UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino DIPLOMSKO DELO Lovro MANDL Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino DIPLOMSKO DELO Lovro MANDL Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino Diplomsko delo ZAKONODAJALCI ANTIČNE GRČIJE Mentor: Izr. prof. dr. Janez MAROLT Kandidat: Lovro MANDL Maribor, 2010

Lektorica: Irena STRAMLJIČ BREZNIK, doktorica jezikoslovnih znanosti, redna profesorica za slovenski jezik Prevajalka: Vesna VUDLER, univerzitetna diplomirana anglistka in nemcistka

Zahvala Ob zaključku moje študijske poti bi se rad zahvalil mentorju dr. Janezu Maroltu za vso strokovno pomoč, nasvete in vzpodbudne besede pri nastajanju diplomskega dela. Iskrena hvala tudi lektorici dr. Ireni Stramljič Breznik za hitro in kakovostno opravljeno delo. Zahvaljujem se tudi prevajalki Vesni Vudler za prevod povzetka. Posebna zahvala je namenjena staršem, sestri Maji, svaku Renatu in nečakinji Lani, ki so me spremljali tekom študija in verjeli vame.

IZJAVA Podpisan Lovro Mandl, rojen 9. 10. 1985, študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Zakonodajalci antične Grčije pri mentorju izr. prof. dr. Janezu Maroltu, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. (podpis študenta) Maribor, 8. 12. 2010

POVZETEK V diplomskem delu so predstavljeni zakonodajalci antične Grčije. Obravnavani so njihovi zakoni in reforme, ki so jih zapisali ter zapustili kasnejšim generacijam. Predstavljena je polis, kot prva pravno urejena drţava, pri kateri so imeli pomembno vlogo prav tako zakonodajalci. Polis je začela nastajati nekje v 8. stol. pr. Kr., glavno vlogo pri tem pa so imeli zakonodajalci, ki so s svojim poznavanjem zakonov pripomogli k uveljavitvi mestnih drţav v antični Grčiji. Poleg tega je obravnavana tudi Gortina, ki je prvi in pomemben civilni zakonik v evropski zgodovini, ter pregled po drugih antičnih pravih s poudarkov na rimskem. Uporabljena je literatura s področja zakonodajalcev antične Grčije, prava, uporabljeni pa so tudi podatki z določenih spletnih strani. V diplomskem delu je bilo ugotovljeno, da je grška antična zakonodaja predstavljala pomemben vir za proučevanje in napredek kasnejšega prava, predvsem rimskega, ki pa je svoj vpliv ohranilo vse do današnjih dni. Ključne besede: Zakonodajalci, antična Grčija, Gortina, zakonik, polis.

ABSTRACT This thesis deals with the legislators of ancient Greece. It discusses their laws and reforms which were recorded and bequeathed to later generations. Polis is presented as the first state governed by law where also the legislators played an important role. Polis started to emerge around 8 th century BC. The legislators played the mail role as they contributed to the establishment of city-states in ancient Greece with their knowledge of the law. The thesis also treats the Gortyn Code as the first and an important civil law in European history and presents a survey of other ancient laws with the emphasis on Roman law. For the research the literature on legislators of ancient Greece and the literature on law were used; data was also collected from specific websites. In the thesis it was discovered that the legislation of the ancient Greece presented an important source for study and the development of subsequent laws, especially the Roman law which has preserved its influence until today. Key words: legislators, ancient Greece, Gortyn, code, polis.

KAZALO 1 UVOD... 1 2 KRATKA ZGODOVINA ANTIČNE GRČIJE... 3 2.1 Minojska kultura... 3 2.2 Mikenska doba... 4 2.3 Mračna doba... 5 2.4 Arhaično obdobje... 7 2.5 Obdobje klasične Grčije... 8 2.6 Helenistična doba... 12 3 POLIS... 14 3.1 Nastanek grške polis... 14 3.2 Oblike vladanja v polis... 20 3.2.1 Kraljevina... 20 3.2.2 Aristokracija... 21 3.2.3 Oligarhija in zapis zakonov... 22 3.2.4 Timokracija... 23 3.2.5 Tiranije... 23 3.2.6 Demokracija... 24 3.3 Nastanek špartanske polis... 27 3.4 Nastanek atenske polis... 29 3.5 Zaton grške polis... 32 4 ZAKONODAJALCI ANTIČNE GRČIJE... 33 4.1 DRAKON... 33 4.2 KLEJSTEN... 35 4.3 LIKURG... 41 4.4 PERIKLEJ... 47 4.5 PLATON... 51 4.6 SOLON... 57

4.7 Drugi zakonodajalci... 62 5 ZNANI ANTIČNI ZAPISI PRAVA IN VPLIV GRŠKE ZAKONODAJE... 66 5.1 Gortina... 66 5.2 Pregled po drugih antičnih pravih... 70 5.3 Današnja državnopravna terminologija grškega izvora... 78 6 SKLEP... 80 VIRI IN LITERATURA... 82 KAZALO KART IN SLIK Karta št. 1: Zemljevid antične Grčije..6 Karta št. 2: Na karti so prikazana najbolj znana mesta antične Grčije, mestne drţave in pokrajine.... 18 Karta št. 3: Mesto Atene in razdelitev na deme, ki so podčrtani.. 25 Karta št. 4: Mestni, obalni in deţelni predeli, kot so jih določile Klejstenove reforme leta 508 7 pr. Kr...........36 Karta št. 5: Atika: mestne, obalne in deţelne tritije......37 Slika št. 1: Simbol zlate dobe Aten Partenon......... 31 Slika št. 2: Portret Platonovega doprsnega kipa 51 Slika št. 3: Portret Solonovega doprsnega kipa.....57 Slika št. 4: Slika 4: Pitakos, kot ga je naslikal Perugino... 64 Slika št. 5: Prvi stolpec gortinskega kodeksa ob odkritju.66

1 UVOD V svojem diplomskem delu bom predstavil zakonodajalce antične Grčije. Predvsem bo poudarek na njihovem ţivljenju in delu oziroma zakonih ter reformah, ki so jih zapisali in zapustili kasnejšim generacijam. Poleg tega pa bom predstavil še polis, kot prvo pravno urejeno drţavo, pregled zakonikov po drugih drţavah antične dobe, Gortinski zakonik, kot prvi civilni zakonik v evropski zgodovini, ter grško pravno terminologijo, ki se je ohranila do današnjih dni. Diplomsko delo se deli v štiri poglavja. Prvo poglavje je zaradi specifične in bogate grške zgodovine namenjeno pregledu antične grške zgodovine po obdobjih. Po arheoloških in zgodovinskih virih se je grška zgodovina začela globoko v prazgodovinski dobi. Prvo pomembno obdobje grške zgodovine je bilo minojsko na otoku Kreti in je vsekakor pustilo močan vpliv. Temu je sledila mikenska doba in z njo povezane selitve indoevropskih plemen v Grčijo. V kasnejši t. i.»mračni dobi«je razvoj v Grčiji skoraj popolnoma zaostal, vendar pa se je v tem času vseeno zgodilo za grško zgodovino kar nekaj pomembnih stvari. Arha ično obdobje je bilo obdobje ponovnega vzpona, močne kolonizacije in čas, ko so nastale pomembne mestne drţave imenovane polis. Sledila je doba»klasične Grčije«, v kateri sta prevladovali predvsem Atene in Šparta, poleg tega pa je bila to tudi doba velikih kulturnih in drugih doseţkov. Grška samostojna antična zgodovina pa se nekako konča s helenistično dobo, v kateri se sicer dodobra spremeni, ampak jo kmalu zavzame Rim, ki je kasneje postal nova vodilna sila v antični zgodovini. V drugem poglavju je predstavljen razvoj in nastanek grške mestne drţave oziroma polis. Predstavljene so oblike vladanja v polis, s poudarkom na atenski demokraciji predvsem zaradi njene pomembnosti in vpliva na današnji čas. Poleg tega pa še nastanek atenske in špartanske polis, kot dveh največjih mestnih drţav v antični Grčiji. 1

Tretje poglavje je namenjeno glavni temi diplomskega dela, in sicer zakonodajalcem antične Grčije, ki se jih je skozi antično obdobje v Grčiji pojavilo kar nekaj. Najpomembnejši in tudi najbolj poznani do dandanes so vsekakor bili Drakon, Likurg in Solon. Kljub večji ali manjši pomembnosti katerega od zakonodajalcev pa je vsak od njih prispeval kakšne zakone ali reforme, ki so se v Grčiji uveljavili in pustili pomemben»pečat«za razvoj kasnejšega rimskega in današnjega prava. V četrtem poglavju so predstavljeni znani zapisi antičnega prava tudi po drugih drţavah in vpliv grške pravne terminologije na današnje pravo. Med grškimi zakoniki vsekakor izstopa gortinski, ki je nastal na otoku Kreti in velja za prvi evropski civilni zakonik. Pomembnost tega zapisa je vsekakor edinstvena, saj nam skozi zakone nudi tudi pogled v ţivljenje starih Grkov. Sklep predstavlja ugotovitve, ki so nastale med proučevanjem zakonodajalcev in z njimi povezanimi temami. Dela oziroma zakoni grških antičnih zakonodajalcev vsekakor predstavljajo pomemben vir za proučevanje pravne zgodovine. Sicer se je ta kasneje večinoma prenesla na rimsko pravo, v katerem so določeni deli prava še dodatno obdelani, vendar je grško pravo ohranilo svojo pomembnost vse do današnjih dni. 2

2 KRATKA ZGODOVINA ANTIČNE GRČIJE Pred dobrima dvema tisočletjema in pol je grško ljudstvo razvilo eno najnaprednejših civilizacij starega sveta. Grki 1 so vpeljali v Evropo abecedo ter izumili politiko, znanost, filozofijo, gledališče, atletiko in zgodovinopisje. Njihove zgodbe in igre še danes pripovedujejo in uprizarjajo. O Grkih vemo več kot o skoraj kateremkoli drugem starodavnem ljudstvu, in to po zaslugi njihovih spisov, ki so jih skrbno ohranili in ročno prepisovali krščanski menihi. Marsikaj smo izvedeli tudi iz izkopavanj mest, palač, svetišč, grobov in razbitin. Čeprav so Grčijo v 2. stoletju našega štetja zavzeli Rimljani, 2 je njena dediščina ţiva še danes. 2.1 Minojska kultura Na Egejskih otokih se je urbanizacija začela ţe zgodaj. V Filakapiju na Melosu 3 izvira majhno mesto prav iz začetka dobe kovin, tudi na Kreti 4 so v Katsabi našli ostanke neolitskega mesta. 5 Kreta je na podlagi dobrih pomorskih zvez z Egiptom, Sirijo, Malo Azijo, Grčijo in Zahodom sprejemala vplive različnih kultur in jih tudi sama izţarevala na različne strani. Zato ni presenetljivo, da je tukaj na grškem območju nastala visoka kultura. Vzpon kretske kulture se je pričel okoli leta 2200 pr. Kr., sledila je gradnja palač v Knososu 6 in Faistu, zaradi vsega tega je bila Kreta v bronasti dobi najpomembnejše egejsko središče. Predvsem palače na Kreti so bile središče kulturnega, gospodarskega in druţbenega ţivljenja. Mesta in palače so bile v preteklosti mnogokrat poškodovane zaradi različnih naravnih katastrof in poţarov. Okoli leta 1700 pr. Kr. je na primer Kreto zadela nenadna nesreča in pogoreli sta palači v Knososu in Faistu. 7 1 Grki, Prebivalci stare Grčije; spadali med indoevropejce. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 347. 2 Rimljani (stari Rimljan i), prebivalci rimskega cesarstva. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 905. 3 Milos (starogrško Melos), otok v Egejskem morju (otočje Kikladov), na Melosu so odkrili kip Miloške Venere. Več avtorjev, Leksikon, Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 652. 4 Kreta, največji grški otok v delu Sredozemskega morja. Kreta je bila zgodaj poseljena z Grki, leta 67 pr. Kr. je postala rims ka, v 13. stoletju benečanska, 1669 je pripadla Turčiji in bila 1913 ponovno vrnjena Grčiji. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 593. 5 Sir Leonard WOOLLEY, Zgodovina človeštva začetki civilizacije, Ljubljana 1969, str. 89. 6 Knosos, staro mesto na Kreti; središče minojske kulture (3 2 tisočletje pr. Kr.): kraljevska palača, t. i. labirint; zgrajena okoli 2000 1400 pr. Kr., izkopana po 1900(Evans). Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str.495. 7 Rajko BRATOŢ, Grška zgodovina, Ljubljana 2003, (dalje: BRATOŢ, Grška zgodovina), str. 30. 3

Vendar so palače in mesta vedno znova obnovili ter jih tudi dogradili. 8 Na Kreti naj bi vladal najpomembnejši kralj Minos, ki je vladal v mestu Knososu. Po njem se to obdobje imenuje minojsko obdobje. Sproščena druţbena ureditev na Kreti je vplivala tudi na kulturo, v kateri ni bilo krute vladavine vladarjev. Na Kreti je takrat delovalo tudi veliko umetnikov, ki so najraje upodabljali vsakdanje ţivljenje. Po egipčanski šegi so bila moška telesa naslikana z rdečo barvo, ţenska pa z belo. Med najboljše doseţke kretskih umetnikov spadajo še keramika, pečatniki, posode ter zlati nakit. 9 Krečani so zaradi potreb dvorne pisarne izoblikovali preko razvojnih stopenj piktografske in hieroglifske pisave kretsko linearno pisavo, ki se je razvila v dveh sistemih, kot linearna A- in linearna B-pisava. 10 Okoli leta 1400 pr. Kr. so na Kreto vdrli Ahajci, ki so s svojo»ţelezno pestjo«zrušili Knosos, Faistos in Hagio Triado. Kultura se je razvijala samo še v glavnem mestu Knososu. Minojska kultura si od takrat ni več opomogla. 11 2.2 Mikenska doba Razvoj Grčije v primerjavi z vzhodom je bil dokaj pozen. Šele kasneje so spoznali naprednejše tehnike v kmetijstvu in gospodarstvu. Okoli leta 2000 pr. Kr. so s severa začela prihajati v Grčijo indoevropska plemena, vendar je ta naselitev v arheologiji pustila sorazmeroma malo sledi. Nova plemena so prihajala počasi in se počasi stapljala z grškim prebivalstvom, ki ga je Homer 12 poimenoval Ahajci. Kultura celotne srednje in pozne heladske dobe je bila izrazito kmečka, vendar se v njej kasneje kaţe stopnjevanje vojaškega duha. Okoli leta 1600 pr. Kr. so na Peloponezu začele nastajati majhne drţavice, ki so jim vladali različni kralji. Simbol te nove dobe so bile Mikene 13 (po mestu se to obdobje imenuje mikensko obdobje), poleg Miken pa je igral pomembno vlogo tudi Tirins 14 v neposredni soseščini, v Atiki pa je bila najvaţnejša utrdba na atenski Akropoli. Po osvojitvi Krete so se razmere močno spremenile. 15 8 Anton SOVRE, Stari Grki, Ljubljana 2006, (dalje: SOVRE, Stari Grki), str. 25 26. 9 Prav tam, str. 28 29. 10 BRATOŢ, Grška Zgodovina, str. 31 32. 11 SOVRE, Stari Grki, str. 30. 12 Homer, najstarejši grški pesnik, ţivel v 8. stoletju pr. Kr.; avtor Iliade in Odiseje. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 377. 13 Mikene, v starem veku gr. mesto, v 2. tisočletju pr. Kr. so bile središče pomembne kulture (Mikenske kulture). Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 650. 14 Tirins, staro naselje v gr. Argolidi; eden glavnih spomenikov mikenske kulture (kiklopski zidovi). Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 1083. 15 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 33 34. 4

Gospodarski obrat se je prenovil in povzdignil, tudi trgovina je postala močnejša, s tem pa je mikenska kultura dosegla tudi svoj vrhunec. 16 Izredno velikega pomena za razvoj v kasnejših obdobjih je bila religija mikenskih Grkov, kasnejši Grki so od njih prevzeli celo vrsto predstav o boţanstvih in krajih ter obliki boţjega čaščenja. 17 V 12. stoletju pr. Kr. so s severa vdrla dorska 18 plemena, ki so vdrla na Peloponez in uničila celotno mikensko kulturo. Kultura Dorcev je bila na niţjem nivoju kot mikenska kultura. Z dorskim prihodom v Grčijo se začenja obdobje grške «mračne dobe«, ki je trajalo od 12. 8. stol. pr. Kr. 19 2.3 Mračna doba Mračna doba je obdobje po padcu mikenske civilizacije in velike selitve ljudstev. Premik Dorcev na jug, tako imenovana dorska selitev, pomeni velik preobrat v grški zgodovini, ki je zaključil proces indoevropeizacije Grčije. Po trojanskih vojnah so Mikenci šli skozi obdobje drţavljanske vojne, njihova drţava je bila šibka in tako so Dorci, ki so prišli s severa, brez večjih teţav prevzeli mikensko kulturo. 20 V t. i.»srednjem veku«grčije je bila večina starih večjih naselij zapuščena (z izjemo Aten) 21 in prebivalstvo se je močno zmanjšalo. Teh tristo let so ljudje v Grčiji ţiveli v majhnih skupinah, ki so se stalno preseljevale v skladu s svojim novih nomadskim slogom ţivljenja in s potrebami po prehrani. Zanimivo je, da iz tega obdobja skoraj ni nobenih zapisov, kar pa verjetno pomeni, da so bili ljudje v tistem obdobju večinoma nepismeni. Kasneje nekje med 950 in 750 pr. Kr. so Grki obnovili svoj način pisanja. Vendar so namesto ţe nekoč uveljavljene linearne B-pisave, ki so jo uporabljali Mikenci, povzeli feničansko 22 pisavo oziroma alfabet in jo razvili na svojstven način z uvedbo samoglasnikov kot črk. 16 SOVRE, Stari Grki, str. 36. 17 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 36. 18 Dorci, stgr. pleme, s severa so najprej prodrli v srednjo Grčijo, ok. 1150 pr. Kr. pa na Peloponez (dorska selitev), tam je bilo njihovo središče Šparta. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 216. 19 SOVRE, Stari Grki, str. 44 45. 20 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 39. 21 Atene, obstoj Aten je mogoče dokazati ţe v 3. tisočletje pr. Kr., okoli 1000 pr. Kr. so bile sedeţ kralja in glavno mesto Atike, v 5. stol. pr. Kr. je mesto doseglo višek pod Perikle jem. 166 pr. Kr. so Atene osvojili Rimljani od 1456 1852 so bile pod Turki in od 1834 so glavno mesto Grčije. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 55. 22 Feničani, (tudi Sidonijci, Kanaanci, Punci) so bili staro ljudstvo trgovcev in pomorščakov, obvladovali so Sredozemsko morje in ustanavljali številne naselbine (tudi Kartagino). Tir si je pridobil premoč nad drugimi feničanskimi mesti. V 8. stol. pr. Kr. so Feničani podlegli Asircem, 538 pr. Kr. Perzijcem, 332 pr. Kr. Aleksandru Velikemu, 63 pr. Kr. Rimljanom. Častili so boga Baala, njihova (klinopisna) črkovna pisava, ki so jo razvili ţe v 14. stol. pr. Kr., je temelj vseh drugih zahodnosemitskih, evropskih in indijskih pisav. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 265. 5

