Microsoft Word - leskovec-mateja.doc

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO ZUNANJETRGOVINSKI SPORAZUMI KOT INSTRUMENT ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE Kandidatka: Mateja Leskovec Študentka izrednega študija Številka indeksa: Program: visokošolski strokovni Študijska smer: Zunanja trgovina Mentor: prof. dr. Vito Bobek Ljubljana, oktober, 2003

2 2 Predstavitev dela Ker je danes že skoraj vsaka država na svetu članica neke regionalne zveze, je pomen zunanjetrgovinskih sporazumov še kako pomemben. Trgovinska menjava in gospodarski odnosi dobivajo vedno globlji pomen, saj države lahko le s skupno politiko uspevajo reševati krize na področju trgovine. To velja še posebej za manj razvite države, ki ponavadi dosegajo nižje stopnje gospodarske rasti. V drugi polovici 20. stoletja je proces globalizacije sprožil začetek intenzivnih ekonomskih integracijskih procesov med državami. V tem procesu gre za velika povezovanja narodov in držav, kar spreminja zemljo v en svet ter povzroča, da vse dejavnosti, povezane s trgovino med narodi, vodijo v skupno urejanje, odločitve in rešitve. Vplivajo tudi na izboljšanje odnosov med državami članicami in na izboljšanje poslovanja zaradi večje konkurenčnosti. Odnosi med integracijami temeljijo na tesnem sodelovanju na področju trgovine (EU kot največji trgovinski partner ZDA), na področju inovacij (ZDA kot največji inovator) ter tudi na področju varnosti in skupne politike, ki jo vedno bolj ogroža svetovni terorizem, predvsem iz držav južne Evrope. Vedno bolj se kaže potreba po zunanjetrgovinski usmeritvi držav, kar se vidi tudi na političnih, socialnih, kulturnih in drugih razlikah. To je še posebej pomembno za manj razvite države, ki naj bi se skušale trgovinsko in tudi na drugih področjih čim bolj povezati z ZDA, Japonsko in državami Zahodne Evrope. Te države so namreč v svetovnem merilu v središču pozornosti, saj se na tem območju ustvari kar 70 odstotkov svetovnega dohodka. Njihova naloga ni samo tekmovati in konkurirati med seboj, temveč pomagati državam, ki so še v razvoju in jim s pomočjo medsebojne trgovinske politike pomagati najti pot, da se lahko ekonomsko razvijajo. Najbolj razvite države so odgovorne tudi za ustvarjanje pogojev za medsebojne ekonomske odnose. Najpomembnejšo vlogo pri vsem tem pa odigra Svetovnotrgovinska organizacija, ki se ukvarja z zagotavljanjem nemotene in svobodne trgovine, ki temelji predvsem na zaupanju med narodi. Brez te zelo pomembne organizacije, bi v svetu primanjkovalo pravne varnosti v mednarodnih trgovinskih odnosih, dograjenega načina za reševanje mednarodnih trgovinskih sporov in ne bi bilo kriterijev za izpolnjevanje obveznosti držav. Svetovnotrgovinska organizacija skuša s svojo politiko čimbolj vplivati tudi na druge organizacije, da bi v svetu zagotavljale čim bolj svobodno menjavo blaga in storitev med državami članicami. Najmočnejše države članice, z vodstvom ZDA in EU se dobro zavedajo, da v svetu pri preživetju največ pomaga medsebojno sodelovanje, ki temelji na podlagi raznih medsebojnih sporazumov. Ti sporazumi pa niso pomembni samo v trgovinskem pogledu, temveč tudi na drugih področjih, kot so kultura, šolstvo, vojska in podobno. S skupno zunanjo in varnostno politiko bodo države lahko krepile mednarodno varnost, ohranjale mir in spodbujale k mednarodnemu sodelovanju. S svojo politiko, ki vodi k združevanju, pa se bodo države članice lahko približale tistemu, kar je najpomembnejše za njihov razvoj - biti med najboljšimi.

3 3 KAZALO 1 UVOD Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Namen, cilji in osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja PRIZADEVANJA ZA ČIM SVOBODNEJŠO TRGOVINO Zunanjetrgovinska usmeritev držav Prosta trgovina med zunanjetrgovinskimi partnercami Vloga mednarodnih organizacij UNCTAD WTO TRGOVINSKI SPORAZUMI NAJPOMEMBNEJŠIH REGIONALNIH GOSPODARSKIH INTEGRACIJ NAFTA EFTA EU SKUPNA TRGOVINSKA POLITIKA EU Zunanjetrgovinski odnosi EU Trgovinski sporazumi EU s tretjimi državami Preferencialni trgovinski odnosi EU SKLEP IZVLEČEK ABSTRACT SEZNAM VIROV SEZNAM KRATIC SEZNAM TABEL SEZNAM SLIK...43

4 4 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave V svetu obstajajo neenakosti med razvitim in nerazvitim svetom. Razvite države poleg neposredne pomoči, državam v razvoju nudijo nerecipročne trgovinske prednosti na podlagi sistema preferencialnih sporazumov. Danes je že skoraj vsaka država na svetu članica neke regionalne zveze, ali pa je v postopku za priključitev. Evropska unija ima sklenjene različne preferencialne sporazume, ki so se pomnožili do take mere, da je le malo držav, za katere veljajo izključno carinske stopnje iz skupne carinske tarife. V prvem poglavju diplomske naloge bom skušala ovrednotiti uspešnost za čim svobodnejšo trgovino in zunanjetrgovinsko usmeritev držav, ki se kaže v svetu. Sledila bodo poglavja, ki razkrivajo politiko zunanjetrgovinskih odnosov in mednarodnih trgovinskih organizacij, kjer se vzpostavljajo intenzivnejše gospodarske vezi med članicami. Proces zunanjetrgovinskih sporazumov pa je v diplomskem delu prikazan tudi na primerih najpomembnejših svetovnotrgovinskih organizacij. Mednarodne primerjave so pomemben vir podatkov o položaju posameznih kandidatk v odnosu med seboj in do držav članic in kot take so pomembne za analizo in izoblikovanje priključitvene strategije kandidatk. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Osnovni namen raziskave je proučiti trgovinsko menjavo in gospodarske odnose med obema stranema, prikazati dinamičen gospodarski razvoj, ter pospešiti politični dialog med Evropsko unijo in pridruženimi članicami. Sam proces pospeševanja trgovinske menjave, pa vse bolj povezuje nacionalne trge na nivoju enotnega svetovnega trga. Za obravnavo same teme sem se odločila zaradi velike pomembnosti sodelovanja celotnega sveta, še posebej Evropske unije s tretjimi državami, s katerimi se bo srečevala tudi Slovenija z vstopom v Evropsko unijo, saj bo ob vstopu prevzela zunanjetrgovinske sporazume Evropske unije s tretjimi državami.

