UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Martina Štakul Dejavniki vpliva na prisotnost žensk v slovenskem parlamentu Diplomsko delo Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Martina Štakul Mentorica: red. prof. dr. Alenka Švab Dejavniki vpliva na prisotnost žensk v slovenskem parlamentu Diplomsko delo Ljubljana, 2016
ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mentorici, red. prof. dr. Alenki Švab, za izjemno odzivnost, koristne nasvete in usmerjanje pri pisanju diplomskega dela. Posebna zahvala gre vsem poslankam, ki so bile pripravljene sodelovati in deliti z mano svoja mnenja in izkušnje. Zahvala gre tudi Mojci, Mirjam in Ani, ki so mi bile v veliko pomoč pri nastajanju diplomskega dela. Diplomsko delo posvečam mami in tatu. Hvala za vse.
Dejavniki vpliva na prisotnost žensk v slovenskem parlamentu V diplomskem delu sem se ukvarjala z analizo dejavnikov, ki vplivajo na prisotnost žensk v slovenskem parlamentu. Najbolj sem se posvetila obdobju po zadnjih dveh državnozborskih volitvah, saj se je takrat delež žensk začel zviševati in je leta 2014 prvič dosegel» kritično maso zastopanosti«. V okviru tega sem s pomočjo intervjujev, ki smo jih opravili z 21 poslankami, poskušala s sociološkega vidika analizirati ter opisati, katere so tiste ključne spremembe na področju politike, ki so pripomogle k aktivnejši udeležbi žensk v politiki. V raziskavi me je zanimalo predvsem, kako intervjuvanke dojemajo uveljavitev zakonsko določenih norm,»kvot«, na kakšen način so k večji izvoljivosti žensk pripomogle»pozitivne strategije«, v kolikšni meri vplivajo volilni sistem in stranke ter na katerih področjih prepoznavajo ovire, da je žensk na določenih področjih še vedno premalo, kot na primer na vodilnih funkcijah v gospodarstvu. V diplomskem delu sem poskušala preučiti možne rešitve in izpostaviti tiste težave, ki so po izkušnjah intervjuvank ključne pri dojemanju odnosa žensk do politike: pomen samopodobe, mnenje o (ne)transparentnem delovanju politikov, medijska reprezentacija, stereotipno dojemanje žensk v politiki in obremenjenost v razmerju med javno in zasebno sfero. Ključne besede: ženske in politika, samopodoba, medijska reprezentacija, politična participacija, identifikacija volivcev. Factors that influence the presence of women in the Slovenian Parliament In our thesis we discuss and analyze the factors that influence the presence of women in the Slovenian parliament. In our case we are focused on the period of the two past parliamentary elections, because after those elections the percentage of women started to increase and has reached the»critical mass of representation«for the first time in the year 2014. In this perspective, we tried from the sociological point of view to analyze and describe the most important changes in the policy field, which helped to increase a more active participation of women in politics. We tried to determinate this with the review of the twenty-one interviews, that were made with women members of the parliament. We were particularly interested in the perception of the interviewees and how they accept the enforcement of the statutory norms,»quotas«, how have the»positive actions«influenced the increase of women eligibility, what impact do the voting sistem and the political parties have and in which areas do they recognize that the presence of women is still lacking, for instance in the leading positions in the economy field. In our thesis we tried to examine possible solutions and highlight those issues, which according to the interviewees are of key importance to the understanding that women have on politics: the importance of self-image, the opinion about the (non)transparent functioning of politicians, with media representation, with stereotypes about women in politics and with the strain in relation with the public and the private sphere. Key words: women and politics, self-image, media representation, participation in politics, voters identification.
Kazalo 1 UVOD... 10 2 VLOGA ŽENSK V POLITIKI... 13 2.1 POJEM POLITIČNE PARTICIPACIJE... 13 2.1.1 Feministične teorije... 15 2.2 VOLILNI SISTEMI... 16 2.2.1 Značilnosti volilnega sistema... 17 2.2.2 Drugi dejavniki vpliva pri volilnih sistemih... 18 2.3 DELOVANJE POLITIČNIH STRANK... 19 2.3.1 Nekatere značilnosti strank, ki lahko vplivajo na politične možnosti žensk... 19 2.3.2 Značilnosti političnih strank v slovenskem prostoru... 21 2.4 STRATEGIJE ZA POVEČANJE DELEŽA ŽENSK V POLITIKI... 22 2.4.1 Zgledi dobrih praks... 22 2.4.2 Uporaba različnih strategij za povečanje deleža žensk v politiki... 23 2.4.3 Pozitivna diskriminacija... 24 2.5 ŽENSKE IN VOLILNA PRAVICA V SLOVENIJI... 26 2.5.1 Volilna pravica žensk po 2. svetovni vojni... 26 2.5.2 Ženska gibanja in organizacije... 27 2.5.3 Vpliv političnega in družbenega konteksta v samostojni Sloveniji... 27 3 VLOGA ŽENSK NA DRUGIH PODROČJIH... 28 3.1 POJAV DISKRIMINACIJE IN NEENAKOSTI... 29 3.1.1 Zakoni, ki v Sloveniji urejajo področje neenakosti... 30 3.1.2 Neenakost pri politični participaciji žensk... 31 3.2 ŽENSKE NA TRGU DELOVNE SILE... 31 3.2.1 Stereotipno pojmovanje žensk na trgu delovne sile... 32 3.2.2 Mobilnost žensk na trgu delovne sile... 33 4 ŽENSKE V SLOVENSKEM PARLAMENTU OD LETA 1992 DO 2014... 36 5
4.1 UVEDBA ZAKONSKIH NORM... 36 4.2 ŽENSKE IN ODNOS DO POLITIKE... 38 4.3 DELEŽ POSLANK V DRŽAVNEM ZBORU PO LETU 1992... 39 4.3.1 Volitve v parlament od leta 1992 do 2008... 40 4.3.2 Analiza prvih predčasnih državnozborskih volitev leta 2011... 41 4.3.3 Analiza drugih predčasnih državnozborskih volitev leta 2014... 42 5 DEJAVNIKI VPLIVA NA PRISOTNOST ŽENSK V SLOVENSKI POLITIKI... 45 5.1 VPLIV MEDIJSKE REPREZENTACIJE... 45 5.1.1 Politika v popularnih medijih... 46 5.1.2»Ženski način«... 47 5.2 IMIDŽ POLITIČNIH KANDIDATK IN KANDIDATOV... 48 5.3 ZAUPANJE VOLILK IN VOLIVCEV TER POLITIČNA IDENTIFIKACIJA... 49 5.3.1 Zaupanje volivk in volivcev... 49 5.3.2 Identifikacija volilk in volivcev... 49 5.4 SAMOZAVEST IN POLITIKA... 51 5.4.1 Stereotipno dojemanje politične angažiranosti žensk... 53 5.5 POMEN POLITIČNE KULTURE... 54 5.6 VLOGA DRUŽINSKE PODPORE PRI VEČJI PRISOTNOSTI ŽENSK V POLITIKI... 55 6 EMPIRIČNI DEL... 57 6.1 METODOLOGIJA... 57 6.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA... 58 6.3 IZBIRA VZORCA... 60 6.3.1 Splošni podatki... 60 6.4 ANALIZA INTERVJUJEV... 63 6.4.1 Dejavniki vpliva na povečanje prisotnosti žensk v parlamentu... 63 6