Grška različica alfabeta je tako postala osnova za abecedo, ki jo poznamo danes. Ţivljenje v teh mračnih časih je bilo za Grke teţko in kruto. Vendar pa je tudi to obdobje imelo svojo korist. Propad stare mikenske kulture s svojo gospodarsko, socialno in strogo razredno strukturo je bilo pozabljeno in tako formirano novo druţbeno-politično ţivljenje, ki je bilo kasneje osnova za nastanek demokracije v 5. stol. pr. Kr. v Atenah. Ko omenjamo to obdobje moramo še poudariti pojav prvih olimpijskih iger leta 776 pr. Kr. in pisanje Homerjevih epov Iliade in Odiseje. 23 Karta 1: zemljevid antične Grčije; BRATOŽ, Grška zgodovina, str. 1. 23 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 41 43. 6

2.4 Arhaično obdobje Naslednje obdobje grške zgodovine je bilo opisano kot arhaično obdobje in je trajalo nekje dobrih 200 let, in sicer od 700 pa do 480 pr. Kr. V tem obdobju si je grška populacija opomogla in organizirala mestne drţave, imenovane polis. Polis so sestavljali drţavljani, tujci in suţnji. Vendar pa je ta oblika kompleksne druţbene organizacije za razvoj potrebovala napredno pravno strukturo, ki je dovoljevala sobivanje in enakost drţavljanom ne glede na njihov ekonomski poloţaj. To je bila potrebna predhodna sestavina za kasnejša demokratična načela, ki so se razvila 200 let kasneje v Atenah. 24 Grške mestne drţave so v arhaičnem obdobju razširile»ţivahno«kolonizacijo po celem Sredozemlju. Ko so se nekatere mestne drţave močno povečale, so ustanovile veliko obmorskih mest v egejskem, jonskem morju, Anatoliji (današnja Turčija), Bliţnjem vzhodu, Libiji, juţni Italiji, Siciliji, Sardiniji in tudi v juţni Franciji, Španiji ter na obalah Črnega morja. Teh drţav, zaselkov in trgovskih središč je bilo na stotine in so postali del pomembne trgovske mreţe, ki je vključevala vse naprednejše civilizacije tistega časa. Kot posledica tega je Grčija prišla v stik in izmenjavo blaga ter idej z antično Afriko, Azijo in tudi Evropo. S prevlado poslovanja in trgovanja v Sredozemlju, agresivni širitvi v tujino in veliki konkurenci doma so nekatera mesta postala dominantna kulturna središča Grčije. 25 To so bila v tistem času predvsem Atene, Šparta, 26 Korint, 27 Tebe, 28 Milet 29 in Halikarnas. 30 24 Več avtorje, Atlas evropske zgodovine, Ljubljana 1995/1996, str. 12. 25 BRATOŢ, Grška Zgodovina, str. 49 51. 26 Šparta, v starem veku tudi Lakedaimon, glavno mesto deţele Lakonije, poleg Aten najvaţnejše mesto stare Grčije. Špartanci so svoje ţivljenje prilagodili potrebam vojaške in drţavne sluţbe. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 1048. 27 Korint, gr. Korinthos, mesto na Peloponezu, Grčija, ob Korintskem zalivu, ki je danes s Korintskim prekopom povezan z Saronskim zalivom. V antiki zna menito mesto. V zvezi z Atenami, Tebami in Argivernom je Korint začel korintsko vojno proti Šparti (395 386 pr. Kr.); 337 pr. Kr. je Filip Makedonski v korintski zvezi zdruţil vso Grčijo (razen Šparte); 146 pr. Kr. je Korint razdejal Mummius, Cezar pa ga je 44 pr. Kr. ponovno poselil. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 518. 28 Tebe, gr. Thebai, mesto v Beociji, njegov mitološki ustanovitelj je bil Kadmos, kasneje naj bi v njem vladal Ojdip; pod Epaminondom so bile Tebe 371 362 pr. Kr. najmočnejše grško mesto, 335 pr. Kr. jih je razdejal Aleksander Veliki. Več avtorjev, Leksikon, Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 1070. 29 Milet, v starem veku najpomembnejše jonsko grško mesto Male Azije ob izlivu Meandra v Egejsko morje. 494 pr. Kr. so ga razdejali Perzijci; mesto so obnovili sredi 5. stol. pr. Kr. (arhitekt Hipodamos), na novo je vzcvetelo pod Rimljani. Izkopavanja od 1899. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 652. 30 Halikarnas(os), staro grško mesto na zahodni obali Male Azije, današnji Bodrum; grobnica (mavzolej) kralja Mavzola drugega, eno sedmerih čudes starega veka; rojstni kraj Herodota. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 358. 7

2.5 Obdobje klasične Grčije Velikemu razvoju in širitvi v arhaični dobi je sledilo obdobje t. i. zrelosti bolj po znano pod imenom»klasična Grčija«. Med 480 pa nekje do 323 pr. Kr. sta prevladovali predvsem Šparta in Atene s svojimi kulturnimi in vojaškimi doseţki. Ti dve drţavi sta se zaradi sodelovanja z drugimi ter zavezništev, reform in nizom zmag proti perzijski vojski»povzpeli«na oblast. Svojo rivalstvo sta nekako reševali v dolgi in»umazani«vojni, ki ji je sledil propad Aten, kasneje tudi Šparte in»pojavom«makedonije kot dominante sile v Grčiji. Druge mestne drţave, kot so Milet, Tebe, Korint in Sirakuze, so med drugim tudi igrale pomembno vlogo pri kulturnih doseţkih tega obdobja, imenovanega klasična Grčija. Atene in Šparta sta soobstajali v»miru«pribliţno do sredine 5. stol. pr. Kr. Politično in kulturno sta si bili obe mestni drţavi precej različni. Šparta je bila zaprta druţba, ki je imela oligarhično vlado pod vodstvom dveh kraljev. Zasedli so jug Peloponeza, organizirana pa je bila močna vojska, ki je skrbela za zaščito špartanskih drţavljanov pred zunanjimi invazijami in notranjimi upori helotov. 31 Za razliko od špartanske je bila atenska druţba dosti bolj odprta in pustolovska, ter demokratična. Čas pod Periklejem 32 je opisan kot zlata doba Aten, v tej dobi je bil opravljen velik gradbeni projekt, ki je vključeval tudi Akropolo. Ob uporu jonskih Grkov 500/499 pr. Kr. je perzijska svetovna drţava prvič naletela na odpor enega od podloţnih ljudstev, ki je bil zatrt šele po petih letih hudih bojev. Upor je potekal pod vodstvom Mileta, Atenci pa so v Jonijo poslali manjšo vojsko za boj s Perzijci in za razširitev upora. Grki so kmalu zavzeli Sarde in to je spodbudilo upor drugih ljudstev Male Azije. 33 Vendar je to zavzetje povzročilo jezo perzijskega kralja Dareja, 34 ki je leta 490 pr. Kr. napadel Atene pri Maratonskem polju. Potek te bitke je precej nejasen, po zmagah atenske falange pod vodstvo poveljnika Miltiada 35 in polemarha Kalimaha je sledila katastrofa celotne perzijske vojske. Čeprav ta bitka med Grki in Perzijci ni prinesla odločitve, je njen pomen precejšen. 36 31 Heloti, drţavni suţnji v stari Šparti. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 366. 32 Periklej (Perikles), grški drţavnik, rojen nekje 500 pr. Kr. umrl 429 pr. Kr., od okoli 460 pr. Kr. odločujoči voditelj Aten, ki so za časa njegove vlade dosegle najvišji razcvet (Periklejeva doba); gradnja Akropole. Več avtorjev, Leksikon, Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 786. 33 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 98 99. 34 Darej prvi Veliki, rojen 522 pr. Kr. umrl 486 pr. Kr., Histospesov sin, ustvaril velikoperzijsko drţavo. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 180. 35 Miltiad(es), atenski vojskovodja, 490 pr. Kr. pri Maratonu premagal Perzijce. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 653. 36 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 101. 8

Po desetih letih je bil perzijski kralj Kserks 37 odločen, da bodo Perzijci v svojem drugem poskusu in z največjo vojsko, kar jo je svet do tedaj videl, uspeli premagati Grke. Atene so s pomočjo novih najdišč srebra v Lavrionu zgradile mogočno mornarico. Kserkses je prečkal Helespont 480 pr. Kr. in naletel na prvo obrambno linijo grške zveze pod vodstvo Leonidasa 38 pri Termopilah. Vojaške sile, ki so jih Grki namenili za varstvo Termopil, so bile dokaj šibke vendar naj bi zadoščale za zaporo soteske. Sledila je dvojna bitka, kopenska pri Termopilah in morska pri Artemiziju. Kljub porazu Grkov, so le-ti Perzijce tukaj zadrţali več dni in jim povzročili veliko izgub. Perzijci so tako dobili prehod v notranjost Grčije, Grki pa so formirali drugo obrambno linijo pri Korintski oţini na kopnem in pri Salamini na morju. Pomorska bitka pri Salamini je bila popolni uspeh Grkov in kmalu zatem se je umaknil tudi kopenski del perzijske vojske. Poraz Perzijcev je opogumil druge nasprotnike k uporom, najpomembnejši med njimi je bil upor v Babiloniji (479 pr. Kr.), ki je Kserksu preprečil, da bi poslal novo vojsko v Grčijo. 39 Kmalu zatem je nastala Delsko-atiška pomorska zveza pod vodstvom Aten, ki so si s tem ustvarile instrument moči, ki je bil enakovreden Peloponeški zvezi pod vodstvom Šparte. 40 Tekmovalnost in sovraštvo sta se med grškima mestoma znova pojavili, ko se je nevarnost groţnje Perzijcev umirila. Atene in Šparta sta bili glavna nasprotnika in kmalu se je to nezaupanje prelilo v posebno dolg konflikt peloponeških vojn, v katerem so sodelovala vsa takratna mesta v Grčiji na eni ali na drugi strani. Šparta je imela močnejšo kopensko vojsko, Atene pa mornarico. 41 Vojna je trajala od 431 pa do 404 pr. Kr. razen v času Nikijevega miru med 421 in 414 pr. Kr. Po kugi 430 pr. Kr. in po neuspeli ekspediciji Aten na Sicilijo, ko so jih porazile Sirakuze, 42 so Atenci morali priznati premoč Šparti 404 pr. Kr. 43 Obdobje klasične Grčije je bilo zelo»bogato«s kulturnimi in znanstvenimi doseţki. Atene so uvedle prvo obliko demokracije, ki je bila osnova današnji demokraciji. Racionalen pristop k raziskovanju in razlaganju sveta kot je razvidno iz klasične umetnosti, filozofije in knjiţevnosti, je postal temeljna odskočna deska za druge zahodne kulture, ki so jo kasneje uporabljale za napredek. Misleci klasičnega obdobja so dominirali s svojimi idejami več stoletij in so ostali pomembni vse do današnjih dni. 37 Kserkses, rojen okoli 519 pr. Kr. umrl 465 pr. Kr., perzijski kralj; 480 pr. Kr. je krenil na bojni pohod v Grčijo in bil premagan pri Salamini. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 549. 38 Leonidas, špartanski kralj, 480 pr. Kr. padel pri Termopilah. 39 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 103 104. 40 Prav tam, str. 109. 41 Prav tam, str. 124 125. 42 Siracusa, antično Sirakuze, od 5. do 3. stoletja pr. Kr. grška kolonija; 212 pr. Kr. so jo osvojili Rimljani. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 975. 43 Prav tam, str. 133 134. 9

Učenja Sokrata, 44 Platona 45 in Aristotela 46 so bila uporabljena na različne načine zadnjih 2000 let. Hipokrat 47 je postal»oče moderne medicine«in njegova prisega se uporablja še danes. Drame Sofokla, 48 Ajshila, 49 Evripida 50 in komedije Aristofana 51 se uvrščajo med mojstrovine zahodne kulture. Umetnost klasične Grčije pomeni začetek k bolj naravni upodobitvi sveta, s čimer se odraţa premik v filozofiji od abstraktnih in nadnaravnih k bolj zemeljskim stvarem. Človek je v središču pozornosti in merilo vseh stvari skozi demokratično politiko. Kljub porazu v peloponeški vojni so Atene ostale vodilna sila razvoja, vendar pa je le ta počasi»bledela«. Šparta je postala dominantna sila v Grčiji, vendar je njena politična moč zaostajala za njenim vojaških ugledom. Medtem ko je bila Šparta v vojni z drugimi mestnimi drţavami po Grčiji, so Atene obnovile svoj nekdanji»imperij«, vojsko in mornarico. Šparta je začela izgubljati bitke in svojo nekdanjo vojaško moč, predvsem pogubna pa je bila bitka pri Levktri, ko so jo leta 371 pr. Kr. premagale Tebe. Sledilo je obdobje tebanske hegenomije do leta 362 pr. Kr., ko sta obe vojskujoči se strani po bitki pri Mantineji sklenili mirovni sporazum. 52 44 Sokrat(es), iz Aten, rojen 470 pr. Kr. umrl 399 pr. Kr., grški filozof; obtoţen brezboštva, obsojen je bil na smrt z napitkom trobelike. Sokratov vpliv na filozofijo je bil tolikšen, da vso filozofijo pred njim imenujemo»predsokratsko«. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 996. 45 Platon, prvotno ime Aristokles (ime Platon zaradi širokih ramen), rojen 427 pr. Kr. umrl 347 pr. Kr., grški filozof, Sokratov učenec. V Atenah je ustanovil filozofsko šolo Akademijo; večkrat je potoval na Sicilijo, kjer se je nadejal realizirati svojo idejo drţave. Njegovi dialogi pogosto operirajo tudi z miti. S svojo teorijo idej je utemeljitelj filozofskega idealizma. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 802. 46 Aristotel(es), rojen 384 pr. Kr. umrl 322 pr. Kr., grški filozof, študiral in deloval je v Platonovi Akademiji, ne da bi bil njegov resnični učenec; od 342 pr. Kr. je bil 3 leta vzgojitelj Aleksandra Velikega, 335 pr. Kr. je bil ustanovitelj liceja v Atenah. Ni bil pravi drţavljan Aten, vendar t. i. metek. Napisal je veliko del in vzpostavil niz novih teoretskih disciplin. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 49. 47 Hipokrat, rojen 460 pr. Kr. umrl 377 pr. Kr., antični zdravnik, utemeljitelj grškega zdravilstva in zdravniške šole na Kosu. Pripisujemo mu še danes veljavno Hipokratovo prisego, ki zdravnike zavezuje, da v svojem poklicu ravnajo strogo po etičnih načelih. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 373. 48 Sofokles, Sofoklej, rojen 496 pr. Kr. umrl 406 pr. Kr., grški dramatik; strnil zgodbo, uvedel je scenografijo, povečal zbor (z 12 na 15), dodal tretjega igralca. Mojstrsko grajene tragedije z globoko religiozno in etično tematiko; od 123 je ohranjenih 7 del. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 996. 49 Ajshil, rojen 525 pr. Kr. umrl 456 pr. Kr., grški dramatik, utemeljitelj atiške tragedije, avtor 90 dram, od katerih je poleg obseţnih odlomkov, ohranjenih le 7. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 17. 50 Evripid, rojen okoli 485 pr. Kr. umrl 407 pr. Kr., grški tragik iz Aten; obravnava mitološke motive iz sofistično-razsvetljenskega zornega kota; 90 dram, ohranjenih le 19. Več avtorjev, Leksikon, Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 256. 51 Aristofan(es), rojen okoli 445 pr. Kr. umrl 385 pr. Kr., grški komediograf; najpomembnejši predstavnik atiške»stare komedije«; ohranjenih 11 komedij. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 49. 52 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 149 151. 10

