1

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO VPLIV LIBERALIZACIJE MEDNARODNE TRGOVINE NA TEKSTILNO IN OBLAČILNO INDUSTRIJO V EVROPSKI UNIJI Ljubljana, september 2016 NATAŠA JUKAN ŠAVLI

2 IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Nataša Jukan Šavli, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtorica predloženega dela z naslovom Vpliv liberalizacije mednarodne trgovine na tekstilno in oblačilno industrijo v Evropski uniji, pripravljenega v sodelovanju s svetovalko prof. dr. Katja Zajc Kejžar IZJAVLJAM 1. da sem predloženo delo pripravila samostojno; 2. da je tiskana oblika predloženega dela istovetna njegovi elektronski obliki; 3. da je besedilo predloženega dela jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam oziroma navajam v besedilu, citirana oziroma povzeta v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani; 4. da se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih kaznivo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije; 5. da se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom; 6. da sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v predloženem delu in jih v njem jasno označila; 7. da sem pri pripravi predloženega dela ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobila soglasje etične komisije; 8. da soglašam, da se elektronska oblika predloženega dela uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom članice; 9. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve predloženega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja predloženega dela na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija Univerze v Ljubljani; 10. da hkrati z objavo predloženega dela dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v njem in v tej izjavi. V Ljubljani, dne Podpis študentke:

3 KAZALO UVOD POSEBNOSTI IZBRANEGA TRGA Značilnosti tekstilne in oblačilne industrije Proizvodna veriga v industriji tekstila in oblačil Klasifikacija tekstila in oblačil PROCES LIBERALIZACIJE MEDNARODNE TRGOVINE Svobodna trgovina Od prve ideje do Splošnega sporazuma o carinah in trgovini Svetovna trgovinska organizacija Vstop Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo Liberalizacija trgovine s tekstilom in oblačili Prvi zaščitni ukrepi Sporazum o mednarodni trgovini s tekstilom Sporazum o tekstilu in oblačilih Uveljavitev ATC v praksi Strategije podjetij v tekstilni in oblačilni industriji ANALIZA GIBANJA ZAPOSLENOSTI IN TRGOVINE V SVETOVNI TEKSTILNI IN OBLAČILNI INDUSTRIJI Rast trgovine s tekstilom in oblačili in pomembnost te trgovine v svetu Rast trgovine s tekstilom in oblačili v svetu od leta Pomembnost tekstilne in oblačilne industrije v svetu in po regijah Najpomembnejše svetovne izvoznice in uvoznice tekstila in oblačil Najpomembnejše svetovne izvoznice tekstila in oblačil Najpomembnejše svetovne uvoznice tekstila in oblačil Spremembe v svetovni trgovini s tekstilom in oblačili po segmentu uporabe Trgovina s tekstilom Trgovina z oblačili Zaposlenost v tekstilni in oblačilni industriji v svetu ANALIZA TRGOVINSKIH TOKOV S TEKSTILOM IN OBLAČILI V EU Odzivi EU ob zaključku ATC leta Usmeritve EU glede tekstilne in oblačilne industrije Evropska oblačilna in tekstilna konfederacija Evropska tehnološka platforma za prihodnost tekstila in oblačil Pogajanja znotraj trgovinskega sporazuma TTIP Rast trgovine s tekstilom in oblačili EU po segmentih uporabe Izvoz vlaken, tekstila in oblačil i

4 4.3.2 Uvoz vlaken, tekstila in oblačil Glavni trgovinski partnerji EU v trgovini s tekstilom in oblačili Najpomembnejše dražave izvoza tekstila in oblačil EU Najpomembnejše dražave uvoza tekstila in oblačil EU Trgovina s tekstilom in oblačili po državah članicah EU Izvoz tekstila in oblačil držav članic EU Uvoz tekstila in oblačil držav članic EU ANALIZA VPLIVA LIBERALIZACIJE MEDNARODNE TRGOVINE NA ZAPOSLENOST V TEKSTILNI IN OBLAČILNI INDUSTRIJI V EU Gibanje zaposlenosti v tekstilni in oblačilni industriji v EU Empirična analiza vpliva liberalizacije mednarodne trgovine s tekstilom in oblačili na zaposlenost v tekstilni in oblačilni industriji EU Specifikacija empiričnega modela Podatki in metodologija Obdelava podatkov in interpretacija rezultatov SKLEP LITERATURA IN VIRI KAZALO TABEL Tabela 1: Trgovinski krogi pogajanj GATT... 8 Tabela 2: Sporazumi WTO... 9 Tabela 3: Integracija tekstila in oblačil v pravila GATT 1994 (v %) Tabela 4: Rezultat integracije tekstila in oblačil po prvih dveh fazah ATC kot delež od celotnega uvoza navedenih izdelkov leta 1990 (v %) Tabela 5: Liberalizacija omejitev na uvoz tekstila in oblačil po prvih treh fazah ATC Tabela 6: Delež izvoza tekstila in oblačil celotnega svetovnega izvoza blaga po vrednosti (v %) Tabela 7: Delež izvoza tekstila in oblačil po regijah glede na celoten izvoz blaga teh regij po vrednosti (v %) Tabela 8: Delež izvoza tekstila, oblačil in obutve celotnega izvoza blaga teh držav (v %) Tabela 9: Prvih deset držav izvoznic tekstila in oblačil glede na delež v svetovnem izvozu po vrednosti izvoza (v %) Tabela 10: Najpomembnejše izvoznice tekstila glede na delež izvoza v svetovnem izvozu tekstila po vrednosti (v %) Tabela 11: Najpomembnejše uvoznice tekstila glede na delež uvoza v svetovnem uvozu tekstila po vrednosti (v %) Tabela 12: Najpomembnejše izvoznice oblačil glede na delež izvoza v svetovnem izvozu oblačil po vrednosti (v %) ii

5 Tabela 13: Najpomembnejše uvoznice oblačil glede na delež uvoza v svetovnem uvozu oblačil po vrednosti (v %) Tabela 14: Kategorije proizvodov, pri katerih je bil uveden nadzor Tabela 15: Uvozni podatki za 10 kategorij proizvodov, ki jih je pokrival sporazum (v %) 47 Tabela 16: Dogovorjene letne rasti uvoza za 10 kategorij proizvodov, ki jih je pokrival sporazum Tabela 17: Uvoz tekstila in oblačil iz Kitajske v države EU27 (v mia EUR) in letne rasti uvoza (v %) Tabela 18: Delež izvoza tekstila in oblačil držav EU glede na najpomembnejše države izvoza brez upoštevanja držav EU27 (v %) Tabela 19: Delež uvoza tekstila in oblačil držav glede na najpomembnejše države uvoza brez upoštevanja držav EU27(v %) Tabela 20: Delež uvoza tekstila držav EU15 za najpomembneje uvoznice,brez upoštevanja držav EU27 (v %) Tabela 21: Delež uvoza oblačil držav EU15 za najpomembnejše uvoznice brez upoštevanja držav EU27 (v %) Tabela 22: Število zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji EU (v 1000) Tabela 23: Število zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji v državah EU27 (v 1000). 67 Tabela 24: Rezultati panelne regresije s fiksnimi učinki za tekstilno industrijo Tabela 25: Rezultati panelne regresije s fiksnimi učinki za oblačilno industrijo KAZALO SLIK Slika 1: Proizvodna veriga v industriji tekstila in oblačil... 5 Slika 2: Rast svetovne trgovine s tekstilom in oblačili od leta 1980 do leta 2014 (v mia USD) Slika 3: Delež razvitih držav celotnega svetovnega izvoza tekstila in oblačil po vrednosti, Slika 4: Gibanje izvoza tekstila in oblačil po vrednosti od začetka uveljavljanja ATC za deset najpomembnejših izvoznic leta 2008 (v mia USD) Slika 5: Najpomembnejše izvoznice tekstila in oblačil glede na delež svetovnega izvoza tekstila in oblačil po vrednosti leta 1995 in 2005 (v %) Slika 6: Najpomembnejše izvoznice tekstila in oblačil glede na delež svetovnega izvoza tekstila in oblačil po vrednosti leta 2014 (v %) Slika 7: Gibanje uvoza tekstila in oblačil po vrednosti od začetka uveljavljanja ATC za deset najpomembnejših izvoznic leta 2008 (v mia USD) Slika 8: Najpomembnejše uvoznice tekstila in oblačil glede na delež v svetovnem uvozu tekstila in oblačil po vrednosti leta 1995 in 2005 (v %) Slika 9: Najpomembnejše uvoznice tekstila in oblačil glede na delež v svetovnem uvozu tekstila in oblačil po vrednosti leta 2014 (v %) iii

6 Slika 10: Gibanje števila zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji na Kitajskem in Indiji od leta 1995 do leta 2009 (v mio zaposlenih) Slika 11: Gibanje števila zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji po pomembnejših državah od leta 1995 do leta 2009 (v mio zaposlenih) Slika 12: Izvoz vlaken, tekstila in oblačil EU (v mia EUR) Slika 13: Izvoz vlaken, tekstila in oblačil držav EU27 (v mia EUR) Slika 14: Uvoz vlaken, tekstila in oblačil EU (v mia EUR) Slika 15: Uvoz vlaken, tekstila in oblačil držav EU27 (v mia EUR) Slika 16: Gibanje izvoza tekstila in oblačil držav EU27 za najpomembnejše države izvoza (v mia EUR) Slika 17: Gibanje uvoza tekstila in oblačil držav EU27 za najpomembnejše države uvoza (v mia EUR) Slika 18: Delež izvoza tekstila in oblačil glede na skupni izvoz tekstila in oblačil držav EU15 za leto 1995, EU25 za leto 2005 ter držav EU27 za leto 2014 (v %) Slika 19: Delež uvoza tekstila in oblačil glede na skupni uvoz tekstila in oblačil držav EU15 za leto 1995, EU25 za leto 2005 ter držav EU27 za leto 2014 (v %) iv

7 UVOD Hoekman in Kostecki (1996, str. 22) navajata, da prinaša liberalizacija mednarodne trgovine pozitivne učinke. Proizvodne dejavnike prenese v proizvodnjo dobrin, v katerih ima država primerjalne prednosti. Poleg tega povečuje potrošne možnosti države, saj se zaradi učinkovitejše proizvodnje poveča dohodek in s tem možnost nakupa blaga in storitev drugih držav. 1. januarja 1948 je stopil v veljavo Splošni sporazum o carinah in trgovini (angl. General system on Tariffs and Trade). Do leta 1994 so pogodbenice s pogajanji, znanimi kot»trgovinski krogi«, uspešno zmanjševale obstoječe carinske ovire in s tem pospešile gospodarsko rast. Največji napredek je bil dosežen v zadnjem, Urugvajskem krogu pogajanj, ki se je končal 15. aprila 1994 v Marakešu z ustanovitvijo Svetovne trgovinske organizacije (angl. World Trade Organization, v nadaljevanju WTO). 11. decembra 2001 je tudi Kitajska postala polnopravna članica WTO. Za vstop v WTO se je morala obvezati k liberalizaciji in ureditvi okolja za trgovino in tuje naložbe, ki bo predvidljivejše in v skladu s pravili WTO (World Trade Organization, 2010). V Združenju za tekstilno, oblačilno in usnjarsko predelovalno industrijo (2004, str. 7) ugotavljajo, da zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva in vedno večje kupne moči tako v razvitih državah kot tudi v državah v razvoju narašča tudi potrošnja tekstilij. Poleg tega se pojavljajo nove potrebe in možnosti uporabe. Tekstilni proizvodi so vedno igrali pomembno vlogo v človekovem življenju. Poleg običajnih uporab pa danes postajajo vedno pomembnejši tudi na drugih področjih, kot so avtomobilska in strojna industrija, ladjedelništvo, letalstvo, elektronika, gradbeništvo, kmetijstvo, ter na področju elektrotehničnih in medicinskih pripomočkov. Pred letom 1974, ko je začel veljati Sporazum o mednarodni trgovini s tekstilom (angl. Multi Fibre Agreement, v nadaljevanju MFA), je bila trgovina s tekstilom in oblačili predmet bilateralnih sporazumov (Nordas, 2004, str. 13). 1. januarja 1995 je stopil v veljavo Sporazum o tekstilu in oblačilih (angl. Agreement on Textiles and Clothing, v nadaljevanju ATC), katerega osnovni cilj je bil zagotoviti ukinitev omejitev, ki so jih imele razvite države na uvoz tekstila in oblačil iz držav v razvoju. Sporazum je bil prehodne narave, saj naj bi se izvedel v desetih letih v štirih fazah (Juris International, b.l., str. 164). S 1. januarjem 2005, ko so se ukinile vse količinske omejitve oziroma kvote na uvoz tekstila in oblačil, je bilo konec zaščite, ki so je bili deležni evropski proizvajalci tekstila in oblačil. Najhujši udarec je bil zadan oblačilni industriji, neposrednega vpliva na tekstilno industrijo je bilo manj. Tekstilnim podjetjem je bila škoda povzročena posredneje preko evropskih odjemalcev iz oblačilne industrije, saj je proizvodna veriga v industriji tekstila in oblačil zelo pomembna. Uvoz tekstila in oblačil v Evropsko unijo (angl. European Union, v nadaljevanju EU) je za nekatere kategorije izdelkov drastično porasel, čemur je sledilo 1

8 tudi drastično znižanje cen teh izdelkov na trgu EU. To je povzročilo nepopravljivo škodo domačim proizvajalcem in izključilo kakršnokoli možnost, da se prilagodijo novi konkurenci in novim razmeram na trgu (Fishman, 2005, str. 112). EU je zato izkoristila možnost ukrepati z začasno zaščito domačih proizvajalcev, ki jo je imela v skladu s pravili WTO in zavezo, ki jo je ob vstopu v WTO za tekstil in oblačila podpisala Kitajska za obdobje do konca leta Ta zaščita dovoljuje članicam WTO omejitev uvoza tekstila in oblačil iz Kitajske, če to predstavlja grožnjo domačim proizvajalcem (Emerging Textiles, 2005). Z zaščito so v prehodnem obdobju evropski proizvajalci pridobili dodaten čas za prilagoditev novi konkurenci (European Commission, 2007). Namen magistrskega dela je potrditi, da ima liberalizacija mednarodne trgovine s tekstilom in oblačili pomemben vpliv na razvoj tekstilne in oblačilne industrije v EU. Evropski proizvajalci tekstila in oblačil vedno težje konkurirajo nizkim cenam uvoza, kar povzroča zmanjšanje proizvodnje tekstila in oblačil v EU (Kunaver & Manohin, 2003, str. 9). Pomembnost te industrije za zaposlenost pa je zagotovo eden od razlogov, da sta bili tekstilna in oblačilna industrija v preteklosti zaščiteni (Fishman, 2005, str. 91). Cilj tega dela je na podlagi podatkov iz statističnih baz o vrednosti izvoza in uvoza preučiti trgovinske tokove s tekstilom in oblačili ter na podlagi podatkov o številu zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji EU preučiti vpliv liberalizacije mednarodne trgovine s tekstilom in oblačili na zaposlenost v tekstilni in oblačilni industriji EU. Potrditi želim hipotezo, da imata liberalizacija mednarodne trgovine s tekstilom in oblačili ter s tem povezano povečevanje uvoza teh izdelkov v EU iz držav, ki so bile po analizi Ernst, Ferrer in Zult (2005, str. 9) ene izmed najbolj omejevanih, pomemben vpliv na zmanjševanje zaposlenosti v tekstilni in oblačilni industriji v EU. Hipotezo bom preverjala z uporabo regresijske analize panelnih podatkov za države članice EU v obdobju od 1995 do 2015 na podlagi podatkov o številu zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji in podatkov o uvozu tekstila in oblačil v EU iz najbolj omejevanih džav. Pri izvozu oblačil je bila najbolj omejevana Kitajska. Tudi ostale države, ki ji sledijo, prihajajo iz Azije: Koreja, Bangladeš, Vietnam, Indonezija, Indija, Pakistan in Filipini. Kitajska je bila najbolj omejevana s kvotami tudi pri izvozu svojih tekstilnih izdelkov, sledijo ji Pakistan, Indija, Tajska, Koreja, Vietnam, Bangladeš ter dve evropski državi Turčijo in Belorusijo. V magistrskem delu bom najprej na kratko predstavila posebnosti tekstilne in oblačilne industrije, ki vplivajo na mednarodno trgovino s temi izdelki. V naslednjem poglavju bom obravnavala liberalizacijo mednarodne trgovine s poudarkom na vstopu Kitajske v WTO in zgodovino liberalizacije mednarodne trgovine s tekstilom in oblačili. V tretjem poglavju se 2

9 bom osredotočila na trende v svetovni tekstilni in oblačilni industriji in analizirala spremembe, do katerih je prišlo z liberalizacijo mednarodne trgovine s tekstilom in oblačili na svetovnem trgu tekstila in oblačil. V četrtem poglavju bom predstavila odzive EU ob ukinitvi kvot na tekstil in oblačila in analizirala posledice, do katerih je z odpravo teh omejitev prišlo pri uvozu in izvozu. V zadnjem poglavju se bom osredotočila na zaposlenost, analizirala spremembe v številu zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji EU ter preverila, kakšen vpliv na zmanjševanje zaposlenosti v tekstilni in oblačilni industriji EU je imela liberalizacija mednarodne trgovine. Pri magistrski nalogi bom uporabila znanje, pridobljeno na dodiplomskem in podiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ter izkušnje, pridobljene z delom v tekstilnem podjetju. V prvem delu naloge bom na osnovi študije domače in tuje literature ter člankov in prispevkov iz strokovnih revij in z interneta z uporabo deskriptivne metode pojasnila temeljne pojme magistrskega dela. Drugi del naloge temelji na empirični analizi mednarodne trgovine s tekstilom in oblačili in analizi zaposlenosti v tekstilni in oblačilni industriji s poudarkom na EU. Za statistično obdelavo podatkov bom uporabila statistični program Stata, s katerim bom preverila hipotezo z metodo panelne regresije. 1 POSEBNOSTI IZBRANEGA TRGA 1.1 Značilnosti tekstilne in oblačilne industrije Tekstilna in oblačilna industrija sta dva velika, raznolika sektorja, razdeljena na veliko delov, ki ponujajo državam z različnimi viri različne možnosti. V domeni kmetijsko usmerjenih držav je proizvodnja naravnih vlaken. Proizvodnja sintetičnih vlaken je bolj povezana z inovacijami in novimi tehnologijami. Iz naravnih ali sintetičnih vlaken se sprede preja, iz katere s pletenjem ali tkanjem pridobimo pletenino oziroma tkanino. Blago se nato obdela: pobarva, potiska, zmehča itd. (Kowalski & Molnar, 2009, str. 8). Osnovna proizvodna tehnologija in zaporedje operacij se v oblačilni industriji v zadnjem stoletju nista bistveno spremenila, skrajšal se je le čas posameznih delovnih operacij. Poleg tega so inovacije povečale učinkovitost v vseh fazah proizvodnje. Značilna je tudi specializacija delavcev za določeno ali nekaj ponavljajočih se opravil (Nordas, 2004, str. 5). V oblačilni industriji je bistvenega pomena segment proizvodov, s katerimi se podjetje ukvarja. En segment predstavlja masovna proizvodnja nizkokakovostnih, standardnih proizvodov, kot so majice, uniforme, spodnje perilo itd. Proizvodnja poteka večinoma v državah v razvoju. Ta industrija je delovno intenzivna in ponuja delo predvsem nizkoizobraženim delavcem z nizkimi plačami s poudarkom na ženski populaciji. Gre za sektor, pri katerem se lahko moderna tehnologija z nizkimi naložbenimi stroški uvede v 3

10 revnih državah. Zaradi teh značilnosti se lahko hitro prilagaja spreminjajočim se razmeram na trgu (Nordas, 2004, str. 5). Poleg tega ima oblačilna industrija tudi segment proizvodov visoke mode, z visoko dodano vrednostjo, visoke kakovosti, moderno tehnologijo, relativno dobro plačane delavce in oblikovalce, ter veliko prilagodljivost, kjer so oblikovanje, raziskave in razvoj pomembni konkurenčni faktorji. Proizvodnja poteka predvsem v razvitih državah in le določenih geografskih regijah ali grozdih. Primer je pokrajina Emilija Romanja v tako imenovani»tretji Italiji«, ki je eden pomembnejših in uspešnejših tekstilnih in oblačilnih grozdov v svetu (Nordas, 2004, str. 5). Tekstilna industrija je v primerjavi z oblačilno kapitalno intenzivnejša in je močno avtomatizirana, še posebej v razvitih državah. Sestavljena je iz predenja, tkanja oziroma pletenja in končne obdelave. Večkrat so vse tri faze združene v istem podjetju. Dobavni roki so v tekstilnem sektorju daljši, zaradi kapitalske intenzivnosti tudi niso možna zelo majhna naročila. Zaradi tega je tekstilna industrija manj prilagodljiva za spremembe na trgu (Nordas, 2004, str. 7). Pretežni del surovin za proizvodnjo v oblačilni industriji proizvaja tekstilna industrija, zaradi tega obstaja pomembna povezava med njima. Obe industriji sta povezani tudi preko distribucije in prodajnih aktivnosti. Trgovci v oblačilni industriji imajo vedno večji vpliv tudi na dobavno verigo v tekstilnem sektorju (Nordas, 2004, str. 1). Kot rezultat povečane konkurence se tekstilna in oblačilna industrija vse bolj delita na izdelke z višjo in nižjo dodano vrednostjo. Izdelke z višjo dodano vrednostjo ponujajo podjetja, ki uporabljajo zahtevnejšo tehnologijo in višje kvalificirano delovno silo, nasprotno nizkocenovne izdelke z nižjo dodano vrednostjo ponujajo podjetja, ki se osredotočajo predvsem na ceno in pogosto nudijo slabe delovne razmere (International Labour Organization, 2014, str. 2). 1.2 Proizvodna veriga v industriji tekstila in oblačil Za industrijo tekstila in oblačil je zelo značilna močna soodvisnost členov v proizvodni verigi, od proizvodnje vlaken do končnih izdelkov za prodajo. Zato je za pravilno razumevanje, interpretiranje trendov in značilnosti posameznega člena treba dobro preučiti in spoznati tudi vse ostale člene v verigi, njihove zakonitosti, konkurenčne dejavnike oz. njihove vplive na celotno proizvodno verigo. Veliko pa je primerov, ko podjetje opravlja tudi več proizvodnih procesov (Bolčič & Ratajec, 2002, str.18). 4

11 Slika 1: Proizvodna veriga v industriji tekstila in oblačil Vir: T. Bolčič in P. Ratajec, Analiza trga prej, 2002, str Klasifikacija tekstila in oblačil Razlike med opredelitvami tekstilnih in oblačilnih izdelkov v okviru različnih klasifikacijskih sistemov (Ahmad & Diaz, 2008, str. 14): - Standardna mednarodna trgovinska klasifikacija (angl. Standard International Trade Classification, v nadaljevanju SITC) Klasifikacija je bila razvita v okviru statističnega urada Združenih narodov. Po tej klasifikaciji se tekstil in oblačila uvrščajo v glavnem v dva oddelka: oddelek 65 za tekstil, v katerega spadajo preja, blago in ostali tekstilni izdelki, ter oddelek 84 za oblačila in oblačilne dodatke. Po tej klasifikaciji se v oddelek 84 vključujejo tudi oblačila in oblačilni dodatki iz usnja, umetnega usnja, krzna, plastike in vulkanizirane gume, v oddelek 65 pa preja in tkanine iz steklenih vlaken, ki se za namene trgovinske politike običajno ne obravnavajo kot tekstilni izdelki in oblačila. Tekstilna vlakna so po tej klasifikaciji vključena v oddelek 26 in jih obravnavajo kot primarne proizvode. 5

