UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA BRANIMIR ŠIJANEC FORMALNA DOKAZNA PRAVILA (S POUDARKOM NA DOKAZOVANJE S PRIVILEGIRANIMI PRIČAMI) Diplomsko delo M

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA BRANIMIR ŠIJANEC FORMALNA DOKAZNA PRAVILA (S POUDARKOM NA DOKAZOVANJE S PRIVILEGIRANIMI PRIČAMI) Diplomsko delo Maribor, 2014

2 UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO FORMALNA DOKAZNA PRAVILA (S POUDARKOM NA DOKAZOVANJE S PRIVILEGIRANIMI PRIČAMI) Študent: Branimir Šijanec Številka indeksa: Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Kazensko pravo Mentor: prof. dr. Zlatan Deţman Maribor, februar 2014

3 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, dr. Zlatanu Deţmanu, ki si je ob obilici dela vzel čas in mi z nasveti ter strokovno pomočjo pomagal pri izdelavi diplomskega dela. Zahvala gre tudi ţeni Petri za spodbudo in podporo v času študija. Posebno se ji zahvaljujem za pomoč pri lektoriranju in prevajanju povzetka diplomskega dela. Iskrena hvala tudi sinu Luki za razumevanje, ko sem ga zaradi študijskih obveznosti prikrajšal za kakšne skupne trenutke in seveda Timoteju, ki je pravkar zagledal luč sveta.

4 KAZALO 1 UVOD NAČELA DOKAZOVANJA Domneva nedolţnosti in pravilo in dubio pro reo Načelo iskanja resnice, preiskovalno in razpravno načelo Načelo proste presoje dokazov Načelo neposrednosti Prepoved upiranja odločb na nedovoljene dokaze DOKAZOVANJE V KAZENSKEM POSTOPKU Splošno Dokazni postopek in dokaz Dokazno sredstvo Zaslišanje obdolţenca Izpovedba priče Dokazna vrednost pričevanja Izvedenstvo Dokazna vrednost izvedenskega mnenja Ogled Listine Tehnični posnetki Dejanja zavarovanja dokaznih sredstev Začasni zaseg predmetov Zadrţanje oseb na kraju dejanja in njihova napotitev k preiskovalnemu sodniku Omejitev gibanja na določenem prostoru... 41

5 3.4.4 Zaseg in zavarovanje dokazov na elektronskih napravah Formalna in neformalna preiskovalna dejanja policije v predkazenskem postopku Zbiranje obvestil od oseb Zbiranje obvestil od osumljenca in zaslišanje osumljenca DOPUSTNOST DOKAZOV IZ NEKAZENSKIH POSTOPKOV PRED DRUGIMI DRŢAVNIMI ORGANI Splošno Izjave storilca, predmeti in listine pridobljeni od storilca ter učinek privilegija zoper samoobtoţbo Izjave drugih oseb IZLOČANJE NEZAKONITIH DOKAZOV Pojem izločanja nezakonitih dokazov in doktrina sadeţev zastrupljenega drevesa Načini sankcioniranja dokaznih prepovedi Izločitev dokazov po Zakonu o kazenskem postopku Sodna praksa v zvezi izločitve dokazov, s poudarkom na primerih, ki se nanašajo na privilegirane priče PROBLEMI PRI DOKAZOVANJU S PRIVILEGIRANIMI PRIČAMI Problemi dokazovanja v predkazenskem postopku Problemi dokazovanja v kazenskem postopku SKLEP LITERATURA... 86

6 POVZETEK Dokazovanje kaznivih dejanj se začne s fazo odkrivanja kaznivih dejanj v predkazenskem postopku, ko policija z uporabo formalnih in neformalnih preiskovalnih dejanj zbira dokazno gradivo za kasnejše faze kazenskega postopka. Ta začetna faza kazenskega postopka je izjemno pomembna za sam nadaljnji potek kazenskega postopka, saj se lahko s kvalitetnim in kolikor je mogoče obširnim dokaznim gradivom v konkretni kazenski zadevi vpliva na končni izid kazenskega postopka. Fazi odkrivanja kaznivega dejanja in storilca sledi faza pregona kaznivega dejanja, kjer ima osrednjo vlogo procesni subjekt, ki je s strani drţave pooblaščen za pregon storilca kaznivega dejanja. Drţavni toţilec, ki je kot drţavni organ pooblaščen za pregon kaznivih dejanj, je od vseh udeleţencev kazenskega postopka edini ves čas v stiku z dokaznim gradivom, katerega mora skrbno pretehtati in nato oceniti, ali bo prispevalo k cilju, h kateremu mora glede na funkcijo pregona kaznivih dejanj in storilca stremeti. Njegov cilj mora biti glede na njegovo funkcijo uspeh v kazenskem postopku, ki je doseţen z obsodilno sodbo. V slovenskem kazenskem pravu poznamo mešani tip kazenskega postopka, v katerega se je vneslo več elementov kontradiktornosti, značilnih za akuzatorni oz. adversarni model kazenskega postopka. V tem tipu kazenskega postopka drţavni toţilec in obramba kot stranki v kazenskem postopku, v fazi preiskave in kasneje na glavni obravnavi predlagata dokaze, za ugotavljanje dejstev na katere se sklicujeta. Glede na svojo funkcijo v kazenskem postopku, nosi dokazno breme drţavni toţilec, ki bo predlagal tiste dokaze, kateri bodo podlaga obsodilne sodbe. Povsem nasprotno vlogo od drţavnega toţilca ima obramba, ki mora argumentirano zavračati utemeljenost obtoţbe v skladu z lastno obrambno strategijo, za kar mora imeti obramba tudi ustrezne institute. Te institute in pravna pravila mora zagotoviti zakonodajalec, saj se z njimi zagotavlja karseda enakovreden in pošten boj. Medtem ko se v fazah postopka pred glavno obravnavo zagotavljajo dokazna sredstva, se procesna dejanja dokazovanja opravljajo na glavni obravnavi, kot osrednji fazi kazenskega postopka, ki se konča z izrekom sodbe. Na glavni obravnavni je dominus litis postopka sodišče, ki izvaja dokaze na podlagi lastnih spoznavnih potreb ter nosi dokazno breme subsidiarno. Sodišče v postopku dokazovanja pretrese vsa dejstva, za katera misli, da so potrebna za pravilno presojo in ugotavljanje dejanskega stanja. Na podlagi dokazovanja s pomočjo dokaznih sredstev, iz katerih sodišče črpa dokazno gradivo, se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju pomembnih dejstev. Po končani glavni obravnavi sodišče namreč na podlagi psihološke dokazne ocene presodi o dokaznem gradivu in odloči s sodbo. Po načelu proste presoje dokazov je pri izbiri dokaznih sredstev ter pri dokazni oceni prosto formalnih dokaznih pravil. Pri tem je omejeno z dokaznimi prepovedmi, s katerimi se sodišču prepoveduje, da bi oprlo sodbo na nedovoljene dokaze, pridobljene s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin ali pridobljene s kršitvijo določb Zakona o kazenskem postopku, kadar ta določa, da se sodba nanje ne sme opreti. Seveda tudi ni dovoljeno opreti sodbe na dokaze pridobljene na podlagi nedovoljenih dokazov. Vsi takšni dokazi se izločijo in tako sodišče pri odločanju vendarle ni prosto pravnih omejitev, s čimer se pomembno omejuje načelo proste presoje dokazov in načelo iskanja resnice. Načelo iskanja resnice je omejeno tudi s pravicami nekaterih oseb, da lahko odklonijo pričevanje. To so osebe, ki so oproščene dolţnosti pričevanja zaradi varovanja druţinskega ţivljenja in preprečevanja moralne dileme ali govoriti resnico ter s tem ustvarjati konflikte med bliţnjimi ali pa ne izpovedati po resnici. V primeru teh oseb in v primerih, ko med osebami obstoji pravno priznan odnos zaupanja, se mora načelo 7