Po dolgem obdobju bitk pa so se kot vodilna vojaška sila v Grčiji pojavili Makedonci, 53 ki so z več bitkami in dokončno pod vladarjem Filipom 54 drugim v bitki pri Hajroneji (338 pr. Kr.) premagali zdruţeno grško vojsko. 55 Z diplomacijo in osvajanjem je Filipu drugemu uspelo postati kralj 359 pr. Kr. in zavzeti območja v severni Grčiji. Do svojega atentata leta 336 pr. Kr. je zavzel še srednjo in juţno Grčijo. Njegova ţelja je bila, da bi vodil vojaški pohod z zdruţeno vojsko Grčije proti Perzijcem in se jim s tem maščeval za pretekle vdore v Grčijo. To ţeljo pa je po njegovi smrti uresničil njegov sin Aleksander. 56 Aleksander je nadaljeval stoletni konflikt med Vzhodom in Zahodom ter vodil zdruţeno grško vojsko v Aziji. Njegova osvajanja in uspeh na bojiščih sta postala legendarna in s tem si je zasluţil svoj vzdevek»veliki«. Imel je dobre vodstvene sposobnosti in karizmo, njegova vojska je zmagala v veliko bitkah, tudi v takšnih proti številčnejšemu nasprotniku. Aleksander je svojo vojsko v bitkah vedno vodil sam in tako premagoval vse ovire. Prodrl je v Egipt, Indijo in na območje današnjega Afganistana ter s tem vladal največjemu imperiju, znanem v antiki. Umrl je leta 323 pr. Kr. v Babilonu, najverjetneje zaradi mrzlice (malarije), ko se je pripravljal na nov vojaški pohod. Njegova osvajanja so spremenila potek antične zgodovine. Teţišče majhnih grških mestnih drţav je prenesel na veliko večje ozemlje, ki je zajemalo celotno obalo vzhodnega Sredozemlja in segalo daleč v Azijo. Aleksander je s svojimi osvajanji močno razširil vpliv grške kulture po Sredozemlju in juţni Aziji ter tudi»odprl«pot helenistični kulturi, ki je sledila po njegovi smrti. 57 53 Makedonija, najstarejši prebivalci so bili Iliri, v 4. stol. pr. Kr. so osnovali svojo drţavo. Največji obseg je Makedonija imela v času Aleksandra Velikega, nato razpadla v 2. stol. pr. Kr., postala rimska provinca v dobi preseljevanja ljudstev pod Bizantinci. Slovani so jo naselili v 6. stol., do sredine 9. stol. so se v Makedoniji utrdili Bolgari. Ob koncu 10. stol. je Samuel zdruţil vse makedonske Slovane v drţavo. 1018 drţava razpade in Makedonija je spet prišla pod Bizanc. 1230 ponovno pod Bolgare, v 13. stol. Makedonijo osvoji Dušan Štefan Silni. Po njegovi smrti 1371 so Makedoniji zavladali Turki. Pod Turčijo je bila do 1912, ko si jo razdelijo po balkanski vojni. Po prvi svetovni vojni 1918-41 del Jugoslavije, 1945-91 zvezna republika v Jugoslaviji. 1991 razglašena neodvisnost Makedonije, ki pa je svet zaradi nasprotovanja Grčije dolgo ni priznal. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 606. 54 Filip drugi, rojen 382 pr. Kr. umrl 336 pr. Kr., makedonski kralj, oče Aleksandra Velikega, povzdignil Makedonijo na stopnjo velesile in zdruţil vso Grčijo pod makedonskim vodstvom. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 269. 55 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 171. 56 Aleksander Veliki, rojen 356 pr. Kr. umrl 323 pr. Kr., makedonski kralj (336 323 pr. Kr.); sin Filipa drugega, vzgajal ga je Aristotel. Po utrditvi oblasti v Makedoniji in Grčiji je začel vojno proti Perzijcem ter jih 334 pr. Kr. premagal pri Graniku, 333 pr. Kr. pri Isu, krenil nato v Egipt, 331 pr. Kr. ustanovil Aleksandrijo, uničil Darejevo vojsko pri Gaugamelah, osvojil dele perzijske drţave ter prodrl do Indije. Njegove osvojitve so utrle grški kulturi pot v Prednjo Azijo in Egipt; s tem se začne doba helenizma. Po njegovi smrti je drţava razpadla. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 22. 57 Več avtorjev, Atlas evropske zgodovine, Ljubljana 1995/1996, str. 20 23. 11

2.6 Helenistična doba Helenistična doba pomeni preobrazbo grške druţbe iz lokalizirane druţbe mestnih drţav v bolj odprto in kulturno»bohotnejšo«. V prostorskem oziru zajema helenistična doba ozemlje Grčije in celotne Aleksandrove drţave, poleg grškega sveta v oţjem smislu, torej tudi ogromno ozemlje proti Vzhodu (do vključno prednje Indije) proti Zahodu, kjer se v gospodarskem, kulturnem in političnem smislu v znatni meri vključujeta v helenistični svet tudi Kartagina in Rim. 58 Na razvoj v helenistični dobi je vplivala vrsta dejstev, zaradi katerih je bil zgodovinski razvoj bistveno drugačen kot v arhaični in klasični dobi. Z odprtjem grškega sveta proti Vzhodu se je teţišče političnega dogajanja in tudi gospodarskega razvoja pomaknilo v prostor izven dotedanjega grškega sveta. Tudi v kulturi in umetnosti je bilo videti ustrezno preobrazbo. Namesto prejšnjih ukvarjanj z ideali se je helenistična umetnost ukvarjala z realnostjo. Grščina je postala uradni jezik helenizma. Aleksander je zapustil veliko drţavo brez očitnega dediča, zato je prišlo do boja za oblast med njegovimi generali. Egipt in dele bliţnjega vzhoda je prevzel Ptolomaj, 59 Selevkus 60 je prevzel nadzor Sirije in ostanke perzijske drţave, medtem ko so Makedonija, Trakija in severna Mala Azija prišle pod nadvlado Antigonida in njegovega sina Demetriusa. V dobi Helenizma je bilo ustanovljenih tudi več manjših kraljestev. Predvsem je bilo to kraljestvo Atalid, ki je bilo oblikovano okoli Pergamona 61 v vzhodni Mali Aziji, in neodvisno kraljestvo Baktria, ki je nastalo po Diodotovem uporu Grkov proti Selevkidom. Večina antičnih grških mest juţno od Tesalije in na juţni obali Črnega morja je ostala neodvisna. 62 58 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 191. 59 Ptolomaj, vojskovodja Aleksandra Velikega, 305 pr. Kr. se je oklical za kralja Egipta, njegovi potomci Ptolomajci so vladali Egiptu do 30 pr. Kr. (zadnja Kleopatra). Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 869. 60 Selevkidi, grška dinastija, potomci Selevkosa, enega od diadohov, vojskovodij Aleksandra Velikega; vladali v Siriji do 64 pr. Kr. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 960. 61 Pergamon, v starem veku: glavno mesto pergamonske drţave, ustanovljeno 282 pr. Kr. v Miziji (Ma la Azija), 133 pr. Kr. pripadlo Rimu. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 786. 62 SOVRE, Stari Grki, str. 492 493. 12

Mesta kot so Atene, Tebe, Korint, Milet in Sirakuze so še naprej cvetela, pojavljala pa so se tudi nova: Pergamon, Efez, 63 Damask 64 itd, katerih ugled je»preţivel«vse do današnjih dni. Tudi v tej dobi so ustvarjali številni misleci in umetniki, katerih dela so pustila vpliv še stoletja po njihovi smrti. Miselne šole, kot so stoična, skeptična in epikurejska so nadaljevale tradicijo grške psihologije, medtem ko sta literatura in umetnost»dobili«nove inovacije. Predvsem pa se je v helenistični dobi poznal napredek v znanosti. V geometriji so Evklidovi 65 elementi postali standard vse tja do 20. stol., dela Arhimeda 66 pa so postala vplivna in legendarna. Dejstvo, da je Zemlja okrogla, je bilo v helenistični dobi splošno znano. 67 Helenistični svet je po eksplozivnem širjenju v Aleksandrovi dobi doţivel v ozemeljskem smislu vrsto udarcev in izgub, ki se vlečejo skozi vso dobo. Ţe leta 308 pr. Kr. je bila izgubljena Indija, 280 pr. Kr. so vpadli Kelti v Makedonijo, Grčijo in v Malo Azijo, 230 pr. Kr. se je začel vzpon Partov, ki je pomenil izgubo celotnega Irana, 165 pr. Kr. je izbruhnil upor Judov proti Selevkidom. Vzpon Rima in njegov hiter in uspešen poseg na Vzhod je pomenil zaporedno rušenje helenističnih drţavnih tvorb in vključevanje v rimsko drţavo: Makedonije 148 pr. Kr., Grčije 145 pr. Kr., zahodne Male Azije 133 pr. Kr., Sirije 63 pr. Kr. in dokončno ptolomajskega Egipta 30 pr. Kr. Helenistična doba je propadla z zadnjo helenistično drţavo. 68 Kljub vsem dobam in več stoletij trajajoči grški antični zgodovini se izraz»antična«nanaša najbolj na Grke, ki so ţiveli v klasični dobi petega in četrtega stoletja pr. Kr. Največkrat pomislimo ravno na zlato dobo Aten in Šparte ter druge doseţke klasične dobe, ki je tako med vso antiko do danes uspela obdrţati največji vpliv. 69 63 Efez, v starem veku veliko trgovsko mesto na zahodni obali Male Azije nasproti otoka Samosa; tempelj boginje Artemide je veljal za eno izmed sedmih čudes sveta. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 234. 64 Damask, glavno mesto Sirije, od 12. stol. pr. Kr. je bil središče aramejske drţave, od 732 pr. Kr. asirski, od 539 pr. Kr. perzijski, od 333 pr. Kr. makedonski, od 65 n.št. rimski, 636 724 sedeţ omajadskega kalifata, 1260 1516 pod egiptovskimi mameluki, 1516 1918 turški, od 1920-1946 francosko mandatno ozemlje, od 1946 glavno mesto neodvisne republike. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 178. 65 Evklid (Eukleides), je ţivel okoli 300 pr. Kr., grški matematik v Aleksandriji. Z delom Osnove (Elementa) postal učitelj matematike vseh narodov in generacij do danes, zato je imenovan tudi Elementator. Postavil je temelje evklidske geometrije, v kateri velja osnovni izrek (aksiom): skozi vsako točko poteka k dani premici natanko ena vzporednica. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 256. 66 Arhimed(es), umrl 212 pr. Kr., grški matematik in fizik. Odkril je teţišče, zakon vzvoda, specifično teţo. Najbolj znan je Arhimedov zakon o vzgonu. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 47. 67 SOVRE, Stari Grki, str. 492 493. 68 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 192. 69 Paul CARTLADGE, Ancient Greece, Cambridge 1998, (dalje: CARTLADGE, Ancient Greece), str. 345. 13

3 POLIS V tem poglavju bom predstavil razvoj in pravni vidik ter nastanek dveh največjih polis v stari Grčiji Aten in Šparte. Prav tako pa bom opisal tudi oblike različnih vladavin, ki so se v polis pojavljali, s poudarkom na atenski demokraciji. 3.1 Nastanek grške polis Drugače kot Bliţnji Vzhod, kjer so prevladovale velike drţave, je bila Grčija v 8. in 7. stol. pr. Kr. razcepljena na celo vrsto majhnih drţav. Te so se izoblikovale po razcepitvi plemenskih zvez po koncu dorske selitve. Na razvoj so bistveno vplivale geografske danosti in partikularistični duh, ki je vladal med Grki. Za te majhne drţave je značilno, da je na celotnem drţavnem ozemlju obstajalo same eno mesto, ki je dalo drţavi ime. Drţavnopravna razlika med mestom in podeţeljem spočetka ni obstajala. Vendar pa je mesto, polis, kjer se je osredotočilo drţavno, versko in kulturno ţivljenje, dobivalo postopoma vse večjo prevlado nad podeţeljem. Polis, prva pravno urejena drţava v evropski zgodovini, je nastala v 8. stol. pr. Kr. verjetno pod vplivom hitrejšega razvoja na maloazijskem kolonizacijskem področju. Kot zgodovinski pojav sodi v dobo, ko je na vzhodu asirska drţava kot utelešenje velike drţave dosegla svoj vrh. Kakor se oba modela drţave na vzhodu in zahodu zelo razlikujeta, tako z ozirom na velikost, ureditev in pravni poloţaj vladajočih in vladanih, pa se vendar ujemata v tem, da je bila v obeh primerih temelj obstoja drţave boţja ideja. Pri Asircih 70 je bil to drţavni bog Asur, ki je iz mestnega boga postal gospodar sveta, asirski kralj pa je nastopal kot njegov zastopnik na zemlji. Pri Grkih je bila v tej vlogi cela vrsta mestnih bogov, ki so bili zaščitniki in s tem idejna podlaga za obstoj drţave. V kultu mestnega boga sta se zdruţevali sfera političnega in svet religioznega ţivljenja. Polis je bila v idealnem primeru skupnost, ki je zdruţevala pravno ureditev, religijo in gospodarsko ţivljenje. Zunanja značilnost polis je bila prostorska omejenost. 71 70 Asirci, prebivalci nekdanje Asirije (stara azijska drţava). Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 52. 71 BRATOŢ, Grška Zgodovina, str. 52 53. 14

To dejstvo je pogojevalo izredno koncentracijo političnega, verskega, kulturnega in gospodarskega ţivljenja na ozemlju take drţave. Majhnost je silila posamezne polis, da so bile v zunanji politiki zmerne in da so se povezovale z drugimi drţavami, če so si prizadevale za večje cilje. 72 Oblikovanje antične polis pa ima dve plati, eno glede zaselkov in drugo glede pravnega postopka. Ko so se zaselki utrdili na določeni lokaciji, je prišlo na vrsto zakonsko urejanje, da ne bi prišlo do anarhije. Polis naj bi bila struktura pravne drţave, ki so si jo ţeleli predvsem bogati sloji oziroma aristokrati, da bi s tem lahko bolje nadzirali manj premoţne sloje. Njihova moč je vsekakor rastla, saj kralji niso bili več edini, ki so imeli oblast. 73 Nastanek polis, v smeri proti demokratizaciji in omejitvam ter morebitni ukinitvi monarhičnih pozicij, je bil kot proces, ki je bil v grški kulturi skoraj samoumeven. Bistvo vsega je bilo oblikovanje strukture moči, kar je pomenilo poreklo drţave in drţavne druţbe, ki so bile samozadostne. Sama osnova polis so bili prebivalci, ki so bili upravljalci in uporabniki istočasno. Okvir drţave pa so bili zakoni in institucije. Vsekakor pa svobodno prebivalstvo, ki je lahko odločalo o sami drţavi in si bilo med sabo enako, ni bilo večinsko. Glede nastanka polis obstajata dve razlagi. Prva govori o prehodu oziroma razvoju druţbe iz pravno neurejene k urejeni, druga razlaga pa o prehodu od kraljev k drţavi. Polis, ki naj b i se pojavila v času»mračne dobe«, je bila imenovana»slepa ulica«za razvoj in napredek političnih sistemov. Druţba v teh mračnih časih, naj bi bila»primitivna«oziroma precej slabo razvita, zato je teţko zanikati, da polis ni»pobegnila«iz cikličnih gibanj rasti in da ni bilo njenega kolapsa in ponovnega pojava, kar je bilo precej značilno za kar veliko drţav»zgodnje dobe«. Odnos med polis in drţavo je zapleten, saj ni bila vsaka polis pravno urejena kot drţava. Vsekakor pa je dejstvo, da so bile polis v klasičnem obdobju, ko so bile večje kot le ena vas, v drţavah. Polis je praktično nastala iz drţave in hkrati je bila nosilec drţavne oblasti. Takšna politična organizacija je imela strukturo moči, ki ji je omogočala, da jo uporabi in s tem prisili ljudi v poslušnost. 74 72 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 52 53. 73 Hans Joachim GEHRKE, Jenseits von Athen und Sparta, Das Dritte Griechenland und seine Staatenwelt, München 1986, str. 34 35. 74 EDWARD Ch.L. van der Vliet, The Early State, the Polis and State Formation in Early Greece, URL: http://old.uchitel-izd.ru/index.php?option=content&task=view&id=18&itemid=47#seh52, (pridobljeno: 15.10. 2010), (dalje: EDWARD Ch.L., The Early State). 15

Na čelu prvotnih drţav najdemo monarhičnega vladarja, ki je obkroţen s svojimi svetovalci in sodelavci, ter ljudi, kot so plemiči, kar pa kaţe na hierarhijo. Druţba prvih drţav je bila sestavljena vsaj iz dveh slojev, in sicer vladarjev in navadnih ljudi, pogosto pa je bilo tudi več slojev. Upravni aparat mnogih drţav je bil majhen. Prevladujoče ideologije so temeljile na ideji o vzajemnosti, o medsebojnem odnosu vladarja in njegovih ljudi in tistem, kar je dal vladar v zameno za vodenje. Grška polis je bila drţava ljudi. Vse je temeljilo na strogi enakopravnosti med svobodnimi drţavljani, čeprav je bilo bogastvo velikokrat glavno merilo za politični vpliv. Drţavljanstvo je bilo izključna moţnost odraslih moških. Ţenske, mladi ter suţnji so bili iz tega izključeni. Suţnji so bili večinoma kupljeni in pripeljani iz drţav zunaj Grčije. Vpeljala se je tudi povezava med biti drţavljan in bojevnik, tako je vsak odrasel moški poskrbel, da si je lahko privoščil vojno opravo. 75 Število drţavljanov v polis je bilo različno. Tako so večje polis imele med 6000 in 10000 drţavljanov, z izjemo Aten, ki naj bi bile veliko večje in štele okoli 45000 drţavljanov. Opravljanje funkcij v političnih institucijah drţave je bila dolţnost vseh odraslih moških drţavljanov. Vsak drţavljan pa naj bi bil tudi zmoţen vzdrţevati sebe in svojo druţino samostojno, kot lastnik zemljišča. Gospodarsko središče polis je bil trg (agora), 76 ki pa je bil v bistvu notranji zaprti trg, in sicer za blago, ki je bilo uvoţeno. Kovanci, ki so jih imela posamezna mesta s svojimi pečati, so bili glavno sredstvo izmenjave. Polis je imela svoj reden dohodek iz obdavčitve uvoţenega in izvoţenega blaga ali pa tudi vojnega plena. V času izrednih razmer so se tudi od drţavljanov zahtevali določeni prispevki, ki so bili razporejeni po bogastvu. Podrobnosti so se razlikovale med različnimi mestnimi drţavami, vendar so bila organizacijska načela enaka. Prevladujoča ideologija med drţavljani je bila predvsem politična enakost. Predlog drţavljanov je sicer obravnaval oddelek sveta, odločitev sveta pa je potem obravnavala ljudska skupščina, ki ga je potrdila ali zavrnila. Tako so odločali vendarle vodilni. Polis pa je vsebovala določena pravila za preprečevanje tega, da bi si en človek pridobil prevladujoč poloţaj. 77 75 EDWARD Ch.L., The Early State. 76 Agora, starogrški vojaški ali ljudski zbor, potem tudi trg kot središče javnega ţivljenja v polis. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 15. 77 EDWARD Ch.L., The Early State. 16

