Microsoft Word - Rozic-Metka.doc

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO VPLIV SPREMEMBE ZAKONA O DAVKU NA DODANO VREDNOST NA RAČUNOVODSKE IZKAZE PODJETJA X S POUDARKOM NA IZKAZU FINANČNEGA IZIDA Študentka: Metka Rožič Naslov: Planina na Pohorju 33, 3214 Zreče Številka indeksa: 81605093 Program: Visokošolski Študijska smer: Računovodstvo Študij: Redni Mentorica: dr. Andreja Lutar Skerbinjek Somentorica: prof. dr. Majda Kokotec Novak Zreče, oktober 2007

PREDGOVOR Uspešno in likvidno poslovanje je cilj vsakega podjetja, saj v spreminjajočem, turbolentnem okolju preživijo le tista, ki uspešno konkurirajo drugim in s tem ustavarjajo dobiček. Uspešnost pa je v veliki meri odvisna od ustreznih poslovnih in finančnih odločitev ter tudi od zunanjih dejavnikov, ki jih določa tako trg, na katerem se podjetje pojavlja, kot tudi različni predpisi, ki jih mora podjetje upoštevati. Eden izmed ključnih dejavnikov uspešnosti v poslovanju in temeljni pogoj za ohranjanje konkurenčne sposobnosti je obvladovanje različnih poslovnih tveganj, kot na primer obvladovanje tveganja plačilne nesposobnosti podjetja. Slaba finančna disciplina je postala eden izmed glavnih vzrokov nelikvidnosti manjših podjetij v Sloveniji. Dolgoročna plačilna sposobnost je poglavitnega pomena za poslovanje in obstoj podjetja na dolgi rok. Kratkoročna in dolgoročna plačilna sposobnost sta povezani in vplivata ena na drugo, zato ju ne smemo obravnavati ločeno. Potrebno ju je obravnavati z obeh vidikov kot sočasni kategoriji, ki sta medsebojno pogojeni. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004 je postal slovenski trg dostopnejši ostalim podjetjem iz Evropske unije, prav tako pa so postala slovenska podjetja konkurenčnejša na teh trgih, saj so se sprostile meje in s tem tudi razne carinske formalnosti. Eden izmed temeljnih pogojev vstopa Slovenije v Evropsko unijo je bil tudi poenotenje Zakona o davku na dodano vrednost z evropskimi državami. Kljub vsem prilagoditvam pa slovenska podjetja izgubljajo bitko že pri plačilu DDV-ja. Manjša podjetja se namreč srečujejo z likvidnimi težavami, ker morajo DDV državi odvesti takoj po izdaji računa in ga tudi v obračunskem obdobju plačati ne glede na to, ali je bil izdan račun dejansko plačan s stani kupca ali ne. Slovenija je s 1. januarjem 2006 omogočila manjšim podjetjem, katerih obdavčene dobave ne presegajo 50 milijonov tolarjev (brez DDV), da obračunavajo davek na dodano vrednost po načelu dejanske realizacije, kar pomeni, da obračunajo davek šele, ko dobijo račun dejansko plačan oz. ko sami izvršijo plačilo. Glavni motiv za izbiro teme je bila informacija o sprejetju spremembe Zakona o davku na dodano vrednost (plačana realizacija), s katerim naj bi država pomagala majhnim podjetjem do boljše plačilne sposobnosti, ter informacija o likvidnih težavah podjetja X. V skladu s SRS 2006 je bil izkaz finančnega izida preimenovan v izkaz denarnih tokov, zato bo v nadaljevanju uporabljen omenjeni izraz. Namen diplomskega dela je predstaviti spremembo Zakona o davku na dodano vrednost ter proučiti vpliv le-te na denarni in poslovni izid ter na likvidnost podjetja X. V diplomskem delu je poudarek predvsem na izkazu denarnih tokov in likvidnosti, manj pa na bilanci stanja in izkazu poslovnega izida kot viroma za ugotavljanje uspešnosti poslovanja in plačilne sposobnosti podjetja. Izkaz poslovnega izida ima v primerjavi z računovodskimi kazalniki plačilne sposobnosti kar nekaj prednosti, predvsem v smislu večje informacijske vrednosti. 2

V uvodu sta opredeljena področje in problem diplomskega dela. Predstavljen je namen diplomskega dela, glavni cilji in trditve v zvezi z raziskovanim problemom. Določene so tudi predpostavke in omejitve pri raziskovanju ter uporabljene raziskovalne metode. V teoretičnem delu je najprej predstavljen celoten sklop davka na dodano vrednost kot enega temeljnih davkov v Sloveniji. Opredeljen je pojem in pomen davka na dodano vrednost, njegov razvoj v preteklosti in smeri razvoja v Evropi. Teoretični del se nadaljuje z obravnavo same spremembe Zakona o davku na dodano vrednost, tako imenovane plačane realizacije. Najprej je predstavljen sam zakonski del plačane realizacije, zavezanci in omejitve, temu pa sledi proučevanje ureditve plačane realizacije v drugih evropskih državah. Plačani realizaciji sledi poglavje o predstavitvi finančnega stanja podjetja X ter obračuna davka na dodano vrednost. Praktični del diplomskega dela zajema analizo plačilne sposobnosti, ustroja in obračuna davka na dodano vrednost pred in po uporabi plačane realizacije s podatki podjetja X iz leta 2005. S pomočjo analize računovodskih izkazov za leto 2005 ugotavljamo o plačilni sposobnosti, ustroju in uspešnosti poslovanja podjetja X pri obračunavanju davka na dodano vrednost po fakturirani in po plačani realizaciji. V sklepnem delu so predstavljene glavne ugotovitve in spoznanja, ki so rezultat proučevanja problema diplomskega dela na podlagi podatkov podjetja X iz leta 2005. 3

KAZALO: 1 UVOD... 6 1.1 Opredelitev problema in opis področja raziskovanja... 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve... 7 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave... 7 1.4 Uporabljene raziskovalne metode... 8 2 DAVEK NA DODANO VREDNOST (DDV)... 9 2.1 Opredelitev davka na dodano vrednost... 9 2.2 Davčni zavezanci... 11 2.3 Davčna osnova... 12 2.4 Obračun in plačilo davka... 15 2.4.1 Vstopni in izstopni davek na dodano vrednost... 15 2.4.2 Obračun in plačilo davka... 16 2.5 Ugotovitve 2. poglavja... 17 3 ZNAČILNOSTI DOLOČIL O PLAČANI REALIZACIJI... 19 3.1 Plačana realizacija... 19 3.2 Cilji in načela zakona... 19 3.3 Bistvene rešitve zakona glede plačane realizacije v skladu z ZDDV... 20 3.4 Značilnosti plačane realizacije v skladu z ZDDV-1... 22 3.5 Ureditev plačane realizacije v tujini... 23 3.5.1 Velika Britanija... 23 3.5.2 Nemčija... 23 3.5.3 Finska... 24 3.5.4 Švedska... 24 3.6 Ugotovitve 3. poglavja... 24 4 OBRAČUN DAVKA NA DODANO VREDNOST PODJETJA X... 26 4.1 Predstavitev in analiza stanja podjetja... 26 4.1.1 Predstavitev denarnega in poslovnega izida podjetja X... 26 4.1.1.1 Izkaz denarnih tokov v skladu s SRS 2001... 26 4.1.1.2 Izkaz poslovnega izida... 28 4.1.2 Analiza stanja podjetja X... 29 4.1.2.1 Plačilna sposobnost... 29 4.1.2.1.1 Kratkoročna plačilna sposobnost... 30 4.1.2.1.2 Dolgoročna plačilna sposobnost... 31 4.2 Izdelava obračuna davka na dodano vrednost po fakturirani realizaciji... 33 4.3 Izdelava obračuna davka na dodano vrednost po uvedbi plačane realizacije... 34 4.4 Ugotovitve 4. poglavja... 35 5 ANALIZA VPLIVA SPREMEMB DAVKA NA DODANO VREDNOST NA IZKAZ DENARNIH TOKOV... 37 5.1 Predstavitev poslovnega in denarnega izida po uporabi plačane realizacije... 37 5.2 Izračun izkaza denarnih tokov in stanje v podjetju po uvedbi plačane realizacije... 38 4