12 Eurostat uporablja za svoje statistične analize to klasifikacijo, prav tako WTO, ki pa zajema le oddelka 65 in Harmonizirani sistem (angl. Harmonized System, v nadaljevanju HS) Je klasifikacija uvrščanja proizvodov Svetovne carinske organizacije (angl. World Customs Organization, v nadaljevanju WCO). Po njej se tekstil in oblačila uvrščajo v sektor XI, ki pa ne vsebuje oblačil iz usnja ter preje in tkanin iz steklenih vlaken. Poleg tega uvršča izdelke iz poglavja 63, kot so odeje, posteljnina, kuhinjski tekstil, vreče ipd., med oblačila, medtem ko se ti izdelki na splošno uvrščajo med tekstil. Po drugi strani pa ta sektor vsebuje nekatere surovine: surov bombaž, svilo, volno in druge živalske dlake, rastlinska vlakna juto, lan, ramijo itd. Podatki, ki jih o tekstilu in oblačilih objavlja Evropska komisija (angl. European Commission, v nadaljevanu EC), temeljijo na celotnem sektorju XI. - Standardna klasifikacija dejavnosti (angl. International Standard Industrial Classification, nadaljevanju ISIC) V okviru Organizacije združenih narodov za industrijski razvoj (angl. United Nations Industrial Development Organization, v nadaljevanju UNIDO) pa je bil razvit sistem mednarodne standardne klasifikacije industrijskih dejavnosti, po katerem so tekstil in oblačila uvrščeni v sektorja 17 in 18. Zanimivost tega sistema je, da uvršča majice, jope, puloverje, brezrokavnike, telovnike in podobne proizvode ter razne nogavice med tekstil in ne oblačila. Veliko ekonomistov uporablja kot podlago za svoje simulacije bazo podatkov Global Trade Analysis Project, ki sloni na tej klasifikaciji. Evropska aplikacija klasifikacije ISIC je Statistična klasifikacija gospodarskih dejavnosti v EU (franc. Nomenclature des Activités Économiques dans la Communauté Européenne, v nadaljevanju NACE ). V nadaljevanju so v magistrskem delu podatki pridobljeni iz različnih statističnih baz, ki uporabljajo različne statistične klasifikacije. Statistični podatki glede svetovne trgovine s tekstilom in oblačili so pridobljeni na podlagi statistične baze WTO in temeljijo na klasifikaciji SITC, in sicer zajemajo oddelek 65 Preja, blago, tekstilni izdelkil in oddelek 84 Oblačila in oblačilni dodatki. Prav tako podatki o trgovini s tekstilom in oblačili EU, pridobljeni iz statistične baze Eurostat, temeljijo na klasifikaciji SITC, vendar zajemajo poleg oddelkov 65 in 84 tudi oddelek 26 Tekstilna vlakna in njihovi odpadki. Podatki o gibanju zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji v svetu, pridobljeni iz statistične baze podatkov Svetovne baze vhodnih in izhodhnih podatkov (angl. World Input Output Database v nadaljevanju WIOD), temeljijo na klasifikaciji ISIC in zajemajo sektorja 17 Proizvodnja tekstila in 18 Proizvodnja oblačil in krzna, podatki o gibanju zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji v EU, pridobljeni iz statistične baze Eurostat, pa temeljijo na klasifikaciji dejavnosti NACE in vključujejo oddelka C13 Proizvodnja tekstila in C14 Proizvodnja oblačil. 6

13 2 PROCES LIBERALIZACIJE MEDNARODNE TRGOVINE 2.1 Svobodna trgovina Od prve ideje do Splošnega sporazuma o carinah in trgovini Zaščita domače proizvodnje pred tujo konkurenco naj bi omogočala ohranjanje domače proizvodnje, delovnih mest in hitrejši gospodarski razvoj države. Te argumente navajajo tisti, ki menijo, da lahko z omejitvijo uvoza odpravimo zunanje ekonomsko neravnotežje. Vendar je možen tudi obraten sklep, da neravnotežje odpravimo z večjim izvozom, vendar je ta pot bolj negotova, zato države v praksi uporabljajo večinoma ukrepe omejevanja uvoza (Kumar, 2001, str. 33). Ekonomski liberalizem zahteva, da se vlada ne vmešava v ekonomsko delovanje posameznikov in trga, ter zagovarja svobodno mednarodno trgovino, saj prinaša liberalizacija mednarodne trgovine pozitivne učinke (Hoekman & Kostecki, 1996, str. 22). Leta 1944 se je v okviru konference v Bretton Woodsu pokazala potreba po ustanovitvi tretje mednarodne institucije za trgovino, ki bi dopolnjevala Svetovno banko (angl. World Bank) in Mednarodni denarni sklad (angl. International Monetary Fund, v nadaljevanju IMF). V prvem nizu pogajanj je bil 30. oktobra 1947 sprejet Splošni sporazum o carinah in trgovini (angl. General system on Tariffs and Trade, v nadaljevanju GATT). Cilja sporazuma sta bila odprava uvoznih kvot v meddržavnem trgovanju in znižanje carin, s čimer bi sprostili svetovno trgovino. Podpisnice so se dogovorile za približno znižanj carin. 21. novembra 1947, manj kot mesec dni zatem, se je z namenom ustanovitve Mednarodne trgovinske organizacije (angl. International Trade Organization, v nadaljevanju ITO) v Havani pod okriljem Organizacije združenih narodov (angl. United Nations, v nadaljevanju UN) začela konferenca o trgovini in zaposlovanju. ITO naj bi bila specializirana agencija UN in bi poleg trgovine zajemala tudi druga področja, posredno povezana s trgovino. V pogajanjih je sodelovalo več kot 50 držav. Listina je bila dokončno dogovorjena v marcu 1948, vendar se je izkazalo, da je ratifikacija v nekaterih nacionalnih zakonodajah nemogoča. Najresnejši ugovor je bil v ameriškem kongresu, čeprav je bila ameriška vlada ena od gonilnih sil. Funkcije, prvotno namenjene ITO, je tako prevzel GATT. Vzpostavil se je večstranski trgovinski sistem, ki je urejal mednarodno trgovino skoraj pol stoletja (World Trade Organization, 2010). Mednarodna menjava naj bi potekala čim prosteje, edini splošno dopusten ukrep zunanjetrgovinskega usmerjanja so bile carine, ki pa naj bi se postopno zniževale. Pravila o uporabi carin in nediskriminaciji so veljala predvsem za industrijske proizvode, za tekstilne in agrarne proizvode pa so pogodbenice GATT uporabljale tudi druge ukrepe usmerjanja. Pri tekstilnih proizvodih predvsem količinske omejitve (v besedilu kvote, NJŠ), pri 7

14 agrarnih proizvodih pa posebne uvozne omejitvene ukrepe prelevmane. Izjema so bile tudi države v razvoju, ki so imele splošno pravico uporabljati kvote, poleg tega so bile upravičene do enostranskih olajšav pri izvozu industrijskih proizvodov na trge razvitih držav (Kumar, 2001, str. 183). Pogodbenice so pod okriljem GATT do leta 1994 izvedle osem krogov večstranskih trgovinskih pogajanj znanih kot»trgovinski krogi«. Tabela 1: Trgovinski krogi pogajanj GATT Leto Kraj Ime kroga Vsebina pogajanj Št. držav 1947 Ženeva carine Annecy carine Torquay carine Ženeva carine Ženeva Dillonov krog carine Ženeva Kennedyjev krog carine, cenovna diskriminacija 62 carine, necarinske omejitve, okviri Ženeva Tokijski krog sporazumov Ženeva Urugvajski krog carine, necarinske omejitv, storitve, intelektualna lastnina, neposredne tuje naložbe, reševanje sporov, tekstilna industrija, kmetijstvo, ustanovitev WTO 123 Vir: World Trade Organization, Understanding the WTO, Prvi krogi pogajanj so bili namenjeni predvsem zmanjševanju carinskih stopenj na industrijske proizvode, nato so se pogajanja razširila še na necarinske omejitve in cenovno diskriminacijo, nadomestila, standarde, zaščite in druge ukrepe, ki ovirajo prost pretok blaga. Največji napredek je bil dosežen v Urugvajskem krogu pogajanj, ki je bil najdaljši, najtežavnejši in hkrati zadnji krog pogajanj v okviru GATT. Podpisnice so za zaključek pogajanj potrebovale sedem let in pol, pri tem pa dosegle najtemeljitejše reforme v svetovni trgovini od ustanovitve GATT. Pogajanja so se končala aprila Privedla so do novega sklopa sporazumov na področju storitev, intelektualne lastnine in neposrednih tujih naložb. Najpomembnejši rezultat pa je zagotovo ustanovitev WTO, s čimer so se pol stoletja po prvem poskusu končno institucionalizirala pravila svetovne trgovine. Čeprav je WTO 1. januarja 1995 nadomestila GATT, se sporazum ni prenehal uporabljati temveč je bil preoblikovan v pogodbena pravila globalne trgovine GATT 1994 (World Trade Organization, 2010) Svetovna trgovinska organizacija WTO je edina mednarodna organizacija, ki določa pravila trgovanja med narodi. V veljavo je stopila 1. januarja Bistvo njenega delovanja so sporazumi, ki jih je podpisala 8

15 večina držav in predstavljajo temelj za mednarodno poslovanje. Sporazum o ustanovitvi WTO so skupaj z ostalimi sporazumi doseženimi v okviru Urugvajskega kroga pogajanj, 15. aprila 1994 podpisali na zasedanju v Marakešu ministri vseh 123 držav udeleženk pogajanj in je znan kot Marakeški sporazum. Medtem ko se je GATT kot organizacija nanašal predvsem na trgovino z blagom, WTO in njeni sporazumi pokrivajo trgovino z blagom, trgovino s storitvami in intelektualno lastnino (World Trade Organization, 2001, str. 4). Sporazumi, ki so bili doseženi v Urugvajskem krogu pogajanj, tvorijo temelj WTO. Doseženi so s pogajanji in so podpisani s strani večine svetovnih držav ter potrjeni v njihovih parlamentih. Ti sporazumi so pravna osnova za mednarodno trgovino. Zajemajo zelo širok spekter dejavnosti: kmetijstvo, tekstil in oblačila, bančništvo, telekomunikacije, vladne nakupe, industrijske standarde, standarde glede varnosti proizvodov, sanitarne predpise o hrani, intelektualno lastnino in še veliko več. Gre za 60 sporazumov, aneksov, odločitev in obvez, ki jih lahko združimo v strukturo s šestimi osnovnimi deli: sporazum o ustanovitvi WTO, tako imenovan sporazum»dežnik«; sporazumi, ki pokrivajo tri področja trgovine (blago, storitve in intelektualno lastnino); reševanje sporov in pregled trgovinskih politik držav (World Trade Organization, 2010). Tabela 2: Sporazumi WTO Dežnik SPORAZUM O USTANOVITVI WTO Blago Storitve Intelektualna lastnina Osnovna načela GATT 1994 GATS TRIPS Dodatne podrobnosti Sporazumi in aneksi za ostalo blago Aneksi za storitve Obveze za dostop na trg Seznam obvez po državah Seznam obvez po državah Reševanje sporov Preglednost REŠEVANJE SPOROV PREGLED TRGOVINSKIH POLITIK Vir: World Trade Organization, Understanding the WTO, V tabeli 2 vidimo, da je na vrhu»dežnik«sporazum o ustanovitvi WTO. Sledijo sporazumi, ki pokrivajo tri osnovna področja trgovine : - Splošni sporazum o carinah in trgovini 1994 (angl. General Agreement on Tariffs and Trade 1994, v nadaljevanju GATT 1994) pokriva trgovino z blagom. Z aneksi pokriva določene sektorje, kot sta kmetijstvo in tekstil, ter pomembna področja, kot so zdravstveni predpisi za kmetijske proizvode, standardi za proizvode, naložbeni ukrepi in ukrepi proti cenovni diskriminaciji, metode carinskega vrednotenja, kontrole pred 9

16 odpremo, pravila o poreklu in izdajanju uvoznih dovoljenj, subvencije in zaščitni ukrepi. - Splošni sporazum o trgovini s storitvami (angl. General Agreement on Trade in Services, v nadaljevanju GATS) pokriva trgovino na področju storitev, med drugim določa pravila glede gibanja ljudi, zračnega prometa, finančnih storitev in telekomunikacij. Ta sporazum omogoča bankam, zavarovalnicam, potovalnim agencijam, hotelskim verigam in prevoznim podjetjem, da delujejo po enakih načelih proste in pravične trgovine, kot velja za trgovino z blagom. - Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (angl. Trade Related Aspects of Intellectual Property Rights, v nadaljevanju TRIPS) pokriva področje intelektualne lastnine. Obsega pravila glede avtorskih pravic, patentov, blagovnih znamk, modelov, geografskega porekla, topografije polprevodniških vezij in poslovnih skrivnosti. Sledijo jim posebni sporazumi in aneksi, ki so namenjeni posebnim zahtevam določenih sektorjev in reševanju posebnih vprašanj. Poleg teh pa so še podrobnejši seznami obvez posameznih držav, ki dovoljujejo določenim tujim proizvodom ali dajalcem storitev dostop do svojih trgov. Podlaga za to so postopki WTO za reševanje trgovinskih sporov, ki temeljijo na sporazumih in obveznostih, za katere so se zavezale države in so ključnega pomena za uveljavljanje pravil in s tem zagotavljanje izvajanja dogovorov iz sporazumov. Kot zadnji del nastopa mehanizem pregleda trgovinskih politik, katerega namen je izboljšati preglednost in s tem ustvariti boljše razumevanje politik, ki jih sprejemajo države (World Trade Organization, 2010). Poleg sporazumov, zajetih v tabeli 2, sta pomembna še dva večstranska sporazuma, ki pa ju niso podpisale vse države članice: sporazum o civilnih letalih in sporazum o javnih naročilih (World Trade Organization, 2010). Ne glede na širok spekter dejavnosti, ki jih pokrivajo, pa je nekaj preprostih, temeljnih načel, ki so vključena v sporazume GATT 1994, GATS in TRIPS. Ta načela so temelj večstranskega trgovinskega sistema (World Trade Organization, 2010): - načelo največje ugodnosti (angl. Most favoured nation, v nadaljevanju MFN), ki pomeni, da je treba vse obravnavati enako. To načelo je zajeto v prvem členu GATT 1994, v drugem členu GATS in četrtem členu TRIPS, čeprav v vsakem od sporazumov malenkost drugače. Znotraj sporazuma GATT 1994, na področju carin uporaba tega načela pomeni, da mora znižanje, ki ga država ponudi enemu partnerju hkrati ponuditi tudi vsem ostalim; - načelo nacionalne obravnave pomeni, da je treba po vstopu na trg enako obravnavati blago domačih in tujih proizvajalcev. Isto velja tudi za domače in tuje storitve, blagovne zanamke, avtorske pravice in patente. Tudi to načelo je zajeto v vseh treh 10

17 najpomembnejših sporazumih, v GATT 1994 v tretjem členu, v sedemnajstem členu GATS in prav tako tretjem členu TRIPS; - načelo proste trgovine, ki se nanaša na zniževanje trgovinskih ovir in je eno izmed najočitnejših sredstev za spodbujanje trgovine. Med trgovinske ovire štejemo tako carine in ukrepe, kot so prepovedi uvoza in kvote, kot tudi ovire na področju storitev in intelektualne lastnine; - načelo stabilnosti in predvidljivosti. Včasih je lahko zaveza, da se trgovinske ovire ne bodo povečale, tako pomembno kot zmanjšanje ovir, saj daje podjetjem jasnejši pogled na prihodnje možnosti. S stabilnostjo in predvidljivostjo se spodbujajo naložbe, ustvarjajo delovna mesta in potrošniki lahko v celoti uživajo prednosti konkurence; - načelo spodbujanja poštene konkurence. Ne gre za popolnoma prosto trgovino, saj sistem dopušča carine in v posebnih okoliščinah tudi druge oblike zaščite, vendar gre za sistem pravil, ki zagotavlja pogoje za pošteno trgovino; - načelo spodbujanja razvoja in gospodarskih reform s posebnimi ukrepi za pospeševanje trgovine z državami v razvoju. Tradicionalna zaščitna instrumenta carine in kvote se vedno bolj nadomešča z novimi zaščitnimi ukrepi in ovirami: izvozne in uvozne subvencije, subvencije domačim proizvajalcem,»prostovoljne«izvozne omejitve, uvozne takse, državni nakupi, formalnosti carinskih postopkov, tehnični, sanitarni, zdravstveni in drugi standardi, variabilni davki, embargo, državna trgovina, finančna pomoč državam v razvoju itd. Splošna značilnost teh ovir je, da so manj očitne in v pristojnosti posameznih držav (Gandolfo, 1994, str. 134). 2.2 Vstop Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo Kitajska je najbolj poseljena država na svetu in po površini tretja največja država na svetu. Je največji izvoznik in ima največje devizne zaloge. Je ena vodilnih pridelovalk žit, riža, krompirja, čaja in bombaža ter ena vodilnih proizvajalk premoga, svinca, cinka in kositra. Ima tudi pomembne zaloge nafte in plina ter velike naravne zaloge hidroelektrične energije. Glavne veje industrije so metalurgija, premogovništvo, predelava železa in jekla, aluminija in ostalih kovin, kemična, strojna, vojaška, tekstilna in obutvena, elektronska, avtomobilska industrija, gradbeništvo, ladjedelništvo, industrija potrošniških izdelkov. Obseg trgovinske menjave neprekinjeno in hitro narašča že od leta Med glavne blagovne izvozne skupine v letu 2014 spadajo s 7,4 % tudi tekstil, oblačila in obutev (Izvozno okno, 2015). Kitajska je bila ena izmed 23 podpisnic sporazuma GATT. Po kitajski revoluciji leta 1949 je oblast iz Tajvana napovedala, da bo Kitajska zapustila GATT, medtem ko vlada v Pekingu te odločitve ni priznala. Skoraj 40 let kasneje, leta 1986, je Kitajska uradno obvestila GATT o svoji želji, da zadrži status pogodbenice GATT. Pristopni proces Kitajske je vodila delovna skupina, katere članice so bile vlade vseh zainteresiranih držav članic. Najprej je bila leta 1987 pod okriljem GATT ustanovljena Delovna skupina za 11

18 status Kitajske, ki se je ukvarjala le s trgovinskim režimom Kitajske za blago. Leta 1995 se je preoblikovala v Delovno skupino WTO, ki je razširila področje delovanja na trgovino s storitvami, necarinskimi omejitvami in na pravila povezana s pravicami intelektualne lastnine. Medtem ko je precejšen del pristopnega procesa Kitajske, kamor spadajo tudi seznami obvez Kitajske glede dostopa na trg z blagom in storitvami, vključeval dvostranska in večstranska pogajanja med Kitajsko in državami članicami WTO, je bilo v pristojnosti Delovne skupine, da ima pregled nad tem, kako so napredovala pogajanja, in zagotoviti, da so obravnavani vsi vidiki trgovinske politike Kitajske (World Trade Organization, 2010). 11. decembra 2001, po 15 letih prizadevanj, je Kitajska postala 143. članica WTO. Rezultat pogajanj med WTO in Kitajsko je bila obveza Kitajske k liberalizaciji in ureditvi okolja za trgovino in tuje naložbe. Med drugim se je Kitajska obvezala tudi (World Trade Organization, 2010), da: - bo zagotovila nediskriminatorno obravnavo vseh članic WTO. Vsa tuja podjetja oziroma posamezniki bodo v zvezi s pravico do trgovanja deležni enake obravnave kot kitajska podjetja in posamezniki; - bo odpravila dvojne cene, kot tudi dvojno obravnavo blaga, proizvedenega za prodajo na Kitajskem, v primerjavi s tistim, proizvedenim za izvoz; - ne bo uporabljala nadzora cen z namenom zaščite domače industrije in storitev; - bo revidirala obstoječo nacionalno zakonodajo in sprejela nove zakone skladno s sporazumom WTO; - bodo imela v treh letih po pristopu v WTO vsa podjetja pravico do izvoza in uvoza blaga in trgovine z njim na celotnem carinskem območju z nekaterimi izjemami; - ne bo ohranila ali uvedla nobenih novih subvencij na kmetijske proizvode. Medtem ko je Kitajska zadržala izključno pravico do državne trgovine za izdelke, kot so žito, tobak, gorivo in minerali, ter ohranila nekatere omejitve pri prevozu in distribuciji blaga znotraj države, se je veliko omejitev za tuja podjetja odpravilo oziroma naj bi se v triletnem obdobju od vstopa v WTO zmanjšale. Po drugi strani pa naj bi Kitajska na področju varstva pravic intelektualne lastnine izvajala sporazum TRIPS od datuma pristopa v celoti. Poleg tega je bilo dogovorjeno, da je v dvanajstletnem obdobju od datuma pristopa v primerih, ko uvoz izdelkov s poreklom iz Kitajske povzroča škodo domačim proizvajalcem drugih WTO članic, možna uporaba prehodnega zaščitnega mehanizma. Hkrati s tem pa se z vstopom Kitajske v WTO prepovedi, kvote ali drugi ukrepi za uvoz iz Kitajske odpravijo v skladu s sporazumom (World Trade Organization, 2010). Glede trgovine s tekstilom in oblačili je Kitajska ob vstopu v WTO postala udeleženka Sporazuma o tekstilu in oblačilih in z njim povezanih pravic in obvznosti, o čemer bo govora v nadaljevanju. 12

19 2.3 Liberalizacija trgovine s tekstilom in oblačili Prvi zaščitni ukrepi V ZDA in EU ima zaščita tekstilnega in oblačilnega sektorja dolgo zgodovino. V začetku je bila predmet bilateralnih sporazumov. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so Japonska, Hong Kong, Kitajska, Indija in Pakistan pristali na prostovoljno omejevanje izvoza bombažnih tekstilnih izdelkov v ZDA. Podobne sporazume je podpisala Velika Britanija s Hong Kongom, Indijo in Pakistanom. Leta 1962 je bil pod okriljem GATT podpisan Dolgoročni sporazum o trgovini z bombažnimi izdelki (angl. Long Term Agreement regarding International Trade in Cotton Textiles, v nadaljevanju LTA), ki je nadomestil enoletni kratkoročni sporazum in naj bi trajal pet let. LTA je bil večkrat predmet pogajanj (Nordas, 2004, str. 13) Sporazum o mednarodni trgovini s tekstilom Leta 1974 je stopil v veljavo Sporazum o mednarodni trgovini s tekstilom (angl. Multi Fibre Agreement, v nadaljevanju MFA). Namen tega sporazuma je bil nadzorovano odpiranje zaščitenih trgov, da bi se izognili motnjam na teh trgih. Prav tako kot LTA naj bi bil le začasen ukrep. Ker je bil pojem motenj na trgu težko opredeljiv, so razvite države to izkoriščale (Nordas, 2004, str. 13). Razvite države so v obdobju od 1974 do 1994 v sklopu MFA ščitile tekstilno in oblačilno industrijo s carinami in kvotnimi omejitvami. To pa je v nasprotju z osnovnimi načeli GATT o nediskriminaciji in uporabi kvotnih omejitev. Poleg tega so bile carine na te izdelke povprečno 15 %, za ostale izdelke pa 6 %. Ob dodatnih predelavah in obdelavah so se carine zviševale, kar je povečevalo zaščito proizvodom z večjo dodano vrednostjo. Tako so bile povprečne carine na vlakna 1 %, carine za oblačila pa kar 20 %. V letu 1994, ko je bil MFA ukinjen, je bilo 39 držav podpisnic, od tega 8 razvitih držav uvoznic, ostalih 31 pa držav v razvoju izvoznic (Kheir-El-Din, 2002, str. 186) Sporazum o tekstilu in oblačilih 1. januarja 1995 je stopil v veljavo Sporazum o tekstilu in oblačilih (angl. Agreement on Textiles and Clothing, v nadaljevanju ATC), ki je bil sprejet v Urugvajskem krogu pogajanj. Osnovni cilj sporazuma je bil zagotoviti ukinitev omejitev, ki so jih imele razvite države na uvoz tekstila in oblačil iz držav v razvoju. S tem bi zagotovili spoštovanje pravil GATT. Omejitve uvoza naj bi se odstranile postopno v štirih fazah v 10 letih, kar pomeni, da je bil prehodne narave in naj bi se zaključil 1. januarja 2005 (Juris International, b.l., str. 164). 13