5 5 Cilji Z raziskavo, bomo s pomočjo literature skušali doseči več ciljev, ki se nanašajo na zunanjetrgovinske sporazume kot instrument zunanjetrgovinske politike. Glavni cilj bo prikazati uspešnost povezovanja držav s trgovinskimi sporazumi, kar je bistvenega pomena za razvoj vsake države posebej in držav, ki so včlanjene v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO). Trditve Sprememba politike Evropske unije do zunanjetrgovinskih partneric ugodno vpliva na njihov gospodarski razvoj. Ta trditev je zelo pomembna tudi za Slovenijo, saj se ji bodo z vstopom v Evropsko unijo odprla marsikatera vrata v svet. Zunanjetrgovinska usmeritev odločilno vpliva na gospodarski razvoj držav celotnega sveta. Države, ki so trgovinsko ali gospodarsko odprte in izvozno usmerjene dosegajo ponavadi višje stopnje gospodarske rasti. Eden glavnih ciljev v preteklosti je bil pomen velikosti trga, kot dejavnik konkurenčnosti na svetovnem trgu, danes pa so to prednost nadomestili razni trgovinski sporazumi. Na ta način je tudi manjšim in nerazvitim državam omogočen lažji dostop na svetovni trg. Po predvidevanjih mnogih strokovnjakov se približujemo razdelitvi sveta na tri velike trgovinske velesile, ki bodo med seboj povezane ne samo trgovinsko, temveč tudi politično, kulturno in vojaško. Amerika, pod vodstvom ZDA, Evropa pod vodstvom Evropske unije in Azija, pod vodstvom Japonske. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Trgovinski sporazumi spodbujajo uravnotežen, trajen gospodarski razvoj in socialen napredek med državami celotnega sveta. Na mednarodnem prizorišču je potrebno uveljaviti identiteto, ki bo podprta s takšno zunanjetrgovinsko politiko, ki se kaže v povezovanju držav na podlagi zunanjetrgovinskih sporazumov. Zna pa se zgoditi, da se v času pisanja diplomske naloge zunanjetrgovinska politika spreminja, ali dopolnjuje, predvsem zaradi vojn, ki lahko prizadanejo marsikatero državo članico.

6 6 Omejitve Zaradi dokaj obsežne in splošne teme, ki se nanaša na sam naslov diplomskega dela, bo raziskava temeljila predvsem na primerjavah najpomembnejših zunanjetrgovinskih partneric. Pri pisanju diplomskega dela bom uporabljala domačo in tujo literaturo, ki sem jo spoznala v času svojega študija. V zelo veliko pomoč, pri iskanju literature, pa mi je bil tudi Internet Explorer. Ravno zaradi tako raznolike literature lahko ponekod pride do kakšnih manjših odstopanj, ki se razlikujejo predvsem zaradi letnic nastanka literature. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Pri zbiranju podatkov bomo uporabili sekundarne vire, ki so že napisani. V diplomski nalogi gre predvsem za makroekonomsko raziskavo z deskriptivnim pristopom, ki se ukvarja s proučevanjem zunanjetrgovinskih odnosov na ravni celotnega gospodarstva in njegovega ravnovesja. Ker je diplomsko delo sestavljeno predvsem iz teoretičnega dela, bom v večjem delu uporabila metodo kompilacije, ki temelji na spoznanjih, stališčih in rezultatih drugih avtorjev. Na osnovi spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev, pa se bom s posplošenimi spoznanji in sklepi že poskušala približati tudi analitičnemu pristopu, ki je v raziskovanju induktiven.

7 7 2 PRIZADEVANJA ZA ČIM SVOBODNEJŠO TRGOVINO Zniževanje trgovinskih ovir je eden od najznačilnejših ukrepov, ki pospešujejo trgovino. Trgovinske ovire lahko delimo na tarifne in netarifne. Tarifne so carine in podobne dajatve, netarifne pa so vse druge omejitve, npr. prepovedi uvoza in izvoza, količinske omejitve (kvote), subvencije, tehnične norme, zdravstveni in higienski predpisi, šikanozni carinski postopki in tudi določena politika menjalnih tečajev (Tratnik 2002, 80). STO/GATT dopušča načeloma le carine kot instument za uravnavanje zunanje trgovine (»tariffs only«). Carinske omejitve se namreč najlažje nadzorujejo in primerjajo. Poleg tega se carinske stopnje postopoma sporazumno znižujejo. Tako so se do konca osemdesetih let v industrijskih državah carine na industrijske izdelke znižale na približno 6,3%. Odpiranje trga je za neko državo načeloma koristno, vendar mora biti nacionalna ekonomija temu prilagojena. Zato STO dopušča, da njene članice postopoma znižujejo carine. Največ časa pri tem daje na voljo najmanj razvitim državam. Odstotek vezanih carinskih stopenj (»bound tariff rates«) po urugvajskem krogu znaša v razvitih državah 99 (pred Urugvajskim krogom 78), v državah v razvoju 73 (prej 21) in v tranzicijskih ekonomijah 98 (prej 73) (Tratnik 2002, 81). Netarifne omejitve veljajo v STO/GATT za sumljive. Ravno zaradi stalnega zniževanja carin pa se države vse bolj pogosto poslužujejo netarifnih protekcionističnih ukrepov, da zvišajo konkurenčnost domačega blaga proti tujemu. Kljub temu pa STO/GATT ne vsebuje splošne omejitve (člen XI GATT). Toda tudi pri prepovedi kvot veljajo izjeme in sicer je dovoljeno: omejevanje uvoza za varstvo plačilne bilance, omejevanje izvoza za primer pomanjkanja v državi in omejitve uvoza ali izvoza za odpravljanje agrarnih in ribiških presežkov. Državne subvencije predstavljajo velik problem in so v STO zelo slabo urejene. Podobno je pri antidumpinških ukrepih. 2.1 Zunanjetrgovinska usmeritev držav Med državami obstajajo velike politične, gospodarske, socialne, kulturne in druge razlike. Skozi zgodovino so izbirale različne poti do gospodarskega razvoja. Nekatere so bile pri tem bolj uspešne, druge manj. V svetovnem merilu se največ pozornosti namenja razvitim državam kot so Združene države Amerike, Japonska in države zahodne Evrope. To ni presenetljivo glede na to, da se na tem območju ustvari 70 odstotkov svetovnega dohodka. Vendar preko pet šestin svetovnega prebivalstva živi v državah, ki spadajo med države v razvoju (Pugel in Lindert 2000, 267). Glede zunanjetrgovinske usmeritve držav članic, STO dopušča le zaščito gospodarstva s carinami, to je zaščito preko cen. Taka oblika zaščite najbolj ohranja tržna merila v trgovini. Necarinski ukrepi niso dovoljeni, ker zmanjšujejo preglednost zaščite. Obstajajo pa izjeme, ki dovoljujejo uporabo količinskih omejitev uvoza v primeru plačilnobilančnih težav v državah v razvoju, pa tudi zaščito razvoja domače industrije (Tratnik 2002, 16).

