Jedro. Izrek. Obrazložitev

Transkripcija

1 Višje delovno in socialno sodišče Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore VDSS Sodba Pdp 553/2017 ECLI:SI:VDSS:2017:PDP Evidenčna številka: VDS Datum odločbe: Senat: dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Sonja Pucko Furman Področje: DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO Institut: odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek poškodba na delujočem stroju - zastaranje - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravična denarna odškodnina Zveza: OZ člen 131, 131/1, 131/2, 169, 171, 171/1, 179, 352, 352/1.. ZDR člen ZVZD člen 5. Jedro Tožnik je utrpel poškodbo pri delu, ko je padel z delovnega stroja. Prvotožena stranka (delodajalec) je tožniku krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker je njen delavec tožnika poslal v bližino delujočega delovnega stroja oziroma mu dal navodila, naj na ta stroj spleza. Tožnik bi se kot delavec na gradbišču moral zavedati, da plezanje na delujoči delovni stroj ni dovoljeno (to dejstvo je ne nazadnje splošno znano vsakemu povprečno skrbnemu in razumnemu človeku) in da se stroj lahko premakne, kot skupinovodja pa bi moral biti še toliko bolj pazljiv. Zato je tudi sam prispeval k škodnemu dogodku v deležu 15 %. Izrek I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Obrazložitev 1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni v roku 15 dni tožniku solidarno plačati: - odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku ,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od do plačila (prvi odstavek I. točke izreka sodbe); v presežku (za plačilo zneska ,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode (drugi odstavek I. točke izreka sodbe); - odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 2.576,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

2 2013 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka sodbe); v presežku (za plačilo zneska 2.517,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode (drugi odstavek II. točke izreka sodbe). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni: - za tožnika solidarno plačati stroške zastopanja v znesku 1.810,43 EUR na transakcijski račun sodišča prve stopnje (prvi odstavek III. točke izreka sodbe), - tožniku povrniti stroške postopka v višini 92,74 EUR (drugi odstavek III. točke izreka sodbe) in - za tožnika na transakcijski račun sodišča prve stopnje solidarno plačati stroške sodnih taks v znesku 1.135,10 EUR (peti odstavek III. točke izreka sodbe), v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.974,64 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 272,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (tretji in četrti odstavek III. točke izreka sodbe). 2. Zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper odločitev v drugem odstavku I. točke in drugem odstavku II. točke izreka sodbe, ter zoper odločitev o stroških postopka v tretjem in četrtem odstavku III. točke izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je k nastali škodi soprispeval do višine 15 %. Dejstvo, da se je po navodilu nadrejenega delavca povzpel na mirujoči delovni stroj, ne more predstavljati nevarnega opravila, na katerega bi moral biti tožnik še posebej pozoren. Ker del, povezanih z bagrom, sicer ni opravljal, je utemeljeno zaupal nadrejenemu delavcu, da ne ogroža lastne varnosti. Navaja, da so v zadevah, na katere se v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sklicuje sodišče prve stopnje, oškodovanci utrpeli manjšo škodo kot tožnik. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je odmerjena v prenizkem znesku. Sodišče prve stopnje bi pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo upoštevati dejstvo, da je tožnik omejen tudi pri vseh tistih opravilih, ki se izvajajo kleče, saj je očitno, da z zatrdelim gležnjem tožnik teh opravil ne more več opravljati na enak način kot pred škodnim dogodkom. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je zahtevek za škodo iz naslova tuje nege in pomoči za čas do zastaran, saj gre za netipično obliko premoženjske škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve. Stališče, da se denarni znesek v takšnem primeru materializira šele s sodbo, je v sodbi opr. št. II Ips 129/2012 zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS. Sklicuje se tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1989/2014, iz katere izhaja, da je dejanski obseg nastale škode znan šele tedaj, ko je potreba po tuji pomoči prenehala. Stališče, da zastaranje začne teči od vsake posamezne opravljene zdravstvene storitve dalje, ni življenjsko. Sodna praksa s tem ustvarja neenakost med oškodovanci z lažjimi in težjimi poškodbami, kar je v nasprotju z določbami 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da je iz naslova potrebe po tuji pomoči upravičen do odškodnine v nižjem znesku, ker mu jo nudi žena. Vrhovno sodišče RS je namreč v sodbi opr. št. II Ips 251/2014 poudarilo, da povračilo škode ne more biti prevaljeno niti na tožnika niti na njegovo ženo. Kot primerno urno postavko za tujo pomoč je Vrhovno sodišče RS v navedeni zadevi štelo znesek 6,00 EUR. Nasprotuje tudi

3 odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje mu je za enake odvetniške storitve neutemeljeno priznalo povračilo stroškov v nižjem znesku kot toženi stranki. Pri tem se je zmotno oprlo na določbo 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.). Opozarja, da je bilo z odločbo o brezplačni pravni pomoči med tožnikom, njegovim pooblaščencem in Republiko Slovenijo dogovorjeno le plačilo za opravljene storitve, kar je stvar njihovega medsebojnega odnosa. Opozarja tudi na določbo četrtega odstavka 4. člena ZOdvT, da sodišča pri odločanju o nagradah odvetnikov ne smejo upoštevati dogovorov med odvetnikom in njegovo stranko, s katerimi je dogovorjeno drugačno vrednotenje odvetniških storitev. Sprejeta odločitev nasprotuje tudi namenu določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Ur. l. RS, št. 96/04 in nadalj.), da finančno šibki stranki omogoči uveljavljanje njenih pravic pred sodiščem. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o stroških postopka upoštevati, da je bil pretežen del dokaznega postopka vezan na presojo obstoja temelja zahtevka, tožnik pa je po temelju v celoti uspel. Opozarja, da bo v skladu z izpodbijano odločitvijo s plačilom stroškov postopka obremenjen dvakrat, saj bo poleg plačila stroškov toženima strankama, zaradi delnega uspeha v tem sporu moral povrniti tudi svoje stroške zastopanja. Priglaša pritožbene stroške. 3. Zoper ugodilni del sodbe, to je zoper odločitev v prvem odstavku I. točke in prvem odstavku II. točke izreka sodbe, ter zoper odločitev o stroških postopka v prvem, drugem in petem odstavku III. točke izreka sodbe se pritožujeta toženi stranki, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, prvotožena stranka pa podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 4. Prvotožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da je bilo zdravstveno stanje tožnika stabilizirano šele Izvedenec je ugotovil le, da je bilo tega dne tožnikovo stanje dokončno, zato sodišče prve stopnje dejstva, kdaj je bilo tožnikovo stanje stabilizirano, niti ni ugotovilo. Po njenem mnenju je subjektivni zastaralni rok za škodo, nastalo v zvezi s tretjim operativnim posegom, začel teči že takrat, ko je bil nastanek škode predvidljiv. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati, kdaj bi tožnik ob potrebni skrbnosti moral vedeti, da je njegovo zdravstveno stanje stabilizirano. Ker je bil tožnik že seznanjen s tem, da ima artrozo, je tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske škode v celoti zastaral. Da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano že pred , dokazuje tudi dejstvo, da je v obdobju med in normalno opravljal svoje delo. Navaja, da je bil tožnik na dan škodnega dogodka z delovnim nalogom razporejen na opravljanje del v notranjosti objekta številka 5, zato se na drugem gradbišču ne bi smel nahajati. Kot bistveno izpostavlja, da je škoda nastala v okviru dejavnosti, s katero se prvotožena stranka ni ukvarjala. Ne drži, da se je delo opravljalo tudi na objektu številka 4, saj so vse priče izpovedale, da je delo na tem objektu opravljal le A.A.. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bil A.A. tožniku nadrejeni delavec, saj tistega dne del ni izvajal niti zanjo niti po njenih navodilih. Tožnik v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjeval, da je A.A. štel za nadrejenega delavca. Izpoved priče C.C. potrjuje njene navedbe, da A.A. tožniku ni dal navodila naj spleza na stroj. Dejstvo, da na dan nezgode na gradbišču ni bilo niti direktorja prvotožene stranke niti D.D., ne utemeljuje zaključka, da je tožnik A.A. utemeljeno štel kot nadrejenega delavca. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem neutemeljeno ocenilo kot verodostojno izpoved tožnika, saj se njegova izpoved o tem, po kateri poti je stopil na stroj, razlikuje od izpovedi C.C.. Poleg tega je tožnik zainteresiran za izid tega spora. Sodišče prve stopnje je izpoved priče C.C. neutemeljeno ocenilo kot verodostojno le v tistem delu, v katerem je bila skladna z izpovedjo tožnika. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na eni strani kot verodostojno ocenilo izpoved tožnika, ki jo je ta podal sedem let po škodnem dogodku, na drugi strani pa je zavzelo stališče, da izjavi D.D. zmanjšuje verodostojnost dejstvo, da je bila spisana šele v letu Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da so tožnika k stroju poklicali zato, da bi pomagal pri delu na objektu številka 4, saj to iz izpovedi priče C.C. ne izhaja. Sodišče prve stopnje je odločitev glede obstoja krivdne odgovornosti nedopustno utemeljilo na sorodstveni povezavi A.A. in direktorja prvotožene stranke. Pri tem se je neutemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 39/2014, saj ta zadeva ni primerljiva obravnavani.

4 Po mnenju prvotožene stranke je tožnik k nastali škodi soprispeval vsaj do višine 70 %, saj se v bližini stroja, še posebej v času malice, sploh ne bi smel zadrževati. Dejstvo, da je tožnik tik pred padcem stal na delu stroja, na katerem sicer ni bilo mogoče stati, dokazuje, da je bil neskrben. A.A. ravnanja tožnika ni mogel pričakovati, saj glede na težo betonskih plošč delovnega stroja na način, kot je to želel storiti tožnik, niti ne bi bilo mogoče uravnotežiti. Ravnanje tožnika je bilo nepričakovano tudi zato, ker je bil poučen o tem, da je gibanje v bližini delujočega stroja prepovedano, kar je bilo razvidno tudi iz napisa na stroju. Ker tistega dne nihče od njenih delavcev ni bil razporejen na delo k A.A., ni mogla pričakovati, da se bo kateri od njenih delavcev vzpenjal na delujoč stroj. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, na kakšen način bi prvotožena stranka škodni dogodek lahko preprečila. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov za ugotovitev, da je A.A. dela na objektu številka 4 opravljal po njenih navodilih. Prvotožena stranka opozarja, da je do tretjega operativnega posega prišlo zaradi poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, za napačno odločitev zdravstvene komisije pa ne more biti odgovorna. Nasprotuje višini prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje bi moralo pri tej odločitvi upoštevati le škodo, ki je v vzročni zvezi z drugim operativnim posegom. Navaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju glede na drugo sodbo tožniku prisodilo višjo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za pretrpljeni strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker za to odločitev ni navedlo nobenih razlogov, izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Izpoved tožnika ne more biti podlaga za priznanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, poleg tega pa skaženost niti ni bila nesporno ugotovljena. Iz izvedenih dokazov namreč ne izhaja, kako intenzivno je tožnikovo šepanje, saj je tudi izvedenec mnenje v zvezi s tem podal le na podlagi izkušenj. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi zaradi brazgotine trpel duševne bolečine, kot tudi ni navedel, zakaj mu brazgotina kazi videz in kako je vidna navzven. Sodišče prve stopnje bi moralo pri tej odločitvi upoštevati, da se brazgotina nahaja na zakritem delu telesa. Tožnik ni izpovedal, da je po drugi operaciji pri hoji uporabljal bergle, poleg tega pa izpoved ne more nadomestiti njegove neobstoječe trditvene podlage. Sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti neutemeljeno ni upoštevalo okoliščine, da so bile pri tožniku že pred poškodbo prisotne degenerativne spremembe levega stopala. Izpostavlja izpoved tožnika, da pred škodnim dogodkom ni opravljal nobenih gospodinjskih opravil in da se je z nogometom ukvarjal le rekreativno. Sodišče prve stopnje bi moralo v obrazložitvi sodbe natančno razmejiti, koliko obiskov v Splošni bolnišnici E. je tožnik opravil in v zvezi s katerim operativnim posegom. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnika na preglede v Splošno bolnišnico E. vozil njegov sin, saj to iz tožnikove izpovedi ne izhaja. Ker je zdraviliško zdravljenje med do sledilo tretjemu operativnemu posegu, je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo 24,00 EUR premoženjske škode. Prvotožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik še sedaj potrebuje tujo nego in pomoč. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kakšno pomoč naj bi tožnik potreboval tri leta po prenehanju uporabe bergel, poleg tega pa pomoč, ki mu jo nudi žena, ne presega običajne pomoči, ki so si jo med seboj sicer dolžni nuditi zakonci. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov postopka. Izrek sodbe je v tem delu nerazumljiv, saj bi sodišče prve stopnje moralo po poračunu stroškov vseh strank, presežek naložiti v plačilo tožniku. Priglaša pritožbene stroške. 5. Drugotožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvam, da je bil A.A. tožniku nadrejeni delavec, da je deloval v imenu delodajalca in da se delovni stroj v trenutku nesreče ni premikal. A.A. ni bil zaposlen pri prvotoženi stranki niti ni bil njen podizvajalec. Po njenem mnenju je napačna presoja sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti prvotožene stranke. Ravnanja tožnika namreč prvotožena stranka ni mogla pričakovati niti ga ni mogla preprečiti. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi v sodbi opr. št. II Ips 260/2009 zavzelo stališče, da obratovalec rovokopača ni mogel pričakovati, da se bo na stroj v obratovanju nepooblaščeno povzpel povprečno skrben človek, saj plezanja na stroj ni mogoče označiti za racionalno ravnanje. Poleg tega je bila v obravnavani zadevi teža betonskih plošč tolikšna, da je človek z lastno težo ne bi mogel uravnotežiti, zato je bilo ravnanje tožnika za prvotoženo stranko tudi iz tega razloga nerazumno in nepredvidljivo.

5 Navaja, da je tožnik k nastali škodi bistveno soprispeval. Na delovni stroj se je namreč povzpel samoiniciativno in brez vednosti nadrejenih delavcev, čeprav je vedel, da je takšno početje prepovedano. Njegovo ravnanje je bilo neodgovorno, v nasprotju s pravili za varno delo in v nasprotju z izrecnimi navodili za delo. Tožnik se je povzpel na del stroja, ki je zaobljen, gladek in se pod težo upogiba, pri tem pa se tudi ni ustrezno držal, da bi v primeru padca preprečil ali omilil poškodbo. Nasprotuje dejanski ugotovitvi, da je A.A. tožniku dal navodilo, naj spleza na delovni stroj, saj to iz izvedenih dokazov ne izhaja. Delovni nalog in izpovedi zakonitega zastopnika prvotožene stranke ter prič D.D., C.C. in A.A. potrjujejo, da do škodnega dogodka ni prišlo niti na delu niti v zvezi z delom, saj je prvotožena stranka tožniku odredila delo v notranjosti gradbenega objekta številka 5. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da ni bistveno, ali je imel tožnik izpit za upravljanje stroja. Ker tega izpita ni imel, v bližini delovnega stroja ni imel kaj početi. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji tožnikovega soprispevka k nastali škodi upoštevati, da je imel tožnik pravico in dolžnost, da odkloni delo, če bi bilo z izvršitvijo dela lahko ogroženo njegovo zdravje. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, v čem je bilo ravnanje prvotožene stranke protipravno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala prvotožena stranka ograditi posamezne gradbene objekte na gradbišču, saj to ni nikjer predpisano. Bistveno je, da je prvotožena stranka tožniku odredila, kje in kaj mora delati, tožnik pa bi moral to navodilo upoštevati. Ker se tožnik ni poškodoval na delu, ki mu je bilo odrejeno, je zmotna tudi ugotovitev, da se je tožnik poškodoval med delovnim časom. A.A. kot izkušen strojnik ve, da večtonske betonske uteži s težo dveh oseb ni mogoče uravnotežiti, zato ni verjetno, da bi tožniku odredil, naj spleza na delovni stroj. Sodišče prve stopnje bi moralo kot verodostojno oceniti izpoved priče A.A., saj je bil edini očividec dogodka. Njegova pisna izjava C.C. v zvezi s tem ne more biti neverodostojna le zaradi poteka časa. Drugotožena stranka vztraja pri navedbah, da je tožnik tožbo vložil po poteku petletnega objektivnega zastaralnega roka. Datum, ko se zdravstveno stanje delavca ustali do te mere, da je mogoče oceniti obseg škode, je pomemben le pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka. Škoda je nastala že pred , saj je bil do tedaj izveden že pretežen del tožnikovega zdravljenja. Napačna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je subjektivni zastaralni tok pričel teči šele Narava poškodb je bila namreč tožniku znana že po prvi hospitalizaciji, do pa so nastale že vse oblike nepremoženjske škode. Ob potrebni skrbnosti bi zato tožniku moralo biti že pred znano, kakšen je obseg nastale nepremoženjske škode. Izpostavlja, da je bilo tožniku že , ko je bil opravljen CT, znano, da ima artrozo in da bo zaradi tega operiran. Četudi so se mu kasneje pojavile nove, nepričakovane zdravstvene težave, gre pri teh težavah za novo škodo, kar pa ne vpliva na začetek teka 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka za tisto nepremoženjsko škodo, ki je bila že gotova oziroma predvidljiva. Stališče, da zastaranje začne teči takrat, ko je oškodovanec mogel izvedeti za vrsto in obseg škode, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi opr. št. II Ips 397/98. Tudi premoženjska škoda je večinoma nastala že pred , saj je tožnik tudi v tem obdobju potreboval tujo nego in pomoč ter prevoze na zdravljenje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se stroj v trenutku nesreče ni premikal, saj iz izvedenih dokazov izhaja nasprotno. V zvezi s tem izpostavlja izpoved tožnika na naroku za glavno obravnavo z dne , da je delovni stroj v trenutku škodnega dogodka zapeljal vzvratno. Zavarovalno kritje zato v obravnavani zadevi ni podano, saj so iz zavarovanja izključeni zahtevki za škodo, ki jih povzročijo samovozni delovni stroji, kadar se premikajo. Opozarja, da je imela priča A.A. premoženjski interes za ugotovitev, da je delovni stroj v trenutku nesreče miroval. Zavarovalno kritje po zavarovalni polici ni podano tudi zato, ker škoda ni nastala pri dejavnosti, s katero se ukvarja prvotožena stranka. Odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo je odmerjena v previsokem znesku, saj se v primerljivih zadevah v sodni praksi prisojajo odškodnine v višini med 15 in 23 povprečnih plač. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje je glede uporabe bergel po drugi operaciji neutemeljeno upoštevalo izpoved tožnika, saj izpoved ne more nadomestiti neobstoječe trditvene podlage stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življsnjkih aktivnosti upoštevati tožnikove predhodne

6 zdravstvene težave in njegovo aktivnost. Tudi odškodnini za pretrpljeni strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti sta prisojeni v previsokem znesku. V zvezi s tem navaja, da je šepanje tožnika le občasno in malo opazno. Sodišču prve stopnje očita, da neutemeljeno ni zaslišalo priče F.F., zavrnitve tega dokaznega predloga pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ni opravilo predlaganih poizvedb o tožnikovih prejemkih pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Te prejemke bi bilo namreč treba upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške. 6. Tožnik je podal odgovor na pritožbi toženih strank, prvotožena stranka pa je podala odgovora na pritožbi tožnika in drugotožene stranke. Stranki v odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglašata stroške odgovorov na pritožbe. 7. Pritožbe niso utemeljene. 8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v pritožbi uveljavljata toženi stranki. 9. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje glede odločitve o stroških postopka neutemeljeno smiselno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v tem delu razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. 10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče F.F., zato drugotožena stranka v pritožbi tej odločitvi neutemeljeno nasprotuje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč izvedba tega dokaza ni bila potrebna, saj je bilo zaslišanje omenjene priče predlagano z namenom dokazovanja navedb toženih strank (da je bil tožnik poučen o prepovedi gibanja v nevarnem območju stroja), ki so bile z listinami že dokazane. 11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog drugotožene stranke za opravo poizvedb pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z obrazložitvijo, da za oceno pravične denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo njegovi prejemki niso bistveni. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč tožnik invalidnine (ki je edini denarni prejemek, ki neposredno vpliva na odmero višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ne prejema, drugotožena stranka pa zato v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi bilo tožnikove prejemke treba upoštevati pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. 12. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. 13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik na delu poškodoval pri padcu z delovnega stroja - nakladača. Pri tem je utrpel zdrobljen, premaknjen sklepni zlom leve petnice, naknadno pa se mu je razvila še posttravmatska osteopenija skeleta, posttravmatska subtalarna artroza in Sudeckova distrofija. 14. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo tretjič. S sodbo opr. št. I Pd 3003/2013 z dne (prva sodba) je zavzelo napačno stališče, da je objektivni zastaralni rok pričel teči že z dnem škodnega dogodka , zato je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo zaradi zastaranja. Pritožbeno sodišče je zato po vloženi pritožbi tožnika s sklepom opr. št. Pdp 1580/2014 z dne prvo sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo opr. št. I Pd 839/2015 z dne (druga sodba) tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske in nepremoženjske

7 škode delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo vseh strank s sklepom opr. št. Pdp 829/2016 z dne tudi drugo sodbo razveljavilo in zadevo ponovno vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč v drugi sodbi zavzelo zmotno stališče, da je tožnikova terjatev iz naslova nepremoženjske škode (zaradi pretrpljenega strahu ter telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem) za čas od do zastarala. Zmotno je tudi presodilo, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval, pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa neutemeljeno ni upoštevalo okoliščine, da si je tožnik tudi po drugi operaciji pri hoji pomagal z berglami. Sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine iz naslova skaženosti tudi ni zadostno upoštevalo tožnikovih duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi brazgotin, posledično pa je bila odškodnina iz tega naslova prisojena v prenizkem znesku. Pritožbeno sodišče je v sklepu opr. št. Pdp 829/2016 tudi opozorilo, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi potrebe po tuji negi in pomoči tudi za obdobje, ko bergel ni več uporabljal, in da je ženina pomoč v tem času presegala okvir nudenja pomoči, ki jo je zakonec dolžan nuditi svojemu zakonskemu partnerju. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo določbo prvega odstavka 362. člena ZPP, v skladu s katero mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v svojem sklepu, nato pa izdalo sodbo, razvidno iz I. točke izreka te sodbe. 15. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). 