Znameniti je stavek iz Tukididove 78 : Zgodovine peloponeške vojne«, kjer zasledimo zapis»polis so ljudje«, ki ga je izjavil Nikias ob porazu Aten v peloponeški vojni. Ta opredelitev pa ima dvojni pomen. Polis za Grke iz Nikijevih časov, kot je bila zadnja tri stoletja, ni bila enaka definiciji današnje drţave, ampak ţiveča človeška skupnost, institucija drţavljanov, Grkov, ki so imeli javne in zasebne privilegije ter dolţnosti. Polis ni bila zgolj predmet obzidij, ladij, artefaktov in drugih stvari, ampak duhovna skupnost. Grška polis je bila posebna skupnost tako glede na spol kakor na drţavljanstvo. Drug element, po katerem se razlikuje od srednjeveške ali moderne drţave, je bil prostor. Včasih je polis zelo»nerodno«prevedena kot mestna drţava. Treba je razumeti, da polis ni bila drţava velikih razseţnosti kot današnje nacionalne drţave ampak nekaj podobnega Genovi v srednjem veku. Genova je bila drţava, ki je bila politično suverena. Mestna drţava prav tako zajema dejstvo, da je bila grška polis neke vrste mestno središče, največkrat je to bila, kot ţe omenjeno, agora (trg) ali prostor zbiranja (ne glede na trgovske ali politične vzroke). Polis je vedno imela podeţelsko zaledje, kar ji je pogosto predstavljajo glavno gospodarsko podlago. Samo jedro in periferija ter mestni center in podeţelje so bili medsebojno povezani. 79 Praktično ni pravega izraza glede grške polis. Meščanska drţava še nekako najbolje opiše njeno naravo. Pojav mestnih drţav je bil med 750 in 650 pr. Kr. v času velike kolonizacije. Do leta 500 pr. Kr. so bile razne politične skupnosti razširjene po vsej Grčiji. Sredi 4. stol. pr. Kr., ko so bila številna grška mesta na različnih stopnjah njihovega razvoja, je Aristotel menil, da je lahko zaznati osnovni vzorec za razvoj političnega in ustavnega ţivljenja. Značilno grška je bila kombinacija vojne, gospodarstva in politike. Po kraljestvih je bila prva ustava pri Grkih v bistvu sestavljena iz bojevnikov, s konjenico na čelu, saj je bilo le v njih moţno najti moč in premoč v vojni. Potem ko je polis postala večja in tiste z močno vojsko močnejše, se je število deleţnikov v ustavi povečalo. Ustava je bila v teh zgodnjih časih razumljivo oligarhična ali kraljeva. Dokazi kaţejo, da je eksistenca kraljestev v zgodnji Grčiji temeljila predvsem na»preţivetju«besede basileus (kralj) kot naziv za ne-kraljevega drţavniškega uradnika. O tem je pisal tudi Homer v svojem delu Iliada. 80 78 Tukidides, rojen okoli 460 umrl 400 pr. Kr., grški zgodovinopisec (Zgodovina peloponeške vojne) Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 1105. 79 CARTLADGE, Ancient Greece, str. 139 140 80 Prav tam, str. 140 141. 17

Ne samo, da so bili Grki, ki so se borili v Troji, subjekt enega ali drugega kralja, ampak je bilo monarhistično načelo tako močno, da so se tisti manj pomembni kralji strinjali, da se bodo borili»v imenu«enega Agamemnona 81 iz Miken. 82 Karta 2: Na sliki so prikazana najbolj znana mesta antične Grčije, mestne drţave in pokrajine; Ancient Greece City States map, URL: http://www.in2greece.com/english/maps/ancient-greece-map, (pridobljeno 12.11. 2010). 81 Agamemnon, v grški mitologiji mikenski ali argoški kralj, Atrejev sin, vrhovni poveljnik Grkov pred Trojo. Po vrnitvi iz trojanske vojne ga je umoril Ajgist. Otroci: Orest, Ifigenija, Elektra, Hrisotemis. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 14. 82 CARTLADGE, Ancient Greece, str. 141 142. 18

Če odmislimo špartansko in atensko drţavo obe namreč za splošne razmere v Grčiji nista značilni, ker sta se izoblikovali pod posebnimi pogoji so bile to resnično majhne drţavne tvorbe, primerljive z današnjo občino. Največja, Šparta (Lakonija z Mesenijo), je obsegala 8.400 km 2. Tudi atenska drţava (okoli 2550 km 2 ), Argos (okoli 1.400 km 2 ) in Korint (okoli 880 km 2 ) so bile po velikosti daleč nad povprečjem. 83 V Fokidi je bilo na površini okoli 1650 km 2 kar 22 polis (povprečna velikost drţave je torej znašala le okoli 95 km 2 ), na Kreti (nekaj več kot 8200 km 2 ) pa je bilo okrog 100 polis. Na otoku Rodosu (okoli 1460 km 2 ) so nastajale do konca 5. stol. pr. Kr. tri, na otoku Lezbu (okoli 1750 km 2 ) pa kar šest polis. Na majhnih otokih je praviloma obstajala po ena polis. Večje drţave so se na ozemlju Grčije izoblikovale le v tistih predelih, kjer so geografske danosti to dopuščale: v Tesaliji, v Atiki, v Argolidi in v dolini Evrota na Peloponezu. Vse večje drţave so leţale v vzhodni Grčiji. V zahodnih grških pokrajinah je vladala popolna razdrobljenost. Tudi na maloazijskem naselitvenem območju se zaradi pritiska Frigijcev 84 in Lidijcev 85 niso mogle razviti večje drţavne tvorbe. 86 83 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 52 53. 84 Frigijci, ljudstvo, ki so imeli do okoli 600 pr. Kr. samostojno drţavo Frigijo (antična pokrajina v Mali Aziji). Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 289. 85 Lidijci, ljudstvo, ki je ţivelo v antični pokrajini na zahodu Male Azije, imenovani Lidija v 7. in 6. stol. pr. Kr. mogočna in bogata drţava (Krez), glavno mesto: Sarde. Okoli 546 pr. Kr. jo osvoji Kir in priključi Perziji. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 579. 86 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 52 53. 19

3.2 Oblike vladanja v polis V polis so bile različne oblike vladanja: aristokratska, oligarhična, timokratska, tiranska in demokratična. Mestnih drţav je bilo v»stari Grčiji«mnogo, zato je bila tudi njihova politična ureditev precej različna. Poleg drţavljanov so v polis ţiveli tudi drugi ljudje, ki pa niso imeli političnih pravic, kot so bili suţnji, tujci, ali pa tisti, ki jim te pravice niso pripadale po ustavi. 3.2.1 Kraljevina Tako imenovan grški»srednji vek«je prinesel veliko sprememb. Plemstvo je postajalo vse močnejše, kralji niso več imeli tiste despotske oblasti kakor v mikenski dobi. Bili so le še nekakšni javni zaupniki. Ko je bil čas vojne, so zbirali čete, v času miru pa so bili posredniki med ljudstvom in bogovi. Bili so tudi sodniki, a to samo v krogu plemiških druţin. Ugled kraljev je vedno bolj padal, nazadnje je bil le še vladar, ki so ga poimenovali prvi med enakimi (primus inter pares). Drţavna uprava je bila sicer še nekako pod oblastjo kralja, vendar mu je pri tem pomagal svet starih in tudi zbor odraslih moških. Večinoma so zbor obvladovali plemiči in si s tem počasi pridobivali oblast. V takih okoliščinah je uradni in osebni pomen kraljev vedno bolj usihal, dokler ni do leta 700 pr. Kr. povsem izginil. Plemstvo je prevzelo oblast in začelo izbirati vlado iz vrst lastnih ljudi. Prehod iz kraljestva do aristokratske ustave je bil praktično povsem sprejemljiv, zato se je to zgodilo brez spopadov na povsem miren način. 87 Kraljevska oblast je ob pojavu mestnih drţav izginila in ni bila tipična oblika vladanja. S pridobivanjem moči so se do oblasti tako»dokopali«drugi sloji in le ta je prešla v oblast ljudi in ne več toliko enega človeka ali vladarja. V Šparti sicer pozneje še vladata dva kralja, vendar tudi tam njuna funkcija ni enaka kraljem iz prejšnjih obdobij grške zgodovine. 87 SOVRE, Stari Grki, str. 73 74. 20

3.2.2 Aristokracija Med prvimi oblikami vladanja v polis se je pojavila nova, aristokratska. Polis je prinesla plemstvu še večji vpliv, kakor ga je to imelo ţe prej. Nova vlada se je»namestila«v mestu in tudi aristokrati so se kmalu preselili vanjo. Nova oblast pa je potrebovala več uradništva, ki je prihajalo predvsem iz plemiških vrst. S tem pa, kot sem ţe omenil, je dobilo»umirajoče«kraljestvo zadnji udarec in vzpon aristokracije se je samo še pospešil. Aristokrati so si začeli prisvajati vedno več zemlje. Prisvajali so si zemljo in njene pridelke in to tudi na krut način, če se ljudje niso hoteli podrediti novi obliki oblasti. Takšno ravnanje pa je skoraj povsem uničilo kmečki stan. Izginjala so celotna naselja, vasi in celo manjša mesta, a aristokratov to ni motilo, saj so s temi zgubljali potencialne tekmece. Kmetje in drugi ljudje so tako s podeţelja vedno bolj silili v mesta in tudi krajevni kulti so začeli zamirati. Prebivalstvo, ki je ostalo izven mest, pa aristokraciji ni bilo naklonjeno. Različne drţave so si v tem obdobju bile precej nasprotne in to je oviralo kakšne večje zdruţitve le-teh. Aristokracija pa ni imela ravno najbolj svetle prihodnosti, saj jo je zaradi vse bolj napredujoče trgovine začel ogroţati novi sloj bogatih meščanov. 88 Vendar pa celotna podoba grškega plemstva v 8. in 7. stol. pr. Kr. ni samo temna. Zasluge pri številnih kolonizacijskih podvigih, ki so dali skupinam izseljencev voditelje, je imelo prav plemstvo. Prav tako je bil posvetovalni organ zasluga plemstva v mnogih grških drţavah, kot npr. aeropag v Atenah, ki je predstavljal element stabilnosti, saj so bile politične razmere dostikrat precej napete. Vsakoletno menjavanje nosilcev drţavnih dostojanstev je imelo pomembno vlogo pri umirjanju političnih razmer, podobno kot je to imel kasneje senat v rimski drţavi. Konservativne poteze so prevladovale predvsem v aristokratskih drţavah, ki so dosegle vrh v 7. stol. pr. Kr. Ker se aristokratske polis niso bile»sposobne«prilagoditi novim gospodarskim in druţbenim razmeram, je to povzročilo njihovo zamiranje oziroma prehod na novo oblast, predvsem timokratsko. 89 88 SOVRE, Stari Grki, str. 75 76. 89 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 71. 21

3.2.3 Oligarhija in zapis zakonov Uspehi kolonialne politike in ugodni razvoj trgovine ter industrije je pripomogel k oblikovanju novega stanu obrtnikov. Ljudje jim niso zaupali, vendar jim je denar utrdil poloţaj ter ugled. Zaradi tega so ţeleli zavarovati osebne in tudi stanovske pravice oziroma ţeleli sodelovati z javno upravo. Da bi laţje dosegli svoje cilje, so se zdruţili s kmeti in zanetili odpor zoper oligarhe. 90 Poleg tega jim je pri boju pomagala novost, saj je kovinska industrija močno napredovala in do oroţja so lahko prišli tudi drugi ljudje, ne le plemiči. 91 Vse to pa je dajalo srednjemu človeku samozavest, saj je videl, da je skupna blaginja odvisna tudi od njega ne samo od plemičev. Prva njihova zahteva je bila, da se pisno zapiše običajno pravo. To je bilo nujno, saj je bil navadni človek brez pravne moči. Plemiški sodniki so bili do tega trenutka vedno na strani stanov predvsem zato, ker ni bilo napisanih zakonov in so jih lahko brez teţav obrnili v prid višjim slojem. Zato so zakoni, ki so se začeli zapisovati, dajali oporo tudi šibkejšemu prebivalstvu. Pisava je bila takrat ţe tudi močno razširjena, zato začetki zapisovanja zakonov niso povzročali veliko preglavic. Tako so začeli sredi sedmega stoletja pr. Kr. (sicer ne brez nemirov) po mnogih krajih postavljati zakonodajne odbore. Ponekod pa so celo iz tujine poklicali zakonodajalce, ki so potem pomagali pri urejanju zakonikov. 92 90 Oligarhija, oblast majhne skupine ljudi, ki ima veliko moč (zlasti ekonomsko). V zgodovini politike je oligarhija nasprotje demokracije kot vladavine večine. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 745. 91 SOVRE, Stari Grki, str. 96. 92 Prav tam, str. 96 97. 22

3.2.4 Timokracija Prva stopnja je bila z odpravo socialnih krivic tako doseţena, sledila pa je še druga, boj za politične pravice. Ljudstvo se je upiralo plemiškemu stanu, predvsem srednji sloj je zahteval več pravic, ki naj bi se ne nanašale samo na plemiče, ampak glede na premoţenje. Tako sta na primer Halkis in Eretrija priznali drţavljanstvo vsem, ki so lahko kupili vojnega konja, temu pa so sledila tudi mnoga mesta v Mali Aziji. Podobne razmere so kmalu nastale po vsej Grčiji, razen v nekaterih kulturno manj razvitih pokrajinah, kot so bile: Epir, Makedonija in Tesalija. Pot do t. i. vladnega sodelovanja je bila tako odprta vsem drţavljanom, vendar ne v celoti, saj si nekateri ljudje niso uspeli pridobiti dovolj premoţenja za potrebni premoţenjski razred. Iz te moţnosti pa je bil izključen tudi vsak, ki je obuboţal. Sicer pa vsem niti ni bilo do političnih pravic, saj so te hoteli doseči le obrtniki in trgovci; kmetom pa je bilo bolj do tega, da lahko preţivijo. Vendar kmetom timokratski red ni prinesel nobenih olajšav. Zato je velikokrat prišlo do njihovih uporov. Plemstvo je bilo sicer enotno pri zatiranju niţjih, vendar med seboj precej nasprotno in razbito v stranke. Nekateri se zato niso hoteli spuščati v zveze z ljudstvom, da bi si z njihovo pomočjo pomagali do vodilnih funkcij. Raje so zbirali skupine kmetov in se z njimi borili. Tako se je oblast pogosto menjavala. Zmaga ljudstva je pomenila brisanje dolgov in razdeljevanje zemlje ter tudi ubijanje in izganjanje. Plemstvo pa se je prav tako neprestano maščevalo ljudstvu. Ljudstvo je po več bojih dobilo oblast, plemstvo pa je obuboţalo in zaradi svoje nezrelosti ni bilo zmoţno voditi. Tako je prišlo do ponovnega pojava kraljestva, saj je demos (ljudstvo) oblast izročil voditeljem v strahu pred vrnitvijo aristokratov. 93 3.2.5 Tiranije Nastale so monarhije ali z drugo besedo tiranstva. Tiran je bil edini vladar, prvotna beseda ni imela negativnega prizvoka, ki se je pojavil kasneje v zvezi z njo. Izvor besede ni grški, ampak maloazijski in pomeni»edini vladar«. Vendar so bile strukture tiranije največkrat nestabilne, tako da niso preţivele ne do druge ali tretje generacije vladarjev. 94 93 SOVRE, Stari Grki, str. 97 98. 94 EDWARD Ch.L., The Early State. 23

Tirani so bili močne osebnosti, ki so izvedle drţavni prevrat in ustanovile omejena in zgolj na pogled od ljudstva odvisne vladavine. Razlika glede kraljevine je bila takšna, da je bilo kraljestvo t. i. boţja ustanova in kralj je bil zakonit vladar, tiranstvo pa je bilo pridobljeno s silo. Zadovoljevali so se z vojsko in se ustavnih oblik niso kaj dosti posluţevali. Tirani so bili dobri vladarji in so močno vplivali na razvoj grških drţav. Osvobodili so ljudstvo, izničili stanovske predsodke, izenačili pred zakonom visoko in nizko plemstvo ter utrli pot demokratski svobodi. Bili so tudi prvi vladarji, ki so se zavedali, da morajo skrbeti za splošno blaginjo. Uveden je bil tudi davek na nepremičnine. To je sprva povzročilo nasprotovanje plemičev, kasneje pa tudi ostalih slojev. To sovraštvo je bilo še posebej močno, ko so se začeli izdajati zakoni za odpravo tiranstev. Uboj tirana je bil junaško dejanje in največja drţavna krepost. 95 3.2.6 Demokracija Koncept demokracije izvira od starih Grkov. Sama beseda v grščini pomeni vladavino ljudstva. Njen izvor je v grški polis, oziroma mestni drţavi, kot sta bili Atene in Korint, ki sta bili dovolj majhni, da je lahko vsak drţavljan sodeloval na skupščinah, kjer so odločali politiki. Je pa seveda demokracija, kot so jo poznali v Grčiji, nekaj povsem drugega kot to, kar poznamo danes pod pojmom demokracija. Solon je tako začel okoli leta 600 pr. Kr., širiti oziroma pribliţevati polis demokraciji tako, da so sprva o usodi drţave dobili nekaj besede tudi revnejši drţavljani. 96 Sprva tudi nov reţim, ki so ga uvedle nove reforme Klejstena v letu 508 7 pr. Kr., dejansko ni bil poimenovan demokracija. Beseda se je bolj uporabljala v pomenu za enakopravnost, privilegiji in zakon v uporabi za vse ljudi oziroma drţavljane. Tudi demos je poleg pomena ljudi bil v smislu drţavno telo v celoti. Torej je bil ta reţim nekaj takšnega, kot npr. sloj različnih ljudi, od bogatih do revnih. Tudi druga ideja izraţa osnovno načelo o enakosti, ki se je pojavilo v razvijajoči se atenski demokratični sceni. To je dobesedno pomenilo enakost za vse drţavljane in poseben privilegij javnega govora v skupščini. 97 95 SOVRE, Stari Grki, str. 98 99. 96 Več avtorjev, Kdaj?Kje?Zakaj in kako se je zgodilo?, Ljubljana 2005, str. 45. 97 CARTLADGE, Ancient Greece, str. 148 149. 24

Kljub temu pa je bilo za dobrega govornika potrebnega precej znanja, tako da je bilo teh, ki so resnično znali nastopati pred mnoţico in reprezentirati skupščino, precej malo. Za večino Atencev, če ne kar za vse, samouprava ni pomenila osrednje vlade, ampak lokalno. To je bil eden izmed bolj drznih in briljantnih potez Klejstenovega reţima. Pomen demosa se je omejil na vas ali oddelek. Tako je bilo pod posebnim dovoljenjem Klejstena priznanih okoli 140 takih demosov na več kot tisoč kvadratnih kilometrih Atike. 98 Karta 3: Mesto Atene in razdelitev na deme, ki so podčrtani; THORLEY, Atenska demokracija, str. 13. Drţava pod Klejstenovimi reformami (če lahko temu ţe rečemo demokracija) je bila takrat vsekakor tujek v tedanji Grčiji, saj so ji večinoma še vedno vladale ali aristokracije ali tiranije. 99 98 CARTLADGE, Ancient Greece, str. 148 149. 99 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 93 94. 25