7 iskanja resnice umakniti procesni volji oseb, da ne bodo pričale, s čimer se omejuje spoznavni krog dokaznih sredstev za ugotavljanje dejanskega stanja. Osrednji predmet preučevanja v diplomskem delu so prav dokazne prepovedi, zahteve obrambe po izločitvi nedovoljenih dokazov, glavnina dela pa preučevanju dokazovanja s privilegiranimi pričami in dokaj obširne sodne prakse, ki se je ukvarjala s to tematiko. Ključne besede: predkazenski postopek, kazenski postopek, dokazovanje, dokazno sredstvo, dokaz, dokazne prepovedi, kaznivo dejanje, izločitev nedovoljenih dokazov, privilegirane priče, odpoved pričevanju. 8

8 ABSTRACT The initial stage of proving criminal offences comprises detecting criminal offences within the pre-trial procedure, during which the police gathers evidence material for later criminal proceedings stages by using formal and informal preliminary investigation actions. The initial criminal proceedings stage is of significant importance for further criminal proceedings course, since quality and extensive criminal evidence in a specific criminal case may affect the final result in the criminal proceedings stage. The stage of detecting the criminal offence and the offender is followed by the prosecution of the criminal offence, in which the main role is played by the criminal procedure subject, authorised by a national state for the prosecution of the criminal offence offender. Public prosecutor, acting as a governmental authority authorised for the prosecution of criminal offences, is the only person amongst all participants in criminal proceedings that is constantly in contact with evidence material, which has to be diligently weighed and later estimated whether it will contribute to the goal to which it has to strive considering the prosecution function and the offender. Considering its function the goal has to represent success in penal proceeding act, which is achieved with the judgement of conviction. Slovene criminal law includes a mixed type of criminal proceedings, in which several contradiction elements typical for accusatorial or adversary criminal proceedings were introduced. During the prosecution process and later at trial in the mixed type of criminal procedure the public prosecutor and the defence propose evidence for ascertaining the facts to which they refer. Regarding the function in criminal proceedings the burden of proof is carried by the public prosecutor, who will propose the evidence, which will represent the basis for the judgement of conviction. The role of the public prosecutor is completely opposite to the role of the defence. The later must refute the justification of the charge in accordance with its own defence strategy, which urges the defence to have relevant institutes. These institutes and the legal rules have to be provided by the legislator as the use thereof ensures as equal and fair battle as possible. While evidence means are ensured in the procedure stages prior to the trial, the procedural acts of proving are performed in the trial as the main stage of criminal proceedings, which ends with the operative part of the judgement. The dominus litis of the procedure in the trial is the court, which takes evidence on the basis of own mental needs and carries the burden of proof subsidiary. During the procedure of taking evidence the court has to discuss all the facts, which it considers to be necessary for correct evaluation and determination of actual situation. Based on proving with the help of evidence means, which provide evidence material for the court, the court has to ascertain the existence or non-existence of essential facts. After the trial the court weighs evidence on the basis of psychological evidence estimation and pronounces a judgement. According to the principle of free weighing of evidence the court is free of formal rules of evidence when selecting evidence means and estimating evidence. In doing this it is limited by evidemtiary prohibitions, which prohibit the court to base its judgement on unadmitted evidence, gathered by violating fundamental human rights and liberties or gathered by violating provisions of the Criminal Procedure Act, when it provides that the judgement shall not be based on them. Furthermore, it is not allowed to base a judgement on unadmitted evidence. All such evidence shall be excluded and thus the court is nonetheless not free of legal limitations in reaching its decision, which significantly limits the principle of free weighing of evidence and the principle of finding the truth. 9

9 The substantive truth principle is also limited with some people s rights to refuse to give testimony. These are the people who are exempt from the duty to give testimony due to protection of family life and prevention of moral dilemma or exempt from telling the truth and thus triggering conflicts among relatives or those close to them or not telling the truth. In case of such people and in case when among people there is a legally recognised confidence relationship, the principle of material truth shall give way to procedural will of people who will not give testimony, which limits the cognitive circle of evidence means for identifying actual situation. Main study subject of the thesis are evidentiary prohibitions, request of the defence for the exclusion of unadmitted evidence, while the majority of the thesis studies the proving with privileged witnesses and quite extensive court practice, which dealt with this subject. Key words: pre-trial procedure, criminal proceedings, proving, evidence means, evidence, evidentiary prohibitions, criminal offence, exclusion of unadmitted evidence, privileged witnesses, refuse to give testimony. 10