8 8 Predvidljivost in stabilnost trgovinskih ovir v neki državi zmanjša poslovno tveganje in vzpodbuja naložbe, oziroma prodajo v to državo. STO poskuša prek načela predvidljivosti narediti poslovno okolje stabilno in predvidljivo. Ko se države članice odločijo, da bodo odprle trge, na primer z zniževanjem carinskih stopenj, se tudi zavežejo, da teh ne bodo naknadno enostransko znižale. Glede uvoza blaga se tako sporazumevajo za maksimalne carinske stopnje. Države članice lahko dejansko zaračunavajo nižje carine od maksimalno dovoljenih (relativno pogosto v državah v razvoju), ali pa so dejanske carine enake maksimalno dovoljenim (praviloma v razvitih državah). Hipotezo, da je zunanjetrgovinska usmeritev ključnega pomena za razvoj držav, so preverjali mnogi ekonomisti. S tem se ukvarjajo tudi mednarodne organizacije, ki skladno z rezultati raziskav dajejo priporočila in strokovne nasvete državam glede zunanjetrgovinske usmeritve. V spodnji tabeli so navedeni rezultati ene izmed raziskav. Najuspešnejše so bile zelo odprte države, ki so bile hkrati izvozno usmerjene, zaprte države pa so imele celo negativno gospodarsko rast. TABELA 1: ZUNANJETRGOVINSKA USMERITEV DRŽAV IN POVPREČNA LETNA RAST BDP p.c Zelo odprte države 6,9 5,9 6,4 Zmerno odprte države 4,9 1,6 2.3 Zmerno zaprte države 4,0 1,7-0,2 Zelo zaprte države 1,6-0,1-0,4 Opomba: Odprte države pomeni, da so imele nizke trgovinske ovire in nekaj izvoznih subvencij. Zaprte države so tiste, ki so imele visoke ovire za dostop na njihov trg. Zelo odprte države v vseh obdobjih preučevanja so bile: Hong Kong, Južna Koreja in Singapur. V letih so bile zelo zaprte Argentina, Bangladeš, Berundi, Čile, Dominikanska republika, Gana, Indija, Pakistan, Peru, Šrilanka, Sudan, Tanzanija, Turčija, Urugvaj in Zambija. V letih in so bile zelo zaprte iste države kot prej plus Bolivija, Madagaskar in Nigerija, razen Čile, Pakistan, Šrilanka, Turčija in Urugvaj. Vir: Pugelj in Lindert 2000, 274. Pri izbiri zunanjetrgovinske usmeritve se države soočajo z določenimi izzivi, ki so za manj razvite države manj ugodni. Ti izzivi so (Pugel in Lindert 2000, 270): Razlike v obilju produkcijskih faktorjev manj razvite države razpolagajo z manj kapitala in njihova delovna sila ima manj znanja in veščin. Kapitalski tokovi so v manj razvitih državah manj učinkoviti. Ovire so posojanje denarja v najbolj produktivne namene. Rezultat tega je, da morajo dobri projekti pokriti višje stroške kapitala (obrestno mero), kot pa v manj produktivnih sektorjih. Trgi delovne sile v manj razvitih državah delujejo manj učinkovito. Razkorak med plačami v propadajočih in razvijajočih se sektorjih je večji kot v razvitih državah. Večji razkorak med plačami nakazuje, da je nekaj delovne sile zadržane v neproduktivnem sektorju.

9 9 Te razlike pomenijo nekaj dodatnih nalog za manj razvite države zunanjetrgovinskih partneric. Te vlade morajo razmisliti, katere sektorje naj zaščitijo, subvencionirajo ali jim dajo poceni posojila, če ne morejo hitro odstraniti ovir, ki preprečujejo učinkovitost trga kapitala in dela. 2.2 Prosta trgovina med zunanjetrgovinskimi partnercami Ideja o prosti trgovini Klasični liberalizem je gibanje, filozofija, način življenja in ureditev družbe, ki se je pojavilo konec 18. stoletja. Temelji na svobodi posameznika, ki se osvobodi nepravičnih ovir, ki mu jih postavlja vlada, institucije in tradicija. Ekonomski liberalizem torej zahteva, da se vlada ne vmešava v ekonomsko delovanje posameznikov in v delovanje trgov. Ekonomska politika vlade je namenjena le temu, da s sklepanjem dogovorov, kaznovanjem kršiteljev zakonov, varovanjem proste konkurence in vzdrževanjem stabilne valute, zagotavlja prosti trg. Poleg ekonomske svobode znotraj države, ekonomski liberalizem zagotavlja tudi svobodno mednarodno trgovino, brez ovir, ki jih postavljajo vlade pri trgovanju z drugimi državami. Čeprav je ideja o prosti trgovini imela zagovornike v vseh obdobjih od konca 18. stoletja naprej, se zunanjetrgovinski liberalizem v gospodarskem življenju ni nikoli popolnoma uveljavil. Edina država, v kateri se je zunanjetrgovinski liberalizem uveljavil kot gospodarski sistem in trgovinska politika, je bila Velika Britanija. V Veliki Britaniji je bilo v začetku 19. stoletja prisotno močno liberalno gibanje in liberalna stranka. V obdobju je Velika Britanija z liberalno notranjo in zunanjo politiko postala vodilna svetovna gospodarska sila in največja svetovna izvoznica. Čeprav se ekonomski liberalizem v ostalih državah ni uveljavil v takšni meri kot v Veliki Britaniji, je v 2. polovici 19. stoletja večina pomembnih evropskih držav sklenila bilateralne sporazume, tako da je v tem času svetovno gospodarstvo postalo zelo povezano in je mednarodna trgovina rasla veliko hitreje kot BDP. Po prvi svetovni vojni so se vse države vrnile k protekcionistični politiki. Velika Britanija, v poskusih, da bi zopet postala svetovna gospodarska sila, ni več izvajala politike svetovne trgovine. Prav tako so ostale države v želji, da bi industrializacija uspela, vse bolj ščitile svoje trge. V 20. letih 20. stoletja si je svetovno gospodarstvo opomoglo in mednarodna trgovina je zopet zacvetela. Vendar je velika depresija v letih zopet omajala zaupanje v idejo o prosti trgovini in države so se podobno kot po prvi svetovni vojni zapletle v carinske vojne, uvajale vse večje kvote in depreciacijo valut (Overbeek 2000, 285). Po drugi svetovni vojni so se zavezniki odločili, da ne bodo ponovili napake iz medvojnega obdobja in se zavzeli za vzpostavitev multilateralnega trgovinskega sistema. V pojmovanju ideje o prosti trgovini je v tem času prišlo do velike spremembe. Velika Britanija je v 19. stoletju izvajala liberalno zunanjetrgovinsko politiko po načelu, da je njihova prosta trgovina zanjo koristna ne glede na to, kakšno trgovinsko politiko imajo druge države s katerimi trguje. Prevladovalo je mnenje, da ''če ima tvoj trgovinski partner trgovinske ovire medtem ko jih ti nimaš, potem lahko uporabiš povračilne carine, s katerimi izničiš trgovinske ovire partnerja in imaš ob tem dvojno korist od svobodne trgovine: najprej od svoje in potem še od partnerjeve.'' (Bhagwati 1991, 13).

