SLAVNOSTNI GOVOR prof. dr. Gerhart HOLZINGER O VLOGI USTAVNEGA SODSTVA V DEMOKRATIČNI PRAVNI DRŽAVI - AVSTRIJSKI VIDIK I. Imeti častni nagovor v okviru te slavnostne prireditve v spomin na sprejetje Ustave Republike Slovenije dne 23. decembra 1991, zdaj torej pred že 21 leti, zame pomeni čast in priznanje. Vabilu sem se tako z veseljem odzval. Po eni strani zato, ker globoko spoštujem zgodovinski dosežek slovenskega naroda v stoletja trajajočem boju za narodno osvoboditev in lastno državo, katerega uspešen zaključek izraža ta ustava. Po drugi strani pa tudi zato, ker je bila moja posebna želja, da kot predsednik avstrijskega Ustavnega sodišča ponovno oživim tesne kolegialne stike z Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, ki obstajajo že od leta 1991 in so bili v letih pred mojim nastopom predsedniške funkcije v obdobju stagnacije. Skupaj z gospodoma predsednikoma dr. Jožetom Tratnikom in dr. Ernestom Petričem nam je to na srečo uspelo. In za to sem hvaležen! Tema mojega govora ob današnji slovesnosti bo vloga ustavnega sodstva v moderni pravni državi, pri čemer bom temo obravnaval predvsem z avstrijskega vidika. II. K temu uvodoma kratek zgodovinski pregled! Ustavno sodstvo ima v Avstriji posebej dolgo tradicijo. Njegovi začetki segajo vse do druge polovice 19. stoletja, torej še v čas avstro-ogrske monarhije. Na začetku tega razvoja je stalo Reichsgericht, ustanovljen z Decembrsko ustavo iz leta 1867. Pristojno je bilo za odločanje o kompetenčnih sporih med zvezno državo in deželami ter o pritožbah državljanov zaradi kršitev njihovih z ustavo zagotovljenih "političnih pravic". Presoja ustavnosti zakonov pa ni bila predvidena. Bila je celo izrecno izključena. S tem naj bi se preprečilo, da bi sodišča avstrijskega cesarstva sledila vzoru ameriškega Vrhovnega sodišča in ne bi uporabljala zakonov, za katere bi menila, da so protiustavni.
Po propadu monarhije in ustanovitvi republike v letu 1918 je Zvezni ustavni zakon z dne 1. oktobra 1920 (Bundes-Verfassungsgesetz v nadaljevanju tudi B-VG) pomenil odločilni korak za vzpostavitev ustavnega sodstva v Avstriji. B- VG je vse do danes osrednji ustavni dokument Republike Avstrije. S tem B-VG je bilo vzpostavljeno avstrijsko Ustavno sodišče, ki je v glavnem že imelo pristojnosti in organizacijo, kakršne ima še danes. V primerjavi z Decembrsko ustavo iz leta 1867 je bila na ustavno sodišče poleg pristojnosti za varstvo ustavno zagotovljenih pravic prenesena zlasti tudi pristojnost, da presoja ustavnost zakonov. In prav v tem je dejansko revolucionarna novost, povezana z Zveznim ustavnim zakonom z dne 1. oktobra 1920! S tem novim institutom pravne države, ki v prvi vrsti izhaja iz dela genialnega avstrijskega pravnega strokovnjaka, Hansa Kelsna, je takrat novoustanovljena republika postavila merila za cel svet. Pri tem je bilo že od vsega začetka jasno, da bo ustavnosodna presoja predpisov daleč najpomembnejša pristojnost Ustavnega sodišča. Avstrijsko Ustavno sodišče, kot zgodovinsko gledano prvo, institucionalno samostojno, za odločanje o ustavnopravnih vprašanjih specializirano sodišče, je postalo kot je Kelsen zapisal v svojem Komentarju B-VG "edinstven organ v moderni ustavni zgodovini z izrednim pravno-političnim pomenom". Posebej velja omeniti tudi naslednje: Pristojnost ustavnosodne presoje zakonov, vpeljana z B-VG iz leta 1920, je imela na začetku tudi odločilne učinke za področje varstva temeljnih pravic! In sicer, ker je Ustavno sodišče ustavnost zakonov po uradni dolžnosti presojalo tudi takrat, ko bi moralo tak zakon uporabiti v zadevi, ki jo je obravnavalo. In pod pojmom "obravnavana zadeva" je bilo treba razumeti zlasti tudi pritožbe zaradi zatrjevane kršitve ustavno zagotovljenih pravic, torej temeljnih pravic, ki so že od nekdaj predstavljale večino pred Ustavnim sodiščem obravnavanih zadev. Ta "incidentalna presoja predpisov" je tako tudi posameznikom omogočila, da z izpodbijanjem sklepa upravnega organa pred Ustavnim sodiščem ob sklicevanju na protiustavnost zakona, na podlagi katerega je bil ta sklep sprejet, sprožijo postopek presoje zakona pred Ustavnim sodiščem. 2
