DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Otroci kot žrtve nasilja Februar, 2016 Andreja Urbanija

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Otroci kot žrtve nasilja Februar, 2016 Andreja Urbanija

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Otroci kot žrtve nasilja Februar, 2016 Andreja Urbanija Mentor: red. prof. dr. Gorazd Meško Somentorica: doc. dr. Katja Eman

Zahvala Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju prof. dr. Gorazdu Mešku in somentorici doc. dr. Katji Eman za napotke, spodbudo in strokovno pomoč pri izdelavi diplomske naloge. Posebna zahvala velja celotni moji družini, predvsem pa možu Ernestu in hčerki Denise, ki sta mi stala ob strani in me podpirala skozi celoten študij. Prav tako bi se pa rada zahvalila celotnemu kolektivu Fakultete za varnostne vede za neizmerno pomoč in znanje, ki sem ga pridobila.

Kazalo vsebine 1 Uvod... 7 1.1 Namen in cilj zaključnega dela... 8 1.2 Raziskovalna vprašanja... 9 1.3 Metode raziskovanja... 9 2 Osnovni pojmi... 10 2.1 Otrok... 10 2.2 Družina... 10 2.3 Nasilje... 11 2.4 Nasilje v družini... 11 2.5 Nasilje v družbi... 12 3 Prepoznavanje nasilja nad otroki doma in v družbi... 13 3.1 Nasilje nad otroki skozi zgodovino... 14 3.2 Kako prepoznamo nasilje?... 16 3.3 Vzroki za nasilje v družini... 18 3.4 Vzroki za nasilje v družbi kot celoti... 19 4 Odgovornost staršev in družbe... 21 4.1 Starševska vzgoja... 21 4.1.1 Pravilno ravnanje staršev z otroki... 24 4.2 Vzgoja v vzgojnih institucijah... 25 5 Oblike nasilja nad otroki... 27 5.1 Verbalno nasilje... 28 5.2 Psihično nasilje... 29 5.3 Socialno-ekonomsko nasilje... 30 5.4 Fizično nasilje... 31 5.5 Spolno nasilje... 32 3

5.6 Vrstniško nasilje ali»bullying«... 34 6 Ravnanje ob zaznavi nasilja nad otroki... 36 7 Oblike pomoči otrokom, žrtvam nasilja... 37 7.1 Pogovor z otrokom... 38 7.2 Pogovor pristojnih institucij s starši... 39 8 Institucije in organizacije, ki obravnavajo nasilje nad otroki... 41 8.1 Centri za socialno delo... 41 8.2 Policija... 43 8.3 Zdravstvena služba... 46 8.4 TOM telefon za otroke... 46 8.5 Krizni centri... 47 8.6 Društvo za nenasilno komunikacijo... 48 8.7 Društvo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja... 50 9 Zaključek... 52 9.1 Odgovori na raziskovalna vprašanja... 52 9.2 Razprava... 54 10 Uporabljeni viri... 56 Kazalo slik Slika 1: Ustavimo nasilje nad otroki... 13 Slika 2: Ukrepanje šole ob zaznavi nasilja v družini... 42 Kazalo tabel Tabela 1: Statistični podatki o kaznivih dejanjih s področja nasilja v družini 45 Tabela 2: Število nočitev v kriznih centrih po Sloveniji v zadnjih treh letih.. 48 4

Povzetek Eden od problemov današnjega časa še vedno ostaja nasilje nad otroki. Družina naj bi bila prostor, v katerem najdemo zavetje, srečo, ljubezen in toplino staršev. Temu na žalost mnogokrat ni tako. Čeprav se vladne in nevladne organizacije pospešeno trudijo, otroci še vedno ostajajo žrtve različnih oblik nasilja, kot so psihično, verbalno, ekonomsko, fizično in spolno nasilje. Namen diplomske naloge je prikazati in pojasniti, kako lahko ima nasilje pomemben vpliv na nadaljnji razvoj otroka. Analizirana tematika v diplomski nalogi temelji predvsem na lastnih izkušnjah, ki jih pridobimo skozi življenje in predvsem, ko postanemo starši. V teoretičnem delu diplomskega dela je poudarek na prepoznavanju nasilja nad otroki doma in v družbi, kako ga prepoznamo ter kakšni so vzroki zanj. Izpostavili smo tudi odgovornost staršev in družbe pri preprečevanju izvajanja nasilja, pri čemer imajo največjo vlogo pri preprečitvi nasilja nad otroki družina, šola in vzgojno varstvene ustanove. Ugotovili smo, da se vsi centri za socialno delo (v nadaljevanju CSD), policija, zdravstvo, ostale vladne in nevladne ustanove trudijo v smeri, da otroci ne bi doživljali ali postali žrtve nasilja. Na podlagi ugotovljenega predlagamo, da je potrebno podeliti večja pooblastila CSD in okrepiti sočasno sodelovanje pristojnih služb. Povzročitelje nasilja nad otroki bi bilo treba strožje kaznovati. Prav tako je izrednega pomena boljše sodelovanje staršev otroka žrtve vsakršnega nasilja z vzgojno-varstvenimi ustanovami, s katerimi bi lahko zaščitili otroka pred nadaljnjim nasiljem. Zaključimo lahko, da lahko še z večjim ozaveščanjem družbe in zgodnjim odkrivanjem nasilja nad otroki pomembno pripomoremo k zmanjšanju obravnavanega problema. Ključne besede: otrok, družina, nasilje nad otroki, družba, nasilje. 5

Abstract Children as victims of violence One of the problems of current time is still violence over children. Family is supposed to be the place where we find shelter, happiness, love, and warmth from parents. Unfortunately, it is not always like that even though government and nongovernment organizations are stepping up in their effort to prevent violence. Children still stay victims of different forms of violence, such as psychological, verbal, economic, physical, and sexual abuse. The purpose of the diploma thesis has been to present and explain how violence can have an important influence on the further development of a child. The analysed topic in the diploma thesis bases mainly on personal experience, which we get through life, especially when we become parents. There is stress on recognition of violence over children at home and in the society in the theoretical part, how we recognize it, and what some causes for it might be. We have focused on the responsibility of parents and society to prevent violence where the biggest role to prevent violence over children have families, schools, and educational organizations. We have found out that all centres for social work (CSW), police, health care, other government and non-government organizations try in this direction for children not to experience or become violence victims. Based on the research, we suggest that CSW should be given full power and at the same time synchronous cooperation of services in charge, persons responsible for violence over children should be more strictly punished. Better cooperation of parents of children who are victims of such behaviour with educational organizations is also very important because we could protect the child from further violence. We can conclude that we can support to reduce the researched problem by higher awareness of society and early uncovering of violence over children. Keywords: a child, a family, violence against children, society, violence. 6

1 Uvod»Odgovor je jasen: V človeku tiči potreba po sovraštvu in uničevanju.«albert Einstein V današnjem času bi moralo pomeniti biti otrok nekaj najlepšega. Otroštvo bi moralo biti najlepše in najsrečnejše obdobje v našem življenju, pa vendarle vemo, da temu prepogosto ni tako. Vsakodnevno se namreč srečujemo z nasiljem nad otroki (bodisi o tem govorijo mediji bodisi ga vidimo na lastne oči). Najbolj zaskrbljujoče pri vsem tem pa je, da so povzročitelji večinoma prav osebe iz otrokovega ožjega življenjskega okolja, torej tistega, kjer bi se otrok moral počutiti najvarneje. Zato smo starši tisti, ki bi morali otroku stati ob strani in mu pomagati. Vsak otrok, ne glede na spol ali starost, lahko postane žrtev nasilja verbalnega, fizičnega, spolnega, vrstniškega ali socialnega, kajti storilci med žrtvami posebej ne izbirajo. Storilec je lahko vsak: sorodnik, najbližji sosed, družinski prijatelj, otrokov sovrstnik, predstavnik duhovščine, učitelj, popolni tujec, navsezadnje pa tudi njegova starša. O pravicah in zaščiti otroka se nikoli ni govorilo toliko kot danes, pa vendarle se še vedno dogaja, da so socialni delavci, zdravniki, učitelji preprosto brez moči, in sicer iz razloga, da se ključne zadeve običajno ne spremenijo. Nasilje nad otroki ni nov pojav, med nami je prisotno že desetletja oz. stoletja, res pa je, da še nikoli ni bilo tako v ospredju dogajanja kot zadnja leta. Do tega je prišlo predvsem zaradi osveščanja javnosti, medijskega informiranja, življenjskega standarda, ki se izboljšuje, in tudi po zaslugi vladnih in nevladnih organizacij, ki postajajo vse bolj pozorne na indice o nasilju glede otrok. V diplomskem delu bomo predstavili kratko zgodovino nasilja nad otroki, podali vzroke in posledice nasilja nad otroki, katere institucije se ukvarjajo z nasiljem nad otroki in kakšno vlogo imajo pri tem centri za socialno delo, policija, zdravstvo in vzgojno-izobraževalne institucije. Dotaknili smo se tudi Konvencije o otrokovih pravicah (1990), nevladnih organizacij in tega, kako se starši in družba odzovejo na problematiko nasilja nad otroki. Zavedanje problematike nasilja nad otroki nas je spodbudilo k pisanju pričujoče diplomske naloge. Namen naloge je tudi opozoriti na dejstvo, da je kljub noveli Kazenskega zakonika (2012) in Zakona o preprečevanju nasilja (2008) še vedno storjeno veliko premalo, da se nasilje prepreči ali popolnoma ustavi. Nasilje ni 7