5.2.1 Izračun denarnega toka... 38 5.2.2 Vpliv na denarni tok podjetja... 38 5.3 Vpliv plačila davka na dodano vrednost na plačilno sposobnost in likvidnost podjetja X... 38 5.4 Ugotovitve 5. poglavja... 41 6 SKLEPNE UGOTOVITVE... 43 7 POVZETEK... 45 8 LITERATURA... 47 9 SEZNAM SIMBOLOV IN KRATIC... 51 10 SEZNAM TABEL... 52 11 PRILOGE 5

1 UVOD 1.1 Opredelitev problema in opis področja raziskovanja Podjetja v svojem življenjskem ciklu prehajajo skozi različna obdobja in faze, ki od upravljalcev oz. lastnikov terjajo različne načine ukrepanja za zagotavljanje nemotenega poslovanja podjetja. Doseganje čim večje vrednosti poslovnega rezultata je podrejeno različnim dejavnikom, prisotnim tako v podjetju kot tudi izven podjetja (družbeni, tehnološki, organizacijski, politični...). Kot velik politični dejavnik nastopa tako povezanost s tujimi trgi in njihova usklajenost z domačim trgom, kot tudi različne zakonske omejitve. Slovenija je s 1. majem 2004 postala polnopravna članica Evropske unije (v nadaljevanju EU). Uvedba davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) je bila eden izmed pogojev za vstop novih članic v EU. Državni zbor je zakon o DDV-ju sprejel 25. novembra 1998, uporabljati pa se je začel 1. julija 1999. S poenotenjem zakona o DDVju z evropskimi državami so postala slovenska podjetja konkurenčnejša na evropskih trgih. Prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala ima velik vpliv na obdavčenje, še posebno na davek na dodano vrednost kot prevladujočo obliko davkov v Evropi. Kljub temu pa slovenska podjetja izgubljajo bitko že pri plačilu DDV-ja. Manjša podjetja, katerih je v Sloveniji največ, so namreč močno odvisna od nihanj plačil izdanih računov. Ker morajo DDV državi odvesti takoj po izdaji računa in ga tudi v obračunskem obdobju plačati oziroma odvesti, ne glede na to, ali je bil izdan račun plačan s stani kupca ali ne, se poleg težav pri dobivanju kreditov soočajo še z nelikvidnostjo. Nova sprememba zakona, po katerem naj bi manjša podjetja plačala DDV državi šele takrat, ko bi bil izdan račun dejansko plačan, predstavlja veliko pomoč manjšim podjetjem pri obratovanju in konkurenčnosti na trgu. Vendar ima ta sprememba omejitve in velja le za transakcije v Sloveniji in za podjetja, ki imajo letni promet manjši od 50 mio sit. Problem pa predstavljata tudi spremljanje in izvajanje tega zakona. Nov način plačevanja DDV je začel veljati 1. januarja leta 2006. Problem v Sloveniji je torej plačilna nedisciplina podjetij, ki je večja kot drugod v EU. Diplomsko delo je razdeljeno na tri dele, v katerih se postopoma razkrivata vsebina in namen diplomske naloge. Prvi del je namenjen prepoznavanju DDV-ja, zavezancev in davčne osnove, drugi pa najnovejšim spremembam zakona o DDV-ju. V tretjem delu je predstavitev podjetja X, analiza njegovega finančnega stanja in poslovnega uspeha, četrti del pa razkriva obračun davka po plačani realizaciji in njegov vpliv na likvidnost podjetja. Sklepni del predstavlja povzetek opravljene analize z ugotavljanjem glavnih odstopanj, problemov in prednosti, razvidnih iz obdelanih podatkov o poslovanju. 6

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je proučiti vpliv spremembe Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), ki omogoča obračun davka po plačani realizaciji, na konkretno podjetje, podjetje X. Proučiti želimo vpliv odloga plačila na uspešnost podjetja, njegovo likvidnost in plačilno sposobnost. V skladu s SRS 2006 je bil izkaz finančnega izida preimenovan v izkaz denarnih tokov, zato bo v nadaljevanju uporabljen omenjeni izraz. Cilji diplomskega dela: - presoditi o ugodnosti oziroma neugodnosti uvedbe plačane realizacije za podjetja v Sloveniji; - proučiti velikost vpliva spremembe ZDDV na poslovno uspešnost, likvidnost in plačilno sposobnost podjetja X; - proučiti plačano realizacijo v tujih državah: Britaniji, Finski, Švedski in Nemčiji; - proučiti vpliv na proces računovodske obravnave. Raziskali bomo vpliv določila ZDDV na manjše podjetje, podjetje X. Še posebej se bomo osredotočili na denarni izid podjetja X pred in po uvedbi določila o plačani realizaciji ter na izboljšanje oziroma poslabšanje plačilne sposobnosti. Glede na spoznanja pri proučevanju obravnavanega podjetja bomo sklepali o ugodnosti oz. o neugodnosti omenjene spremembe zakona za podjetje X. Osnovna trditev je, da sprememba ZDDV oziroma plačana realizacija močno vpliva na plačilno sposobnost in likvidnost podjetij, v našem primeru na podjetje X. S pomočjo boljše likvidnosti in plačilne sposobnosti se izboljša tudi boniteta podjetja v očeh kupcev oziroma strank podjetja, prav tako tudi pri posojilodajalcih in dobaviteljih. Podjetje se lahko lažje širi in napreduje v življenjskem ciklu podjetij, uvedba načina obračuna DDV pa bo vplivala tudi na proces računovodske obdelave v podjetju. Le-ta bo za podjetja, ki se bodo odločila za obračunavanje davka na dodano vrednost po plačani realizaciji, postala kompleksnejša. Trdimo, da uvedba omenjene spremembe ZDDV pozitivno vpliva na plačilno sposobnost podjetja ter tudi na denarni izid, povečuje pa obseg računovodske obravnave. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Omejili smo se na poslovni in denarni izid podjetja X ter na plačilno sposobnost ob koncu koledarskega leta. Denarni izid podjetja po uvedbi plačane realizacije smo izračunali za leto 2005, in sicer iz obstoječega finančnega stanja podjetja X in prilagodili postavke znotraj izkaza denarnega izida glede na plačane oziroma neplačane račune, izdane do 31. 12. 2005. 7