10 1 UVOD Dokazovanje kaznivih dejanj je proces, ki se začne v predkazenskem postopku, ko policija kot organ odkrivanja kaznivih dejanj in storilca, prične zbirati dokazno gradivo, na podlagi katerega se bo drţavni toţilec kot organ kazenskega pregona odločil ali bo pričel kazenski pregon zoper določeno osebo ali ne. Drţavni toţilec mora skrbno pretehtati do tedaj zbrano dokazno gradivo in na podlagi tega oceniti ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Po potrebi lahko od policije zahteva, da zbere dodatno dokazno gradivo ali da dopolni do tedaj zbrano dokazno gradivo. Od kvalitete in obširnosti dokaznega gradiva, ki ga v predkazenskem postopku zbere policija sama ali ob usmerjanju drţavnega toţilca, je odvisno, kakšna bo odločitev drţavnega toţilca o uvedbi kazenskega pregona in nato sam nadaljnji potek kazenskega postopka do izreka sodbe. Glede na naravo dela obeh procesnih subjektov mora biti njuna teţnja usmerjena k temu, da se osebi, ki je storila kaznivo dejanje, to dokaţe in se seveda z obsodilno sodbo obsodi. V našem kazenskem postopku nosi dokazno breme drţavni toţilec (subsidiarno tudi sodišče), ki mora kljub delitvi in prepletanju funkcije odkrivanja in pregona kaznivih dejanj in storilca, kar včasih povzroča tudi teţave, z dokaznim gradivom zbranim v predkazenskem postopku, v sodnem postopku dokazati odločilna dejstva. Da bi dosegel ta cilja, mora v kazenskem postopku predlagati dokazna sredstva, s katerimi bo ta odločilna dejstva dokazoval in jih ustrezno predstavil v kazenskem postopku, ki temelji na kontradiktornosti. Ker naj bi šlo po načelu kontradiktornosti za kolikor toliko enakovreden spor, mora tudi glede na strategijo obrambe pokazati interes, da z dokazovanjem, predstavljanjem in razlaganjem odločilnih dejstev ovrţe tisto, kar zatrjuje nasprotna stran. Za uspeh v kazenskem postopku, ki mora temeljiti na resnici kot danemu dejanskemu stanju ob izvršitvi kaznivega dejanja in tudi na pravičnemu ter poštenemu kazenskemu postopku, je pomembno, da se organa odkrivanja in pregona kaznivega dejanja od samega začetka pa do konca kazenskega postopka zavedata, katera dejstva morata dokazati in na kakšen način ter s katerimi pravno dopustnimi dokaznimi sredstvi bo to mogoče doseči. Kazenski postopek poteka po vnaprej določenih pravilih o predmetu dokazovanja in o tem kako se dokazuje to, kar naj bi se dokazovalo. Dokazno pravo torej opredeljuje kakšni in kateri dokazi se lahko predlagajo sodišču, da lahko o njih presoja. Pri tem se s pravnimi pravili tudi določa, katerih dokazov in načinov dokazovanja se ne sme uporabiti, zaradi česar govorimo o dokaznih prepovedih. Z dokaznimi prepovedmi drţava sama sebi postavlja meje in se omejuje pri iskanju resnice, da bi zaradi preprečevanja zlorab in prevlade nad posameznikom, omejila ravnanje organov pregona ter dosegla nekakšno ravnovesje med njim in posameznikom, za pošten kazenski postopek. Poleg načela iskanja resnice se s temi pravili omejuje tudi načelo proste presoje dokazov, saj je sodišče s temi pravnimi pravili vendarle omejeno pri psihološki oceni dokazov. Negacija načela iskanja resnice je tudi pravna dobrota privilegija odpovedi pričevanju, dana krogu oseb, katere je določil zakonodajalec. Zaradi dokaznih prepovedi in privilegija odpovedi pričevanju, policija ter drţavno toţilstvo pri odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj, trčita na probleme, kako ob upoštevanju načel dokazovanja in procesnih pravil v kazenskem postopku uspešno dokazati kaznivo dejanje. Ta tematika je tista osrednja stična točka, ki vpliva na samo vsebino diplomskega dela. Diplomsko delo je sistematično razdeljeno na več delov. Ker je pomembno, da se v kazenskem postopku spoštujejo načela dokazovanja, je najprej nekoliko obširneje izpostavljena vloga teh načel in nujnost njihovega doslednega uveljavljanja kot 11

11 predpogoj za pošten kazenski postopek. Seveda ta načela neposredno vplivajo na samo dokazovanje v kazenskem postopku in iskanje resnice. Njihovo dosledno spoštovanje lahko odločilno vpliva na potek kazenskega postopka in omejuje policijo in drţavno toţilstvo pri dokazovanju kaznivih dejanj. Brez omembe pojmov dokaznega postopka, dokaza in dokaznega sredstva ter podrobnejše navedbe dokaznih sredstev, ne bi bilo mogoče poglobljeno obravnavati dokaznih prepovedi in predstaviti dokazovanja s privilegiranimi pričami. Na to se nanašajo tudi dejanja zavarovanja dokaznih sredstev, predvsem v predkazenskem postopku in tudi v preiskavi. Ker je dokazovanje v kazenskem postopku neločljivo povezano tudi z vlogo policije, kot organom odkrivanja kaznivega dejanja in storilca v predkazenskem postopku, je bilo vsekakor potrebno nekaj besed nameniti tudi formalnim in neformalnim preiskovalnim dejanjem policije, ki lahko pomembno vpliva k uspešnosti dokazovanja. Tudi policija mora pri odkrivanju in preiskovanju kaznivega dejanja presojati pravno skladnost svojega ravnanja, saj njeno ravnanje v predkazenskem postopku pomembno determinira potek nadaljnjega kazenskega postopka. Na nedopustne in nedovoljene dokaze se neposredno nanašajo pravna pravila o izločitvi (ekskluziji) nedovoljenih dokazov, s katerimi se sankcionirajo kršitve dokaznih prepovedi, zaradi česar se morajo iz kazenskega spisa ti dokazi izločiti. Prav zahteve obrambe po izločitvi nedovoljenih dokazov, še posebej nedovoljenih dokazov, ki se nanašajo na privilegirane priče, izločanje nedovoljenih dokazov in dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi takih dokazov, odločilno vplivajo na potek kazenskih postopkov ter vplivajo na dokazovanje kaznivih dejanj. V povezavi s tem je dan obširen poudarek tudi predstavitvi primerov iz sodne prakse, ki se nanašajo na izločitev nedovoljenih dokazov in vplivu teh izločitev na uspešnost kazenskega postopka. Nato so izpostavljeni praktični problemi dokazovanja kaznivih dejanj, in sicer v primerih, ko je oškodovanec kasnejša privilegirana priča, kar je prikazano na primeru kaznivega dejanja nasilje v druţini po prvem in drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika, s katerim se velikokrat srečujejo procesni subjekti v kazenskem postopku. Tako so posebej omenjeni konkretni problemi zbiranja in pridobivanja dokaznega gradiva pri odkrivanju tega kaznivega dejanja in storilca v predkazenskem postopku, s poudarjeno vloga policije v tej fazi kazenskega postopka, ki lahko z obširnim in kvalitetnim dokaznim gradivom bistveno pripomore k uspešnemu in ekonomičnemu kazenskemu postopku. Pri tem so predstavljene tudi nekatere rešitve, ki lahko omilijo vpliv odpovedi pričevanju privilegiranih prič in izločitev dokazov iz kazenskega spisa v primeru uveljavitve te pravne dobrote. 12