16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka tožniku krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker je A.A. (ki ga je pravilno štelo za delavca prvotožene stranke, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) tožnika poslal v bližino delujočega delovnega stroja oziroma mu dal navodila, naj na ta stroj spleza. Odgovornost drugotožene stranke je po presoji sodišča prve stopnje podana zato, ker je imela prvotožena stranka v času škodnega dogodka pri drugotoženi stranki zavarovano odgovornost za škodo. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od toženih strank zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku ,90 EUR (5.093,90 EUR za premoženjsko in ,00 EUR za nepremoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku iz naslova premoženjske škode ugodilo do višine 3.031,08 EUR, za nepremoženjsko škodo pa je tožniku prisodilo ,00 EUR odškodnine. Ob upoštevanju ugotovljenega tožnikovega soprispevka k nastali škodi (15 %) je toženima strankama naložilo, da sta tožniku solidarno dolžni plačati znesek ,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od do plačila. - Glede temelja odškodninskega zahtevka: 17. Drugotožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da so iz zavarovanja (po zavarovalni pogodbi z dne ) izključeni zahtevki, ki jih povzročijo samovozni delovni stroji, ko se premikajo. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje se je nakladalec v trenutku škodnega dogodka sicer res premikal, vendar v okviru obratovanja, ne pa v horizontalni smeri v smislu vožnje, kot to zatrjuje drugotožena stranka. Pritožbeno sodišče se s to ugotovitvijo strinja, saj jo potrjujejo skladne izpovedi tožnika, A.A. in C.C.. Tudi iz tožnikove izpovedi na naroku za glavno obravnavo dne , na katero se v pritožbi izrecno sklicuje drugotožena stranka, ne izhaja, da se je nakladalec v času škodnega dogodka premikal v smeri vožnje. Tožnik je v določenem delu izpovedi sicer res zatrjeval, da se je nakladalec v trenutku vzpenjanja premaknil nazaj, vendar je sodišče prve stopnje glede na njegovo izpoved, gledano kot celota (v izpovedi je večkrat zatrdil, da je nakladalec miroval), pravilno zaključilo nasprotno. Drugotožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstva, ali je delovni stroj v trenutku škodnega dogodka miroval, ne bi smelo upoštevati izpovedi priče A.A., češ da je ta zaradi premoženjskih interesov v ozadju

8 neverodostojna. Izpoved te priče je v tem delu skladna z izpovedima tožnika in priče C.C., zato tudi pritožbeno sodišče o njeni verodostojnosti nima pomislekov. 18. Zmotno je tudi stališče drugotožene stranke, da zavarovalno kritje v obravnavani zadevi ni podano (tudi) zato, ker je škoda nastala pri dejavnosti, s katero se prvotožena stranka ni ukvarjala. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je do poškodbe tožnika prišlo med premikanjem betonskih plošč z nakladačem, ta aktivnost pa po presoji pritožbenega sodišča spada v okvir dejavnosti "zaključna gradbena dela", za katero je imela prvotožena stranka glede na določila zavarovalne pogodbe z dne (priloga B1 v prilogah drugotožene stranke) zavarovano odgovornost. 19. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je na dan škodnega dogodka na gradbišču gradilo več objektov, ki so bili ločeni po enotah. Prvotožena stranka je pri gradnji objektov sodelovala s samostojnim podjetnikom A.A., ki je na dan nezgode zanjo opravljal delo na delovnem stroju - nakladaču. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 829/2016 z dne pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da je treba delovišče tožnika (četudi je bil kot skupinovodja zadolžen za opravljanje zidarskih del na objektu številka 5) presojati širše, še posebej ob upoštevanju dejstva, da gradbeni objekti niso bili ločeni z zaščitnimi ograjami. Stališče, da je treba celotno gradišče šteti kot tožnikovo delovišče po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje utemeljuje tudi izpoved delavca prvotožene stranke C.C. da so tistega dne on, tožnik in A.A. premikali betonske plošče pri objektu številka 4, kar je v nasprotju z navedbami toženih strank, da je delo na objektu številka 4 na dan škodnega dogodka opravljal le A.A Pritožbene navedbe toženih strank, da se tožnik na gradbišču pri objektu številka 4 (oziroma v bližini delovnega stroja) v času škodnega dogodka sploh ne bi smel nahajati, so neutemeljene tudi zato, ker je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje k objektu številka 4 poklican zato, da bi pomagal pri delu (pri premikanju betonskih plošč). Iz izpovedi priče C.C. sicer res ne izhaja, kaj je bil razlog, da so tožnika poklicali iz objekta številka 5, vendar je sodišče prve stopnje glede na skladni izpovedi C.C. in tožnika o tem, da so tožnika poklicali iz hiše, utemeljeno ocenilo kot verodostojno tožnikovo izpoved o tem, da so ga poklicali z namenom, da bi pomagal pri uravnoteženju delovnega stroja. Glede na to, da je imel po ugotovitvi sodišča prve stopnje A.A. tistega dne nekaj težav pri dvigu betonskih uteži (čemur toženi stranki v pritožbi ne nasprotujeta), pritožbeno sodišče v pravilnost te ugotovitve ne dvomi. 21. Toženi stranki v pritožbah neutemeljeno kot bistveno izpostavljata dejstvo, da A.A. ni bil delavec prvotožene stranke. Sicer drži, da je bil omenjeni v tistem obdobju samozaposlen (to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), vendar, kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 829/2016 z dne , njegova formalna zaposlitev za presojo krivdne odgovornosti prvotožene stranke ni pomembna. Bistvena je ugotovitev, da je tistega dne delo opravljal na gradbišču prvotožene stranke in po njenih navodilih, zaradi česar ga je treba v širšem smislu šteti za delavca prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje se je pri tej presoji utemeljeno sklicevalo na podobno zadevo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 39/2014 z dne (v navedeni zadevi je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je treba zato, ker je glavni izvajalec vodil in nadzoroval vsa gradbena dela na objektu, tudi delavce podizvajalca šteti za delavce glavnega izvajalca), zato prvotožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Pravilnost ugotovitve, da je treba v obravnavani zadevi A.A. v širšem smislu šteti kot delavca prvotožene stranke, potrjuje tudi že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 829/2016 z dne izpostavljena izpoved direktorja tožene stranke B.B., da je z nakladačem kot strojnik delal tudi delavec prvotožene stranke C.C. in da so si z A.A. pri delu pomagali in "se menjali". 