Na ta način Zvezna ustava iz leta 1920 ni zgolj določila Ustavnega sodišča za varuha ustave, ki stoji nasproti parlamentu kot zakonodajalcu, temveč je vrh tega tako Kelsen v svojem Komentarju hkrati ustvarila "posredno in omejeno popularno tožbo" zoper protiustavne zakone. Iz pravnega reda monarhije izhajajoč institut "pritožbe zaradi kršitve ustavno zagotovljenih pravic" je tako s preseganjem prvotnega namena te pravice do pritožbe postal sredstvo za ustavnosodno presojo predpisov in s tem varstvo nadrejenosti ustave nasproti demokratično legitimiranemu zakonodajalcu. Z vzpostavitvijo pristojnosti Ustavnega sodišča za razveljavitev zakonov zaradi njihove protiustavnosti je namreč postalo jasno, da naj ustavno zagotovljene pravice ob predpostavki, da gre za pravice ustavnega ranga zavezujejo tudi zakonodajalca. Iz tega sledi, da Ustavno sodišče protiustavni zakon razveljavi tudi, če je v neskladju s temi zagotovili. III. Iz nalog, ki so prenesene na [Ustavno sodišče], predvsem pa iz njegove pristojnosti, da presoja ustavnost zakonov, je jasno razviden njegov politični pomen. In Ustavno sodišče je z vidika svojih specifičnih nalog tudi dejansko mejni organ med pravom in politiko: Po eni strani je pravo sodišče v ustavnopravnem smislu, torej je kot že omenjeno institucionalno samostojen in od zakonodajne in izvršilne oziroma upravne oblasti neodvisen državni organ. Podlaga njegovih odločitev so izključno pravne določbe, zlasti določbe Ustave, torej najvišjega predpisa v državni pravni ureditvi. Po drugi strani pa ni mogoče spregledati, da imajo odločitve Ustavnega sodišča od časa do časa znatne politične učinke. To velja predvsem glede pristojnosti za presojo ustavnosti zakonov, torej aktov demokratično legitimiranega zakonodajalca. V tem smislu vlada med Ustavnim sodiščem ter vlado, ki praviloma pripravlja zakone, in parlamentom kot zakonodajalcem oziroma političnimi strankami v ozadju, iz katerih izhajata tako vlada kot tudi vsakokratna parlamentarna večina, razmerje skrite napetosti. V okviru ustavnosodne presoje zakonov mora namreč Ustavno sodišče na eni strani spoštovati svobodo zakonodajalca pri urejanju družbenih razmerij. Stvar ustavnega sodišča torej ni presojati politično primernost ali smiselnost 3
ureditve. Tudi neprimeren ali celo nesmiseln zakon torej ni eo ipso protiustaven! Po drugi strani pa mora Ustavno sodišče zagotavljati spoštovanje ustave. Če neka zakonska ureditev nasprotuje ustavi, jo mora Ustavno sodišče zato kot protiustavno razveljaviti. In sicer tudi, če se to morda ne zdi politično smiselno. Predvsem takrat, ko sodišče presoja skladnost zakonov s temeljnimi pravicami, je ustavnosodna presoja zakonov sama pogosto povezana z vrednostnimi vprašanji. Ustavno sodišče mora odgovoriti tudi na ta vprašanja in se jim ne sme izogniti. Ne glede na to pa je naloga ustavnega sodišča: "Pravna presoja, pri kateri se zahteva posebej visoka raven razumskosti v okviru pravne argumentacije, prizadevanja za kar največjo objektivnost in spoštovanje pristojnosti drugih ustavnih organov." 