6.4.2 Družinska politika in delovna zakonodaja... 64 6.4.3 Družinska podpora... 65 6.4.4 Negativno mnenje o politiki... 66 6.4.5 Podoba poslank v javnosti skozi medijsko reprezentacijo... 67 6.4.6 Večja samozavest in pogum... 68 6.4.7 Delovni čas... 70 6.4.8 Vpliv stranke in politični sistem... 70 6.4.9 Pomen politične kulture... 71 6.5 DISKUSIJA... 72 6.5.1 Mnenje o zakonsko določenih kvotah... 73 6.5.2 Poslanke in lastnosti socialne narave... 75 6.5.3 Politika kot preudarna in premišljena odločitev... 77 6.5.4 Tekmovalnost in ambicioznost v politiki... 79 6.5.5 Vpliv imidža oz. osebnosti... 81 6.5.6 Položaj žensk in spremembe v prihodnosti... 83 6.6 OMEJITVE RAZISKAVE... 84 7 SKLEP... 86 8 LITERATURA... 90 PRILOGA A: Vprašalnik... 98 7
KAZALO TABEL Tabela 3.1: Moški in ženske kot politični voditelji... 35 Tabela 4.1: Število poslank in poslancev po kandidatnih listah in spolu na volitvah v Državni zbor leta 2011... 42 Tabela 4.2: Delež glasov, skupno število prejetih mandatov in število izvoljenih poslank in poslancev na volitvah v Državni zbor leta 2014... 44 8
SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV V DIPLOMSKI DELU DeSUS DLGV LZJ-PS NSi ReNPEMZM SD SDS SJM SLS SMC SURS ZaAB ZEMŽM ZL Demokratična stranka upokojencev Slovenije Državljanska lista Gregorja Viranta Lista Zorana Jankoviča Pozitivna Slovenija Nova Slovenija Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, 2005 2013 Socialni demokrati Slovenska demokratska stranka Slovensko javno mnenje Slovenska ljudska stranka Stranka modernega centra Statistični urad Republike Slovenije Zavezništvo Alenke Bratušek Zakon o enakih možnostih žensk in moških Koalicija Združena levica 9
1 UVOD Zastopanost žensk v slovenski politiki je bila vedno zelo nizka, tudi na najvišjih državnih funkcijah, kot sta predsednik države in predsednik parlamenta, še ni bilo žensk. Kljub uvedbi zakonskih norm za volitve v Državni zbor se delež ženskih predstavnic na prvih naslednjih volitvah leta 2008 ni povečal. Določene premike v tej smeri je bilo v Sloveniji zaslediti šele leta 2013, ko je bila na mesto predsednika vlade prvič izvoljena ženska, in leta 2014, ko je zastopanost žensk v državnem zboru prvič dosegla t. i. kritično maso zastopanosti. Delež žensk se je v slovenskem parlamentu od osamosvojitve Slovenije leta 1991 do državnozborskih volitev leta 2008 vedno gibal med 7 in 13 %. Prisotnost žensk se je povečala šele na predčasnih državnozborskih volitvah leta 2011, ko je bilo na poslanska mesta izvoljenih 29 žensk, in na predčasnih državnozborskih volitvah leta 2014, ko se je v parlament uvrstilo 31 kandidatk. Bolj uravnotežena prisotnost žensk v politiki vsekakor predstavlja boljši odraz realnega stanja v družbi ter vpliva tudi na odnos političnih strank do ženskih kandidatk na volitvah. Della Porta (2003, 67) je v svoji predpostavki o politični participaciji in različnih oblikah selektivnosti, ki vplivajo nanjo, izpostavila, da odstotek tistih, ki sodelujejo v politiki, večinoma»ne teži k temu, da bi bil sorazmeren odraz prebivalstva kot celote«. Kljub bolj uravnoteženi zastopanosti spolov v politiki se še vedno pojavljajo določeni mehanizmi in mišljenja o pomenu, ki ga imajo ženske in ki ga vnašajo v politični prostor. Na splošno se spol kaže kot zelo pomemben strukturirajoči in strukturni element družbenega konteksta. Zgodovinsko se je spol izkazal kot eden najtrdnejših, najvztrajnejših in najbolj konsistentnih strukturirajočih elementov in se zato dojema kot nekaj "naravnega" (Bourdieu v Antić Gaber 2015, 9). Namen diplomskega dela je raziskati in s sociološkega vidika preučiti, kako udeleženke političnega prostora dojemajo svojo vlogo političarke, kateri so tisti interesi, ki jih ženske zastopajo v politiki, in preučiti, kje so vzroki, da se po njihovem mnenju ženske drži»zunaj«polja politike. V pričujočem diplomskem delu se bom usmerila predvsem na določene pojave in dinamike, ki se nanašajo na delo poslank v parlamentu. Raziskala bomo njihova stališča glede delovanja obeh spolov znotraj političnega sistema, ter tudi, 10
kako in kakšne spremembe je z njihovega vidika prinesla uvedba zakonsko določenih norm, in ali dandanes obstajajo razlike med spoloma glede določenih vprašanj, ki se tičejo ne samo sfere politike, temveč tudi drugih pomembnih družbenih vprašanj. Obenem pa me je zanimala tudi identifikacija tistih problemov, s katerimi se danes poslanke srečujejo na svoji karierni poti. Ali gre za področje zasebne sfere, kako to vpliva na njihovo javno funkcijo in do kakšnih sprememb prihaja pri tem, kakšen je odnos političnih strank in kako se oblikujejo dinamike odnosov med spoloma znotraj parlamenta. Tema je s sociološkega vidika relevantna, ker obravnava stališča poslank, kako institucionalni vidik funkcije, ki jo opravljajo, vpliva na subjektivni vidik spola, ki ga zastopajo. V prvem delu diplomskega dela bom navedla ključne definicije in podatke, ki se nanašajo na predstavništvo in vlogo žensk v politiki, na vpliv volilnega sistema ter vlogo, ki jo imajo stranke pri zagotavljanju enake uravnoteženosti spolov v politiki. V tem delu bomo predstavili tudi nekatere modele oz. strategije, ki so (bili) pomembni za večjo uveljavitev žensk na političnem področju, kot je model»pozitivne diskriminacije«. Omenili bomo tudi nekaj ključnih zgodovinskih dogodkov, ki se navezujejo na pridobitev volilne pravice žensk v Sloveniji, navezujoč se predvsem na nekatera društva in organizacije, ki so se zavzemali za večjo angažiranost in vključevanje žensk na druga družbena področja, ne samo v politiko. V naslednjem poglavju se bom ukvarjala s problematiko stereotipnega dojemanja vloge, s katero se v družbi sooča ženski spol. Podrobneje bom analizirala pojava neenakosti in diskriminacije žensk ne samo na političnem, temveč tudi na drugih področjih, kot na primer v sferi plačanega dela, in sicer s pomočjo nekaterih pokazateljev, ki natančneje prikazujejo določene oblike diskriminacije, ki se kažejo v sferi plačanega dela med ženskami in moškimi pri razlikah v plačah, kot tudi pri udeležbi in uveljavljanju na pomembnih vodilnih in odločitvenih funkcijah. Poleg tega bom izpostavila tudi nekatera zakonska določila, ki so bila uvedena za zmanjševanje neenakosti in večjo enakopravnost med spoloma. V četrtem poglavju bom navedla nekatere ključne zakonske podlage, ki so pripomogle k povečanju deleža žensk v političnih funkcijah, in nanizala nekaj pomembnih podatkov o spremembah deleža žensk v parlamentu od leta 1992 do zadnjih državnozborskih 11