20 Sporazum (Ur. l. ES, št. L336/50, 94/800/EC v nadaljevanju ATC /1994) v prvem členu navaja spisek izdelkov, ki jih pokriva. Sporazum zajema naslednje proizvode: prejo, blago, obleke in druge tekstilne izdelke. Določa tudi, da morajo članice upoštevati razmere tistih članic, ki niso sprejele Protokolov o podaljšanju sporazuma MFA, in jim morajo omogočiti posebno obravnavo pri uporabi določb sporazuma. V drugem členu ATC /1994 določa, da se za omejitve lahko štejejo le omejitve, ki so jih države članice uporabljale na dan pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO. Uvajati se ne sme nobena nova omejitev. Omejitve, ki se v 60 dneh od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o ustanovitvi WTO ne sporočijo Organu za spremljanje trgovine s tekstilom (angl. Textiles Monitoring Body, v nadaljevanju TMB), se ukinejo. Tabela 3: Integracija tekstila in oblačil v pravila GATT 1994 (v %) Datum Min. delež integracije Integracija skupaj Letne stopnje povečevanja kvot popolna vključitev Vir: H. K. Nordas, The global textile and clothing industry post the agreement on textiles and clothing, 2004, str. 13. V drugem členu je opredeljen tudi program postopne integracije pravil GATT 1994 na področje tekstilnih in oblačilnih izdelkov. Ta proces naj bi se izvedel v desetletnem obdobju v štirih fazah. V vsaki fazi naj bi se določen delež uvoza omejevanih proizvodov posamezne države iz leta 1990 vključil v integracijski proces. Prva faza se je začela 1. januarja 1995 z integracijo 16 % celotnega uvoza omejevanih proizvodov posamezne države leta V drugi fazi, 1. januarja 1998, se je integriralo nadaljnjih 17 % teh proizvodov, kar pomeni skupaj 33 %. 1. januarja 2002, v tretji fazi, nadaljnjih 18 %, skupaj 51 % in končno v zadnji fazi 1. januarja 2005 naj bi se integrirali vsi ostali proizvodi, 49 % celotnega uvoza teh proizvodov določene države leta 1990, torej skupaj 100 %. Vsaka država članica je lahko sama določila, katere proizvode bo vključila v posamezni fazi, pomembno je bilo le, da je vključevanje zajemalo vse skupine proizvodov prejo, blago, obleke in druge tekstilne izdelke in da so sledile določenim minimalnim pragom (World Trade Organization, 2011). Sočasno s procesom integracije tekstila in oblačil v pravila GATT 1994 je potekal tudi proces liberalizacije omejitev. Kvote, ki so se prenesle iz prejšnjega sistema, so 1. januarja 1995 predstavljale začetno točko tega procesa. V prvi fazi, v prvih treh letih, začenši s 1. januarjem 1995, so se te kvote povečevale za 16 % na letni ravni. V naslednjih štirih letih, v drugi fazi, so se kvote iz prve faze povečevale za 25 % na letni ravni. V nadaljnjih treh 14

21 letih, v tretji fazi pa so se kvote iz druge faze povečevale za 27 % na letni ravni. S tem naj bi se kvote ukinile, ko se v določeni fazi proizvod popolnoma vključi v pravila GATT 1994, ali najkasneje 1. januarja 2005, ko se ukinejo vse preostale kvote (World Trade Organization, 2011). V drugem členu ATC/1994 je navedeno tudi, da nič ne preprečuje članici, da integracije proizvodov v pravila GATT 1994 opravi prej, kot je določeno v programu integracije, oziroma da odpravi kakršnokoli omejitev predhodno. V tretjem členu ATC/1994 določa, da se morajo tudi ostale omejitve v enem letu po začetku veljavnosti Sporazuma o WTO uskladiti s pravili GATT 1994 ali pa postopno odpraviti v skladu s programom, ki ga je članica predložila TMB, vendar najkasneje do konca veljavnosti sporazuma. V četrtem členu ATC/1994 je navedeno, da morajo omejitve, določene v sporazumu, spremljati članice izvoznice, saj članice uvoznice niso dolžne sprejeti pošiljk, ki presegajo omejitve. Kadar so potrebne spremembe, kot so spremembe v praksi, pravilih, postopkih ter razvrščanju tekstila in oblačil pri izvajanju teh omejitev, mora članica, ki uvaja take spremembe, obvestiti in predlagati posvetovanje z določeno članico ali članicami, da dosežejo sprejemljivo rešitev za primerno in enakomerno prilagajanje. Če se medsebojno sprejemljiva rešitev ne doseže, lahko vsaka vključena članica sproži zadevo pred TMB, da ta oblikuje priporočila. Članice se v petem členu ATC/1994 sporazumejo, da izogibanje s pretovarjanjem, napačnim deklariranjem države ali kraja porekla in ponarejanje uradnih dokumentov otežujejo izvajanje tega sporazuma, zato morajo temu primerno oblikovati potrebne predpise in izvajati ukrepe proti takemu izogibanju. Če katerakoli članica meni, da se izvajajo kršitve, lahko, če s kršiteljico oziroma kršiteljicami ne doseže zadovoljive skupne rešitve, zadevo predloži TMB, da ta oblikuje priporočila. V šestem členu ATC/1994 članice spoznavajo, da bo za zaščito domače industrije v prehodnem obdobju verjetno treba uporabljati poseben prehodni zaščitni mehanizem. Te zaščitne ukrepe lahko uporabi katerakoli članica za proizvode iz sporazuma, razen za tiste, ki so integrirani v GATT 1994 in članice zanje ne ohranjajo omejitev. Vendar mora članica dokazati, da se določen proizvod uvaža na njeno ozemlje v tako povečanih količinah, da to povzroča resno škodo ali dejansko grožnjo škode domačim proizvajalcem, ki proizvajajo enak oziroma neposredno konkurenčen proizvod. Poleg tega mora med škodo, ki je povzročena domači industriji, in nenadnim znatnim povečanjem količine uvoženega proizvoda iz določene države ali držav obstajati dokazljiva povezava. Članica, ki predlaga zaščitne ukrepe, se mora poskušati posvetovati s članico ali članicami, ki bi jih ta ukrep prizadel. Če se strinjajo, da situacija zahteva omejitev izvoza določenega proizvoda iz določene članice ali članic, se določi raven omejitev, ki ne sme biti nižja od dejanske ravni 15

22 izvoza ali uvoza iz te članice v obdobju 12 mesecev, ki se konča dva meseca pred mesecem, ko je bila vložena zahteva za posvetovanje. Omejitvene ukrepe lahko članica ohranja do treh let brez podaljšanja ali dokler proizvod ni integriran v GATT Če ukrep velja več kot eno leto, mora biti raven, ki je določena za prvo leto, povečana najmanj za 6% letno stopnjo rasti, če ni drugače utemeljeno. Vse članice ukrepajo, kot je potrebno za uskladitev s pravili in disciplinami GATT 1994, da bi, kot navajajo v sedmem členu ATC/1994, z ukrepi dosegle izboljšan dostop na trg za tekstil in oblačila, zagotovile izvajanje politike, ki se nanaša na pravične in enakopravne razmere glede tekstila in oblačil, ter se izognile diskriminaciji uvoza na področju tekstila in oblačil. V osmem členu ATC/1994 je opredeljena ustanovitev TMB, ki naj bi nadzoroval izvajanje tega sporazuma, preverjal ukrepe, ki se uporabljajo na podlagi tega sporazuma, in njihovo skladnost z njim ter po potrebi ukrepal. TMB je bil stalen organ, ki se je sestajal po potrebi. Sestavljali so ga predsednik in deset članov, ki so jih imenovale vlade držav članic WTO v skladu z dogovorjenim združevanjem članic v interesne skupine. Z uveljavitvijo ATC je pridobil kredibilnost večstranski trgovinski sistem, pridobitev je tudi večja učinkovitost, saj so kvote privedle do neučinkovite porazdelitve globalne proizvodnje tekstila in oblačil (Nordas, 2004, str. 24). Trgovina s tekstilom in oblačili je postala bolj odprta in pod večjim vplivom konkuriranja s ceno in kakovostjo. Proizvajalci z visokimi proizvodnimi stroški, ki so lahko obstajali pred uvedbo ATC, so se bili prisiljeni reorganizirati in s tem zmanjšati stroške. S tem pa so se začeli pritiski na zniževanje plač in slabšanje delovnih razmer. Največ naj bi s prosto trgovino pridobili potrošniki tekstila in oblačil (Ernst, et al., 2005, str. 1) Uveljavitev ATC v praksi Pod MFA je veliko industrijskih držav med drugim tudi ZDA, EU, Kanada, Avstrija, Švedska, Finska in Norveška, omejevalo uvoz tekstila in oblačil iz držav v razvoju. Izjema sta bili Japonska in Švica, ki nista nikoli uporabljali kvot. Od leta 1995, z začetkom uveljavljanja ATC, pa so kvote uporabljale samo še ZDA, EU, Kanada in Norveška, ki so predstavljale približno polovico svetovnega trga tekstila in oblačil. EU in ZDA sta bila najpomembnejša trga, prav tako pa tudi najpomembnejša uporabnika kvotnega sistema (Kheir-El-Din, 2002, str. 189). Ko je ATC začel veljati, so imele ZDA bilateralne sporazume z 41 državami, od tega s 25 članicami WTO. Za večino izdelkov je bila letna stopnja povečevanja kvot postavljena na 6 7 %. Za večino držav z nizkimi dohodki iz Azije, npr. za Kitajsko, Hong Kong, Tajvan in Korejo, je bila dosežena letna stopnja povečevanja kvot le med 0,5 in 3 %. EU je imela omejitve na uvoz iz 31 držav članic WTO. Tudi v EU je letna stopnja povečevanja kvot le 16

23 redko presegla 7 %, prav tako je bila nižja za Kitajsko in ostale azijske države z nizkimi dohodki. Kanada je imela količinske omejite na uvoz iz 43 držav, od tega 26 članic WTO. Za Kitajsko je bila letna stopnja povečevanja kvot na enaki ravni kot za ostale države, vendar pa je imela Kitajska omejitve za več izdelkov kot ostale države. Norveška je imela količinske omejitve na uvoz iz 20 držav. Kot v primeru Kanade je bila letna stopnja povečevanja kvot za Kitajsko primerljiva s stopnjo za ostale države (Kowalski & Molnar, 2009, str. 12). Z MFA je bila določena 6 % letna rast sprostitev zaščitenega tekstila in oblačil, pod določenimi pogoji pa se je lahko to rast tudi znižalo. Z ATC pa je bila določena stopnja rasti 6 x 1,16 = 6,96 % na letni ravni v prvi fazi in 6,96 x 1,25 = 8,7 % letno v drugi fazi. Povečanje kvot med uveljavljanjem ATC je bilo v EU 18 % in v ZDA 25 % nad stopnjami, ki bi jih dosegali z MFA (Kowalski & Molnar, 2009, str. 18). Glede na to, da je bilo že ob začetku ATC načrtovano, da se bo skoraj 50 % prometa leta 1990 sprostilo šele ob koncu sporazuma, so to države izkoristile. Prav tako se je državam prepustila odločitev, katere kvote bodo sproščene prve, vendar pa so morale pokrivati vse štiri kategorije izdelkov: prejo, blago, tekstilne izdelke in oblačila. Prav tako v prvih fazah proces ni nujno vključeval kvot, ki so izhajale iz MFA. Ker so bile države zavezane k zniževanju kvot glede na količino in ne glede na vrednost, so države v prvih fazah sprostile kvote na izdelke z nižjo dodano vrednostjo (Kowalski & Molnar, 2009, str. 17). Ugotovimo lahko, da je bil integracijski proces omejevan. V prvi fazi so bile omejitve popolnoma sproščene samo na en izdelek s strani ene države, in sicer delovne rokavice s strani Kanade. Ne glede na to pa so v prvi fazi vse protekcionistične države izpolnile svoje obveznosti. To je bilo mogoče zaradi razširitve seznama izdelkov v integracijskem procesu in možnosti integracije predhodno nezaščitenih proizvodov. To se je nadaljevalo tudi v drugi fazi (Nordas, 2004, str. 15). Tabela 4: Rezultat integracije tekstila in oblačil po prvih dveh fazah ATC kot delež od celotnega uvoza navedenih izdelkov leta 1990 (v %) Članica WTO Preja Blago Tekstilni izdelki Oblačila Skupaj ZDA 16,46 4,15 8,73 3,90 33,24 EU 16,04 9,47 5,27 2,53 33,31 Kanada 10,26 6,43 15,50 2,78 34,97 Norveška 10,10 14,26 14,66 4,32 43,34 Vir: H. Kheir-El-Din, Development, Trade and the WTO, 2002, str

24 Ob koncu druge faze je bilo jasno, da je izbor izdelkov za integracijo omejen predvsem na izdelke z nižjo dodano vrednostjo, kot so preja in blago, oblačila so predstavljala le manjši delež. Države so sicer izpolnjevale minimalno obveznost iz sporazuma, ki je bila za prvi dve fazi doseči integracijo minimalno 33 % celotnega uvoza trgovine, kar vidimo v 44. Vendar so bili integrirani izdelki manjšega pomena za uvoznike oziroma predhodno niti niso bili predmet kvotnih omejitev (Nordas, 2004, str. 15). TMB je ugotovil, da obstaja težnja k liberalizaciji proizvodov, za katere so se uporabljale zelo nizke kvote (Nordas, 2004, str. 15). Edina, ki je do konca tretje faze integrirala že vse izdelke, je bila Norveška. Kanada je v sedmih letih ukinila 56 od 295 kvot (približno 22 %), EU 51 od 218 kvot (približno 23 %) in ZDA le 57 od 758 kvot (približno 7,5 %). Tabela 5: Liberalizacija omejitev na uvoz tekstila in oblačil po prvih treh fazah ATC Preostale omejitve po treh fazah, ki naj bi se ukinile do Delež omejitev na oblačila, ki so bile ukinjene pred (v %) Omejitve, prenesene iz MFA Kanada ,0 EU ,0 ZDA ,5 Vir: H. K. Nordas, The global textile and clothing industry post the agreement on textiles and clothing, 2004, str. 14. Ne glede na to so vse države, vključene v proces integracije proizvodov po ATC, v prvih treh fazah izpolnile svoje obveznosti. Veliko omejitev pa je bilo sproščenih šele v četrti fazi. Še posebej v oblačilnem sektorju je bil delež integracije v prvih treh fazah zelo nizek. Večina kvot je bila tako ukinjena šele ob izteku ATC 1. januarja Iz tega sledi, da so države najobčutljivejše proizvode in proizvode z najvišjo dodano vrednostjo liberalizirale šele v zadnji, četrti fazi (Nordas, 2004, str. 15). Države so od začetka uveljavljanja ATC uporabile tudi veliko zaščitnih ukrepov v skladu s 6. členom ATC. V prvi fazi od 1995 do 1997 je bilo registriranih kar 33 zahtev. Od tega 26 iz ZDA in 7 iz Brazilije. V drugi fazi je bilo 29 zahtev po zaščitnih ukrepih, 1 iz ZDA, 9 iz Kolumbije, 2 iz Poljske in 17 iz Argentine. Za večino je bilo ugotovljeno, da so neutemeljene. Od leta 2000 do 2005 zahtevkov ni bilo več, najverjetneje zato, ker so bili jasno postavljeni kriteriji TMB, kar je odvrnilo neupravičene primere (Nordas, 2004, str. 15). 18

25 2.3.5 Strategije podjetij v tekstilni in oblačilni industriji Na konkurenčnost ne vplivajo le trgovinske ovire, ampak imajo pomembno vlogo tudi (Ernst, et al., 2005, str. 7): - strošek dela: veliko najpomembnejših izvoznic tekstilnih in oblačilnih izdelkov je držav z najnižjimi stroški dela; - kakovost in razpoložljivost primerno usposobljene delovne sile; - ostali proizvodni stroški: energija, voda, surovine, kemikalije itd.; - proizvodni proces: celoten proizvodni proces oziroma proizvajalci, ki so omejeni le na določeno fazo proizvodnega procesa, npr. sestavljanje, rezanje blaga itd.; - transport in distribucija: stroški transporta in tranzitni čas; - neposredne tuje naložbe, strateške povezave itd.; - makroekonomsko okolje: domače obrestne mere, dohodek in davek na pravne osebe, menjalni tečaj, pravice intelektualne lastnine, politična stabilnost itd. Za obstoj na trgu so proizvajalci v tekstilni in oblačilni industriji uporabili različne strategije, v nadaljevanju so podrobneje predstavljene nekatere izmed njih (Kowalski & Molnar, 2009): Vertikalna diferenciacija Primerna je predvsem za učinkovitejše proizvajalce, saj gre za vertikalno specializacijo in diferenciacijo proizvodov glede na kakovost. Za uveljavljene proizvajalce visokokakovostnih izdelkov to pomeni opuščanje segmentov nizkocenovnih izdelkov in usmerjanje k izdelkom z višjo dodano vrednostjo. Predpogoj za to strategijo je pridobitev nove tehnologije z nakupom oziroma lastnim razvojem. Po ugotovitvah Kowalskega in Molnarjeve naj bi vertikalno diferenciacijo uporabljale predvsem razvitejše države, medtem ko so številni proizvajalci nizkocenovnih držav konkurirali s cenami na ravni kitajskih cen oziroma še nižjimi. Vendar so tudi nekateri nizkocenovni proizvajalci, npr. Kitajska, Turčija, Indija in Pakistan, uspešno uveljavljali to strategijo, saj so že pred uveljavljanjem ATC uvažali napredne tekstilne stroje in spodbujali raziskave in razvoj v tekstilni in oblačilni industriji. Na trgu ZDA naj bi se konkuriralo tako z diferenciacijo kakovosti kot tudi znotraj posameznih kakovostnih razredov izdelkov. Primer uspešne vertikalne diferenciacije so italijanski proizvajalci tekstila in oblačil, saj je kar 80 % izdelkov konkurentov dosegalo le četrtino italijanske cene na enoto izdelka, le nekaj pa se jih je tej ceni približalo, in sicer v manjšem delu kategorij proizvodov Horizontalna diferenciacija Kot rezultat okrepljene konkurence na večjih trgih se je v želji po povečanju tržnih deležev na teh trgih veliko proizvajalcev odločilo osredotočiti se na manj kategorij izdelkov. S tem 19

26 so omogočili tudi boljše izkoriščanje ekonomije obsega. Različnost oziroma podobnost strukture proizvodov med proizvajalci ima pomemben vpliv na pozicioniranje njihovih izdelkov na nekem trgu. Proizvajalca iz dveh različnih držav z zelo podobnim proizvodnim programom lahko diferencirata svoje proizvode glede na kakovost. Če so proizvodi tudi podobne kakovosti, jima ostane konkuriranje s ceno oziroma geografska razdelitev trga. Po ugotovitvah Kowalskega in Molnarjeve so se za horizontalno diferenciacijo odločili tako proizvajalci iz razvitejših držav kot tudi proizvajalci držav v razvoju. Struktura kitajskega izvoza tekstilnih izdelkov je postala po letu 2005 v primerjavi z letom 1995 podobnejša strukturi izdelkov ZDA, Italije in Indije in se je oddaljila od segmentov izdelkov, ki jih izvažata Bangladeš in Hong Kong, kar je najverjetneje rezultat usmerjanja v višje cenovne segmente izdelkov. Kitajska se usmerja v bolj kapitalno tehnološke intenzivne segmente izdelkov in izboljševanje kakovosti izdelkov, kar potrjuje dohitevanje Kitajske razvitih držav v segmentu tekstilnih izdelkih. Kar se tiče strukture kitajskega izvoza oblačil, pa so izvoženi izdelki v letih 2005 in 2007 manj podobni izdelkom Italije, ZDA in Nemčije, kot so bili leta To potrjuje ugotovitve, da je kljub dohitevanju Kitajske veliko proizvajalcev razvitih držav našlo načine, kako konkurirati Kitajski z diferenciacijo svojih proizvodov. Nasprotno pa se je v tem obdobju podobnost strukture kitajskega izvoza oblačil z Bangladešem, Indijo, Turčijo in Mehiko povečala, saj so proizvajalci iz teh držav lahko v podobnih kategorijah izdelkov konkurirali Kitajski predvsem zaradi zviševanja stroškov delovne sile na Kitajskem Preusmeritev na druge trge Strategijo preusmeritve na druge trge je uporabljalo veliko proizvajalcev držav v razvoju, kot ugotavljata Kowalski in Molnarjeva. V času kvot in med uveljavljanjem ATC je bil pri najproduktivnejših proizvajalcih omejevanih držav najpomembnejši način za povečanje trgov vstop na nove trge oziroma povečanje prodaje na trgih, na katerih ni bilo uvoznih kvot. Ta strategija je vodila k diverzificiranju izvoznih trgov. Po ukinitvi kvot pa so ti proizvajalci začeli povečevati svoje tržne deleže v EU, ZDA in Kanadi, delno tudi na račun izvoza v države, ki niso bile omejevane. Države, npr. Bangladeš, Kitajska in Indija, ki so bile prej omejevane s kvotami, so tako iz strategije diverzifikacije trgov prešle v strategijo koncentracije trgov. To je še posebej značilno za Bangladeš in Indijo, katerih prvih deset najpomembnejših trgov je bilo omejevanih s kvotami. Na Kitajskem pojav ni tako drastičen, saj je imela med prvimi desetimi najpomembnejšimi trgi tudi trge, ki predhodno niso bili omejevani s kvotami npr. Avstralija, Hong Kong, Japonska in Koreja Selitev proizvodnje Proizvajalci iz razvitih držav so z napredovanjem globalizacije že dlje pričakovali neizogibno konkurenco iz nizkocenovnih držav v delovno intenzivnih panogah in so skladno s tem usmeriti svoje aktivnosti k zahtevnejšim in višjekakovostnim tekstilnim in oblačilnim proizvodom oziroma so se preusmerili iz tekstilnega in oblačilnega sektorja v 20