1 Na tem mestu je nadalje treba pripomniti še naslednje: naloga Ustavnega sodišča je zagotavljati spoštovanje ustave, ustave ki je sama odraz suverenosti ljudstva. Zaradi tega je narobe, če pristojnost Ustavnega sodišča, da presoja ustavnost zakonov, kar je bistvo pravne države, obravnavamo kot poseg v demokratično načelo. Namen te ustavnosodne presoje zakonov je ravno nasprotno prav v uresničevanju demokratičnega načela, in sicer do te mere, kolikor zagotavlja spoštovanje ustave, ki ni le odraz posebnega demokratičnega konsenza, ampak je na podlagi oznake, ki ji jo je nadel parlament hierarhično nadrejeno ustavno pravo, na katerem temeljijo zakoni. Avstrijsko Ustavno sodišče si je vse do zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja prizadevalo delovati po načelu "judicial self restraint" in parlamentu kot zakonodajalcu zagotavljati razmeroma širok pravno-politični prostor delovanja. To je bilo v skladu z metodološko prevlado strogo pozitivistične dunajske šole pravne teorije, ki je skoraj sto let prevladovala v avstrijski pravni znanosti. To, t. i. starejšo prakso Ustavnega sodišča, je pravna znanost venomer kritizirala kot preveč zadržano. S tem v zvezi dva posebej nazorna primera: 1 Berka, Ustavno pravo [Verfassungsrecht], 3. izdaja, str. 322, točka 997. 4
V sedemdesetih letih je Ustavno sodišče v dveh še posebej politično občutljivih postopkih ustavnosodne presoje zakonov odločilo, da se izpodbijane določbe ne razveljavijo. Pri tem je šlo za ureditev kaznivosti umetne prekinitve nosečnosti 2 in zakonsko določbo o soodločanju študentov v zadevah univerz, ki so se nanašale na študij. 3 Obe odločitvi sta takrat močno kritizirali tako največja opozicijska stranka v Nationalratu 4 kot tudi pravna znanost. Ustavnemu sodišču so tako rekoč očitali, da je "kapituliralo" pred pristojnostmi, ki so mu bile podeljene. 5 Pri tem je bil najpogostejši argument, da ima lahko tudi preveč zadržana presoja ustavnega sodišča politično funkcijo, saj služi legitimaciji strankarske večine, ki je na oblasti. Od začetka osemdesetih let naprej je Ustavno sodišče ta judicial self restraint postopoma opuščalo. To se je po eni strani zgodilo pod vplivom sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki ima glede na okoliščino, da Evropska Konvencija za varstvo človekovih pravicah in temeljnih svoboščin v Avstriji nima zgolj veljave mednarodne pogodbe, ampak velja tudi kot nacionalno ustavno pravo, poseben pomen. Po drugi strani pa tudi zaradi upoštevanja sodne prakse tujih ustavnih sodišč, predvsem prakse nemškega Zveznega ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je pri tem razvilo sodno prakso, ki se opira na načela razlage, kot jih zastopajo navedena najvišja sodišča, predvsem na načelo sorazmernosti. Po tem načelu je poseg v temeljno pravico dopusten le, če se z njim zasleduje cilj, ki je v javnem interesu, če je za dosego tega cilja primeren in ustrezen in če je poseg tudi sicer mogoče stvarno upravičiti. 6 S to novo sodno prakso je Ustavno sodišče ponovno jasno omejilo manevrski prostor zakonodajalca. Na začetku je znanost kritizirala tudi to spremembo sodne prakse, in sicer tako rekoč z druge strani: Ustavnemu sodišču so očitali, 2 Zbirka odločb avstrijskega Ustavnega sodišča, 7.400/1974. 3 Zbirka odločb avstrijskega Ustavnega sodišča, 8.136/1977. 4 Opomba prevajalke: Nationalrat je spodnji dom avstrijskega parlamenta, ki ga sestavljajo voljeni predstavniki ljudstva. 5 Glej s tem v zvezi predvsem prispevka Pernthalerja (str. 79 in naslednje) in Korineka (str. 87 in naslednje) v: Vogel (ur.), Grundrechtsverständnis und Normenkontrolle, Forschungen aus Staat und Recht 49, 1979 [Razumevanje temeljnih pravic in ustavnosodna presoja predpisov, raziskave iz Države in Prava]. 6 Npr. Zbirka odločb avstrijskega Ustavnega sodišča 10.179/1984, 10.718, 10.932/1986, 11.276, 11.402, 11.494, 11.503 in veliko drugih. 5
