UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo DIPLOMSKO DELO Urška SOVIČ Maribor, 2013

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo DIPLOMSKO DELO Urška SOVIČ Maribor, 2013

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo Diplomsko delo VPLIV VADBE FOLKLORNIH PLESOV NA RAZVOJ KOORDINACIJE IN RAVNOTEŽJA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU Mentor: Miran Muhič, predavatelj Kandidatka: Urška Sovič Maribor, 2013

Lektorica: Katarina Prosenc, univ. dipl. prof. slov. in nem. Prevajalka: Marjetka Cvetko, univ. dipl. prev. in tolm. ang., univ. dipl. prev. in tolm. nem.

ZAHVALA Ob veliki prelomnici v svojem življenju bi se rada zahvalila vsem, ki so me spremljali na poti do cilja, predvsem pa verjeli vame in me spodbujali. Iskrena zahvala gre mentorju, predavatelju Miranu Muhiču, za strokovno pomoč, nasvete in vodenje pri nastajanju diplomskega dela. Hvala mami, očetu in bratu Iztoku, ki so mi omogočili študij ter mi stali ob strani v vseh dobrih in težkih trenutkih. Hvala fantu Tomažu za vse spodbudne besede, vlivanje pozitivnih misli in pomoč pri nastajanju diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi vsem ravnateljicam vrtcev, da sem lahko v njihovih vrtcih opravila testiranja otrok. Zahvala tudi vsem drugim, ki so kakorkoli pripomogli k nastanku diplomskega dela.

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA Podpisana Urška Sovič, rojena 14. 10. 1989, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Vpliv vadbe folklornih plesov na razvoj koordinacije in ravnotežja v predšolskem obdobju pri mentorju predavatelju Miranu Muhiču avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso pisani brez navedbe avtorjev. (podpis študentke) Maribor, avgust 2013

POVZETEK Diplomsko delo z naslovom Vpliv vadbe folklornih plesov na razvoj koordinacije in ravnotežja v predšolskem obdobju je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. Cilj diplomskega dela je bil z motoričnimi testi ugotoviti, ali vadba folklornih plesov vpliva na razvoj koordinacije in ravnotežja v predšolskem obdobju. Podatke smo zbrali s kvantitativno tehniko, in sicer z motoričnimi testi, ki domnevno pojasnjujejo sposobnost ravnotežja in koordinacije. V teoretičnem delu so predstavljeni motorični razvoj, motorične sposobnosti, koordinacija, ravnotežje in folklorni plesi. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati testiranj 120 otrok starosti od 4 do 6 let iz vrtcev po Prlekiji. Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da vadba folklornih plesov pozitivno vpliva na razvoj koordinacije in ravnotežja v predšolskem obdobju. Za otroke, ki so vključeni v vadbo folklornih plesov, smo tudi ugotovili, da v rezultatih motoričnih testov ni pomembnih razlik med spoloma pri vplivu vadbe folklornih plesov na razvoj koordinacije in ravnotežja ter da je učinek vadbe folklornih plesov na razvoj koordinacije in ravnotežja v predšolskem obdobju neodvisen od starosti otroka. Ključne besede: motorične sposobnosti, motorični razvoj, koordinacija, ravnotežje, folklorni plesi

ABSTRACT The thesis with the title The influence of practicing folklore dances in the preschool period on the development of coordination and balance consists of a theoretical part and an empirical part. The goal of the thesis was to find out, on the basis of motor skill test, whether the practice of folklore dances influences the development of coordination and balance in the preschool period. The data was gathered with the help of a quantitative technique, with motor skill tests, which allegedly explain the skill of balance and coordination. The theoretical part presents the motor skill development, motor skills, coordination, balance and folklore dances. The empirical part presents the results of 120 tested children in the age of 4-6 years from kindergartens in the region of Prlekija. On the basis of the results we found, that the practice of folklore dances has a positive effect on the development of coordination and balance in the preschool period. We also found, that amongst children who take part in practising folklore dances there are no big differences in the results of motor skills between genders in the influence of practicing folklore dances on the development of coordination and balance and that the effect of practicing folklore dances on the development of coordination and balance in the preschool period is independent from the age of the child. Keywords: motor skills, development of motor skills, coordination, balance, folklore dances

Kazalo vsebine 1 Uvod... 1 2 Teoretični del... 3 2.1 Motorični razvoj... 3 2.1.1 Vpliv okolja na motorični razvoj otrok... 4 2.1.2 Vpliv lastne aktivnosti otrok na njihov motorični razvoj... 5 2.2 Motorične sposobnosti... 7 2.2.1 Motorične sposobnosti za regulacijo energije... 8 2.2.2 Motorične sposobnosti za regulacijo gibanja... 9 2.3 Koordinacija... 10 2.3.1 Razvoj koordinacije... 11 2.3.2 Dejavniki, ki vplivajo na razvoj koordinacije... 12 2.3.3 Sredstva za razvijanje koordinacije... 13 2.4 Ravnotežje... 15 2.4.1 Razvoj ravnotežja... 17 2.4.2 Dejavniki, ki vplivajo na razvoj ravnotežja... 18 2.4.3 Sredstva za razvijanje ravnotežja... 19 2.5 Folklorni plesi... 20 2.5.1 Razširjenost folklornih plesov v Sloveniji... 22 2.5.2 Organizacija folklornih društev v Sloveniji... 23 2.5.3 Izvajanje folklornih plesov v predšolskem obdobju... 25 2.6 Dosedanje raziskave in ugotovitve... 26 3 Empirični del... 28 3.1 Namen... 28 3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev... 28 3.2.1 Raziskovalna vprašanja... 28 3.2.2 Raziskovalne hipoteze... 28 3.2.3 Spremenljivke... 29 3.3 Metodologija... 29 3.3.1 Raziskovalne metode... 29 3.3.2 Raziskovalni vzorec... 30 3.3.3 Postopki zbiranja podatkov... 30

3.3.4 Postopki obdelave podatkov... 31 3.4 Rezultati in interpretacija... 32 3.4.1 Analiza neodvisnih spremenljivk... 32 3.4.2 Analiza odvisnih spremenljivk... 34 3.4.3 Vrednotenje zastavljenih hipotez... 35 3.5 Sklep... 39 Literatura... 40 Priloge... 44

Kazalo tabel Tabela 1: Delež udeleženih otrok glede na spol... 32 Tabela 2: Delež udeleženih otrok glede na starost... 33 Tabela 3: Rezultati testov koordinacije in ravnotežja... 34 Tabela 4: Skupna povprečna vrednost testov in Z-vrednost... 35 Tabela 5: Osnovna statistika za eksperimentalno skupino... 37 Tabela 6: t-test neodvisnih vzorcev (izpis SPSS) za eksperimentalno skupino... 37 Tabela 7: Pearsonov koeficient korelacije (izpis SPSS) za eksperimentalno skupino... 38 Kazalo grafov Graf 1: Delež udeleženih otrok glede na spol... 32 Graf 2: Delež udeleženih otrok glede na starost... 33 Graf 3: Povprečne vrednosti testov... 36 Graf 4: Povprečna Z-vrednost vseh testov... 36