10 10 V času po 2. svetovni vojni pa se je pojavila ideja, da bi vse države imele vzajemen in enak dostop do trgov svojih trgovinskih partnerjev. Takšno multilateralno sodelovanje med vsemi narodi bi bilo možno zagotoviti z vzpostavitvijo multilateralnega trgovinskega sistema, ki mora vsebovati pravila, načela, norme in načine odločanja po katerih se morajo ravnati vsi trgovinski partnerji. Ker ameriški kongres ni potrdil sporazuma doseženega v Havani leta 1948, ni prišlo do ustanovitve ITO. GATT je bil podpisan že leta 1947 in je bil edini konkreten rezultat pogajanj. Čeprav je sprva obstajal le kot sporazum, se je kasneje zaradi potreb (nadzorovanje trgovinskih politik držav podpisnic, svetovanja pogajanj, posredovanja, reševanje sporov) razširil v neformalno mednarodno trgovinsko organizacijo s sedežem v Ženevi. GATT 1947 in WTO, ki ga je nasledila, predstavljata osnovo za multilateralni trgovinski sistem. ''WTO bo poskrbela za skupen multilateralni organizacijski okvir, s pomočjo katerega se bodo vršili odnosi med njenimi državami članicami...'' (Agreement Establishing World Trade Organization, II. Člen, 1. odstavek (Člen II:1)). Pri tem je potrebno poudariti, da ima vzpostavitev multilateralnega trgovinskega sistema dve funkciji. Prva, osrednja funkcija WTO (prej GATT), je varovanje interesov majhnih držav, tako razvitih kot nerazvitih. To je možno doseči le, če velike, pomembne države upoštevajo pravila in sodeljujejo v pogajanjih. Drugič, stabilni, urejeni in predvidljivi odnosi med velikimi, pomembnimi državami so nujen predpogoj za mednarodno ekonomsko ureditev in prispevajo k razvoju majhnih držav in svetovnega gospodarstva kot celote. Obliko proizvodnje in trgovine določajo po odprtju gospodarstva na eni strani relativne cene produkcijskih faktorjev, na drugi pa ekonomije obsega. Prve bodo vplivale na medpanožno trgovino npr. na menjavo proizvodov proizvedenih predvsem z nekvalificirano delovno silo in tistih, pri katerih je glavni produkcijski faktor človeški kapital. Večja kot je razlika v razpoložljivosti produkcijskih faktorjev, večja bo ta trgovina. Ekonomije obsega pa bodo določale znotrajpanožno trgovino. Podjetja se bodo specializirala v proizvodnjo različic podobnih proizvodov, tuji dobavitelj pa jim bo dobavljal vmesne inpute za produkcijski proces. Bolj podobne so države, bolj pomemben bo ta tip trgovine. Kakšna trgovina bo prevladovala v državah zunanjetrgovinskih partneric, je težko predvideti vnaprej. Nekatere od teh držav so bogate z naravnimi viri: rudninami, nafto, plinom, obdelovalno zemljo. Mnoge imajo tudi precej človeškega in fizičnega kapitala. Ti faktorji bodo oblikovali trgovinske vzorce. Države bodo izvažale proizvode in storitve, ki uporabljajo produkcijski faktor, s katerim so te države relativno bogate. Glede na to, da je večina držav zunanjetrgovinskih partneric industrializiranih, z relativno diferencirano proizvodno osnovo in dobro izobraženo delovno silo, bo pomembna tudi znotrajpanožna trgovina (Djankov in Hoekman 1996, 1). Večina držav ima primerjalno prednost v izvozu primarnih proizvodov (kmetijskih pridelkov, rud in mineralov, ipd.). V 1950 tih letih so Raul Prebish in ostali ekonomisti domnevali, da so nekatere države prizadete zaradi nestabilnosti in padanja cen kmetijskih proizvodov. Mednarodni trgi so dohodek porazdeljevali nepravično in slabšali pogoje menjave izvoznikom primarnih proizvodov. Glede na to, da so nekatere države neto izvoznice primarnih proizvodov, je bil prisoten trend padanja v kupni moči, ki je še večal razkorak med bogatimi in revnimi. Relativne cene primarnih proizvodov so se nižale zaradi delovanja Engelovega zakona in sintetičnih substitutov (Pugel in Lindert 2000, ):

11 11 a) Engelov zakon. Dolgoročno se dohodek na prebivalca zvišuje. Ko ta raste, se povečuje povpraševanje po luksuznih dobrinah, katerih dohodkovna elastičnost povpraševanja je večja od 1. Hkrati se svetovno povpraševanje odmika od navadnih dobrin, katerih dohodkovna elastičnost povpraševanja je manjša od 1. To pomeni težave za proizvajalce hrane. Če se svetovna ponudba vseh dobrin poveča za isto stopnjo, bo relativna cena hrane padla, zaradi delovanja Engelovega zakona. b) Sintetični substituti. Druga sila, ki povzroča relativno nižanje cen primarnih proizvodov, je razvoj novih nadomestkov. Bolj ko tehnologija napreduje, več je možnosti za odkritje poti za nadomeščanje pridelkov, mineralov in drugih surovin. 2.3 Vloga mednarodnih organizacij V mednarodnih ekonomskih odnosih igrajo mednarodne organizacije kot institucionalizirane oblike sodelovanja med državami ključno vlogo. Mednarodne organizacije se v prvi vrsti ukvarjajo z ustvarjanjem pogojev in okvirov za mednarodne ekonomske odnose. Sem sodi ustvarjanje pravil, priporočil in funkcija mednarodnih organizacij kot foruma za meddržavno koordinacijo, konzultacijo in podporo. Nekatere mednarodne organizacije se ukvarjajo tudi s podjetniško dejavnostjo, na primer z nakupom in s prodajo surovin, da bi zagotovile stabilne cene (Tratnik 2002, 54). Mednarodne organizacije, v ožjem smislu govermental international organization, so ustanovljene z mednarodnimi pogodbami in jim mednarodno javno pravo priznava mednarodnopravno osebnost. Prav tako jim praviloma pravno osebnost priznava notranji pravni red države, v kateri imajo svoj sedež. V pravnem prometu se mednarodne organizacije ponavadi obnašajo kot zasebna podjetja (delniške družbe). Pravni problemi se pojavijo, ko mednarodna organizacija nima sredstev, da bi plačala svoje dolgove. Znan je primer Mednarodnega sveta za kositer. Ta organizacija je kupovala večje količine kositra in jih shranjevala v skladišču, da bi tako vplivala na ceno na svetovnem trgu. Zelo tvegani posli, v katere se je spustil direktor skladišča, so privedli do tega, da Mednarodni svet za kositer ni mogel več plačevati svojih dolgov napram zasebnim upnikom. Prišlo je do več postopkov proti državam članicam (Velika Britanija, Nemčija, Evropska skupnost) in zadeva se je končala s poravnavo. Zaradi izkušenj z Mednarodnim svetom za kositer vsebujejo nekatere pogodbe o ustanovitvi določbe, ki omejujejo odgovornost držav članic. Tako mednarodna konvencija o kavčuku (1987) na primer določa, da so finančne obveznosti članic omejene na financiranje administracije in skladišča (čl. 48/4). Mednarodne organizacije so samostojne pravne osebe, tako, da njihove članice niso direktno odgovorne za njihove dolgove. Glede na to, da je pri kapitalskih družbah pod določenimi pogoji možen spregled pravne osebnosti, pa se pojavlja vprašanje, ali in pod kakšnimi pogoji so države članice odgovorne za dolgove mednarodne organizacije. Iz dosedanje sodne prakse izhaja, da so države članice lahko samo izjemoma odgovorne in sicer v primeru da:

12 12 članice v organizacijo ne vložijo dovolj sredstev za nemoteno normalno poslovanje, članice ne ukrepajo v primeru očitnih napak organov te organizacije, pomeni sklicevanje na pravno osebnost organizacije in zlorabo pravic s strani države članice. Mednarodne organizacije lahko delimo na univerzalne in omejene. V univerzalne se načeloma lahko včlani vsaka država, medtem ko so omejene rezervirane za določen ožji krog držav, ki izpolnjujejo pogoje za vstop. Univerzalne mednarodne organizacije, ki so za mednarodno gospodarsko pravo najpomembnejše, so praviloma kot specializirane organizacije preko pogodb o sodelovanju povezane z OZN. Te pogodbe je sklenil Ekonomski in socialni svet. V to skupino prištevamo: UNCTAD, ki se ukvarja s pospeševanjem gospodarskega sodelovanja v okviru ZN UNICITRAL, ki se ukvarja s pripravo mednarodnih konvencij na tem področju MDS, ki je bil ustanovljen v Bretton Woodsu leta Njegov prvotni namen je bil kontrola tečajev na osnovi zlatega standarda. Danes pa je osnovni namen nadzor nad spremembami tečajev in dodelitev kreditov članicam IBRD, ki se ukvarja predvsem s krediti in ekonomskim svetovanjem državam v razvoju. Najpomembnejše omejene mednarodne organizacije za mednarodne ekonomske odnose so: OECD, ki ima 24 članic, ki producirajo čez polovico svetovne proizvodnje in imajo v rokah 70 % trgovine. OECD ne ustvarja pravnih pravil, ampak je forum za usklajevanje gospodarske in monetarne politike; razne organizacije za surovine (npr. OPEC) prostotrgovinske cone gospodarsko politične integracije (Andski pakt, Afriška gospodarska skupnost) Poleg zgoraj omenjenih vladnih (meddržavnih) organizacij pa obstajajo tudi (non govermental organizations). Te praviloma niso pravne osebe mednarodnega javnega prava in so ustanovljene po notranjem pravu države, kjer imajo sedež. Omeniti velja: MTZ IATA mednarodne sindikate in mednarodne organizacije delodajalcev. Aprila 1998 so se v Santiagu de Chile zbrali voditelji 34 ameriških držav, ki so med drugim sklenili, da naj bi se pričeli v septembru 1998 dogovarjati o ustanovitvi nove, vseameriške prostocarinske cone. Ustanovitveni sporazum naj bi bil podpisan do leta Ta prostocarinska cona naj bi imela 34 držav članic, s 750 milijoni prebivalcev (kar je dvakrat več kot ima trenutno EU). Skupni BNP vseh držav članic pa znaša 9 milijard dolarjev. Na pacifiškem področju je bila leta 1989 ustanovljena APEC, s sedežem v Singapurju. Ta organizacija združuje Avstralijo, Brunei, Filipine, Indonezijo, Japonsko, Južno Korejo, Kanado, Kitajsko, Mehiko, Papuo Novo Gvinejo, Singapur, Tajsko, Tajvan in ZDA. APEC stremi k ustanovitvi cone proste trgovine, vendar je zaradi raznolikosti držav članic efektivna uresničitev te namere še daleč. Na Afriškem kontinentu pa je bila ustanovljena Gospodarska skupnost Zahodnoafriških držav ECOWAS, ki si prizadeva za dosego nivoja gospodarske skupnosti, po vzoru ES.

13 13 Po drugi svetovni vojni so se države prizadevale za svetovni trgovinski sistem, osnovan na nediskriminaciji in višjih standardih življenja, kar bi dosegli s pravično ter svobodno menjavo blaga in storitev. Kot rezultat teh prizadevanj so bili sprejeti sporazumi o skupnem urejanju posameznih vidikov ekonomskih zvez in tokov (mednarodne organizacije). Največji vpliv na zunanjetrgovinsko usmeritev ter na razvoj držav imajo naslednje mednarodne organizacije: Svetovnotrgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Konferenca združenih narodov za trgovino in razvoj. Zadnja desetletja smo priča hitri rasti svetovnega gospodarstva. Ta rast je v veliki meri posledica še hitrejše rasti mednarodne trgovine. V zadnjih dvajsetih letih je bila rast svetovne trgovine v povprečju 6 % na leto, kar je dvakrat toliko kot svetovni dohodek. Rast trgovine je rezultat tehnološkega razvoja in povečanih naporov za zmanjševanje trgovinskih ovir. Liberalizacija se nanaša na osvobajanje trgovinskih, investicijskih in kapitalskih tokov. Mednarodne organizacije z različnimi sredstvi uveljavljajo to idejo in sicer preko svetovanja, tehnične pomoči, gradnje kapacitet, ipd. Nenazadnje so od pripravljenosti držav za odstranjevanje ovir odvisna posojila pri teh mednarodnih organizacijah UNCTAD UNCTAD je bila ustanovljena decembra 1964, kot stalni organ Generalne skupščine Organizacije združenih narodov. Razlog za ustanovitev je bila splošno sprejeta ocena, da je potrebno pomagati slabše razvitim državam v svetu, predvsem preko razvojnih učinkov, ki jih lahko zagotovi hitrejša rast mednarodne trgovine (Kumar, Bovha, Aristovnik 2001, 14). UNCTAD je temeljno središče znotraj združenih narodov za strnjen postopek v trgovini, ki se razvija v medsebojnih odnosih, kot posledica na finančnem, tehnološkem in investicijskem področju. UNCTAD je pristojna oblast za prehajanje drug v drugega, za razpravo in pomisleke v podpori strokovnjakov in zamenjavi izkušenj o ciljih. V prerezu bistva lahko vidimo pogled med vodstvom in strokovnjaki. UNCTAD se je lotil tudi raziskave politike in zbirke podatkov za urejanje svoje samostojne zbirke podatkov za prikazovanje vladanja. Je organizacija, ki je povezana z drugimi organizacijami in nudi tudi tehnično podporo, narejeno po meri za potrebe držav v razvoju. Glavni minister organizacije UNCTAD je g. Rubens Ricupero. Ima izvršujočo funkcijo, da sodeljuje z drugimi organizacijami na različnih področjih, še posebej pa na zasebnih ustanovah in združenjih. Sestava UNCTAD a je primerna za analize v mednarodni trgovini, ki je usmerjena predvsem v investiranje in rast. Statistika je podlaga za obstoj nacionalnih in mednarodnih virov podatkov. Podatki predstavljajo tradicionalno sestavo za razlago določene poti. Uporabniki, ki zahtevajo podrobne informacije se lahko znajdejo na liniji osnovnih podatkov. UNCTAD igra pomembno vlogo tudi v treh združenih konferencah v državah v razvoju (Paris 1981 in 1990; Bruselj, 2001).