Pri proučevanju ZDDV smo se omejili na spremembo omenjenega zakona, ki je začel veljati 01. 01. 2006. Na podlagi te spremembe smo v praktičnem delu ugotavljali ugodnosti in neugodnosti za podjetje X. Pri priskrbi relevantnih informacij in podatkov pa smo se omejili le na slovensko in angleško literaturo. Predpostavljamo, da se med našim proučevanjem zakon ni spremenil, tako da so naše ugotovitve verodostojne in korektne. Prav tako predpostavljamo, da je obravnavano podjetje, podjetje X, sprejelo oziroma odvajalo DDV državi v skladu s spremembo ZDDV, saj smo le tako lahko dobili relevantne informacije pri izdelavi diplomskega dela. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode V diplomskem delu smo uporabili metodo komparacije, v okviru katere smo primerjali denarni in poslovni izid podjetja X pred in po uvedbi plačane realizacije ter tudi plačilno sposobnost in likvidnost pred in po uvedbi. Ocenili smo velikost vpliva predloga DDV-ja na denarni izid in plačilno sposobnost podjetja X. Uporabljena je tudi deduktivna metoda, v okviru katere smo sklepali o vplivu sprememb ZDDV na posamezne postavke denarnega izida podjetja X. V diplomskem delu so uporabljene naslednje metode raziskovanja: - klasične metode analiziranja, - statistične metode, - matematične metode, - metoda opisovanja. Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili domačo in tujo literaturo s področja davkov, podrobneje s področja davka na dodano vrednost. Metodika dela je izvedena v treh delih, in sicer: - priprava dela s strokovno-teoretičnega vidika na osnovi pridobljene literature ter osvojenih znanj; - zbiranje potrebnih podatkov v podjetju zbiranje potrebnih informacij o poslovanju podjetja; - pregled in ocena vpliva plačane realizacije na likvidnost, plačilno sposobnost in denarni izid podjetja. 8

2 DAVEK NA DODANO VREDNOST (DDV) Ker za našo raziskavo podrobnejši pregled ZDDV ni potreben, bomo v nadaljevanju povzeli le toliko podatkov, kot je nujnih za prepoznavanje davka na dodano vrednost. 2.1 Opredelitev davka na dodano vrednost Zgodovina DDV v Evropi se začne leta 1968, ko se članice Evropske gospodarske skupnosti odločijo za uvedbo le-tega. Kasneje se jim pridružijo tudi druge evropske države, z njimi povezane afriške države ter kasneje tudi vzhodnoevropske države. Omenjene okoliščine pa privedejo do sprejetja in uvedbe omenjenega zakona tudi v Sloveniji. 26. junija 1996 je bil sprejet predlog zakona o DDV-ju, uporabljati pa se je začel 1. julija leta 1999 (obljavljen v Uradnem listu RS 89/98). DDV je oblika prometnega davka, s katerim se obdavčuje promet blaga, materiala, storitev in opreme v vseh fazah prometa. Ker je zaračunan v vseh fazah prometa, mu pravimo tudi vsefazni oziroma večstopenjski davek. V ceni blaga ali storitev je vedno vračunan DDV, kar pomeni, da ga pri nakupu blaga oziroma storitev vedno plačamo. Pri prodaji blaga ali storitev pa ga mora prodajalec vedno vračunati v ceno. Ker temelji omenjeni davek na računih, govorimo o dveh vrstah DDV-ja: - vstopni davek, - izstopni davek. Ker je DDV oblika davka na porabo, v polni meri bremeni končnega porabnika. Le-ta kupi in plača blago ali storitev z davkom in ga ne more odšteti od kake druge davčne obveznosti. Kljub obstoju več oblik DDV-ja se je v svetu glede na opredelitev definicije dodane vrednosti večinoma uveljavila potrošna oblika DDV-ja. Davek oziroma davčna obremenitev se namreč od proizvajalca do zadnjega člena v verigi prevaljuje s pomočjo sistema odbitka vstopnega davka. DDV je prevladujoča, obvezna oblika prometnega davka v članicah Evropske unije. Trije glavni razlogi za uveljavitev tega davka so: - velik finančni učinek (DDV v primerjavi z drugimi davki predstavlja relativno stabilen vir financiranja. Učinek na proračunske prihodke je odvisen od davčne osnove, števila stopenj in od višine stopenj. DDV je administrativno zapletena davčna oblika, ki za izvedbo potrebuje dobro izvedene priprave ter organizacijo davčne službe), 9

- učinkovitost (v primerjavi s prometnim davkom je DDV bolj učinkovit, ker so davčni prihodki realizirani prej, postopno v vsaki fazi prometa in ne šele na koncu v maloprodaji, kot to velja za prometni davek. Davki so na tak način plačani v vsaki fazi prometa kot posledica samoobdavčitve. Davek, ki v eni fazi ni plačan, plača v celoti kupec v naslednji fazi) ter - nevtralnost obdavčevanja (DDV ne vpliva na odločitev trgovcev in proizvajalcev, katero blago ali storitev bodo proizvajali oziroma tržili in ne na kupčevo odočitev o nakupu blaga ali storitev. Na davčno nevtralnost vpliva majhno število davčnih stopenj in sorazmerno majhno število oprostitev. Najbolj nevtralno je obdavčenje z eno samo splošno stopnjo). Pri uporabi DDV-ja so se pojavljale pomanjkljivosti tako na strani davčnih zavezancev kot tudi pri davčni upravi. Zato je od sprejetja ZDDV leta 1999 pa do danes omenjeni zakon doživel kar nekaj sprememb. Pomanjkljivosti in nejasnosti glede velikega števila davčnih zavezancev, njihovih mesečnih majhnih obračunov davka na dodano vrednost in velikega števila zahtevkov v razmeroma majhnih zneskih, je razrešil Zakon o spremembah. Zakon o spremembah je obravnaval štiri vsebinske sklope, in sicer: - obračunska obdobja, - predložitev obrazca DDV-O in plačilo davka na dodano vrednost po obračunu, - odbitek vstopnega davka na dodano vrednost ter - vračilo davka na dodano vrednost po obračunu. Z uveljavitvijo Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2002 in 2003 sta se 1. januarja stopnji davka na dodano vrednost povečali. Novi, višji stopnji, po katerih se od vključno 1. januarja 2002 dalje davek na dodano vrednost obračunava in plačuje, znašata: splošna stopnja 20% (prej 19%) ter nižja stopnja 8,5% (prej 8%). 16. aprila 2003 je bila podpisana pogodba o pristopu Slovenije k Evropski uniji, s prvim majem 2004 pa je bila uveljavljena. Tako je Slovenija 1. maja 2004 postala članica skupnega evropskega trga, pri čemer so prenehale obstajati carinske meje. Kot posledica teh sprememb je bilo potrebno spremeniti oziroma prilagoditi obdavčevanje prometa blaga ter drugih področij davka na dodano vrednost. S tem dnem smo, pri transakcijah znotraj razširjnega enotnega trga EU, prevzeli načela obdavčevanja prometa blaga in storitev z davkom na dodano vrednost, kot jih poznajo ostale članice EU. Konec leta 2005 je bila sprejeta sprememba ZDDV, s katero je Državni zbor Republike Slovenije omogočil zavezavezancem za DDV obračunavanje in plačevanje DDV po plačani realizaciji. S 1. januarjem 2006 je začela veljati omenjena sprememba ZDDV, po kateri lahko davčni zavezanci, katerih obdavčeni promet v 12 mesecih ne presega 208.000 EUR, obračunavajo DDV po načelu plačane realizacije. Zaradi pogostih sprememb in dopolnitev ZDDV v preteklosti so se pripravljalci sprememb na področju DDV odločili, da se ZDDV napiše na novo. S tem so dosegli boljšo preglednost in strukturno urejenost samega zakona. Vsebinske spremembe ZDDV-1, veljavne od 1. januarja 2007, so prinesle poenostavitev davčnega administriranja, pretvorbo pomembnih zneskov iz SIT v EUR, natančnejšo prilagoditev 10