1 Uvod Naloga folklornih skupin je, da poustvarjajo plesno izročilo, torej da na odru čim bolje prikažejo življenje v preteklosti. Otroške folklorne skupine ohranjajo poleg plesnega, godčevskega in pevskega izročila še otroške igre ter različne vsebine in dogodke, ki so nekoč povezovali otroke. V programih, v katerih je interpretirano plesno, glasbeno in drugo izročilo, mora biti čim več ljudskosti, kar pomeni, da mora biti na odru čim bolje prikazan nekdanji način življenja kmečkega prebivalstva. Večina folklornih skupin se trudi, da bi poustvarjala plesno izročilo tako, da vanje ne mešajo sodobnih prvin, povzetih po tujih folklornih skupinah (Knific, 2010, str. 6 7). Ples je igra z ravnotežjem. (Pino Mlakar) Potrebi po gibanju in igri sta primarni otrokovi potrebi. Z gibanjem telesa je pogojeno zaznavanje okolice, prostora, časa in samega sebe. Ko otrok začne obvladovati svoje roke, noge in trup, sčasoma čuti veselje, se ugodno počuti ter si tako pridobi samozaupanje in samozavest (Kurikulum za vrtce, 2004, str. 25). Gibalne sposobnosti so v osnovi odgovorne za učinkovitost človekovih akcij in reakcij. Predstavljajo skupek notranjih dejavnikov, odgovornih za razlike v gibalni učinkovitosti. Tako kot druge človekove sposobnosti so tudi gibalne sposobnosti v določeni meri prirojene, z ustrezno vadbo pa jih lahko še nadgradimo in izboljšamo (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002, str. 17). Gibalni razvoj je v ospredju predvsem v prvih letih življenja ter poteka od naravnih in preprostih oblik gibanja (plazenje, lazenje, hoja, tek idr.) do sestavljenih in zahtevnejših športnih dejavnosti. Otrok je namreč lahko ustvarjalen 1

v različni meri in na različnih umetniških področjih. V predšolskem obdobju otroci z igro pridobivajo raznovrstne gibalne izkušnje, ki jim prinašajo veselje in zadovoljstvo (Kurikulum za vrtce, 2004, str. 25). V osnovi ločimo šest primarnih gibalnih sposobnosti. To so moč, koordinacija, hitrost, ravnotežje, preciznost in gibljivost (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002, str. 17). Koordinacija gibanja je sposobnost, ki je odgovorna za učinkovito oblikovanje in izvajanje sestavljenih gibalnih nalog. Koordinacija je tista gibalna sposobnost, ki je pri motoriki živih bitij najznačilnejša za človeško vrsto. Osnovne značilnosti koordiniranega gibanja so pravilnost, pravočasnost, racionalnost, izvirnost, stabilnost (Videmšek in Jovan, 2002, str. 33). Ravnotežje je sposobnost ohranjanja stabilnega položaja in hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov. Delimo ga na statično (ohranjanje položaja v mirovanju) in dinamično ravnotežje (ohranjanje ravnotežnega položaja v gibanju takrat, ko težiščnica pade s podporne ploskve) (prav tam, str. 35). 2

2 Teoretični del V teoretičnem delu diplomskega dela obravnavamo motorični razvoj predšolskega otroka in motorične sposobnosti, podrobneje so opisani še koordinacija in ravnotežje ter vpliv dejavnikov na njihov razvoj in sredstva, s katerimi razvijamo ti dve motorični sposobnosti. V zadnjih poglavjih teoretičnega dela so opisani folklorni plesi, kaj je folklora, organizacija folklornih društev v Sloveniji, razširjenost folklornih plesov v Sloveniji in izvajanje folklornih plesov v predšolskem obdobju. 2.1 Motorični razvoj Gibalni (motorični) razvoj je sestavni del in pomemben člen razvoja človeka. Je aktivna posledica razvojnih sprememb, zlasti razvoja živčnega (motoričnega) sistema (Kukolj, 2005, v Škof, 2007, str. 198). Je proces, v katerem otrok/mladostnik pridobiva gibalne spretnosti in vzorce (gibalne veščine) ter razvija gibalne sposobnosti (moč, hitrost, ravnotežje itd.). Dinamika tega procesa, kot vseh drugih razvojnih procesov, je rezultat medsebojnega vpliva dednosti in okolja ter poteka v tesni povezavi s telesnim, kognitivnim, čustvenim in socialnim razvojem (Ress, 2007, v Škof, 2007, str. 198). Gibalni razvoj otroka se začne že v predporodni dobi in se ves čas izpopolnjuje. Zelo izrazit je v prvih treh letih življenja. V prvih dveh letih se zgodi to, kar loči človeka od vseh drugih bitij. Postavi se na noge in hodi pokončno (Videmšek in Jovan, 2002, str. 19). Motorični razvoj od prednatalnega obdobja naprej poteka po dveh načelih. Načelo cefalokavdalne smeri razvoja pomeni, da razvoj poteka v smeri od glave navzdol. Dojenček se torej najprej nauči nadzorovati glavo, nato zgornje okončine in trup 3

ter nato še spodnje okončine. Načelo proksimodistalne smeri razvoja pomeni, da razvoj poteka v smeri od osrednjega dela k oddaljenejšim delom telesa. Dojenčki tako najprej usvojijo različne gibe, ki potekajo iz ramen, nato gibe iz komolca, potem iz zapestja, nazadnje pa gibe prstov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 170). Kurikulum za področje gibanja mora biti prilagojen različnim potrebam, interesom in sposobnostim otrok, da kar najbolje prispeva k njihovemu razvoju in zdravju (Kurikulum za vrtce, 2004, str. 25). 2.1.1 Vpliv okolja na motorični razvoj otrok Otrokov razvoj je redkokdaj stalen in enakomeren, saj nanj vpliva veliko dejavnikov. Najprej je odvisen od dogajanja v nosečnosti in med porodom, pomembno vlogo imajo veščine in sposobnosti, s katerimi se otrok rodi, ter spodbude doma, v vrtcu in šoli (Ward Platt, 2006, str. 200). Motorični (gibalni) razvoj je povezan tudi z duševnim razvojem. Otrok, ki se gibalno hitreje razvija, se lažje vključi v okolje, ima veliko prijateljev in z njimi tudi lažje komunicira. Vse to in še več je podlaga za njegov nadaljnji duševni razvoj. Da se otrok hitreje gibalno razvija, pomeni, da prej usvoji in spozna svoje telo ter je manj odvisen od okolice, je samozavestnejši in zaupa vase (Videmšek in Jovan, 2002, str. 21). Na razlike v razvoju otrok vplivajo predvsem dedna zasnova, potek predporodne dobe, možnosti, ki jih ima otrok za normalen gibalni razvoj v svojem okolju, in spodbuda staršev (prav tam, str. 21). Za pospešitev razvoja grobe motorike lahko storimo veliko. Skupaj z otrokom se lahko veselimo napredka, ko se prvič sam prevali s trebuha na hrbet, se začne kobacati, hoditi in pozneje teči. Opazujemo lahko, kako se premika, in poiščemo dejavnosti, ki vključujejo take gibe. Dejavnosti pogosto spreminjamo, saj otroci 4