da preveč posega v politične odločitve zakonodajalca. Sedaj pa je ta nov način odločanja Ustavnega sodišča večinoma sprejet. S tem v zvezi naj opozorim tudi na naslednjo posebnost avstrijske zvezne ustave: V Avstriji je relativno enostavno spremeniti ustavo. To lahko v bistvu s sprejetjem sklepa stori Nationalrat, in sicer ob prisotnosti najmanj polovice njegovih članov in z dvotretjinsko večino oddanih glasov ter z izrecno opredelitvijo kot ustavno pravo. Ta okoliščina je predvsem v času, ko je imela "velika koalicija" obeh najmočnejših strank v Nationalratu dvotretjinsko večino, ki se zahteva za spremembo ustave vodila do tega, da je ustavodajalec od časa do časa "popravljal" odločitve Ustavnega sodišča. To je storil bodisi tako, da je določbe zakonov, ki jih je Ustavno sodišče prej razveljavilo kot protiustavne, ponovno sprejel v obliki ustavnih določb, da bi jih s tem izvzel iz področja nadzora Ustavnega sodišča, bodisi je zakonske določbe, pri katerih je obstajala bojazen, da jih bo Ustavno sodišče razveljavilo, že na samem začetku sprejel v obliki ustavnih določb in jim s tem podelil "imuniteto" pred ustavnosodno presojo. 7 Ustavodajalec je tudi v tem smislu vsekakor omejen! Naloga Ustavnega sodišča je namreč tudi, da presoja skladnost zveznih ustavnih določb s temeljnimi načeli zvezne ustave. Kako moramo to razumeti? V skladu s tretjim odstavkom 44. člena B-VG se za celovito spremembo zvezne ustave, drugače kot pri prej navedenih zahtevah za sprejetje ustavnopravne zakonodaje se pravi prisotnost vsaj polovice članov Nationalrata in dvotretjinska večina oddanih glasov zahteva večina na referendumu. V skladu s sodno prakso Ustavnega sodišča se pod pojmom celovite spremembe zvezne ustave razume bistvena sprememba ali celo odprava enega od štirih temeljnih načel zvezne ustave, in sicer načel demokratičnosti, republike, zvezne države in pravne države. V skladu s sodno prakso Ustavnega sodišča pomeni ustavno sodstvo v celoti, predvsem pa pristojnost ustavnega sodišča, da presoja ustavnost zakonov, bistven sestavni del načela pravne države, kot je vsebovano 7 Glej Zbirko odločb avstrijskega Ustavnega sodišča 11.829/1988. 6
v avstrijski ustavi. 8 Odprava ali bistvena sprememba določb, ki se nanašajo na ustavno sodstvo, bi tako pomenila celovito spremembo zvezne ustave, ki je ni mogoče doseči zgolj s sklepom Nationalrata, ampak je zanjo nujno potrebna referendumska odločitev. 9 Glede na to so tudi zvezni ustavni zakoni, ki spodkopavajo odločitve Ustavnega sodišča, podvrženi ustavnosodni presoji glede njihove skladnosti s temeljnim načelom pravne države, kot je določeno v zvezni ustavi, in zato torej "zadnja beseda" pri razlagi in uporabi zvezne ustave pripada Ustavnemu sodišču! 10 IV. Poleg ustavnosodne presoje predpisov predstavlja varstvo temeljnih pravic posameznikov najbrž najpomembnejšo nalogo ustavnega sodstva v demokratični pravni državi. Kar se tiče avstrijskega Ustavnega sodišča, je posebej poklicano, da preverja skladnost sklepov, torej odločitev (najvišjih) upravnih organov z "ustavno zagotovljenimi pravicami". Pod ta pojem spadajo vse subjektivne pravice posameznikov, ki temeljijo na predpisu objektivnega prava ustavnega ranga. Poleg temeljnih pravic, ki so urejene v B-VG in različnih posebnih ustavnih zakonih, v Avstriji mednje prištevamo tudi pravice in svoboščine, ki jih zagotavljajo Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in njeni protokoli. V sodbi št. U 466/11 in druge z dne 14. marca 2012, ki ja postavila smernice za prihodnje odločanje, je Ustavno sodišče medtem odločilo, da je tudi pravice, zagotovljene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), mogoče uveljavljati kot ustavno zagotovljene pravice ter da te pravice predstavljajo tudi merilo presoje pri ustavnosodni presoji predpisov. Ustavno sodišče je to stališče uprlo predvsem na naslednje razmisleke: 8 Prim. Zbirko odločb avstrijskega Ustavnega sodišča 16.327/2001, 17.480/2006. 