Vrh antične grške demokracije pa je bil vsekakor v Atenah v Periklejevi dobi. Uvedba nove ustavne reforme leta 462 pr. Kr., ki je močno zniţala pooblastila po sestavi večinsko aristokratskega aeropaga. Areopag izgubi večino svojega vpliva, ostane mu le krvno sodstvo in pravice v sakralnih zadevah. Oblast so si po novi ustavi delili svet petstotih, sodišče zapriseţenih in ljudski zbor. Vse te institucije pa so sestavljale mnoţice ljudi. Atenska demokracija je bila precej neposredna, saj so bili udeleţenci v političnem odločanju vsi svobodni drţavljani moškega spola. Z uvedbo toţbe proti zakonitosti je vsak drţavljan dobil pravico, da je lahko sproţil toţbo zoper vsak sklep, ki se mu je zdel nezakonit. Po umoru avtorja teh reform Efialta v letu 461 pr. Kr., pa je na politično sceno stopil Perikle j, ki je nadaljeval z reformami. Uvedel je dnevnice za zapriseţene člane sodišča in tudi za z ţrebom izbrane uradnike ter člane sveta. Podpiral je tudi revne drţavljane, to pa je dokazoval z svojo socialno politiko. Vsekakor pa je tudi atiška demokracija iz časa Perikleja imela šibke točke, predvsem zaradi izločitve treh slojev prebivalstva iz političnega ţivljenja. Popolnoma izključen je bil ţenski del prebivalstva (to načelo v politiki je veljalo kar do 20. stoletja), ki je bil v Atenah celo v slabšem poloţaju kot v ostali takratni Grčiji. Tako nikakor ne moremo mimo dejstva, da je bila atenska demokracija nekako moška institucija. Tako kot ţenske pa so iz političnega ţivljenja bili izključeni tudi suţnji, ki jih je bilo v Atenah zaradi gospodarskega pomena veliko. 100 Tudi metojki 101 so bili izključeni iz političnega ţivljenja. Občasno so na zunanjepolitične razmere vplivale še vedno plemiške druţine. Če to poveţemo s prej naštetimi dejstvi, lahko le pogojno govorimo o demokraciji. Demokracija je bila tako omejena le na svobodne moške, če je teh bilo v Atenah 20.000 30.000, lahko govorimo le o 10 do 20 odstotkih prebivalstva. Kljub vsem tem dejstvom pa je bila ureditev drţave v Atenah pod Periklejem vrh demokracije v antičnem svetu. Takšna oblika vladavine je pripomogla k ustvarjalnosti atenskega prebivalstva, skladnost med drţavno-političnim in kulturnim ţivljenjem je bila v nekaterih pogledih preseţena šele v novoveški evropski zgodovini. 102 100 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 114 115. 101 Metojki tujci in osvobojeni suţnji. 102 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 115 116. 26

Demokracija je politični sistem, v katerem ima ljudstvo najvišjo oblast. V atenski polis so bili t. i. ljudstvo s političnimi pravicami le svobodni moški drţavljani, ostali prebivalci kot sem ţe omenil, so bili brez teh pravic. Demokracija v antični Grčiji je pomenila obliko vladanja, kjer je imelo pravico do političnega odločanja celotno drţavljansko telo ob uporabi večinskega načela. Za primerjavo: dobrih 2000 let kasneje se je z nastankom meščanske nacionalne drţave šele ponovno uveljavila demokracija kot oblika političnega sistema vladavine meščanskega razreda. Glavne značilnosti sodobne meščanske liberalne demokracije so: (1) Načelo ljudske suverenosti: zakone, ki obvezujejo ljudstvo, lahko sprejema samo ljudstvo in nihče drug. (2) Pojem ljudstva obsega vse pravno polnoletne, ki trajno prebivajo na določenem ozemlju. (3) Za vse člane ljudstva velja pravno načelo enakosti glede udeleţbe v procesu oblikovanja politične volje. (4) Demokracija zahteva obstoj ustanov, ki omogočajo suverenemu ljudstvu, da lahko izraţa svojo voljo te ustanove lahko imajo neposreden, plebiscitaren ali predstavniški značaj (referendum, parlament, volilna pravica). (5) Demokracija zahteva zagotovitev tistih političnih svoboščin, ki so nujne za svobodno oblikovanje volje ljudstva, vključno z načelom pravne varnosti (svoboda govora, zdruţevanja, itd.). Nekdanje večinsko načelo (večinska demokracija) odločanja se na mnogih področjih skuša dopolniti ali nadomestiti z načelom soglasja (konsenzualna demokracija). 103 Kljub razlikam v obeh demokracijah pa lahko govorimo, da današnja korenini prav v antični Grčiji oziroma v atenski demokraciji. 3.3 Nastanek špartanske polis Vse grške polis je v 8. in 7. stoletju zasenčil vzpon špartanske drţave. 104 Dorci, ki so si ob prihodu na Peloponez izbrali za bivališče Eurotsko dolino, so zadeli ob mikenskih Amiklah na tako ţilav odpor, da niso mogli dalje. Zaradi tega so se nastanili severno od njih v štirih odprtih naseljih pozneje imenovanih Šparta. Šele med devetim in osmim stoletjem pr. Kr. je prišlo do mirne poravnave s tem, da so Dorci sprejeli Amikljane v rodovno zvezo, njihovo naselbino pa priključili kot peti kraj svojim štirim vasem. 105 103 Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, str. 188. 104 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 54. 105 SOVRE, Stari Grki, str. 205. 27

Špartanska drţavna ureditev je vsekakor nastajala postopoma in ni bila delo enega samega zakonodajalca. Podobi Likurga (9. ali 8. stol. pr. Kr.) in Hilona (sredi 6. stol. pr. Kr.) sta precej mitični. Drţavna ureditev Šparte, kot nam je poznana iz 6. stol. pr. Kr., je rezultat stoletja trajajočega stanja, v katerem so se nahajali spartiati zaradi svoje številčne šibkosti glede na podrejeno prebivalstvo. Retra kot glavna institucija špartanske drţave okoli leta 700 pr. Kr., je določala: dvojno kraljestvo, tridesetčlanski svet starcev in vojaški zbor. Vse politične odločitve so temeljile na sodelovanju teh treh institucij. Nastanek dvojnega kraljestva z dednostjo v dveh druţinah je precej nejasen, vendar zato obstajajo vzporednice v Grčiji. Posvetovalno vlogo in pooblastila v kazenskem sodstvu je imel svet starcev, k i so ga sestavljali v zgodnji dobi voditelji najbolj uglednih druţin. Retra je tako odraţala omejevanje kraljevske oblasti v korist ljudstva (demosa). Vojaškemu zboru spartiatov je prepuščala pomembne odločitve. Šparta, kot sem ţe omenil, je nastala okoli leta 800 pr. Kr. z zdruţitvijo petih vasi. Retra pa ne omenja eforov, ki naj bi bili imenovani šele nekaj stoletij kasneje. To so bili sakralni funkcionarji, tudi svečeniki, ki so šele z demokratizacijo špartanske drţave postali politični funkcionarji. Kot zastopniki ljudstva so vse bolj omejevali oblast kraljem, predvsem od 6. stol. pr. Kr. naprej, dokler ni bila omejena le na poveljevanje v vojni. Lista eforov in njen začetek datira vzpon eforata v 8. stol. pr. Kr. Ali je bilo njihovo število v zvezi s petimi vasmi, ki so sestavljale Šparto, ni znano. Število polnopravnih drţavljanov je sorazmerno veliko, vendar v razmerju do preddorskega prebivalstva Lakonije vseeno dokaj majhno. Z osvojitvijo Mesenije se je to razmerje še poslabšalo. 106 Poleg spartiatov, ki so bili polnopravni drţavljani, je bilo še precej veliko število lakedonijskih periojkov (prebivali so v okoli 100 vaseh), predvsem na hribovitem predelu Lakonije in na severu in jugu Mesenije. Periojki so bili prav tako kot spartiati Dorci in drţavljani drţave Lakedajmoncev. Sestavljali so celo večji del špartanske vojske, vendar v vojaškem zboru niso sodelovali. Drugačen je bil poloţaj helotov, mnoţice preddorskega prebivalstva v Lakoniji in Meseniji. Bili so kot neke vrste drţavni suţnji, ki so bili»privezani«na zemljo in podrejeni špartanskim gospodarjem. Morali so oddajati davek, ki je spartiatom omogočal, da so ţiveli vojaško ţivljenje in krepili moč drţave. Špartanska vzgoja je bila temelj drţave, značilno zanjo pa je bila popolna odsotnost zasebnosti v ţivljenju. Ostali Grki so takšno vzgojo imeli za tujo in celo nenaravno. 107 106 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 74 75. 107 Prav tam, str. 75 76. 28

Zaradi neprestanih bojev in primitivnih navad ter trdih razmer v dobi selitev so le te vodile do izrazito vojaškega skupnega ţivljenja. Špartansko ţivljenje in špartanska drţava sta bili rezultat daljšega razvoja. Zagotovo pa je k temu vzgojnemu idealu prispevala tudi velika stiska v drugi mesenijski vojni v 7. stol. pr. Kr. Značilno je tudi, da je bila Šparta kljub vojaškemu ţivljenju odprta tudi za razne tuje kulturne doseţke. Številne najdbe arhaične umetnosti v Lakoniji, navzočnost tujih pesnikov, čaščenje bogov in monumentalne stavbe kaţejo, da je bilo kulturno ţivljenje v Šparti pestro. Na povezanost z vsegrškim ţivljenjem pa kaţe tudi redna udeleţba Šparte na olimpijskih igrah od konca 8. stol do srede 6. stol. pr. Kr. Šparta je začela nekje od konca 7. stol. pr. Kr. dobivati vse bolj temne poteze. Zaradi manjšanja njihovega števila so se spartiati bali, da bodo izgubili vodilni poloţaj na Peloponezu. Stalna bojna pripravljenost in vaja sta naredili iz špartanske vojske številčno sicer majhen, vendar toliko bolj motiviran instrument sile, kakršen je bil poznan le v asirski vojski. Enakost na bojnem polju se je prenašala na zasebno ţivljenje. Kdor ni mogel plačevati prispevka za obrede, je bil izključen iz skupnosti polnopravnih drţavljanov. Šparta je zaradi svoje vojaške politike začela zavračati tujce, pobijati helote, da se ti ne bi preveč razmnoţili, nehala pa je tudi sodelovati pri kulturnem ţivljenju Grčije. Tako je prešla v klasično dobo, ki ji je kljub skrajno militarizirani in neprivlačni druţbi prinesla vrh v grški zgodovini. 108 3.4 Nastanek atenske polis Razvoj Aten oziroma atenske polis je bil precej drugačen kot v Šparti. Preko Solonovih reform in Pejzistratove tiranije ta ni vodil v nastanek vojaške drţave, ampak v ureditev kasneje imenovano demokracija. Kljub temu pa se v Atenah kaţejo vse značilnosti aristokratske polis, saj so tudi tukaj bile vse pomembne funkcije drţave v»rokah«plemiških druţin. V 7. stoletju pr. Kr. je bila vsa zemlja v rokah plemiških druţin in mnoţica prebivalstva, predvsem kmečki proletariat, svobodni dninarski delavci in velik del malih kmetov, je bila odvisna od veleposestnikov. 109 108 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 76 77. 109 Prav tam, str. 77. 29

Veliko jih je bilo zadolţenih tako, da so bili osebno odvisni ali pa so morali kot najemniki oddajati lastnikom eno šestino letine. Zaradi trdih načel obligacijskega prava in s tem povezanega zasuţnjevanja ljudi zaradi dolgov so se druţbena nasprotja močno zaostrila. Ţe Kilon je poskušal s pomočjo malih kmetov vzpostaviti tiranijo v letih 636 632 pr. Kr., vendar mu ta namera ni uspela. Kilonu je uspelo pobegniti, njegove privrţence pa so kljub nasprotovanju prava pobili. To dejanje uboja upirajočih se v templju je veljalo za svetokrunstvo in naj bi se Alkmajonidom, ki so izdali ta ukaz kasneje maščevalo. Šele z zapisom Drakonovega veljavnega prava v letu 624 pr. Kr. je bila izpolnjena ena izmed najpomembnejših zahtev atenskega demosa. Ali je bila s tem tudi povezana reforma drţavne ureditve, ni znano. Solon je kasneje razvoj v Atenah postavil na nove osnove. Obdobje njegovega delovanja pade v dobo velikih sprememb v grškem svetu. Okoli leta 600 pr. Kr. se je vse bolj začela razvijati obrt in tudi trgovina. Spremenilo se je tudi nekdanje agrarno gospodarstvo, saj se je pojavil tudi denar. Tudi prvi»koraki«aten na poti pomorske ekspanzije so bili dokaj teţki, saj sta imeli veliko prevlado Megara in Korint, tako da je med njima prišlo do več manjših bitk. Predpogoj za dobro zunanjo politiko pa je bil ureditev notranjih razmer. Kot bomo lahko v naslednjih poglavjih podrobneje zasledili, je Solon precej reformiral drţavo, predvsem na področjih sociale, gospodarstva in drţavnega prava. 110 Solonova zakonodaja sicer ni zaključen sistem, je pa stopila na mesto drakonskega prava, od tega so ohranili le področje krvnega sodstva. Preko atiškega prava pa so v prvi pomorski zvezi Solonovi zakoni dobili vsesplošno veljavo in so tako tudi vplivali na kasnejše rimsko pravo. Solonovo delo so različno ocenjevali. Za Grke je bil poleg Klejstena»oče atiške demokracije«. Dejstvo pa je, da sta ravno njegovo delo in ureditev pripomogla k druţbenemu in gospodarskemu razvoju Aten. Solonove reforme so našle zaslombo le pri delu atiškega prebivalstva, predvsem bogatemu plemstvu pa so se zdele preveč radikalne. Ne smemo pa pozabiti niti na ljudi, ki so kljub novemu sistemu ostali še vedno brez zemlje. Zato se je napet odnos v drţavi ohranil. Namesto arhonta kot je bil Solon, je kasneje nastopila komisija desetih moţ, ki so jo sestavljali trije veliki kmeti, dva obrtnika in pet evpatridov. Temu je sledilo dve desetletji dolgo obdobje notranjih bojev, ki so prispevali k oblikovanju lokalnih»strank«. Stranke, ki so se borile za oblast, so se imenovale: ljudje iz ravnine, ljudje z obale in ljudje z gora. 111 110 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 77 79. 111 Prav tam, str. 79 80. 30

V političnih bojih je zmagala stranka ljudi z gore. Atiška timokracija in špartanska vojaška drţava sta bili v 6. stol. pr. Kr. precej edinstveni, saj je v ostalem grškem svetu takrat še vedno prevladovala aristokratska polis. Demokratični duh pa se je najprej uveljavil v Joniji; napis Hiosa, kjer se omenja boule demoste ţe v drugi četrtini 6. stol. pr. Kr., predvsem pa so v Grčiji prevladovali še tiranski reţimi in ne toliko ljudska volja. Torej imamo še v 6. stol. pr. Kr. predvsem boje med drţavo kot institucijo in tirani, razen v Šparti, ki ji je uspelo ţe prej izpodriniti to individualnost. 112 Slika 1: Simbol zlate dobe Aten Partenon, dokončan leta 432 pr. Kr. se je ohranil kot najlepši izraz idealov simetrije in skladnosti, utelešenosti v antični arhitekturi; Več avtorjev, Kdaj? Kje? Zakaj in kako se je zgodilo?, Ljubljana 2005, str. 45. 112 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 79 81. 31

3.5 Zaton grške polis Ob koncu peloponeške vojne se je»razkrila«velika kriza grškega sveta. Ta se je kazala na vseh področjih, kot na drţavnem, druţbenem in gospodarskem ţivljenju. Vojna je opustošila veliko delov Grčije, prebivalstvo pa je precej obuboţalo. Takšni pojavi so bili znaki teţke krize, ki je zajela grško polis in jo tudi počasi vodila v propad. Grška polis tako ni bila več nosilec razvoja, ne na drţavnem kot tudi ne na političnem področju. Nosilec razvoja je tako od srede 4. stol. pr. Kr. postala makedonska monarhija. Doba te krize grškega sveta je obenem čas, ko so se upi razočaranih mnoţic osredotočili na velike osebnosti, od katerih so potem pričakovali rešitev nastalih razmer. Med hudo vsestransko krizo grške polis in nenehnimi vojnami do popolne izčrpanosti se je grška drţavniška misel začela»ogrevati«za idejo splošnega, oziroma kar vsem Grkom skupnega, miru in ta ideja je postala najvaţnejša vsegrška manifestacija politične volje. 113 113 BRATOŢ, Grška zgodovina, str. 140 141. 32

4 ZAKONODAJALCI ANTIČNE GRČIJE V tem poglavju bodo obravnavani zakonodajalci, ki so ţiveli v obdobju antične Grčije. Na kratko bo opisano njihovo ţivljenje, predvsem pa bo poudarek na zakonih in reformah, ki so jih zapisali, ter njihovi kasnejši veljavnosti. 4.1 DRAKON O zakonodajalcu Drakonu je zelo malo znanega. Njegovi zakoni naj bi nastali okoli leta 621 pr. Kr., bili so zelo strogi, saj so za večino prekrškov nalagali smrtno kazen. Zanimivo pa je predvsem dejstvo, da je edini danes ohranjeni zapis Drakonove zakonodaje iz 5. stol. pr. Kr., in je»videti«dokaj blag, npr. v primerih nenačrtnega uboja predpisuje izgon. 114 Tako bi lahko sklepali, da izhaja ta prispodoba krutosti iz Drakonovih časov predvsem iz takratne situacije, saj je ljudstvo ţivelo precej slabo in je med njim ter plemiči ves čas prihajalo do trenj. Tudi Drakonova ustava takratnega poloţaja ni izboljšala. Plutokracija je še vedno imela premoč, saj je plemstvo, ki je imelo denar, še vedno nadvladovalo tiste z rodbinsko»osnovo«. Ustava je sicer povečevala število političnih upravičencev, tako da se je priznalo drţavljanstvo vsakemu Atencu, ki si je lahko sam kupil opravo za teţko pehoto. Vendar je bilo teh, ki niso bili plemiči in so to zmogli, zelo malo. Tako se je nasprotje med revnimi in bogatimi še bolj poostrilo, saj je Drakon vzel za osnovo razredne delitve posestva brez dolga. Takšna reforma pa revnim slojem ni nič koristila, čeprav so bili le-ti najbolj potrebni pomoči. Denarni red in kolonialna politika sta imela tudi za atiškega kmeta usodne posledice. Posestva so postajala vedno manjša in s tem prezadolţena, tako da so začela prehajati v plemiške roke, ljudje pa so morali s suţenjskim delom odplačevati svoje dolge. Odpor zoper novo Drakonsko ustavo naj bi bil precejšen. Tudi njegova zakonodaja ni bila nič boljša. 115 114 John THORLEY, Atenska demokracija, Ljubljana 1998, (dalje: THORLEY, Atenska demokracija), str. 24. 115 SOVRE, Stari Grki, str. 119 120. 33