27 celoti. Po ugotovitvah Kowalskega in Molnarjeve je tako v veliko razvitih državah že dlje, že pred uveljavitvijo ATC, ne le v zadnjem obdobju, opaziti trend zmanjševanja proizvodnje tekstila in oblačil, medtem ko je v nekaterih nizkocenovnih državah, kot so Kitajska, Indija in Pakistan, že dlje opazen trend enakomerne rasti proizvodnje tekstila in oblačil. Sistem kvot je bil pomemben dejavnik za odločitve o neposrednih tujih naložbah v tekstilni in oblačilni industriji, navajata Kowalski in Molnarjeva. Podjetja, ki so želela izvažati izdelke na oplemenitenje v tujino, so bila omejevana, saj naložb niso mogla izvajati v državah, ki so bile omejevane s kvotami. Zaradi tega so se bila prisiljena razširiti na področja z nižjo proizvodno učinkovitostjo. Podobno so proizvajalci z visoko produktivnostjo iz držav, ki so bile omejevane s kvotami, ki so bile polno izkoriščene, selili svojo proizvodnjo v države z nižjo produktivnostjo, vendar neizkoriščenimi kvotami oziroma v države brez omejitev. Rezultat tega je bila neučinkovita razpršitev tekstilne in oblačilne industrije na globalni ravni. Zmanjševanje trgovinskih ovir ter ukinjanje kvot in naložbenih ovir pa sta z zniževanjem stroškov storitev, vključno s transportom in komunikacijami, pospešili proces selitve proizvodnje v najproduktivnejše in relativno nizkocenovne države Strukturne spremembe na področju proizvodnje in zaposlenosti Po ugotovitvah Kowalskega in Molnarjeve se je zaposlenost v tekstilni industriji v državah v razvoju v absolutnih ravneh v Indiji in v 90. letih na Kitajskem zmanjševala, medtem ko se je zaposlenost povečevala v oblačilni industriji na Kitajskem, v Indiji in Pakistanu. To pomeni, da so se te države preusmerile iz kapitalno intenzivnejše tekstilne industrije v delovno intenzivnejšo oblačilno industrijo, v kateri imajo zaradi nizke cene delovne sile primerjalno prednost. Podobno pot kot azijski proizvajalci sta ubrali tudi Mehika in Turčija. Poleg specializacije v nizkocenovne proizvode so bolj dinamični proizvajalci iz držav v razvoju veliko vlagali tudi v tehnologijo in stroje. Ni nepričakovano, da so največji zmagovalci po ukinitvi kvot ravno države, ki so največ vlagale, to so Indija, Pakistan, Turčija, Vietnam in Kitajska. V teh državah so se tekstilna in oblačilna podjetja povečevala tako po številu zaposlenih kot po vrednosti proizvodnje, kar pomeni, da so izkoriščala ekonomijo obsega. V nasprotju s tem pa se je zaposlenost v razvitih državah v tekstilni in oblačilni industriji zmanjševala. Poleg tega sta za razvite države značilna zmanjševanje velikosti podjetij ter usmeritev k več manjšim po številu zaposlenih in bolj specializiranim podjetjem, ki so prilagodljivejša pri odgovoru na spremembe na trgu ter usmerjena k bolj kakovostnim, nišnim izdelkom z višjo dodano vrednostjo. S tem je povezano tudi povečevanje produktivnosti, ki je še posebej intenzivno v delovno intenzivnejši oblačilni industriji in je bila pomembna konkurenčna strategija razvitih držav. 21

28 3 ANALIZA GIBANJA ZAPOSLENOSTI IN TRGOVINE V SVETOVNI TEKSTILNI IN OBLAČILNI INDUSTRIJI Globalna relokacija proizvodnje iz razvitih držav v države v razvoju je bila od 60. let pod vplivom kvot v trgovini s tekstilom in oblačili, ki so ščitile razvite države in omejevale velike izvoznice, kot je Kitajska. Da bi se izognili trgovinskim omejitvam po sporazumih LTA ( ), MFA ( ) in ATC ( ), ki so se uporabljali na svetovnem trgu tekstila in oblačil, so mnogi proizvajalci preselili proizvodnjo v države, ki še niso izčrpale svojih kvot. Ko se je konec leta 2004 ATC zaključil, se je kvotni sistem odpravil in val liberalizacije se je začel. V razvitih državah so izgubili službo milijoni zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji, ker se je proizvodnja preselila v države v razvoju, kjer se je zaposlenost v tekstilni in oblačilni industriji povečala (Wick, 2009, str. 5). Zaradi izrednega povečanja uvoza tekstila in oblačil v začetku leta 2005 so se nekatere države odzvale z zaščito, ki so jo v skladu s pristopnim sporazumom Kitajske v WTO lahko uporabile. EU je ponovno uvedla omejitev na uvoz iz Kitajske 10. junija 2005, in sicer na uvoz v desetih kategorijah proizvodov s stopnjo rasti 8 12,5 % v obdobju od junija 2005 do decembra ZDA so uvedle kvote na kitajski uvoz 8. novembra Omejitve so se nanašale na skupno 34 kategorij proizvodov s stopnjami rasti % za obdobje od januarja 2006 do decembra Za obdobje do konca leta 2008 so zaradi izrednega povečanja uvoza tekstila in oblačil kvote na kitajski uvoz tekstila in oblačil uvedle tudi Južna Afrika, Brazilija in Turčija (Wick, 2009, str. 7). 3.1 Rast trgovine s tekstilom in oblačili in pomembnost te trgovine v svetu Rast trgovine s tekstilom in oblačili v svetu od leta 1980 Trgovina s tekstilom in oblačili v svetu je od leta 1980 do leta 2014 stalno naraščala. V letu 1980 je znašala trgovina s tekstilom 55,0 milijarde USD, trgovina z oblačili 40,6 milijarde USD, skupaj torej 95,6 milijarde USD. Na sliki 2 vidimo, da se je do leta 1995 več kot potrojila in je skupno znašala 310,7 milijarde USD, od tega je 152,3 milijarde USD pripadalo trgovini s tekstilom in 158,4 milijarde USD trgovini z oblačili. Od začetka uveljavljanja ATC je trgovina s tekstilom in oblačili v svetu še hitreje naraščala. Leta 2005, ob zaključku ATC, je znašala skupaj 481,9 milijarde USD, od tega zavzema 203 milijarde USD trgovina s tekstilom in 278,9 milijarde USD trgovina z oblačili. Do leta 2014 se je trend rasti nadaljeval, v letu 2014 je znašala trgovina s tekstilom 314,1 milijarde USD in trgovina z oblačili 483,3 milijarde USD, skupaj kar 797,4 milijarde USD. 22

29 mia USD Slika 2: Rast svetovne trgovine s tekstilom in oblačili od leta 1980 do leta 2014 (v mia USD) Tekstil Oblačila Tekstil in oblačila Vir: World Trade Organization, Merchandise trade by commodity, Leta 1995 sta bili trgovini s tekstilom in oblačili po vrednosti skoraj izenačeni, od začetka uveljavljanja ATC pa se je trgovina z oblačili začela povečevati hitreje kot trgovina s tekstilom. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je imela ukinitev kvot večji vpliv na trgovino z oblačili v primerjavi s trgovino s tekstilom, kar pa je pričakovano, saj je bilo več omejitev na oblačila, omejevane države pa so imele tudi primerjalne prednosti v delovno intenzivnejši oblačilni idustriji. Razvidno je tudi, da so letne rasti po letu 2001 višje kot prej, kar bi lahko povezali z vstopom Kitajske v WTO. V letu 2009 je zabeležen znaten padec trgovin s tekstilom in oblačili, kar lahko povezujemo s svetovno gospodarsko krizo Pomembnost tekstilne in oblačilne industrije v svetu in po regijah Tekstilna in oblačilna industrija imata pomembno vlogo v mednarodni trgovini, vendar pa se je delež izvoza tekstila in oblačil od celotnega svetovnega izvoza blaga po vrednosti od leta 1980 do leta 2014 zmanjšal. V tabeli 6 vidimo, da je delež izvoza tekstila in oblačil celotnega svetovnega izvoza blaga po vrednosti leta 1980 znašal 4,7 %, od tega sta predstavljala delež izvoza tekstila 2,7 % in delež izvoza oblačil 2,0 %. Delež obeh se je do leta 1990 povečeval in je skupaj znašal 6,2 %, nato pa je začel upadati. Kot smo že ugotovili, je trgovina z oblačili naraščala hitreje kot trgovina s tekstilom, zato se je tudi 23

30 delež izvoza oblačil celotnega svetovnega izvoza blaga zmanjševal počasneje kot delež izvoza tekstila. Tabela 6: Delež izvoza tekstila in oblačil celotnega svetovnega izvoza blaga po vrednosti (v %) Tekstil 2,7 2,8 3,0 2,9 2,4 1,9 1,7 1,7 Oblačila 2,0 2,4 3,1 3,1 3,1 2,6 2,4 2,6 Tekstil in oblačila skupaj 4,7 5,2 6,2 6,0 5,5 4,6 4,1 4,3 Vir: World Trade Organization, Merchandise trade by commodity, Leta 2014 sta znašala delež izvoza tekstila 1,7 %, kar je manj kot leta 1980, in delež izvoza oblačil 2,6 % celotnega svetovnega izvoza blaga, skupaj torej 4,3 %. Torej se je do leta 2014 delež izvoza tekstila celotnega svetovnega izvoza blaga po vrednosti znižal pod raven, doseženo leta 1980, medtem ko je delež izvoza oblačil celotnega svetovnega izvoza blaga po vrednosti višji, kot je bil leta 1980, čeprav se je v zadnjih petnajstih letih znatno zmanjšal. Tabela 7 predstavlja delež izvoza tekstila in oblačil glede na celoten izvoz blaga po vrednosti glede na različne regije. Razvidno je, da se je delež izvoza tekstila in oblačil glede na celoten izvoz blaga po vrednosti leta 2014 v primerjavi z letom 2000 po vseh regijah zmanjšal. Poleg Latinske Amerike beležijo največje zmanjšanje države CIS (angl. Commonwealth of Independant States, v nadaljevanju CIS). Tabela 7: Delež izvoza tekstila in oblačil po regijah glede na celoten izvoz blaga teh regij po vrednosti (v %) Tek. Obl. Skup. Tek. Obl. Skup. Tek. Obl. Skup. Tek. Obl. Skup. S. Amerika 1,2 1,0 2,3 1,1 1,0 2,1 0,8 0,5 1,3 0,8 0,5 1,2 Lat. Amerika 1,4 6,3 7,7 0,8 3,7 4,5 0,6 1,9 2,5 0,6 1,9 2,4 Evropa 2,4 2,3 4,8 1,8 2,4 4,2 1,4 2,0 3,4 1,3 2,2 3,5 Države CIS* 1,9 3,5 5,4 0,5 0,5 1,0 0,4 0,3 0,7 0,7 0,4 1,1 Afrika 0,9 4,7 5,6 0,5 2,8 3,3 0,5 1,8 2,4 0,6 1,9 2,5 Bližnji vzhod 0,8 1,0 1,8 1,2 0,7 2,0 0,6 0,4 1,0 0,5 0,7 1,1 Azija 4,3 5,4 9,8 3,4 4,7 8,1 3,0 4,3 7,3 3,2 4,9 8,1 Opomba: *Za leto 2000 vključuje podatek tudi Srednjo in Vzhodno Evropo ter baltske države. Vir: World Trade Organization, Merchandise trade by commodity,

31 Leta 2000 je od opazovanih regij dosegla največji delež izvoza tekstila ter tekstila in oblačil skupaj od celotnega izvoza blaga po vrednosti Azija. Največji delež izvoza oblačil pa je dosegala Latinska Amerika. V letu 2014 dosega največji delež v vseh kategorijah Azija, in sicer predstavljajo delež izvoza tekstila 3,2 %, delež izvoza oblačil 4,9 % in skupaj tekstila in oblačil 8,1 % glede na celoten izvoz blaga regije po vrednosti. Delež je znatno višji v primerjavi z ostalimi regijami, torej imata tekstilna in oblačilna industrija v Aziji pomembnejšo vlogo kot v ostalih regijah. Države z najvišjimi deleži izvoza tekstila in oblačil v svojem izvozu so izredno odvisne od te panoge, zato imata tekstilna in oblačilna industrija pomembno vlogo pri razvoju in trgovinskih sporazumih, ki jih te države sklepajo (Kowalski & Molnar, 2009, str. 9). Tabela 8: Delež izvoza tekstila, oblačil in obutve celotnega izvoza blaga teh držav (v %) Vietnam 76,6 89,2 Kambodža 20,6 77,4 Pakistan 75,6 58,7 Kitajska* 30,5 15,3 Opomba: *Podatek za Kitajsko vključuje samo izvoz oblačil. Vir: International Labour Organization, Asia Pacific Garment and Footwear Sector Research Note, 2015b, str. 2. Kljub že tako visokim deležem se je zaradi visokih rasti izvoza v obdobju od 1995 do 2014 delež izvoza tekstila, oblačil in obutve celotnega izvoza blaga teh držav za nekatere države še povečal. Tak primer sta Vietnam, katerega izvoz tekstila, oblačil in obutve leta 2014 predstavlja kar 89,2 % celotnega izvoza blaga in Kambodža, katere delež znaša 77,4 %. Kljub visokim rastem v izvozu teh izdelkov pa poskušajo nekatere države zmanjšati odvisnost od te industrije. Primer take države je Pakistan, ki mu je uspelo znižati delež izvoz tekstila, oblačil in obutve celotnega izvoza blaga na 58,7 % leta To je dosegel predvsem zaradi zmanjšanja izvoza tekstila, izvoza oblačil in obutve pa sta ostala na enaki ravni. Tudi Kitajska, ki je še vedno najpomembnejša svetovna dobaviteljica oblačil, je z usmeritvijo v proizvodnjo z večjo dodano vrednostjo od leta 1995, ko je delež izvoza oblačil celotnega izvoza blaga znašal 30,5 %, delež zmanjšala na 15,3 % leta 2014 (International Labour Organization, 2015b, str. 2). Glede na razvite države in države v razvoju je s slike 3 razvidno, da se je delež razvitih držav v svetovnem izvozu tekstila in oblačil od leta 1955 zmanjševal. S slike je razvidno tudi, da se je delež hitreje zmanjševal v oblačilni industriji, ki je delovno intenzivnejša v primerjavi s tekstilno industrijo. Razlog je predvsem porast izvoza držav v razvoju (World Trade Organization, b.l., str. 18). 25

32 Delež (%) Slika 3: Delež razvitih držav celotnega svetovnega izvoza tekstila in oblačil po vrednosti, tekstil oblačila Opomba: Pred letom 2003 EU15, po letu 2003 EU25. Vir: World Trade Organization, World Trade Report 2008, b.l., str Najpomembnejše svetovne izvoznice in uvoznice tekstila in oblačil Od 1. januarja 1995 do 1. januarja 2005 je bila mednarodna trgovina s tekstilom in oblačili pod okriljem ATC. Ta sporazum je za EU, ZDA, Kanado in Norveško pomenil vpeljevanje pravil GATT in ukinjanje kvot na tekstil in oblačila. S 1. januarjem 2005 so dobile vse članice WTO prost dostop do teh trgov (Kheir-El-Din, 2002, str. 189). Na račun odprave kvot so tržne deleže izgubili ponudniki iz držav v razvoju, ki pod prejšnjim režimom niso bili omejevani s kvotami in so zato imeli zagotovljene deleže na trgu. Enako velja za države s preferencialnim statusom. Liberalizacija trga je tako pospešila proces koncentracije proizvajalcev. Manj konkurenčni ponudniki in države so bili izrinjeni s trga (Kunaver & Manohin, 2003, str. 28). Azija je postala svetovna tovarna za oblačila, tekstil in obutev, saj so azijsko pacifiški proizvajalci v letu 2014 pokrivali že kar tri petine svetovne porabe. Povprečna letna rast izvoza te regije je bila od leta 1995 do leta ,6 %, medtem ko je svetovno povprečje (brez azijsko pacifiške regije) 3,1 % (International Labour Organization, 2015b, str. 1). Potrošniki naj bi z ukinitvijo kvot pridobili največ, vendar le pod pogojem, da sta zagotovljeni kakovost in varnost cenejših proizvodov in da se znižanje cen dejansko prenese na potrošnike. Na Norveškem, ki je bila prva država, ki je ukinila vse kvote, so se cene znižale najbolj, do tega pa je prišlo takoj po ukinitvi kvot leta V EU so se cene zniževale veliko počasneje. Na Japonskem, ki kvot nikoli ni imela, je bil učinek ukinitve 26

33 kvot negativen, kar lahko obrazložimo s preusmeritvijo izvoza z japonskega trga na trge, predhodno zaščitene s kvotami (Kowalski & Molnar, 2009, str. 7). Pri izvozu tekstila in oblačil je Kitajska največje povečanje svojega izvoza od leta 2000 do leta 2008 dosegla v EU in državah CIS. V nasprotju s tem pa se je zmanjšal izvoz na Japonsko in tudi v ostale, predvsem azijske države, kamor je bil prej usmerjen njen izvoz. Razvidna je torej preusmeritev iz Azije na trge EU in držav CIS (World Trade Organization, 2009, str. 39). Martin (2007, str. 14) v svoji analizi ugotavlja, da obstajajo poleg spročanja kvot skladno z ATC pri uvozu tekstila in oblačil v ZDA tudi drugi dejavniki, ki imajo prav tako pomemben vpliv, če ne še večji, na uvoz teh izdelkov. Prvi pomemben dejavnik je vključitev Kitajske v WTO decembra 2001, zaradi česar je ZDA liberalizirala uvozno politiko do Kitajske, kar pa je vplivalo na povečanje uvoza iz Kitajske, vključno s tekstilom in oblačili. Drugi pomemben dejavnik je ekonomski vpliv dogodkov 11. septembra Že v oktobru je bil zabeležen velik padec celotnega uvoza blaga v ZDA. Tretji dejavnik, ki je imel pomemben vpliv na uvoz tekstila in oblačil v ZDA, pa je uporaba zaščitnih ukrepov na določene kitajske tekstilne izdelke in oblačila pred in po četrti fazi ukinjanja kvot. Ti zaščitni ukrepi so posledično zavirali rast uvoza določenih izdelkov do leta Najpomembnejše svetovne izvoznice tekstila in oblačil V letu 1980 sta bili vodilni izvoznici tekstila in oblačil Nemčija in Italija, sledil je Hong Kong, katerega izvoz je predstavljal pretežno izvoz uvoženega blaga iz Kitajske. Med azijskimi državami so na lestvici še Japonska, Koreja in Tajvan. Med evropskimi pa Francija, Velika Britanija in Belgija. Na osmem mestu so ZDA. Do leta 1990 je najpomembnejša izvoznica že postal Hong Kong, Kitajska pa se je prebila na četrto mesto. Kitajska je v naslednjih letih svoj tržni delež še povečevala, tako da se je do leta 1995 že uvrstila na prvo mesto. Tržni delež sta v primerjavi z letom 1980 pridobila tudi Koreja in Tajvan, medtem ko se je tržni delež evropskim državam in ZDA zmanjšal, Japonska pa je bila z lestvice celo izrinjena. Med uveljavljanjem ATC od leta 1995 do leta 2005 se je trend nadaljeval, Kitajska je povečevala svoj tržni delež na račun ostalih držav, tudi Koreje in Tajvana. Nove razmere pa sta uspeli izkoristiti Turčija in Indija, ki sta se v letu 2005 uvrstili na peto in sedmo mesto. Obdobje od leta 2005 do leta 2008 je prav tako v znamenju Kitajske, ki je svoj delež izvoza še povečala, predvsem na račun držav z manjšim tržnim deležem. Ostalim devetim najpomembnejšim državam izvoznicam se tržni deleži niso bistveno spremenili. Pomembna ugotovitev je, da se je razmerje med desetimi najpomembnejšimi državami izvoznicami tekstila in oblačil od leta 1980 do leta 2008 zelo spremenilo. V letu 1980 med 27

34 prvimi desetimi državami ni države, ki bi izrazito izstopala po svojem tržnem deležu. V letu 2008 pa Kitajska z več kot 30 % prevladuje na svetovnem trgu, saj je z leti, še posebej pa po letu 2001, ko je vstopila v WTO, svoj tržni delež iz leta v leto izredno povečevala. Tabela 9: Prvih deset držav izvoznic tekstila in oblačil glede na delež v svetovnem izvozu po vrednosti izvoza (v %) Prva Druga Tretja Četrta Peta Šesta Sedma Osma Deveta Deseta Nemčija Italija HK Kitajska Kitajska Kitajska Kitajska 9,6 10,0 11,1 12,2 14,7 23,9 30,3 Italija HK Nemčija HK HK HK Italija 9,1 9,7 10,3 11,3 10,6 8,5 6,7 HK Nemčija Italija Italija Italija Italija HK 7,1 8,8 10,0 8,8 7,2 7,0 6,6 Francija Koreja Kitajska Nemčija ZDA Nemčija Nemčija 6,0 6,9 7,9 7,1 5,5 5,4 5,5 Japonska Kitajska Koreja Koreja Nemčija Turčija Turčija 5,9 6,1 6,6 5,6 5,1 3,9 3,8 Koreja Tajvan Francija Tajvan Koreja ZDA Indija 5,4 5,9 5,0 4,9 5,0 3,6 3,5 VB Japonska Tajvan ZDA Tajvan Indija Francija 5,3 5,6 5,0 4,5 4,2 3,5 3,1 ZDA Francija Portugal. Francija Francija Francija Belgija 5,3 4,8 4,8 4,2 3,4 3,2 2,9 Belgija Belgija Japonska Belgija Indija Belgija ZDA 4,8 3,7 4,8 3,3 3,2 2,9 2,8 Tajvan VB ZDA VB Mehika Koreja Koreja 4,4 3,6 3,0 3,0 3,2 2,7 2,0 Vir: World Trade Organization, Merchandise trade by commodity, Kot resna konkurenca se lahko Kitajski postavijo po robu le države EU skupaj. Ker nas na svetovnem trgu bolj kot posamezne države zanima povezava EU z ostalimi svetovnimi izvoznicami in uvoznicami, se bomo v nadaljevanju posvetili temu. Glede na dosegljivost podatkov o izvozu in uvozu, ki so pridobljeni iz statistične baze podatkov WTO, v nadaljevanju v tem podpoglavju predstavlja vrednost trgovine EU trgovino med državami članicami EU (notranji izvoz in uvoz) in trgovino s tretjimi državami (zunanji izvoz in uvoz) skupaj Gibanje izvoza tekstila in oblačil najpomembnejših svetovnih izvoznic od začetka uveljavljanja ATC Na sliki 4 vidimo gibanje vrednosti izvoza tekstila in oblačil od leta 1995 do 2014 za deset najpomembnejših izvoznic tekstila in oblačil leta Največje odstotno povečanje 28