ne morejo biti predolgo osredotočeni samo na eno. Otroka ne silimo k učenju, temveč poskrbimo za okolje, ki spodbuja njegov razvoj. Sledimo njegovim pobudam in hitro bo jasno, kaj mu bo uspelo in kaj mora počakati. Če je njegova okolica zanimiva in polna navdiha, je otrok dejaven in lažje vadi spretnosti. Vedno ga pohvalimo za njegov trud, četudi mu kdaj kaj ne uspe (povz. po: Ward Platt, 2010, str. 13). Mlajši otroci se najbolje telesno razvijajo, ko so lahko aktivni pri nestrukturirani prosti igri, ki upošteva stopnjo njihove motorične zrelosti. Starši lahko pomagajo tako, da dajo otrokom priložnost plezati in skakati po primerno velikih in varnih igralih, jim priskrbijo žoge in druge igrače, ki so dovolj majhne, da jih otroci z lahkoto zgrabijo, ter dovolj mehke, da se ne morejo poškodovati, in ponudijo ljubeznivo nevsiljivo vodenje, ko se zazdi, da otrok potrebuje pomoč (Papalia, Wendkos Olds in Duskin Feldman, 2003, str. 213). Že od začetka, ko se vse gibalne spretnosti hitro razvijajo, otroka spodbujamo k redni igri, zlasti na prostem (povz. po: Ward Platt, 2010, str. 40). 2.1.2 Vpliv lastne aktivnosti otrok na njihov motorični razvoj Že od zelo zgodnjega otroštva naprej otroci uživajo, če se lahko gibljejo. Skrivnost uspešne vzgoje dejavnega otroka se skriva v tem, da starši izrabijo in spodbujajo to otrokovo naravno ljubezen do gibanja. Tak odnos do gibanja bo dobra podlaga, da bodo otroci imeli od rednega razgibavanja telesne, čustvene in družbene koristi, ko bodo starejši (Gawin, Dowshen in Izenberg, 2007, str. 28). Marjanovič Umek in Zupančič (2004, str. 180) navajata, da se otrok lahko novih gibalnih sposobnosti uči: s poskusi in napakami: otrok brez vodenja ali modela po naključju preizkuša različne gibe; 5

s posnemanjem: otrok opazuje gibanje modela (npr. starša, starejšega otroka) in ga posnema ter se tako uči hitreje kot s poskusi in napakami, čeprav se lahko tako uči tudi manj ustreznega in učinkovitega gibanja; z učenjem z vodenjem in nadzorom: model otroku pokaže gibalno sposobnost ter preverja in popravlja njegovo izvedbo. Otrokova osebnost je pomemben dejavnik pri tem, kdaj bo otrok obvladal kake veščine. Neodvisen otrok denimo komaj čaka, da lahko vadi, kar se je naučil, se kmalu začne hraniti sam in hodi na kahlico prej od bolj zadržanega otroka. Podobno je pri govoru: če ima otrok željo po tem, bo najbrž govoril prej. V otrokovi osebnosti se že zelo zgodaj razvijejo tri komponente, ki predstavljajo kontinuum: prva je čustveni ustroj oziroma dejstvo, kako se otrok odziva (se hitro razburi in zmede ali ohrani mirnost in sproščenost); druga je, kako dejaven je otrok, oziroma koliko truda vlaga v tisto, kar počne (npr. govori hitro ali počasi); tretja je socializacija (je rad z drugimi in sodeluje pri dejavnostih ali je raje sam) (Ward Platt, 2010, str. 201). Otroci sami ali v stiku z okoljem odkrivajo in razvijajo številne gibalne spretnosti in sposobnosti, ki so potrebne za izvedbo različnih vrst gibanja. Z dejavnostjo postaja njihovo ravnotežje vse bolj koordinirano in ritmično (Škof, 2007, str. 201). Če se osredotočimo na šport otrok, imamo v mislih osnovni motorični razvoj, s katerim poskušamo vplivati na otroka že od rojstva naprej. Takoj ob rojstvu se začne vpliv okolice na otroka, ki se razvija po določenih vzorcih. Če je okolje, v katerem odrašča, naravnano v prid športa in telesne aktivnosti, je otrok na dobri poti, da si ustvari pozitivne vzorce, ki bodo pozneje vplivali na njegova razvoj in življenje (Tušak, 2003, str. 51). 6

2.2 Motorične sposobnosti Motorične sposobnosti so odločilne za posameznikovo motorično učinkovitost, od katere je odvisno izvajanje različnih gibalnih nalog (Šturm in Strojnik, 1994, v Pišot in Planinšec, 2005, str. 41). Motorične ali gibalne sposobnosti so tako kot druge človekove sposobnosti po eni strani prirojene, po drugi strani pa pridobljene. To pomeni, da je človeku že z rojstvom dana stopnja, do katere se bodo sposobnosti, ob običajni rasti in razvoju, lahko razvile. Z rojstvom določeno temeljno stopnjo razvitosti gibalnih sposobnosti lahko presežemo z ustrezno gibalno aktivnostjo oziroma s tako imenovanim treningom (Pistotnik, 2003, str. 18). Gibanje človeka pri dnevnih opravilih, profesionalnem delu in športu je odvisno od njegovih sposobnosti, značilnosti in znanj. Sposobnosti so naravne danosti človeka, značilnosti pa so tisti elementi, ki opredeljujejo njegov zunanji videz in njegove odzive na okolje. Spretnosti predstavljajo z učenjem (vadbo) pridobljena gibalna znanja, katerih realizacija temelji na sposobnostih in značilnostih človeka (prav tam, str. 17). V začetnih fazah proučevanja je nastala klasična delitev (na podlagi empiričnih, izkustvenih spoznanj). Tako bi naj po tej delitvi obstajale štiri bazične motorične sposobnosti: moč, hitrost, spretnost in vzdržljivost. V novejšem obdobju motorične sposobnosti klasificiramo po nomotetičnem načinu, ki upošteva splošne naravne zakone: gibljivost, moč, koordinacija, hitrost, ravnotežje, preciznost in vzdržljivost (funkcionalna sposobnost) (prav tam, str. 19). 7

2.2.1 Motorične sposobnosti za regulacijo energije Sposobnost regulacije energije omogoča optimalen izkoristek energijskih potencialov pri izvedbi gibanja. Ta sposobnost je nadrejena moči in hitrosti (prav tam, str. 20). Moč delimo jo na v (akcijske) oblike: eksplozivno, repetitivno in statično moč. Eksplozivna moč je sposobnost za maksimalni začetni pospešek telesa v prostoru (npr. start, skok, met). Prirojenost te sposobnosti je sorazmerno visoka (80 %), kar pomeni, da jo lahko razvijemo le v manjši meri. Repetitivna moč je sposobnost za dlje časa trajajočo dejavnost, ki poteka na podlagi izmeničnega krčenja in sproščanja mišic. Manifestira se pri izvajanju cikličnih gibanj, kot so denimo hoja, tek, poskoki, kolesarjenje, plavanje. Stopnja prirojenosti pri repetitivni moči je kar 50 odstotkov, kar pomeni, da jo lahko v veliki meri še razvijemo. Statična moč je sposobnost dolgotrajnega napenjanja mišic pri zadrževanju položaja med obremenitvijo. Visoka raven statične moči je pomembna pri mnogih športih, kjer je treba zadržati določene položaje, npr. pri športni gimnastiki, borilnih športih; ker je stopnja prirojenosti statične moči manjša (komaj 50 odstotkov), lahko s primerno vadbo precej vplivamo na njen razvoj (Videmšek in Jovan, 2002, str. 30). Hitrost to je sposobnost izvedbe gibanja v kar najkrajšem času, ki se lahko pojavlja kot hitrost posamičnega giba ali kot hitrost izmeničnih gibov (frekvenca). Od vseh gibalnih sposobnosti je hitrost v največji meri odvisna od dednih lastnosti, saj njen količnik prirojenosti znaša več kot 0,90. Ker je njena realizacija v veliki meri odvisna od gibljivosti, moči in koordinacije gibanja, je ne moremo prištevati med osnovne gibalne sposobnosti. Hitrost izvajamo vedno takrat, ko je človek spočit. Načini in sredstva razvijanja hitrosti so zelo različni in dokaj preprosti. Primer so elementarne igre in vse oblike tekov. Otrokom nudimo priložnost, da 8