14 14 UNCTAD objavlja svoje statistične podatke v različnih svetovnih priročnikih in CD ROM verzijah (About UNCTAD, 2003). Generalna skupščina OZN je leta 1961 sprejela načela, ki so obvezovala članice OZN, naj skušajo preprečiti rastoči ekonomski propad med ekonomsko razvitimi in nerazvitimi deli sveta ter naj skušajo odpravljati lakoto v svetu. Kljub ustanovitvi UNCTAD a je bilo uresničevanje teh načel počasno. Ekonomski položaj se ni bistveno izboljšal. Zato so združeni narodi v naslednjem desetletju ponovno opredelili strategijo ekonomskega razvoja. Predvideno je bilo, da naj bi v desetletnem obdobju stopnja rasti bruto domačega proizvoda v najbolj nerazvitih delih sveta znašala povprečno 6 % letno. Obenem naj bi bila povprečna letna stopnja rasti bruto domačega proizvoda na prebivalca 3,5 %. Poleg tega naj bi bila v najbolj nerazvitih delih sveta dosežena večja socialna enakost, večja stabilnost dohodkov, izboljšali naj bi se pogoji izobraževanja, zdravstvenega varstva, itd. Da bi bilo naštete cilje možno realizirati, je sporazum o Mednarodni razvojni strategiji obvezoval razvite države, da letno v obliki razvojne pomoči najbolj nerazvitim državam prispevajo minimalno 1 % lastnega bruto domačega proizvoda. Vlade razvitih držav naj bi zagotovile 70 % sredstev tovrstne ekonomske pomoči. Le 30 % pomoči naj bi bilo odvisne od zasebnih virov financiranja (ibid, 31). Poleg direktne pomoči naj bi vlade pomagale državam tudi pri širitvi obsega in vrst proizvodnje, hkrati pa naj bi zmanjševale ovire za uvoz. Žal je bilo izvajanje določil iz sporazuma o Mednarodni razvojni strategiji nezadovoljivo. Razvite države so kmalu pozabile na svoje obljube. Odstotek bruto domačega proizvoda državam v razvoju namenjajo le redke skandinavske države. Dejavnost UNCTAD a se je v začetku povezovala s številnimi ekonomskimi problemi, ki so zmanjševali razvojne možnosti držav v razvoju. UNCTAD je sprejel sklepe in aktivnosti, ki naj bi omogočili stabilizacijo cen in izvoznih dohodkov tistih držav, ki so pretežno izvoznice ključnih primarnih proizvodov. Sklep o urejanju cen in na njihovi osnovi izvoznih dohodkov tistih držav, ki izvažajo surovine, je UNCTAD sprejel na svoji konferenci leta Sklep, ki je znan pod nazivom Integrirani program za surovine, je vključeval 18 ključnih primarnih proizvodov. Temeljna dejavnost UNCTAD a je povezana s skrbjo za enakopravno vključevanje članic v tokove mednarodne trgovine. Skladno s tem naj bi dejavnost UNCTAD a prispevala k zmanjševanju ovir za razvoj svetovne trgovine. Zmanjševanje ovir prispeva k hitrejšemu razvoju mednarodne menjave, le ta pa k splošnemu ekonomskemu razvoju v svetu. Glede na ekonomske razlike med skupino razvitih držav in držav v razvoju so naloge UNCTAD a povezane predvsem z ukrepi, ki naj omogočijo državam v razvoju hitrejši ter dohodkovno ugodnejši razvoj njihove zunanje menjave WTO Svetovnotrgovinska organizacija je bila ustanovljena 1. januarja 1995 in je s 144 članicami največja mednarodna gospodarska organizacija. Vanjo so včlanjene skoraj vse gospodarsko pomembne države, zaenkrat še razen Rusije, medtem ko sta LR Kitajska in Tajvan postali članici decembra 2001 (Tratnik 2003, 67).

15 15 S 1. julijem 1995 je postala polnopravna članica tudi Slovenija. WTO je odprta za članstvo državam in samostojnim carinskim območjem, ki sicer sodijo pod suverenost kakšne druge države. Poleg tega je njena posebna članica ES. Gre za globalni trgovinski sporazum in hkrati za širok»paket«novih sporazumov in sprememb na področju svetovne trgovine, ki naj bi poskušali odpraviti dosedanje pomanjkljivosti, ki jim GATT ni bil kos (Gusel in Bobek 1997, 95). Prvotno je bil GATT namenjen regulaciji in odpravi intervencionizma v svetovni trgovini. Z naraščanjem medsebojne odvisnosti narodnih gospodarstev kakor tudi s stranskimi učinki domače intervencije za tuje države je postajala občutljivost domače politike v mednarodnih tokovih vedno bolj pomembna. Mednarodna koordinacija je bila nujna. Proces multilateralnih pogajanj je bil namenjen zadovoljevanju in uskladitvi interesov razvitih držav. Državam v razvoju pa so namenili določene ugodnosti (oprostitev reciproritete), ki so jih le te intenzivno izrabljale. Nereciproriteta je v glavnem pomenila ignoriranje stališč DvR na pogajanjih. Zaradi hitrega napredka novoindustrializiranih držav in naraščajočega svetovnega izvoza je bila razširitev pogajanj za nove člane nujna. Svetovnotrgovinska organizacija je bila ustanovljena kot inštitucija, ki je in bo odgovorna za vprašanja, ki zadevajo svetovno trgovino. Prav tako pa naj bi sodelovala z Mednarodnim monetarnim skladom in Svetovno banko. WTO torej pomeni nadomestilo za GATT-ov neučinkovit sistem pogajalskih krogov. Gre za novo strukturo, kjer pogajanja potekajo na različnih ravneh in stopnjah (ministrske konference so organizirane najmanj enkrat na dve leti). Prav tako je WTO odgovorna za uresničevanje vseh sporazumov, ki so bili doseženi in podpisani ob koncu pogajanj v»urugvajski rundi«. Najnovejši sporazumi obvezujejo vse države članice WTO (v nasprotju s tem pa so kodeksi, sklenjeni v okviru»tokijske runde«, zavezovali samo določene države članice GATT). Zato ustanovitev Svetovne trgovinske organizacije vodi v obdobje multilateralne discipline na področju trgovinske politike; le ta ni več omejena z državnimi mejami, ampak lahko intervenira tudi v posamezna domača gospodarstva držav članic. Značilnosti WTO so torej: Univerzalnost organizacije, ki naj bi zagotavljala večjo pravno varnost v mednarodnih trgovinskih odnosih in uveljavljala utečen in učinkovit mehanizem reševanja mednarodnih trgovinskih sporov. Hkrati naj bi spodbujala rast svetovne trgovine z blagom in storitvami, tako da se vsa vprašanja mednarodne trgovine in posredno gospodarskega razvoja obravnavajo v WTO. Dograjen način reševanja mednarodnih trgovinskih sporov, ki se izčrpa v določenem postopku s točno določenimi roki. Možnost spremembe načina glasovanja; če ni konsenza, lahko WTO sprejema odločitve, ki z večino glasov obvezujejo vse države, kar prej na osnovi GATT 1947 ni bilo možno. Strožji in trdneje postavljeni kriteriji za izpolnjevanje odveznosti držav ob večjih in doslednejših pooblastilih organov WTO. Natančneje določeni in bolj zavezujoči postopki notifikacije držav v zvezi z izvajanjem sporazumov. WTO je edina mednarodna organizacija, ki se ukvarja s pravili globalne trgovine med narodi. Glavni cilj organizacije je zagotavljanje nemotene in kar se da predvidljive, ter svobodne trgovine (The WTO, 2003).