35 mia USD izvoza v tem obdobju so od opazovanih držav zabeležili Vietnam, Bangladeš in Kitajska. Edina izmed desetih opazovanih držav, ki se ji je izvoz v primerjavi z letom 1995 zmanjšal, je Koreja. Po absolutni vrednosti sta največje povečanje v tem obdobju dosegli Kitajska in EU. Izvoz tekstila in oblačil EU je leta 1995 znašal 110,7 milijarde USD, do leta 2005 se je povečal na 148,3 milijarde USD in do leta 2014 na 201,4 milijarde USD. Zanimiva je ugotovitev, da se je rast izvoza po letu 2008 skoraj ustavila. Slika 4: Gibanje izvoza tekstila in oblačil po vrednosti od začetka uveljavljanja ATC za deset najpomembnejših izvoznic leta 2008 (v mia USD) Opomba: leto 1995, 1998 in 2002 EU15, leto 2005 EU25, leto 2008 in 2011 EU27, leto 2014 EU28. Vir: World Trade Organization, Merchandise trade by commodity, Največje povečanje izvoza tekstila in oblačil Kitajske je zaznati po letu 2001, po vstopu v WTO. Od leta 1995, ko je izvoz tekstila in oblačil Kitajske znašal 38,0 milijarde USD, se je do leta 2005 povečal na 115,2 milijarde USD in do leta 2008 na 185,2 milijarde USD. Ugotovimo lahko, da je kljub začasnemu prostovoljnemu omejevanju izvoza tekstila in oblačil v tem obdobju največ pridobila Kitajska. Do leta 2014 je izvoz tekstila in oblačil Kitajske narastel na 298,3 milijarde USD, s čimer je postala prevladujoča izvoznica tekstila in oblačil Spremembe v tržnem deležu med najpomembnejšimi svetovnimi izvoznicami tekstila in oblačil EU se je delež od svetovnega izvoza tekstila in oblačil s 36 %, kolikor je znašal leta 1995, zmanjšal na 31 % leta Ne glede na to je ostala EU tudi v letu 2005 glavni svetovni 29

36 izvoznik. Kitajska se ji je v tem obdobju zelo približala, saj je delež izvoza tekstila in oblačil svetovnega izvoza tekstila in oblačil, ki je leta 1995 znašal 12 %, povečala kar na 24 % leta Do leta 2014 je Kitajska delež izvoza tekstila in oblačil svetovnega izvoza tekstila in oblačil povečala na 37 %, s čimer je postala najpomembnejša svetovna izvoznica. V nasprotju s tem se je do leta 2014 delež izvoza tekstila in oblačil EU zmanjšal na 25 %. Kako veliki izvoznici sta EU in Kitajska, pove dejstvo, da sta v letu 2005 obvladovali skupaj več kot polovico svetovnega trga tekstila in oblačil, v letu 2014 pa sta skupaj obvladovali že kar 63 % svetovnega trga, s tem da Kitajska na trgu prevladuje. Slika 5: Najpomembnejše izvoznice tekstila in oblačil glede na delež svetovnega izvoza tekstila in oblačil po vrednosti leta 1995 in 2005 (v %) Koreja 6 Hong Kong 11 Tajvan 5 Kitajska 12 ZDA 5 Leta 1995 Leta 2005 Turčija 3 Indija 3 Japonska 2 Tajska 2 EU 36 Ostalo 16 Turčija 4 Hong Kong 9 ZDA 4 Kitajska 24 Indija 3 Koreja 3 EU 31 Tajvan 2 Pakistan 2 Mehika 2 Ostalo 16 Opomba: leto 1995 države EU15, leto 2005 države EU25. Vir: World Trade Organization, International Trade Statistics 2002, 2002, str. 152; World Trade Organization, International Trade Statistics 2006, 2006, str. 172; World Trade Organization, International Trade Statistics 2015, 2015, str Poleg Kitajske so nove razmere na trgu izkoristile in zabeležile povečanje deleža izvoza tudi nekatere druge azijske države Indija, Bangladeš, Pakistan in Vietnam, medtem ko se Hong Kong, Koreja, Tajvan, Japonska in Tajska novim razmeram na trgu niso uspeli ustrezno prilagoditi in se jim je delež zmanjšal. Med desetimi najpomembnejšimi izvoznicami sta tudi Turčija in ZDA. Tudi Turčija je uspela svoj delež v primerjavi z letom 1995 povečati, medtem ko se je delež ZDA zmanjšal. Leta 1995 in 2005 je predstavljal izvoz desetih najpomembnejših svetovnih izvoznic skupaj 84 % svetovnega izvoza tekstila in oblačil, leta 2014 pa 87%. Glede na to lahko ugotovimo, da je Kitajska dosegla povečanje izvoza predvsem na račun ostalih devetih najpomembnejših izvoznic, poleg EU in ZDA tudi nekaterih azijskih držav. 30

37 Slika 6: Najpomembnejše izvoznice tekstila in oblačil glede na delež svetovnega izvoza tekstila in oblačil po vrednosti leta 2014 (v %) Hong Kong 4 Indija 5 Turčija 4 EU 25 Bangladeš 3 Kitajska 37 Vietnam 3 ZDA 3 Koreja 2 Pakistan 2 Ostalo 13 Opomba: leto 2014 države EU28. Vir: World Trade Organization, International Trade Statistics 2002, 2002, str. 152; World Trade Organization, International Trade Statistics 2006, 2006, str. 172; World Trade Organization, International Trade Statistics 2015, 2015, str Z analizo (Ernst, et al., 2005, str. 9), katere države sta EU in ZDA pri uvozu tekstilnih in oblačilnih izdelkov najbolj omejevali, je bilo za leto 2004 ugotovljeno, da je bila pri izvozu oblačil najbolj omejevana Kitajska. Tudi ostale države, ki ji sledijo, prihajajo iz Azije: Koreja, Bangladeš, Vietnam, Indonezija, Indija, Pakistan in Filipini. Kitajska je bila najbolj omejevana s kvotami tudi pri izvozu svojih tekstilnih izdelkov, sledijo ji Pakistan, Indija, Tajska, Koreja, Vietnam in Bangladeš. Pri izvozu tekstilnih izdelkov najdemo med prvimi desetimi najbolj omejevanimi državami tudi dve evropski državi: Turčijo in Belorusijo. Potrdimo lahko, da se je od leta 1995 do leta 2014 delež tekstila in oblačil svetovnega izvoza tekstila in oblačil zmanjšal tako v EU kot tudi ZDA. Prav tako lahko potrdimo, da se je v tem obdobju delež tekstila in oblačil svetovnega izvoza tekstila in oblačil povečal v večini držav, ki so bile po analizi Ernst, et al. (2005, str.9) ene izmed najbolj omejevanih pri svojem izvozu tekstila in oblačil, in sicer Kitajski, Indiji, Bangladešu, Pakistanu, Vietnamu in Turčiji. V nasprotju s pričakovanji pa se je Koreji in Tajski v tem obdobju delež svetovnega izvoza tekstila in oblačil zmanjšal Najpomembnejše svetovne uvoznice tekstila in oblačil Gibanje uvoza tekstila in oblačil najpomembnejših svetovnih uvoznic Na sliki 7 vidimo gibanje vrednosti uvoza tekstila in oblačil od leta 1995 do leta 2014 za deset najpomembnejših uvoznic tekstila in oblačil leta Največje odstotno povečanje uvoza je med opazovanimi državami zabeležila Rusija, po absolutni vrednosti pa je k povečanju uvoza največ prispevala EU, sledijo ZDA. 31

38 mia USD Vodilno vlogo iz leta 1995 je pri uvozu tekstila in oblačil ohranila EU. S 131,4 milijarde USD, kolikor je uvoz EU znašal leta 1995, se je do leta 2008 podvojil, do leta 2014 pa se je še povečal na kar 281,4 milijarde USD. Slika 7: Gibanje uvoza tekstila in oblačil po vrednosti od začetka uveljavljanja ATC za deset najpomembnejših izvoznic leta 2008 (v mia USD) Opomba: leto 1995, 1998 in 2002 EU15, leto 2005 EU25, leto 2008 in 2011 EU27, leto 2014 EU28 Vir: World Trade Organization, Merchandise trade by commodity, Tudi ZDA, ki je na drugem mestu, se je uvoz tekstila in oblačil iz leta 1995, ko je znašal 51,8 milijarde USD, že do leta 2005 podvojil. Do leta 2014 pa se ji je uvoz še povečal na 121,4 milijarde USD. Ostalim najpomembnejšim uvoznicam, Japonski, Rusiji, Kitajski, Kanadi, UAE, Švici in Mehiki, se je v tem obdobju uvoz prav tako povečal, izjema je le Hong Kong, katerega uvoz se je najverjetneje zmanjšal zaradi zmanjšanja ponovnega izvoza iz Kitajske. Kako velik uvoznik tekstila in oblačil je EU, pove dejstvo, da uvoz vseh ostalih devetih najpomembnejših uvoznic skupaj ne dosega vrednosti uvoza EU. 32

39 Spremembe v tržnem deležu med najpomembnejšimi svetovnimi uvoznicami tekstila in oblačil Uvoz tekstila in oblačil EU leta 1995 predstavlja kar 41 % celotnega svetovnega uvoza tekstila in oblačil, do leta 2005 se je zmanjšal na 39 %. V naslednjih letih se je trend nadaljeval. Do leta 2014 se je delež uvoza EU zmanjšal na 33 %, čeprav se je uvoz absolutno znatno povečal. Ne glede na to na uvozni strani prevladuje EU. Sledijo ji ZDA, ki se jim je delež s 16 % leta 1995 do leta 2005 povečal na 21 %, kar bi lahko pripisali povečanemu uvozu zaradi odpravljanja kvot skladno z ATC, nato pa se je uvoz zmanjšal na 14 % leta Slika 8: Najpomembnejše uvoznice tekstila in oblačil glede na delež v svetovnem uvozu tekstila in oblačil po vrednosti leta 1995 in 2005 (v %) Japonska 8 Hong Kong 9 ZDA 16 Kitajska 4 Leta 1995 Leta 2005 Kanada 2 EU 41 Švica 2 Koreja 2 Singapur 1 Ostalo 14 Mehika 1 Kitajska Japonska 2 Hong 5 Kong 8 ZDA 21 Rusija 2 Kanada 2 EU 39 Mehika 4 Ostalo 18 Švica 1 Koreja 1 Opomba: leto 1995 države EU15, leto 2005 države EU25. Vir: World Trade Organization, International Trade Statistics 2002, 2002, str. 153; World Trade Organization, International Trade Statistics 2006, 2006, str. 173; World Trade Organization, International Trade Statistics 2015, 2015, str Pomembni uvoznici tekstila in oblačil sta tudi Japonska in Hong Kong, ki se jima je od leta 1995 do leta 2014 delež znatno zmanjšal. Med največje uvoznice tekstila in oblačil se uvršča tudi Kitajska, katere delež pa še zdaleč ni tako pomemben kot na izvozni strani. Med deset najpomembnejših uvoznic tekstila in oblačil leta 2014 spadajo še Kanada, Koreja, Vietnam, Rusija in Turčija. V primerjavi z letoma 1995 in 2005 predstavlja v letu 2014 znatno večji delež vrednosti uvoza tekstila in oblačil neopredeljenih manjših uvoznic, in sicer kar 35 %. Uvoz najpomembnejših uvoznic EU in ZDA skupaj se je s 57 % leta 1995 zmanjšal na 47 % leta Delež uvoza vseh desetih najpomembnejših uvoznic se je v primerjavi z letom 1995, ko je znašal 86 %, zmanjšal na 82 % leta 2005 in kasneje na 65 % leta Ugotovimo lahko, da so pri uvozu tekstila in oblačil vpliv pridobile manjše uvoznice, kar bi lahko pripisali povečani proizvodnji in potrošnji tekstila in oblačil v teh državah. 33

40 Slika 9: Najpomembnejše uvoznice tekstila in oblačil glede na delež v svetovnem uvozu tekstila in oblačil po vrednosti leta 2014 (v %) Kanada 2 Hong Kong 3 Kitajska 3 Japonska 5 Koreja Rusija 2 Vietnam 1 ZDA 14 1 Turčija 1 Ostalo 35 EU 33 Opomba: leto 2014 države EU28. Vir: World Trade Organization, International Trade Statistics 2002, 2002, str. 153; World Trade Organization, International Trade Statistics 2006, 2006, str. 173; World Trade Organization, International Trade Statistics 2015, 2015, str Za EU, ZDA, Kanado in Norveško, ki so skladno z ATC sproščale omejitve na uvoz tekstila in oblačil, lahko ugotovimo, da se je EU, čeprav se ji je delež od celotnega svetovnega uvoza zmanjšal, vrednost uvoza tekstila in oblačil po letu 1995 stalno povečevala, največje rasti pa so bile dosežene v obdobju od leta 2002 do popolne ukinitve kvot leta Tudi ZDA je vrednost uvoza v celotnem obdobju naraščala, delež svetovnega uvoza pa se jim je med uveljavljanjem ATC od leta 1995 do leta 2005 povečal, nato pa do leta 2014 ponovno zmanjšal. Kanadi se je vrednost uvoza tekstila in oblačil prav tako povečala, vendar ne bistveno. Norveška spada med manjše uvoznice tekstila in oblačil in ni zajeta v analizo. 3.3 Spremembe v svetovni trgovini s tekstilom in oblačili po segmentu uporabe Trgovina s tekstilom Spremembe v tržnem deležu med najpomembnejšimi svetovnimi izvoznicami tekstila Od začetka uveljavljanja do zaključka ATC leta 2005 se je delež izvoza tekstila EU z 41 % zmanjšal na 33 %. Ne glede na to je ostala na prvem mestu. Kitajski se je nasprotno delež izvoza tekstilnih izdelkov od leta 1995, ko je znašal 9 %, povečal na 20 % leta Med desetimi najpomembnejšimi izvoznicami tekstila so svoj delež izvoza tekstilnih izdelkov med uveljavljanjem ATC poleg Kitajske povečale tudi Turčija, Indija in ZDA. Zmanjšal pa se je delež izvoza Hong Konga, Koreje, Tajvana, Japonske in Indonezije. 34

41 Do leta 2014 se je trend nadaljeval, EU se je delež izvoza tekstila svetovnega izvoza tekstila zmanjšal na 24 %, predvsem na račun Kitajske. Kitajski se je nasprotno delež povečal na 36 %, s čimer je prevzela vodilno vlogo pri izvozu tekstila. Med ostalimi najpomembnejšimi izvoznicami se je delež povečal tudi Indiji in Turčiji, medtem ko se je delež zmanjšal ZDA, Koreji, Tajvanu, Hong Kongu in Japonski. Tabela 10: Najpomembnejše izvoznice tekstila glede na delež izvoza v svetovnem izvozu tekstila po vrednosti (v %) EU 41 EU 33 Kitajska 36 Kitajska 9 Kitajska 20 EU 24 Hong Kong 9 Hong Kong 7 Indija 6 Koreja 8 ZDA 6 ZDA 5 Tajvan 8 Koreja 5 Turčija 4 ZDA 5 Tajvan 5 Koreja 4 Japonska 5 Indija 4 Tajvan 3 Indija 3 Pakistan 3 Hong Kong 3 Pakistan 3 Turčija 3 Pakistan 3 Indonezija 2 Japonska 3 Japonska 2 Skupaj 92 Skupaj 91 Skupaj 89 Opomba: leto 1995 države EU15, leto 2005 države EU25, leto 2014 države EU28. Vir: World Trade Organization, International Trade Statistics 2002, 2002, str. 152; World Trade Organization, International Trade Statistics 2006, 2006, str. 172; World Trade Organization, International Trade Statistics 2015, 2015, str Skupaj je prvih deset izvoznic tekstila pokrivalo v letu 1995 kar 92 % celotnega svetovnega izvoza tekstila, do leta 2014 se je delež zmanjšal na 89 %. Torej pokrivajo vse ostale izvoznice le 11 % svetovnega izvoza tekstila. Iz leta 1995, ko je imela prevladujočo vlogo z 41 % EU, v letu 2014 Kitajska in EU skupaj pokrivata kar 60 % celotnega svetovnega izvoza tekstila. Glede na to, da je bila Kitajska po analizi Ernst, et al. (2005, str. 9) najbolj omejevana država EU in ZDA pri izvozu svojih tekstilnih izdelkov, ni presenetljivo, da je dosegla največji uspeh. To pa pomeni, da se ne usmerja le v oblačilno industrijo, ampak vlaga tudi v kapitalno intenzivnejšo tekstilno industrijo. P oleg Kitajske naj bi bile s kvotami pri izvozu tekstilnih izdelkov po analizi Ernst, et al. (2005, str. 9) med najbolj omejevanimi državami še Pakistan, Indija, Tajska, Koreja, Vietnam, Bangladeš, Turčija in Belorusija. Ugotovimo lahko, da je med temi državami ukinitev kvot na tekstilne izdelke uspela dobro izkoristiti le Indija in v manjši meri Pakistan, medtem ko Tajska, Koreja, Vietnam in Bangladeš tega niso enako uspešno 35

42 izkoristili. Koreji in Tajvanu se je delež v svetovnem izvozu celo precej zmanjšal. Ukinitev kvot na tekstil je izkoristila tudi Turčija, ki je bila med evropskimi državami poleg Belorusije prav tako med najbolj omejevanimi državami in se je uspela uvrstiti med deset najpomembnejših svetovnih izvoznic tekstila Spremembe v tržnem deležu med najpomembnejšimi svetovnimi uvoznicami tekstila Pri uvozu tekstilnih izdelkov od začetka uveljavljanja ATC najpomembnejše mesto, čeprav se ji je delež uvoza tekstila svetovnega uvoza zmanjšal, pripada EU. Delež uvoza EU v svetovnem uvozu tekstila se je s 37 % leta 1995 do zaključka ATC zmanjšal na 32 %. V letu 2005 so na drugem mestu ZDA z 11 %. Sledita ji z 8 % Kitajska in Hong Kongu s 7 %. EU je tako daleč najpomembnejša uvoznica tekstilnih izdelkov. Delež uvoza v svetovnem uvozu tekstila se je v primerjavi z letom 1995 do leta 2005 povečal tudi Vietnamu, Turčiji in Mehiki, zmanjšal pa se je Japonski in Koreji. Tabela 11: Najpomembnejše uvoznice tekstila glede na delež uvoza v svetovnem uvozu tekstila po vrednosti (v %) EU 37 EU 32 EU 25 Hong Kong 11 ZDA 11 ZDA 8 Kitajska 7 Kitajska 8 Kitajska 6 ZDA 7 Hong Kong 7 Vietnam 4 Japonska 4 Mehika 3 Hong Kong 3 Koreja 3 Japosnka 3 Japonska 3 Kanada 2 Turčija 2 Turčija 2 Singapur 1 Kanada 2 Bangladeš 2 UAE 1 Koreja 2 Mehika 2 Švica 1 Vietnam 2 Indonezija 2 Skupaj 73 Skupaj 71 Skupaj 56 Opomba: leto 1995 države EU15, leto 2005 države EU25, leto 2014 države EU28. Vir: World Trade Organization, International Trade Statistics 2002, 2002, str. 153; World Trade Organization, International Trade Statistics 2006, 2006, str. 173; World Trade Organization, International Trade Statistics 2015, 2015, str Do leta 2014 se je delež uvoza tekstila EU še zmanjšal, in sicer na 25 %, vendar je ohranila vodilno vlogo. Delež uvoza se je zmanjšal tudi ZDA, Kitajski, Hong Kongu in Mehiki, medtem ko se je delež uvoza tekstila povečal Vietnamu, Bangladešu in Indoneziji. Skupaj je prvih deset uvoznic tekstila pokrivalo v letu % celotnega svetovnega uvoza tekstila, leta 2014 se je delež zmanjšal na 56 % predvsem na račun zmanjšanja EU 36

43 in Hong Konga. Največ so torej v tem obdobju pridobile manjše uvoznice, ki spadajo med prvih deset Trgovina z oblačili Spremembe v tržnem deležu med najpomembnejšimi svetovnimi izvoznicami oblačil Pri izvozu oblačil je iz tabele 12 od začetka uveljavljanja ATC leta 1995 viden vpliv liberalizacije trgovine na povečanje izvoza Kitajske. V letu 1995 je bila najpomembnejša izvoznica oblačil EU. Njen delež v svetovnem izvozu je znašal 31 %. Delež EU se je do leta 2005 zmanjšal na 25 %. V nasprotju z EU pa se je delež Kitajske drastično povečal. Do zaključka ATC leta 2005 se je delež izvoza oblačil Kitajske povečal s 15 % na 27 %. S tem se je Kitajska približala EU. Povečanje je dosegla predvsem na račun Hong Konga, Tajske, Koreje, Tajvana in ZDA ter ostalih manjših izvoznic. Mehika, Vietnam in Bangladeš so svoj delež v tem obdobju prav tako uspele povečati. Do leta 2014 je pri izvozu oblačil prevladala Kitajska. Delež izvoza oblačil se ji je povečal na 39 %, med drugim tudi na račun izvoza EU, ki se ji je delež izvoza zmanjšal na 26 %. V tem obdobju se je povečal delež izvoza oblačil tudi Bangladešu, Vietnamu in Indiji, medtem ko se je zmanjšal Hong Kongu, Turčiji in ZDA. Tabela 12: Najpomembnejše izvoznice oblačil glede na delež izvoza v svetovnem izvozu oblačil po vrednosti (v %) EU 31 EU 29 Kitajska 39 Kitajska 15 Kitajska 27 EU 26 Hong Kong 13 Hong Kong 10 Bangladeš 5 ZDA 4 Turčija 4 Hong Kong 4 Turčija 4 Indija 3 Vietnam 4 Tajska 3 Mehika 3 Indija 4 Koreja 3 Bangladeš 2 Turčija 3 Indija 3 Indonezija 2 Indonezija 2 Indonezija 2 ZDA 2 ZDA 1 Tajvan 2 Vietnam 2 Kambodža 1 Skupaj 80 Skupaj 84 Skupaj 89 Opomba: leto 1995 države EU15, leto 2005 države EU25, leto 2014 države EU28. Vir: World Trade Organization, International Trade Statistics 2002, 2002, str. 159; World Trade Organization, International Trade Statistics 2006, 2006, str. 179; World Trade Organization, International Trade Statistics 2015, 2015, str