12 2 NAČELA DOKAZOVANJA 2.1 Domneva nedolţnosti in pravilo in dubio pro reo Ţe v Ustavi je opredeljena domneva nedolţnosti, kjer je v 27. členu opredeljeno, da kdor je obdolţen kaznivega ravnanja, velja za nedolţnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Vsebinsko isto določbo najdemo tudi v 3. členu Zakona o kazenskem postopku. Gre za temeljno načelo, ta presumpcija je danes temelj vsakega civiliziranega pravosodja. 1 Pomen domneve nedolţnosti je v tem, da je lahko nekdo kriv v kazenskopravnem smislu le na podlagi sojenja, ki se je končalo s pravnomočno sodbo. 2 Domneva nedolţnosti v kazenskem postopku na prvi pogled deluje protislovno, vendar temu ni tako. Vedeti je namreč potrebno, da je domneva nedolţnosti relativna pravna predpostavka, da je torej ovrgljiva. Kazenski postopek se namreč začne na podlagi utemeljenega suma, da je obdolţenec storil kaznivo dejanje, izhodišče je torej pozitivna predpostavka in ne negativna. 3 V kazenskem postopku se dokazni standardi stopnjujejo in so tako kot domneva nedolţnosti namenjeni varovanju poloţaja obdolţenca. Samo stopnjevanje dokaznih standardov ves čas postopka pomeni stopnjevanje zaščite integritete obdolţenca pred vsesplošnimi in neutemeljenimi posegi drţave, še pred izdajo obsodilne sodbe, ki mora temeljiti na visokih dokaznih standardih. Domneva nedolţnosti se med kazenskim postopkom razgrne v kaskado dokaznih standardov, ki pomenijo kaskado malih domnev nedolţnosti. Drţavni toţilec mora te dokazne standarde dosegati v vseh fazah kazenskega postopka, če ţeli ovreči domnevo nedolţnosti, zbrati dokaze in o krivdi obdolţenca, prepričati nepristranski in neodvisni organ - sodišče. Domneva nedolţnosti je pomembna v vseh fazah postopka, zaradi nje pa mora dokazovati tisti, ki zatrjuje (drţava) in ţe na začetku postopka preprečuje drţavi, da bi na podlagi minimalnega suma preveč in presplošno posegala v pravice posameznika (izvajala splošne preiskave, zaslišanja, odvzeme prostosti). V zvezi kaskadne domneve nedolţnosti in postopnega naraščanja verjetnosti je najpomembneje to, da mora biti najprej podana določena stopnja verjetnosti, da je posameznik kršil pravila in šele nato lahko prične drţavni prisilni aparat dejanje preiskovati. Domneva nedolţnosti tako velja za vse drţavne organe ves čas kazenskega postopka in tudi zunaj tega postopka. 4 Z izrekom pravnomočne obsodilne sodbe se domneva nedolţnosti ovrţe. Z zaustavitvijo kazenskega postopka, z izrekom zavrnilne ali oprostilne sodbe domneva nedolţnosti ponovno oţivi v vsej svoji moči in se potrdi za nazaj. 5 Bistvene posledice domneve nedolţnosti so: obdolţenec je lahko med postopkom popolnoma pasiven, udeleţevati se mora zgolj postopka; 1 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str. 228 in Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str. 62 in 63 5 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str

13 dokazno breme (onus probandi) leţi na drţavi oziroma drţavnemu toţilcu, ki v imenu drţave kazensko preganja storilce kaznivih dejanj, drţava nosi tudi dokazno tveganje, ker obdolţeni zaradi presumpcije ni dolţan dokazovati nedolţnosti; sodišče mora v dvomu odločiti v korist obdolţenca (pravilo in dubio pro reo). 6 Pravilo in dubio pro reo prispeva k temu, da je lahko obsojen samo tisti, ki mu je krivda popolnoma in nedvomno dokazana ter ni v korist samo obdolţencu, temveč celotni druţbi, ki ji mora biti v interesu, da ni nihče obsojen brez dokazane krivde. 7 Zato mora sodišče zanesljivo ugotoviti dejansko stanje, nadalje mora zanesljivo ugotoviti izpolnjevanje materialnopravnih predpostavk kaznivosti in vse tiste procesne predpostavke, ki zagotavljajo pravilno in zakonito sodbo. 8 Odločitev sodišča mora biti onkraj vsakršnega dvoma. Vsa odločilna dejstva morajo biti v izčrpnem dokazovanju nesporno ugotovljena, drugače je treba v dvomu razsoditi v korist obdolţenca. Sodišče mora pri izreku obsodilne sodbe torej upoštevati visoko postavljene dokazne standarde kazenskopravnega sistema, zaradi stigme, ki jih prinaša vsak kazenski postopek, posegov v človekove pravice (svobodo gibanja, zasebnost) in neenakosti toţeče stranke (drţave) in toţene stranke (praviloma prava neuki obdolţenec) Načelo iskanja resnice, preiskovalno in razpravno načelo Kot je bilo ţe omenjeno, je v interesu druţbe, da se kaznuje le tisti, ki je dejansko izvršil kaznivo dejanje ter naj ne bo kaznovan nihče, ki kaznivega dejanja ni zagrešil. Doseganju tega cilja je namenjeno načelo iskanja resnice, ki je opredeljeno v 17. členu Zakona o kazenskem postopku. To načelo nalaga sodišču in vsem drţavnim organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku dolţnost, da po resnici in popolnoma ugotovijo dejstva, pomembna za izdajo sodne odločbe. Enako pazljivo morajo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolţenca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Načelo organom postopka (sodišču, policiji, drţavnemu toţilstvu) sporoča, da je potrebno vsa dejstva ugotoviti po resnici, v skladu z notranjim intimnim prepričanjem ne glede na to ali so ugotovljena dejstva v prid obdolţenca ali ga obremenjujejo. Je tudi organizacijsko načelo, ki ureja delovanje organov postopka in drugih udeleţencev pri zbiranju procesnega gradiva. 10 Zakon o kazenskem postopku v večih členih zakona nalaga organom postopka tako delovanje in odločanje, da se ugotoviti resnica o dejanju. Pri tem se postavlja vprašanje, kaj sploh je resnica in kdaj je mogoče spoznanje o dogodku imeti za resnično. V kazenskem postopku je lahko resnica samo relativna, saj so vsa sredstva, ki jih imamo na voljo in zaznavanje relativna (čutno spoznavanje, abstraktno mišljenje, izkustvena pravila). Zaradi tega imamo pogosto o nekem dejstvu, o nekem dogodku, dve popolnoma različni izpovedbi prič. 11 Sodišče je tisto, ki v kazenskem postopku odloča, kdaj je stanje stvari zadosti razjasnjeno, in ali je 6 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, str Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str. 62 in Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, str