spoznajo različne tekalne igre in se poskusijo v prvih oblikah tekmovanja (prav tam, str. 34 35). Praviloma velja, da so mehanizmi energijske regulacije aktivnejši, ko se vključujejo v gibanje s preprostejšo strukturo, kjer prevladuje mišična sila. Ko obravnavamo energijsko zahtevnejša gibanja, kjer prevladuje telesna moč, je v ospredju mehanizem za energijsko regulacijo. Ta ima dve podfunkciji: regulacija intenzivnosti ekscitacije (hitra, eksplozivna moč), regulacija trajanja ekscitacije (repetitivna, statična moč) (Rajtmajer, 1991; povz. po Čretnik, 2009, str. 11). 2.2.2 Motorične sposobnosti za regulacijo gibanja Mehanizmi za regulacijo gibanja so v ospredju, ko so bolj izražena informacijsko zahtevnejša gibanja, torej strukturno zahtevnejša, sestavljena gibanja, ki zahtevajo obsežnejše sprejemanje, predelavo in integracijo (senzo)motoričnih informacij ter motorični spomin (učenje strukturno zahtevnejših tehnik). Regulacija kompleksnih gibanj se vrši prek mehanizma za strukturiranje gibanja, ki je odgovoren za formiranje motoričnih programov (motoričnih stereotipov). Kadar je v ospredju informacijska komponenta gibanja, se mehanizem za regulacijo gibanja vključuje močneje. Tudi ta ima dve podfunkciji: mehanizem za sinergijsko regulacijo in regulacijo tonusa mišic (ravnotežje, fleksibilnost, hitrost preprostih gibov), mehanizem za strukturiranje gibanja (psihomotorna koordinacija) (prav tam, str. 11). Sposobnost za regulacijo gibanja je odgovorna za oblikovanje, uresničevanje in nadziranje izvedbe gibalnih nalog v prostoru in času. V hierarhičnem smislu je ta sposobnost nadrejena koordinaciji, gibljivosti, preciznosti in ravnotežju. Obe sposobnosti drugega reda skupaj opredeljujeta motorični prostor človeka v celoti (Pistotnik, 2003, str. 20). 9

Mehanizem centralne regulacije gibanja odloča o učinkovitem reševanju motoričnih problemov, pri čemer se aktivirajo procesi informacijskega tipa. Ta mehanizem je odgovoren za procese sprejema, analize in interakcije informacij. Motorični problemi, v katerih prevladuje informacijska komponenta gibanja, so povezani z oblikovanjem novih motoričnih struktur, s prilagajanjem že oblikovanih struktur novim in neznanim okoliščinam ter s hitrim reševanjem motoričnih nalog (Videmšek in Pišot, 2007, str. 69). 2.3 Koordinacija Koordinacija je sposobnost učinkovitega oblikovanja in izvajanja kompleksnih (sestavljenih, zapletenih) gibalnih nalog. Kaže se v učinkoviti realizaciji časovnih, prostorskih in dinamičnih dejavnikov gibanja. Pri tem v telesu potekata dva procesa: načrtovanje gibalnega programa in njegovo uresničevanje v določenih okvirih zastavljenega načrta, oz. s sprotnimi popravki, ki jih zahtevajo okoliščine, v katerih se gibanje izvaja (Pistotnik, 2003, str. 74). Koordinacija je v veliki meri povezana z manifestacijo vseh drugih gibalnih nalog. Te morajo biti ustrezno razvite, da se lahko prek njih tudi koordinacija gibanja izrazi na višji ravni. Sposobnost koordinacije gibanja ima torej pomembno vlogo pri pojmovanju gibalnega prostora, zato so jo nekateri poimenovali kar gibalna inteligentnost. Ta sposobnost posega še na nekatera druga področja otrokovega razvoja: spoznavno, čustveno in socialno (Videmšek in Jovan, 2002, str. 33). To sposobnost bi lahko opredelili tudi kot sposobnost usmerjenega izkoristka energijskih, toničnih in programsko gibalnih potencialov za izvedbo kompleksnih gibanj. Človek namreč v svojih mišicah razpolaga z določenimi energijskimi potenciali, ki se pri izvedbi gibanja izkoriščajo. V dobro koordiniranem gibanju se 10

uporabi le toliko energije, kolikor jo je za izvedbo gibanja nujno potrebne, da bo to potekalo lahkotno in sproščeno. Če se angažira večja količina energije, se v izvedbo gibanja vključijo nepotrebne mišične skupine. Pojavi se tudi večji mišični tonus, ki ovira lahkotno, popolno izvedbo gibanja, kar negativno vpliva na zmožnost doseganja ustreznih rezultatov. Pri vključitvi manjše količine energije, kot je je potrebne, se gibanje ne more izvesti optimalno tudi zaradi premajhnega mišičnega tonusa. Koordinirano gibanje zahteva še dobre programske potenciale, ki se oblikujejo na podlagi že usvojenih gibanj, to je na podlagi motoričnega učenja in transferja gibalnih informacij. Tako lahko kot koordinirano gibanje označimo tisto gibanje, pri katerem si zaporedne faze na harmoničen način sledijo do doseženega želenega končnega cilja (Pistotnik, 2003, str. 74). 2.3.1 Razvoj koordinacije Koordinacijske sposobnosti se začnejo razvijati že zelo zgodaj, saj se mora človek takoj po rojstvu naučiti vsega gibanja, ki ga bo potreboval za preživetje, zato so pri razvoju koordinacije prva leta življenja najpomembnejša (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002, str. 19). Razvoj koordinacije se začne že v fetalnem obdobju, saj plod že v materinem telesu pridobiva prve gibalne izkušnje. V največji meri lahko otroci te izkušnje pridobivajo do približno šestega leta starosti. To je obdobje, v katerem so najbolj dojemljivi za sprejem raznovrstnih gibalnih informacij in njihovo združevanje v gibalne strukture na višji ravni. Živčni sistem je namreč plastičen (mielinizacija živčnih vlaken še ni zaključena) in lahko z različnimi gibalnimi dejavnostmi nanj še značilno vplivamo. Do začetka pubertete (okrog 11. leta starosti) je ta razvoj še vedno dokaj strm, čeprav v nekoliko manjšem vzponu kot do šestega leta. V obdobju pubertete sposobnost koordinacije nekoliko upade, kar je predvsem posledica hitre rasti skeleta. Mišice namreč ne sledijo hitri rasti kosti, zato se poveča njihov tonus. Daljši vzvodi, ki jih take kosti predstavljajo, so moteč dejavnik pri izvedbi gibov. Ko se telesna rast umiri, človek postopno spet pridobiva na koordinaciji, svoj vrhunec v manifestaciji pa doseže okrog 20. leta 11