Edini napredek je bil, da je odpravil krvno maščevanje in postavil areopage sodnike, ki so sodili v teh zadevah. Drakonov zakonik je bil zaradi vseh teh plemiških določb precej nazadnjaški, zaradi tega pa še danes kakšno stvar, ki se odlikuje po pretirani strogosti radi imenujemo drakonska. 116 Za vse kaznive postopke je bila odmerjena le ena sama kazen, in to je smrt. Celo ljudje, ki so bili po krivem obsojeni lenobe, so morali umreti. Kdor je ukradel vrtnino ali sadje, je bil deleţen iste kazni kakor morilci in roparji. Damades je kasneje zaslovel z besedami, ki jih je izrekel, in sicer, da je Drakon svoje zakone pisal s krvjo in ne s črnilom. Drakon pa naj bi na vprašanje, zakaj je za večino prekrškov določil smrtno kazen, odgovoril:»zato, ker mislim, da so že majhni pregreški vredni te kazni, za velike pa nimam večje.«117 Tako so se nemiri v Atenah nadaljevali. Upirali se niso več samo kmetje, ampak zaradi vse večjih pooblastil plemičev tudi srednji stan. Kmetu so hoteli izboljšati njegov reven poloţaj, obrtniki in trgovci pa so hoteli določene politične funkcije oziroma sodelovanje v politiki. Tako so še vedno stremeli k resni preobrazbi, tako politično kot gospodarsko. Kasneje je to z bolj konkretnimi zakoni in preobrazbo skoraj vsega uspelo Solonu, ki je tudi zasluţen, da se je ohranilo vsaj nekaj od Drakonovega dela. 118 116 SOVRE, Stari Grki, str. 119 120. 117 PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, Ljubljana 1982, (dalje: PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, 1982), str. 83. 118 SOVRE, Stari Grki, str. 119 120 34

4.2 KLEJSTEN Klejsten je bil Megaklov sin in vodja Alkmajonidov. Arhont je postal leta 525 pr. Kr., ko se je druţina ob Pejzistratovi smrti vrnila v Atene in najverjetneje sklenila kak dogovor z Pejzistratidi. Toda še prej, 514 pr. Kr., so se Alkmajonidi spet podali v izgnanstvo in začeli kovati načrte, kako bi odstranili Hipia iz Aten. Kasneje jim je to z veliko truda tudi uspelo. Alkmajonide pa v Atenah niso sprejeli dobro, saj so se bali, da se bo mesto vrnilo v čas strankarskih razprtij. Kljestenu se je tako kmalu zatem zoperstavil Izagora, vodilni član ene izmed aristokratskih druţin. Izagora se je dal postaviti 508 pr. Kr. tudi za arhonta, vendar Alkamajonidom ni bil kos, saj so bili izjemno priljubljeni med revnejšim prebivalstvom. Kasneje je Izagori in Kleomenu s špartansko pomočjo celo uspelo še četrtič izgnati Alkmajonide, vendar se je ljudstvo obrnilo proti njima, saj se je balo, da bi propadlo vse, kar je ustvaril Solon. Tako sta morala priznati poraz in Klejsten se je trdno»zasidral«na oblasti in lahko začel z ustavno reformo, ki bi v Atene vpeljala bolj radikalno demokracijo. 119 Podrobnosti o tem, kako je Klejsten izpeljal ustavne reforme, so precej nejasne. Nekateri podatki kaţejo, da ni imel nobenega uradnega poloţaja, tudi naj bi ne bil arhont. Najverjetneje pa je dobil posebna pooblastila, da po Izagorovem odhodu lahko spremeni ustavo. Klejstenove reforme se postavljalo v leto 508 7 pr. Kr., toda nov sistem naj bi potreboval vsaj dve ali pa tri leta, preden je bil vzpostavljen, zato je najverjetneje v tem obdobju deloval kot neka začasna vlada. Klejsten in Alkmajonidi so uţivali podporo demosa, nearistokratskih kmetov in obrtnikov, ki so večinoma bili razočarani nad aristokratsko vladavino. Klejsten je bil tako lahko prepričan, da bodo njegove reforme naletele na podporo demosa (ljudstva). Verjetno pa je kmalu tudi ugotovil, da bo moral ublaţiti politični vpliv aristokratskih druţin, saj so njegove reforme morale zagotoviti demosu, da bo na oblasti on in ne aristokratske druţine. Arhonstvo in areopag sta ostala nedotaknjena, je pa Klejsten v svojem reformnem procesu zagotovo deloval na račun drugih rodbin v korist Alkmajonidom. 120 119 THORLEY, Atenska demokracija, str. 34 36. 120 Prav tam, str. 37 38. 35

Karta 4: mestni, obalni in deţelni predeli, kot so jih določile Klejstenove reforme leta 508 7 pr. Kr.; THORLEY, Atenska demokracija, str. 11. Zaradi regionalnih povezav aristokratskih druţin je moral Klejsten spremeniti sistem okroţij, da katera od druţin ne bi preveč prevladala. Zamislil si je sistem desetih enot in vsaka od teh je bila sestavljena iz mesta, dela obalnega območja in dela deţele v notranjosti. Uvedba novih desetih fil 121 je bila temelj političnega ţivljenja na ravni drţave. Atika je bila torej razdeljena na tri temeljna območja: mesto, notranjost in obalo. Vsako od teh območij pa je bilo razdeljeno na deset delov, imenovanih tritije. 122 Sistem trajnosti se ohrani, saj je vsak od treh delov sestavljal vsako od novih desetih okroţij oz. fil. 123 121 Fila, pododdelek starogrških plemen in mestnih drţav. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 268. 122 Tritije, beseda se je uporabljala ţe prej za opis tretjinskega dela kakšne od starih jonskih redovnih fil, tako da je bila pri»starih«grkih ţe znana kot politično-upravna enota. THORLEY, Atenska demokracija, str. 39. 123 THORLEY, Atenska demokracija, str. 39. 36

Tritije so bile sestavljene iz več»demov«, ki so obsegali vasi v kmečkih predelih, manj pa so ustrezali današnjih četrtem, mestnim okrajem in občinam. Predvsem pa so morali v novih filah imeti precejšnje število uradnikov, tako za drţavni svet kot tudi za razne odbore drţavnih uradnikov, ki pa so morali biti enakomerno zastopani iz vseh fil. Drţavljani, ki so sestavljali filo, so se redno sestajali v Atenah. Svet petstotih oziroma bule pa je bil v samem srcu nove demokracije, sicer je bil izvršni organ, ni pa sam odločal o politiki. Bule je tako sestavljalo 500 članov, starejših od trideset let in po petdeset iz vsake od desetih fil. Sluţbovanje je trajalo eno leto, kot v večini drţavnih sluţb, in se praviloma začelo ob vsakoletnem solsticiju. 124 Karta 5: Atika: mestne, obalne in deţelne tritije; THORLEY, Atenska demokracija, str. 12. 124 THORLEY, Atenska demokracija, str. 43 44. 37

Svet petstotih je bil ključnega pomena za delovanje celotnega demokratičnega sistema. Ljudska skupščina oziroma zbor je bila telo, ki je sprejemalo odločitve o drţavni politiki. Večinoma so jo sestavljali vsi moški drţavljani, starejši od 30 let. Svet petstotih je postal glavna institucija v celotnem drţavnem ţivljenju in je potisnil v ozadje ljudsko skupščino (eklezijo). Klejsten je hotel preprečiti, da bi se v Atenah pojavil še kak drug vladajoči sistem, predvsem tiranija, zato je uvedel ostrakizem. Vsako leto so ta predlog obravnavali v ljudski skupščini in če so ga izglasovali z najmanj 6000 glasovi, je moral izglasovani drţavljan zapustiti Atiko za 10 let. Uvedba takšnih institucij pa je plemstvu povsem odvzela politični vpliv. 125 Od časa Solonovih reform so bile sodne pristojnosti deloma v rokah ljudskih sodišč, ki so zajemala vse razrede drţavljanov, in na njih se je tudi vsak drţavljan lahko pritoţil zoper odločitev arhonta. Klejsten je nadaljeval po poti Solona in sistem še dodatno izpopolnil. Po Klejstenovih reformah so bili dikasteriji, kot so jih poimenovali, prizivna sodišča, saj so bili primeri najprej predani enemu arhontu, v primeru ropov in kakšnih drugih nasilnih dejanj pa enajsterici. Ta enajsterica so bili vsakoletno imenovani drţavni uradniki, ki so bili pristojni za drţavni zapor in»policijo«300 skitskih lokostrelcev. Takšni uradniki pa so zlikovcem, ki so bili zasačeni, naloţili globo ali pa izrekli kakšno drugo kazen tudi smrt. Niso pa v Atenah poznali drţavne pravne sluţbe v smislu plačanih sodnikov, niti ne poklicnih odvetnikov, ki bi bili podobni današnjim. Šest arhontov, ki so bili poznani pod imenom tezmoteti (zakonodajalci), je bilo pristojnih za organizacijo sodišč, in to verjetno ţe od Solonovih časov dalje. Predsedovali so lahko več sodiščem, njihov čas sluţbovanja pa je bil omejen na eno leto. 126 Pod Klejstenovo ustavo je bilo vsako leto imenovanih deset vojskovodij, po eden iz vsake file, najverjetneje pa so ta sistem začeli uporabljati šele leta 501 pr. Kr. Vojskovodje so tako predlagali na zborovanjih novih fil, njihovo imenovanje ni bilo prepuščeno naključni izbiri z ţrebom, ampak je vsaka fila priporočala svojega najboljšega kandidata. Kandidat je moral biti starejši od 30 let, končno odločitev pa je potrdila skupščina vseh drţavljanov. Demokracija je tudi potrebovala veliko uradnikov. 127 125 THORLEY, Atenska demokracija, str. 47. 126 Prav tam, str. 50 51. 127 Prav tam, str. 54 55. 38

Atene niso poznale stalne drţavne sluţbe, temveč so uporabljale isto načelo letnih imenovanj iz vrst drţavljanov, kot je veljalo tudi pri imenovanju buleja. Tudi uradnik i so morali biti starejši od 30 let in prihajati iz razreda vitezov (hippeis) ali pa zevgitov. Nekateri drţavniki so bili voljeni, drugi pa izbrani z ţrebom, toda vsakič je bilo pravilo, da je bil v odborih deseterice po en predstavnik vsake file. 128 Klejsten ni spremenil načina volitev ali pooblastil devetih arhontov, le da jih je domnevno volila nova skupščina, prav tako pa se ni dotaknil pooblastil aeropaga. Tako so še naprej bili voljeni izmed pripadnikov najvišjega premoţenjskega razreda, in to ne glede na zborovanje fil. Areopag je bil še vedno»varuh zakonov«, kar mu je dajalo precejšno moč veta, četudi se točno ne ve, kako je to delovalo. Kljesten se je tudi dobro zavedal nevarnosti osebne oblasti, zato je razvil metodo, po kateri se je lahko drţava znebila vsakega posameznika, ki si je pridobil prevelik vpliv. Za 10 let so ga tako lahko izgnali iz drţave, njegovo imetje in status pa sta ostala neokrnjena. Tak postopek je dobil ime»ostrakizem«, zaradi tega ker je glasovanje potekalo na koščkih razbite lončine (»črepinj«). V decembru vsakega leta je bila skupščina vprašana, če ţeli izvesti ostrakizem. Če je glasovala za, so naslednje leto v februarju ali marcu to tudi izvedli. Tako so na črepinje zapisali imena, jih prešteli (moralo jih je biti vsaj 6000) in tisti, čigar ime je bilo največkrat napisano, je moral v izgnanstvo. 129 Kljestenova nova ustavna ureditev ni zahtevala nobenih novih stroškov. Drţavni dohodek so večinoma črpali iz lastniške posesti, predvsem rudnikov srebra v Lavrionu blizu rta Sunion, iz dvoodstotnega davka na vse blago, ki je šlo skozi pristanišče Pirej, ter tudi iz glob in sodnih pristojbin. Davka na dohodek niso poznali, so pa metojki (tujci) in prostitutke plačevali nekakšno glavarino. Po ustanovitvi delsko-atiške pomorske zveze se je v drţavno zakladnico stekal še prispevek zavezniških drţav, tj. 460 talentov, vsota pa je v začetku peloponeške vojne narasla na 600. 130 128 THORLEY, Atenska demokracija, str. 56 57. 129 Prav tam, str. 59 61. 130 Prav tam, str. 63. 39

Klejsten je uporabil deme kot temeljno enoto novega političnega sistema. Vsak drţavljan se je tako moral vpisati v dem, ki mu je čutil pripadnost, in mu ostal zvest s svojimi člani druţine, četudi so se preselili. Vsak dem posebej je imel politično vodjo demarha, to sluţbo je vpeljal Klejsten. Sprava so demarha postavili z glasovanjem, kasneje pa z ţrebom. Večji demi so poleg demarha imeli še druge uradnike kot so zakladniki in uradniki, za verske zadeve. Vsak dem je imel tudi zbor vseh drţavljanov, ki se je sestajal enkrat letno. Glavna opravila demarha in okrajnega odbora so bila: Vzdrţevanje natančne evidence drţavljanov v demu. Izvajanje različnih dolţnosti v zvezi s krajevnimi kulti, z oskrbovanjem templjev, organizacijo praznikov, ţrtvovanj in pobiranje najemnine za posvečeno zemljo. Opravljanje posredniških nalog za drţavo, opravljanje določenih verskih obredov v imenu drţave, pobiranje davka. Vsakoletni zbor svojega deleţa članov za bule (svet petstotih). Odobravanje napisov v čast uglednih drţavljanov dema predvsem tistih, ki so prispevali denar za številna verska praznovanja. Demokracija na ravni dema je bila pomembna poteza atenskega ţivljenja in izvrstno izhodišče za demokratične ustanove na drţavni ravni. Klejstenovo ime bo za vedno povezano z iznajdbo atenske demokracije. Če so ţe Solonove reforme uvedle neke vrste demokracijo ter uveljavile sodni sistem, ki je bil v rokah drţavljanov, so bile Klejstenove reforme pri vzpostavljanju skupne oblasti drţavljanov dosti bolj daljnoseţne. Klejsten je bil verjetno prepričan o pravičnosti radikalne demokracije in je imel pred seboj vizijo sistema, ki se bo z lastno silo razvijal naprej in omogočil drţavljanskemu telesu, da samo odloča o svoji usodi. 131 131 THORLEY, Atenska demokracija, str. 66 69. 40

4.3 LIKURG O zakonodajalcu Likurgu lahko povemo bolj malo, saj je vse bolj ali manj dvomljivo. Tako o njegovem rodu kot tudi o smrti, potovanjih, njegovem političnem udejstvovanju in dejavnosti na področju zakonodaje obstajajo različna zgodovinska dejstva. Med temi je vsekakor najspornejše to, kdaj je Likurg sploh ţivel. Svoj višek naj bi doţivljal sočasno z Ifitom, 132 in skupaj z njim celo sklenil prvo olimpijsko premirje. Med tako misleče je vsekakor sodil Aristotel, ki je kot dokaz navajal disk v Olimpiji, na katerem je bilo zapisano Likurgovo ime. Npr. Eratosten 133 pa datacijo določa z menjavanjem kraljev v Šparti in tudi Apolodor, 134 ki dokazuje, da je Likurg ţivel dosti pred prvo olimpijado. Timaj 135 pa je menil, da sta v Šparti obstajala dva Likurga, ki pa nista ţivela istočasno, in da so tako enemu od njiju zaradi večje slave pripisali doseţke kar obeh. Starejši naj bi ţivel nekje v Homerjevem času, 136 vendar pa nekateri menijo, da se je s Homerjem tudi srečal. Ksenofont 137 je domneval, da je ţivel v daljni preteklosti, to domnevo pa utemeljuje s tem, da naj bi bil sodobnik Heraklidov. Tudi zadnji špartanski kralji so bili po rodu Heraklidi, vendar bolj verjetno pod tem izrazom razume neposredne Heraklove 138 potomce. Pesnik Simonid 139 je menil, da naj bi Likurgov oče ne bil Evnom, ampak Pritanid, ki je imel dva sinova: Likurga in Evnoma. Nekateri navajajo, da naj bi bil Likurg šesta genera cija Proklovih in enajsta generacija Heraklovih potomcev. 140 132 Ifit, kralj v grški pokrajini Elida, kjer je tudi Olimpija, ustanovitelj ali obnovitelj olimpijskih iger, ki so od leta 776 pr. Kr. potekale vsaka štiri leta v čast Zevsu. PLUTARH, Vzporedni Ţivljenjepisi I, Ljubljana 2004, (dalje: PLUTARH: Ţivljenjepisi I), str. 113. 133 Eratosten(es), (284 202 pr. Kr.), grški filozof, matematik in geograf, bibliotekar aleksandrijske knjiţnice in dvorni vzgojitelj. Prvi razmeroma natančno izračunal obseg zemlje. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 251. 134 Apolodor, v nekaterih izdajah tudi Diodor Sicilski, grški zgodovinar (2. stol. pr. Kr.), avtor Obče zgodovine v 40 knjigah. PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 113. 135 Timaj, (356 260 pr. Kr.), grški zgodovinar iz Tavromenija na Siciliji. PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 113. 136 Homerjev čas, nekje v 8. stol. pr. Kr. 137 Ksenofon(t), rojen okoli 430 pr. Kr. umrl 354 pr. Kr., iz Aten, zgodovinar in sokratski filozof; avtor zgodovine spisov (Anabasis, Hellenika), pedagoško političnega romana (Kirova vzgoja), spisov o politiki, gospodarstvu, lovu ter o Sokratu, čigar učenec je bil v mladih letih. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 549. 138 Heraklej, Herakles, lt. Hercules, v grški mitologiji sin Zevsa in Alkmene, upodobljen s kijem in levjo koţo. Ţe v zibelki zadavil kačo, pozneje pa v sluţbi kralja Evristeja opravil znanih 12 del, kakor; ubil lernejsko kačo (hidro) Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 367. 139 Simonid(es) s Keosa, (556 469 pr. Kr.), grški lirik; epigrami za junake, padle v vojnah s Perzijci. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 973. 140 PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 113 114. 41