volitev leta 2014. Ukvarjala se bom tudi z odnosom javnosti do prevzemanja političnih funkcij, natančneje, s percepcijo, ki jo ima ženski spol o političnih in drugih pomembnih funkcijah, izpostavljenih javnosti, kar večinoma negativno vpliva na večjo angažiranost pri sodelovanju v politiki. Zadnji del teoretičnega sklopa vsebuje vrsto dejavnikov, ki na najrazličnejše načine vplivajo na predstave o politiki. Predvsem se bom v tem delu osredotočila na vpliv medijske reprezentacije političark, koliko vpliva ima imidž pri uveljavljanju politikov, predvsem pa političark, in kako to vpliva na zaupanje volivcev in volivk. Analizirala bom tudi določeno obliko stereotipnega dojemanja žensk, aktivnih v politiki, obenem pa bom ugotavljala, kakšen pomen in vpliv ima prevladujoča politična kultura v določeni družbi na prisotnost žensk v političnem prostoru. V šestem poglavju se bom posvetila empiričnemu delu naloge, v katerem sem s pomočjo analize vsebine sestavila vprašalnik za izvedbo kvalitativnih intervjujev s poslankami v parlamentu. Na podlagi analize podatkov, ki sem jih pridobila s pomočjo kvalitativnih intervjujev, sem poskušala pridobiti mnenja poslank o spremembah, ki so se zgodile in se še vedno dogajajo na številnih področjih, kjer so (bile) ženske podreprezentirane tako v politiki kot na primer na vodilnih funkcijah v gospodarstvu. Poskušala bom pojasniti mnenje, ki ga imajo poslanke o povečani udeležbi žensk v politiki, odnosu političnih strank, medsebojnih odnosih, uvedbi zakonskih norm, aktualnih družbenih razmerah ter o odnosu, ki ga zaznavajo pri volilnem telesu. Sklep sem oblikovala s pomočjo naštetega in medsebojnimi povezavami. 12
2 VLOGA ŽENSK V POLITIKI V pričujočem poglavju bom obravnavala začetek politične participacije žensk, značilne za slovenski prostor, vključno s pridobitvijo volilne pravice. Podrobneje bom navedla nakatere dejavnike, ki so bistvenega pomena za povečanje deleža žensk v politiki, kot so volilni sistemi, kakšen je njihov vpliv na politično predstavništvo in vpliv delovanja političnih strank. Poleg tega bom skušala pojasniti modele oz. strategije, ki so pripomogli k večjemu uveljavljanju žensk na političnem področju, kot je model»pozitivne diskriminacije«. 2.1 POJEM POLITIČNE PARTICIPACIJE Pojem politične participacije zajema različne oblike zanimanja in vključenosti posameznikov v politični prostor, segajoč od tistih, ki jih politične funkcije sploh ne zanimajo, do tistih posameznikov, ki poskušajo vplivati na politični proces. Pojem politične participacije tako obsega širok spekter ravnanj, ki jih pripisujemo posameznikom: od najožjega pomena, kjer participacijo pojmujemo kot izpostavljanje političnim sporočilom (branje časnikov ali gledanje televizijskih poročil itd.), do aktivnejših oblik participacije, kot so udeležba na volitvah, aktivno delovanje v politični stranki, razpravljanje o politiki ali ustvarjanje organiziranega pritiska (Della Porta 2003, 64). Začetek ženske politične participacije lahko povezujemo z uveljavljanjem politične misli, ki utemeljuje politično participacijo s pridobitvijo volilne pravice žensk. Sodobna politična misel se je nekako zadovoljila z ugotovitvijo, da ženske s pridobitvijo volilne pravice uživajo enake politične pravice kot moški (v tem primeru enako politično zastopanost v organih politične oblasti) in da»to ni več stvar politične teorije, ampak kvečjemu konkretne politične prakse«(antić Gaber 1998, 10). Milica Antić Gaber pravi, da bi se s takšnim stališčem načeloma celo strinjali,»če problem politične odsotnosti žensk ne bi bil konstanten oz. če ženske, odkar so dobile možnost na volitvah izbirati svoje predstavnice in predstavnike in tudi biti izvoljene, ne bi bile vedno podreprezentirane v primerjavi s svojo številčnostjo v celotno populaciji«(antić Gaber 1998, 10). 13
Kljub pridobljeni volilni pravici in pravici biti voljene pa so bile ženske prisotne večinoma na nižjih ravneh odločanja, tj. na ravni lokalnih skupnosti, mestnih ali okrajnih političnih organov, manj pa je bil njihov položaj odločanja prisoten v parlamentih in vladah. Milica Antić Gaber med drugim pravi,»da še vedno govorimo o železnem zakonu, ki vlada na tem področju: čim večja je politična moč posamičnega mesta oblasti, manj je verjetno, da ga bo zasedla ženska«(antić Gaber 1998, 42). Vsaj kar zadeva zasedanja pomembnih političnih funkcij, je bila ženska vloga še vedno zelo marginalizirana. Razlag za pojmovanje participacije žensk v politiki je več; nekatere prvotne so sledile dejanski podreprezentiranosti in nizki ravni politične aktivnosti žensk in so šle celo v smer ugotavljanja psihičnih značilnosti žensk, njihove večje emocionalnosti in usmerjenosti v zasebno sfero, v primerjavi z moškimi pa so problematizirale drugačno stopnjo politične socializacije (Rinehart v Antić 1998, 34). V današnjem globaliziranem svetu se zahtevna gospodarsko-finančna situacija, v kateri se je v zadnjih letih znašla tudi Slovenija, v vsakdanjem življenju odraža tudi kot socialna kriza. Gantar pravi, da se neudeleženost žensk v političnem življenju in v drugih vodstvenih ter odločevalnih strukturah pogosto odraža kot pomanjkanje tistih vrednot v družbi, ki se tradicionalno bolj pripisujejo ženskam kot moškim, tj. solidarnosti, sočutja, medsebojnega spoštovanja, dialoškosti in ekspresivnosti, ki veljajo za t. i.»ženski princip«politične participacije, sicer značilen za visoko moderno ali postmoderno družbo (Gantar 2011, 8). Prepričanje, da bo prišlo do vsebinske spremembe politike, če bo v njej več žensk, je značilno zlasti za skandinavske države, kjer je ključno vprašanje prav število žensk v politiki. Zato se je prvotno ravno v teh državah razvilo prepričanje, da bi morala za dosego bistvenih sprememb v političnem prostoru ženska prisotnost preseči t. i. kritično maso zastopanosti, ki naj bi se gibala med 30 in 35 % v deležu zastopanosti v parlamentu in drugih pomembnih organih političnega odločanja. Milica Antić Gaber pri tem opozarja, da zgolj številčna zastopanost žensk v organih odločanja ni dovolj.»v parlamentih oz. skupščinah nekdanjih socialističnih držav, kjer so ženske praviloma predstavljale več kot tretjino parlamentov, pa družbena klima ni bila naklonjena temu, 14