starosti. To raven lahko zadrži do 35. leta, nadaljnja manifestacija pa je odvisna predvsem od njegovega načina življenja in fizioloških procesov v živčnem sistemu (Pistotnik, 2003, str. 75). Če je bil otrok v predšolskem obdobju deležen dovolj obsežnih in dovolj kakovostnih gibalnih spodbud ter če je usvojil osnovna naravna gibanja, bo čas poznega otroštva zaradi razmeroma visoke razvitosti in plastičnosti živčnega sistema čas priložnosti. Je čas učenja in razvijanja široke gibalne podkovanosti v kompleksnih in specifičnih gibanjih, čas polnjenja gibalnega spomina. Zato je v obdobju otroštva in predpubertetnem obdobju, ko mišični in drugi funkcionalni sistemi še niso v polni funkciji, smiselno in nujno posebno pozornost usmeriti v učenje novih kompleksnih gibanj, v razvoj širokega spektra koordinacij in tistih sposobnosti, ki temeljijo predvsem na mehanizmih natančne regulacije/kontrole gibanja (Škof, 2007, str. 207). 2.3.2 Dejavniki, ki vplivajo na razvoj koordinacije Genetično osnovo koordinacije predstavljajo funkcionalne značilnosti osrednjega živčnega sistema in senzorike (sprejemanje informacij). Zato je to motorična sposobnost, ki je, bolj kot katerakoli druga, odvisna od učinkovitega delovanja centralnega živčnega sistema (CŽS). V CŽS se namreč oblikujejo gibalni programi, s katerimi so v odvisnosti od zunanjih dejavnikov opredeljeni ravnine in amplitude gibov, hitrost in jakost njihove izvedbe ter položaji telesa. Zaradi tega ima pri oblikovanju in izvedbi gibalnih programov pomembno vlogo senzorika, ki vključuje sprejemnike za zaznavanje informacij iz okolja in telesa ter s tem omogoča oblikovanje optimalnih odgovorov na zaznane okoliščine (prav tam, str. 76). Manifestacija koordinacije je odvisna predvsem od treh temeljnih dejavnikov, ki so vsi povezani z delovanjem živčnega sistema človeka. Ti dejavniki so: sistem za sprejem in analizo informacij predstavljajo ga vsa čutila, živčne poti od njih do CŽS in center za analizo informacij v njem. Ta 12

sistem je prva raven, ki presoja o kakovosti informacij iz okolja in lastnega telesa, da se lahko neko gibanje, na podlagi presoje, programira čim bolj skladno in se zato tudi čim popolneje izvede; center za gibalni spomin predstavlja skladišče za vse gibalne programe, ki so se zaradi velikega števila ponavljanj avtomatizirali in potrebujejo za svojo sprožitev le zavesten ali podzavesten impulz (hoja, tek, plavanje ipd.); kortikalni in subkortikalni centri za oblikovanje gibanja v kortikalnih centrih se po analiziranih podatkih iz okolja in telesa oblikujejo glavni programi gibanja. Ti programi vključujejo smer, ritem, amplitudo gibov in količino energije (jakost), ki se bo sprostila v mišicah. Vse, kar se dogaja v kortikalnih gibalnih centrih, je hoteno, zavestno; človek se gibanja zaveda in ga miselno nadzoruje. Subkortikalni centri se vključijo, ko pride do motenj, ki jih je treba spreminjati, da se program prilagodi nastalim okoliščinam in se gibalni program izpelje do konca (prav tam, str. 76 78). Brez ustreznega sprejema in razločevanja prostorskih in časovnih parametrov gibanja, brez dobrega gibalnega (kinestetičnega) občutka ni mogoče izpeljati koordinacijsko zahtevnih gibanj (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002, str. 18). 2.3.3 Sredstva za razvijanje koordinacije Za razvoj posameznih pojavnih oblik koordinacije se upoštevajoč vzdrževanje in delovanje funkcionalnih sistemov, ki so odgovorni za njihovo manifestacijo, uporabljajo različni pristopi. Pri vadbi se običajno uporablja metoda večkratnega ponavljanja gibalnih struktur, ki pa se morajo izvajati na različne načine, v odvisnosti od značilnosti posamezne pojavne oblike. Treba je tudi vedeti, da natančna merila in metode za trening koordinacije, pri katerih bi lahko natančno določili obremenitev vadečih, niso znani. Poznamo le temeljna načela in sredstva za razvoj posameznih pojavnih oblik koordinacije (Pistotnik, 2003, str. 101). 13

Pistotnik (2003, str. 101) navaja sredstva, ki se uporabljajo za razvoj koordinacije: sposobnosti realizacije celotnih programov gibanja sem spadajo elementi tehnike športov in naravne oblike gibanja v fazi učenja. Metoda vadbe je metoda večkratnega ponavljanja iste gibalne naloge. Pri tem se morajo upoštevati metodični postopki in učna načela (počasneje hitreje, ob varovanju prosto, s pomočjo samostojno ipd.). Za uspešen razvoj sposobnosti so zato pomembni povratne informacije vadečemu in izvajanje velikega števila različnih gibalnih oblik; sposobnosti za eksploatacijo kinestetičnih informacij na razvoj teh vplivamo predvsem v rani mladosti, ko lahko otroku ponudimo čim bolj pestro izbiro gibanj, ki se morajo avtomatizirati in shraniti v gibalnem spominu. Vsako gibanje, ki se ohromi v gibalnem spominu, namreč predstavlja gibalni potencial za lažje pridobivanje novih gibalnih izkušenj. Za razvoj te sposobnosti je pomembna predvsem vsestranska in raznolika športna vzgoja, ki bi se morala začeti že v predšolskem obdobju; sposobnosti kinestetičnega reševanja prostorskih problemov za razvoj teh se uporabljajo elementarne igre (predvsem štafetne in moštvene), premagovanje umetnih in živih ovir z naravnimi oblikami gibanja (poligoni) ter športne igre s programiranimi taktičnimi različicami. Osnovna značilnost vadbe, z vsemi naštetimi sredstvi, je veliko število ponavljanj gibalne naloge z mnogimi drobnimi spremembami v zahtevah izvedbe. Gibalne naloge naj postajajo vedno bolj zapletene, kar dosežemo z opravljanjem gibanja z nedominantno roko, s povečanjem hitrosti izvedbe gibanja, z omejitvami prostora za izvedbo gibanja, s spreminjanjem vadbenih pogojev ipd.; sposobnost kinestetične realizacije ritmičnih struktur je zelo specifična pojavna oblika koordinacije, zato se tudi njen razvoj odvija v specifičnih pogojih. Vadba običajno poteka ob poskusih spremljanja zunanjega, tj. vsiljenega ritma (ples, gibalne igre ob glasbi ipd.), ali pa v poskusih vzpostavitve ritmične gibalne strukture v zadani nalogi. Pomembno je večkratno ponavljanje ritmične gibalne strukture ob možnostih prehajanja z lažje na težje različice; 14