14 dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, pri čemer ga ne veţejo nepotrebne procesne ovire. Pri tem pa morajo organi postopka vendarle ravnati v skladu s procesnopravnimi pravili, še posebej takrat, ko so s temi pravili urejeni posegi v človekove pravice ali uresničevanje teh pravic. Na ugotavljanje resnice o očitanem kaznivem dejanju, se navezujejo tudi načela in pravila o tem, kateri procesni udeleţenci zagotavljajo procesno gradivo v kazenskem postopku. Načelo iskanja resnice je nerazdruţno povezano s preiskovalnim načelom (sodišče ugotavlja pomembna dejstva in kaj naj dokazovanje zajema po uradni dolţnosti) in razpravno načelo (načelo kontradiktornosti, ki omogoča strankama, da sama s predlogi, izjavami, mnenji, prispevata k procesnemu gradivu). Ti načeli se v kazenskem postopku medsebojno dopolnjujeta, včasih tudi omejujeta, kar je razvidno iz pravnih pravil Zakona o kazenskem postopku. V predkazenskem postopku mora policija storiti vse, kar je potrebno, da se izsledi storilec ali odkrije kaznivo dejanje. Med preiskavo preiskovalni sodnik sledi predlogom strank, opraviti pa mora tista dejanja, ki so potrebna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Na glavni obravnavi se pretresejo dejstva pomembna za pravilno presojo, izvedejo se lahko nepredlagani in umaknjeni dokazi. Omeniti še velja, da sodišče tudi ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja toţilca, saj mora sodišče poznati pravo (iura novit curia). 12 Kot je bilo ţe omenjeno, imata po razpravnem načelu stranki (toţilec in obdolţenec) moţnost sodišču predlagati dejstva in dokaze. Poudariti je treba, da lahko navajata dejstva in predlagata dokaze tudi oškodovanec in izvedenec, pri čemer sodišče samo odloči ali bo dopustilo izvedbo takšnih dokazov. S tem, ko se dopušča širšemu krogu upravičencev, da prispevajo k procesnemu gradivu, preiskovalno načelo dopolnjuje razpravno. 13 Navesti je potrebno še primere, ko razpravno načelo omejuje sodišče pri zbiranju procesnega gradiva. Upravičeni toţilec v zahtevi za preiskavo ali obtoţnem aktu opredeli kaznivo dejanje in obdolţenca. Po izdanem sklepu za sodno preiskavo, je preiskovanje in dokazovanje omejeno le na to kaznivo dejanje in obdolţenca. Obtoţba med drugim zajema osebo, ki je obtoţena in dejanje, ki je predmet obtoţbe in samo na to se lahko nanaša sodba, izrečena po glavni obravnavi. Tudi pri izvedbi dokazov mora sodišče upoštevati vloţeno obtoţbo. Nadalje sodišče ne sme preiskovanje samo, brez zahteve za razširitev preiskave, spremembe ali razširitve obtoţbe, razširiti na druga kazniva dejanja ali drugega obdolţenca. V nekaterih primerih je sodišče vezano na predloge obrambe in ne more samo odločati, katera preiskovalna dejanja in predlagane dokaze obdolţenca bo izvedlo ali ne, saj jih mora izvesti (npr. predlog obrambe za zaslišanje obremenilne priče, če je sodišče v postopku prebralo listino ali drugače uporabilo njeno izjavo). Na koncu je treba omeniti še, da sodišče v primeru jasnega in popolnega priznanja obdolţenega na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavni sprejme priznanje in ne zbira več dokazov o krivdi obdolţenega. 14 Načelo iskanja resnice je omejeno tudi s prepovedjo reformatio in peius. Ta prepoved se nanaša na primere, ko je vloţena pritoţba v korist obdolţenca, sodišče v takem primeru ne sme spremeniti sodbe v njegovo škodo. Podobno, sodišče v postopku z 12 Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str. 65 in Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str. 67 in 68 15

15 izrednimi pravnimi sredstvi ne sme pravnomočne odločbe spremeniti v škodo obdolţenca Načelo proste presoje dokazov Sodišče ni pri izbiri dokaznih sredstev in pri presoji izvedenih dokazov vezano z nobenimi formalnimi pravili, kako naj presoja posamezne dokaze, posamezne dokaze v povezavi z drugimi dokazi. Načelo proste presoje dokazov je opredeljeno v 18. členu Zakona o kazenskem postopku, ki v prvem odstavku tega člena določa, da pravica sodišča in drţavnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Drugi odstavek istega člena določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Kot je bilo ţe omenjeno, sodnik pri ocenjevanju dokazov ni vezan na nobeno zakonsko pravilo, vendar mora dokazna ocena temeljiti na nekem objektivnem, človeškem logičnem mišljenju in v skladu z izkustvenimi predstavami, ki so preverljive. Sodnik mora v obrazloţitvi sodbe prepričljivo, določno in popolnoma obrazloţiti razloge, zaradi katerih dokaze šteje za obstoječe in katere za neobstoječe. Še posebej pomembno pa je, da objektivno in nepristransko obrazloţi tiste dokaze, ki si med seboj nasprotujejo. Sodna odločba mora biti torej obrazloţena prepričljivo in strokovno, da jo je mogoče logično in razumno preizkusiti. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je mogoče vloţiti pritoţbo, kar pomeni, da instančno sodišče presoja ali se obrazloţitev dokazne ocene ujema z objektivnimi logičnimi merili in izkustvenimi pravili. 16 Ob tem velja opozoriti, da se presojajo samo tisti dokazi, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, po vnaprej določenih zakonskih pravilih glede oblike in načina dokazovanja. Sodišče je pri presoji dokazov omejeno z dokaznimi prepovedmi iz ţe omenjenega drugega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku. Sodišče sodne odločbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in svoboščin. Po teoriji sadeţev zastrupljenega drevesa ne sme sodne odločbe opreti niti na tiste dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov in jih mora sodišče izločiti. 17 Načelo proste presoje dokazov se uporablja tudi pri reševanju predhodnih vprašanj v kazenskem postopku, ker lahko sodišče samo reši predhodno vprašanje po pravilih, ki veljajo v kazenskem postopku ali pa postopek prekine in počaka na odločitev pristojnega sodišča ali drugega organa. Če je sodišče samo rešilo predhodno vprašanje v kazenskem postopku, rešitev učinkuje samo v kazenski zadevi. V primeru, da pa je o predhodnem vprašanju ţe pred tem odločilo drugo pristojno sodišče ali drug organ, pa 15 Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, str Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str. 255 in