Med Likurgovimi predniki pa je vsekakor največ občudovanja vzbujal Soos, 141 v njegovem času naj bi Špartanci zasuţnjili helote in si tudi prisluţili velik del ozemlja, ki so ga odvzeli Arkadijcem. V Šparti je pred prihodom Likurga vladal nered in brezpravje. Likurg je kraljeval le dobrih osem mesecev, medtem pa se je v Šparti ţeni njegovega pokojnega brata rodil sin. Likurga so obtoţili, da se je hotel znebiti prestolonaslednika in zato se je umaknil iz Šparte, dokler ni njegov nečak odrastel. 142 Tako je odpotoval na Kreto, kjer je preučil tamkajšnje ustanovne ureditve in se tudi seznanil z najuglednejšimi moţmi. Tako je nekatere njihove zakone prevzel v ţelji, da jih prenese v domovino in jih tudi uveljavi. Uspelo mu je prepričati in v Šparto poslati Talesa, 143 ki je na Kreti veljal za preudarnega drţavnika. Tales je bil sicer pesnik, vendar so bili v praksi njegovi doseţki enaki najmočnejšim zakonodajalcem. 144 S Krete se je Likurg odpravil v Malo Azijo, v ţelji da bi lahko jonsko potrato in razkošje primerjal s kretskim načinom ţivljenja, ki je bilo vsekakor preprosto in strogo. Tam je tudi naletel na Homerjeve pesnitve, v katerih je ugotovil tudi vzgojno in politično tematiko. O Homerjevih pesmih so Grki ţe imeli določene predstave, vendar je bil Likurg prvi, ki je omogočil, da so zaslovele. Egipčani so trdili, da je tudi njih obiskal Likurg, saj naj bi se navduševal nad njihovo ločitvijo vojaštva od drugih stanov in to naj bi tudi prenesel v Šparto. Ločil je obrtnike in rokodelce in s tem rafiniral ter prečistil politično ureditev. Špartanci so pogrešali odsotnega Likurga, večkrat so tudi poslali ponj, saj naj bi bili njihovi kralji slabi in le v Likurgu naj bi bila prava vladarska narava, da vodi. Kralji pa so upali, da bo njegova navzočnost pomirila ljudske mnoţice. Likurg je ugotovil, da bo ob vrnitvi treba popolnoma spremeniti dosedanjo ustavo. Odpotoval je v Delfe, opravil daritev Apolonu in ga vprašal za nasvet ter se vrnil z znamenitim odgovorom preročišča. Svečenica Pitija ga je nagovorila kot boţjega ljubljenca in dejala, da je Apolon uslišal njegovo prošnjo in da mu obljublja daleč najboljšo ustavo. Poln optimizma je Likurg hotel na svojo stran dobiti aristokrate in jih pozival, naj se skupaj lotijo dela. Sproti je pridobival privrţence, in ko je prišel pravi trenutek, je trideseterici najuglednejših drţavljanov ukazal, naj ob svitu pridejo na trg z oroţjem in prestrašijo nasprotnike. 145 141 Soos, ime najdemo tudi v obliki Sois. 142 PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 114 116. 143 Tales, (običajno poznan pod Taletas). Ne gre za znamenitega jonskega naravoslovnega filozofa, ampak za glasbenika in pesnika iz Go rtine na Kreti (prva polovica 7. stol. pr. Kr.). PLUTARH, Vzporedni Ţivljenjepisi I, Ljubljana 2004, str. 117. 144 PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 117. 145 Prav tam, str. 118 119. 42

Likurg je uvedel veliko novosti. Prva in najpomembnejša med njimi je bila ustanovitev sveta starešin. Likurg se je glede ustanovitve tega organa oblasti tako potrudil, da je iz Delfov prinesel o njej prerokbo, ki jo imenujejo»retra«. 146 Glavne institucije v Šparti, kot jih je določala t. i.»retra«(zakon, ki naj bi bil prerokovan kot sklep bogov), so poleg dveh kraljev bile: o Svet starešin senat oz. geruzija, ki jo je sestavljalo 28 članov ter oba kralja. Izvoljeni vanjo so morali biti drţavljani starejši od 60 let. V svetu so ostali do smrti. Sodili so proti tistim, ki so grešili proti ljudskim interesom (tudi kraljem), pripravljali zakone za ljudsko skupščino in čuvali ustavno ureditev. o Ljudska skupščina apela, v njen so sodelovali vsi polnopravni drţavljani, stari nad 20 let. Člani so imeli nalogo, da z vzklikanjem potrdijo ali zavrnejo zakonske predloge, ki jih je pripravila geruzija. Ljudska skupščina je lahko razglasila tudi vojno in določila kralja, ki jo bo vodil. Člane geruzije in efore so volili člane apele. o Nadzorni svet eforat je nadzoroval politični sistem v Šparti. Njihov mandat je trajal eno leto, vanj pa so bili lahko voljeni le drţavljani, starejši od 30 let. Vsak je bil lahko izvoljen za efora le enkrat v ţivljenju, po enem od njih se je imenovalo tekoče leto. Bili so tudi vrhovni sodniki, imeli so pravico, da kaznujejo in aretirajo kralje, ter lahko so preganjali nezaţelene tujce. Sklepali so mir, spremljali kralja na pohodih in napovedovali vojne. Vsako leto posebej so helotom uradno napovedali vojno. Od 5. stol. pr. Kr. so bili najpomembnejša politična sila v drţavi. 147 Najdrznejši oziroma drugi Likurgov ukrep je bila delitev zemlje. Razlike so bile velike, vse več ljudi se je stekalo v mesta, bogastvo pa se je nakopičilo v»rokah«peščice. Tako je podrţavil celotno posest in jo znova razdelil tako, da bi lahko vsi enako dobro ţiveli. Preostalo ozemlje periojkov 148 je razdelil na 30.000 posesti, zemljo, ki je pripadala mestu Šparti, pa na 9000 (toliko je tudi bilo zemljiških posesti spartiatov). Vsakemu je pripadlo dovolj veliko posestvo, da je bil letni donos sedemdeset mernikov 149 ječmena za moške, dvanajst mernikov za ţenske ter sorazmerna količina pridelanih tekočin. 150 146 PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 119 120. 147 Prav tam, str. 119 123. 148 Periojki so bili okoliški prebivalci, ki so ţiveli v Lakoniji v okolici Šparte. Bili so svobodni prebivalci manjših mest in vasi pod špartanskim nadzorom. Sluţili so vojsko, plačevali davke in se ukvarjali z obrtjo in trgovanjem, s katerimi se Špartanci niso ukvarjali. 149 Mernik: atiški mernik je meril 52.53 litra, špartanski mernik pa 74 litrov. 150 PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 123 124. 43

Njegov naslednji»korak«je bila delitev premičnin, tako da je odpravil nesorazmerje in neenakost. Neposrednemu odvzemu so se nekateri preveč upirali, zato je njihov pohlep zatrl s političnimi ukrepi. Iz obtoka je ukazal vzeti ves srebrn in zlat denar ter pustil veljavnega samo ţeleznega. Ţelezen denar je bil zelo malo vreden in precej teţek, zato se je s tem znebil kopičenja denarja in kraj. Nato se je lotil izganjanja nekoristnih in odvečnih poklicev. Nekateri pa so tudi odšli skupaj z denarjem. Ţeleznega denarja ni bilo mogoče uporabljati drugod, zato je razkošje v Šparti počasi usihalo. Še bolj je Likurg»napadel«razkošje tako, da je uvedel skupne obede. Zato so morali bogataši na obede hoditi kot reveţi oziroma enaki ostalim ljudem. Ta ukrep pa naj bi najbolj razjezil bogataše, ki so se v velikem številu začeli pritoţevati zoper Likurga. V svoji jezi naj bi ga celo kamenjali, eden izmed njih pa naj bi mu celo izbil oko. Po tem dogodku naj bi se osramočeni umirili, Likurg pa je dal v spomin na ta dogodek postaviti svetišče Ateni, ki ji je dal vzdevek»optiltida«. 151 Lakedojmonci so skupnim obredom pravili phiditia, 152 morda tudi zato, ker so prispevali k prijateljstvu in prijaznosti ter ker so ljudi navajali na preprostost in varčnost. 153 Likurg zaradi prepovedovanja ene izmed reter svojih zakonov ni zapisoval. Menil je, če z dobro vzgojo najpomembnejša načela»vsadiš«ljudem globoko v zavest, potem ta ostane trdna in trajna. Vse svoje delo na področju zakonodaje je namreč navezoval na vzgojo. Ena izmed reter je določala, da se zakoni ne zapisujejo, druga je bila proti razsipništvu, tretja retra naj bi bila proti vojaškim pohodom na iste sovraţnike, saj naj bi se s tem sovraţniki z obrambo naučili vojskovanja. Zakonske odloke je Likurg imenoval kar»retre«, kakor da gre za prerokbe in boţja naročila. 154 Na področju vzgoje je skrbel za sklepanje zakonskih zvez in rojevanje otrok. Tudi golota deklet ni pomenila v Šparti nič sramotnega. Zakonske zveze so se sklepale z ugrabljanjem deklet, vendar ne, če so bile še majhne in nezrele za zakon. V zakonske zveze je vnesel čednost in urejenost. 155 151 Optilitida, grško: Optilitis»Očesnica«. 152 Phiditia varčnost: Plutarh je skušal besedo»skupni obed«, z zamenjavo črke d z l etimološko navezati na besede a) prijateljstvo, b) prijaznost, c) varčnost. 153 PLUTARH: Ţivljenjepisi I, 124 127. 154 Prav tam, str. 129 130. 155 Prav tam, str. 131 133. 44

Otrokov rodni oče o preţivljanju svojega otroka ni mogel odločati, saj ga je nesel na kraj, imenovan leskhe, 156 kjer so zasedali najstarejši moţje njegovega plemena in so ti dojenčka pregledali. Dojenček je moral biti krepak in močan, potem so očetu pustili, da ga preţivlja in mu dodelili eno izmed 9000 posesti. Otroke, ki so bili slabotni, so poslali v t. i. Apotete, 157 saj so menili, da je bolje za drţavo, da tak otrok ne preţivi. Likurg sinov Špartancev ni zaupal drugim ljudem, zato jih je ob dopolnjenem sedmem letu prevzel kar sam in jih razporejal v skupine, da so ţiveli skupaj. Pisanja in branja so se učili le toliko, kolikor je bilo najnujnejše. Pri vsem tem so jih nadzorovali starejši moţje. 158 Likurg naj bi bil tudi dober vojskovodja, ki si je izkušnje pridobil na številnih vojaških pohodih. Konjenico naj bi razdelil na ulame. Ulame so bile skupine petdesetih konjenikov razvrščenih v štirikotno vrsto. Čeprav obstaja tudi veliko trditev, da naj se Likurg sploh nebi spuščal v vojsko, saj je hotel urediti špartansko ustavo v miru. Tudi zamisel o vsesplošnem premirju v času olimpijskih iger je podal kot blag moţ, naklonjen miru. Likurg sprva sicer naj ne bi bil navdušen nad»ifitovim predlogom«159 vendar, naj bi kasneje dobil»boţji namig«in je zato pomagal urediti ta praznik in ga narediti slovesnejšega. 160 Likurg je utrdil tudi vse, kar je bilo povezano s pogrebi. Izkoreninil je vsako praznoverje in ni prepovedal pokopavati mrtvih v mestu in bliţini svetišč. S tem je mlade navajal, naj se ne bojijo smrti. Nikomur ni dovolil bivanja na tujem in tudi, potovanj ne, saj je menil, da popotniki prinašajo s sabo tuje navade in so nevzgojeni ljudje, ki izhajajo iz povsem drugačnih političnih sistemov. Ljudi, ki so prihajali iz tujih mest, je celo preganjal. V vsem naštetem pa ni nobene sledi nepravičnosti ali sebičnosti, ki so jo nekateri očitali Likurgu in njegovim zakonom. Slabo mnenje o Likurgovih zakonih naj bi povzročila krypteia. 161 Tajna sluţba je bila organizirana tako, da so po deţeli razpošiljali mladeniče, ki so jim dali oroţje in osnovni ţiveţ. Mladeniči naj bi podnevi počivali, ponoči pa pobijali helote, ki so jih zajeli. Vendar pa tajne sluţbe najverjetneje ni ustanovil Likurg, saj je bil v svoji»naravi«za takšne stvari preveč pravičen. 162 156 Leskhe, javno zbirališče, (predvsem v Šparti in dorskih mestih) javna zgradba, namenjena s rečevanju, druţenju in medsebojnemu pogovoru, nekakšen antični salon. 157 Apotete, ime najverjetneje izhaja iz glagola apotithemi»izpostavljen«, torej»kraj izpostavitve«. 158 PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 135 136. 159 Ifit naj bi prvi predlagal premirje v času olimpijskih iger. 160 Prav tam, str. 145. 161 Krypteia, kripteja»tajna sluţba«. 162 PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 129 151. 45

Medtem, ko so se najpomembnejše odredbe ţe zakoreninile v navade sodrţavljanov in ko se je njegova politična ureditev ţe primerno uveljavila, bila zmoţna prenašati samo sebe in se tudi ohranjati, je bil Likurg poln zadovoljstva. Vse Špartance naj bi zbral na ljudski skupščini in jim povedal, da je vse urejeno zmerno in primerno, vendar pa jim glavne stvari ne more razkriti prej, dokler ne zaprosi za nasvet delfskega boga. Ponovno je v Delfih zaprosil za nasvet in»bog«, naj bi mu odgovoril, da je špartanska zakonodaja dobra in dokler se je bodo drţali, bo Šparta v dobrem stanju. To prerokbo je zapisal in poslal v Šparto. Odločil se je končati svoje ţivljenje v trenutku, ko je bil na vrhuncu svoje moči. Umrl je tako, da se je izstradal do smrti, saj je menil, da morajo drţavniki tudi s svojo smrtjo sluţiti drţavi ter da more konec njihovega ţivljenja postati znak kreposti. Drţava je slovela zaradi Likurgovih zakonov več kot 500 let. Od vseh štirinajstih kraljev, ki so mu sledili, ni nobeden posegal v zakonodajo. Imenovanje eforov ni pomenilo popuščanja, ampak krepitev ustavne ureditve. Čeprav je dajalo vtis, da je šlo za ukrep v korist ljudstva, je okrepilo aristokracijo. 163 Vsekakor pa Likurgov glavni namen v tistem času ni bil, da bi drţavo pustil na»čelu«drugih drţav. Menil je, da se kot pri posamezniku sreča celotne drţave sklada s tistim, kar je v notranjosti. Vse to pa je teţilo k temu, da bi Špartanci najdlje ostali svobodni, samozadostni in preudarni. Te osnove ustavne ureditve so prevzeli tudi Platon, Diogen, Zenon in vsi os tali, ki so se ukvarjali s vprašanji politične ureditve, vendar so za sabo zapustili le govore. Likurg pa govorov in razprav ni objavil, je pa zato v praksi uveljavil neposnemljivo ustavno ureditev ter prekosil vse, ki so med Grki delovali na političnem področju. O tem, kje je dejansko umrl Likurg, obstaja več razlag, menda pa je zapustil sina Antiora, ta pa je umrl brez otrok, tako da je rod zamrl. Njegovi znanci in prijatelji naj bi vpeljali vsakoletna srečanja imenovana»likurgide«, 164 ki so se še dolgo ohranila. 165 163 PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 152 153. 164 Likurgide, tako imenovani»likurgovi dnevi«. 165 PLUTARH: Ţivljenjepisi I, str. 155 156. 46

4.4 PERIKLEJ Periklej je izhajal iz okraja Akamanditi v občini Holargu. Po očetu in materi je bil iz plemenite hiše in gosposkega rodu. Ksantip se je poročil z Agaristo, nečakinjo Klejstena, uspešno je tudi izgnal Pejzistratide, odpravil tiransko vladavino in uvedel demokratsko ustavo. Agaristi se je sanjalo, da je rodila leva, in le nekaj dni za tem se je rodil Periklej. Njegov učitelj glasbe naj bi bil Damon, ki je bil sofist čistega kova in mu je muzika pomenila samo ime, pod katerim je skrival svojo pravo dejavnost. Bil je namreč Periklov zaupnik, v drţavni umetnosti pa nekako to, kar je atletu trener. Periklej je poslušal tudi eleata Zenona, ki se je ukvarjal s prirodno filozofijo. Največ se je pa Periklej druţil z Anaksagorom iz Klazomen, ta moţ mu je namreč vcepil ponos in miselnost ter mu splošno vzgojil njegov značaj do dostojanstvene popolnosti. 166 V mlajših letih se je Priklej precej izogibal stikom z ljudstvom, saj je bil podoben tiranu Pejzistratu. Poleg tega je bil tudi bogat in plemenite rodbine, zato ga je obhajal strah pred izgonom in črepinjsko sodbo. Sprva se sploh ni ukvarjal s politiko, bil pa je pogumen vojak in je ljubil nevarnost. Po smrti Aristidesa in Temistokla so dogodki zadrţevali Kimona večinoma izven Grčije. Tedaj se je Periklej nenadoma odločil, da se pridruţi ljudstvu. Priključil se je stranki brezposestne mnoţice in siromakov, čeprav je bil po mišljenju vse prej kakor demokrat. Poskušal si je pridobiti naklonjenost ljudske stranke, saj se je bal sumničenja, da goji monarhične teţnje med gosposkimi sloji priljubljenega Kimona. 167 V času Periklovih političnih začetkov je bila v Atenah borba med strankama aristokratskih konservativcev s Kimonom na čelu in radikalnih demokratov, ki jih je vodil strate g Efialtes, pomagal pa mu je ţe tudi Periklej. Glavna ovira njihovih demokratskih prizadevanj je bil starodavni areopag, ustanova z dosmrtnim članstvom bivših arhontov. Vpliv areopaga je bil velik, saj je mel nadzor nad zakoni in uradništvom. Efialtes je zato predlagal, da vzamejo pooblastila areopagu, nasprotnika Kimona pa je po črepinjski obsodbi (461 pr. Kr.) za deset let poslal iz Aten. Predlog je tako lahko postal zakon in areopag je izgubil pooblastila. Efialta so kmalu zatem ubili in vodstvo reformne stranke je prevzel Periklej. 168 166 PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, Ljubljana 2003, str. 89 91. 167 Prav tam, str. 93 94. 168 PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, 1982, str. 22 23. 47