sposobnosti timinga manifestacija timinga je pod močnim vplivom procesov učenja, kar pomeni, da jo lahko dobro streniramo. Razvoj je povezan z velikim številom ponovitev naloge, da se ustrezne časovne sekvence izvedbe posameznih gibov čim bolj avtomatizirajo. Pri mlajših starostnih kategorijah se razvijajo predvsem bazične, tj. splošne oblike timinga, ki so povezane z izvedbo gibanja v brezpodporni fazi skokov (skoki v globino z nalogami v fazi leta, preskakovanje kolebnice ipd.) ali z manifestacijo s predmeti, na katere delujejo različne zunanje sile (delo s palicami, žogami, obroči ipd.). V ta sklop se uvrščajo gibalne naloge, pri katerih vadeči ne more vplivati na časovno sekvenco izvedbe gibanja in se ji mora zato podrediti (preigravanje nasprotnika, odboj žogice pri tenisu ipd.); koordinacija spodnjih okončin je zelo specifična pojavna oblika koordinacije, ki se razvija le z izvajanjem različnih, nevsakdanjih gibov s spodnjimi okončinami. Za razvoj se morajo izvajati predvsem taka gibanja, v katerih so zajete dejavnosti z obema okončinama hkrati (sonožno) ali manipulacije spodnjih okončin z različnimi predmeti, oz. njihovo neobičajno premikanje (prijemanje in prenašanje predmetov, vodenje žoge ali več žog ipd.). Taka gibanja se morajo mnogokrat ponavljati, da se ustvari gibalni stereotip, na podlagi katerega se lahko hitreje razrešujejo novi gibalni problemi, ki so povezani z delom spodnjih okončin. 2.4 Ravnotežje Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja kompenzacijskih (korektivnih, nadomestnih) gibov, ki so potrebni za vračanje telesa v ravnotežni položaj, kadar je ta porušen. Vložena sila, ki je za to potrebna, mora biti sorazmerna sili, ki izzove odklone telesa v stabilnem položaju, sicer se ravnotežni položaj poruši v nasprotno stran. Zato bi lahko ravnotežje opredelili tudi kot sposobnost natančne 15

določitve smeri in intenzivnosti kompenzacijskih gibov, s katerimi se ohranja ali vzpostavlja ravnotežni položaj telesa v prostoru (Pistotnik, 2003, str. 112). Težišče človekovega telesa, ki je v stoji (vertikalen položaj telesa, kjer je teža enakomerno porazdeljena na obe nogi), stalno oscilira (niha minimalni odkloni od vertikale) zaradi vplivov gravitacije na telo. Zaradi tega se morajo nenehno in hitro oblikovati ustrezni kompenzacijski programi, s katerimi se ohranja ravnotežni položaj. Videti je, kot da bi človek za trenutek izgubil ravnotežje in ga v naslednjem trenutku spet vzpostavil (prav tam, str. 112). V zadnjem času postaja vadba ravnotežja in sklepne stabilizacije vedno bolj vsebinsko in metodično opredeljena. Sistematično vključevanje teh vsebin v programe športne prakse se je večinoma začelo šele pred nekaj leti, zaradi česar smo med drugim priča terminološki neenotnosti (Škof, 2007, str. 279). Pojem propriocepcija se nanaša na sposobnost zaznavanja položaja, drže in gibanja posameznih delov telesa v prostoru in času. Temelji na kontinuiranem dotoku senzoričnih informacij perifernih receptorjev v centralni živčni sistem. Gre za kompleksno sodelovanje različnih senzoričnih sistemov (kožni, mišični, kitni, sklepni receptorji, organ za vid, ravnotežni organ), na podlagi katerih se oblikujejo gibalni odgovori za vzdrževanje oziroma vzpostavljanje ravnotežja (prav tam, str. 279). Mišično vreteno je senzor, ki se nahaja v mišicah ter meri hitrost in velikost spremembe dolžine mišičnega vlakna. V kitah se nahaja Golgijev kitni organ, ki meri velikost sile v kiti. V sklepih so različni senzorji, ki merijo raztezanje mehkotkivnih sklepnih in obsklepnih struktur. Signali iz vseh omenjenih senzorjev se prenašajo v centralni živčni sistem ter pomembno vplivajo na procesiranje na ravni hrbtenjače in možganov. Na tej podlagi se oblikuje slika o položaju in gibanju delov telesa, obenem pa je to temelj refleksne in tudi zavestne gibalne dejavnosti. Obe ravni motorične kontrole gibanja sta telesno povezani in vplivata ena na drugo. Učinkovito sodelovanje senzoričnega in motoričnega dela 16

živčno-mišičnega sistema na vseh ravneh je pomembno za zaščito sklepov in vzpostavljanja ravnotežja (prav tam, str. 279). 2.4.1 Razvoj ravnotežja Zaradi premalo jasne strukture in predvsem zaradi neznanih povezav med posameznimi pojavnimi oblikami ravnotežja prevladuje mnenje, da je to sposobnost treba vaditi situacijsko, po metodi velikega števila ponovitev (Pistotnik, 2003, str. 116). Razvoj sposobnosti ohranjanja ravnotežnega položaja naj temelji na rušenju ravnotežja (zunanje sile delujejo na telo), izključevanju čutil (predvsem vid in sluh) ter zmanjševanju podporne ploskve. Razvoj sposobnosti vzpostavljanja ravnotežnega položaja naj temelji na predhodnem motenju vestibularnega aparata z rotacijskimi gibanji v različnih ravninah (prav tam, str. 116 117). Sposobnost manifestacije ravnotežja je pod velikim vplivom treninga in se z njegovo količino tudi izboljšuje, po prenehanju treninga pa se dokaj hitro povrne na nižjo raven. Na manifestacijo te sposobnosti negativno vplivajo procesi utrujenosti, zato je treba vadbo pripraviti tudi v stresnih pogojih dela. Tako se vadeči navadi nanje in ima na tekmovanjih manj problemov z ohranjanjem ali vzpostavljanjem ravnotežnega položaja (prav tam, str. 117). Sposobnost se razvija predvsem z izvajanjem različnih lokomocij na zmanjšani podporni ploskvi (hoja, tek, lazenja, vlečenja, potiskanja, nošenja na klopi, brvi ipd.) ali ob uporabi različnih rotacijskih gibanj za motenje delovanja vestibularnega aparata (obrati, prevrati, premeti ipd.) (Pistotnik idr., 2002, str. 20). Otroci dokončno razvijejo vestibularni aparat do 15. leta. Predšolski otroci imajo slabo razvito sposobnost ravnotežja, ki zavira normalen razvoj gibalnih sposobnosti. Zato moramo že pri mlajših otrocih začeti razvijati te sposobnosti (Videmšek in Jovan, 2002, str. 36). 17

Uporabljamo različne načine reševanja gibalnih nalog, ki zajemajo področje ravnotežja: hoja po črti, stoja na eni nogi, hoja po vrvi na tleh, skakanje po eni nogi, hoja po gredi itd. Otroci lahko izvajajo tudi gibalne naloge, ki vključujejo določen gibalni problem (npr. hoja po ozki gredi, kjer se srečata dva otroka, obračanje na ozki gredi, nošenje bremen, stopanje na valj ali kvader po prevalu, smučanje, rolanje, drsanje). Pri teh aktivnostih uporabimo vaje za razvijanje ravnotežja za vsako športno zvrst posebej (prav tam, str. 36). Sposobnost ravnotežja je pomembna tudi v vsakdanjem življenju. S staranjem človeka se ravnotežje slabša, vendar ga lahko s primerno vadbo ohranjamo na visoki ravni (prav tam, str. 36). 2.4.2 Dejavniki, ki vplivajo na razvoj ravnotežja Pistotnik (2003, str. 112, 113) poleg centralnega ravnotežnega organa v srednjem ušesu in ravnotežnega centra v malih možganih, ki pomagata pri ohranjanju ravnotežnega položaja, navaja še pomožne organe, ki vplivajo na ravnotežje: čutilo vida: omogoča zaznavanje grobih odmikov telesa od stabilnega položaja. Za to morajo v prostoru obstajati določene orientacijske točke (fiksne, stalne), na katere se lahko oprejo človekove zaznave o položaju telesa. Če teh točk ni ali se jih ne vidi, ni predstave o položaju lastnega telesa v prostoru, zato je ohranjanje ravnotežnega položaja oteženo; čutilo sluha: omogoča določene zaznave iz okolja, na podlagi katerih se laže ohranja ravnotežni položaj (odboj zvoka od predmetov); taktilni receptorji: registrirajo spremembe pritiskov, ki se zaradi odklonov projekcije težišča pojavijo na tistih delih kože, ki so v stiku s podporno ploskvijo. Posredujejo podatke o sili na podlago in smeri odklonov težišča; kinestetična čutila: predstavljajo jih tetivni in mišični receptorji ter receptorji v okolici sklepov. Odgovorna so za regulacijo mišičnega tonusa in s tem za regulacijo sile, ki je v kompenzacijskih programih potrebna za 18