zavezujočih pravil skladno s Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS, zmanjšanje števila davčnih zavezancev ter nadaljevanje in potenciranje sankcioniranja davčnih zavezancev za storjene napake pri izvajanju določil ZDDV-1. V ZDDV-1 so izraze promet blaga, promet storitev in kvartalno poročilo nadomestili izrazi dobava blaga, opravljanje storitev in rekapitulacijsko poročilo. Za uskladitev sistema DDV ter ostalih davkov znotraj skupnosti obstajajo smernice, in sicer: 1. smernica določa državam članicam EU, da nadomestijo veljavne prometne davke s skupnim sistemom DDV. Ta temelji na načelih splošnega davka na potrošnjo izdelkov in storitev. 2. smernica opredeljuje skupen sistem DDV, s katerim je uvedena obveznost plačevanja le-tega od vsakega prometa izdelkov ali storitev znotraj države ter tudi od vsakega uvoza izdelkov. Države članice lahko samostojno sprejmejo splošne stopnje davka in določajo izdelke oziroma storitve, ki so obdavčeni z višjo ali nižjo davčno stopnjo. Prav tako lahko določajo, za katere izdelke velja oprostitev. Uvoženi izdelki so glede obdavčitve izenačeni z domačimi izdelki. 3., 4. in 5. smernica predstavljajo izvedbene akte prvih dveh smernic (določitev končnega roka uveljavljanja davka na dodano vrednost v posameznih državah). 6. smernica cilj te smernice je nadaljnja harmonizacija različnih sistemov davka na dodano vrednost ter odprava glavnih neskladij, ki so se pojavila ob uveljavitvi prve in druge smernice. Temeljni davčni predpisi v zvezi z DDV so: - Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), - pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV-1), - v zvezi z nadzorom pa: Zakon o davčnem postopku (ZDav-2), Zakon o davčni službi, carinski predpisi Skupnosti in Zakon o inšpekcijskem nadzoru. 2.2 Davčni zavezanci Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja katerokoli dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti in je v zadnjih 12 mesecih presegla 20.864,63 EUR (5 mio SIT) obdavčljivega prometa ali pa se je za to prostovoljno odločila. S 1. 1. 2007 (131. člen ZDDV-1) je ta meja 25.000,00 EUR (cca. 5,99 mio SIT). Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, je dolžan obračunavati DDV pri opravljanju dejavnosti, hkrati ima tudi pravico do odbitka vstopnega DDV-ja. Mali davčni zavezanec je tisti, ki v zadnjih 12 mesecih ni dosegel oziroma ni verjetno, da bi presegel 25.000,00 EUR (5,99 mio SIT) obdavčljivega prometa. Prav tako to velja za davčnega zavezanca, ki opravlja dejavnost kmetijstva in gozdarstva, če katastrski 11

dohodek za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500,00 EUR (cca. 1,8 mio SIT). Mali davčni zavezanec ni obvezan obračunavati DDV, vendar pa se lahko kljub temu priglasi pristojnemu davčnemu organu in to možnost uporablja najmanj 60 mesecev. Atipični davčni zavezanec je mali davčni zavezanec, ki je dolžan pridobiti identifikacijsko številko zaradi pridobitve blaga znotraj Skupnosti v vrednosti nad 10.000,00 EUR (2,396.400,00 SIT). Ti davčni zavezanci obračunavajo DDV samo pri pridobitvi blaga znotraj Skupnosti in nimajo pravice do odbitka vstopnega DDV. Za namene DDV se morajo identificirati tudi osebe, ki niso davčni zavezanci, pridobivajo pa blago znotraj Skupnosti. Te osebe so:»kmet pavšalist«, davčni zavezanec, ki opravlja izključno dobave blaga ali storitev, pri katerih ni pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost, in pravna oseba, ki ni davčni zavezanec (občine, državne inštitucije), kadar skupni znesek njihovih pridobitev znotraj Skupnosti v tekočem in preteklem koledarskem letu presega 10.000 EUR (2,396.400,00 SIT) ali pa se prostovoljno odločijo za obdavčitev. Prav tako se morajo identificirati tudi davčni zavezanci, ki na ozemlju Republike Slovenije pridobivajo blago, zaradi njihovih transakcij, ki so povezane z opravljanjem dejavnosti izven ozemlja Slovenije. Davčnim zavezancem se pri identifikaciji s strani Davčne uprave Republike Slovenije dodeli davčna številka, imenovana ID-številka. ID-številka se od davčne številke razlikuje v predponi SI. Identifikacijsko številko za davek na dodano vrednost med članicami EU sestavlja koda države, za katero stoji 12 znakov. Za preveritev ID-številke se uporablja VIES VAT. To je program, objavljen na internetu, s pomočjo katerega se lahko preveri davčna številka. 2.3 Davčna osnova V zvezi z obdavčitvijo prometa blaga in storitev z davkom na dodano vrednost ZDDV-1 loči med različnimi vrstami prometa: Promet blaga in storitev promet, zavezan DDV neobdavčljiv promet obdavčen promet oproščen promet splošna znižana prava neprava stopnja stopnja oprostitev oprostitev 12

DDV se obračunava in plačuje od (3. člen ZDDV-1): - dobav blaga in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na ozemlju RS in - uvoza blaga v Slovenijo (Skupnost). Nova vrsta obdavčljivega prometa je promet blaga z državami EU. I. Davek na dodano vrednost se v Sloveniji obračuna: 1. če je dobavitelj blaga, ki ga je treba plačati, iz EU in - je zavezanec za ID-številko, - ni dobavitelj inštalater in - ni dobavitelj blaga na daljavo. 2. če je prejemnik blaga zavezanec za ID-številko v Sloveniji ali pravna oseba nezavezanka. II. DDV se obračuna v Sloveniji v primeru, ko davčni zavezanec, pravna oseba nezavezanka, oseba iz 2. odstavka 11.a člena Zakona o davku na dodano vrednost ali katerakoli oseba, ki ni davčna zavezanka, pridobi novo prevozno sredstvo, ki ga je treba plačati, od prodajalca iz EU. III. DDV se obračuna v Sloveniji, če trošarinske izdelke, ki jih je treba plačati, pridobi na ozemlju Slovenije od prodajalca iz druge države EU - davčni zavezanec ali - pravna oseba nezavezanka, ne glede na vrednost nabavljenih trošarinskih izdelkov (nad ali pod 10.000,00 EUR oziroma 2,396.400,00 SIT), če nastane obveznost za obračun trošarine po Slovenskem zakonu o trošarinah. IV. DDV se obračuna v Sloveniji v primeru, če davčni zavezanec pripelje blago iz druge države EU v Slovenijo za namene opravljanja svoje dejavnosti. Davka ni treba obračunati v določenih izjemah, navedenih v 7. členu ZDDV (7.a in 11.b člen ZDDV). Na obračun DDV pa vpliva tudi kraj, kjer je opravljen promet blaga ali storitev. Kraj dobave blaga je kraj: - kjer se blago inštalira in sestavi dobavitelju ali drugi osebi za njegov račun, skupaj s poskusnim zagonom ali brez njega; - kjer je sedež prejemnika plina oziroma električne energije, kadar jo nabavi z namenom preprodaje; - kjer je blago, ko se začne odpošiljati, ali kjer je, če se ne odpošilja ali prevaža; - v katerem se prevoz potnikov začne s plovilom, vlakom ali zrakoplovom, kadar se med prevozom dobavlja za potnike; - v katerem se vnaša blago iz tretjih držav ali ozemelj v EU. Obdavčljiv dogodek in s tem obveznost obračuna DDV-ja nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene oziroma ko je izdan račun. V primeru obračunavanja 13

