodu nevtralizira oziroma posploši kulturno zaznamovano besedo izvirnika (prav tam, str. 135). Sopomenskost pomeni uporabo ustreznice ciljnega jezika, ki je v sobesedilu blizu besedi v izvirniku, kjer natančna ustreznica obstaja ali ne. Postopek uporabljamo, kadar beseda v besedilu ni pomembna (prav tam, str. 136). 19
Modulacija je postopek, pri katerem opredelimo variacijo preko spremembe perspektive (prav tam, str. 143). Skrčenje in razširitev sta nenatančna prevajalska postopka, ki se uporabljata tako rekoč po občutku. Pri tem gre večinoma za odvzemanje oziroma dodajanje elementov v besedilu (prav tam, str. 146). Kulturna ustreznica je približni prevod, kjer kulturno zaznamovanemu izrazu izvirnika najdemo ustrezen kulturni izraz v ciljnem jeziku. Te imenujemo približne kulturne ustreznice. Njihova uporaba je sicer omejena, a jih lahko uporabljamo v splošnih besedilih oziroma v pogovornem jeziku, saj imajo večji učinek na bralca kot kulturno nevtralni izrazi (prav tam, str. 135). Dvojice oziroma trojice in četverice je postopek, kjer za opredelitev prevajalskega postopka uporabimo dva ali več postopkov. Pogosto se pojavljajo pri prevajanju kulturnih izrazov, ko poskušamo na dva ali več načinov rešiti eno prevajalsko zagato (prav tam, str. 147). 6.1 Pastavek ali ''catch phrase'' Pastavek je stavek, ki sestoji iz členka, medmeta ali zvalnika oziroma vzklika; nastopa sam ali v zvezah z drugimi povedmi. Je nepopoln stavek, saj v njem ni glagola. Lahko nastopa kot samostojna poved (Da. Miha!), ali kot del soredja (Hej, kam greš?). V našem primeru to sicer drži, vendar se definicija izraza ''catch phrase'' nekoliko razlikuje od pastavka, čeprav gre za enako zadevo. ''Catch phrase'' je izraz, ki se uporablja znova in znova, da s tem pokažemo neko značilnost osebe, ki jo uporablja, ali z njegovo uporabo označimo značilnosti neke skupine, ideje ali stališča. V našem primeru je uporaba pastavka oziroma ''catch phrase'' zelo značilna za glavnega protagonista romana Holdna Caufielda, saj hoče z uporabo te prvine pogovornega jezika vedno na nek način poudariti tisto, kar je povedal. 20
Primere smo po vrsti razdelili glede na uporabljen prevajalski postopek, v tem primeru na razširitev, direktni prevod in parafrazo. Primeri: Razširitev: 1. IJ: Besides, I'm not going to tell you my whole goddam autobiography or anything. (Salinger 2010: 1) CJ: Sicer pa vam tudi ne mislim pripovedovati vsega svojega življenjepisa ali kaj jaz vem. (Salinger 2011: 1) V prvem primeru vidimo, da se je prevajalec pri svojem delu držal predloge izvirnika in poved prevedel skoraj v enaki obliki, kot je v izvirniku. Pastavek oziroma ''catch phrase'' v tej povedi je or anything in ga je prevajalec prevedel kot ali kaj jaz vem. Tukaj vidimo, da je namesto dveh besed, kot je v izvirniku, uporabil frazo, sestavljeno iz štirih besed. Sicer je s prevodom zadel bistvo, vendar bi lahko za prevod uporabil besedno zvezo ali nekaj in s tem ostal zvestejši izvirniku. 2. IJ: I like to be somewhere at least where you can see a few girls around once in a while, even if they're only scratching their arms or blowing their noses or even just giggling or something. (Salinger 2010: 3) CJ: Všeč mi je, če se od časa do časa v bližini pojavi dekle, pa čeprav se samo praska po lahteh ali se usekava ali samo hihita ali kaj jaz vem. (Salinger 2011: 7) Tudi tukaj je prevajalec ponovno uporabil besedno zvezo ali kaj jaz vem za prevod izvirnika or something. Kot v prvem primeru tudi tukaj ni ostal zvest obliki izvirnika, saj je spet uporabil pastavek, sestavljen iz več besed, kot jih 21