44 Skupaj je prvih deset izvoznic tekstila v letu 1995 pokrivalo 80 % celotnega svetovnega izvoza oblačil. Do leta 2014 se je ta delež še povečal na 89 %, kar pomeni, da so vse ostale izvoznice pokrivale le 11 % svetovnega izvoza oblačil. Iz leta 1995, ko je imela z 31 % prevladujočo vlogo EU, sta v letu 2005 po skoraj tretjino trga pokrivale EU in Kitajska, v letu 2014 pa prevladuje Kitajska, ki skupaj z EU pokriva kar 65 % celotnega svetovnega izvoza oblačil. Tudi pri izvozu oblačil je bila po analizi Ernst, et al. (2005, str. 9) najbolj omejevana država EU in ZDA pri izvozu svojih izdelkov Kitajska. Ukinitev kvot na oblačila je prav tako kot pri tekstilnih izdelkih dobro izkoristila. Glede na delež svetovnega izvoza je že v letu 2008 prehitela EU, ki je bila dolga leta najpomembnejša izvoznica, do leta 2014 pa je le še utrdila svoj položaj. Med ostalimi najbolj omejevanimi državami pri izvozu oblačil po analizi Ernst, et al. (2005, str. 9) Korejo, Bangladešem, Vietnamom, Indonezijo, Indijo, Pakistanom in Filipini so ukinitev kvot izkoristili le Bangladeš, Vietnam in Indija, ki se jim je delež izvoza oblačil v svetovnem izvozu oblačil povečal, Koreja pa ukinitve kvot ni izkoristila, saj se ji je delež svetovnega izvoza oblačil v nasprotju s pričakovanji zmanjšal Spremembe v tržnem deležu med najpomembnejšimi svetovnimi uvoznicami oblačil Najpomembnejša uvoznica oblačil je EU. Njen delež se je s 46 % leta 1995 zmanjšal na 43 % leta Sledijo ZDA, ki se jim je v tem obdobju delež s 25 % povečal na 27 % leta Delež se je do leta 2005 zmanjšal tudi Japonski in Hong Kongu, na novo pa so se na lestvico najpomembnejših desetih uvoznic oblačil uvrstile Rusija, Avstralija in Koreja. Do leta 2014 se je delež uvoza oblačil EU še zmanjšal, in sicer na 38 %, vendar vseeno ostaja na prvem mestu po uvozu oblačil. Na drugem mestu ostaja ZDA, ki pa se ji je delež drastično zmanjšal na 18 %. Delež se je v letu 2014 v primerjavi z letom 2005 zmanjšal tudi Japonski, Hong Kongu in Rusiji, povečal pa se je delež Koreje, na lestvico se je na novo uvrstila tudi Kitajska. Skupaj je prvih deset uvoznic oblačil pokrivalo v letu 1995 praktično celoten uvoz oblačil, in sicer kar 98 %. Do leta 2014 se je delež zmanjšal na 73 % predvsem na račun zmanjšanja uvoza EU, ZDA, Japonske in Hong Konga ter povečanja uvoza manjših uvoznic oblačil. 38

45 Tabela 13: Najpomembnejše uvoznice oblačil glede na delež uvoza v svetovnem uvozu oblačil po vrednosti (v %) EU 46 EU 43 EU 38 ZDA 25 ZDA 27 ZDA 18 Japonska 12 Japonska 8 Japonska 6 Hong Kong 8 Hong Kong 6 Hong Kong 3 Švica 2 Rusija 3 Kanada 2 Kanada 2 Kanada 2 Rusija 2 Mehika 1 Švica 2 Kpreja 2 Singapur 1 Avstralija 1 Avstralija 1 Norveška 1 Koreja 1 Švica 1 UAE 1 Mehika 1 Kitajska 1 Skupaj 98 Skupaj 93 Skupaj 73 Opomba: leto 1995 države EU15, leto 2005 države EU25, leto 2014 države EU28. Vir: World Trade Organization, International Trade Statistics 2002, 2002, str. 160; World Trade Organization, International Trade Statistics 2006, 2006, str. 180; World Trade Organization, International Trade Statistics 2015, 2015, str Zaposlenost v tekstilni in oblačilni industriji v svetu Do 80. let prejšnjega stoletja se je večji del proizvodnje surovin, vmesnih produktov in končnega blaga v tekstilni in oblačilni industriji nahajal blizu končnih potrošnikov. Proizvodni cikli so bili predvidljivi, kolekcije se niso menjale vsako sezono. Tekstilna in oblačilna industrija v ZDA in večini evropskih držav je bila v vzponu. V 90. letih so trgovci tekstila in oblačil začeli širiti nabor proizvodov, saj so se kombinacija različnih modnih kolekcij, razvoj različnih znamk in premik v smeri nižjih proizvodnih stroškov izkazai za donosno formulo. Zaradi tega se je na področja z nizkimi stroški delovne sile in s tem novimi proizvodnimi priložnostmi začela seliti proizvodnja teh izdelkov. Premik k hitrejši in prilagodljivejši proizvodnji in nižjim cenam je bil pospešen z ATC, saj je konec dobe kvot na tekstil in oblačila to industrijo izpostavil globalni konkurenci. Vpliv na oblačilno industrijo je bil neposrednejši kot na tekstilno industrijo, saj ta ni nagnjena k hitrim premikom proizvodnje. Tekstilna industrija je kapitalsko intenzivnejša, poleg tega zahteva ta proizvodnja dostop do veliko energije in naravnih virov, kot je voda, in višje usposobljene delovne sile v primerjavi z oblačilno industrijo (International Labour Organization, 2014, str. 1). Tekstilna in oblačilna industrija sta dobra primera industrije, v kateri se lahko premiki v proizvodnji in trgovini zgodijo precej hitro in preprosto. Na splošno gledano se je zaposlenost v tekstilni in oblačilni industriji z liberalizacijo mednarodne trgovine državam 39

46 v razvoju povečala, razvitim državam pa zmanjšala, s tem pa se je tudi upočasnila rast plač v tej dejavnosti (International Labour Organization, 2000). Globalne premike v proizvodnji tekstila in oblačil so najbolje izkoristile štiri države: Kitajska, Indija, Brazilija in Indonezija. Medtem ko Kitajska, Indija in Indonezija proizvajajo velike količine poleg domače potrošnje tudi za izvoz, je proizvodnja Brazilije predvsem za domačo porabo (International Labour Organization, 2014, str. 5). Ker sta tekstilna in oblačilna industrija delovno intenzivni industriji, z njunimi produkti se preprosto trguje in sta zaradi nizkih vstopnih stroškov in preproste proizvodne tehnologije lahko dostopni, je to privedlo do dramatičnih sprememb v zaposlitvi po svetu. V 50. letih prejšnjega stoletja se je zaposlenost v tekstilni in oblačilni industriji preselila iz Severne Amerike in razvitih držav Evrope na Japonsko, v kasnejših desetletjih pa je sledil premik v države z nizkimi dohodki, zlasti tiste v Vzhodni Aziji in Tihem oceanu, Južni in Centralni Aziji in Latinski Ameriki ter na Karibe. Z začetkom uveljavljanja ATC leta 1995 se je ta premik še okrepil. Razlog za ta premik je predvsem poceni delovna sila (United Nations Industrial Development Organization, 2013, str. 39). V prvih letih po začetku uveljavljanja ATC ni zaznati drastičnega povečanja izvoza iz Kitajske. Najpomembnejšo vlogo pri vzponu kitajske tekstilne in oblačilne industrije je imel zagotovo vstop Kitajske v WTO 11. decembra 2001, kar je spodbudilo tuje naložbe v kitajsko tekstilno in oblačilno industrijo. Z 78,7 milijarde USD leta 2001 so se tuje naložbe v kitajsko tekstilno in oblačilno industrijo povečale na 772,0 milijarde USD leta Ta trend se je v naslednjih letih nadaljeval (Xiao-hong, 2008, str. 56). Na Kitajskem je znana podjetnica Hong Dongyang iz province Zhejing, ki se je leta 1970 odločila, da bo doma na šivalnem stroju začela izdelovati nogavice. Sprva je izdelke prodajala na ulici, nato na stojnici, kasneje pa odprla podjetje. V provinci so se razširile novice o uspešni podjetnici, rezultat pa je bil, da so jo mnoga podjetja začela posnemati in je provinca Zhejing postala vodilna regija v izdelovanju nogavic. Podobno se je začela proizvodna specializacija tudi po drugih regijah na Kitajskem (Fishman, 2005, str. 85). Ocenjevali so, da bodo južnokitajske tekstilne in oblačilne tovarne v desetih letih odvzele službo milijonom zaposlenim, največ delavkam iz drugih držav v razvoju. Brezposelnost pa je eden večjih problemov tudi na Kitajskem, saj jo povzroča vzajemno konkuriranje kitajskih podjetij. Kitajska se še vedno zanaša na delovno silo, ki se ne zna organizirati in zahtevati višjih plač in je zato še vedno med najcenejšimi na svetu. Ne glede na to so plače kitajskih delavcev višje od plač delavcev iz najrevnejših držav Jugovzhodne Azije in Afrike (Fishman, 2005, str. 91). Zaradi gospodarskega razcveta v državi so se na Kitajskem povišale tudi plače v tekstilni in oblačilni industriji, zlasti v obalnih regijah, kjer je lažji dostop do svetovnega trga. 40

47 Zaradi tega se tudi tekstilna in oblačilna industrija na Kitajskem soočata z vedno večjo konkurenco iz azijskih držav z nižjimi stroški dela (Fishman 2005, str. 12). Prednosti nizkih stroškov dela se lahko izniči z nizko produktivnostjo dela, stroški logistike in materiala ter predpisi in davki, ki vplivajo na poslovno okolje, kot tudi z makroekonomskimi problemi, ki vodijo k inflaciji in tečajnim spremembam. Ugotovljeno je namreč bilo, da so države z nizkimi absolutnimi stroški dela, npr. Podsaharska Afrika, še vedno nekonkurenčne v primerjavi z azijskimi proizvajalci. Proizvajalci lahko ostanejo konkurenčni, če je povečanje produktivnosti večje od povišanja plač. Ugotovili so, da so zaradi razlik v produktivnosti stroški dela na enoto proizvoda v Vzhodni Aziji (Kitajska, Indonezija, Malezija in Filipini) nižji kot v Afriki. To pomeni, da proizvajalci samo z nizkimi stroški dela ne morejo tekmovati s Kitajsko ali drugimi proizvajalci niti v delovno intenzivnih industrijah (United Nations Industrial Development Organization, 2013, str. 84). Ustvarjanje novih delovnih mest v tekstilni in oblačilni industriji se povečuje v veliko državah v razvoju. Gre predvsem za delovno intenzivna delovna mesta, ki jih zasedajo večinoma ženske, mladi in nizkokvalificirani delavci. Hkrati s tem pa se ta industrija sooča z izzivi ustreznih delovnih razmer (International Labour Organization, 2016). O nevarnih delovnih razmerah pričata usodni požar leta 2012 v Tazreen Fashions v Bangladešu, v katerem je umrlo 112 ljudi, in le nekaj mesecev kasneje aprila 2013 zrušenje stavbe v Rana Plaza prav tako v Bangladešu, pri čemer je življenje izgubilo kar 1136 ljudi. Zaradi tega je bilo treba vpeljati temeljite spremembe na področju skladnosti z mednarodnimi standardi, varnostjo in nadzorom, pri čemer je sodeloval tudi ILO (International Labour Organization, 2015a). Da bodo države, ki povečujejo proizvodnjo in s tem zaposlenost v tekstilni in oblačilni industriji, ohranile rast tudi v prihodnje, bo treba izboljšati delovne razmere (International Labour Organization, 2015b, str. 1). Svetovna kriza leta 2008 je pokazala šibkosti te industrije, kot je finančna ranljivost lokalnih malih in srednjih podjetij, kar je privedlo do več stečajev med tekstilnimi in oblačilnimi proizvajalci, v nekaterih primerih celo trgovcev. Ugotovili so, da je bilo zaradi krize zaprtih približno 8000 tekstilnih, oblačilnih in obutvenih proizvajalcev, zaradi česar je izgubilo službo približno 11 milijonov ljudi. Kljub rasti v letih po krizi bo potrebno kar nekaj časa, da si bo industrija opomogla (International Labour Organization, 2014, str. 2). V nadaljevanju sta predstavljena grafa, ki prikazujeta gibanje števila zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji od leta 1995 do leta 2009 za izbrane države, ki sodijo med pomembnejše zaposlovalce v tej industriji. Podatki so pridobljeni iz statistične baze podatkov WIOD (angl. World Input Output Database) in so zajeti po klasifikaciji ISIC za sektorja 17 in 18. Za Kitajsko žal ni znanega podatka o številu zaposlenih, zato je iz istega vira naveden podatek za število ljudi, ki se ukvarjajo s tekstilno in oblačilno 41

48 industrijo. Ta podatek lahko vzamemo kot oceno, saj so v različnih virih navedeni zelo različni podatki o številu zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji, kar še posebej velja za Kitajsko. Po podatkih, ki so dosegljivi v bazi podatkov UNIDO (United Nations Industrial Development Organization, 2016), naj bi bilo na Kitajskem v tekstilni in oblačilni industriji 11,0 mio zaposlenih leta 2005 in 11,2 mio leta Po podatkih RIETI (Research Institute of Economy, Trade and Industry, 2015) pa naj bi bilo leta 1995 na Kitajskem 19,6 mio zaposlenih v tekstilni industriji, 22,4 mio leta 2005 in kar 27,0 mio leta Na razlike med različnimi viri, ki se gibljejo od nekaj 100 tisoč do 10 mio zaposlenih za nekatere najpomembnejše države zaposlovalke v tekstilni in oblačilni industriji, opozarja tudi ILO (International Labour Organization, 2014, str. 9), kar kaže na potrebo po boljšem zajemanju podatkov o zaposlenih. Slika 10: Gibanje števila zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji na Kitajskem in Indiji od leta 1995 do leta 2009 (v mio zaposlenih) Indija Kitajska Opomba: Za Kitajsko je naveden podatek za število ljudi, ki se ukvarjajo s tekstilno in oblačilno industrijo, ker podatek o številu zaposlenih ni na voljo. Vir: WIOD, Basic data on output and employment, Na Kitajskem se je leta ,7 mio ljudi ukvarjalo s tekstilno in oblačilno industrijo. Do leta 2003 se število ni bistveno spremenilo, nato pa je začelo skokovito naraščati in je do leta 2009 narastlo na kar 22,4 mio ljudi. Od leta 1995 do leta 2009 je torej narastlo za kar 6,7 mio ljudi. V Indiji je bilo leta ,7 mio zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji, število zaposlenih se je do leta 1999 zmanjševalo, nato pa je začelo naraščati in je do leta 2009 narastlo na 7,3 mio zaposlenih, torej za 2,6 mio zaposlenih. Na sliki 11 vidimo tudi, kako velik je razkorak med številom zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji na Kitajskem in v Indiji ter ostalih državah. 42

49 Slika 11: Gibanje števila zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji po pomembnejših državah od leta 1995 do leta 2009 (v mio zaposlenih) 1,8 Brazilija 1,6 Indonezija 1,4 1,2 Turčija 1,0 Mehika 0,8 0,6 Italija Japonska Rusija ZDA 0,4 0,2 Romunija Portugalska Koreja Francija Poljska Nemčija 0,0 Vir: WIOD, Basic data on output and employment, Število zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji se je kljub padanju v začetnem obdobju povečalo tudi v Indoneziji, in sicer z 0,9 mio zaposlenih leta 1995 na 1,5 mio zaposlenih leta Kitajski, Indiji in Indoneziji, ki so bile po analizi Ernst, et al. (2005, str. 9) ene izmed najbolj omejevanih držav pri izvozu tekstila in oblačil, sta bila tekstilna in oblačilna industrija z liberalizacijo mednarodne trgovine pomembna vira novih delovnih mest. V nasprotju s pričakovanji pa Koreja, ki je bila po analizi Ernst, et al. (2005, str. 9) prav tako med najbolj omejevanimi državami, te priložnosti ni izkoristila enako, saj se ji je zaposlenost v tekstilni in oblačilni industriji s 650 tisoč zaposlenih leta 1995 zmanjšala na 250 tisoč zaposlenih leta

50 V Turčiji je število zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji od leta 1995, ko je znašalo 0,7 mio zaposlenih, do leta 2003 naraščalo in doseglo 1,2 mio zaposlenih, nato pa se je začelo zmanjševati in je leta 2009 znašalo 0,9 mio zaposlenih. Za države EU in ZDA, ki so skladno z ATC odpravljale kvote na tekstil in oblačila, je razvidno znatno zmanjšanje zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji. V ZDA, ki je imela med temi državami največ zaposlenih v teh industrijah, je bilo tudi njihovo zmanjšanje največje. Od leta 1995, ko je bilo v ZDA 1,5 mio zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji, se je število zaposlenih do leta 2009 zmanjšalo na le 430 tisoč, kar pomeni kar 70 % zmanjšanje. Tudi v opazovanih državah EU15, ki so skladno z ATC odpravljale kvote na tekstil in oblačila, je bilo zmanjšanje zaposlenosti od leta 1995 do leta 2009 drastično, in sicer v Italiji za okoli 210 tisoč, v Nemčiji za okoli 175 tisoč, v Franciji za okoli 160 tisoč in na Portugalskem za okoli 100 tisoč. Podrobnejša analiza sledi v nadaljevanju. V državah, ki so se EU pridružile kasneje, Poljski in Romuniji, se je v opazovanem obdobju od leta 1995 do leta 2009 število zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji prav tako zmanjšalo. Na Poljskem, ki se je EU priključila leta 2004, se je število zaposlenih zmanjševalo skozi celotno obdobjo, v Romuniji, ki se je EU priključila leta 2007, pa je število zaposlenih v vmesnem obdobju narastlo, zatem pa ponovno začelo padati. Od pomembnejših držav po številu zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji naj omenimo še Brazilijo. Po padcu števila zaposlenih v začetnem odbobju je razvidno znatno povečanje v kasnejših letih opazovanega obdobja, in sicer z 1,4 mio leta 1995 na 1,7 mio zaposlenih leta Mehika ima nasproten trend, saj ji je v začetnem obdobju število zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji narastlo, nato pa začelo padati, ne glede na to se je število zaposlenih v opazovanem obdobju povečalo za okoli 270 tisoč. Tudi v Rusiji je bilo v opazovanem obdobju zabeleženo drastično zmanjšanje števila zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji z 1,1 mio leta 1995 na 450 tisoč leta 2009, torej za kar 60 %. Med pomembnejše države po številu zaposlenih v tekstilni in oblačilni industriji se uvršča tudi Japonska, ki je prav tako utrpela velike izgube po številu zaposlenih v teh industrijah, z 960 tisoč se je število zaposlenih zmanjšalo na 360 tisoč, torej za 62 %. Za države, ki so po številu zaposlenih v tekstilni in oblačili med pomembnejšimi, lahko ugotovimo, da se je v večini držav v razvoju po začetku uveljavljanja ATC leta 1995 zaposlenost v tekstilni in oblačilni industriji povečevala, medtem ko je bilo stanje v razvitih državah ravno nasprotno. Kot že ugotovljeno, sta tekstilna in oblačilna industrija delovno intenzivni, kar daje prednost državam z nižjimi stroški delovne sile. 44

51 4 ANALIZA TRGOVINSKIH TOKOV S TEKSTILOM IN OBLAČILI V EU Za tekstilno in oblačilno industrijo je značilno, da se največkrat nahajata v določenih regijah, kjer imata pomembno ekonomsko in socialno vlogo. Večja središča oziroma regije za tekstilno in oblačilno industrijo v EU se nahajajo v državah članicah z največ prebivalci, to so Italija, Velika Britanija, Francija, Nemčija in Španija. Oblačilna industrija je močneje razvita v južnih državah EU, kot so Italija, Grčija in Portugalska, tekstilna industrija pa je bolj prisotna v severnih državah EU, kot so Nemčija, Velika Britanija, Nizozemska, Belgija, Avstrija in Švedska (Wick, 2009, str. 28). Čeprav so podizvajalci in masovna proizvodnja v določenih regijah še prisotni, pa so evropska podjetja večinoma usmerjena k inovacijam, visoki kakovosti, izdelkom z visoko dodano vrednostjo in nišnim izdelkom. Na nekaterih področjih, kot so tehnični tekstil, netkani tekstil in visoka moda, so evropski proizvajalci med vodilnimi v svetu. Masovna proizvodnja se je znotraj EU najprej preselila v Srednjo in Vzhodno Evropo, nato pa v Romunijo in Bolgarijo ter na sredzemsko področje. Prednost tega je, da je celotna proizvodna veriga ostala blizu evropskega trga (European Commission, b.l.). EU se med drugim pred rastočo konkurenco z vzhoda brani tudi z uveljavljanjem pan evrosredozemskega območja, s pomočjo katerega poskuša prek spleta različno razvitih držav ustvarjati sinergije in tako doseči boljši konkurenčni položaj v svetovnem merilu. Najpomembnejše, kar sredozemska regija nudi evropskemu trgu, so dolga tradicija, geografska in kulturna bližina ter nizki stroški delovne sile. Organizacija tekstilnega in oblačilnega sektorja v sredozemskih državah je tradicionalno temeljila na podizvajalskih odnosih do partnerjev v Evropi. V zadnjih letih pa vidimo težnjo k partnerskemu odnosu in proizvodnji lastnih izdelkov (European Commission, b.l.). 4.1 Odzivi EU ob zaključku ATC leta 2005 Ob zaključku globalne liberalizacije po ATC 1. januarja 2005 je uvoz tekstila in oblačil v EU za nekatere kategorije izdelkov izredno porasel, čemur je sledilo tudi drastično znižanje cen teh izdelkov na trgu EU. To pa je povzročilo nepopravljivo škodo domačim proizvajalcem in izključilo kakršnokoli možnost za prilagodtev novi konkurenci in novim razmeram na trgu. Kitajski proizvodi, ki so dobili dostop na tržišča, kjer so bili prej omejevani, so se prodajali po ceni, ki je bila v povprečju za 44 % nižja od povprečne cene drugih primerljivih izdelkov. V EU so se cene izdelkov znižale kar za 42 % (Fishman, 2005, str. 112). EU je po sprostitvi kvot izkoristila možnost ukrepati z začasno zaščito domačih proizvajalcev, ki jo je imela v skladu s pravili WTO in zavezo, ki jo je ob vstopu v WTO 45

52 za tekstil in oblačila podpisala Kitajska za obdobje do konca leta Ta zaščita dovoljuje članicam WTO omejitev uvoza tekstila in oblačil iz Kitajske, če predstavlja grožnjo domačim proizvajalcem, kar pa morajo dokazati (Emerging Textiles, 2005). 6. aprila 2005 je EC objavila smernice za uporabo posebne zaščitne klavzule. Te smernice postavljajo opozorilne ravni glede uvoza kitajskega tekstila in oblačil, pri katerih komisija uvede preiskavo motenj na trgu, ki bi lahko privedle do uporabe prehodnih zaščitnih mehanizmov (Europa, 2005). 24. aprila 2005 je bila iz podatkov za prve tri mesece leta 2005 ugotovljena znatna porast uvoza nekaterih sproščenih kategorij proizvodov, kar je prikazano v tabeli 14. EC je sprožila na uvoz iz Kitajske preiskavo v 9 kategorijah izdelkov: majice, puloverji, bluze, nogavice, moške hlače, ženski plašči, modrčki, preja iz lanu ali ramije in tkanine iz lanu (Europa, 2005). Tabela 14: Kategorije proizvodov, pri katerih je bil uveden nadzor Opozorilna raven uvoza jan mar 2005 Dejanska raven uvoza jan mar 2005 Dejanski uvoz v primerjavi z opozorilno ravnjo Povečanje uvoza 2005 v primerjavi z letom 2004 Proizvodi Majice (1000 enot) Puloverji (1000 enot) Moške hlače (1000 enot) Bluze (1000 enot) Nogavice (1000 parov) Ženski plašči (1000 enot) Modrčki (1000 enot) Preja iz lanu ali ramije (tone) Tkanine iz lanu (tone) Vir: European Union, EU launches investigations into sharp surge in Chinese textile imports, 2005 V prvem četrtletju 2005 je bilo v teh 9 kategorijah zabeleženo drastično povečanje uvoza iz Kitajske. Od začetka leta 2005 se je v primerjavi z enakim obdobjem leta 2004 uvoz v teh kategorijah povečal od 51 % pa do 534 %. Poleg teh je še več drugih proizvodov vzbujalo skrb, zato so zanje zbirali dodatne podatke. Zaradi povečanja je EU uvedla dvomesečno preučevanje, da bi ugotovili, ali je povzročilo motnjo na trgu (European Union, 2005). 5. maja 2005 sta se srečala komisar Peter Mandelson in kitajski minister za trgovino Bo Xilai. 17. maja 2005 je EC zahtevala uporabo nujnih postopkov, zapisanih v smernicah Komisije za dve kategoriji izdelkov: majice in lanena preja. To je omogočilo, da je EU zahtevala takojšnja formalna posvetovanja s Kitajsko v teh dveh kategorijah. 23. maja 2005 so države članice EU odobrile nujnost postopkov v teh dveh kategorijah. 24. maja 2005 sta se v Bruslju sestala komisar Mandelson in podpredsednik kitajske vlade Gao 46