DDV-ja po plačani realizaciji nastane obveznost obračuna DDV-ja na dan plačila računa. To je večfazni obračun DDV-ja, kar pomeni, da se obračunava v vsaki fazi (ne glede na dodelanost). Pogoj oziroma temelj za obračun davka na dodano vrednost predstavlja račun, ki mora vsebovati vse predpisane podatke, navedene v 82. členu ZDDV-1. Račun je pomembna davčna listina, ki jo mora davčni zavezanec izdati za: - vsak promet blaga oziroma storitev, ki ga opravi, - vsako predplačilo, ki ga prejme in - vsako poznejšo spremembo davčne osnove. Davčna osnova: - Osnova za DDV je vse, kar predstavlja plačilo (denar, stvari ali storitve), katerega je prejel ali ga bo prejel davčni zavezanec od kupca, naročnika ali tretje osebe, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav. - V davčno osnovo se štejejo (če že niso všteti) trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve (razen DDV) ter postranski stroški (kot so npr. provizije, stroški pakiranja, prevoza ), ki jih zavezanec zaračuna kupcu oz. naročniku. Davčna stopnja: DDV se obračunava in plačuje po stopnji 20% od vsakega prometa blaga, storitev in uvoza blaga, razen od tistih, za katere je predpisana z zakonom nižja stopnja, to je 8,5% (25. člen ZDDV navaja, da je to od dobav hrane, vode, zdravil, medicinske opreme, prevoza oseb, knjig, razstav, dejavnosti gledališča itd., avtorskih pravic književnikov, živali za pitanje, semen, dajanja v najem nastavitev v hotelih, uporabe športnih objektov, storitev pokopa, storitev javne higiene). Oprostitve: ZDDV našteva oprostitve obračuna DDV od prometa blaga in storitev v členih od 26 do 32. Potrebno je razlikovati oprostitve brez pravice do odbitka vstopnega DDV (neprave oprostitve) in oprostitve s pravico do odbitka vstopnega DDV (prava oprostitev). Določbe o pravici odbitka vstopnega DDV za oproščen promet blaga in storitev opredeljuje 3. odstavek 40. člena ZDDV. Prave oprostitve: - izvoz blaga in mednarodni prevoz (vse oprostitve iz 31. člena ZDDV), - oprostitve pri dobavah blaga v Skupnost (31.a člen ZDDV), - storitve, povezane z uvozom blaga, če je vrednost teh storitev všteta v davčno osnovo pri uvozu blaga, - zavarovalniške in pozavarovalniške storitve ter finančne storitve iz 4.a 4.d točke 27. člena ZDDV, če se opravijo za naročnika storitve, ki ima sedež oz. poslovno enoto zunaj Skupnosti, ali če so neposredno povezane z blagom, namenjenim izvozu, - uvoz blaga, katerega je potrebno predložiti carinskemu uradu in za katerega je dovoljena začasna hramba, da se vnese v carinsko skladišče in se zanj začne postopek carinskega skladiščenja 14

ZDDV določa vrste prometa blaga in storitev, za katere velja oprostitev plačila DDV. Če naštejemo le nekatere: - oprostitve za dejavnosti v javnem interesu (zdravstvene storitve in zdravstvena oskrba 26. člen), - druge oprostitve DDV 27. člen (zavarovalniške storitve, najemnine, finančne storitve ). 2.4 Obračun in plačilo davka Sistem obračunavanja DDV temelji na rešitvah, ki jih za države članice Evropske unije enotno predpisuje Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS). DDV obračunamo ob prejemu računa, ko je blago dostavljeno ali so storitve opravljene. 1. 5. 2004 se je začela uporabljati Novela ZDDV, ki je prinesla številne spremembe in dopolnitve pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost. Spremembe so se nanašale skoraj na vsa poglavja zakona, kar je pri zavezancih povzročilo dodatno prilagajanje poslovanja na finančno-računovodskem in računalniškem področju. Obračun DDV mora vsebovati vse podatke za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna, za odbitke ter za skupno vrednost transakcij. Posebej se prikažejo podatki o prometu znotraj Skupnosti, izvozu in uvozu ter transakcije, kjer je plačnik davka davčni zavezanec kot prejemnik blaga ali storitve. Davčno obdobje je koledarski mesec (za zavezance, ki so v preteklem koledarskem letu dosegli obdavčljivi promet v vrednosti nad 83.458,52 EUR ali cca. 20 mio SIT), koledarsko trimesečje (za zavezance, ki v preteklem koledarskem letu niso presegli meje 83.458,52 EUR obdavčenega prometa) ter koledarsko polletje (za zavezance, ki v preteklem letu niso presegli 41.729,26 EUR ali cca. 10 mio SIT). ZDDV-1 je s 1. januarjem 2007 prinesel nekaj sprememb v obračunu DDV-ja. Poleg ukinitve šestmesečnega davčnega obdobja za namene DDV se je tudi povišal limit za prehod med mesečnim in trimesečnim davčnim (obračunskim) obdobjem. Po novem znaša limit za prehod med mesečnim in trimesečnim obračunskim obdobjem 210.000,00 EUR (cca. 50 mio SIT). 2.4.1 Vstopni in izstopni davek na dodano vrednost Vstopni davek davčni zavezanec obračuna kot terjatev do državnega proračuna, izstopnega pa kot obveznost za plačilo. Če poenostavimo; prodajalec mora pri prodaji v ceno blaga ali storitve vedno vračunati DDV, kar za njega predstavlja obveznost do države; kupec pa pri nakupu obračuna terjatev do države. 15

Ta obveznost temelji na izdanih računih. Pred letom 2006 je bila in je še za nekatere zavezance deloma neodvisna od tega, ali je kupec račun plačal ali ne. S plačano realizacijo se je to spremenilo. Od 1. januarja 2006 lahko posamezniki v okviru omejitev tega zakona obračunavajo davek na dodano vrednost šele, ko dobijo prej izstavljeni račun dejansko plačan. 2.4.2 Obračun in plačilo davka Prodajalec mora v davčnem obdobju obračunati izstopni davek na dodano vrednost in obveznost iz presežka izstopnega nad vstopnim plačati državi. Podjetje je zato dolžno voditi evidence davčne knjige, in sicer: - za promet na ozemlju Slovenije: - knjigo izdanih računov (I-RAČ), - knjigo prejetih računov (P-RAČ), v katere se knjižijo številni podatki o vsaki transakciji (nabavi oziroma dobavi) in - posebno evidenco o vstopnem davku pri uvozu blaga (E-UVOZ). - za prenose blaga v EU in iz EU: - posebno evidenco blaga iz drugega odstavka 56. člena ZDDV (obrazec PE-7) in - posebno evidenco blaga iz tretjega odstavka 56. člena ZDDV (obrazec PE-17). - za promet blaga iz EU: - knjigo izdanih računov za dobave znotraj Skupnosti in za promet blaga v drugih državah članicah (obrazec I-RAČ-D) in - knjigo prejetih računov za pridobitve blaga znotraj Skupnosti (obrazec P-RAČ-P). Vsebina davčnih evidenc je predpisana v Pravilniku o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV), in sicer v 166. do 177. členu, s strani ministra za finance. Pravilnik določa še nadaljnja razlikovanja, v katera pa se v tem diplomskem delu ne bomo poglabljali, saj niso relevantna za raziskovani problem. ZDDV-1 je s 1. 1. 2007 prinesel naslednje spremembe na področju vodenja davčnih evidenc (84. člen ZDDV-1): - vse predpisane vsebine knjig oz. posebnih evidenc za namene DDV iz starega PZDDV so ukinjene, - mora se voditi še evidenca za blago, dano na obdelavo v drugo državo članico in vrnitev blaga v Slovenijo, začasna raba blaga na ozemlju druge države članice v sklopu opravljanja storitev na drugih ozemljih ali lastne rabe, - mora se voditi evidenca še za blago, v povezavi s cenitvami premičnin ali dela na premičninah (148. člen PZDDV), 16