da bi lahko s svojo številčnostjo vplivale tudi na spremembo vsebin politike«(antić Gaber 1998, 47). Poleg različnih dejavnikov, ki vplivajo na prisotnost žensk v politiki, pa je za njihovo politično udejstvovanje bistvenega pomena politični sistem. Ključno vlogo imajo pri tem predvsem volilni in strankarski sistemi znotraj posameznih držav in uvedba t. i. posebnih ukrepov (kvot), o katerih bomo podrobneje govorili v 4. poglavju. Pomembni so predvsem zavzemanje in strategije v programih posameznih političnih strank, ki bi ženskam omogočale večjo zastopanost tako znotraj same stranke kot v politiki na državnem nivoju. 2.1.1 Feministične teorije Predvsem znotraj feministične teorije je veljalo prepričanje, da bi večje število žensk v organih političnega odločanja pripeljalo do tega, da bi se vprašanja, ki se nanašajo na ženske, obravnavala kot pomembna in z večjo mero občutljivosti. Teorija je predpostavljala, da imajo ženske v primerjavi z moškimi»natančnejšo predstavo o legitimnih potrebah žensk v družbi«, kar bo deležno tudi širše podpore v družbi (Antić Gaber 1998, 46). Del predstavnic feministične politične teorije pa ne zahteva predstavništva žensk kot posameznic, temveč vidi in dojema njihovo predstavništvo kot družbeno skupino. Med zagovornicami te teorije je tudi Virginia Sapiro. Po njenem mnjenju raziskave na številnih družboslovnih področjih dokazujejo,»da imajo ženske različen položaj in delijo niz problemov, ki označujejo poseben interes«, ki se kaže predvsem v naslednjem: Ne glede na izobrazbo ali zaposlitev so ženske tiste, ki skrbijo za otroke in gospodinjstvo. Zakoni in javne politike ne pripomorejo dovolj k zmanjšanju razlik med spoloma, temveč jih na določenih (ekonomskih, zdravstvenih, telesnih itd.) področjih celo krepijo. 15
Moški in ženske imajo drugačen pogled do pojavov, ki zadevajo ženske (nosečnost, rojevanje, dojenje). Politično relevanten položaj moških je v primerjavi z ženskami bistveno drugačen (Sapiro v Antić Gaber 1998, 42 43). Do takšnega pogleda o vlogi žensk in njihovi politični participaciji pa so kritične tudi nekatere feministične avtorice, saj predpostavljajo, da tovrstno mišljenje zreducira vlogo žensk na homogeno skupino s skupnimi, enotnimi interesi. Irene Diamond in Nancy Hartsock sta prepričani, da v kolikor pristanemo na pojmovanje, da so ženske samo»še ena interesna skupina kakor koli resno se lahko jemlje njihov interes ostanejo posebna interesna skupina, ki v temelju ni drugačna od drugih«(diamond in Hartstock v Antić Gaber 1998, 44). Ženske imajo lahko specifične interese, ki so zgodovinsko in socialno pogojeni, in izražajo pripadnost socialni skupini ali določeni nacionalni skupnosti bolj kot pa družbeni skupini žensk samih. 2.2 VOLILNI SISTEMI Sodobna demokracija je predstavniška demokracija, ki temelji na voljenih predstavnikih ljudstva, ki sprejemajo odločitve v njihovem imenu in so izvoljeni na večstrankarskih demokratičnih volitvah. Obenem pa naj bi bili voljeni predstavniki ljudstva sposobni predvsem lastne presoje, in ne zgolj prenašalci volje določenih skupin državljanov in državljank v parlament. Slavko Gaber pravi, da je»lik predstavnika ljudstva, ki mu je naloženo, da ravna v skupno dobro in ne predstavlja nikogar konkretno, a vse državljane hkrati, prinesel eno največjih sprememb v pojmovanju predstavništva, ki se je dotlej navezovalo predvsem na predstavništvo stanov in slojev«(gaber v Antić Gaber 1998, 61). Raziskave, ki se ukvarjajo s tem, zakaj je v politiki tako malo žensk, največkrat kot ključne omenjajo tri dejavnike: institucionalne, kulturne in socialno-ekonomske, pri čemer velja se več pozornosti nameniti predvsem prvima dvema. Institucionalni dejavnik je odvisen predvsem od volilnega sistema; v državah s proporcionalnim volilnim sistemom, npr. večinoma držav Srednje in Vzhodne Evrope, tudi skandinavske države, je zastopanost žensk v parlamentih in v vladah bistveno višja kot v državah z večinskim volilnim sistemom (npr. Velika Britanija, ZDA). Kulturološki dejavnik pa je 16
zanimivo analizirati predvsem z vidika držav, ki imajo sicer proporcionalni volilni sistem, vendar pa je v družbi bolj prisotna tradicionalna delitev družbenih vlog po spolu (npr. v Italiji), kar vpliva na negativno mnenje do politične aktivnosti žensk, ki se zato težje odločajo za kandidiranje na volitvah. Zaradi tega jih tudi stranke redkeje promovirajo, saj v njih vidijo poraženke, volivci_ke pa tako glasove raje dodeljujejo moškim (Antić Gaber in Mencin 1992, 105 107). 2.2.1 Značilnosti volilnega sistema Pri ugotavljanju sistemskih okvirov, ki so bistvenega pomena za nižjo ali višjo udeležbo žensk v sodobnih parlamentih, pomembno vplivajo dejavniki političnega sistema, kot so: Velikost volilne enote v smislu števila predstavnikov, ki jih volimo v volilni enoti, in je zakonsko določena. Volilne formule, s katerimi se glasovi volivcev_k, ki jih je prejela določena lista ali stranka, preračunajo v dobljene sedeže v parlamentu. Način glasovanja kot oblika glasovanja, ki določa, da volivci_ke svoj glas dodelijo kandidatu_ki ali kandidatom_kam ene stranke (kategorično glasovanje) ali pa svoj glas porazdelijo med kandidate_ke različnih strank (vrstilno glasovanje). V primeru večje izvoljivosti žensk je vrstilno glasovanje tisto, ki naj bi tudi z oddajo preferenčnega glasu omogočalo večjo izvoljivost. Volilni prag 1 je delež podpore, ki ga na volitvah prejme določena stranke in ga je treba doseči za vstop v parlament. Velikost parlamenta vpliva zaradi števila sedežev v parlamentu, saj v primeru majhnega števila sedežev in velikega števila tekmujočih strank ne prinaša visoke sorazmernosti prevajanja dobljenih glasov, kar lahko negativno vpliva na izvoljivost žensk (Antić Gaber 1998, 67 88). 1 Posamezni elementi se ne pojavljajo v vseh, ampak samo v nekaterih volilnih sistemih. Volilni prag, npr., je značilen za sisteme sorazmernega predstavništva. 17