omejeno samo na družino in okolje, kjer otrok prebiva, ampak na celotno družbo, v kateri otrok živi, se razvija in pridobiva znanja. Tega problema smo se lotili zato, da bi s svojim razmišljanjem in analizo obstoječih podatkov pripomogli k zmanjšanju nasilja nad otroki. 1.1 Namen in cilj zaključnega dela Namen zaključnega dela je podrobneje predstaviti problem nasilja nad otroki doma in v družbi. Pri tem je pomembno zastaviti in odgovoriti na vprašanje, ali se tega grozovitega dejanja in problema v sodobni družbi tudi zavedamo. Eden od ciljev diplomskega dela je z ozaveščanjem družbe poskusiti pomagati pri reševanju problematike nasilja nad otroki, pri čemer želimo s svojim delom, razlagami in seznanjanjem ljudi pomagati otrokom, ki so žrtve nasilja. Cilj zaključnega dela je predstaviti oblike nasilja nad otroki doma in v družbi. Poseben poudarek je namenjen družinskemu, verbalnemu in psihičnemu nasilju, ki ga izvaja eden od staršev ali celo oba, in kako se zazna nasilje nad otrokom, ki ga zaradi problema v družini družba izključi. V diplomski nalogi smo poskušali pokazati, da je lahko verbalno in psihično nasilje hujše od fizičnega nasilja ter kako vladne in nevladne institucije pomagajo pri preprečevanju nasilja nad otroki. V diplomski nalogi smo v ospredje postavili lastne izkušnje, ki smo jih pridobili pri razgovoru z otroki, žrtvami nasilja v družini. Pomembno se je zavedati, da lahko en sam človek s poslušanjem otroka, ki je žrtev nasilja v družini, spremeni njegovo razmišljanje in njegove cilje v odraščanju. Obstajajo načini in možnosti, da ti otroci postanejo pereči problem naše družbe, vendar se moramo vprašati, kaj lahko naredimo in spremenimo, da do tega ne bi prihajalo. Obenem je pomembno, da se pri tem tudi sami učimo in uporabimo svoje znanje za to, da svojim otrokom ne naredimo kakšne krivice, ki bi jih lahko prizadela ali celo zaznamovala za celotno življenje. Vsak starš se mora namreč zavedati, da so otroci naše največje bogastvo. Tega se zavemo šele, ko sami naredimo napako pri vzgoji ali pa jih nehote kaznujemo. Nasilje, ki se dogaja za zaprtimi vrati, je družbi skrito, saj si takšni otroci ne predstavljajo, da obstaja nekdo nekje, ki bi jim rad pomagal, če bi le poznal primer. Kršitelji pa se bojijo posledic, če bi otrok razkril grozovita dejanja, ki nikakor ne sodijo v civilizirano sodobno družbo. 8

1.2 Raziskovalna vprašanja Da bi dosegli zastavljene cilje, smo postavili dve raziskovalni vprašanji, na kateri bomo v diplomskem delu poskusili odgovoriti, in sicer: 1. Kako lahko prepoznamo otroka, ki je žrtev nasilja v družini? 2. Kako lahko družba vpliva na razvoj otroka, ki je žrtev nasilja? 1.3 Metode raziskovanja V diplomski nalogi smo uporabili različne raziskovalne metode. Analiza primarnih virov nam je služila pri pregledu uradnih dokumentov o nasilju. S pomočjo deskriptivne metode smo opravili pregled pisnih in spletnih virov za potrebe analize podatkov o nasilju nad otroki, vzrokih nasilja in predstavitev organizacij, ki se odzivajo na nasilje nad otroki. Poleg pregleda literature smo podali tudi svoje razmišljanje o obravnavani problematiki. 9

2 Osnovni pojmi V tem poglavju bomo zaradi lažjega razumevanja vsebine diplomske naloge opredelili osnovne pojme otroka in nasilja nad njim, nasilje v družini in nasilje v družbi. 2.1 Otrok Poznamo več definicij pojma»otrok«, zato ga je težko enoznačno opredeliti. Iz biološkega vidika je otrok potomec očeta in matere, torej deček ali deklica. Za dobo otroštva je otrok do 14. leta starosti. Iz pravnega vidika pa je otrok Jurkovič (2012:2) navaja, vsaka mladoletna oseba do dopolnjenega 18. leta starosti. Otroštvo je obdobje, ki mora preteči, preden otrok vstopi v svet odraslih in pridobi pravico do lastnih odločitev in samostojnih dejanj. 2.2 Družina Družina je skupnost družinskih članov, katero tvorijo starši in eden ali več otrok. Partnerja, ki živita skupaj, bodisi v zakonski ali zunajzakonski zvezi brez otrok, ne štejeta kot družina (Dolenc, 2011). V primarno skupino družine lahko uvrščamo vse člane, ki so čustveno, sorodstveno in skupno povezani. Družina je prav tako skupnost, kjer se njeni člani solidarno in intimno povezujejo. Lahko pa tudi rečemo, da je družina socialna institucija, kjer se od članov pričakuje, da se spoštujejo, si nalagajo določene formalne in neformalne norme in kjer je družina kraj skupnega pričakovanja in odnosov (Ule, 2008). Marinček (1998: 18) navaja:»družina je celota življenja in odnosov. Učenje iz izkušenj predhodnih generacij in smiselno vnašanje znanstvenih spoznanj in novosti lahko daje družini moč, zaupanje vase in smisel skupnega bivanja. Tako postaja in ostaja družina tisti prostor in zatočišče, kamor se radi vračamo, ker to želimo, in ne, ker moramo.«10

2.3 Nasilje Nasilje je vsaka zloraba moči, ki jo posameznik povzroča drugemu posamezniku brez njegove privolitve. Je namerno, nadzorovano, premišljeno in razumno delovanje, ki se v več primerih ponavlja. Povzročitelj s ekonomskim, fizičnim, spolnim in psihičnim nasiljem posega v žrtvino integriteto in žrtvi omejuje njen človeški potencial. Vsaka zloraba, ne pa tudi uporaba moči, je nasilje (Društvo za nenasilno komunikacijo, 2015).»Medosebno nasilje v ožjem smislu opredeljujemo kot zagroženo ali izvedeno zlorabo fizične sile v razmerju do drugega. V širšem smislu pa je nasilna vsaka raba moči (tudi psihične, socialne, ekonomske, kulturne, politične), ki pomeni nespoštovanje pravic drugega človeka in ga ogroža ali mu povzroča škodo.«(muršič, Milivojević in Lešnik Mugnaioni, 2010: 19).»Čeprav je postala okolica zelo občutljiva na temo nasilja, je le-to povsod v medijih, v svetu, v politiki, sprejeto kot sredstvo za doseganje cilja. Številni mladi, ki so vedno pripravljeni na posnemanje, posnemajo ta vzor in neredko pridejo v nasprotje z zakonom.«(helmut, 1997: 73). 2.4 Nasilje v družini Nasilje v družini se smatra, kadar je uporabljeno spolno, psihično, ekonomsko in fizično nasilje in kadar opustimo dolžno skrb za družinskega člana ne glede na spol, starost ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja. (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008). Prav tako 4. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (2008) določa, da otrok postane žrtev tudi v primeru, če je samo navzoč pri izvajanju nasilja nad drugo osebo ali pa živi, kjer se nasilje izvaja. Prav tako Kazenski zakonik iz leta 2012 v enaindvajsetem poglavju (kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, otroke, družino) določi nasilje v družini kot samostojno kaznivo dejanje (Kazenski zakonik, 2012).»Družinsko nasilje je večplasten kompleksen pojav, kateri praviloma ni omejen na en sam dogodek. Poteka v ponavljajočih se ciklih, kateri ni pogojen samo z vedenjem povzročitelja, ampak tudi žrtve. Takšno nasilje se ponavlja še naprej, če žrtev nasilja storilca ne prijavi pristojnim organom, ampak za to dejanje krivi samega sebe.«(kanduč, 2001: 118). 11

»Nasilje v družini je vsekakor neposredno povezano prav tako z nasiljem v družbi, saj je družina primarni prostor socializacije, ki med otrokom in zunanjim svetom postavlja meje. Otrok, kateri je vzgojen v družini, v kateri se izvaja nasilje, ima specifičen odnos do nasilja, saj živi v svetu nasilja in kjer ni družinskih vrednot v odnosu staršev. Tako se lahko zgodi, da takšen otrok prevzame od svojega nasilneža odkrite ali prikrite vedenjske navade.«(zloković, Skalar, Tavš in Dečman, 2007: 55). 2.5 Nasilje v družbi Z nasiljem se srečujemo tako ali drugače, na vsakem koraku, vsak dan. Velik problem današnje družbe predstavlja nasilje nad otroki, nasilje na delovnem mestu, nasilje na raznih prireditvah, versko, politično in rasno nasilje, medvrstniško nasilje, vojaški spopadi idr. (Laloš, 2008). Nasilje v družbi je lahko eden od odnosov, ki vplivajo na družbo. Ko govorimo o nasilju v družbi, moramo vedeti, da je lahko nasilje med mladimi prav tako političen in družben problem, saj imamo danes več osebne svobode, zaradi česar pride do besednih konfliktov na ulici ali v družbi (Bučar, Štolfa in Boštjančič, 2004). Čeprav nasilje javno obsojamo, se zgražamo nad nasilnim vedenjem posameznikov, skupin in celotnih narodov, se pa pri vsem tem vseeno premalo zavedamo, da tudi sami zavedno in nezavedno podpiramo nasilje v vseh svojih pojavnih oblikah. Več kot vemo o samem nasilju ter njegovih posledicah, bolj postajamo občutljivi nanj in si še z večjim prizadevanjem želimo ukrepati. Vsaj mislimo, da bi morali. Ljudje na splošno smo bolj dovzetni glede svojih problemov, vedno manj pa pripravljeni prisluhniti in pomagati drugim pri njihovih težavah, saj kaj takega od nas zahteva čas in našo energijo (Laloš, 2008). 12