- vse ostale potrebne evidence za obračun DDV morajo biti razvidne iz drugih evidenc, kot npr. glavne knjige, - ni več obrazca oz. priloge k obrazcu DDV-0, - vsebina priloge A k obrazcu DDV-0, ki jo izpolnjujejo le tisti, ki obračunavajo DDV po plačani realizaciji, je obširnejša, - obrazec DDV-0 se izpolnjuje v evrih in centih. Ostajata posebni evidenci PE-7 in PE-17. Pri obračunu DDV s pomočjo obrazca DDV-0 zavezanec s pomočjo podatkov iz davčnih knjig izračuna svojo obveznost DDV za posamezno davčno obdobje. Obračun, na katerem je izkazana zavezančeva obveznost (ko je izstopni DDV večji od vstopnega) ali njegova terjatev do države, odda davčnemu organu najkasneje do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po izteku davčnega obdobja. Prav tako mora do tega dneva poravnati morebitno obveznost. Pri ugotovitvi terjatve do države se mu ta načeloma všteva v plačila v naslednjih davčnih obdobjih. Lahko pa tudi zahteva vračilo, ki ga država opravi v 60 oziroma za zavezance, ki pretežno izvažajo, v 30 dneh. Obrazec DDV-0 predloži tudi oseba, ki je plačnik DDV kot prejemnik blaga ali storitev, pa tudi oseba, ki obračunava omenjeni davek le od pridobitev blaga v EU. Zavezanec pa lahko, kot to določa Šesta direktiva, izdela obračun na podlagi plačane realizacije. Ob uvedbi DDV se je Slovenija odločila, da posebne rešitve, ki jo omogoča člen 10 (2) Šeste direktive, ne bo uveljavila. Kasneje, leta 2006, pa se je Slovenija odločila, da bo davčnim zavezancem, ki v poslovnem letu ne presežejo 208.646,30 EUR (50 mio SIT) obdavčenega prometa, olajšala davčno breme z uvedbo plačane realizacije. S 1. 1. 2007 se je ta zgornja meja za uveljavljanje obračunavanja DDV po plačani realizaciji nekoliko znižala, in sicer na 208.000,00 EUR. Po plačani realizaciji so zavezanci, ki so se za tak način obračunavanja odločili, dolžni prijaviti realiziran promet, torej račune, ki so bili v davčnem obdobju dejansko plačani. 2.5 Ugotovitve 2. poglavja Sistem DDV uporabljamo že od leta 1999. Takrat je tedanji prometni davek zamenjal DDV, ki je do danes doživel že kar nekaj sprememb. Vstop Slovenije v Evropsko unijo je zahteval preureditev in uskladitev ZDDV s pravnim redom Evropske unije. Nov ZDDV je prinesel uporabo ID-številk, ki jih morajo zavezanci uporabljati pri svojem poslovanju doma in v tujini. Poleg omenjenih sprememb je nov zakon prinesel tudi uporabo novih obrazcev, od katerih smo omenili samo nekatere. V tem poglavju smo želeli predstaviti zgodovino ter bistvene značilnosti davka na dodano vrednost. Kot temeljno podlago Zakona o davku na dodano vrednost smo omenili Šesto direktivo, ki je povzeta tudi v naši zakonodaji. 17

Šesta direktiva med drugim določa, da lahko manjši davčni zavezanci DDV obračunavajo po plačani oz. fakturirani realizaciji, kar pomeni, da lahko obveznost za DDV obračunajo šele, ko je izdani račun dejansko plačan. Prav tako to velja za terjatev za DDV, ki jo lahko zavezanec obračuna šele, ko dospeli račun tudi dejansko plača. Slovenija se je za uvedbo te rešitve obračuna DDV odločila šele leta 2006. Bistven problem DDV je njegova neobčutljivost glede tega, ali je račun, na podlagi katerega je obdavčljiv dohodek nastal, plačan ali ne. Če kot primer vzamemo manjše podjetje, ki je zaradi majhnega poslovanja precej občutljivo na spremembo v denarnem toku, vidimo, da plačilo DDV-ja močno vpliva na likvidnost v primeru, ko stranke računov ne poravnajo. S 1. 1. 2007 je prišlo do spremembe oz. do ponovnega zapisa ZDDV. ZDDV-1 je s tem postal preglednejši in strukturno bolj urejen. Zakon je prinesel spremembo pomembnejših zneskov iz SIT v EUR, poenostavitev davčnega administriranja, natančnejšo prilagoditev zavezujočih pravil skladno s Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS, zmanjšanje števila davčnih zavezancev ter nadaljevanje in potenciranje sankcioniranja davčnih zavezancev za storjene napake. Izraze promet blaga, promet storitev in kvartalno poročilo je zakon nadomestil z izrazi dobava blaga, opravljanje storitev in rekapitulacijsko poročilo. 18

3 ZNAČILNOSTI DOLOČIL O PLAČANI REALIZACIJI Kot smo že omenili, je bil sistem DDV v Sloveniji uveden julija 1999 z ZDDV. Sistem obračunavanja DDV temelji na rešitvah, ki jih za države članice Evropske unije enotno predpisuje Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS). Sistem DDV izhaja iz načela, da se DDV obračuna po fakturirani realizaciji, vendar šesta direktiva omogoča tudi obračunavanje DDV na podlagi plačane realizacije. 3.1 Plačana realizacija Pri plačani realizaciji gre za sistem DDV, ki izhaja iz načela, da se davek obračuna po plačani realizaciji, kar pomeni, da davčni zavezanec v obračunskem obdobju prijavi oziroma obračuna vstopni in izstopni DDV le za tiste račune, ki jih je plačal oziroma za tiste, ki so bili plačani. S tem zakonom se v slovenski sistem obračunavanja DDV vključuje posebna shema, po kateri se DDV lahko obračunava glede na plačane račune in ne glede na izdane oziroma prejete račune, kar sicer velja kot splošno pravilo. V to ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji lahko vstopijo davčni zavezanci, katerih promet v obdobju 12 mesecev ne presega 208.000,00 EUR (cca. 50 mio SIT) obdavčenega prometa in izpolnjujejo druge predpisane pogoje (131. člen ZDDV-1). Plačane realizacije ni mogoče uveljaviti za uvoz oziroma izvoz blaga ter dobave in pridobitve blaga iz drugih držav članic Evropske unije ter za nekatere točno določene transakcije na domačem trgu. Posebna ureditev je od 1. januarja 2006 predvidena kot možnost, ki jo lahko davčni zavezanci izkoristijo v skladu s svojim poslovnim interesom. V primeru prehoda na omenjeni obračun morajo davčni organ le pismeno obvestiti, da želijo obračunavati DDV po plačani realizaciji že v naslednjem obračunskem obdobju. Ta pa lahko, v primeru zlorabe ali neupoštevanja pogojev, zadrži začetek obračuna DDV po tej ureditvi. Pravilom nove ureditve so prilagojene tudi kazenske določbe. 3.2 Cilji in načela zakona Prvi sklop sprememb se nanaša na obračunavanje DDV-ja po plačani realizaciji. Drugi sklop sprememb, ki jih vsebuje zakon, določa manjše prilagoditve zakona rešitvam v Šesti direktivi (obračun DDV-ja od storitev 1. člen in prodaja pridelkov s strani 19