16 16 Rezultat le tega je zaupanje. Potrošniki in proizvajalci vedo, da lahko uživajo varnost oskrbe in večjo izbiro za njihove končne proizvode, komponente, surovine in usluge, ki jih ponujajo. Proizvajalci in uvozniki vedo, da jim bodo tuji trgi ostali odprti. Rezultat tega je tudi bolj uspešen, miroljuben in odgovoren ekonomski svet. Odločitve se praviloma sprejemajo s konsenzom vseh članic in so ratificirane v parlamentu vseh članic. Nesoglasja glede trgovine se rešujejo v procesu sporne poravnave (discipute settlement process), s poudarkom na ustrezno interpretacijo sporazumov in obveznosti, ter kako zagotoviti, da bo trgovinska politika držav usklajena z njimi. Na ta način je zmanjšana možnost, da bi spor prerasel v politični ali vojaški konflikt. Z zniževanjem ovir trgovanja WTO tudi odpravlja druge ovire med ljudmi in narodi. Srce sistema, znan pod imenom multilateralni trgovinski sistem (multilateral trading system), tvorijo sporazumi, ki jih je po pogajanjih podpisala večina svetovnotrgovinskih narodov in so ratificirani v njihovih parlamentih. Ti sporazumi so legalna osnova za mednarodno trgovino. Pravzaprav so to pogodbe, ki zagotavljajo članicam pomembne trgovinske pravice, prav tako obvezujejo vlade, da svojo trgovsko politiko vzdržujejo v dogovorjenih mejah, ki vsem prinašajo ustrezne koristi. O sporazumih so se pogajale in jih podpisale vlade. Njihov namen je pomoč proizvajalcem dobrin in uslug, ter izvoznikom in uvoznikom pri njihovem poslovanju. Cilj je izboljšanje blaginje ljudi držav članic. WTO ima več kot 140 članic, ki so udeležene v okoli 97 % svetovne trgovine. Več kot tri četrtine članic WTO spada med države v razvoju. V preteklih petdesetih letih smo bili priča izjemni rasti svetovne trgovine. Izvoz blaga je rasel po povprečni stopnji 6 % na leto. Celotna trgovina v letu 2000 je bila 22-krat večja od trgovine v letu GATT in WTO sta pripomogla k ustanovitvi močnega trgovinskega sistema, ki prispeva h gospodarski rasti. SLIKA 1: DELEŽ V SVETOVNI TRGOVINI, 2003 (uvoz in izvoz) STORITVE BLAGO NAFTA 27% Ostali svet 22% Ostali svet 24% Azija 23% EU 24% Latinska Amerika 3% Azija 20% države kandidatke 4% NAFTA 27% Latinska Amerika 4% EU 18% države kandidatk e 4% Vir: Facts and Figures, Internet Explorer, [URL:

17 17 3 TRGOVINSKI SPORAZUMI NAJPOMEMBNEJŠIH REGIONALNIH GOSPODARSKIH INTEGRACIJ Temeljni cilj regionalnih ekonomskih integracij je čimbolj svobodna menjava blaga in storitev med državami članicami. Ta cilj se dosega s postopnim zniževanjem carin in drugih omejitev v trgovini med državami članicami. Stopnja integriranosti se praviloma meri na osnovi tega, v kolikšni meri so med članicami odpravljene carinske in druge ovire. Z odpravo carin med državami članicami, je že dosežena osnovna oblika ekonomske integracije, cona proste trgovine. Sporazumi, bilateralni ali multilateralni, ki predvidevajo posamične ugodnosti (npr. znižanje ali celo ukinitev carin za določene vrste blaga, carinske preference) tako še ne pomenijo, da gre med državami podpisnicami za cono proste trgovine. Za prostotrgovinsko cono je torej značilna ukinitev carin med državami članicami, medtem ko ostajajo članice povsem svobodne glede reguliranja menjave s tretjimi državami. Poleg tega prostotrgovinska cona ne bo šla tako daleč, da bo povsem ukinila meje med državami članicami. Mejne kontrole ostajajo in imajo med drugim smisel v tem, da se kontrolira izvor blaga. Vendar namen prostotrgovinske cone ni ta, da se sprosti promet blaga, ki izvira iz tretjih držav, temveč le promet blaga, ki je proizveden v državah članicah. Carinske ugodnosti znotraj prostotrgovinske cone naj bi namreč veljale samo za blago, ki dejansko izvira iz držav članice. Tako se glede vprašanja, ali je blago»izdelano«v neki državi članici prostocarinske cone, določajo različni kriteriji kot so (Tratnik 2002, 92): da je blago v državi članici podvrženo bistvenemu delu izdelave/predelave, da je bilo blago v državi članici dokončno izdelano, da je vrednost domačih sestavnih delov višja kot vrednost tistih, ki so uvoženi iz tretje države. Bolj razvita oblika integracije kot je prostotrgovinska cona, je carinska unija. Ta, drugače kot prostotrgovinska cona, predpostavlja enotne carine za uvoz iz držav nečlanic, t.i. skupno carinsko tarifo. Tako je odstranjena ena od poglavitnih ovir, ki je značilna za funkcioniranje prostotrgovinskih con. Izkušnje s prostotrgovinskimi conami tako vodijo do zaključka, da je takšna oblika integracije dolgoročno gledano lahko uspešna le, če ima pogoje, da se razvije naprej v carinsko unijo. V sistemu WTO/GATT imajo prostotrgovinske cone in carinske unije poseben položaj in sicer zato, ker se smatra, da dajejo zelo pozitivne impulze za celokupno svetovno gospodarstvo. Tako so te oblike povezovanja izvzete iz sistema priznavanja največjih ugodnosti. Ko je neka integracija že dosegla stopnjo carinske unije s prostim pretokom blaga in storitev, je naslednja faza kreiranje skupne zunanjetrgovinske politike glede tretjih držav in pa pogojev, za prost pretok delovne sile in kapitala. Ko je ta cilj dosežen, je mogoče govoriti o ekonomski skupnosti, oziroma skupnem trgu. Naslednja faza integracije je ekonomska in monetarna unija, ki predvideva enotno politiko tudi na notranje-gospodarskem, socialnem in monetarnem področju.