3 Prepoznavanje nasilja nad otroki doma in v družbi Mediji in že napisana literatura navajajo, da je oblik nasilja vse več in moramo biti pozorni, v kakšni obliki, kje in kdo izvaja nasilje nad otrokom. Ko dobimo odgovore na ta vprašanja, lahko začnemo opazovati njegovo obnašanje, njegovo komuniciranje in nasploh njegov strah, vključitev v družbo vrstnikov ipd. Pri prepoznavi vsakršnega nasilja nad otroki moramo biti zelo natančni. Pazljivo moramo izbirati besede, saj so otroci tisti, ki si takšnih stvari ne izmišljujejo in ne lažejo. Nasilje v družini lahko prepoznamo tako, da je otrok poškodovan, ima modrice, se odmika od pogovora o svoji družini. Vse bolj išče tudi načine, da ostaja zunaj in od doma, svojih vrstnikov ne vabi v svoj dom in na splošno ne želi od kogarkoli, da je v stiku z njegovo družino (Društvo za nenasilno komunikacijo, 2015). Slika 1: Ustavimo nasilje nad otroki (vir: Nasilje nad otroki znotraj družine, 2015) Slika 1 nam nazorno prikaže reakcijo otrok, ki so žrtve nasilja. Pri pogledu na te otroke moramo pri sebi dobro premisliti, kaj lahko naredimo, da ustavimo nasilje. V nadaljevanju bomo opisali nasilje nad otroki, ki se je dogajalo skozi zgodovino. Tudi z nasiljem v družbi, kjer eden od vrstnikov izvaja nasilje nad otrokom, je povsem enako. Vendar se vse dogaja v družbi vrstnikov ali prijateljev. Moramo pa biti pozorni in upoštevati dejstva, da lahko nasilje v družbi povzroči hujše posledice, saj 13

se lahko takšen otrok svojim vrstnikom maščuje, če se jih ne boji, kot se boji svojih staršev, ki izvajajo nasilje. Nasilje v družbi pa ni samo nasilje med vrstniki, ampak ga srečujemo tudi med otroki in odraslimi, saj se danes v družbi vse pogosteje srečujemo z drogami in alkoholom. Ulično nasilje spada med najpogostejše vrste nasilja v družbi, kjer se za doseganje ciljev še vedno uporablja moč in želja po uničevanju nasprotnika ali njegove lastnine. Nasilniška medgeneracijska kriminaliteta se prav tako pojavlja na javnih prostorih (prireditvah, srečanjih, športnih prireditvah), kjer se vse bolj uživa alkohol in vse pogosteje prihaja do medsebojnih konfliktov in agresije. Najpogostejša oblika je fizično nasilje. Znano pa nam je tudi verbalno nasilje, ki se kaže z zmerjanjem druge osebe, kletvicami, poniževanjem in ne nazadnje tudi grožnjami in žalitvami. Do nasilja v družbi pa prav tako prihaja zaradi rasne in politične neenakosti (Bučar et al., 2004). 3.1 Nasilje nad otroki skozi zgodovino Skozi zgodovino nasilja nad otroki najdemo veliko nehumanega obnašanja do otrok, katerega povzročitelji so starši, saj so morali biti otroci poslušni doma, v šoli in celo v cerkvi, drugače so bili kaznovani. Morali so biti ponižni, niso imeli svojega jaza in morali so početi stvari, ki so jim jih določile odrasle osebe. Nasilje nad otroki sega globoko v preteklost, vendar se s prvimi zapisi srečujemo v 16. stoletju, ko so začele nastajati prve ustanove za vzgojo cestnih otrok. To so bili zanemarjeni otroci, ki so se potepali po ulicah in prosjačili za denar, ki so ga potem dajali staršem, predvsem očetu. Za takšne otroke je veljalo, da so problematični, niso se pa zavedali, da poskušajo preživeti vsak dan posebej (Likar, 2006). V 17. in 18. stoletju se je najhuje kazala moč posameznikov, ki so preko fizične moči otroke zlorabljali in jih silili, da so prosjačili, kradli in niso imeli dostojanstva, ne starševske ali pravne zaščite ter garancije, da preživijo (Domiter Protner, 2014). V preteklosti so otroci morali delati v tovarnah, nekateri so denar služili z otroško prostitucijo in predvsem z beračenjem. Iz virov je razvidno, da so otroke hudo kaznovali, ustrahovali in celo umorili. V teh časih niso poznali zakona, ki bi otroke ščitil, ampak so jih za krajo kaznovali (Domiter Protner, 2014). V šolo so nekateri hodili samo občasno, veliko pa jih sploh ni imelo izobrazbe, saj jim tega njihovi skrbniki niso dopustili. Izrazito vidna je bila zelo velika razlika med 14

nižjim in višjim slojem otrok, saj slednji teh grozot niso poznali (Domiter Protner, 2014). Tukaj je treba poudariti, da se podobno še danes dogaja v mnogih državah Afrike, na Kitajskem, v Indiji, JV Aziji, Južni in Srednji Ameriki, čeprav živimo v 21. stoletju. Otroci nižjega sloja so bili zapuščeni in prepuščeni sami sebi, medtem ko so imeli otroci višjega sloja vsega na pretek. Čas je prinašal spremembe, vendar so se grozote še naprej kazale med prvo in drugo svetovno vojno. Tudi takrat so otroci umirali nasilne smrti in v koncentracijskih taboriščih, najhuje pa je bilo, da so otroke uporabljali za laboratorijske poizkuse. Po vojni se je izvajalo nasilje nad otroki predvsem v vzgojnih institucijah, kjer so morali brezpogojno poslušati, ter v sirotišnicah, v katere so bili dodeljeni, saj jim je vojna vzela najbližje sorodnike (Domiter Protner, 2014). V drugi polovici 20. stoletja so se pričele kazati spremembe in nove reforme, ki so bile v prid revnim otrokom. Odpravljale so ponižujoča dela in otroke so začeli obravnavati kot sebi enake v sodobni družbi (Domiter Protner, 2014). V Sloveniji so pred tridesetimi leti nastale prve feministične skupine, kjer so delovali aktivisti in so iz tujine prevzemali vzorce pomoči žrtvam nasilja. Nudili so pomoč v obliki svetovanja, skupine za samopomoč in zatočišča za ženske in otroke, ki so bili izpostavljeni nasilju. Prvo društvo v Sloveniji je bilo Društvo SOS telefon za otroke in ženske žrtve nasilja. Z delovanjem je pričelo istega leta, ko je bila sprejeta Konvencija o otrokovih pravicah, in sicer leta 1989 (Društvo SOS, 2015). Tako še danes CSD in nevladne ustanove spremljajo vsakega otroka, ki doživlja nasilje, mu pomagajo in ga poskušajo usmeriti na prava pota. Tako lahko s ponosom rečemo, da se vsa odkrita dejanja danes kaznujejo in da imamo čut do otrok ter njihovega dostojnega življenja in lažje prepoznamo nasilje (Domiter Protner, 2014). Danes, v 21. stoletju, pa se poleg klasičnih soočamo s sodobnimi oblikami nasilja, kot so: nadlegovanje preko mobilnega telefona (sporočila, nadležni klici, klicanje po telefonu in nadlegovanje); spletno nadlegovanje (nadležna elektronska pošta, video posnetki, ki niso primerni, Facebook, kraja identitete); zasmehovanje v šoli; zasmehovanje glede narodnosti in verske pripadnosti itd. 15

3.2 Kako prepoznamo nasilje? Nasilje lahko najdemo na vsakem koraku, spremlja nas skozi življenje, vse več nasilja pa najdemo že na televiziji, na svetovnem spletu in vse prevečkrat med ljudmi, saj so vzroki nasilja lahko rasni, finančni, socialni, spolne narave itd. (Ars Vitae, 2015). Starši bi morali biti prvi kateri bi opazili da se z otrokom nekaj dogaja, če le sami ne povzročajo nasilja. Če starši odpovedo, lahko nasilje opazijo ljudje, ki z otrokom preživijo veliko časa, to so vzgojitelji, sorodniki, sosedje, sošolci idr. (Zloković et al., 2007). Ob tem je pomembno vedeti, da otroci ki so doživeli spolno nasilje netipično reagirajo tudi ob tipičnih stresih. To pokažejo s svojim obnašanjem, vendar so lahko starejši otroci pri skrivanju trpljenja zelo spretni (Bašič, 2011). Poznamo več vrst nasilja (Ars Vitae, 2015): diskriminacija, ustrahovanje, spolno nasilje, uporaba fizične sile, pretepanje, ignoriranje, avtoriteta nasilneža, absolutna prevlada moči, ekonomsko nasilje, manipuliranje z lažmi, kaznovanje, grožnje z orožjem, zbujanje strahu, žaljenje, uničevanje lastnine idr. Po različnih znakih (poškodbe po telesu, modrice, otrokova negotovost, zanemarjenost, nasilnost do svojih vrstnikov, strah pred domom itd.) pa lahko prepoznamo, da je otrok žrtev nasilja v družini. Vendar moramo biti zelo previdni, kadar govorimo o nasilju v družini, saj so poškodbe lahko nastale kot posledica nezgod pri igri, otrokove nerodnosti ipd. Strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju 16

pa nikakor ne morejo našteti vseh različnih vrst vedenj in razpoloženj otrok, ki bi se kazala kot posledica nasilja v družini (Filipčič in Klemenčič, 2011). Med znake nasilja, ki so lahko pokazatelji, da je otrok žrtev nasilja v družini ali družbi, uvrščamo (Filipčič in Klemenčič, 2011): za pogosto nastale različne poškodbe pri otrocih, mnogokrat ne dobimo pojasnila njihovega nastanka; poškodbe na otrokovem obrazu; otrok se prostaško vede, uporablja prostaške besede in je spolno agresiven; pri otoku se opazi da je podhranjen; otrok je zanemarjen, ima umazana oblačila, zaudarja; nasilen je do svojih vrstnikov; otroka je strah odhoda domov in staršev. Do vseh naštetih oblik nasilja privedejo različni razlogi, na katere lahko malokrat vplivamo ali pa sploh ne moremo vplivati (Ars Vitae, 2015): revščina, izguba bližnjega, bolezen, družbena izločitev, socialni položaj, rasni položaj, maščevalnost, manjvrednost idr. Filipčič (2010) navaja, da so raziskave Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani o vplivu viktimiziranosti pokazale, da so za otroke, ki so žrtve nasilja v družini, značilna čustva, kot so: tesnoba, zaskrbljenost, žalost in sram, kar je dokaz in potrjuje, da so bili psihično in čustveno izpostavljeni nasilju v družini. Otroci, ki so žrtve nasilja posredno ali neposredno, so po kriminoloških raziskavah dvakrat bolj pogosto kot drugi podvrženi nasilju kot povzročitelji ali kot žrtve v vrstniškem obdobju ali kot starši ali partnerji v kasnejšem obdobju. Nasilje lahko v nekaterih primerih prepoznamo po obnašanju otroka, lahko pa so celo vidne fizične posledice. Vendar je v drugi fazi, ko smo otroka zaščitili, pomembno, da zastavimo vprašanje, kaj je vzrok oziroma so vzroki za nasilje doma ali v družbi. 17