9 Prim. Zbirko odločb avstrijskega Ustavnega sodišča seveda v drugem kontekstu 16.327/2001. 10 Prim. nadalje predvsem Zbirko odločb avstrijskega Ustavnega sodišča 11.829/1988. 7
Pri tem je odločilnega pomena, da Listina znotraj prava Unije predstavlja od preostalega prava Unije jasno ločeno in s tem poudarjeno področje, torej enotno kodifikacijo. V tem smislu se pravice in svoboščine, ki izhajajo iz Listine, jasno razlikujejo od tistih bolj "amorfnih" pravnih položajev, ki jih je Sodišče Evropske unije do tedaj, torej pred Lizbonsko pogodbo, s katero je bila Listina sprejeta kot del primarnega prava Evropske unije, izpeljevalo iz splošnih pravnih načel oziroma skupnega ustavnega izročila držav članic. Odločilni drugi korak se nanaša na načelo ekvivalence prava Unije. V skladu s tem [načelom] postopki, ki so v pravu držav članic predvideni za uveljavljanje pravic prava Unije, ne smejo biti urejeni manj ugodno kot postopki, v katerih se uveljavljajo istovrstni zahtevki, ki izhajajo iz državnega prava. Številne pravice, vsebovane v Listini, pa so tako po jezikovni plati kot tudi po namenu oblikovane po vzoru pravic iz EKČP, ki kot rečeno v Avstriji velja za zvezno ustavno pravo. Poleg tega opravljajo pravice iz Listine na področju veljavnosti prava Unije enako funkcijo, kot jo ustavno zagotovljene pravice Zvezne ustave opravljajo za avtonomni avstrijski pravni prostor. Glede na to enakovrstnost bi bilo tako Ustavno sodišče v nasprotju z načelom ekvivalence prava Unije, če prizadetim ne bi bilo omogočeno, da pred Ustavnim sodiščem uveljavljajo tudi pravice iz Listine. S to prelomno odločitvijo je Ustavno sodišče po eni strani potrdilo svojo funkcijo najpomembnejšega varuha temeljnih pravic v Avstriji, po drugi strani pa hkrati vnovič dokazalo, kako velik pomen pripisuje vseevropskemu dialogu nacionalnih ustavnih sodišč in nadnacionalnih sodišč na evropski ravni, in sicer Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Ob tem velja posebej spomniti, da se je prav avstrijsko Ustavno sodišče kot prvo ustavno sodišče države članice na Sodišče Evropske unije obrnilo z vprašanjem za predhodno odločanje. To je storilo v prepričanju, da lahko Evropa kot celota, in še posebej Evropska unija, trajno obstane le kot pravna skupnost ter da je sodelovanje med najvišjimi sodišči na nacionalni in nadnacionalni evropski ravni nujna predpostavka za delovanje te pravne skupnosti. Na tem mestu mi dovolite še naslednje pripombe: 8
Evropska ustavna sodišča in še zlasti ustavna sodišča držav članic EU! se vse pogosteje soočajo s pojavom internacionalizacije, predvsem evropeizacije posameznega nacionalnega ustavnega prava na eni in konstitucionalizacije prava Unije na drugi strani. Nacionalno in mednarodno pravo ne obstajata več izolirano eno ob drugem, ampak sta v vse večji meri med sabo povezana v sistem z več ravnmi. To součinkovanje pravnih norm različnega izvora ima vse večji vpliv tudi na sodno prakso ustavnih sodišč. Avstrijsko Ustavno sodišče se tega razvoja zelo dobro zaveda. Ta razvoj je predvsem v Evropi tako v kontekstu EKČP kot tudi prava Unije posebej pomemben. Zanj si prizadevamo predvsem prek vzdrževanja mednarodnih stikov, in sicer tako v bilateralnem kot tudi v multilateralnem okviru. Najvišja prioriteta je pri tem redna izmenjava