2.2.2 Drugi dejavniki vpliva pri volilnih sistemih Poleg običajnih sistemskih okvirov, ki določajo prisotnost ženskih poslank v sodobnih parlamentih, pa obstajajo tudi nekateri»manj pomembni mehanizmi«. Način registriranja volivcev_k v volilni imenik, ki je lahko avtomatičen, obvezen, neobvezen oz. izbiren. Nadomeščanje članov parlamenta 2 z odhodom izvoljenih predstavnikov na druge državne funkcije. Delež zamenjav v parlamentu v smislu spremembe v razmerjih moči med strankami v parlamentu, kjer se po parlamentarnih volitvah povečajo možnosti žensk za zasedbo poslanskih mest. Različne zakonske možnosti glasovanja na volitvah glede na obvezno ali neobvezno udeležbo na volitvah, kjer slednja pomeni, da je udeležba odvisna od posameznikove svobodne volje. Ponekod lahko volivci_ke glasujejo tudi v imenu drugega (voting by proxy), v nekaterih državah tretjega sveta pa za ženske članice družine glasujejo moški. Dodatni (oz. rezervirani) sedeži 3 zaradi odprave odstopanj nesorazmernega predstavništva nekaterih delov prebivalstva, ki so slabše zastopani (Antić Gaber 1998, 88 93). Milica Antić Gaber pravi,»da univerzalni volilni sistem, ki bi bil enako primeren za vse države, seveda na obstaja. Volilni sistem tudi ne more v celoti pojasniti uspeha ali neuspeha žensk na volitvah. Velik vpliv na možnosti za izvolitev žensk imajo tudi tradicija ter razlike v kulturi, veri, političnem sistemu ipd.«(antić Gaber 1998, 93 94). Wilma Rule pojasnjuje vpliv volilnega sistema s tem, da so naklonjeni volilni sistemi tisti, ki ženskam omogočajo največje možnosti, da so izvoljene, vendar pa ne zagotavljajo izvolitve. Izvolitev je odvisna od žensk samih in drugih političnih akterjev, 2 V nekaterih državah nadomeščanje člana parlamenta, ki odide na funkcijo v vlado, ni potrebno, saj so ministri obenem lahko tudi člani parlamenta. V Sloveniji 14. člen Zakona o poslancih (ZPos-UPB1 2005) določa, da se ti dve funkciji izključujeta in je treba člana parlamenta, ki postane minister ali državni sekretar, nadomestiti. 3 V Sloveniji poznamo institut rezerviranih sedežev za predstavnika madžarske in italijanske narodnosti, ki bi bila sicer le s težavo izvoljena v parlament. 18
ali in v kolikor bodo v določenem kontekstu vsake države ali regije izkoristili to priložnost.»volilni sistem pojasnjuje skoraj 30 % spreminjajočega se deleža žensk v demokratičnih nacionalnih parlamentih. Ženskam naklonjen volilni sistem je pomemben, a nezadosten za razlago uspeha žensk«(rule v Antić Gaber 1998, 94). 2.3 DELOVANJE POLITIČNIH STRANK Dejavnik, ki ima nedvomno največjo vlogo pri izbiranju kandidatov_k za volitve, je politična stranka. Mnogi volilni sistemi sicer dopuščajo možnost, da na volitvah kandidirajo strankarsko neodvisni kandidati_ke, vendar jih večina še vedno prihaja iz političnih strank, kar potrjuje tudi nizka izvoljivost neodvisnih kandidatov_k (Antić Gaber 1998, 98). Tudi empirične raziskave raznih dejavnikov, 4 ki so vplivali na udeležbo žensk v političnem prostoru v obdobju tranzicije, so pokazale, da je poleg dejavnikov, kot so: zunanji institucionalni dejavniki, notranji strankarski pritiski, čas obstoja strank (nove stranke in stranke z daljšo tradicijo) ter prevladujoče vrednote in politično-kulturni vzorci, prisotni v družbi, ključen strankarski volilni uspeh, ki mu je primarno podrejena odprtost določene strank do žensk (Fink Hafner in drugi 2011, 204). 2.3.1 Nekatere značilnosti strank, ki lahko vplivajo na politične možnosti žensk V nadaljevanju povzemam značilnosti političnih strank, ki so pomembne in vplivajo na izvolitev v parlament, predvsem pa vplivajo na politične možnosti žensk za uvrstitev na strankarsko listo (Antić Gaber 1998, 100 106). 4 Raziskave vpliva različnih dejavnikov so potekale od leta 1990 do leta 2008. 19
Ideološka naravnanost strank Desno usmerjene stranke so tiste, ki zgodovinsko in tradicionalno gledano vidijo vlogo žensk predvsem v družinskem okviru, zato si tudi niso prizadevale za njihovo večjo vključenost v politiko, največkrat pa so ženske v procesu iskanja možnih kandidatov_k za volitve celo diskriminirale. Nasprotno so levo usmerjene stranke, kot na primer socialdemokratske stranke, delavske, socialistične in stranke zelenih, tiste, ki so bolj naklonjene ideji vzpostavljanja enakosti med spoloma, tudi v politiki. Notranja organiziranost strank Stranke se razlikujejo tudi glede na centralizirano ali decentralizirano notranjo strukturo. Pri strankah s centralizirano notranjo strukturo so ključni akterji najvišji organi v stranki, pri decentraliziranih strankah pa imajo moč regionalni in lokalni odbori. Naravnanost centralnega vodstva lahko predstavlja prednost ali oviro za spremembo spolne strukture predvsem pri še neuveljavljenih politikih in političarkah. Nasprotno pa lahko v bolj decentralizirano organiziranih strankah, kjer baza stoji za svojimi lokalno izbranimi kandidati_kami, privede do manjše možnosti za sprejem posebne politike v korist povečanja prisotnosti žensk. Državne (nacionalne) ali regionalne stranke Stranke so organizirane glede na interese, ki lahko na širši ravni predstavljajo in skrbijo za interese vseh državljanov, zato so to državne (nacionalne stranke). Na drugi strani pa so stranke, ki zagovarjajo interese določenega dela države ali regije in so zato pojmovane kot regionalne stranke. Ker so slednje v večini vezane na določen lokalni interes, je manjša verjetnost, da bi prisluhnile specifičnim interesom žensk in jih kandidirale na svojih listah. Velikost oz. politična moč stranke Velike stranke si prizadevajo ohraniti zaupanje volivcev_k, zato so med njihovimi kandidati_kami večinoma že izvoljeni politiki, kot so poslanci, ministri ali drugi uveljavljeni politiki, ki pa so večinoma moški. Načeloma pa je predvsem pri manjših in politično šibkejših strankah (po navadi so to levo usmerjene in alternativne stranke) možnost žensk za uvrstitev na kandidatne liste sorazmerno večja. Situacija pa se spremeni, ko pogledamo dejanske možnosti za izvolitev, saj se na kandidatnih listah, ki 20