22. Toženi stranki v pritožbah neutemeljeno nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik navodilo A.A. utemeljeno štel kot navodilo nadrejenega delavca. Sodišče prve stopnje je to presojo pravilno utemeljilo z ugotovitvami, da je A.A. občasno dajal navodila za skupino delavcev prvotožene stranke, če so bili razporejeni k njemu, da je bil direktorjev sin in da tistega dne na gradbišču ni bilo niti direktorja prvotožene stranke niti D.D., ki je bil tožniku neposredno nadrejen in tudi odgovoren za gradbišče. Prvotožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da je A.A. štel kot njemu nadrejenega delavca. To je navedel že na prvem naroku za glavno obravnavo (stran 2 zapisnika o naroku za

9 glavno obravnavo z dne ). 23. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A.A. tožniku dal navodilo, naj spleza na delovni stroj. Toženi stranki sicer v pritožbah uveljavljata, da bi moralo sodišče prve stopnje verjeti A.A. in C.C., ki sta izpovedala nasprotno, vendar je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge za to, zakaj je v zvezi tem verjelo tožniku in ne omenjenima delavcema. Pritožbeno sodišče zato v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Drugotožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da ni verjetno, da bi A.A. kot izkušen strojnik tožniku dal navodilo, naj spleza na stroj, češ da nakladača na ta način niti ni bilo mogoče uravnotežiti. Glede na to, da je imel A.A. očitno težave pri dvigu betonskih uteži in da so tožnika poklicali iz objekta 5, v katerem je opravljal delo, pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi se dva delavca (tožnik in C.C.) samoiniciativno vzpela na delovni stroj, ki bi bil v ravnem položaju (torej ne nagnjen, zaradi česar bi bilo videti, da je pomoč potrebna), ne da bi ju voznik delovnega stroja prosil, naj mu pomagata. Ker je torej tožnik s plezanjem na delovni stroj izpolnjeval navodilo nadrejenega delavca, toženi stranki v pritožbah neutemeljeno izpostavljata, da je do poškodbe prišlo na delu, ki tožniku ni bilo odrejeno, da A.A. na potek dogodkov ni mogel vplivati in da prvotožena stranka tožnikovega ravnanja ni mogla pričakovati. 24. Prvotožena stranka neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje z navedbami, da je tožnik zainteresiran za izid spora in da je izpoved podal sedem let po škodnem dogodku. Zgolj na podlagi teh okoliščin namreč njegovi izpovedi, ki je bila tako kot ostali izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča prve stopnje, ni mogoče odreči verodostojnosti. Sicer drži, da je sodišče prve stopnje pisno izjavo D.D. z dne (o tem, da mu tožnik med vožnjo v bolnišnico ukaza s strani upravljalca stroja, naj se povzpne na stroj, ni omenil) kot neverodostojno ocenilo tudi zato, ker je bila podana šest le po dogodku. Vendar pa je sodišče prve stopnje oceno, da ta izjava ne dokazuje, da tožnik navodila s strani nadrejenega delavca ni prejel, utemeljilo predvsem z okoliščino, da je bil tožnik po poškodbi zaskrbljen predvsem za svoje zdravje, ne pa za sam potek škodnega dogodka. 25. Neutemeljene so pritožbene navedbe drugotožene stranke, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, v čem je bilo ravnanje prvotožene stranke protipravno. Iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je tožnika nadrejeni delavec poslal v bližino delovnega stroja in mu dal navodilo, naj nanj spleza, s čimer je prvotožena stranka (oziroma njen delavec) kršila določbo 5. člena Zakona o varnosti pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.), po katerem bi morala zagotavljati ukrepe za varno delo. Na pravilnost presoje, da je v obravnavani zadevi podana krivdna odgovornost prvotožene stranke, ne vpliva okoliščina, da je do nesreče prišlo v času malice, zato so pritožbene navedbe toženih strank s tem v zvezi neutemeljene. Bistveno je le, da je do nesreče prišlo v času opravljanja dela na gradbišču prvotožene stranke. 26. Drugotožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri presoji, ali je tožnik k nastali škodi soprispeval, le sledilo navodilom pritožbenega sodišča. V 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč navedlo jasne in prepričljive razloge za odločitev, da sta toženi stranki po temelju odgovorni za 85 % tožnikove škode, do višine 15 % pa je k nastali škodi soprispeval tožnik sam. Pri tej presoji se je oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo prvega odstavka 171. člena OZ, po kateri ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da za presojo tožnikovega soprispevka k nastali škodi ni bistveno, kje točno na nakladaču je tožnik stal oziroma kje na nakladaču je sploh mogoče stati, zato prvotožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah v tej smeri. Ker je po ugotovitvi sodišča prve stopnje delovni stroj v trenutku škodnega dogodka izvajal delovne operacije, tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da plezanje na mirujoč stroj ne more predstavljati nevarnega opravila, na katerega bi moral biti posebej pozoren, še posebej ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da je bil seznanjen s predpisi o varnosti in zdravju pri delu (imel je potrdilo o opravljenem usposabljanju za varno delo zidarja) in da je bil na nakladaču napis, da je zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano. Neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene navedbe v zvezi s tem, da del, povezanih z bagrom, ni opravljal in da je zato utemeljeno zaupal nadrejenemu delavcu, da je opravilo varno. Kot je