je uporabil avtor v izvirniku. Spet bi to lahko zamenjali z besedno zvezo ali nekaj in s tem bolj sledili izvirniku. Direktni prevodi: 3. IJ: They each had their own room and all. (Salinger 2010: 7) CJ: Imela sta vsak svojo sobo in to. (Salinger 2011: 13) V tem primeru vidimo, da je prevajalec uporabil besedno zvezo, ki zvesto sledi predlogi iz izvirnika. Pastavek oziroma ''catch phrase'' and all je prevedel kot in to ter s tem ohranil strukturo izvirnika, saj je dve besedi iz izvirnika tudi v prevodu nadomestil z dvema in ohranil pomen. 4. IJ: His door was open, but I sort of knocked on it anyway, just to be polite and all. (Salinger 2010: 7) CJ: Vrata je imel odprta, vendar sem vseeno nekako kot potrkal, zaradi vljudnosti in to. (Salinger 2011: 13) Tudi tukaj je zadeva podobna kot v prejšnjem primeru, saj je spet uporabil enak prevod besedne zveze and all, torej in to. S tem je ohranil tako strukturo povedi kot tudi pomen pastavka, ki ga je v izvirniku uporabil avtor besedila. 5. IJ: I mean when she was talking and she got excited about something, her mouth sort of went in about fifty directions, her lips and all. (Salinger 2010: 84) CJ: Mislim, ko je govorila in se je razburila zaradi česa, so se ji usta zvijala v petdeset različnih smeri, ustnice in to. (Salinger 2011, 120) 22
Znova se srečamo z izvirnim pastavkom and all, ki ga je prevajalec prevedel kot in to in s tem sledil predlogi strukture povedi izvirnika. Tako pomensko kot tudi strukturno je sledil izvirniku in s tem ustvaril prevod, ki je zvest izvirniku. Kljub temu bi lahko namesto tega uporabil besedno zvezo in vse, ki bi še nekoliko točneje sledila izvirni različici kar se tiče samega pomena. 6. IJ: It was very phony I mean him being such a big snob and all. (Salinger 2010: 91) CJ: Vse je bilo tako sluzasto mislim on, ki se je obnašal tako puhloglavo domišljavo in to. (Salinger 2011: 132) Tako kot v prejšnjem primeru je tudi tukaj zadeva popolnoma enaka spet je uporabljena besedna zveza in to za prevod and all. Kot smo videli že v prejšnjem primeru, je glede na strukturo povedi prevod dober, glede na pomen sicer tudi, vendar bi lahko bilo delo bolje opravljeno z uporabo pastavka in vse, ki bi bil pomensko zvestejši izvirnemu sporočilu. 7. IJ: Than I'd throw my automatic down the elevator shaft after I'd wiped off all the finger prints and all. (Salinger 2010: 112) CJ: In odvržem pištolo v jašek dvigala potem ko sem zbrisal vse odtise in to. (Salinger 2011: 163) V tem primeru smo izpostavili ponovno uporabo pastavka in to kot prevod izvirnega and all. Že v predhodnih primerih smo povedali, da je raba takega prevoda zelo zvesta izvirniku tako z vidika strukture same povedi, kot tudi z vidika samega pomena napisanega, vendar se še vedno poraja vprašanje, ali ne bi bil prevod še zvestejši, če bi prevajalec uporabil besedno zvezo in vse namesto in to. 23
8. IJ: He put my goddam paper down then and looked at me like he'd just beaten hell out of me in ping-pong or something. (Salinger 2010: 13) CJ: Potem je odložil prekleti papir in me pogledal, kot bi mi pri pingpongu ravnokar pokazal samega vraga ali kaj jaz vem. (Salinger 2011: 21) Tudi tukaj je prevajalec za prevod pastavka or something uporabil besedo zvezo ali kaj jaz vem. Ta prevod je spet nekoliko svobodnejši in ne sledi popolnoma predlogi izvirnika. Prevajalec je uporabil parafrazo, vendar je prevod še vedno sprejemljiv, saj je ujel bistvo tega, kar je hotel izraziti avtor. Vendar bi lahko tudi tukaj namesto tega uporabil pastavek ali nekaj in s tem zvesteje prenesel izvirnik, saj bi s tem strukturno in pomensko zvesto sledil predlogi izvirnika. Parafraza: 9. IJ: Can'tcha stick a little rum in it or something? (Salinger 2010, 75) CJ: Ne bi mogel zvrniti noter kapljice ruma ali kaj jaz vem? (Salinger 2011, 109) V tem primeru kot prevod srečamo ali kaj jaz vem za izvirni or something, ki bi ga lahko prevajalec rešil na elegantnejši način, in sicer z uporabo pastavka ali nekaj, kateri bi zvesteje sledil izvirniku. Vendar se moramo zavedati, da je prevajalec uporabil svobodejši prevod in s tem vseeno ohranil pomen izvirnika, čeprav se struktura povedi v prevodu razlikuje od izvirnika. 10. IJ: I always pick a gorgeous time to fall over a suitcase or something. (Salinger 2010:102) 24