jih vložijo večje oz. politično močnejše stranke, verjetnost izvolitve nedvomno poveča. To velja tudi v primerih, ko v večjih strankah pride do večjih sprememb. Število tekmujočih strank V večstrankarskih parlamentih, kjer si sedeže razdeli več strank, lahko stranke poskušajo pridobiti več sedežev tako, da predlagajo nove politične obraze, med katerimi tudi ženske. V primeru, ko je strank, ki kandidirajo na volitvah v parlament manj (dve ali največ tri), pa so možnosti za umeščanje večjega števila novih kandidatov_k načeloma manjše. Stranke so ključnega pomena tudi za mnoge voljene politične funkcije, saj vlagajo kandidatne liste za lokalne in parlamentarne volitve, na katerih se kandidati_ke potegujejo za poslanska mesta in mesta v občinskih svetih. Eden najpomembnejših nalog aparata stranke, predvsem tiste z dolgo tradicijo delovanja, je rekrutacija političnih kadrov za voljene funkcije v organih oblasti. Tak način selekcije imajo stranke praviloma določen v notranjih pravilnikih oz. statutih (Antić Gaber 1998, 107 108). Pred uvedbo zakonskih norm, ki določajo minimalen delež zastopanosti spolov pri umeščanju kandidatov_k na kandidatne liste tako na lokalni kot državni ravni, so stranke večinoma urejale v notranjih pravno-formalnih aktih, strankarskih statutih. 2.3.2 Značilnosti političnih strank v slovenskem prostoru V Sloveniji na tem področju pravzaprav ni bilo mogoče govoriti o reformi političnih strank samih. Bistvenega pomena, kako naj stranke zagotovijo institucionalne in druge okoliščine za spolno bolj uravnoteženo predstavništvo na družbeni in politični ravni, so bili pritiski zunanje mednarodne skupnosti. Fink Hafner in drugi ugotavljajo, da so se stranke sicer trudile čim hitreje prilagoditi na prejete direktive in normative, vendar pa so se po svoje tudi poskušale izogniti radikalnemu spreminjanju lastnih praks. V določenih političnih strankah, kjer se ohranja ženskam nenaklonjena politična kultura, je vstop žensk v politični prostor kljub temu oviran (Fink Hafner in drugi 2011, 204 205). Prisotnost žensk v parlamentu in v pomembnih organih političnega odločanja je odvisna v veliki meri tudi od sprejemanja ženskih kandidatur in odnosa, ki ga imajo stranke do 21
žensk pri političnem odločanju in kandidiranju za politične funkcije. Večja prisotnost žensk je tako možna takrat, ko ženske prodrejo tudi v strankarske strukture, vključno z vodenjem političnih strank, kadrovanjem in kandidiranjem za pomembne politične funkcije. Lahko torej rečemo, da se možnosti za večjo prepustnost žensk ustvarjajo tudi znotraj strank samih, in to ne samo s pritiskom zunanjih ženskih organizacij, ki delujejo v tej smeri (Antić Gaber 1998, 132 133). 2.4 STRATEGIJE ZA POVEČANJE DELEŽA ŽENSK V POLITIKI»Izjemnega pomena za krepitev trdne, sodobne in zrele demokracije je uravnotežena zastopanost žensk in moških v politiki ter v sferi upravljanja javnih zadev«(gantar 2011, 7). Samo z vzpostavitvijo odprtega in na dialogu utemeljenega sistema odločanja je mogoče prepoznati potrebe in interese različnih družbenih skupin in jih vključiti v politične programe. Kljub doseženi razmeroma dobri zakonodajni ureditvi brez vzpostavitve vrste sistemskih spodbujevalnih mehanizmov večje participacije žensk v politiki ni mogoče doseči (Gantar 2011, 7). V Sloveniji je Zakon o enakih možnostih žensk in moških (ZEMŽM 2002) tisti, ki opredeljuje»posebne ukrepe kot tiste začasne ukrepe, ki so namenjeni ustvarjanju enakih možnosti za ženske in moške ter spodbujanju enakosti med spoloma na posameznih področjih družbenega življenja«, predvsem z namenom uveljavljanja enakega položaja spolov, za odpravljanje preprek in spodbujanje bolj uravnotežene zastopanosti spola v manjšini (Cerar 2005, 35). Zakon obenem določa, da pozitivne ukrepe lahko sprejemajo različni organi oblasti v skladu»s sestavo in načinom delovanja, drugi subjekti v javnem sektorju«in v gospodarstvu, politične stranke oz. povsod, kjer so podani razlogi o neenakosti položajev med spoloma (ZEMŽM 2002). 2.4.1 Zgledi dobrih praks Naraščanje števila žensk v strankah gre nedvomno pripisati tudi zgledu dobrih praks v nekaterih drugih evropskih državah. Po nekaterih ocenah so ženske v skandinavskih strankah že v začetku 80. let prejšnjega stoletja predstavljale od 30 do 40 % celotnega 22
članstva. 5 Predvsem na Švedskem se je delež žensk v strankah v začetku 90. let začel povečevati, tako da je v vseh večjih strankah več kot 40 %. Pri tem sta izstopali predvsem liberalna stranka in stranka zelenih, v katerih so ženske predstavljale več kot polovico članstva (Skaard in Manila v Antić Gaber 1998, 122). Velik pokazatelj demokratičnosti posameznih političnih sistemov je prav uvrščanje žensk na kandidatne liste strank oziroma delež žensk znotraj parlamenta. Milica Antić Gaber pravi, da so prav»t. i. nove demokracije (to so države nekdanjega socialističnega bloka) po izvedbi večstrankarskih in demokratičnih volitev proglasili za nepopolne ali moške dominacije«6 (Antić Gaber 1998, 125). Zaradi številnih notranjih in zunanjih pritiskov so se stranke, ki so se hotele obdržati na oblasti, soočale s tem, da je potrebna sprememba v odnosu do članic, ki predstavljajo potencialne kandidatke stranke za volitve, in navsezadnje tudi do volivev in volivk samih. V večini strank je tako nastala tudi potreba po nastanku ženskih zvez, komisij in odborov, ki se ukvarjajo z žensko politiko. Kot že rečeno, je intenziteta podpore ženskam v politiki v veliki meri poleg strategije odvisna predvsem od ideološke orientiranosti stranke. 2.4.2 Uporaba različnih strategij za povečanje deleža žensk v politiki Joni Lovenduski v primerjalni študiji navaja tri vrste strategij za povečanje deleža žensk v pomembnih funkcijah odločanja: verbalna strategija, strategija pozitivne akcije in strategija pozitivne diskriminacije (Lovenduski v Antić Gaber 1998, 125 132). Verbalne strategije Lovenduski (v Antić Gaber) pravi, da verbalne strategije temeljijo na tem, da»strankini govorci večkrat poudarijo pomen večje prisotnosti žensk v organih«stranke in to sprejmejo tudi v izhodiščih volilne kampanije. Takšna vrsta strategije lahko predstavlja»dober začetek za nadaljnji razvoj ukrepov, ki bi ženskam«omogočili vstop v politiko 5 Članstvo žensk v norveških strankah se je v desetletju 1970 1980 povečalo, skladno s tem pa se je povečal tudi njihov delež v voljenih organih stranke. 6 Po Milici Antić Gaber gre tudi v državah z daljšo demokratično tradicijo, toda z deležem žensk, ki v parlamentih ne predstavlja približno izenačene prisotnosti obeh spolov, za države z nedokončano demokracijo. 23