10 pravilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, bi se namreč tožnik kot delavec na gradbišču moral zavedati, da plezanje na delujoči delovni stroj ni dovoljeno (to dejstvo je ne nazadnje splošno znano vsakemu povprečno skrbnemu in razumnemu človeku) in da se stroj lahko premakne, kot skupinovodja pa bi moral biti še toliko bolj pazljiv. 27. Drugotožena stranka neutemeljeno nasprotuje višini tožnikovega soprispevka s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 260/2009 z dne , saj je šlo v tej zadevi za drugačen primer od obravnavanega (nepooblaščena oseba se je povzpela ne samo na rovokopač, temveč tudi v kabino rovokopača in pri tem nehote povzročila premik stroja). V skladu z določbo drugega odstavka 33. člena ZVZD ima delavec sicer res pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi, vendar tudi ob upoštevanju te okoliščine, na katero v pritožbi izrecno opozarja drugotožena stranka, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik k nastali škodi soprispeval do višine 15 %. V zvezi s tem zato ni utemeljena niti pritožba tožnika, ki se zavzema za znižanje njegovega soprispevka, niti pritožbi toženih strank, ki zatrjujeta, da je tožnikov soprispevek večji od ugotovljenega. - Glede ugovora zastaranja: 28. Skladno z določbo 352. člena OZ odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok), v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1580/2014 z dne (nato pa še v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 829/2016 z dne ), je tudi za nastop absolutnega zastaranja odločilen trenutek nastanka škode, ki pa ni nujno enak datumu škodnega dogodka. 29. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožniku zdravstveno stanje po škodnem dogodku spreminjalo oziroma slabšalo. Posledice poškodbe so mu nastajale še naknadno, kar zlasti velja za posttravmatsko artrozo skočnega sklepa. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da mu na dan škodnega dogodka ( ) še ni nastala vsa škoda. Skladno s sodno prakso se namreč šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Podobno je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. II Ips 316/2015 z dne V tej zadevi je tožnik tožbo zaradi škode, ki jo je utrpel v nezgodi , vložil , Vrhovno sodišče RS pa je na podlagi ugotovitev, da se je tožniku zdravstveno stanje stabilizirano šele tri mesece po zadnji operaciji v juniju 2012, pritrdilo presoji sodišč prve in druge stopnje, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni zastaral. Glede na navedeno je zmotno stališče drugotožene stranke, da je datum, ko se zdravstveno stanje oškodovanca stabilizira, pomemben le pri začetku teka subjektivnega, ne pa tudi objektivnega zastaralnega roka. 30. Prvotožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo, kdaj je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano. Da je bilo to dne , je sodišče prve stopnje ugotovilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ob upoštevanju mnenja sodnega izvedenca. Ta datum je razviden iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke - travmatologije prof. dr. G.G., dr. med. z dne (stran 3), zato prvotožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je izvedenec v izvedenskem mnenju ugotovil le, kdaj je bilo tožnikovo zdravstveno stanje dokončno. 31. Glede na to, da je v obravnavani zadevi treba šteti, da je škoda nastala (šele) , ko je bilo tožnikovo stanje stabilizirano, toženi stranki v pritožbah neutemeljeno vztrajata pri ugovoru zastaranja glede tožbenega zahtevka za povračilo nepremoženjske škode. Tožba, ki je bila vložena , je bila namreč vložena tako v okviru 3-letnega subjektivnega, kot v okviru 5-letnega objektivnega zastaralnega roka. Toženi stranki v pritožbah tej presoji neutemeljeno nasprotujeta z navedbami, da je bilo tožniku že oziroma najkasneje znano (oziroma da bi mu ob dolžni skrbnosti moralo biti znano), da ima artrozo, in da bo zaradi tega ponovno operiran in da so tožniku že pred nastale vse oblike nepremoženjske škode. Vse navedeno namreč za odločitev ni pomembno.

11 32. Prvotožena stranka stališče, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano že pred , zmotno utemeljuje z ugotovitvijo, da je v obdobju med in redno opravljal svoje delo. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, tožnik v tem obdobju ni imel bolniškega staleža, zato druge izbire, kot da opravlja delo (čeprav njegovo zdravstveno stanje še ni bilo stabilizirano), ni imel. 33. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa sta toženi stranki v postopku na prvi stopnji utemeljeno ugovarjali delno zastaranje odškodninske terjatve iz naslova premoženjske škode, in sicer v zvezi s škodo, za katero je ob vložitvi tožbe že potekel 3-letni subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek 352. člena OZ). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da gre pri stroških prevoza in stroških za tujo nego in pomoč za obliko škode, pri kateri se tožniku zaradi stroškov zmanjša premoženje, zato mu je obseg škode znan že v trenutku zmanjšanja. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v primerljivi zadevi opr. št. VIII Ips 182/2013 z dne , da sta obseg premoženjske škode in oškodovalec znana že ob nastanku posamičnega stroška, povezanega z zdravljenjem in da zato zastaranje odškodninske terjatve ne začne teči šele z zaključkom zdravljenja. Ker je bila tožba vložena šele , je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode za obdobje do utemeljeno zavrnilo, nasprotne tožnikove pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 129/2012 z dne Sicer drži, da je Vrhovno sodišče RS v tej sodbi zavzelo stališče, da gre v primeru odškodnine zaradi potrebe po tuji pomoči za nečisto denarno terjatev, vendar pa to ne pomeni, da zastaranje za zahtevek iz tega naslova ne prične teči že ob vsakokratnem zmanjšanju premoženja (ob vsakokratni potrebi po tuji pomoči), kot to zatrjuje tožnik. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. II Cp 1989/2014 z dne zavzelo stališče, da je dejanski obseg nastale škode znan šele tedaj, ko potreba po tuji pomoči preneha, saj takšno stališče iz navedene sodbe ne izhaja. - Glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo: 34. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, utemeljeno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke - travmatologije doc. dr. G.G., dr. med. in izpoved tožnika. Toženi stranki v pritožbah neutemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino, saj je po oceni pritožbenega sodišča odškodnina v skupnem znesku ,00 EUR (to je 35 povprečnih neto plač za april 2017) pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sicer sodišča prisojajo v podobnih primerih. 