3.3 Vzroki za nasilje v družini V družini kjer se izvaja nasilje, moramo vedeti da nasilje nastaja iz več vzrokov, ima več posledic in predvsem zajema več oblik nasilja. Povzročitelj nasilja se vede dominantno, izvaja nasilje z namenom da trpinči svoje bližnje in predvsem prevzame glavno vlogo osebe ki povzroča trpljenje ostalim družinskim članom (Filipčič in Klemenčič, 2011). Najpogostejši vzroki za nasilje v družini s strani staršev so (Turčin, 2007): alkohol ali droge; socialna stiska staršev; so starši samohranitelji; so bili v otroštvu sami trpinčeni; so pod hudim stresom in pritiskom itd. Nasilje v družini se prične prikrito in nekaterim neopazno saj ima svoje specifične značilnosti, kot so ljubosumje, pretirana ljubezen, stroga vzgoja in predvsem nadzor nad ostalimi člani družine. Nasilje se nikoli ne prekine samo od sebe, v večini primerov se še stopnjuje, ter pušča fizične in psihične posledice. Žrtev pa se pri tem počuti nemočno saj se boji povzročitelja nasilja, ter jo je strah, da se bo nasilje samo še stopnjevalo (Kurdija, 2010). Otroke ki doživljajo nasilje v družini praviloma zaznamujejo hude psihične posledice, katere se kažejo v njihovem komuniciranju, vedenju ter doživljanju sebe in drugih. Pri otrocih kateri so doživeli nasilje doma, se lahko pojavi tudi občutek manjvrednosti. Takšen otrok ne zaupa sebi in drugim, ima slabo samopodobo, je nesamozavesten in slabo navezuje stike z drugimi. Posledice nasilja so lahko tudi depresija, motnje spanja (močenje postelje, nočne more), prehranjevalne motnje, različni strahovi, nasilje (Filipčič in Klemenčič, 2011). Teorijo družinskega nasilja po Kanduču (2001) lahko delimo v dve skupini, čeprav družinsko nasilje ni enovit problem, katerega bi pojasnili samo s teorijami. Skupini teorij sta: individualistične (biološke in psihološke) teorije si prizadevajo pokazati razliko med nasilnimi in nenasilnimi družinskimi člani ter 18

sociološke teorije, ki bolj poudarjajo ideološke, moralne, ekonomske, politične in (sub)kulturne določevalce nasilnega vedenja. Otrok zaradi morebitnega družinskega nasilja poišče zavetje v krogu svojih vrstnikov, med katerimi bi se lahko sprostil in vsaj za trenutek pozabil na težave doma. Tukaj pa lahko nastane problem, če se nasilje pojavi prav tako v družbi, v katero zahaja. 3.4 Vzroki za nasilje v družbi kot celoti Vzrokov za nasilje v družbi je več kot za nasilje, ki se dogaja doma, saj se otrok druži s svojimi vrstniki, ki imajo različna mnenja, različne poglede in različno razmišljajo, zaradi česar pride prej do konfliktov. Družba je skupnost, kjer preživljamo svoj prosti čas, kjer naj bi pozabili na vsakdanje probleme in tegobe, vendar nas prevečkrat potisne na rob prepada in več ne najdemo smiselnega izhoda. V družbi so otroci razdeljeni glede na več pomembnih življenjskih dejavnikov: ekonomski, rasni, kulturni in verski položaj. Pri ekonomskem položaju se predvsem vidi, kakšno je finančno stanje v družini, kaj lahko otroku nudimo in kako se lahko otrok zadovolji s tistim, kar ima. Prav tako se lahko otroci počutijo ponižane, če so iz drugih držav, še zlasti takrat, če ne govorijo tekoče jezika države, v kateri prebivajo, ali so zaradi ohranjanja matične kulture drugače oblečeni, ohranjajo svojo versko tradicijo in običaje. Vsi ti dejavniki vplivajo na vključevanje v družbo. Tako se mora otrok, ki prihaja iz družine, kjer vlada nasilje, spopadati s prilagajanjem družbi in postati enak svojim vrstnikom, saj ga v nasprotnem primeru izločijo. Otroci, ki prihajajo iz družin kjer se izvaja nasilje se ne zavedajo, da morajo velikokrat sami odraščati, sami sebi zaupati in postati samozavestni. Za vključevanje v družbo je zelo pomembno, kako se prilagoditi in kakšen način bo ta otrok izbral, da ostane del te družbe (Laloš, 2008). Poznamo različne vzroke za nasilje v družbi (Laloš, 2008): alkoholizem, mediji, avtoriteta vrstnika, socialni položaj, droge, verski položaj, 19

rasni položaj, kulturni položaj idr. Med vsemi vzroki, ki smo jih našteli, najdemo možne konfliktne dejavnike (droge, verski položaj, rasni položaj, alkohol), ki vplivajo na medsebojno obnašanje vrstnikov. Prav tako lahko vsi ti vzroki pripeljejo do nasilja doma zaradi socialnega položaja, alkoholizma in včasih drog, ki so danes vse pogosteje prisotne v družbi. Skozi to poglavje smo predstavili zgodovino nasilja nad otroki, kako so otroci trpeli, kaj so morali delati in predvsem, kako so bili zapostavljeni s strani staršev in celotne družbe. Spoznali smo, da se danes nasilje nad otroki strožje kaznuje in da imajo otroci imajo danes več pravic kot v preteklosti. Prav tako smo se dotaknili teme, kako spoznamo nasilje in kaj so pravzaprav vzroki za nasilje v družini in družbi. V naslednjem poglavju pa bomo razpravljali o odgovornosti staršev, družbe in vzgojnovarstvenih ustanov, ki imajo zelo veliki pomen pri preprečevanju nasilja nad otroki. 20

4 Odgovornost staršev in družbe Odgovornost je pomemben člen vzgoje otrok doma, v šoli in družbi. Starši smo odgovorni predvsem doma, enako odgovornost ima tudi šola, saj otrok preživi pol mladosti v šolskem okolju, otroci pa lahko pričakujejo enaka pravila in odgovornost kot doma. Družba vrstnikov je otrokova sredina, kjer se sprosti, preživi svoj prosti čas in kjer se otrese obveznosti. Sami pa se moramo zavedati, da moramo otrokom pustiti prosto pot odločanja in jih vzgojiti po svojih najboljših močeh, saj vsak otrok sledi vzorcu svojih skrbnikov, če je srečen v sredini, kjer živi in odrašča. Zato je vzgoja najpomembnejši dejavnik otrokovega razvoja in obnašanja. 4.1 Starševska vzgoja Starševska vzgoja je tista vzgoja, ki jo otrok spoštuje, se iz nje uči in jo v kasnejšem odraslem obdobju do določene mere prenese na svoje otroke. Pred vsakim odgovorom, ki ga imamo starši za svoje otroke, se moramo sami vprašati, ali delamo prav ali pa postavljamo pogoje, ki se jih niti sami ne držimo. Vsaka družina ima svoje poglede na vzgojo, odraščanje svojega otroka in cilje, katere poskušamo doseči s pomočjo otroka (Marinček, 1998). Pri vsaki vzgoji si starši postavljamo ista vprašanja: Ali ga pravilno vzgajamo? Ali smo naredili kaj narobe? Večkrat poskušamo popravljati napake svojih otrok, jim poskušamo nekaj dopovedati, pametovati, vendar moramo pomisliti in dojeti, da imajo tudi naši otroci mnogokrat prav in da moramo biti dosledni za njihova dejanja. Resnici na ljubo se moramo najprej naučiti pravilne vzgoje, saj bomo samo takrat lahko vzgajali svoje otroke pravilno. Ko postanemo starši, nam je dano, da svoje otroke zaščitimo, jih učimo, spremljamo njihove vzpone in padce, se z njimi pogovarjamo in postanemo njihov vodič skozi odraščanje. Ko so otroci majhni, je naša naloga, da imajo vso našo pozornost, ljubezen in skrb za pravilen razvoj. Ko pa začnejo otroci odraščati, se pojavijo novi problemi in skrbi, kako jih pravilno usmerjati skozi odraščanje, jim pravilno prisluhniti in se pripraviti na spremembe, ki jih prinaša njihov razvoj (Štadler et al., 2009). Največkrat smo mi tisti, ki se bojimo priznati, da je naš otrok drugačen v razvoju ali pri učenju. Vedeti moramo, da se tudi družba razvija, zato se moramo tudi starši 21

razvijati z našim otrokom in si ne zatiskati oči, če zaidemo v kakšen problem, kajti če ima otrok pravilno vzgojo in družino, ki mu stoji ob strani, je vsak problem rešljiv. Tako bodo tudi naši otroci pravilno odraščali in dosegali cilje, ki si jih zastavijo (Marinček, 1998). Starši imajo v družini številne pomembne vloge, kot so skrb za otroka, skrb za ekonomski položaj, skrb za njegovo vzgojo in izobrazbo. Otrok se staršem rodi nemočen in odvisen od starševske nege, podpore in skrbi še nekaj let po njegovem rojstvu. V tem času njegova družina skrbi za njegovo bivališče, prehrano, obleko in izobrazbo, kar je zelo pomembno za njegov normalen osebni razvoj. Čas, ki ga otrok preživi v krogu svoje družine, je zelo pomemben dejavnik za njegov nadaljnji razvoj, saj se tako pri otroku razvijajo temeljne značilnosti, ki ga spremljajo celotno življenje (Štadler et al., 2009). V zadnjih desetletjih so se družine zelo spremenile, saj je večina otrok prej odraščala v družini, kjer sta bila oče in mati oba skrbnika otroka, danes pa je vse več družin, kjer za otroka skrbi samo eden od staršev. Vse pogosteje pa se v današnjem času srečujemo z družinami, ki posvojijo otroka, z družinami, kjer stari starši skrbijo za otroka, in celo z družinami, kjer sta starša homoseksualca (Štadler et al., 2009). V Sloveniji družinsko življenje postaja izredno raznoliko, saj lahko govorimo o pluralizaciji družinskega življenja in oblik. Družina je še vedno temeljna družbena institucija, spreminja se po spolni strukturi, po starostni strukturi in spreminjajo se delitve družinskega življenja in družinske vloge (Rener, Sedmak, Švab in Urek, 2006). Žal pa se tudi srečujemo z neprimerno obliko vzgoje v družini, ki pogosto pusti negativne posledice pri otroku. Te oblike neprimerne vzgoje so: zapostavljanje otroka in njegovih potreb; ustrahovanje otroka; izvajanje terorja nad otrokom; pomanjkanje topline in ljubezni; ponižanje in odvzem dostojanstva; nepravično obnašanje in zavračanje otroka; izkoriščanje oz. izrabljanje otroka v svoje koristi; zapiranje otroka v osamo ipd. (Mikuš, 2013). Posredna viktimizacija je, ko je otrok posredno izpostavljen prepiru med staršema ali svojimi brati in sestrami, kar pomeni, da je izpostavljen nasilju v družini. Neposredna viktimizacija pa pomeni, da je otrok žrtev nasilja zaradi alkohola, drog, manipulacije 22