in številčnejšo prisotnost na kandidacijskih listah strank. Vendar pa Milica Antić Gaber vidi pomanjkljivost te strategije v tem, da stranke ne sprejmejo zavezujočih ukrepov, ampak izvajajo strategijo samo na deklarativni ravni (Antić Gaber 1998, 127). Strategije pozitivne akcije Strategije pozitivne akcije so ukrepi, ki so jih v večji meri organizirale ženske zveze v stranki, navezujejo pa se na usposabljanje žensk, ki si želijo zasesti določene politične pozicije najprej znotraj stranke, kasneje pa tudi za imenovane ali voljene funkcije v državi. Ta oblika strategije se v strankah pogosto kombinira s strategijo pozitivne diskriminacije. Strategije pozitivne diskriminacije Ukrepi, značilni za to strategijo, se navezujejo na sistem zagotavljanja določenega števila mest na pomembnih političnih položajih v stranki ali na kandidatnih listah, ki so rezervirani za ženske, gre za t. i. kvote. 7 V evropskem političnem prostoru so te strategije sprejele v večini ideološko levoorientirane, reformirane komunistične, socialistične, socialdemokratske in delavske, med novonastalimi pa predvsem zelene stranke. 2.4.3 Pozitivna diskriminacija Pojem pozitivne diskriminacije se je začel uveljavljati kot način zmanjševanja različnih oblik diskriminacije v družbi, in sicer z uvrščanjem pozitivnih spodbud na področju enakopravnosti različnih družbenih skupin in enakem položaju spolov. Pomembno funkcijo ima pri preprečevanju družbenega razslojevanja in zmanjševanju neenakosti, kot tudi pri skupnem odločanju o zadevah javnega pomena. Predvsem se pozitivna diskriminacija navezuje na najšibkejše člane družbene skupnosti oz. na tiste skupine, ki so ekonomsko, politično ali socialno marginalizirane. 7 Kvote so natančno opredeljeni mehanizmi za odpravljanje neenakosti oz. za doseganje enakosti moških in žensk v politiki. S takšnim mehanizmom se urejajo številčna razmerja prisotnosti spolov na kandidatnih listah za volitve v znotrajstrankarske voljene organe in za volitve v državna predstavniška telesa. Uporabljajo se tudi na področju izobraževanja in zaposlovanja (Antić Gaber 1998, 138). V literaturi se uporabljajo tudi izrazi, kot so preferenčne kvote, kvote za ženske in spolne kvote. 24
Pozitivna diskriminacija (positive discrimination ali afirmative action) pomeni specifičen odstop od načela enakopravnosti oz. nediskriminacije, saj predstavlja uveljavljanje posebnih pravnih položajev, ki bi omogočali spodbujanje oz. ustvarjanje enakih možnosti za določene kategorije oseb, kot na primer socialno ogrožene, brezposelne, pripadnike etničnih manjšin in ženske 8 (Cerar 2005, 34; Flander 2004, 100). Z uvajanjem pozitivne diskriminacije naj bi se razlike v obravnavanju posameznikov ali družbenih skupin zmanjšale, na takšen način bi lahko zagotovili»višjo raven dejanske enakopravnosti v družbenih odnosih in posledično učinkovitejšo udeležbo v političnem, gospodarskem in kulturnem družbenem življenju«(flander 2004, 61). Pozitivna diskriminacija se je v praksi najprej uveljavila z Zakonom o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v evropski parlament; ta določa, da noben spol na kandidatnih listah ne sme biti zastopan z manj kot 40 % (ZVPEP-UPB1 2004). Države z najdaljšo tradicijo takšne reformne politike so predvsem skandinavske države, ZDA, Avstralija in nekatere ustanovne članice Evropske unije (Flander 2004, 255). Pozitivna diskriminacija se je v širšem pomenu najprej uveljavila s konsolidacijo pravnega položaja ter pravicami, ki pripadajo narodnim manjšinam in romski etnični skupnosti. Skupnostim je bila priznana kot»posebna pravica do neposredne zastopanosti v predstavniškem telesu na državni in lokalni ravni«; znotraj tega se je uvrstila tudi t. i. dvojna volilna pravica (Flander 2004, 255). V slovenski pravni ureditvi je to posebnost prav zaradi varstva narodnih in etničnih manjšin, saj je prek pozitivne diskriminacije pripadnikom oz. pripadnicam narodnih manjšin in romske skupnosti dovoljeno uveljavljati volilno pravico v širšem obsegu, kot to velja za posameznike oz. državljane, ki pripadajo večinski družbeni skupini. (Flander 2004, 255). V primeru narodnih skupnosti se to kaže kot pravica, ki pripadniku_ci teh 8 Poleg izraza»pozitivna diskriminacija«se v družboslovnih znanostih uporablja tudi izraz»pozitivna diferenciacija«. V slovenskem pravnem redu in pravnem redu Evropske unije pa se še pogosteje uporabljajo izrazi, kot na primer»pozitivni ukrepi«ali»posebni (pozitivni) ukrepi«(cerar 2005, 34). V Sloveniji Zakon o enakih možnostih žensk in moških posebej določa tri vrste ukrepov, ki so pozitivni, spodbujevalni in programski (ZEMŽM 2002). 25
skupnosti (ne pa tudi ostalim državljanom) omogoča voliti in biti izvoljen za poslanca_ko znotraj narodne skupnosti.»uresničevanje politike enakih možnosti se je v krogu demokratičnih držav uveljavilo najbolj na področju spodbujanja oz. ustvarjanja enakih možnosti žensk in moških pri uresničevanju pravice do dela oz. zaposlovanja in do sodelovanja pri odločanju o zadevah javnega pomena«(flander 2004, 105). 2.5 ŽENSKE IN VOLILNA PRAVICA V SLOVENIJI 2.5.1 Volilna pravica žensk po 2. svetovni vojni V Sloveniji so ženske pridobile splošno volilno pravico na državni ravni šele po koncu druge svetovne vojne. Nova ustava takratne Federativne ljudske republike Jugoslavije, sprejeta 31. januarja 1946, je ženskam priznala splošno volilno pravico, čeprav so se pobude za uveljavljanje volilne pravice žensk začele že veliko prej, in sicer pod avstrijsko in kasneje pod avstro-ogrsko vladavino. Lea Vrečko ugotavlja, da je šele pridobljena formalna enakopravnost odprla tudi vprašanje, kakšne možnosti imajo ženske, da se ta formalnopravna enakost tudi udejanji (Vrečko in Antić Gaber 2011, 83). V času nastanka Avstro-Ogrske (leta 1867) neposredne volitve namreč niso obstajale, saj je bila volilna pravica vezana izključno na plačevanje davkov (Antić Gaber 1998, 158). Melik navaja:»ženska občinska volilna pravica ni bila znak priznanja ženske enakopravnosti, ampak le logična posledica popolne povezave volilne pravice z davki. Tudi, ko je ženska davkoplačevalka volilno pravico sicer imela, ni imela pravice glasovati. Namesto poročene žene je glasoval mož, namesto vdove, ločenke ali neporočene moški, ki ga je za to pooblastila«(melik v Antić Gaber 1998, 158 159). 26