kmetov pavšalistov davčnim zavezancem v drugih državah članicah Evropske unije 3. člen, s katerim se uvaja novi 46.a člen). Tretji sklop sprememb (5. in 6. člen) določa spremembe določb v zvezi z identifikacijo zavezancev za namene DDV-ja, kjer se dopolnjujejo določbe s pravili glede prenehanja identifikacije za namene DDV-ja in izrecno navaja obveznost zavezanca, da davčnemu organu predloži zahtevek za identifikacijo za namene DDV-ja. Z vsemi spremembami so povezane tudi spremembe kazenskih določb (7. in 8. člen). Zakon se je začel uporabljati 1. januarja 2006 (10. člen). Takojšnja uveljavitev je bila predvidena z namenom, da so se pravočasno pripravili izvedbeni predpisi in da se je zavezancem, ki to želijo, omogočilo, da so s 1. januarjem 2006 že prešli na obračunavanje DDV-ja po plačani realizaciji (gl. 9. člen). V ZDDV-1 je z 1. januarjem prišlo do nekaterih sprememb določil plačane realizacije. Bistvene spremembe bomo obravnavali v točki 3.4. 3.3 Bistvene rešitve zakona glede plačane realizacije v skladu z ZDDV Nastanek davčne obveznosti oziroma davčne terjatve Obveznost za obračun DDV nastane za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji: - ko prejme plačilo pravica do odbitka izstopnega DDV in - ko izvrši plačilo pravica do odbitka vstopnega DDV. DDV se obračunava glede na prejeta oziroma izvršena plačila: - 4. odstavek 52.o člena ZDDV določa, da nastane obveznost obračuna DDV za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, na dan, ko prejme plačilo; - 5. odstavek 52.o člena ZDDV določa, da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, na dan, ko izvrši plačilo. V posebno ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji lahko vstopi le davčni zavezanec: - ki v 12 mesecih ne presega 208.646,30 EUR (50 mio SIT) obdavčenih dobav in ni verjetno, da bi vrednost dobav v naslednjih 12 mesecih presegel (ne upošteva se prodaja osnovnih sredstev); - 3. odstavek 52.o člena ZDDV določa tudi, da se v primeru povezanih oseb za namene obračunavanja DDV-ja po plačani realizaciji šteje znesek, ki ga vse 20

povezane osebe dosežejo skupaj. Za povezane osebe se štejejo tiste osebe, ki so kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih ali fizičnih oseb. Pred prehodom na tak sistem obračunavanja DDV-ja je davčni zavezanec dolžan predložiti vse obračune DDV-ja ter plačati vse zapadle obveznosti. Izpolnjevati mora tudi ostale pogoje, kot jih določa 52.r člen ZDDV (zagotoviti posebne evidence, storitve, ki jih je opravil pred prehodom na nov tip obračunavanja DDV-ja, ne sme upoštevati v obračunu DDV-ja po plačani realizaciji, ne sme biti v kazenskem postopku glede DDV-ja idr.). Transakcije, ki so izključene iz posebne ureditve po plačani realizaciji Kot smo že omenili, posebne ureditve ni mogoče uveljaviti za uvoz oziroma izvoz blaga ter dobave in pridobitve blaga iz drugih držav članic Evropske unije (1. odstavek 52. člena ZDDV) ter za nekatere točno določene transakcije na domačem trgu (2. odstavek 52. člena ZDDV). Te so: - pogodbe o finančnem najemu, ko gre za prenos lastninske pravice s poplačilom zadnjega obroka; - transakcije na podlagi kreditne ali posojilne pogodbe v primeru, ko je kupcu dana možnost plačila računa, na katerem je izkazan DDV, v obdobju daljšem od 60 dni; - dobave blaga oziroma storitev, za katere je bil izdan račun še pred dejansko dobavo oziroma opravljeno storitvijo; - prodaja blaga s pridržkom lastninske pravice; - dobave blaga oziroma storitev na podlagi kreditne ali posojilne pogodbe; - dobave blaga oziroma storitev, kjer je izdan račun z obračunanim DDV in zneska, izkazanega na računu, ni treba plačati v obdobju, ki presega 6 mesecev od datuma izdaje računa (52.p člen ZDDV). Za te transakcije bo moral davčni zavezanec, ki se je odločil za obračunavanje DDV po plačani realizaciji, voditi posebno evidenco in obračunavati DDV na podlagi pravila fakturirane realizacije. Vpliv uvedbe obračunavanja DDV-ja po plačani realizaciji na proces računovodske obravnave Če povzamemo, bodo davčni zavezanci, ki so se odločili za obračunavanje DDV-ja na podlagi prejetih plačil, v načelu plačevali DDV šele takrat, ko bodo prejeli plačilo od svojih kupcev oziroma naročnikov, kar pomeni, da jim ne bo treba zagotavljati sredstev za plačilo DDV-ja, v kolikor ne bodo prejeli plačila za opravljeno dobavo blaga ali storitve. Po drugi strani pa tudi ne bodo imeli pravice do odbitka vstopnega DDV, dokler svojim dobaviteljem ne bodo plačali prejetega blaga oziroma storitev. Za davčne zavezance, ki se bodo odločili za uporabo te posebne ureditve, se bodo povečale administrativne zahteve v zvezi z obračunavanjem DDV-ja, saj bodo morali 21