enega od staršev in predvsem telesnega kaznovanja ali pa zaradi vsakodnevnega verbalnega pritiska na otroka (Mikuš, 2013). Pri sami vzgoji pa je seveda treba poudariti, da je zelo pomembna primarna socializacija, kjer starši zadovoljujejo otrokove razvojne potrebe in mu omogočijo spoznanje, da spozna in se nauči zadovoljevati svoje želje in potrebe. Mnogokrat prihaja do nagrajevanja otroka za doseganje ciljev, se pa prav tako dogaja, da je otrok kaznovan zaradi slabih ocen, neposlušnosti itd. Nagrajevanje in kaznovanje pa mora biti usklajeno, saj bo samo na takšen način otrok spoznal, kaj je prav in kaj narobe. Mnogokrat pa se nekateri otroci srečujejo z neustrezno mero čustvene ljubezni pri svojih starših, saj se le-ti ukvarjajo sami s seboj in s svojimi osebnimi problemi, kar pomeni, da se otroku ne posvečajo in je priča napetega vzdušja v družini. Takšno početje pa lahko pri nekaterih otrocih pusti čustvene posledice (Škoflek, Selšek, Ravnikar, Brezničar in Krajnčan, 2004). Neustrezni vzgojni stili staršev so: Maltretiranje, zanemarjanje, kar pomeni, da starši postavljajo otroku cilje, ki jih otrok ni sposoben doseč in ga zaradi tega kaznujejo. Razvajanje: starši ne postavljajo ciljev, ampak samo nagrajujejo. Prezaščitna vzgoja staršev: starši ne postavljajo ciljev za nagrado, ampak samo nagrajujejo in otroka občasno pohvalijo. Pretirano socializiranje otrok, ki pomeni, da starši postavljajo previsoke cilje, nič ne nagrajujejo, ampak samo kaznujejo itd. (Škoflek et al., 2004). Krajnčan in Grum (2013) v svojem članku menita, da vzgojni zavodi otrokom, ki tam pristanejo zaradi neurejenih in nestabilnih odnosov v družini ali pa zaradi otrokove nestabilnosti v odnosu do odgovornostih, poskušajo nuditi možnosti za pridobivanje novega znanja, uresničevati svoje cilje in predvsem najti samega sebe. Vzgojni zavodi poskušajo vsakemu otroku pomagati, dosegati njihove cilje in predvsem sodelovati s starši in s Centri za socialno delo. V vzgojnih zavodih vzgojitelji motivirajo svoje varovance, jim nudijo informacije znanja, spretnosti in znanja, da se bodo, ko zapustijo vzgojni zavod, lažje znašli v družbi in samostojnem življenju (Krajnčan in Grum, 2013). 23

4.1.1 Pravilno ravnanje staršev z otroki Starševstvo je ključna beseda za brezpogojno ljubezen, skrb, dobroto in spoštovanje. Postati starš pomeni, da si od začetka do konca brezpogojno vdan svojemu otroku, mu pomagaš, ga bodriš in z njim premaguješ vse mogoče ovire, ki mu stojijo na poti. To še ne pomeni, da kot starši nimamo želja, ki bi nam omogočile, da naš otrok postane oseba, ki verjame vase in stopi na pravo pot svojega življenja (Hendrix in Hunt, 2006). Vzgoja pa je osnovno pravilo za otrokovo odraščanje in uveljavitev v družbi, saj je vzgoja tista, ki mu pomaga usvojiti osnovne navade vedenja in obnašanja in mu predvsem nudi različne poglede in izkušnje. Vsekakor pa moramo vedeti, da se otroci zgledujejo po obnašanju svojih staršev in njihovih navad. V kasnejšem obdobju odraščanja pa otrok prevzame še nekatere navade svojih vrstnikov, ki so lahko dobre ali pa celo slabe.»odnos med starši in otroki se začenja ob otrokovem rojstvu in po navadi traja do smrti staršev, vendar ima več razvojnih stopenj. Na začetku gre predvsem za veliko in vsestransko odvisnost otroka od staršev. Otrok se postopno osamosvaja. Ta razvoj pogosto spremljajo večje ali manjše krize. Sčasoma mladostniki zavzamejo enakopravnejši odnos s starši. Glavne naloge staršev v odnosu do otrok so oskrba, skrb, nadzor, čustvena podpora in vzgoja otrok za družbeno odgovorno delovanje. Med starši in otroki je po navadi velika povezanost, veliko je izražanja čustev. Otroci so staršem pomemben vir veselja in zadovoljstva, pomoči, pa tudi vir žalosti, skrbi, konfliktov, odvisno od ujemanja z otrokom.«(tominec, 2012: 11). Otroci nam že ob rojstvu pokažejo, da nas potrebujejo, mi pa potrebujemo njih. Družina pomeni oba starša, ki skrbita za otroka, mu pomagata in svetujeta. Se pa žal prevečkrat zgodi, da ostane eden od staršev sam in mora skrbeti za otroke, zase in vse osnovne pogoje za življenje. Takrat se otrok znajde v situaciji, ko se mora spopasti z vsakdanjimi problemi in težavami. Če je otrok vzgojen v ljubezni in spoštovanju, mu ni težko ničesar narediti, saj s temi dejanji vrača ter pokaže ljubezen in zahvalo staršem (Hendrix in Hunt, 2006). Vsak otrok ima pravico normalno živeti, zato bi morali starši poskrbeti, da postanemo njihovi skrbniki, zaupniki in predvsem prijatelji, saj bomo le tako lahko razumeli naše otroke in jim pomagali dosegati cilje, nikakor pa izvajali nasilja nad njimi. Šola je pomemben korak v otrokovem življenju, saj je njihov drugi dom. Tako se morajo 24

otroci in učitelji truditi, da najdejo skupno besedo in medsebojno spoštovanje. Nikakor pa ne smemo dovoliti, da otroci postanejo žrtve nasilja, ne doma in ne v družbi. 4.2 Vzgoja v vzgojnih institucijah Vzgoja v vzgojno-varstvenih institucijah je že pri prvih korakih zelo pomembna, saj otrok še kot malček prične obiskovati vrtec, kjer se nauči osnovnih pravil in vedenja. Ko je otrok v dobi odraščanja, je šola tista, ki je za njega specifična. Vzgojnovarstvena institucija, v kateri se otrok uči, je za njega drugi dom. Kot starši moramo sprejeti dejstva, da bo ta institucija po svojih najboljših močeh otroku nudila znanje in vzgojo, sami pa moramo sodelovati in poslušati. Iz prakse povedano, smo starši tisti, ki mnogokrat svojega otroka ne poslušamo dovolj dobro, na koncu pa je šola tista, ki mu pomaga, sami smo pa zaradi tega razočarani in prizadeti, čeprav smo prvi, ki bi morali znati rešiti problem (Marinček, 1998). Danes pa je predvsem pomembno, da se stiki med domom otroka in šolo ustvarijo še pred pojavom težav, kajti samo na tak način se lahko ustvari pravilen odnos zaupanja. Na kakovost dela šole pri preprečevanju nasilja v družini pa vplivajo mnogi dejavniki, kot so: kadrovski standardi, omejitve, zakonska načela idr. Zelo pomemben faktor predstavlja usposobljenost strokovnega kadra, ki lahko pravočasno prepozna problem, da so za vedenjske težave in učni neuspeh krivi vzroki nasilja v družini in družbi (Najrajter, 2010). Zloković et al. (2007) navajajo preventivne cilje proti nasilju v vzgojnoizobraževalnih programih: nudenje pomoči otrokom in drugim osebam pri prepoznavi nasilja; spodbujati in razviti otrokov razvoj v družini in šoli; reševati spore z pozitivnim in nenasilnim stilom; vzpostaviti zdrav odnos in sodelovanje z starši, otroki in strokovnimi delavci v šoli in zunaj nje; Zagotoviti nego in zdrav razvoj otroka, njegove zaščite, ter mu zagotoviti njegove temeljne svoboščine; Preprečiti nasilje med otroci, v družini, med učenci in učitelji; Izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev, oblikovanje in soustvarjanje preventivnega dela z otroki in družinami. 25

Vzgojne institucije v 21. stoletju ravnajo odgovorno in poučno za vsakega otroka, ki si želi usvojiti znanje in postati oseba s cilji v nadaljnjem življenju. Danes vsekakor lahko rečemo, da šola ne vzgaja, ampak ponuja znanje, otroku prisluhne in pomaga s svojim strokovnim in usposobljenim kadrom. Različne oblike nasilja nad otroki se pojavljajo tako doma kot v šoli, kar bomo predstavili v nadaljevanju. 26

5 Oblike nasilja nad otroki Poznamo več oblik nasilja nad otroki, ki so v današnjem svetu in družbi nehumane in nesprejemljive. Te oblike so (Zavod Emma, 2015): verbalno nasilje, fizično nasilje, psihično nasilje, socialno nasilje, spolno nasilje, vrstniško nasilje ali»bullying«. Turčin (2007) navaja, da otrok doživlja nasilje v družini najpogosteje zaradi enega od staršev. Mnogokrat pa se zgodi da je otrok žrtev slabega ravnanja iz strani obeh staršev. Dejavniki kateri vplivajo na nasilna dejanja staršev pa povečini so: v otroštvu so bili tudi sami izpostavljeni nasilju; so psihični bolniki; socialno in ekonomska ogroženost; prevelika pričakovanja glede uspeha otroka; zasvojenost z alkoholom in drogami; starš je samohranilec; izpostavljeni psihičnim pritiskom in hudim stresom; so impulzivni, imajo izbruh nenadzorovane jeze. Pri pojavu zgoraj naštetih nasilnih dejanj s strani staršev postane otrokov dom zanj najnevarnejši kraj. V takšnem primeru lahko otrok utrpi hude fizične in psihične posledice, ki lahko zelo vplivajo na njegov nadaljnji razvoj. Vsaka zloraba otroka s strani staršev, njegovih skrbnikov ali drugih oseb zaznamuje otrokov razvoj z bolečimi travmatičnimi izkušnjami, ki praviloma pustijo posledice pri psihičnem, fizičnem in socialnem razvoju. Pri otroku lahko pustijo nepopisne posledice na naslednjih področjih: kognitivne motnje, zdravstvena tveganja vedenja (prezgodnja spolnost, zloraba drog, zdravil, alkohola idr.). Povezane težave v duševnem zdravju in socialnem funkcioniranju vključujejo depresivne motnje, halucinacije, motnje spomina, spanja in hranjenja, agresivno vedenje do drugih in 27