2.5.2 Ženska gibanja in organizacije Tudi v obdobju pred vojno in med obema vojnama so se že oblikovala gibanja, ki so na različne načine spodbujala večjo avtonomnost in uveljavljanje enakopravnih pravic žensk. Vendar tudi večja aktivnost in zahteve ženskih organizacij 9 na področju aktivne in pasivne volilne pravice žensk niso prinesle pričakovanih sprememb. Ponovno so se zahteve po volilni pravici žensk okrepile pred začetkom 2. svetovne vojne, k temu pa je pripomogla 6. decembra 1942 ustanovljena posebna ženska organizacija, Antifašistična fronta žensk, 10 tako da so lahko ženske»leta 1943 na osvobojenih delih ozemlja prvič volile novo oblast«(antić Gaber 1998, 160). Tudi kasneje v obdobju socializma je bilo socialistično gibanje prvo politično gibanje, ki je enakopravnost žensk povzdignilo na programsko raven, čeprav je treba tukaj poudariti, da je bila ženska problematika ali t. i. žensko vprašanje obravnavano kot podvrsta»delavskega vprašanja«, tj. kot del razrednega vprašanja, torej povezano s položajem delovne ženske in pravic, ki so iz tega izhajale. Tudi določeno podcenjevanje navedene problematike oz. preprečevanje (samo)organiziranja žensk v tem obdobju je bilo velik pokazatelj tega, da bodo morale prav ženske plačati najvišjo ceno za prehod iz socializma v postsocializem na evropskem vzhodu (Cigale 1992, 42 43; Antić Gaber 1998, 160 161). 2.5.3 Vpliv političnega in družbenega konteksta v samostojni Sloveniji Bistvenega pomena za vključevanje žensk v procese političnega odločanja so družbeni in politični odnosi ter zakonodaja, ki ureja to področje in naddoloča celoto političnega 9 Tedanje ženske organizacije in društva so bile Slovensko žensko društvo, Društvo slovenskih učiteljic, Narodni ženski savez Kraljevine Jugoslavije, Ženski pokret in Aliansa ženskih pokretov ter feministična aliansa. Več o delu ženskih organizacij in društev je dostopno v reviji Borec Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo (Antić Gaber 1998, 160 161). 10 Protifašistična fronta žensk (AFŽ) je (bila) ženska družbeno-politična organizacija, ustanovljena v kraju Bosanski Petrovac na območju današnje Bosne in Hercegovine. Slovenska protifašistična ženska zveza je bila ustanovljena v Dobrniču 16. oktobra 1943. Zvezo so razpustili leta 1953 in namesto nje ustanovili Zvezo ženskih društev (Wikipedija 2013, 7. november). 27
prostora. Milica Antić Gaber pri tem opozarja, da ne gre zanemariti niti same angažiranosti določene posameznice, na katero pomembno vplivata tudi splošna ekonomska situacija in ekonomski status. Poseben položaj zavzema tudi osebni status posameznice ali posameznika v smislu izobrazbe, poklica in zaposlenosti kot dejavnikov, ki v precejšnji meri odločajo o političnih ambicijah tako žensk kot moških (Antić Gaber 1998, 157). Vera Kozmik pravi, da je tranzicijsko obdobje v Sloveniji v 90. letih prejšnjega stoletja pri»procesu krepitve demokracije in stabiliziranju gospodarstva ženske«pustilo ob strani. Po eni strani pravi, da»cena«, ki so jo ženske plačale, v primerjavi z drugimi državami v tranziciji, res ni bila tako visoka. Po drugi strani pa so se ohranile določene stereotipne vloge žensk in moških, ki temeljijo na stoletjah trajajočih razmerjih moči med ženskami in moškimi, prepoznamo pa jih tudi v delovanju političnih institucij, ki določajo položaj žensk v Sloveniji (Kozmik v Kozmik in Jeram 1997, 14). 3 VLOGA ŽENSK NA DRUGIH PODROČJIH V tem poglavju se bom ukvarjala s pojavoma neenakosti in diskriminacije, in sicer kako se ti odražata pri uveljavljanju žensk na političnem in na drugih področjih, npr. znotraj sfere plačanega dela. Pri tem bom analizirala stereotipno dojemanje vloge, s katero se v družbi srečuje ženski spol, in kako se ta odraža ne samo v politiki, temveč tudi na področju trga dela, predvsem z vidika mobilnosti in napredovanja na pomembne, odločitvene funkcije. Polega tega bom obravnavala tudi nekatera zakonska določila, ki so bila uvedena z namenom zmanjševanja neenakosti in večje enakopravnosti med spoloma. 28
3.1 POJAV DISKRIMINACIJE IN NEENAKOSTI»Diskriminacija na splošno pomeni dejavnosti oz. procese, ki neupravičeno ustvarjajo manj ugoden pravni, politični, ekonomski ali socialni položaj posameznikov in/ali družbenih skupin«(flander 2004, 70). Zavzemanje za enakopravnost žensk v politiki in v državnih organih ni zastarelo oz. preseženo vprašanje, saj enakopravnost spolov in politika enakih možnosti še vedno nakazujeta na problem, ki ga v družbi zavzema spol v podrejenem položaju, to je ženski (Ribičič 2000, 143). S problemom podreprezentiranosti žensk se srečujemo tudi na nekaterih drugih področjih, kot na primer v gospodarstvu. Sicer je lahko odsotnost oz. manjša prisotnost določene družbene skupine na nekem področju povezana s pojavom diskriminacije in neenakosti. Benjamin Flander meni, da življenje in delovanje v današnjem postmodernem, postindustrijskem in informacijskem času, v t. i. času globalizacije, priča o vedno večjem stopnjevanju družbene neenakosti in diskriminacije. Posebej se tukaj izpostavlja družbena neenakost v primerih socialnega razslojevanja, marginalizacije posameznikov in posameznih družbenih skupin, skupaj z drugimi socialno-ekonomskimi problemi, kot sta revščina in brezposelnost. To so realno prisotna družbena stanja, s katerimi se danes kljub različnim ekonomskim, političnim in pravnim prizadevanjem spopadamo tudi v pretežnem delu razvitega sveta, da bi se takšne oblike diskriminacije in socialne neenakosti med različnimi družbenimi skupinami zmanjšale (Flander 2004, 57 58). Della Porta pravi, da je politična enakost pravzaprav utopija, ki temelji na nekem razširjenem prepričanju, da se bo na podlagi demokracije in splošne enake volilne pravice podelila moč in odpravila nesorazmerja med manj privilegiranimi in privilegiranimi družbenimi sloji (Della Porta 2003, 68). S pojavom diskriminacije v širšem pomenu besede se srečujemo takrat, ko v določeni družbi prihaja do pravno nedopustnega razlikovanja pri zagotavljanju zakonskih pravic. Strojan pri tem loči med diskriminacijo, ki obstaja v neposredni obliki, in tisto v posredni obliki. Z diskriminacijo v neposredni obliki se srečujemo takrat, ko je oseba v 29