poleg ostalih podatkov spremljati tudi podatke o prejetih in izvršenih plačilih ter zagotoviti dokumentacijo o teh podatkih. Zagotoviti bodo morali še podatke o: - prejetih plačilih (znesek in datum plačila) in obračunanem DDV-ju po prejetih plačilih po različnih davčnih stopnjah namesto datuma izstavitve listine se v stolpec 4 knjige izdanih računov (I-RAČ) vpiše datum plačila; - izvršenih plačilih (znesek in datum plačila) in vstopnem DDV-ju na podlagi izvršenih plačil po različnih davčnih stopnjah namesto datuma prejema računa se v stolpec 3 vpiše datum plačila. Datum plačila je glede na različne načine plačila opredeljen različno, in sicer (povzeto iz: http://www.ozs.si/obrtnik/prispevek.asp?idpm=2918&id=7837): - gotovinsko plačilo tu se šteje, da je dan prejema plačila dan, ko davčni zavezanec prejme gotovino oziroma ko izvrši plačilo v gotovini, - plačilo s kreditno/plačilno kartico dan prejema plačila je dan izdaje potrdila o prejetem plačilu oziroma dan izvršitve plačila, - plačilo na transakcijski račun dan prejema plačila je dan, ko je denar prejet na račun oziroma ko je plačilo izvršeno na račun, - kompenzacija, cesija, prevzem dolga... dan prejema plačila je dan, ko je terjatev poplačana oziroma dan, ko je obveznost izpolnjena, in sicer skladno s predpisi, ki urejajo te načine plačila. Obravnavane sheme ni mogoče uporabiti pri prodaji s posojilom ali finančnim lizingom. V tem primeru velja sistem fakturirane realizacije. 52.u člen ZDDV določa, da mora davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, davčnemu organu poročati o vseh izdanih računih, ki niso plačani, do 31. decembra tekočega leta. Popis računov mora davčni zavezanec predložiti pristojnemu davčnemu uradu najpozneje do 31. januarja naslednjega leta (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-F). 3.4 Značilnosti plačane realizacije v skladu z ZDDV-1 Z ZDDV-1 je prišlo do nekaterih sprememb v določilih uporabe plačane realizacije. Bistvena sprememba je sprememba zneska, do katerega lahko davčni zavezanci obračunavajo DDV po plačani realizaciji. Po 1. odstavku 131. člena ZDDV-1 sme obračunavati in plačevati DDV po plačani realizaciji zavezanec, ki v zadnjih 12 mesecih ni presegel 208.000,00 EUR obdavčenega prometa. Posebna ureditev obračunavanja DDV-ja po plačani realizaciji je obravnavana v 131. do 136. členu ZDDV-1. 131. člen ZDDV-1 obravnava ureditev plačane realizacije, 132. člen navaja transakcije, ki so iz te ureditve izključene, 133. in 134. člen opisujeta pogoje za začetek in prenehanje uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, 135. člen navaja posebne primere o prenehanju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, 136. člen 22

pa navaja dokazila o izvršenih plačilih in poročanje o neplačanih računih na dan 31. decembra tekočega leta. 3.5 Ureditev plačane realizacije v tujini 3.5.1 Velika Britanija Plačevanje DDV-ja na podlagi plačane realizacije oziroma»cash accounting«, kot ga imenujejo v Veliki Britaniji, je izbirna shema plačevanja DDV-ja, ki je bila vpeljana že 1. oktobra 1987. V Veliki Britaniji so lahko do 1. aprila 2007 obračunavali DDV na podlagi plačane realizacije zavezanci: - katerih obdavčljive dobave niso presegale 660.000 oz. 648.000 EUR (cca. 227,178.720,00 SIT). Iz omenjenega zneska so bile izvzete oproščene dobave in dobave osnovnih sredstev, ki so se prej uporabljala za poslovni namen. Podjetje lahko obračunava DDV po plačani realizaciji dokler njegov promet ne preseže 825.000 oz. 1,185.000 EUR (cca. 283,973.400,00 SIT). - trgovci na drobno, ki prodajajo neposredno končnim potrošnikom, vendar ob izpolnjevanju posebnih pogojev. Združeno kraljestvo omogoča obračun DDV-ja na podlagi plačane realizacije pri letnih obračunih, ki omogočajo davčnim zavezancem, da izpolnijo en obračun DDV-ja vsako leto. (ZDDV-novela-SEPT05.do). Trimesečna in mesečna vmesna plačila zapadejo v odvisnosti od prometa davčnega zavezanca. Za uporabo te ureditve je kar nekaj pogojev: obdavčena dobava v zadnjem 12-mesečnem obdobju < 660.000 (948.000 EUR), plačani promet ne preseže 825.000 (1.185.000 EUR). Od 1. aprila 2007 dalje pa se je meja za uveljavitev plačevanja DDV-ja po plačani realizaciji dvignila s 660.000 na 1,350.000 oz. 1,279.800 EUR (cca. 464,661.960 SIT) obdavčljivih dobav. 3.5.2 Nemčija V Nemčiji lahko obračunavajo DDV na podlagi plačane realizacije le majhna podjetja: - ki ne presegajo 125.000 EUR oz. 29,955.000,00 SIT letnega prometa, - ki jim ni potrebno voditi knjig in evidenc ter - tudi osebe, ki opravljajo svobodne poklice po zakonu o dohodnini. Za obračunavanje DDV-ja po plačani realizaciji se morajo davčni zavezanci predhodno prijaviti svojemu davčnemu uradu. 23

3.5.3 Finska Na Finskem lahko vsi davčni zavezanci obračunavajo DDV po fakturirani ali plačani realizaciji, vendar morajo na koncu obračunskega obdobja v svojem knjigovodstvu opraviti popravke, kot npr., če je bilo blago dobavljeno in zanj še ni bil izdan račun oziroma ni bilo prejeto plačilo, se šteje, da je nastala obveznost obračuna in plačila DDV zadnji mesec zadevnega obračunskega obdobja. Izjema so osebe, kot so kmetovalci in drugi primarni proizvajalci, ki lahko po zakonu o računovodstvu zaključijo svoje knjige na podlagi plačane realizacije in lahko DDV obračunavajo po plačani realizaciji v vseh davčnih obdobjih. 3.5.4 Švedska Na Švedskem lahko obračunavajo DDV na podlagi plačane realizacije zavezanci, katerih promet ne presega 20-kratnika davčne osnove, veljavne za finančno leto. V letu 2006 je ta meja znašala 3,000.000,00 SEK oziroma cca. 317.073 EUR (cca.76 mio SIT). To pa pomeni, da davčni zavezanec, ki presega 3 mio SEK prometa, te ureditve ne more uporabljati. Pri uporabi metode plačane realizacije se mora DDV od neplačanih računov oziroma terjatev izkazati v obračunu DDV-ja, ki se nanaša na zadnje obdobje finančnega leta. 3.6 Ugotovitve 3. poglavja V tem poglavju smo predstavili in povzeli bistvene ugotovitve in predpostavke, ki veljajo za uveljavitev plačevanja DDV-ja po plačani realizaciji. Tako lahko podjetja, ki ustrezajo določenim pogojem, obračunavajo DDV na polagi plačane realizacije. S tem naj bi se podjetjem izboljšala likvidnost kot posledica manjšega oz. spremenjenega načina plačevanja DDV-ja državi. Vstopni DDV lahko tako podjetja obračunajo šele, ko prejeti račun dejansko plačajo, izstopnega pa takrat, ko prejmejo plačilo na transakcijski račun. Poleg sprememb v evidencah prejetih in izdanih računov se bo za podjetja, ki se bodo odločila za obračunavanje DDV-ja po plačani realizaciji, spremenila tudi računovodska obravnava podatkov. Ti zavezanci bodo morali zagotoviti podatke o prejetih plačilih (znesek in datum plačila) in o izvršenih plačilih (znesek in datum plačila) ter druge podatke, relevantne pri obračunavanju DDV-ja po plačani realizaciji. Pri raziskovanju oz. proučevanju ureditve plačane realizacije drugod v Evropi smo ugotovili, da je v Veliki Britaniji, kjer uporabljajo oz. zakoni dovoljujejo uporabo obračunavanja DDV-ja po plačani realizaciji, zgornja meja, do katere lahko zavezanci obračunavajo DDV po plačani realizaciji, bistveno višja kot v Sloveniji. Ta znaša 24