16 je na tako odločitev sodišče vezano, razen na odločitev ali je bilo kaznivo dejanje storjeno ali ne. 18 Kot lahko ugotavljamo, se načelo proste presoje dokazov po naravi stvari prepleta in povezuje z ţe navedenim načelom iskanja resnice in naslednjim predstavljenim načelom, načelom neposrednosti. 2.4 Načelo neposrednosti Načelo neposrednosti pomeni, da mora sodišče vzeti za podlago sodbe praviloma le tista dejstva, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi izvirnih (originalnih) dokazov in velja za glavno obravnavo ter izrek sodbe. 19 Zakon o kazenskem postopku opredeljuje to načelo v 355. členu, ko v prvem odstavku določa, da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Načelo neposrednosti torej zahteva, da si sodišče ustvari neposreden vtis o nekem dokaznem sredstvu, ki ga tudi na podlagi nekih psiholoških predstav potem laţje tehtno in verodostojneje oceni. 20 Posledice načela neposrednosti so, da sodišče pisanja, ki naj se uporabijo kot dokaz, po moţnosti pridobi v izvirniku. Če je listina obremenilna za obtoţenca, mora biti njen avtor neposredno zaslišan na glavni obravnavi. 21 Priče, ki so ţe bile zaslišane in je o zaslišanju bil sestavljen zapisnik, morajo biti zaslišane na glavni obravnavi, saj je le na podlagi neposrednega zaslišanja mogoča psihološka ocena o verodostojnosti pričanja. Tako načeloma na glavni obravnavi ni dovoljeno prebiranje zapisnikov predhodnih zaslišanj, ki so povzetki bistva izpovedi, pri čemer pa ne povedo nič o tem ali je priča jasno in določno izpovedala o nekem dejstvu. 22 Načelo neposrednosti tudi zahteva, da se poleg posredne priče, ki izpoveduje o čutnem zaznavanju dejstev druge osebe, na glavni obravnavi zasliši tudi ta oseba. Podobno velja tudi za predmete, ki naj bi sluţili kot dokaz v kazenskem postopku. Predmete je potrebno prinesti na glavno obravnavo, da se jih lahko zaznava neposredno s čutili, se jih pokaţe obtoţencem, pričam in izvedencem, da se lahko o njih izjavijo oziroma podajo svoje mnenje. 23 Pri načelu neposrednosti gre v materialnem smislu za prepoved uporabe dokaznih nadomestkov, sodišče mora namreč uporabiti tisti dokazov, ki je z dogodkom najtesneje povezan v izvirniku. 24 V formalnem smislu to načelo pomeni, da smejo sodbo izreči sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi in lahko za podlago sodbe vzamejo samo tiste dokaze, ki so jih neposredno zaznali s svojimi čutili na glavni obravnavi. Nadalje načelo neposrednosti zahteva, da se v primeru preloţitve glavne obravnave, če se med tem spremeni sestava senata, ta začne znova. V primeru, da se sestava senata po preloţitvi ne 18 Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, str Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, str Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str

17 spremeni, se glavna obravnava nadaljuje, predsednik senata pa na kratko pove dotedanji potek glavne obravnave. Senat se lahko tudi odloči, da se v takem primeru začne glavna obravnava znova. Če se zamenja predsednika senata, se mora glavna obravnava začeti znova, znova se morajo izvesti tudi vsi dokazi. Isto postopanje kot pri preloţitvi, zakon predvideva tudi pri prekinitvi glavne obravnave, če se po prekinitvi zamenja senat. Tudi v primeru, da se glavna obravnava prekine za več kot osem dni, se mora postopati po pravilih o preloţitvi glavne obravnave, ki so ţe bila omenjena. V vsakem primeru pa se mora glavna obravnava začeti znova, če je bila preloţena za več kot tri mesece. V zvezi načela neposrednosti je potrebno še poudariti, da morajo biti med sojenjem na glavni obravnavi, v sodni dvorani prisotni vsi člani senata, na sojenju morata biti navzoči tudi obe stranki. 25 Načelo neposrednosti pa ima tudi nekatere izjeme, ki odstopajo od samega načela in sicer: v primeru, da so osebe, ki so ţe bile zaslišane umrle, so zbolele, zaradi starosti teţko pridejo na obravnavo ali iz drugih tehtnih vzrokov, se smejo zapisniki o prejšnjih zaslišanjih teh oseb (prič, izvedencev, soobtoţencev) na glavni obravnavi prebrati; zapisniki o prejšnjih zaslišanjih se preberejo tudi v primeru, če se priča ali izvedenec brez zakonitega razloga noče izpovedati, ali če se v redu vabljene osebe, ki prebivajo v tujini, ne odzovejo vabilu; v primeru soglasja strank se lahko preberejo zapisniki o zaslišanjih nenavzočih prič in izvedencev; prejšnji zapisnik o zaslišanju obdolţenca oziroma del njegove izpovedbe se prebere tudi v primeru, če se na glavni obravnavi noče zagovarjati ali noče odgovarjati na nekatera vprašanja; prejšnji zapisnik o zaslišanju oseb (priče, izvedenca, obdolţenca) ali del njihovih izpovedb se prebere tudi, če na glavni obravnavi spreminjajo svoje izjave ali če se priča ali izvedenec ne spominjata svojih prejšnjih izjav; zapisnik prejšnjega zaslišanja se prebere tudi o zaslišanju mladoletnika, mlajšega od 15 let, ki je ţrtev določenih kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena Zakona o kazenskem postopku, saj je zaradi zaščite njegove integritete prepovedano njegovo neposredno zaslišanje na glavni obravnavi; izjemoma je mogoče izvesti glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolţenca, gre za sojenje v odsotnosti Prepoved upiranja odločb na nedovoljene dokaze Navedeno je ţe bilo, da drugi odstavek 18. člena Zakona o kazenskem postopku opredeljuje, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Prepoved upiranja sodnih odločb na 25 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str. 251 in Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, str