CJ: Vedno najdem najsijajnejši trenutek, da telebnem čez kovček ali kaj jaz vem. (Salinger 2011: 147) Tukaj se spet srečamo z uporabo pastavka or something v izvirniku in njegovim prevodom ali kaj jaz vem. Kot smo že omenili v prejšnjem primeru, se tudi tukaj ta prevod strukturno ne drži osnove, katero nam predstavlja izvirno besedilo. Spet je uporabljen svobodnejši prevod, za katerega se je odločil prevajalec. Kljub temu, da pomensko sicer zadene bistvo, se nam zdi, da bi lahko prevajalec sprejel drugačno odločitev, ki bi bila strukturno zvestejša izvirniku, in uporabil prevod, ki bi ga predstavljala besedna zveza, sestavljena iz dveh besed, kot je to v izvirniku. S tem bi tako pomensko in strukturno bolj zadel bistvo izvirnika in avtorjev namen. V zgornjih primerih smo si torej podrobneje pogledali uporabo pastavka oziroma ''catch phrase'' v izvirnem besedilu in v prevodu. Vidimo lahko, da se pastavka and all in or something pojavljata po vsem romanu in sta s tem eden od dejavnikov, ki zaznamujeta Holdnovo rabo pogovornega jezika in tudi njega samega kot osebo. Zanj je torej značilno, da velikokrat zaključuje povedi na tak način, saj s tem poskuša nekako poudariti tisto, kar je želel povedati. Pri tem se moramo zavedati, da je raba pastavka na ta način predvsem značilna za pogovorni jezik oziroma dialog in sama raba ni značilna za literaturo, vsaj ne v časih, v katerih je izšel ta roman. Omeniti moramo, da čeprav je prevajalec v primeru pastavka or something uporabil nekoliko svobodnejši prevod in bi lahko tudi za primer and all izbral drugačen prevod, se je rabe teh dveh besednih zvez držal dosledno v celotnem prevodu romana. Nikjer se ne zgodi, da bi namesto in to oziroma ali kaj jaz vem uporabil kaj drugega, vedno, za vsak primer teh dveh pastavkov, je uporabil ta dva prevoda. Čeprav bi lahko bila prevoda boljša, je dosledna uporaba danih prevodov zelo dobra, saj se skozi ves prevod ponavlja, kot se ponavljata pastavka v izvirniku. Če bi naključno uporabil različne prevode, bi s tem pokvaril učinek, ki ga je avtor želel izzvati v izvirnem besedilu. 25
6.2 Kletvice Kletvice oziroma kletve so grobe besede ali besedne zveze, ki so po navadi izrečene v afektu. So besede nekega jezika, ki se smatrajo za nesprejemljive in slabe. Mednje spadajo najbolj žaljive besede, ki so značilne za slang in pogovorni jezik, njihova uporaba v formalnem oziroma knjižnem jeziku ni sprejemljiva. V romanu The Catcher in the Rye Holden uporablja kletvice, da bi poudaril svoje nezadovoljstvo, podkrepil svoja stališča in deloval bolj odraslo. Med uporabljene prevajalske postopke v tem poglavju spadajo direktni prevod, parafraza, razširitev, sopomenka in modulacija. Primeri: Direktni prevod: 1. IJ: I left all the foils and equipment and stuff on the goddam subway. (Salinger 2010: 3) CJ: Vse florete in opremo in drugo kramo sem pustil na prekleti podzemni. (Salinger 2011: 9) V prvem primeru se srečamo s kletvico goddam, ki jo je prevajalec prevedel kot prekleti. V tem primeru je ostal prevajalec zvest izvirniku, saj je ohranil obliko povedi in pomen takšen kot v izvirniku. Tudi če pogledamo v slovar, najdemo pod geslom ''goddam'' kot prvi zadetek prevod ''preklet''. 2. IJ: I had to sit there and listen to that crap. (Salinger 2010: 12) CJ: Moral sem sedeti in poslušati tisto sranje. (Salinger 2011: 20) 26