mnenj, izkušenj in idej v zvezi z vprašanji sodne prakse z ustavnimi sodišči sosednjih držav, zlasti torej tudi s kolegicami in kolegi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki so nas v začetku aprila 2013 prijazno povabili na še en tak obisk v svojo deželo. Nadalje si Ustavno sodišče posebej želi tudi dialoga z Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu. Šele [ta dialog] omogoča in zagotavlja potrebni enotni razlago in uporabo EKČP tako na nadnacionalni kot tudi na nacionalni ravni. V posebnem položaju, v kakršnem je Avstrija, kjer kot sem že povedal EKČP ne velja le kot mednarodna pogodba, ampak je tudi sestavni del nacionalne ustave, je to sodelovanje še posebej pomembno. Za ustavno sodišče so prav tako pomembni tesni stiki s Sodiščem Evropske unije. Brez dvoma je enotno uporabo prava Unije, ki je bistvenega pomena za delovanje Evropske unije kot celote, mogoče zagotoviti le s sodelovanjem med Sodiščem v Luksemburgu na eni in nacionalnimi ustavnimi sodišči na drugi strani. Na multilateralni ravni pomeni za nas od leta 1972 obstoječa Konferenca evropskih ustavnih sodišč, ki ima trenutno 40 polnopravnih članov, najpomembnejši evropski forum za izmenjavo ustavnopravnih mnenj, idej in izkušenj. Prepričan sem, da so kongresi te Konference ki se organizirajo vsaka tri leta za stroko prav tako pomembni, kot je pomembno nujno povezovanje nacionalnih sodišč v evropskem okviru, ki je s tem omogočeno. 9
Naslednji kongres te Konference bo, mimogrede, maja 2014 na Dunaju organiziralo avstrijsko ustavno sodišče, ki trenutno predseduje Konferenci. Veseli me, da je bila na srečanju predsednikov septembra tega leta soglasno potrjena tema, ki sem jo predlagal: "Sodelovanje ustavnih sodišč v Evropi aktualni okvirni pogoji in perspektive". Ta okoliščina po mojem mnenju res jasno kaže na aktualnost in pomen te teme za prihodnji razvoj pravne države v Evropi, poleg tega pa tudi za evropsko povezovanje nasploh. Preučevali naj bi vlogo ustavnih sodišč med nacionalnim ustavnim pravom in evropskim pravom, vzajemen vpliv sodne prakse evropskih ustavnih sodišč, ki je v povečanem obsegu zaznaven od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej, kot tudi vzajemno učinkovanje med ESČP in Sodiščem EU v luči novega pravnega okvira, ki je bil vzpostavljen z Lizbonsko pogodbo. Poleg razprave o takih strokovnih temah, ki so v splošnem interesu, je Konferenca evropskih ustavnih sodišč posebej pomembna tudi iz naslednjega razloga: Evropska ustavna sodišča imajo brez dvoma zelo pomembno funkcijo pri zagotavljanju demokracije in pravne države ter s tem tudi za politično in družbeno stabilnost v posameznih državah. Po eni strani pomeni izpolnjevanje teh nalog za člane ustavnih sodišč veliko odgovornost. Po drugi strani pa konkretno izpolnjevanje te naloge tudi vedno povzroča napetosti z drugimi državnimi organi, bodisi v razmerju do vlade bodisi do parlamenta. Pomemben cilj Konference evropskih ustavnih sodišč mora zaradi tega biti tudi krepitev solidarnosti med državami članicami, še zlasti v primerih, ko je lahko ogrožena neodvisnost enega njenih članov. V. Še enkrat prisrčna hvala za povabilo, da sem lahko na tej slovesnosti v spomin na sprejetje Ustave Republike Slovenije nastopil kot slavnostni govorec. Menim, da je povabilo tudi znak dobrih medsosedskih odnosov med našima državama. In v skladu s tem želim zaključiti z besedami: če bomo v Evropi skupno postavili pred tisto, kar nas ločuje, se bodo rane iz preteklosti dokončno zacelile, ta celina pa bo kos tudi sedanjim krizam in bo lahko zagotovila prihodnost v miru in blaginji. Za to bi si morali s skupnimi napori prizadevati vsi! 10
11