18 nedovoljene dokaze pomeni, da lahko sodišče za podlago sodbe uporabi dokaze, ki so bili pridobljeni na pravno dopusten način. Dokazi, ki so bili pridobljeni na pravno nedopusten način, se izločijo. V kazenskem postopku se izločijo dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo temeljnih pravic in svoboščin, saj ţe četrti odstavek 15. člena Ustave določa, da je zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. Ta pravica se v kazenskem postopku udejanja v ţe omenjeni določbi drugega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku. Nadalje Zakon o kazenskem postopku v večih členih sankcionira opiranje odločb sodišč na nedovoljene dokaze. Iz ustavnih in zakonskih določb je razvidno, da morajo organi predkazenskega in kazenskega postopka uporabljati pravno dopustna preiskovalna dejanja in druga dejanja namenjena dokazovanju ter pri tem ne smejo na pravno nedopusten način posegati v človekove pravice. Na podlagi doktrine sadeţev zastrupljenega drevesa, se sodna odločba tudi ne sme opirati na dokaze, ki so sicer bili zbrani na pravno dopusten način, vendar na podlagi predhodno pridobljenega nezakonitega dokaza. 27 Institut izločitve ali ekskluzije dokazov zagotavlja»enakost oroţja«med drţavo in stranko, ker ima drţava s svojim represivnim aparatom prevlado nad posameznikom, z ekskluzijo pa se zagotavlja kolikor tolikor enakovreden in pošten postopek. Ekskluzija nedovoljenih dokazov zaradi tega nujno omejuje načelo iskanja resnice, saj oţi spoznavni krog, iz katerega lahko organi postopka z dokazovanjem ugotavljajo resnico. 28 Sodišče ob upoštevanju prepovedi tudi ni povsem prosto pri presoji dokazov, ker pri presojanju ne sme upoštevati nezakonito pridobljenih dokazov, saj se mora sodnik, ki se je seznanil s takim dokazom, izločiti iz postopka. Vidimo torej, da se omejuje tudi načelo proste presoje dokazov Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str. 79 in Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str

19 3 DOKAZOVANJE V KAZENSKEM POSTOPKU 3.1 Splošno Bistvo procesa dokazovanja v kazenskem postopku je, da sodišče med tem procesom ugotovi relevantno dejansko stanje kaznivega dejanja, da torej pridobi dokaze. Pri tem je treba poudariti dve stvari, in sicer je najprej potrebno ugotoviti relevantno dejansko stanje s potrebno stopnjo verjetnosti ali gotovosti. Hkrati pa se ne sme pozabiti, da je dejansko stanje treba dokazati na zakoniti način, saj je pot po kateri v kazenskem postopku ugotavljamo resnico prav tako pomembna kot resnica sama. 30 Ta pot, po kateri ugotavljamo resnico, je tlakovana s pravnimi pravili, ki vsebujejo mehanizme, s katerimi se zagotavlja, da poloţaj drţave ali drţavnega toţilca v sodelovanju s policijo v kazenskem postopku ni predominanten, s čimer se zagotavlja pošteno sojenje. 31 Dokazovanje v kazenskem postopku je torej proces, v katerem sodnik v kontradiktornem postopku zaznava podatke, ki nosijo informacije o pravno relevantnih dejstvih. Sodnik nato v notranjem miselnem procesu, sestavi te informacije v neko celoto, na podlagi katere sestavi odgovor o določenem dokazu in dejanskem stanju v konkretni kazenski zadevi. 32 Pri nas poznamo adversarni postopek dokazovanja, ki se začne z dokaznim predlogom kot procesnim dejanjem upravičenca (toţilec, obdolţenec, zagovornik, oškodovanec in izvedenec), na podlagi katerega sodišče, kot gospodar postopka, sprejme odločitev ali bo s predlaganim dokaznim sredstvom izvedlo določen dokaz. V bistvo gre za mehanizem, s katerimi stranke zagotavljajo obseg in vsebino dokaznega gradiva. 33 V tej zvezi je potrebno omeniti še preiskovalna dejanja in ukrepe policije (neformalna preiskovalna dejanja, ki se izjemoma uporabljajo v predkazenskem postopku) in preiskovalnega sodnika (formalna preiskovalna dejanja), kot način pridobivanja dokaznih sredstev, ki se bodo kasneje uporabila v dokaznem postopku na glavni obravnavi v kazenskem postopku. Policija z namenom pridobivanja dokaznih sredstev, ki imajo pomen za ugotavljanje dejstev v dokaznem postopku, opravlja oglede krajev kaznivih dejanj, hišne in osebne preiskave, izvaja prikrite preiskovalne ukrepe, zasega predmete, zaslišuje osumljence, zbira obvestila od oseb, pridobiva listinske dokaze od drugih drţavnih organov (strokovna mnenja, njihove ugotovitve, podatke), itd. 34 Zaslišanje obdolţenca, priče, izvedenca, branje listin, branje mnenj in zaznavanje zaseţenih predmetov s čutili, je uporaba dokaznih sredstev ob procesnih dejanjih dokazovanja z namenom, da sodišče zaznava in ugotavlja dejstva, pomembna za podlago sodbe. 35 V našem kazenskem postopku dokazna sredstva kot vir spoznavanja 30 Fišer, Dokazovanje v kazenskem postopku, str. 38 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ips 325/ Fišer, Dokazovanje v kazenskem postopku, str. 38 in Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str. 100 in Šugman, Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, str