35. Prvotožena stranka neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z drugim operativnim posegom. Kot že obrazloženo, odškodninski zahtevek za škodo, nastalo v zvezi s prvim operativnim posegom, ni zastaral, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi ugovor toženih strank, da med škodnim dogodkom in tretjim operativnim posegom ni vzročne zveze. Pri taki poškodbi, kot jo je utrpel tožnik, je razvoj popoškodbene artoze relativno pogost pojav (pojavi se v več kot 30 % primerih v prvih 5 letih po poškodbi), po oceni izvedenca medicinske stroke pa so vse pretekle, sedanje in bodoče težave tožnika z levim stopalom posledica obravnavanega škodnega dogodka. Zato je zmotno stališče toženih strank, da je zaradi dejstva, ker je tožnik v obdobju od do (kot že obrazloženo, ne po njegovi krivdi) opravljal delo, prišlo do pretrganja vzročne zveze med škodnim dogodkom in tretjo operacijo. 36. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj je tožniku v primerjavi z drugo (razveljavljeno) sodbo prisodilo višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Očitana kršitev ni podana, saj za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe ni pomembno, kakšno odškodnino je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo v drugi sodbi. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi za prisojeno odškodnino po posameznih postavkah navedlo jasne in prepričljive razloge, nasprotne pritožbene navedbe prvotožene stranke pa so neutemeljene.

12 37. Tožnik je zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem od toženih strank zahteval plačilo zneska ,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je njegovemu zahtevku ugodilo do višine ,00 EUR. Vse stranke tej odločitvi nasprotujejo le s pavšalno navedbo, da ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem opravičujejo odmero odškodnine v drugačni višini, vendar ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, ki jim pritožbe ne nasprotujejo, in sodne prakse na tem področju (sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevalo na primerljivi zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 182/2013 z dne in opr. št. II Ips 638/2008 z dne ) odškodnina v znesku ,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Glede na navedeno ni utemeljena pritožba tožnika, ki zatrjuje, da je iz tega naslova upravičen vsaj do odškodnine v znesku ,00 EUR, prav tako pa nista utemeljeni pritožbi toženih strank, ki uveljavljata, da je odškodnina iz tega naslova prisojena v previsokem znesku. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 829/2016 z dne poudarilo, da je treba pri odmeri višine odškodnine iz tega naslova upoštevati dejstvo, da si je tožnik tudi po drugi operaciji pri hoji pomagal z uporabo bergel, zato prvotožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nasprotno. 38. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljeno prisodilo ,00 EUR od zahtevanih ,00 EUR. Pri tej odločitvi se je sklicevalo na zadeve iz sodne prakse, ki so primerljive obravnavani, zato pritožba tožnika neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Tožnik v pritožbi sicer utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova moralo upoštevati tudi ugotovitve izvedenca, da v posledici škodnega dogodka ne more več skočiti, počepniti ali hoditi po neravnem terenu, vendar je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi ob upoštevanju teh posledic prisojena v pravilnem znesku. 39. Toženi stranki v pritožbah neutemeljeno izpostavljata, da so bile pri tožniku že pred nesrečo prisotne degenerativne spremembe levega stopala. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ni bistveno, kako je k posledicam poškodbe prispevalo siceršnje zdravstveno stanje tožnika, saj mora v skladu z doktrino "jajčne lupine", ki je sprejeta v novejši sodni praksi, odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega kot je. Oškodovanec je zato v skladu z določbo 169. člena OZ upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, četudi je ta večja zaradi njegovega posebnega zdravstvenega stanja. Kot posebno zdravstveno stanje se štejejo tudi lažje degenerativne spremembe skočnih sklepov, nartnih sklepov in sklepov stopal, ki tožniku pred škodnim dogodkom niso povzročale posebnih težav, je pa zaradi njih, v povezavi s škodnim dogodkom, obseg škode večji. 40. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti utemeljeno upoštevalo okoliščino, da tožnik v posledici škodnega dogodka ne more več igrati nogometa. Prvotožena stranka v pritožbi sicer opozarja, da je tožnik pred poškodbo nogomet igral le rekreativno, vendar na višino odškodnine iz tega naslova vpliva tudi (prisilna) opustitev rekreativnih športnih aktivnosti. Prvotožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja izpoved tožnika, da pred škodnim dogodkom ni opravljal nobenih gospodinjskih opravil. Sodišče prve stopnje namreč okoliščine, da tožnik gospodinjskih opravil zaradi posledic poškodbe ne more več opravljati, pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo (glej 35. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 41. Drugotožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova odškodnine za pretrpljeni strah neutemeljeno prisodilo 1.900,00 EUR od zahtevanih 2.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel hud primarni strah, da je neposredno po škodnem dogodku ter pred drugo in tretjo operacijo trpel hud sekundarni strah, da je nadaljnjih 12 mesecev trpel strah srednje intenzitete in da je strah lažje intenzitete trpel vse do zaključka zdravljenja. Ugotovljena intenzivnost in trajanje strahu ne dajeta podlage za prisojo nižje denarne odškodnine, kot jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, zato so nasprotne pritožbene navedbe drugotožene stranke neutemeljene. 42. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnik na zunanji strani pete postoperativno brazgotino v obliki črke L. Šepanje je pri tožniku prisotno že ves čas od prenehanja uporabe bergel in bo prisotno tudi v bodoče. Ker te ugotovitve potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, toženi