samouničevanje. Dokazana je tudi korelacija s kasnejšim povzročanjem nasilja v partnerski zvezi in poskusi samomora (Lešnik Mugnaioni, 2014). V diplomski nalogi smo se osredotočili in predstavili le najpogostejše oblike nasilja nad otroki, ki jih srečujemo vsak dan. Kadar govorimo o nasilju, lahko rečemo, da je to pravzaprav kršitev človekovih pravic ter da problema ne rešimo, če se lotimo reševanja z nasiljem, temveč poskušamo pomagati in rešiti težave brez nasilja. 5.1 Verbalno nasilje Verbalno nasilje je najpogostejše nasilje današnjega časa in je večinoma veliko hujše kot fizično. Pri verbalnem nasilju lahko govorimo o izgubi samospoštovanja in samopodobe, o psihičnem uničenju. Takšno nasilje je lahko odkrito (izbruhi jeze, zmerjanje, kričanje itd.) ali prikrito (skrita agresija nasilneža, določene izjave oz. opazke, s katerimi nasilnež poniža svojo žrtev itd.). Predpostavlja se, da lahko otrok, ki se srečuje z verbalnim nasiljem, bolj trpi kot pri fizičnem nasilju, saj v tem primeru ne more pokazati posledic, ampak jih lahko razberemo iz njegovega obnašanja, saj izgubi samozavest in ponižno prenaša žaljivke (Filipčič, 2002). Verbalno-psihično nasilje je kombinacija nasilja, kjer besede prizadenejo ter ranijo človeško dušo in ponos. Med verbalno-psihično nasilje spada (Jurkovič, 2012): huda jeza, poniževanje, agresija, zahteva za svojo pozornost, postavljanje ultimatov, zmerjanje z žaljivkami, uničevanje samopodobe sočloveka, grožnje. Razlogi za izvajanje verbalno-psihičnega nasilja so (Jurkovič, 2012): samozaupanje, depresija, nadvladovanje sočloveka, 28

občutek izgube moči, samota. Posledice verbalnega nasilja so enake kot pri psihičnem nasilju, to so (Jurkovič, 2012): misel na samomor, nespoštovanje samega sebe, izguba lastne avtoritete, občutek nemoči. 5.2 Psihično nasilje Kadar povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroča občutek manjvrednosti, strah, duševno stisko in ogroženost, govorimo o psihičnem nasilju (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008). Kot pri ostalih oblikah nasilja, tudi pri psihičnem nasilju prevlada dominantnost povzročitelja nasilja, njegova grožnja in strah, ki ga otrok čuti, ko je v stiku z osebo, ki izvaja nasilje. Psihično nasilje je lahko ustrahovanje, manipulacija ali celo tišina, saj otrok ne ve, kaj se bo zgodilo in česa je sploh kriv. Povzročitelj nasilja namreč pod prisilo doseže cilj, da se ga žrtev boji in se podredi njegovi prisilni volji (Horvat, Mugnaioni in Plaz, 2004). Psihično ali verbalno nasilje ne povzroča vidnih poškodb, pusti pa psihične težave, zato ga je težje prepoznati. Otroci, ki so podvrženi psihičnemu nasilju, lahko postanejo nasilni do svojih vrstnikov ali pa najpogosteje pomislijo na samomor, saj več ne vidijo izhoda (Ars Vitae, 2015). Nekateri znaki psihičnega nasilja nad otroki (Ars Vitae, 2015): čustvena nestabilnost, izguba motivacije, izguba samozavesti, škodovanje samemu sebi na različne načine. Vzroki za psihično nasilje so (Ars Vitae, 2015): nezadovoljstvo s seboj, 29

alkoholizem, izbruh jeze. Posledice psihičnega nasilja nad otroki so (Ars Vitae, 2015): pogojevanje ljubezni, zavračanje čustev, misel na samomor, pogojevanje discipline, neposlušnost, občutek nemoči, glavobol, nesamozavestnost, izguba teka. Posledice nasilja, ki se kažejo nad otroki doma in v družbi, govorijo o oblikah nasilja, ki se dogaja predvsem otrokom in ženskam. Nasilje ima več oblik, a najhujše nasilje, ki kaže nepopisne posledice, je psihično nasilje, ki lahko otroka popolnoma uniči in zaznamuje. Najpogosteje se nasilje dogaja doma in najpogosteje je nasilnež oseba, ki ji otrok zaupa in jo ima rad. Družba pa je tista, v kateri otrok sodeluje s svojimi vrstniki in kako pri obnašanju, sodelovanju in njihovem početju sprejema vplive drugih vrstnikov (Kralj, 2007). 5.3 Socialno-ekonomsko nasilje O socialno-ekonomskem nasilju govorimo takrat, ko gre za pomanjkanje dobrin in vsakdanjih potrebščin za normalno življenje. Socialno nasilje se lahko pojavlja: v družini, nad otroki, nad partnerjem, nad (starimi) starši. Pri tem nasilju storilec s svojim početjem žrtev prisili, da postane od njega socialno-ekonomsko odvisna (Lamovec, 2011). Za preživetje potrebujemo hrano in vodo, kar je danes osnova za življenje. Socialna stiska in nasilje otrokom onemogočata normalen razvoj in nadaljnjo rast. Ta stiska se najbolj odraža pri otrocih, ki potrebujejo vitamine in kalorije za normalen razvoj ter dobro počutje. Pomanjkanje vitaminov in osnovnih živil se kaže v otrokovem razvoju, šolskem uspehu in vedenju (Helmut, 1997). Ta osamitev se ponavadi pokaže takrat, ko otroci opazijo, da posamezni otrok nima določenega telefona, oblačil po zadnji modi ali pa se ne obnaša, kot bi si nekateri otroci želeli (Tom telefon za otroke in 30

mladostnike, 2015). Vzroki za socialno-ekonomsko nasilje so (Društvo za nenasilno komunikacijo, 2015): izguba službe, pomanjkanje denarja, občutek manjvrednosti, prevelika želja po dobrinah idr. Posledice socialno-ekonomskega nasilja so (Ars Vitae, 2015): revščina, življenje brez dobrin, pobeg od doma zaradi nasilja, pobeg od doma zaradi nasilnega odnosa, saj žrtev nima svojega denarja.»pri otrocih, ki so izkusili nasilje, opazimo, da se počutijo manjvredne, ne zaupajo sebi in drugim, počutijo se zaznamovani, ne znajo navezati novih stikov in novih poznanstev.«(lešnik Mugnaioni, 2014: 103). 5.4 Fizično nasilje Fizično nasilje je tisto nasilje, kjer je fizična zloraba otroka jasna, kjer so vidne telesne poškodbe (rane, modrice, zlomi, opekline ipd.) in kjer se otroka lahko tako poškoduje, da nastopi smrt. Fizično nasilje se nanaša na otroka, ki ga povzročitelj namerno poškoduje ali pa je otrok živi zid med povzročiteljem in žrtvijo, ki je napadena. Vsaka fizična zloraba je dejansko namerna zloraba (Domiter Protner, 2014). Fizično nasilje se lahko pojavlja v družini, med vrstniki, na delovnem mestu, med starejšimi, predvsem pa se srečujemo s fizičnim nasiljem nad partnerjem ali otrokom. Fizično nasilje se nikoli ne konča samo od sebe, ampak se samo še stopnjuje (Ars Vitae, 2015). Povzročitelj fizične zlorabe uporablja fizično moč, da lahko dokaže, da je edini, ki lahko uveljavi svojo voljo in svoj položaj v družini (Domiter Protner, 2014). Oblike fizičnega nasilja so (Bašič, 2011): udarci z roko ali brce, grobi prijemi telesa, ugašanje ogorkov po telesu, 31

odrekanje in vsiljevanje hrane, ščipanje in lasanje, polivanje z vročo ali mrzlo vodo, zaklepanje v prostor, metanje stvari v žrtev ipd. Glavni vzroki fizičnega nasilja so lahko (Domiter Protner, 2014): alkoholizem, psihična nemoč povzročitelja, izguba socialnega staža, prevlada moči nad drugo osebo, nezadovoljstvo nad seboj, popolni nadzor, droge idr. Posledice, ki jih pušča fizično nasilje nad otrokom, so (Ars Vitae, 2015): nemotiviranost, izguba zaupanja, depresivnost, pojav odvisnosti od drog, poskus samomora, težave s spominom, strah, izguba samospoštovanja, spremenjene spolne narave ipd. 5.5 Spolno nasilje Spolno nasilje je nasilje, kjer posameznik fizično in nehumano posega v otrokovo intimo in mu povzroči grozljive fizične in psihične posledice. Je zloraba otroka v stiku s starejšo osebo ali vrstnikom, kjer proti svoji volji postane žrtev spolnega napada, otipavanja, sodomije, prisilne golote ali fotografiranja zaradi izživljanja nad njim (Balažic in Kornhauser, 2006). Spolno nasilje žrtev zaznamuje za vse življenje in ima posledice, ki so lahko trajne. Otrok, ki je doživel spolni napad, skoraj vedno prevzame krivdo nase brez pomislekov, da ščiti povzročitelja in da se ta oseba lahko 32

izogne kazni. Pri otroku pa spolni napad pusti negativne učinke, ki lahko izvirajo iz nasilja v družini ali iz izvrševanja kazni povzročitelja (Doyle, 2012). Oblike spolnega nasilja so (Ars Vitae, 2015): posilstvo, nezaželeno dotikanje spolnih organov druge osebe, prisilno gledanje pornografskih revij in filmov, poljubljanje, spolno občevanje, golo fotografiranje. Znaki spolnega nasilja so (Društvo za nenasilno komunikacijo, 2015): poškodbe na spolnih udih, krvavitev, krvavo in onesnaženo spodnje perilo, rane in modrice po telesu, prevzame zapeljiv način vedenja, ima agresivne izbruhe, pogosto so odsotni. Spolno vedenje ali prikazovanje znanja za spolnost, ki je neobičajno pri otrocih, lahko izhaja iz spolne zlorabe ali iz drugih oblik spolne aktivnosti, katerim je bil otrok izpostavljen. Možno pa je tudi, da otrok prične iskati kontracepcijo, kar je lahko tudi povod, da potrebuje nujno pomoč (Bašič, 2011). Posledice spolnega nasilja so (Društvo za nenasilno komunikacijo, 2015): motnje hranjenja, občutki krivde, ponavljajoče nočne more, potreba po nenehnem nadzoru samega sebe, težave s spolnostjo, močenje postelje, težave pri uriniranju, strah pred slačenjem idr. Spolni napad na otroka je najhujša oblika nasilja, ki ga lahko človek stori otroku. 33