20 resnice niso omejena, razen v nekaterih zakonsko opredeljenih primerih, ko so omejena ali celo prepovedana (zaslišanje privilegiranih prič, dokazne prepovedi) Dokazni postopek in dokaz Navedeno je ţe bilo, da sodišče ob uporabi dokaznih sredstev, kot virov zaznavanja dejstev v procesu dokazovanja na glavni obravnavi, ugotavlja dejansko stanje kaznivega dejanja, ki je potem podlaga sodbe. Dokazni postopek je formaliziran, kar pomeni, da Zakon o kazenskem postopku s pravnimi pravili ureja postopek in način izvedbe dokazov z namenom ugotovitve pravno pomembnih dejstev ter določa procesne subjekte, ki lahko opravljajo procesna dejanja. Za dokazni postopek je značilno, da poteka v določeni obliki, procesni formi, v določenih fazah, in sicer: Odkrivanje dokazov (npr. zbiranje obvestil o pričah, ki bi vedele kaj pomembnega o dogodku, z opravljanjem ogleda kraja dejanja se odkrivajo materialni dokazi kaznivega dejanja kot so sledovi DNK, prstni sledovi, sledovi obuval, tulci naboja, krogla naboja itd.). Zavarovanje dokazov (npr. čimprejšnje zaslišanje prič po dogodku, zavarovanje odkritih materialnih dokazov in njihova hramba opravljanje analiz DNK, daktiloskopske primerjave, primerjava sledov obuval, primerjava tulcev naboja in krogel naboja z zaseţenim oroţjem itd.). Sprejemanje dokazov (odločanje sodišča o dokaznih predlogih procesnih subjektov) in izvajanje dokazov (zaslišanje prič, obdolţencev, izvedencev, ogled kraja dejanja, rekonstrukcija, branje listinske dokumentacije, pregled foto in video posnetkov, poslušanje avdio posnetkov, prepoznava predmetov itd.). Preizkus in ocena dokazov, katere namen je, da se najprej ugotovi verodostojnost ali neverodostojnost pravno pomembnih dejstev, na podlagi česar je potem mogoče logično in izkustveno sklepati ali neko pravno pomembno dejstvo obstoji ali ne. Sodišče oceni vsak posamezen dokaz posebej, nato pa še skupaj v zvezi z drugimi dokazi. Pri neposrednih dokazih se ugotavlja predvsem verodostojnost nosilca dokaza, pri indiciranih dokazih pa se z logičnim sklepanjem oceni dokazna vrednost indica za ugotavljanje pravno pomembnega dejstva. 37 Še enkrat je potrebno poudariti, da za oceno dokazov pri nas velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da ocena temelji na sodnikovi vesti, njegovem logičnem in izkustvenem sklepanju ter prepričanju ali ima neko pravno pomembno dejstvo za dokazano, in torej pri tem sodnik ni vezan na formalna pravila. 38 V našem kazenskem postopku imamo dokazni postopek, ki je mešani tip akuzatornoinkvizatornega postopka. V tem tipu postopka v formalnem pomenu dokazno breme nosita upravičeni toţilec in subsidiarno sodišče, ki mora tudi ugotavljati vsa dejstva, ki obdolţenca obremenjujejo in razbremenjujejo. V materialnem pomenu dokazno breme nosi tudi obdolţenec. Dokazno breme pomeni pravno dolţnost procesnega subjekta, da dokaţe obstoj nekega dejstva, ki ga zatrjuje in je osnova za odločitev sodišča o vprašanju materialnopravne ali procesnopravne narave. Če procesni subjekt takega dejstva ne uspe dokazati, takšno dejstvo pravno ne obstoji, zato govorimo o 36 Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, str Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str. 540 in Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, str

21 formalnem dokaznem bremenu. Kadar ima procesni subjekt samo interes in ne procesne dolţnosti, da dokaţe kako dejstvo, govorimo o materialnem dokaznem bremenu. Poudariti je potrebno, da ima v našem kazenskem postopku upravičeni toţilec dolţnost dokazati obstoj kaznivega dejanja, obdolţenec ob tem ni dolţan dokazati svoje nedolţnosti. Glede dokaznega postopka velja za sodišče inkvizitorna preiskovalna maksima, po kateri mora v primeru, da za trditve obtoţbe in obrambe ni dovolj dokazov, samo izvesti tiste dokaze, ki bodo prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja. V dokaznem postopku se namreč lahko ugotavljajo vsa dejstva, pomembna za pravilno presojo. Nadalje je potrebno poudariti, da v kazenskem postopku po načelu procesne akvizicije ni pomembno, kdo je predlagal dokaz, temveč je pomemben rezultat dokazovanja po presoji posamezno izvedenega dokaza. Obdolţenec je lahko pri tem popolnoma pasiven, lahko pa je aktiven in poskuša ovreči dokaze iz obtoţbe. 39 Z dokaznim predlogom kot procesnim dejanjem strank, stranke sodišču predlagajo izvedbo dokazov, za katere same menijo, da so z njihovega zornega kota pomembne za ugotavljanje dejstev. Na sodišču je, da se odloči, katera predlagane dokaze bo izvedlo ali ne. Izvedba dokazov je procesno dejanje sodišča, stranke imajo v njem pravico sodelovati po načelu kontradiktornosti, pri čemer poskušajo uveljaviti svoje interese in vplivati na dokazno vrednost izvedenega dokaza. V preiskavi preiskovalni sodnik skrbi, da se izvedejo tisti dokazi, ki so pomembni za odločitev ali bo vloţena obtoţnica ali ne. Na glavni obravnavi predsednik senata daje besedo strankam, oškodovancu in drugim osebam, jim postavlja vprašanja, odloča o predlogih strank, če za odločanje ni pristojen senat in skrbi, da se zadeva vsestransko razjasni. V primeru, da med strankami ni soglasja o dokaznih predlogih, ali če s soglasnimi predlogi strank ne soglaša predsednik senata, o tem odloči senat. Na glavni obravnavi predsednik senata skrbi za vrstni red določen z zakonom, pri čemer se najprej izvedejo dokazi, ki jih predlaga upravičeni toţilec. Nato sledi izvedba predlaganih dokazov obrambe, na koncu za vsestransko razjasnitev zadeve odredi sodišče še izvedbo dokazov po uradni dolţnosti, pri čemer prosto presoja, katere dokaze bo izvedlo. Sodišče je vezano samo na pravila glede načina kako izvesti dokaz, saj je na primer mogoče stopnjo in naravo telesne poškodbe, določiti zgolj na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke. Omeniti je še potrebno, da je sodišče, kakor tudi vsi drţavni organi v postopku, dolţno ugotavljati tako dejstva, ki obdolţenca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. 40 Seveda je treba odgovoriti tudi na vprašanje, kaj sploh je dokaz, ker ima ta beseda več pomenov. S formalnega vidika je dokaz neka dejavnost dokazovanja, torej procesno dejanje sodišča, z namenom ugotavljanja pravno pomembnih dejstev. 41 Dokaz v oţjem pomenu besede je vir spoznanja o kakšnem pravno pomembnem dejstvu in je sinonim za dokazna sredstva (zaslišanje prič, ogled kraja dejanja, branje listin). Ob tem je treba razjasniti še pojem dejstva, kot pojava v zunanjem svetu, ki je predmet ugotavljanja in s tem predmet dokazovanja v kazenskem postopku. 42 Izraz dokaz se uporablja tudi kot izraz za dokazno oceno, oceno o resničnosti dejstva, ki se ugotavlja. Gre torej za razumsko prepričanje sodišča, ki temelji na logičnem mišljenju in 39 Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str. 542 in Poţar, Osnove kazenskega procesnega prava, str Deţman, Erbeţnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, str