18 18 Ekonomske integracije vplivajo na izboljšanje odnosov menjave med državami članicami glede na preostali svet, na izboljšanje ekonomičnosti poslovanja zaradi večje konkurence med proizvajalci in omogočajo lažje uresničevanje in uveljavljanje skupnih političnih in ideoloških ciljev (Kumar 1999, 19). Integracije so lahko omejene samo na ekonomske oblike sodelovanja (sporazum o področju proste trgovine in carinska unija), lahko pa vsebujejo tudi elemente političnega povezovanja ter vidike vojaškovarnostnih ukrepov (ekonomska unija in ekonomskopolitična unija). Primer ekonomskopolitične unije je Evropska unija, saj je že nekdanji predsednik Evropske komisije ( ) Walter Hallstein dejal:»we re not in business at all; we re in politics«! (Mi nismo več v poslu, mi smo v politiki). Trgovinski sporazumi oziroma sporazumi o blagovni menjavi so postali z uvedbo deviznih in kvantitativnih omejitev, s katerimi sta bila odpravljena enotno svetovno tržišče in multilateralno načelo mednarodne trgovine, najvažnejša oblika meddržavnih pogodb namesto dolgoročnih pogodb o trgovini in plovbi. Večstransko urejanje gospodarskih stikov je logična posledica potrebe, da stopajo države v posebne stike ne le v dvojicah, ampak tudi v kombinaciji večstranskih povezav med državami. Da bi večstranska povezovanja postala ekonomsko zares pomembna, je za obstoj poleg enotnosti v regionalni in zemljepisni pripadnosti potrebna še sorodnost v političnih nazorih takšne regije. Integracije so rezultat zgolj političnih vplivov, čeprav brez njih ne more priti do gospodarskih integracij. Prav tako ne more biti trajna samo politično sprožena akcija za ekonomsko regionalno povezavo, ki že vnaprej nima izpolnjenih nekaterih temeljnih ekonomskih pogojev. Za integriranje nista zadostni niti ekonomska moč niti samo dopolnjevanje gospodarstev, ki se hočejo integrirati, niti istovetnost interesov po približnih strukturah enakovrstnih gospodarstev. O tem priča gospodarska zgodovina zadnjih 100 let, v katerih se je število samostojnih držav in torej tudi gospodarstev, ki so postala samostojna več kot podvojilo. Za najmodernejša regionalna integriranja lahko domnevamo, da skrivajo v sebi silo, ki je močnejša, kakor so ekonomski interesi, saj so ti doslej skoraj kot 100-letna tendenca silili k razdružitvi. Čeprav so mnenja o osnovnih značilnostih procesa integriranja na mednarodni ravni različna, je umestno vprašanje o pomenu oziroma posledicah takega povezovanja za države, ki v njem sodeljujejo, in vprašanje posledic za tiste, ki v to niso zajete. Vendar je treba posebej obravnavati ekonomske in politične integracije, čeprav to pri EU in Efti, ki zajemata razvite države, ni več mogoče. Težnje za ekonomsko integracijo v deželah v razvoju imajo drugačne značilnosti. Pri njih se integracija kaže kot ukrep, ki je predvsem usmerjen tudi proti ekspanziji razvitih gospodarstev. Dejstvo, da so se težnje po ekonomski integraciji pojavljale v tržnih in v centralno-planskih gospodarstvih, v nerazvitih in razvitih državah, je dovolj, da zaznamo ta pojav tudi v sodobnih razmerah. Dejavniki, ki so skozi desetletja povzročali ekonomsko povezovanje, so različni: svoboden promet proizvajalnih sredstev, kapitala in delovne sile, povečanje delovne intenzivnosti, ki je privedla do tega, da razvita tržna gospodarstva trčijo ob problem realizacije na trgu; in nenazadnje so važen faktor tudi mednarodni politični odnosi. Tako so bili marsikdaj temeljna vzpodbuda za združevanje politični in vojno-strateški cilji, ki so jih šele kasneje dopolnili z ekonomsko vsebino. Evropska gospodarska skupnost je na primer nastala kot naslednica Evropske skupnosti za premog in jeklo, ki je bila prva mednacionalna integracija zahodne Evrope.

19 19 Med večstranske sporazume štejemo tudi tiste, ki zajemajo samo del gospodarske aktivnosti posamezne države, zlasti mednarodno trgovino, s katero so se že zdavnaj povezovala različna gospodarstva. Zaradi tega je prišlo prav pri njej do medsebojnega sporazumevanja med državami. To med drugim dokazuje Zollverein iz leta 1828, predvsem pa številni novejši sporazumi. Njihov namen je bila likvidacija trgovine članic; zaradi tega jih prav gotovo lahko štejemo med tiste dejavnike, ki pospešujejo mednarodno trgovino in s tem zunanjo trgovino (Gusel in Bobek 1997, 74) NAFTA Severnoameriški sporazum o svobodni trgovini sklenjen med ZDA, Kanado in Mehiko je nastal leta 1992, v veljavo pa je stopil 1. januarja Vzroke, zakaj je do tega sporazuma prišlo, pa lahko iščemo tako v političnih kot tudi gospodarskih dogajanjih v svetu po drugi svetovni vojni. Po drugi svetovni vojni je prišlo do velikih in hitrih sprememb na področju liberalizacije svetovne trgovine. Pri tem je imel velik vpliv sprejem Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) leta Pri oblikovanju teksta tega sporazuma so imele ZDA odločilen vpliv, saj so si prizadevale predvsem za globalizacijo medsebojnega trgovanja na podlagi nediskriminacije in so v nasprotju velike večine drugih držav nasprotovale regionalnemu povezovanju držav v integracije. Gospodarska situacija v 80-ih letih, ko je v okviru regionalnih prostotrgovinskih sporazumih potekalo skoraj 50 % vse mednarodne trgovine, pa je privedla do tega, da so ZDA spremenile nacionalno politiko glede oblikovanja regionalnih integracij. ZDA so veliko in močno gospodarstvo, tako po razvitosti kot po velikosti trga. Po drugi strani pa sta Kanada in Mehika, gledano s svetovne perspektive, relativno majhni ekonomiji. Njuna skupna gospodarska značilnost pa je ta, da sta se obe izvozno usmerili predvsem na trg ZDA. Trend v kanadskem izvozu kaže, da je v letih od 1950 do 1994 narasel delež izvoza na trge ZDA ter se manjšal delež izvoza v Evropo v celotnem kanadskem izvozu. Posledično sledi, da je postajalo kanadsko gospodarstvo čedalje bolj odvisno od ameriškega trga. Tudi delež mehiškega uvoza je od leta 1988 do leta 1994 narasel za približno 20 odstotnih točk. Spričo dejstva, da se povečujeta tako kanadski kot mehiški izvoz v ZDA, bi morale ZDA zaščititi svoje gospodarstvo z določenimi ukrepi. Namesto tega so se odločile za začetek regionalnega povezovanja na območju Severne Amerike (Boyd 1998, 245). Prvi korak k regionalni ekonomski integraciji v Severni Ameriki je bil sporazum Auto Pact (The US-Canadian Agreement Concerning Automotive Products) iz leta 1965 med ZDA in Kanado, po katerem je trgovina z motornimi vozili in njihovimi deli prosta carin. Kasneje mu je sledil razvoj dvostranske trgovine, znan kot maquiladora, med ZDA in Mehiko, pri katerem gre za posle na ameriško-mehiški meji z uvozom delov in ZDA in ponovnim izvozom v ZDA. Carine so se obračunavale na dodano vrednost, ne pa na celotno vrednost blaga. Leta 1989 je s sporazumom CUSFTA nastala prostotrgovinska cona med ZDA in Kanado s ciljem, da odpravi uvozne carine in kvote v obdobju desetih let, zniža omejitve v trgovini z blagom in storitvami ter prepove izvozne subvencije v kmetijskem sektorju.