Vzame mu dostojanstvo, otroštvo in uniči duševno plat življenja. Čustveni odzivi otroka, ki je bil spolno zlorabljen, so različni, od jeze, strahu in občutka lastne krivde (Carney, 2010). 5.6 Vrstniško nasilje ali»bullying«vrstniško nasilje je tisto nasilje, kjer otrok namerno poškoduje ali prizadene svojega vrstnika. Nasilje se lahko dogaja posamično ali skupinsko, kjer skupina mladostnikov napade in poškoduje drugega mladostnika ali celotno skupino. Vse pogosteje se vrstniško nasilje dogaja v šolah, kjer otroci preživijo večino časa skupaj, na šolskih dvoriščih in navsezadnje na ulicah in v gostinskih lokalih (Ars Vitae, 2015). Nasilje pogosto izvajajo tisti otroci, ki so deležni nasilja že doma, ali pa otroci, ki zapadejo v alkohol in droge. Že pred časom se je začelo pojavljati tudi spletno nasilje, kjer so udeleženi predvsem mladostniki, ki igrajo spletne igre, ki so nasilne in neprimerne za mladostnike. Nasilje je nehumano in nedopustno; za napad na drugo osebo ni nikakršnega opravičila (Ars Vitae, 2015). Oblike nasilja, s katerimi se vrstniki najpogosteje srečujejo, so: izsiljevanje, grožnje, fizični napad, vzdevki, izključitev iz skupine, uničevanje lastnine ipd. Znaki vrstniškega nasilja nad otrokom so (Ars Vitae, 2015): zanemarjanje šole, bolehanje, spremljanje otroka v šolo, poslabšanje učnega uspeha, strah pred vrstniki, zapiranje vase, uničene osebne stvari. Vzroki za vrstniško nasilje so (Društvo za nenasilno komunikacijo, 2015): reševanje problemov med seboj, dokazovanje telesne moči, zloraba moči, močnejši vrstniki ustrahujejo svoje vrstnike. Posledice vrstniškega nasilja med otroki so (Ars Vitae, 2015): poskusi samomora; 34

sramežljivost; odpor do šole; slab šolski uspeh; zapiranje vase; slaba samopodoba. Za nasilne otroke je značilno, da nasilje izvajajo zato, ker so sami žrtve nasilja ali pa se hočejo uveljaviti v družbi, kjer se nahajajo. Sistemska agresivnost se pokaže pri otrocih, kateri imajo že iz otroštva mnogo problemov v družbi, v kateri živijo (Policija, 2015). Ker je tema naše diplomske naloge nasilje nad otroki, smo se posvetili zgoraj omenjenim oblikam nasilja. Tu naj še povemo, da otrok kot žrtev nasilja navadno pretrpi več oblik nasilja, torej ni žrtev zgolj ene oblike nasilja. Za nadaljnjo pomoč otrokom, ki so žrtve nasilja, pa je pomembno ravnaje ob zaznavi nasilja, kar bomo opisali v nadaljevanju diplomske naloge. 35

6 Ravnanje ob zaznavi nasilja nad otroki Prvi korak ob zaznavi nasilja nad otrokom s strani staršev ali vzgojno-varstvenih ustanov je ponavadi tudi najpomembnejši pristop. Kako ravnamo ob zaznavi nasilja je odvisno tudi od tega, kdo in kje odkrije zlorabo. Pri razkritju zlorabe nasilnež po navadi dejanje zanika. Ob razkritju sorodniki lahko podvomijo v pripoved, to pa lahko povzroči, da žrtev postane zelo negotova in ne sigurna. V takšni situaciji pa je ključnega pomena, da otrok najde osebo, ki mu bo prisluhnila, verjela in mu stala ob strani na njegovi mučni in težavni poti (Pavlović, 1994). Ravnanje ob zaznavi nasilja nad otroki mora biti dobro premišljeno, saj lahko otroka, ki trpi nasilje, narobe obravnavamo in naredimo z napačnimi metodami in dejanji strašansko škodo. Starši smo prvi, ki lahko zaznamo nasilje nad otrokom v družini in družbi, saj z njim živimo in smo v vsakdanjem stiku z njim (Pavlović, 1994). Kadar se zloraba odvija znotraj družine, pa lahko strokovne službe ukrepajo na dva načina. Prvi način je zavarovati zdravje in življenje otroka in ga odstraniti iz družine. V drugem primeru pa lahko pristojne službe nudijo pomoč družini, neposredno pa tudi otroku (Pavlović, 1994). Ključnega pomena pri nudenju pomoči žrtvam je hitrost pri ukrepanju pristojnih organov in organizacij. Hitrost ukrepanja pa ni potrebna le zaradi njene varnosti, ampak tudi zato, da žrtev ne izgubi zaupanja v učinkovitost delovanja organov in organizacij in da povzročitelj nasilja prejme jasno sporočilo, da država njegovega ravnanja ne dopušča (Filipčič in Klemenčič, 2011). Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (2009) so opredeljene aktivnosti in naloge za izvajanje ob zaznavi nasilja nad otrokom. Tako je otrok deležen enakih načinov obravnavanja v vseh vzgojno varstvenih institucijah. To pomeni, da strokovni delavci dobijo smernice kako morajo urgirati. Pravilnik določa tudi načine sodelovanja med institucijami in njihove pristojnosti, kot je opozorila že Brandstatterjeva (2012). V primeru, ko gre za drugo družino, v kateri zaznamo nasilje v družini, ne smemo zatisniti oči, ampak pomagati tako, da pokličemo najbližjo policijsko postajo in prijavimo nasilno dejanje, lahko pa se poda anonimna prijava nasilja v družini preko spleta, ki jo omogoča policija (Policija, 2015). Ko je prijava podana in so zbrana vsa dejstva o nasilju, se otroku nudi strokovna pomoč in se ga napoti tja, kjer mu lahko pomagajo in ga zaščitijo pred nasiljem (Policija, 2015). Poznamo namreč več oblik pomoči, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju. 36

7 Oblike pomoči otrokom, žrtvam nasilja Institucije, predvsem policija, centri za socialno delo in zdravstvo ter nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z nasiljem nad otroki, omogočajo, da otroci in njihovi skrbniki spregovorijo in poiščejo pomoč. Pomagajo jim prebroditi težave in omiliti njihovo stisko.»nevladne organizacije delujejo na način, da poslušajo, svetujejo in v manjšem številu organizirano pomagajo prizadetim žrtvam nasilja. Te institucije delujejo nevladno in v zasebnem konceptu, njihova pomoč prihaja iz prostovoljnega dela svetovalcev in delujejo v skladu javne koristi in neprofitnim delovanjem. Najpomembnejše pri tem pa je, da delujejo anonimno in na podlagi interesa svojih članov.«(likar, 2006: 60). Oblike pomoči otrokom, žrtvam nasilja, so lahko različne, vendar ima vsaka pomoč, ki je je otrok deležen, svoje prednosti in v vsaki obliki se najde izhod za otroka, ki je žrtev nasilja. Poznamo več oblik pomoči (Likar, 2006): pogovor otroka s staršem, kateremu najbolj zaupa; pomoč lahko poiščemo na CSD, kjer se lahko pogovorijo s strokovnjaki; pomoč lahko poiščemo pri otroškem psihologu, kriznih centrih, TOM telefonu za otroke, Društvu za nenasilno komunikacijo, zavodu Emma, Zvezi prijateljev mladine Slovenije, Društvu SOS telefon idr. Vse naštete oblike pomoči otrokom, žrtvam nasilja, pa včasih ne pomagajo, saj se otroci ne upajo ali ne želijo pogovarjati in se praktično nočejo soočiti z nasiljem, ki se jim dogaja. Zato se vse več nasilja pojavlja v družbi, saj nekateri otroci zaradi nasilja doma ne zaupajo več nikomur in postanejo sami nasilni, ker se vsaj tako lahko branijo in postavijo zase. Nasilje je lahko znak premagovanja strahu, ki ga otrok izkusi v družini, saj se otrok skozi agresijo in nasilno vedenje poistoveti z njegovim napadalcem, saj nasilje kasneje za nekatere otroke postane vzorec vedenja (Laloš, 2008). Otroci so tisti, ki nam bodo zaupali in nam pokazali pogum, kako naj se soočamo z nasiljem, saj vsak poskus vladne ali nevladne institucije za nasilje pomaga ali samo omili nastalo situacijo, v kateri se znajde otrok nasilja (Likar, 2006). Sodelovanje in delovanje državnih organov glede nasilja otrok poznamo že iz preteklih časov in vse 37