53 Hucheng. Strinjala sta se, da se pogajanja nadaljujejo in okrepijo. 27. maja je EC zahtevala formalna posvetovanja o navedenih dveh kategorijah izdelkov. Kitajska je imela v skladu z vstopnim sporazumom v WTO 15 dni za sprejem ukrepov za omejitev rasti izvoza za ti dve kategoriji proizvodov na raven prvih 12 od 14 preteklih mesecev plus 7,5 %. Če Kitajska ne bi ukrepala, je imela EU možnost delovati z omejitvami uvoza za dosego tega rezultata (Europa, 2005). Tabela 15: Uvozni podatki za 10 kategorij proizvodov, ki jih je pokrival sporazum (v %) Kategorija Povečanje uvoza 2005 v primerjavi z letom 2004 Bombažne tkanine 60 Majice 164 Puloverji 534 Moške hlače 413 Bluze 186 Posteljnina 164 Obleke 139 Modrčki 63 Hišni tekstil 61 Lanena preja ali preja iz ramije 51 Vir: Europa, EU China textile agreement 10 June 2005, junija 2005 sta komisar Mandelson in kitajski minister za trgovino Bo Xilai sprejela sporazum, ki naj bi usklajeval rast kitajskega izvoza tekstila v EU do konca leta Za 10 kategorij proizvodov je bilo dogovorjeno omejevanje kitajskega izvoza tekstila in oblačil v EU po določenih stopnjah rasti do konca leta Sporazum se je nanašal na 10 od 350 kategorij proizvodov, na katere se je 1. januarja 2005 sprostil uvoz iz Kitajske. Omejitve so se začele uporabljati 11. julija 2005 (Europa, 2005). S sporazumom se je za te kategorije proizvodov omejila rast izvoza med 8 in 12,5 % na leto za leta 2005, 2006 in Te stopnje so evropskim proizvajalcem nudile možnost prilagajanja novi konkurenci, naložbam v tehnološke spremembe in inovacije ter preusmeritev na izdelke z višjo dodano vrednostjo (Europa, 2005). Iz sporazuma Kitajske z WTO je bila dovoljena stopnja rasti uvoza v primeru dokazane potrebe po zaščiti domačih proizvajalcev 7,5 %. Stopnje rasti iz sporazuma Kitajske z EU so višje, kar pomeni, da so bile dosežene z dogovorom. Kitajska je zato ne glede na omejitve še vedno lahko pobrala nagrado pri liberalizaciji trga (Europa, 2005). 47

54 Tabela 16: Dogovorjene letne rasti uvoza za 10 kategorij proizvodov, ki jih je pokrival sporazum Kategorija proizvoda Uvoz 2005 Uvoz 2006 Uvoz 2007 Letna rast za leto 2005 (%) Letna rast za leto 2006 (%) Letna rast za leto 2007 (%) Puloverji (1000 enot) ,0 10,0 10,0 Moške hlače (1000 enot) ,0 10,0 10,0 Bluze (1000 enot) ,0 10,0 10,0 Majice (1000 enot) ,0 10,0 10,0 Obleke (1000 enot) ,0 10,0 10,0 Modrčki (1000 enot) ,0 10,0 10,0 Preja iz lanu ali ramije (tone) ,0 10,0 10,0 Bombažne tkanine (tone) ,5 12,5 12,5 Posteljnina (tone) ,5 12,5 12,5 Hišni tekstil (tone) ,5 12,5 12,5 Vir: Europa, EU China textile agreement 10 June 2005, Največja porast uvoza tekstila in oblačil iz Kitajske v EU je bila zabeležena v letu 2005, nato pa so se v naslednjih letih te stopnje zniževale. Zato lahko rečemo, da je tako velik porast enkratni učinek ukinitve kvot. Omejitev kitajskega uvoza je prišla do izraza šele v letu To je bilo najverjetneje zato, ker so bile kvote za leto 2005 postavljene na osnovi uvoza v obdobju od aprila 2004 do marca 2005, ki pokriva prve tri mesece prostega dostopa Kitajske na trg EU (Kowalski & Molnar, 2009, str. 19). Tabela 17: Uvoz tekstila in oblačil iz Kitajske v države EU27 (v mia EUR) in letne rasti uvoza (v %) UVOZ (mia EUR) 9,5 11,8 12,6 13,8 14,7 16,6 23,1 26,1 29,6 33,3 Letna rast (%) 24,0 6,0 10,0 7,0 13,0 40,0 13,0 13,0 12,0 Vir: Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Z zaščito so v prehodnem obdobju evropski proizvajalci pridobili dodaten čas za prilagoditev novi konkurenci. Po izteku tega obdobja sta se s 1. januarjem 2008 EC in kitajsko ministrstvo za zunanjo trgovino za leto 2008 dogovorila za sistem skupnega nadzora uvoza v EU. Nadzorovali so osem najobčutljivejših kategorij izdelkov: majice s kratkimi rokavi, puloverje, hlače, bluze, obleke, modrčke, posteljnino in prejo iz lanu. Čeprav se je uvoz tega blaga v EU natančno spremljal, se ga ni nikakor omejevalo. Spremljanje je bilo zgolj za ugotavljanje možnega razvoja trgovine s tekstilnimi in oblačilnimi izdelki (European Commission, 2007). 48

55 4.2 Usmeritve EU glede tekstilne in oblačilne industrije Evropska oblačilna in tekstilna konfederacija Evropska oblačilna in tekstilna konfederacija (angl. European Apparel and Textile Confederation, v nadaljevanju EURATEX) zastopa interese evropske tekstilne in oblačilne industrije na ravni institucij EU. Cilj EURATEX je ustvariti ugodno okolje v EU za tekstilno in oblačilno industrijo. Institucijam EU zagotavlja natančne podatke in uporabna orodja za izdelavo politik, ki EU omogočajo gospodarsko rast in ustvarjanje novih delovnih mest. Prioritete, na katere je EURATEX osredotočen, so industrijska politika, podpora raziskavam in razvoju, svobodna in poštena trgovina ter trajnostna proizvodnja (Euratex, b.l.) Evropska tehnološka platforma za prihodnost tekstila in oblačil Prihodnost evropske tekstilne in oblačilne industrije temelji na njunih prednostih (European Technology Platform, 2014): ustvarjalnosti pri oblikovanju in razvoju izdelkov, inovativnosti v materialih in procesih, prožnosti pri upravljanju proizvodne in dobavne verige ter kakovosti izdelkov in storitev. Za zagotovitev dolgoročne konkurenčnosti evropske tekstilne in oblačilne industrije je bila ustanovljena Evropska tehnološka platforma za prihodnost tekstila in oblačil (angl. European Technology Platform for the Future of Textiles and Clothing, v nadaljevanju ETP). ETP deluje v smeri hitrejše in učinkovitejše pretvorbe znanstvenih rezultatov v inovativne komercialne proizvode ter prilagodljive in učinkovite proizvodne procese. Usmerja se k potrošniku in deluje na področju razvoja proizvodov. To dosega z individualizacijo proizvodov in storitev. Deluje tudi v smeri boljše zaščite intelektualne lastnine (Združenje za tekstilno, oblačilno in usnjarsko predelovalno industrijo, 2004, str. 8). Temelji na treh področjih razvoja stebrih, ki hkrati predstavljajo tri bistvene elemente dolgoročne vizije (European Technology Platform, 2014): - premik od standardnih izdelkov k specialnim izdelkom; vlaknom, filamentom, tkaninam in končnim izdelkom z večfunkcionalnimi, namensko usmerjenimi lastnostmi, ki temeljijo na nano, mikro in biotehnologijah, novih prevlekah, digitalnih procesih itd.; - širitev uporabe tekstilij v različnih sektorjih in področjih uporabe (promet, gradbeništvo, medicina, potrošna elektronika, kmetijstvo...); - prehod od masovne proizvodnje tekstilnih izdelkov na novo industrijsko dobo, za katero bodo značilni prilagodljivost, poosebljanje, proizvodnja po naročilu v povezavi z inteligentno logistiko, distribucijo in storitvami. 49

56 Ta vizija zajema vse tri ključne elemente: materiale, procese, tehnologijo, proizvode in trge ter organizacijo in vodenje. Prav tako v celoti velja za vse tri glavne podsektorje te industrije: oblačila in modo, hišni tekstil in tekstil za tehnično uporabo (European Technology Platform, 2014). ETP zasleduje naslednje cilje (European Technology Platform, 2014): - vzpostavitev učinkovitega evropskega omrežja na ravni strokovnjakov iz industrije, raziskovalnih organizacij, finančnih institucij in drugih zainteresiranih strani; - opredelitev skupne vizije in pripravo strateškega raziskovalnega programa za izvajanje te vizije; - razvoj struktur in ukrepov za izboljšanje skupnih raziskav, razvoja in inovacij. Za zagotavljanje dolgoročne konkurenčnosti tekstilne in oblačilne industrije in v korist gospodarske rasti, delovnih mest in trajnostnega razvoja EU bo Evropska tehnološka platforma ostala osredotočena na razporeditev svojih sredstev na najobetavnejših področjih raziskav in razvoja ter inovacij (European Technology Platform, 2014). V letu 2007 je EC pozvala k identifikaciji perspektivnih področij, na katerih si evropska industrija lahko obeta rast in doseže vodilni položaj. Decembra 2007 je tako EC med več kot 20 predlogi med šestimi izbranimi opredelila kot najobetavnejše področje tudi zaščitni tekstil in oblačila, ki ga je predlagala ETP. Ugotovili so, da ta področja predstavljajo velik potencial za globalno vodilni tržni položaj evropskih podjetij, ki temelji na pomembnih znanstvenih in tehnoloških dosežkih (European Technology Platform, 2014) Pogajanja znotraj trgovinskega sporazuma TTIP Ko je v WTO znotraj Razvojne agende iz Dohe prišlo do zastoja pogajanj, so se države začele aktivneje povezovati preko dvostranskih ali večstranskih pogajanj o prosti trgovini. Gospodarski odnosi med EU in ZDA so sicer že intenzivni, saj njuni gospodarstvi zdaj predstavljata približno tretjino vse svetovne blagovne menjave. Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (angl. Transatlantic Trade and Investment Partnership, v nadaljevanju TTIP) je trgovinski sporazum, o katerem se pogajata EU in ZDA. Pogajanja so se začela julija Namen pogajanj je odprava trgovinskih ovir (tarif, nepotrebnih predpisov, omejitev naložb ) v številnih gospodarskih sektorjih, s čimer naj bi se olajšala nakup in prodaja blaga in storitev med EU in ZDA (Vlada Republike Slovenije, 2015). Sporazum ima za zdaj tri dele: dostop na trg, regulatorna vprašanja in netarifne ovire ter pravila. Spodbujanje regulatorne skladnosti zakonodaje za blago in storitve preko medsebojnega priznavanja, harmonizacije in drugih načinov regulatornega sodelovanja prinaša zavezo k odpravi netarifnih ovir. Med različnimi sektorji se v tem delu izpostavlja tudi tekstil (Vlada Republike Slovenije, 2015). 50

57 Elementi, o katerih trenutno tečejo pogajanja znotraj TTIP, so naslednji (European Commission, 2014): - zahteve glede označevanja tekstila, oblačil in obutve; - uskladitev pristopov k zagotavljanju varnosti proizvodov in varstva potrošnikov; - poenotenje standardov in metod testiranja. Iz poročila EC iz 13. kroga pogajanj, ki se je odvijal aprila 2016, je razvidno, da se pogajanja nadaljujejo glede ukinitve carin na tekstilne izdelke, pravil o poreklu blaga, označevanja tekstila in oblačil, testiranja vnetljivosti in oznak za vzdrževanje (European Commission, 2016). 4.3 Rast trgovine s tekstilom in oblačili EU po segmentih uporabe V nadaljevanju so podatki o izvozu in uvozu pridobljeni iz statistične baze Eurostat, zato zajemajo le trgovino EU s tretjimi državami, trgovina med državami članicami ni zajeta. Podatki so zajeti po klasifikaciji SITC in vključujejo oddelke 26 Tekstilna vlakna in njihovi odpadki, 65 Preja, blago, tekstilni izdelkil in 84 Oblačila in oblačilni dodatki Izvoz vlaken, tekstila in oblačil Na sliki 12 je predstavljen izvoz vlaken, tekstila in oblačil EU v mio EUR od leta 1982 do leta Od leta 1982 do leta 2004 je predstavljena vrednost izvoza za države EU15, v letih 2005 in 2006 za države EU25 in od leta 2007 do leta 2014 za države EU27. Čeprav zaradi zajemanja podatki med seboj niso popolnoma primerljivi, je razviden trend izvoza. Skupni izvoz vlaken, tekstila in oblačil se je od leta 1982 do leta 2003 povečeval, v naslednjih letih je nihal, vendar je bil v trendu padanja, najnižjo raven pa je dosegel leta 2009, kar je posledica svetovne gospodarske krize. Od leta 2010 pa je izvoz ponovno v trendu rasti. Po segmentih vidimo, da je izvoz vlaken v celotnem obdobju stabilen in rahlo narašča. Izvoz tekstila in oblačil je do leta 1995 približno enakomeren, po letu 1995 pa se je začel izvoz tekstila povečevati hitreje in je naraščal do letu 2001, nato pa začel padati in je dosegel najnižjo raven leta 2009, nato pa začel ponovno stabilno rasti. Padec izvoza tekstila je bil tako drastičen, da je v letu 2008 vrednost izvoza tekstila padla pod raven izvoza oblačil, ki je z izjemo večjega padca zaradi gospodarske krize leta 2009 stabilno naraščal. 51

58 mia EUR Slika 12: Izvoz vlaken, tekstila in oblačil EU (v mia EUR) Vlakna Tekstil Oblačila Skupaj Opomba: od leta 1982 do leta 2004 EU15, v letih 2005 in 2006 EU25, od leta 2007 do leta 2014 EU27. Vir: Euratex, The E.U.'s external trade in 2008, 2009, str. 10; Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Za obdobje od leta 1999 do leta 2014, za katero so dosegljivi primerljivi podatki, in sicer za države EU27, je s slike 13 razvidno, da je izvoz vlaken, odpadkov vlaken, preje, blaga, tekstilnih končnih izdelkov, oblačil in oblačilnih dodatkov v letu 1999 za države EU27 znašal 27,8 milijarde EUR. Od tega je predstavljal izvoz vlaken in odpadkov vlaken 1,4 milijarde EUR, izvoz oblačil in oblačilnih dodatkov 12,0 milijarde EUR in največji del izvoz preje, blaga in tekstilnih končnih izdelkov 14,4 milijarde EUR. Do leta 2014 se je izvoz v vseh treh segmentih, kljub zmanjšanju, do katerega je prišlo zaradi svetovne gospodarske krize, povečal. Skupni izvoz vlaken, tekstila in oblačil je leta 2014 znašal 46,3 milijarde EUR. Od tega je predstavljal izvoz vlaken in odpadkov vlaken 3,6 milijarde EUR, izvoz preje, blaga in tekstilnih končnih izdelkov 18,0 milijarde EUR in največji del izvoz oblačil in oblačilnih dodatkov 25,0 milijarde EUR. Največje povečanje je bilo v tem obdobju doseženo pri izvozu oblačil in oblačilnih dodatkov. S 43,1 %, kolikor je izvoz oblačil in oblačilnih dodatkov predstavljal v celotnem izvozu vlaken, tekstila in oblačil leta 1999, se je delež povečal na 53,5 % leta Na račun tega pa se je, čeprav se je vrednostno povečal, delež izvoza preje, blaga in tekstilnih končnih izdelkov z 51,8 % leta 1999 zmanjšal na 38,7 % leta Izvoz tekstilnih vlaken in odpadkov iz tekstilnih vlaken predstavlja le manjši delež celotnega izvoza vlaken, tekstila in oblačil 7,8 % v letu

59 mia EUR Slika 13: Izvoz vlaken, tekstila in oblačil držav EU27 (v mia EUR) Tekstilna vlakna in odpadki vlaken Preja, blago in tekstilni končni izdelki Oblačila in oblačilni dodaki Vir: Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Države EU so povečale izvoz v vseh segmentih, kar pomeni, da so proizvajalci uspeli najti trge in izdelke v vseh segmentih vlaknih, tekstilu in oblačilih, ki so jih kljub povečani konkurenci uspeli plasirati na trg Uvoz vlaken, tekstila in oblačil Na sliki 14 je predstavljen uvoz vlaken, tekstila in oblačil v mio EUR od leta 1982 do leta 2014 za države EU. Od leta 1982 do leta 2004 je predstavljena vrednost uvoza za države EU15, v letih 2005 in 2006 za države EU25 in od leta 2007 do leta 2014 za države EU27. Čeprav zaradi zajemanja podatki med seboj niso popolnoma primerljivi, je razviden trend uvoza. Skupni uvoz vlaken, tekstila in oblačil je od leta 1982 v trendu rasti, večje zmanjšanje je poleg zmanjšanja zaradi gospodarske krize leta 2009 zaznati le še v letih 2003 in Po segmentih vidimo, da je uvoz vlaken v celotnem obdobju dokaj stabilen. Uvoz tekstila je v celotnem obdobju v trendu rasti, razen padca med gospodarsko krizo. Tudi uvoz oblačil je v celotnem obdobju v trendu rasti, ki pa je dosti večja v primerjavi z rastjo uvoza tekstila. Poleg zmanjšanja uvoza oblačil med gospodarsko krizo je zaznati večje zmanjšanje tudi v letu Pri tekstilu, še posebej pa pri oblačilih, je zaznati povečane rasti uvoza po začetku uveljavljanja ATC leta 1995, vendar pa je s slike jasno razvidno, da je večji del povečanja uvoza na račun povečanja uvoza oblačil. 53

60 mia EUR Slika 14: Uvoz vlaken, tekstila in oblačil EU (v mia EUR) Vlakna Tekstil Oblačila Skupaj Opomba: od leta 1982 do leta 2004 EU15, v letih 2005 in 2006 EU25, od leta 2007 do leta 2014 EU27. Vir: Euratex, The E.U.'s external trade in 2008, 2009, str. 11; Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Ugotovimo lahko tudi, da na uvoz vlaken, tekstila in oblačil gospodarska kriza ni tako močno vplivala kot na izvoz vlaken, tekstila in oblačil. Za obdobje od leta 1999 do leta 2014, za katero so dosegljivi primerljivi podatki, in sicer za države EU27, je s slike 15 razvidno, da je uvoz vlaken, odpadkov vlaken, preje, blaga, tekstilnih končnih izdelkov, oblačil in oblačilnih dodatkov v letu 1999 za države EU27 znašal 55,3 milijarde EUR. Od tega je predstavljal uvoz vlaken in odpadkov vlaken 3,5 milijarde EUR, uvoz preje, blaga in tekstilnih končnih izdelkov 15,1 milijarde EUR in največji del uvoz oblačil in oblačilnih dodatkov 36,7 milijarde EUR. Do leta 2014 se je uvoz v vseh treh segmentih povečal, skupni uvoz vlaken, tekstila in oblačil je znašal 105,7 milijarde EUR. Od tega je predstavljal uvoz vlaken in odpadkov vlaken 3,0 milijarde EUR, uvoz preje, blaga in tekstilnih končnih izdelkov 24,0 milijarde EUR in največji del uvoz oblačil in oblačilnih dodatkov 78,7 milijarde EUR. Največje povečanje je bilo v tem obdobju doseženo pri uvozu oblačil in oblačilnih dodatkov. S 66,3 %, kolikor je uvoz oblačil in oblačilnih dodatkov predstavljal v celotnem uvozu vlaken, tekstila in oblačil leta 1999, se je delež povečal na 74,7 % leta 2014, torej je predstavljal praktično tri četrtine celotnega uvoza tekstila in oblačil. Na račun tega sta se 54

61 mia EUR zmanjšala delež uvoza preje, blaga in tekstilnih končnih izdelkov na 22,7 % in delež uvoza tekstilnih vlaken in odpadkov iz tekstilnih vlaken na 2,9 %. Slika 15: Uvoz vlaken, tekstila in oblačil držav EU27 (v mia EUR) Tekstilna vlakna in odpadki vlaken Preja, blago in tekstilni končni izdelki Oblačila in oblačilni dodaki Vir: Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Pri uvozu je jasno razvidno drastično povečanje uvoza oblačil in oblačilnih dodatkov, ki so bili do začetka izvajanja ATC najbolj omejevani. 4.4 Glavni trgovinski partnerji EU v trgovini s tekstilom in oblačili Najpomembnejše dražave izvoza tekstila in oblačil EU Leta 1995 so bile za države EU15 najpomembnejši trg za tekstil in oblačila ZDA. Delež izvoza v ZDA od celotnega izvoza tekstila in oblačil držav EU15 je bil 11,3 %. Sledita Švica z 10,5 % in Japonska z 8,7 % deležem. Med najpomembnejše države izvoza se uvrščajo še Hong Kong, Tunizija, Maroko, Norveška, Turčija, Rusija in Koreja. Do zaključka ATC leta 2005 oziroma do ukinitve vseh kvot leta 2008 je prišlo na lestvici do določenih sprememb. Najpomembnejše je povečanje deleža Rusije, ki se je leta 2008 z 12,2 % deležem uvrstila celo na prvo mesto po izvozu držav EU27. Pomembnejše povečanje deleža je bilo doseženo tudi pri izvozu v Turčijo. Nasprotno pa se je znatno zmanjšal delež izvoza na Japonsko. Z lestvice desetih najpomembnejših trgov je izpadla Koreja, medtem ko se je nanjo na zadnje mesto uvrstila Kitajska. 55