korigiranje odklonov težišča od optimalnega položaja. Odgovorni so za fino regulacijo gibanja; ravnotežni organ: v srednjem ušesu je sestavljen iz treh polkrožnih kanalov, ki so postavljeni v vseh treh tipičnih ravninah (horizontalni, sagitalni in frontalni). V kanalih se nahajajo čutne dlačice, ki so oblite s tekočino. Čutne dlačice se receptorji, ki se ob premikih glave odzovejo na vzburkanost tekočine. To lahko izzove težave z ravnotežjem, kadar se tekočina v kanalih premika. Ravnotežni organ namreč skrbi za nemoteno premočrtno gibanje telesa, vzburjenost čutnih dlačic pa tako gibanje oteži, saj pošilja napačne informacije o stanju telesa, kar lahko povzroči težave z ravnotežjem; center za ravnotežje: v malih možganih vse te informacije sprejema in na podlagi aferentne sinteze se aktivirajo refleksni regulacijski mehanizmi, ki dajejo sorazmerne odgovore glede na odklone telesa v mejah podporne ploskve. Oblikujejo se ustrezni kompenzacijski programi glede na smer in jakost odklona. Obdelava podatkov je sukcesivna informacije stalno prihajajo in se sproti obdelujejo. 2.4.3 Sredstva za razvijanje ravnotežja Osnovna načela vadbe ravnotežja in sklepne stabilizacije so primerljiva s tistimi, ki veljajo za druge gibalne sposobnosti. Za povečanje in/ali ohranjanje učinkovitosti delovanja propriocepcije mora biti tovrstna vadba redna in kontinuirana. Dosledno upoštevanje načela postopnosti je zelo pomembno. S tem imamo v mislih zlasti smernice, da mora vadba potekati od lažjega k težjemu, od preprostega h kompleksnemu, od usvojenega k novemu ipd. Kakovost trenutne izvedbe neke vsebine torej narekuje izbor vsebin in količin, ki jih bomo uporabili v prihodnje. Vsako osnovno vajo je mogoče izvesti na mnogo različnih načinov, kar nam poleg uvedbe popolnoma novih vaj še dodatno širi repertoar vadbenih ur (Škof, 2007, str. 281). 19

Škof (2007, str. 280) navaja glavne učinke vadbe ravnotežja in sklepne mehanizacije: povečanje mišične aktivacije po poškodbi, skrajšanje odzivnih časov refleksa na raztezanje, izboljšanje medmišične koordinacije, izboljšanje drže in ravnotežja, izboljšanje zavedanja telesa v prostoru in posledično zmanjšana dovzetnost za nastanek poškodb. Za izvajanje ravnotežnih vaj potrebujemo ustrezne pripomočke. To so lahko bodisi običajni predmeti, ki jih najdemo v telovadnici, bodisi rekviziti, izdelani posebej v ta namen. Med prve lahko štejemo različne žoge in palice, pa tudi brvi, vrvi ipd. Poleg tega tržišče ponuja celo paleto izdelkov, namenjenih vadbi ravnotežja in sklepne mehanizacije. Med izdelke sodijo: naprave z zmanjšano podporno površino denimo ravnotežne deske, podajne nestabilne površine denimo posebne ravnotežne blazine, vsiljeno nihanje kot pri giroskopu površine s translatornim gibanjem (prav tam, str. 281). Otrokom pri razvoju ravnotežja pomaga tudi vožnja z rolerji in drsalkami. Kdaj otroka postaviti na rolerje in drsalke, je odvisno od posameznika mnogi štiriletniki so pri tem že zelo spretni (povz. po: Ward Platt, 2010, str. 41). 2.5 Folklorni plesi Ljudje ljudski ples poimenujemo kar»folklora«, saj ga v današnjem času večinoma vidimo le v izvedbi folklornih skupin, na zabavah pa jih ne srečamo več. Ljudski plesi so pravzaprav plesi, značilni za najširše plasti ljudstva v določenem obdobju. Izvirajo lahko iz izročila, ki je podedovano iz davnine in ga časovno ne moremo natančno opredeliti, lahko pa so bili zavestno prevzeti od 20

drugod in so se v določenem okolju spreminjali in prilagajali. Ljudski ples je del slovenske kulturne dediščine, zato je pomembno, da ga spoznajo tudi naši potomci, torej otroci (Fuchs, 2004; povz. po Kundih, 2011, str. 4). Slovenski ljudski plesi veljajo kot plesno izročilo, značilno za slovensko etično ozemlje do pred pet let pred drugo svetovno vojno. Ples je bil in še je vedno človekov spremljevalec ob raznih dogodkih. Običajno so se celo vsa večja opravila končala s plesom ali plesno zabavo, ob tem pa ni bilo posebnih plesnih navad. Nekoč je ples spremljal ljudi vse življenje. Plesali so ob rojstvu otroka, ob različnih praznikih, ob delu, svatbah. Ob bedenju ob mrtvem so peli in se igrali razne igre, ki se jih še danes igrajo otroci (Kobal Dobnik, 2005, str. 62). Folklorni raziskovalec ljudskega izročila Tomaž Simentiger (Knific, 2010, str. 37) je ugotovil, da je Slovenija precej majhna država, a kulturno zelo raznovrstna. Če k temu prištejemo še tako ali drugače oblikovano kulturo slovenskih izseljencev, je ideja, ki jo prepoznamo kot slovenstvo, še bolj pisana. V preteklosti se je že večkrat pokazalo, da eno ključnih vlog pri gradnji nacionalnih identitet nosijo ravno folklorne skupine. Ples je več kot primeren in učinkovit medij za ohranjanje in razvoj slovenske skupnosti. Plesna vzgoja in ples predstavljata enakovreden del v predšolski vzgoji. Plesna vzgoja namreč spodbuja otrokovo gibalno ustvarjanje in prispeva k razvoju otrokove osebnosti. Pri plesni vzgoji je pomembno, da si zastavimo določene naloge. Poteka v igralni gibalni dejavnosti, njena vsebina pa je igra z gibanjem lastnega telesa, z gibanjem v skupini. Plesna vzgoja spodbuja razvoj ustvarjalnosti kot osebne lastnosti. Z njo jih neprestano spodbujamo k razvoju. Plesna vzgoja tudi spodbuja sodelovanje in uveljavljanje posameznika v skupini (Kroflič in Gobec, 1992, str. 10, 12). 21