bolj opažamo, da se vse državne institucije zelo trudijo zmanjšati nasilje, kar je razvidno iz prebrane literature (Lamovec, 2011; Likar, 2006; Društvo za nenasilno komunikacijo, 2015; Bašič, 2011; Domiter Protner, 2014; Jurkovič, 2012; Ars Vitae, 2015), vendar pa ga dobesedno ne gre izkoreniniti, saj je človek tisti, ki počenja nasilje in je za nasilje tudi odgovoren.»prav tako Konvencija o otrokovih pravicah (1990) v 3. členu piše, kako se države pogodbenice zavezujejo, da bodo vsakemu otroku zagotovile skrb in varnost za preživetje in njihovo blaginjo in da bodo upoštevale dolžnosti staršev in skrbnikov, da bodo delovali v skladu z zakonodajo in da bodo sprejemali vse ustrezne zakone za zaščito otrok. V 19. členu pa Konvencija o otrokovih pravicah (1990) govori, da bodo vse državne pogodbenice varovale otroka pred vsem telesnim in duševnim nasiljem, pred spolnimi zlorabami in malomarnim ravnanjem z otroki. Vključujejo pa se v učinkovite postopke za sprejemanje socialnih programov, ki otroku zagotavljajo zaščito in podporo.«(bašič, 2011: 25). 7.1 Pogovor z otrokom Otrok, ki je žrtev nasilja, potrebuje pogovor z osebo, ki ga bo poslušala in ne obtoževala za nasilje, ki se dogaja. Zavedati se moramo poglavitnega dejstva, da otroci, ki trpijo nasilje doma ali v družbi, nimajo veliko možnosti, da bi odločali, kaj lahko naredijo, da se nasilje konča, in večkrat ne vidijo izhoda. Ko je otrok žrtev nasilja, mu brezpogojno verjamemo, ga poslušamo, ter ne iščemo dokazov. Opazujemo otrokove kretnje telesa ter mu pustimo dovolj časa, da izrazi svoje misli in čustva (Filipčič in Klemenčič, 2011). Najprej moramo vedeti, kako ga lahko vprašamo, ali je žrtev nasilja, saj je lahko to vprašanje usodno za nas in za otroka. Lahko se zgodi, da nam otrok sploh ne začne razlagati o svojih težavah, če tega delikatnega vprašanja ne postavimo pravilno. Prav tako moramo vedeti, kako bomo postavili svoja gledanja na ta dejanja in kako se bomo odzvali na temo, ki jo prične razlagati otrok. V takšni situaciji moramo ubrati pravo pot in začeti poslušati ter na koncu dati otroku vedeti, da smo pripravljeni pomagati (Društvo za nenasilno komunikacijo, 2015). Pri otrocih, ki so žrtve nasilja, moramo vedeti naslednje (Društvo za nenasilno komunikacijo, 2015): da verjamemo otroku; 38

da ga poslušamo; se na pogovor odzovemo s konkretnimi odgovori; pomagamo poiskati pomoč; moramo biti oseba, ki nam zaupa, ali pa poiskati osebo, ki ji otrok zaupa; otroka podpiramo in ga spodbujamo; pripraviti je potrebno takojšen načrt pomoči, s katerim bo otrok seznanjen o nadaljnjih postopkih. Ni pomembno, kje se otrok počuti pripravljenega povedati o svoji zlorabi, pomembno je, kdo mu bo pripravljen pomagati in svetovati. Kadar pa se pojavi ta problem, moramo starši prav tako sodelovati z otroki in drugimi institucijami. Ena od možnih rešitev tega problema je tudi pogovor pristojnih institucij s starši, ki poskušajo najti skupno rešitev za pomoč otrokom. 7.2 Pogovor pristojnih institucij s starši Nekateri od staršev se obrnejo na CSD in šolo, kjer povedo, da otrok trpi nasilje v družini. Moramo se zavedati, da tako kot otroci tudi starši neradi govorijo o svojih problemih, ki jih imajo doma za štirimi stenami, saj izgubijo svoje dostojanstvo, ko govorijo o grozotah, ki se jim dogajajo (Bezenšek Lalić, 2009). Noben otrok nima možnosti, da bi sam izbral družino, v katero se bo rodil. Starši so tisti, ki lahko s svojo držo, vzgojo in odnosom prispevajo pomemben delež v razvoju osebnosti otroka (Repič, 2008). Vendar moramo vedeti, da so starši prvi, ki morajo svojim otrokom pomagati, jim zagotoviti zaščito in uporabiti vsa pravna sredstva za doseganje ciljev za naše otroke. Velikokrat se zgodi, da starši premalo poslušajo svoje otroke, jih nekako odrivajo od sebe zaradi zaposlenosti ali socialne stiske, ki je vidna pri vseh korakih današnjega časa. Starši so tisti faktor, ki daje otroku občutek varnosti in zaščite. Tega občutka pa otroci večkrat nimajo, če se eden od staršev vede nasilno, drugi pa nima moči ali si ne upa pokazati, da mu otrok pomeni več kot oseba, ki je nasilna. Nasilne osebe morajo imeti občutek, da so samo oni pomembni in da se mora tudi partner podrediti njegovim zahtevam in odločitvam. Zato se večkrat zgodi, da matere sploh ne upajo poklicati ali zaprositi za pomoč, ker menijo, da bodo situacijo samo poslabšale, nasilje se bo stopnjevalo in otrok bo še bolj trpel (Bezenšek Lalić, 2009). 39

Otroku so starši najpomembnejši faktor v življenju, vendar se odnosi med otroki in starši med odraščanjem spreminjajo. Nekatere vezi, kot so vezi ljubezni in spoštovanja, ostajajo pri večini otrok, otrokovo mnenje pa se z leti spreminja, saj pridobiva na samopodobi, izraža svoja mnenja in lastno voljo. Nekateri otroci z odraščanjem postanejo neubogljivi in samovoljni, prihaja do konfliktov med njimi in starši, čeprav jih starši tako niso učili. Najpogosteje prihaja do medsebojnih konfliktov med otroki in starši, ko poskušajo starši nezavestno vsiliti svojo prepričanje ali pomoč pri odraščanju. Večina staršev se namreč čuti odgovorne za njihovo početja in obnašanje tudi takrat, ko otrok odraste. Radi bi jim namreč pomagali prebroditi vsakodnevne težave, želeli bi jih obvarovati konfliktov v družbi in predvsem pokazati, da lahko zapadejo v težave in kako jih lahko rešijo brez konfliktov in nasilja. Moramo pa vedeti, da imajo tudi starši kdaj slab dan, spreminjajo pravila in pogoje ter so v nekaterih stvareh preveč strogi in nepopustljivi. Zato je prav, da se otrok in starš pogovorita ter najdeta skupno pot v razmišljanju in razumeta drug drugega (Tacol, 2015). Najpomembneje je, da starši naredijo prvi korak in preprečijo nasilje, ki vpliva na otroka. Družina je pomemben člen in vzorec za zaupanje, kjer si otrok gradi svojo prihodnost. Če sta starša povezana in podprta z obeh strani, otrok začuti ljubezen in spoštovanje, če pa je v družini napetost, negotovost in nasilje, se lahko otrok nauči in razvije lastnosti, ki se mu kasneje v življenju pokažejo s posledicami različnih težav in motenj (Bezenšek Lalić, 2009). Starši bi morali biti prvi, ki bi prepoznali, da je z otrokom nekaj narobe, vendar mnogokrat in v mnogih primerih ni tako. Otroci se mnogokrat bojijo svoje težave zaupati doma, saj je prav eden od staršev tisti, ki izvaja nasilje in v takšnem primeru otrok poišče pomoč v šoli, pri policiji, zdravstvu ali pa celo pri vladnih ali nevladnih institucijah, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju. 40

8 Institucije in organizacije, ki obravnavajo nasilje nad otroki Kadar govorimo o sodelovanju z državnimi organi, se moramo zavedati, da nista samo CSD in policija tista, ki pomagata otrokom, ampak so še centri, ki se zavzemajo za boj proti nasilju, psihologi, ki pomagajo otrokom, šolska svetovalna služba, ki deluje in spremlja otroke, in prav tako bolnišnična oskrba, kjer je vse več otrok, ki so žrtve nasilja (Bašič, 2011). Prav tako kot odrasli se imajo tudi otroci vso pravico obrniti na varuha človekovih pravic, poiskati pomoč in svoje pravice, saj delujejo po zakonskih normativih in načelih (Jager, 2014). Še pred nekaj leti so nevladne organizacije delovale predvsem v Ljubljani in Mariboru, sedaj pa so se te organizacije razširile še na ostala velika mesta v Sloveniji, tako da imajo otroci, ki so žrtve nasilja, in njihovi starši oziroma skrbniki, večje možnosti za pomoč in svetovanje. Prav tako se trudijo po svojih zmožnostih in izdajajo strokovno literaturo in zloženke, kjer vsakdo, ki želi, najde njihovo kontaktno številko in smernice, kako lahko pride v stik z določenimi društvi in zavodi. Slednje predstavljamo v nadaljevanju diplomske naloge. 8.1 Centri za socialno delo Danes se vse več ljudi sooča s problemi, katerih sami ne morejo več reševati in se obrnejo na CSD, kjer jim poskušajo pomagati in svetovati s strokovnim znanjem in usposobljenim kadrom, ki jim pomaga s svojim znanjem do rešitve, najboljše za otroka, ki trpi nasilje. CSD ima svojo moč in izkušnje, kjer se otroci poskušajo izpovedati in obenem zaprositi za pomoč, ki si jo strašno želijo. Imajo javna pooblastila, kjer probleme rešujejo sporazumno. Trudijo se pomagati po metodah socialnega dela in želijo sodelovati z otroki in njihovimi starši oziroma skrbniki (Center za socialno delo Maribor, 2015). Njihova naloga oziroma poslanstvo je, da pokušajo pomagati pri različnih življenjskih dejavnikih, na primer ekonomski stiski, ki pripelje do velikega preobrata v družini, saj ostane brez prihodkov. Tukaj se CSD vključi in pomaga s podporami socialne pomoči in enkratne socialne podpore. Prav tako pomagajo reševati spore glede zakonskih težav, pri katerih se stiska najhuje odraža pri otrocih. 41

Pri takšnih težavah pomaga timsko delo usposobljenih svetovalnih delavcev (Center za socialno delo, 2015).»Centri za socialno delo so organizirani kot javni zavodi, ki opravljajo dejavnost iz socialnega varstva: 1) izvrševanje javnih pooblastil, 2) storitve socialne pomoči, 3) storitve prve javne pomoči, 4) storitve pomoči družini, 5) storitve osebne pomoči, 6) organiziranje skupnostnih akcij za socialno ogrožene skupine prebivalstva.«(bezenšek Lalič, 2009: 25). Na centre za socialno delo pa vse pogosteje prihajajo anonimna pisma ali telefonski klici o nasilju nad otroki ali nasilju med starši ali skrbniki. Njihov interes je pomagati po njihovih najboljših močeh in prav tako vključiti vzgojno-izobraževalne ustanove, policijo in sodišče ter pomagati otroku, ki je žrtev nasilja. Vsak zaposleni v vzgojnoizobraževalnih zavodih mora poznati korake ravnanja ob zaznavi nasilja nad otroki. Iz tega razloga je nastal grafični prikaz na Sliki 2 kot»vodič«strokovnih delavcev in povezave s policijo, sodiščem in CSD. Slika 2: Ukrepanje šole ob zaznavi nasilja v družini (vir: Janjušević in Klemenčič, 2008 v Filipčič in Klemenčič, 2011: 41) 42