62 Tabela 18: Delež izvoza tekstila in oblačil držav EU glede na najpomembnejše države izvoza brez upoštevanja držav EU27 (v %) Leto 1995 za EU15 Leto 2005 za EU25 Leto 2008 za EU27 Leto 2014 za EU27 ZDA 11,3 ZDA 13,3 Rusija 12,2 ZDA 11,5 Švica 10,5 Švica 10,2 Švica 11,7 Švica 11,2 Japonska 8,7 Rusija 7,2 ZDA 10,7 Rusija 9,6 Hong Kong 4,4 Japonska 5,3 Turčija 5,6 Kitajska 6,4 Tunizija 4,3 Turčija 5,2 Tunizija 4,6 Turčija 5,7 Maroko 3,5 Tunizija 4,5 Japonska 4,4 Hong Kong 5,3 Norveška 3,2 Hong Kong 4,1 Hong Kong 4,3 Japonska 4,2 Turčija 2,7 Maroko 4,0 Maroko 3,9 Maroko 3,3 Rusija 2,6 Norveška 3,0 Norveška 3,4 Tunizija 3,0 Koreja 2,4 Kitajska 2,5 Kitajska 3,3 Norveška 2,8 Ostalo 46,4 Ostalo 40,6 Ostalo 35,9 Ostalo 36,9 Opomba: države EU15 za leto 1995, države EU25 za leto 2005 in države EU27 za leti 2008 in Vir: Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Leta 2014 je po deležu izvoza tekstila in oblačil držav EU27 ponovno na prvem mestu ZDA z 11,5 %, sledi ji Švica z 11,2 %. Šele na tretjem mestu je Rusija z 9,6 %, kljub temu se ji je delež v primerjavi z letom 1995 znatno povečal. Na četrto mesto se je s 6,4 % uvrstila Kitajska. Na petem mestu je Turčija, sledita Hong Kong in Japonska, katere delež se je v primerjavi z letom 1995 najbolj zmanjšal. Na zadnjih treh mestih so Maroko, Tunizija in Norveška. Da bi izničila vpliv kasneje pridruženih članic, sem za leti 2005 in 2008 preverila tudi deleže izvoza tekstila in oblačil posebej za države članice EU15. Ugotovila sem, da so najpomembnejše države izvoza enake, malenkost se razlikujejo razmerja med njimi. Zanimivo je, da so deleži manjši, kar pomeni, da so se prvotne države članice EU usmerjale na druge trge in sledile strategiji diverzifikacije trgov, medtem ko so kasneje pridružene članice EU povečevale izvoz na desetih najpomembnejših trgih. Pomembna je tudi razlika v deležu Rusije, ki je znatno nižji, kar pomeni, da je delež izvoza v Rusijo kasneje pridruženih držav članic EU zelo pomemben. Iz tabele 18 je razvidno tudi, da se je delež prvih desetih držav izvoza, če primerjamo izvoz držav EU15 iz leta 1995, ko je znašal 53,6 %, povečal na 63,1 % izvoza držav EU27 leta Najpomembnejši trgi so torej v opazovanem obdobju še pridobili pomen, saj je bil, kot že predhodno ugotovljeno, izvoz kasneje pridruženih držav članic EU na te trge zelo pomemben. Na sliki vidimo gibanje vrednosti izvoza tekstila in oblačil za države EU27 za obdobje od leta 1999 do leta 2014, za katero so dosegljivi primerljivi podatki. Kot že predhodno ugotovljeno, je najpomembnejša država izvoza tekstila in oblačil držav EU27 za leto

63 mia EUR ZDA s 5,3 milijarde EUR. V obdobju od leta 1999 do leta 2014 se je v začetnem obdobju izvoz v ZDA znatno povečal, nato pa do leta 2008 drastično padel. Zaradi liberalizacije trgovine s tekstilom in oblačili so izvoznike iz evropskih držav na trgu ZDA v tem obdobju najverjetneje izrinile cenejše izvoznice iz tretjih držav. Od leta 2011 do 2014 pa so evropski izvozniki ponovno uspeli povečati svoj izvoz na ta trg. Slika 16: Gibanje izvoza tekstila in oblačil držav EU27 za najpomembnejše države izvoza (v mia EUR) Vir: Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Na drugo mesto se je leta 2014 uvrstila Švica, kamor se je izvoz držav EU27 od leta 1999 do leta 2014 stabilno povečeval in je leta 2014 znašal 5,2 milijarde EUR. Predhodno je bilo ugotovljeno tudi, da so države EU27 največje povečanje obsega izvoza dosegle v Rusiji. Od leta 1999 do leta 2014 se je izvoz v Rusijo povečal z 0,9 milijarde EUR na 4,4 milijarde EUR, s čimer se je Rusija leta 2014 uvrstila na tretje mesto. Pomembnejše povečanje izvoza je bilo v tem obdobju doseženo tudi na Kitajsko, v Turčijo in Hong Kong. 57

64 4.4.2 Najpomembnejše dražave uvoza tekstila in oblačil EU V tabeli 19 vidimo, da sta najpomembnejši uvozni partnerici pri uvozu tekstila in oblačil v države EU15 leta 1995 in v države EU27 leta 2014 isti, to sta Kitajska in Turčija, Indijo pa je leta 2014 s tretjega mesta izrinil Bangladeš. Leta 1995 je znašal delež uvoza tekstila in oblačil iz Kitajske v države EU15 11,6 %, Turčije 9,4 % in Indije 7,0 %. Sledita Hong Kong s 5,5 % in ZDA s 4,3 %. Med najpomembnejše države uvoza leta 1995 se uvrščajo še Tunizija, Švica, Maroko, Indonezija in Pakistan. Do zaključka ATC leta 2005 oziroma do ukinitve vseh kvot leta 2008 je prišlo na lestvici do določenih sprememb. Prva tri mesta ostajajo nespremenjena, opazimo pa, da sta se deleža Kitajske in Turčije znatno povečala. Na četrto mesto na lestvici se je na novo uvrstil Bangladeš. Nasprotno pa se je v tem obdobju pomembneje zmanjšal delež uvoza tekstila in oblačil iz Hong Konga, ZDA in Švice. Tabela 19: Delež uvoza tekstila in oblačil držav glede na najpomembnejše države uvoza brez upoštevanja držav EU27(v %) Leto 1995 za EU15 Leto 2005 za EU25 Leto 2008 za EU27 Leto 2014 za EU27 Kitajska 11,6 Kitajska 29,7 Kitajska 39,1 Kitajska 37,1 Turčija 9,4 Turčija 14,5 Turčija 13,6 Turčija 13,1 Indija 7,0 Indija 7,3 Indija 7,7 Bangladeš 10,8 Hong Kong 5,5 Bangladeš 4,8 Bangladeš 5,9 Indija 7,2 ZDA 4,3 Tunizija 3,5 Tunizija 3,4 Pakistan 4,0 Tunizija 3,8 Maroko 3,1 Pakistan 3,1 Vietnam 2,5 Švica 3,8 Pakistan 2,9 Maroko 3,0 Maroko 2,4 Maroko 3,6 Hong Kong 2,4 Švica 1,9 Tunizija 2,2 Indonezija 3,2 Indonezija 2,1 Indonezija 1,9 Kambodža 2,1 Pakistan 3,0 Švica 2,0 ZDA 1,7 Indonezija 1,6 Ostalo 44,7 Ostalo 27,8 Ostalo 18,6 Ostalo 16,8 Opomba: države EU15 za leto 1995, države EU25 za leto 2005 in države EU27 za leti 2008 in Vir: Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Leta 2014 po deležu uvoza tekstila in oblačil v države EU27 prevladuje Kitajska s 37,1 %. Na drugem mestu je s 13,1 % Turčija, sledi Bangladeš z 10,8 %. Vse tri države so v primerjavi z ostalimi z liberalizacijo mednarodne trgovine znatno pridobile deleže. Na četrtem mestu je Indija, ki je svoj delež praktično ohranila. Med najpomembnejših deset držav uvoza tekstila in oblačil v EU27 leta 2014 se uvrščajo še Pakistan ter Vietnam in Kambodža, ki sta se na lestvico uvrstila na novo. Nasprotno pa se novim razmeram na trgu niso uspeli prilagoditi Tunizija, Maroko in Indonezija, zato se jim je delež zmanjšal, medtem ko so Hong Kong, ZDA in Švica, ki so se leta 1995 nahajali na lestvici desetih najpomembnejših držav uvoza v EU15, leta 2014 celo izpadli z lestvice desetih najpomembnejših držav uvoza tekstila in oblačil v EU27. 58

65 mia EUR Da bi izničila vpliv kasneje pridruženih članic, sem za leti 2005 in 2008 preverila tudi deleže uvoza tekstila in oblačil posebej za države članice EU15. Ugotovila sem, da so najpomembnejše države uvoza skoraj enake, malenkost se razlikujejo le razmerja med njimi. Pomembna ugotovitev je, da se je delež prvih desetih držav uvoza v EU, če primerjamo uvoz v države EU15 iz leta 1995, ko je uvoz prvih desetih držav uvoznic znašal 55,3 %, povečal kar na 83,2 % uvoza v države EU27 leta Najpomembnejšo vlogo pri tem ima povečanje uvoza tekstila in oblačil iz Kitajske. Na sliki 17 vidimo gibanje vrednosti uvoza tekstila in oblačil za države EU27 za obdobje od leta 1999 do leta 2014, za katero so dosegljivi primerljivi podatki. Kot že ugotovljeno, je najpomembnejši dobavitelj Kitajska, katere uvoz se je od leta 1999, ko je znašal 9,5 milijarde EUR, povečal kar na 39,2 milijarde EUR leta 2014, s čimer je z izredno rastjo postala prevladujoča uvoznica tekstila in oblačil na trg EU27. Slika 17: Gibanje uvoza tekstila in oblačil držav EU27 za najpomembnejše države uvoza (v mia EUR) Vir: Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC,

66 Na drugem mestu je Turčija, katere uvoz se je od leta 1999, ko je znašal 7 milijard EUR, povečal na 13,9 milijarde leta V tem obdobju je zabeleženo znatno povečanje uvoza tudi iz Bangladeša, ki dosega leta ,5 milijarde EUR, in Indije, ki dosega 7,7 milijarde EUR. Kot že ugotovljeno, je bilo v tem obdobju doseženo povečanje uvoza tudi iz Pakistana, Vietnama in Kambodže. Povečanje uvoza tekstila in oblačil v države EU je bilo torej doseženo iz držav, ki so jih EU in ZDA po analizi Ernst, et al. (2005, str. 9) najbolj omejevale pri uvozu tekstila in oblačil: Kitajske, Turčije, Indije, Bangladeša, Pakistana in Vietnama, torej skladno z liberalizacijo po ATC. Kljub temu pa vse predhodno najbolj omejevane države liberalizacije mednarodne trgovine niso enako uspešno izkoristile, primer tega je Indonezija, katere uvoz v EU se je v opazovanem obdobju celo zmanjšal. Leta 1995, ko je stopil v veljavo ATC in so države članice EU skladno s sporazumom začele zmanjševati omejitve na uvoz tekstila in oblačil, je imela EU 15 držav članic, zato bomo v nadaljevanju v empirični analizi preučevali vpliv liberalizacije mednarodne trgovine s tekstilom in oblačili na zaposlenost v tekstilni in oblačilni industriji držav EU15. Glede na to, da obstajajo med tekstilno in oblačilno industrijo pomembne razlike, pa bomo v empirični analizi preučevali posebej vpliv liberalizacije mednarodne trgovine s tekstilom na zaposlenost v tekstilni industriji in posebej vpliv liberalizacije mednarodne trgovine z oblačili na zaposlenost v oblačilni industriji. Zaradi tega sledi v nadaljevanju za države EU15 posebej pregled najpomembnejših držav uvoza tekstila in posebej pregled najpomembnejših držav uvoza oblačil Najpomembnejše države uvoza tekstila EU15 V tabeli 20 so prikazane najpomembnejše države uvoza tekstila v EU15 glede na delež celotnega uvoza tekstila v države EU15. Vidimo, da je leta 1995 največji delež uvoza tekstila držav EU15 predstavljal uvoz iz Švice in Indije, malenkost več kot 10 %. Sledijo ZDA z 9,1 % ter Kitajska in Turčija s 7,8 %. Med deset najpomembnejših uvoznic tekstila leta 1995 so se uvrstili še Pakistan, Indonezija, Japonska, Iran in Koreja. Do leta 2005 se je na prvo mesto že uvrstila Kitajska s kar 20 % celotnega uvoza tekstila. Na drugem mestu je Turčija s 13,5 %, sledi Indija z enakim deležem kot leta Delež uvoza se je povečal tudi Pakistanu in Koreji, medtem ko se je znatneje zmanjšal Švici, ZDA in Indoneziji. V letu 2014 je na prvem mestu Kitajska, ki je svoj delež uspela še povečati na 28,9 %, sledi Turčija, ki je ohranila delež iz leta 2005, Indija, katere delež se je zmanjšal na 8,4 %, in Pakistan, ki se mu je delež povečal na 7,5 %. Ostalim državam so se deleži zmanjšali. 60

67 Tabela 20: Delež uvoza tekstila držav EU15 za najpomembneje uvoznice,brez upoštevanja držav EU27 (v %) Leto 1995 Leto 2005 Leto 2014 Švica 10,4 Kitajska 20,0 Kitajska 28,9 Indija 10,2 Turčija 13,5 Turčija 13,5 ZDA 9,1 Indija 10,2 Indija 8,4 Kitajska 7,8 Pakistan 6,3 Pakistan 7,5 Turčija 7,8 Švica 4,6 ZDA 3,6 Pakistan 5,8 ZDA 4,5 Švica 2,9 Indonezija 4,5 Koreja 3,3 Koreja 2,6 Japonska 4,5 Japonska 2,3 Japonska 1,7 Iran 3,2 Indonezija 1,9 Egipt 1,6 Koreja 3,0 Tajvan 1,7 Indonezija 1,4 Ostalo 33,6 Ostalo 31,6 Ostalo 27,8 Vir: Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Z analizo (Ernst, et al., 2005, str. 9), katere države so EU in ZDA pri uvozu tekstila najbolj omejevale, je bilo za leto 2004 ugotovljeno, da je bila najbolj omejevana Kitajska, sledijo ji Pakistan, Indija, Tajska, Koreja, Vietnam in Bangladeš. Med njimi sta tudi dve evropski državi: Turčija in Belorusija. Ukinitev omejitev je najbolje izkoristila Kitajska. Med ostalimi najbolj omejevanimi državami sta ukinitev kvot na tekstil najbolje izkoristila Turčija in Pakistan, medtem ko se je Indiji in Indoneziji delež celotnega uvoza tekstila v EU15 v nasprotju s pričakovanji zmanjšal Najpomembnejše države uvoza oblačil EU15 V tabeli 21 so prikazane najpomembnejše države uvoza oblačil v EU15 glede na delež celotnega uvoza oblačil držav EU15. Že leta 1995 je največji delež uvoza oblačil držav EU15 predstavljal uvoz iz Kitajske, in sicer 13,8 %, sledita Turčija z 11 % in Hong Kong z 8,3 %. Med deset najpomembnejših uvoznic leta 1995 so se uvrstili še Indija, Tunizija, Maroko, Bangladeš, Indonezija, Pakistan in Tajska. Do leta 2005 je Kitajska utrdila svoj položaj, njen delež je predstavljal že 30,2 % celotnega uvoza oblačil. Sledijo Turčija, katere delež je narastel na 13,5 %, Indija, katere delež se je zmanjšal na 5,9 %, ter Bangladeš, ki se mu je delež prav tako povečal na 5,9 %. Ostalim državam so se deleži zmanjšali. V letu 2014 predstavlja uvoz iz Kitajske že več kot tretjino celotnega uvoza oblačil. Na drugo mesto se je uvrstil Bangladeš z 12,9 %, katerega uvoz se je znatno povečal, sledi Turčija, katere delež se je zmanjšal na 10,6 %. Uvoz se je znatneje povečal tudi Vietnamu, Kambodži in Šrilanki, ki so se na novo uvrstili na lestvico desetih najpomembnejših uvoznic oblačil v države EU15. 61

68 Tabela 21: Delež uvoza oblačil držav EU15 za najpomembnejše uvoznice brez upoštevanja držav EU27 (v %) Leto 1995 Leto 2005 Leto 2014 Kitajska 13,8 Kitajska 30,2 Kitajska 35,1 Turčija 11,0 Turčija 13,5 Bangladeš 12,9 Hong Kong 8,3 Indija 5,9 Turčija 10,6 Indija 6,4 Bangladeš 5,9 Indija 6,1 Tunizija 5,6 Tunizija 4,1 Maroko 2,8 Maroko 5,3 Maroko 3,8 Vietnam 2,7 Bangladeš 3,1 Hong Kong 2,9 Kambodža 2,7 Indonezija 3,0 Indonezija 2,1 Tunizija 2,5 Pakistan 2,1 Pakistan 1,6 Pakistan 2,5 Tajska 2,0 Tajska 1,6 Šrilanka 1,8 Ostalo 39,3 Ostalo 28,4 Ostalo 20,3 Vir: Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Po analizi (Ernst, et al., 2005, str. 9) so bile v letu 2004 države, ki so jih EU in ZDA pri uvozu oblačil najbolj omejevale, Kitajska, Koreja, Bangladeš, Vietnam, Indonezija, Indija, Pakistan in Filipini. Ukinitev omejitev na oblačila so izmed najbolj omejevanih držav najbolje izkoristili Kitajska, Bangladeš in Vietnam. V nasprotju s temi državami pa se je delež Indonezije znatno zmanjšal in je leta 2014 ni več med desetimi najpomembnejšimi državami uvoza oblačil. 4.5 Trgovina s tekstilom in oblačili po državah članicah EU Izvoz tekstila in oblačil držav članic EU Na sliki 18 so predstavljeni trije grafi, ki prikazujejo delež izvoza tekstila in oblačil glede na skupni izvoz tekstila in oblačil držav EU15 za leto 1995, držav EU25 za leto 2005 in držav EU27 za leto Leta 1995 pripada med državami EU15 največji delež izvoza tekstila in oblačil Italiji, in sicer 27 %. Sledita ji Nemčija s 26 % in Francija s 13 %. V letu 2005 se je za države EU25 delež izvoza Italije povečal na 34 %, Nemčije pa drastično zmanjšal na 17 %, sledi Francija z 12 %. V primerjavi z letom 1995 se je povečal delež tudi Španiji, medtem ko se je zmanjšal Veliki Britaniji in Belgiji. Znatno se je povečal tudi delež ostalih držav, saj zajema več držav v primerjavi s prejšnjim grafoma. Do leta 2014 se je v izvozu držav EU27 delež Italije zmanjšal na 30 %, čeprav je še vedno najpomembnejša izvoznica tekstila in oblačil. Sledita Nemčija, ki se ji je delež malenkost povečal na 18 %, in Francija, katere delež se je ponovno zmanjšal, in sicer na 11 %. Od ostalih držav sta uspele povečati svoj delež še Velika Britanija na 10 % in Španija na 7 %. Ugotovimo lahko tudi, da se nobena novo pridružena članica EU ne uvršča med sedem najpomembnejših izvoznic tekstila in oblačil. 62

69 Slika 18: Delež izvoza tekstila in oblačil glede na skupni izvoz tekstila in oblačil držav EU15 za leto 1995, EU25 za leto 2005 ter držav EU27 za leto 2014 (v %) Leto 1995 za države EU15 Leto 2005 za države EU25 Leto 2014 za države EU27 FR 13 DE 26 UK 9 BE 6 IT 27 ES 4 NL 4 ost. 11 FR 12 UK 8 DE 17 ES 5 BE 4 IT 34 NL 4 ost. 16 FR 11 UK 10 DE 18 ES 7 BE 4 IT 30 NL 3 ost. 17 Opomba: IT Italija, DE Nemčija, FR Francija, UK Velika Britanija, BE Belgija, ES Španija, NL Nizozemska. Vir: Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Da bi izničila vpliv kasneje pridruženih članic EU, sem za leti 2005 in 2014 preverila tudi deleže izvoza tekstila in oblačil posebej za države EU15. Ugotovila sem, da so trendi enaki, le povečanja oziroma zmanjšanja deležev so manjša. Najpomembnejša razlika je, da Nemčija in Španija dosegata boljši rezultat, kar pomeni, da je njun izvoz v kasneje pridružene članice EU zelo pomemben. Na podlagi tega lahko ugotovimo, da sta se med državami EU razmeram na trgu najbolj prilagodili Italija in Španija, ki sta v primerjavi z ostalimi državami uspeli svoj delež izvoza tekstila in oblačil od skupnega izvoza tekstila in oblačil držav EU povečati Uvoz tekstila in oblačil držav članic EU Na sliki 19 so predstavljeni trije grafi, ki prikazujejo delež uvoza tekstila in oblačil glede na skupni uvoz tekstila in oblačil držav EU15 za leto 1995, držav EU25 za leto 2005 in držav EU27 za leto Leta 1995 predstavlja največji delež uvoza tekstila in oblačil držav EU15 uvoz Nemčije, in sicer kar 36 %. Sledijo Velika Britanija s 14 %, Francija s 13 % in Italija z 12 %. V letu 2005, ko so opazovane države EU25, se je delež uvoza Nemčije drastično zmanjšal na 23 %, sledita Velika Britanija, katere delež se je povečal na 19 %, in Italija, katere delež se je povečal na 15 %. Znatneje se je povečel delež tudi Španiji. Delež ostalih držav se je kljub novim pridruženim članicam povečal le na 12 %. Trend zmanjševanja deleže uvoza tekstila in oblačil Nemčije se je nadaljeval in je leta 2014 znašal le še 21 %. Kljub temu je ostala najpomembnejša uvoznica. V tem obdobju sta se zmanjšala tudi delež Velike Britanije na 16 % in Italije na 11 %, pomembneje pa so se povečali deleži uvoza Španije, Nizozemske in ostalih držav. 63

70 Slika 19: Delež uvoza tekstila in oblačil glede na skupni uvoz tekstila in oblačil držav EU15 za leto 1995, EU25 za leto 2005 ter držav EU27 za leto 2014 (v %) leto 1995 za države EU15 leto 2005 za države EU25 leto 2014 za države EU27 FR 13 UK 14 IT 12 NL 6 DE 36 BE 6 ES 3 ost. 10 FR 12 IT 15 ES 7 UK 19 NL 6 DE 23 BE 6 ost. 12 FR 11 ES 10 IT 12 NL 10 BE 5 UK 16 DE 21 ost. 15 Opomba: DE Nemčija, UK Velika Britanija, FR Francija, IT Italija, NL Nizozemska, BE Belgija, ES Španija. Vir: Eurostat, EU Trade Since 1988 by SITC, Da bi izničila vpliv kasneje pridruženih držav članic EU, sem za leti 2005 in 2014 preverila tudi deleže uvoza tekstila in oblačil posebej za države članice EU15. Ugotovila sem, da so trendi pri vseh državah enaki. Najpomembnejša razlika je, da Nemčija v tem primeru dosega višji delež, kar pomeni, da je njen uvoz iz novo pridrženih članic EU zelo pomemben. Na podlagi tega lahko ugotovimo, da so države EU, na katere je imela liberalizacija trgovine s tekstilom in oblačili največji vpliv, Velika Britanija, Španija in Nizozemska, saj se jim je v obdobju od leta 1995 do leta 2014 uvoz tekstila in oblačil povečal bolj kot ostalim državam članicam EU. Za Nemčijo pa lahko trdimo, da se ji je z liberalizacijo mednarodne trgovine v primerjavi z ostalimi državami članicami EU zmanjšal tako delež izvoza kot tudi uvoza, kar lahko delno zaradi zajemanja podatkov pojasnimo z močno povezanostjo izvoza in uvoza s kasneje pridruženimi članicami EU. 5 ANALIZA VPLIVA LIBERALIZACIJE MEDNARODNE TRGOVINE NA ZAPOSLENOST V TEKSTILNI IN OBLAČILNI INDUSTRIJI V EU Cenovna konkurenčnost evropskih proizvajalcev tekstila in oblačil se je zaradi procesa liberalizacije trgovine v skladu z ATC iz leta v leto povečevala. Vendar pa ti vedno težje konkurirajo nizkim cenam iz uvoza, kar povzroča zmanjševanje proizvodnje tekstila in oblačil v EU. Evropska tekstilna in oblačilna industrija se krčita, kar pomeni na eni strani manj konkurentov in na drugi strani manj odjemalcev, če gre za podjetja v naslednji stopnji proizvodne verige. Vsekakor pa predstavlja manjšanje obsega evropske oblačilne industrije 64