2.5.1 Razširjenost folklornih plesov v Sloveniji Večina mlajših plesov je tujega izvora in ravno zato se, kadar govorimo o plesnem izročilu na Slovenskem, poraja vprašanje, ali je to izročilo zares slovensko. Tuj izvor večine slovenskih plesov moramo vzeti kot dejstvo, kot posledico razmer, v kakršnih je živelo slovensko ljudstvo od naselitve vse do današnjega novejšega časa. Plesno izročilo na Slovenskem vsebuje nekatere elemente, v katerih se kaže slovenski značaj. To so predvsem dvodelne plesne oblike, ki so krajše od tujega izvirnika, v njih ni zapletenih plesnih figur ali plesov, ki so strogo sestavljeni iz določenega zaporedja figur (to zasledimo v avstrijsko-nemških plesih). Razlika med slovenskimi različicami in izvirniki se kaže tudi v tempu. Slovenci plešejo hitreje, v gibih je več temperamenta in sproščenosti. Predvsem pa se slovensko plesno izročilo od tujega izvirnika loči po plesnem slogu, ki je dal plesom svojevrstne poteze, ki so značilne le za naše področje, čeravno je zgradba plesa ostala enaka kot v izvirniku (Ramovš, 1980, str. 19). Ramovš (1980, str. 39) deli plese tudi po izvajalcih. V tej delitvi so plesi moški, ženski in otroški, praviloma pa mešani. Moški plesi so večinoma solistični, razen spretnostnih, saj se pred plesalce lahko postavi tudi ženska. Koranti, otepovci, kopjaši, zastavonoše in pozvačini so bili vedno moški, prav tako črnovrški pustovi iz Beneške Slovenije. Moški so navadno plesali zvezdo ali tak štajeriš, pri katerem je eden napravil premet. Tudi prekmurski ples tkalečka je moški ples, belokranjski turn postavijo samo fantje in takrat je njihov ples temperamentnejši kot sicer. Ženski ples je črnomaljsko kolo, ki so ga plesala samo dekleta. V Porabju plešejo samo ženske obredni svatovski ples, v Beli krajini pa v pustnih dneh. Sicer pa same ženske plešejo le izjemoma, denimo če na domači zabavi ni dovolj plesalcev, kadar hočejo opozoriti nase moške ali če ti neradi plešejo. V Reziji, kjer ne poznajo izrazitega parnega plesa, je nekaj vsakdanjega, če zaplešeta dve ženski. 22

2.5.2 Organizacija folklornih društev v Sloveniji Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) je bil ustanovljen leta 1996 in predstavlja odlično organizirano kulturno, izobraževalno, svetovalno in posredniško institucijo za različne ljubiteljske kulturno-umetniške dejavnosti (Organizacija sklada/o skladu, 2012). Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ima po Sloveniji razpredeno mrežo območnih izpostav, ki predstavljajo neposreden stik z društvi. Tristopenjski sistem selekcij je organiziran tako, da se vse skupine, ki se želijo na srečanjih predstaviti, najprej prijavijo na območno srečanje (če na posameznem območju deluje premalo skupin, ga lahko organizira tudi po več izpostav skupaj), potem pa je naloga strokovnih spremljevalcev, da pripravijo program regijskega srečanja. Zaradi uskladitve razmerja med številom skupin v posamezni regiji smo podobno kot pri drugih dejavnostih, denimo pri gledališču in plesu, tudi v okviru folklorne dejavnosti že v letu 2004 združili nekatera območja, tako da imamo letno pet ali šest regijskih srečanj. Tretjo raven predstavlja državno srečanje (Knific, 2012a). Folklorna dejavnost raste ter gradi svoj program in prepoznavnost s številnimi izobraževanji. Organizacijska struktura izobraževanj ostaja podobna preteklim, prenovljene so le vsebine. Za razvoj dejavnosti sta pomembna nadaljevalna seminarja za vodje folklornih skupin, širjenje dejavnosti spodbujata začetna seminarja za tovrstne vodje, utečeno je postalo svetovanje na terenu, ki omogoča, da teorija preide v prakso (Knific, 2012b). Za razvoj folklorne dejavnosti je ključen tristopenjski sistem selekcije, ki otroškim in odraslim folklornim skupinam ter skupinam pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž omogoča spremljanje dosežkov, primerjanje lastnega dela z delom drugih, hkrati pa strokovne analize vseh predstavljenih programov skupinam omogočajo kakovostno napredovanje in rast. Sistem se bo ohranil v letu 2013 in ga bomo na regijski ravni deloma preoblikovali. V letu 2012 se bodo 23

ohranila regijska srečanja otroških in odraslih folklornih skupin, regijska srečanja pevskih in godčevskih skupin pa bomo nadomestili z zbiranjem in poslušanjem zvočnih posnetkov skupin in posameznikov, ki bodo dosegli regijsko raven. Na državni ravni ohranjamo program. Državno srečanje otroških skupin in državno srečanje odraslih folklornih skupin, ki poteka v dveh delih, bomo preoblikovali v delno tekmovalno obliko, s čimer bomo nastopajoče spodbudili k še kakovostnejšemu delu. V letu 2013 je v načrtu nekaj manj kot 110 območnih srečanj, ki bodo potekala po vsej Sloveniji, 24 regijskih srečanj, vezanih na širša območja, in pet državnih srečanj (Šentjernej, Zreče, Beltinci, Sežana in Ljubljana) (Knific, 2012a). Folklorna dejavnost, ki zajema raznotere načine interpretiranja preteklega življenja, se vztrajno razvija, ljudje, ki se vključujejo v te dejavnosti, pa ob razmišljanju o preteklosti ustvarjajo našo skupno sodobnost. Stanje, da se v okviru folklorne dejavnosti ukvarjamo zgolj z odraslimi in otroškimi folklornimi skupinami ter deloma še s pevci ljudskih pesmi in godci ljudskih viž, smo v preteklih nekaj letih vsaj deloma presegli in stopili na pot bolj celostnega dojemanja preteklosti. Podatki, zbrani na srečanjih folklornih skupin v letu 2012, kažejo, da se je na njih predstavilo 199 odraslih folklornih skupin s 3758 člani, 250 otroških folklornih skupin s 4909 člani in 25 skupin manjšinskih etničnih skupnosti in manjšin s 472 člani. Podatki kažejo, da se je število v zadnjih letih močno povečalo. Nastajajo mnoge nove veteranske in upokojenske folklorne skupine, prav tako se dejavnost uspešno razvija v okviru vzgoje vrtčevskih in osnovnošolskih otrok, ob čemer v zadnjem letu opažamo tudi porast števila skupin z mlajšimi člani (dijaki, predvsem pa študenti), kar je še zlasti razveseljivo. Zraven formalno načrtovanih programov pomemben del dejavnosti usmerjamo v sodelovanje z drugimi organizacijami, ki skupaj z nami usmerjajo folklorno dejavnost. Povezujemo se z ljubiteljskima organizacijama, in sicer Zvezo ljudskih tradicijskih skupin Slovenije in etnomuzikološkim društvom Folk Slovenija, pri načrtovanju izobraževanj in prireditev tesno sodelujemo z Glasbenonarodopisnim inštitutom ZRC SAZU, želimo pa si še tesno sodelovanje s Filozofsko fakulteto in Akademijo za glasbo (Knific, 2012b). 24