Nadaljeval je po poti Efialtesa in njegovo domoljubje in dobre govorniške sposobnosti so mu dale moţnost, da je bil celih 30 let zaupnik atiškega ljudstva (461 431 pr. Kr.). Takoj se je skoncentriral na delo in demokracijo postavil v sam vrh drţave. Demos je tako dajal zakone in jih sam spreminjal, odpravljal, le kršiti jih ni smel. Uradništvo je bilo zgolj»orodje«v rokah demosa. V arhontatu se je odprla pot tretjemu premoţenjskemu razredu (457 pr. Kr.). Za poroto je bilo potrebnih 6000 moţ, 500 jih je sedelo v drţavnem svetu. Drţavni svet pa je bil poslej edina upravna in nadzorna oblast: iz njega so po volitvah in ţrebu prihajali uradniki, drţavni svet pa je ugotavljal pravno sposobnost kandidatov, pregledoval je tudi zakonske predloge, preden jih je potrdila zbornica. Tudi revnejši ljudje so lahko izvrševali drţavljanske pravice, zato je Periklej uvedel dnevnice po dva obola, najprej za porotnike, pozneje pa še za svetovalce. Vendar to ni bila plača, ampak le kot skromna odškodnina za zamudo pri domačem delu, saj je ustrezala pribliţno najmanjšemu dnevnemu zasluţku v petem stoletju pr. Kr. Izpopolnjena ustava si je kmalu podredila vse narodne sile drţavi. Ljudstvo in polis sta tako nekako postala isto. Posameznik se je uklanjal volji ljudstva, to je bilo kakor zakon, poleg tega pa se je skupnost podrejala tudi voditelju, ki je po najboljših močeh izvrševal voljo demosa. Vse to pa je zbujalo odpor nasprotnikov, predvsem Šparte. Prišlo je do spopada med t. i. smernicama grštva, in sicer med jonsko-demokratskim in dorsko-oligarhičnim redom. Vojna je s presledki trajala dolgih 12 let in se končala brez zmagovalca. Vendar je v tej vojni več pridobila Šparta, saj je potrdila atiško zvezo, Atene pa so se odpovedale ekspanzio nistični politiki. Mir je bil sicer sklenjen za 30 let, a je trajal le pol tako dolgo. So pa med tem časom Atene močno napredovale pod oblastjo Perikleja, ki je bil deleţem popolnega zaupanja ljudstva. Dolgo je bil sam načelnik radikalne stranke in ni upravljal nobene uradne sluţbe. Nekateri ga zaradi tega primerjajo tudi s tiranom. Šele 445 pr. Kr. je bil izvoljen za višjega stratega: nato so ga 14 let zapored potrjevali, do 431 pr. Kr. Bil je pravi vladar, a vendar se o njegovem času»govori«, da so bile Atene le na zunaj demokratične, na znotraj pa bolj podobne monarhiji. Eden izmed glavnih ciljev Periklejeve politike je bil, da bi spremenil delsko-atiško pomorsko zvezo v enotno politično telo. Pri tej nameri pa je imel v mislih seveda korist Aten. To mu je tudi uspelo, vendar so Atene postajale vedno bolj dominantne. Veliko občin je tako izgubilo svobodne pravice in postalo tlačanskih, le nekatere močnejše so le-te uspele obdrţati. 169 169 PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, 1982, str. 24 26. 48

Po izgonu Tukidida pa je Periklej naredil še naslednji korak in razdelil zvezno ozemlje na pet davčnih okroţij: Ionijo, Helespont, Trakijo, Karijo in otoke. Tako v letu 443 42 pr. Kr. prispevki niso bili več prostovoljne dajatve svobodnih zaveznikov, ampak prisiljeni davki zasuţnjenih podloţnikov v kortist Aten. Denar, ki je pritekal v atensko drţavno blagajno, je Periklej uporabljal tudi za neke vrste socialno oskrbo. Vendar so tega bili deleţni le polnopravni drţavljani. Tujci (metoiki), kljub plačevanju glavarine in zaslugam za razvoj trgovine, niso imeli nobenih pravic. Ţe 541 40 pr. Kr. pa je stopil v veljavo zakon, po katerem so imeli popolno drţavljanstvo samo tisti, katerim sta bila oba, oče in mati, čistokrvna Atenca. To sebično dejanje pa je bilo eden glavnih vzrokov za počasno propadanje pomorske zveze. Tako so bile Atene kot nekakšno središče, kamor se je stekal denar zaveznikov. Zaradi zmeraj številčnejšega prebivalstva v Atenah (sredi petega stoletja okoli 110.000 prebivalcev), si je Periklej v skrbi za prehrano s smotrno gospodarsko politiko odprl pot tudi na zahod in v Pontos. Periklej je tudi veliko trgoval z raznimi drţavami in ljudstvi, tako se je po smotrnih in premišljenih zasnovah na vzhodu, severu in zahodu v Atene stekalo neizmerno bogastvo iz celotnega Sredozemlja. V tem času mu je tako uspelo atiško ljudstvo pripeljati v najvišjo rast in blaginjo. 170 V zadnjih letih Periklejevega vodenja se je razmerje med njim in ljudstvom precej spremenilo. Od takrat, ko je vodil drţavo kot višji strateg, ni bil več kakor nekoč sam v demosu in demos v njem, ni ţivel več samo za Atene, ampak je»zrasel«v svojo osebnost in imel svoje zahteve in vrednote. V ta poloţaj pa ni zašel zaradi politične moči, ampak zaradi spreminjajoče se situacije. Perikleju so zamerili predvsem to, da se je ubadal z idejami prevratnikov in svobodomislecev. Ljudje so se tudi začeli bati za svoje»staro«bogastvo. Napetost je rasla in vedno glasnejša je bila opozicija. Perikleja so tako začeli»napadati«z obtoţevanjem njegovih prijateljev, vendar to ni bil glavni vzrok, da je Periklej opustil statično politiko in tako tudi spravil mir v nevarnost. Demos je zaradi svoje sebičnosti in zaradi vedno večjega gospodarskega napredka ter rasti števila prebivalstva vedno bolj povečeval davek in tudi iskal nove drţave za izčrpavanje. Tako je demos vedno bolj ogroţal politično svobodo in gospodarski obstanek svojih sosedov. Tudi demokratske ideje Aten in z njimi povezan velik napredek so pri nasprotnikih naleteli na nevarnosti. Periklej je tako uvidel, da mora zaradi nasprotja dorsko-oligarhičnega in jonsko-demokratičnega sveta»pognati«grčijo v vojno. 171 170 PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, 1982, str. 26 28. 171 Prav tam, str. 28 29. 49

Skrbela ga je tudi opozicija in tako se je odločil za politiko, ki bi zopet strnila plemstvo in demos okoli voditelja kljub novim nevarnostim s sosedi. Računal je na to, da bo vojna naredila konec notranjim teţavam in bil prepričan v zmago ter kasneje boljši in zmernejši razvoj polis pod demokratsko vlado. Periklej je zato namerno spodkopaval mir in hotel vojno. Tako je 431 pr. Kr. do vojne med Šparto in zavezniki in Atenami ter zavezniki tudi prišlo. Periklej je to priloţnost izkoristil in odpravil sodišča, ljudsko skupščino ter z močno voljo prisilil meščanstvo, da temu ni nasprotovalo. Dovolil je tudi roparske pohode, tako da so bila prva leta za Atene kar spodbudna. Kasneje pa je poleg vojn Atene prizadela tudi kuga, ki je umorila kar tretjino prebivalstva. Po svoji vrnitvi je našel mesto v popolnem neredu, ljudstvo je hotelo le mir in Perikleja obtoţevalo vojne. Tako se je sešla narodna skupščina in prosila Šparto za mir. Vendar se je po vrnitvi sovraţnih sil v Atiko, ki so se umaknile zaradi kuge, meščanstvo zopet opogumilo. Sklenili so, da bodo vojno nadaljevali, ampak brez Perikleja. Postavili so ga celo pred sodišče, kjer je bil skoraj obsojen na smrt. Atenci so bili tako brez voditelja in nihče ni vedel, kaj naj ukrene. Ljudstva se je loteval bes in vedno več jih je bilo za to, da bi se Periklejeva politika nadaljevala. Zato so 429 pr. Kr. Perikleja ponovno izvolili za stratega, vendar je kmalu po ponovnem nastopu v to sluţbo zbolel za kugo in umrl v avgustu 429 pr. Kr. Njegova smrt je Atene hudo prizadela, kljub njegovi ne preveč dobri politiki je bil edini zmoţen Atene varno izvleči iz vojne. Atene je namreč pognal v vojno ravno zato, da bi ponovno zdruţil vse ljudstvo in njihovo voljo do drţave, vendar ţal tega ni dosegel. Za dosego takšnega cilja pa bi verjetno moral ponovno poseči po tiraniji, a mu je zato zmanjkalo časa. 172 172 PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, 1982, str. 29 31. 50

4.5 PLATON Slika 2: Platonov doprsni kip; CARTLADGE, Ancient Greece, str. 305. Platon sicer ni bil tipični zakonodajalec, kot so to bili npr. Drakon, Likurg, Solon itd., vendar bi mu bilo vsekakor prav pri obravnavani temi nameniti nekaj besed zaradi njegovih del na področju drţave in zakonodaje. Platon je bil rojen leta 427 pr. Kr. v Atenah. Bil je potomec starega aristokratskega rodu. Njegova mati je bila potomka enega izmed Solonovih sorodnikov, njegov oče pa potomec kralja Kodra. Sokratov učenec je postal z dvajsetimi leti, po njegovi smrti pa je dosti potoval. Tako je potoval v Kirene, Egipt, tudi v Juţno Italijo ter na Sicilijo, kjer se je tudi seznanil s pitagorejci in njihovo religiozno-filozofsko bratovščino. Okoli leta 390 pr. Kr. pa je Platon prišel na dvor sirakuškega tirana Dionizija Starejšega. Zaradi svojega značaja se je zelo zameril tiranu, tako da ga je ta celo prodal v suţnost, iz katerega ga je rešil njegov učenec Anikeris iz Kirene, ko ga je odkupil. Platon je v Atenah okoli leta 386 pr. Kr., ustanovil svojo lastno filozofsko šolo, ki jo je poimenoval Akademija. To ime pa je svoji šoli nadel zato, ker je bil njen sedeţ blizu gimnazije, posvečene heroju Akademu. Kasneje je kljub slabim izkušnjam še dvakrat potoval v Sirakuze v letih 367 in 361 pr. Kr. z namenom da bi pridobil Dionizija Mlajšega za svoj ideal drţave, kot si ga je zamislil; ţal pa njegova potovanja niso bila uspešna. Od leta 361 pr. Kr. pa vse tja do njegove smrti 347 pr. Kr. se je Platon posvečal predvsem filozofskemu delu in poučevanju učencev v Akademiji. Med njegove najpomembnejše učence spada tudi Aristotel. 173 173 PLATON, Zakoni, Maribor 1982, (dalje: PLATON, Zakoni), str. 5. 51

Platonova teorija o drţavi temelji predvsem na starogrški aristokratski ureditvi. 174 Arhaična grška druţba pred tem obdobjem je bila utemeljena po aristokratskih načelih, zaradi tega pa je bila stabilna in ni poznala velikih sprememb v razvoju. Vendar je bilo kasneje 5. stol. pr. Kr. stoletje velikih demokratičnih»vrenj«, kar pa je prineslo s seboj poleg spremembe vladanja tudi miselno osredotočanje na človeka. 175 Drţava je bila Platonu človek v velikem. Trije deli duše so mu bili osnova za tri stanove v drţavi: vladarji, katerih vrlina je modrost, čuvarji, ki jih odlikuje hrabrost, in stan kmetov in rokodelcev, ki jih označuje z poţelenjem po pridobivanju. Menil je tudi, da je idealna drţava uresničljiva le, če bi ji vladali filozofi. Tako sprva za drţavo ni načrtoval zakonov, saj naj bi bili vladarji popolni in se s čuvarji odpovedali lastnini, ţene in otroci pa bi jim bili skupni. 176 Tako je Platon teoriji o drţavi namenil dve deli: Drţavo in Zakone. Njegov načrt o popolni drţavi z ureditvijo brez zakonov ni bil uresničljiv, čeprav je, kot sem ţe omenil, dvakrat potoval v Sirakuze k tiranu Dioniziju Mlajšemu. Spoznal je, da bi takšen drţavni koncept potreboval idealne ljudi, takih pa na svetu ni. Zaradi neuspeha njegove ideje o drţavi se je temu konceptu s filozofi na čelu odrekel in v Zakonih napisal osnutek za drugo najboljšo drţavo, ki bi odsevala stvarno stanje dobro urejene druţbe. Zakoni temeljijo predvsem na Platonovih bogatih političnih izkušnjah in dobrem poznavanju prava. V tej svoji novi drţavi je predvideval, da bi namesto filozofov bili, po napisanih zakonih, najboljši ljudje, ki pa bi jih bilo treba sproti in po potrebi dopolnjevati. Poleg na zakonih temelječi drţavi bi imel pomembno vlogo razum, saj je bil Platonu zakon izraz razuma. Platon je v Zakonih pomembno vlogo pripisal tudi bogu, saj naj bi bil prav on merilo vseh stvari. V prejšnji zamisli o drţavi je drţavljane delil na tri stanove ter odpravil zasebno lastnino in druţino, v novi zamisli o drţavi pa to zamenja razdelitev drţavnega ozemlja na 5040 obdelovalnih zemljišč in skrben nadzor nad druţinskim ţivljenjem. Delitev dela ni bila več osnova za ločevanje druţbe v stanove. Prizorišče Platonovih dialogov so bile Atene, le njegovo delo Zakoni je nastalo na Kreti, ki je veljala in še velja za izhodišče grške zakonodaje in središče stare kretsko-mikenske kulture. 177 174 PLATON, Zakoni, str. 5. 175 Robert PETKOVŠEK, Komentar k drţavi, v: Več avtorjev, FNM ½, Ljubljana 1999, str. 5. 176 PLATON, Zakoni, str. 7. 177 Prav tam, str. 8 9. 52

Za prvega mitičnega kretskega zakonodajalca je veljal Zevs, ki naj bi se rodil na Kreti. Kasneje pa naj bi sin Evropina Minos, očetovo zakonodajo izpopolnil in še razširil. Minosovi zakoni so bili vzor tudi Špartancu Likurgu in njegovi ustavi, po tej pa se je v Drţavi in kasneje tudi Zakonih zgledoval tudi Platon. 178 Platon je svoje delo Zakoni namenil razpravljanju o zakonodaji. Najprej je opisal etična, drţavno-znanstvena zadevajoča vprašanja; nato zgodovinski pretres najpomembnejših oblik drţave, kakor se je pojavljala pri Grkih in pri barbarih. 179 Kasneje se je osredotočil na politični in socialni organizem drţave ter kasneje še na pravo v vsem svojem obsegu. Za konec je opisal še versko in zgodovinskoverske vsebine. Tako so Zakoni vsebovali orise etike, zgodovine filozofije, drţavoznanstva, druţboslovja, pravoznanstva in verske filozofije. Središčna točka celotnega dela pa je bila na zakonih temelječa drţava. Platon je dobro opisal zakonodajo, ki jo kritično pretresa s pozicij etike ter njenih norm in naukov najpomembnejše ustave, obravnaval pa je tudi njihovo zgodovinsko nastajanje in propadanje, pri katerem ima odločilen pomen ravno razmerje do etike. Tako mora zakonodaja nove drţave izhajati iz etičnih načel, ne sme pa biti v nasprotju z zgodovino, saj mora prevzeti najboljše iz obstoječih ustav, pri tem pa upoštevati njihov stoletni razvoj in njihova notranja nasprotja. Nova drţava mora biti trdno zakoreninjena v zgodovinskih tleh grškega drţavnega ţivljenja, drţavnopolitična načela pa morajo rasti iz preteklosti. Prizadevati si mora, da doseţe v ustavi največjo popolnost v vseh pravnih normah. Platon je poleg drugih stvari tudi določil prostor, kjer naj bi ta nova drţava obstajala, pri tem pa je ponovno upošteval dosedanji razvoj drţav. S kritičnim izborom poskuša tako motivirati ustavo svoje drţave, ki se od drugih razlikuje, a hkrati ima z njimi tudi kar nekaj skupnih točk. Najprej se je Platon lotil zakonov v zvezi z verskimi obveznostmi, h katerim je prišteval tudi dolţnosti drţavljanov do staršev ter do drugih sorodnikov in do mrtvih. Potem preide na urejanje socialnega ţivljenja in sklepanje porok. Zakoni po Platonu, kakor je bilo to značilno predvsem za tirane, ne smejo samo prepovedovati in zapovedovati, ampak tudi poučevati in vzgajati (vzgoja je bila tudi glavno načelo Likurga), zato so potrebni posebni uvodi v zakone, ki naj temeljijo na splošnih etičnih in verskih resnicah ter se zapišejo tako, da se čim bolj pribliţajo drţavljanom. 180 178 PLATON, Zakoni, str. 9. 179 Barbar, v starem veku ne Grk, ne Rimljan, t. i. tujec. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 76. 180 PLATON, Zakoni, str. 13 16. 53

Platon je obravnaval drţavno in socialno pravo ter politični in druţbeni organizem drţave. Prva stvar, ki jo je obravnaval pri zakonodaji, so bili ljudje in deţele, z razdelitvijo drţavljanov po plemenih, rodovih, okroţjih in občinah, z njihovo razporeditvijo v premoţenjske razrede in s parcelacijo zemlje v posamične, po vrednosti enake zemljiške deleţe. Potem Platon določi postavitev oblasti oziroma uradov in določi njihov volilni postopek. Prvi so tako bili na vrsti najvišji zastopniki boţjega in človeškega prava, voditelji ljudstva v miru in vojni, varuhi zakonov, vojaški poveljniki, člani sveta in svečeniki. Tej skupini so sledili še izvrševalni in zakone izvajajoči organi ter tudi upravniki javne varnosti v mestu in na podeţelju, nadzorniki in voditelji izobrazbe mladine v okvirih dveh poglavitnih vej, gimnastike in muzike. Zadnji so bili sodniki ter člani sodišč s svojimi tremi pristojnostmi. Kasneje je uredil z zakoni druţinsko in socialno ţivljenje drţavljanov od njihovega rojstva pa vse do smrti. Kot sem ţe omenil, se je Platon odrekel skupnosti premoţenja in ţena ter uvajal staro dorsko zakonodajo, v kateri je imela brezpogojno oblast nad imetjem in druţino drţava ter prav tako nad druţbo, umetnostjo in znanostjo. Osebna svoboda človeka je bila precej omejena. Poleg vsega pa so zakoni določali tudi sklepanje porok, nadzorovali skupno ţivljenje zakoncev, prepovedovali so dajanje dote in predpisovali norme za poročne slovesnosti. Določali so tudi, kako naj drţavljani ravnajo s svojim premoţenjem in kako si naj gradijo hiše. Skupni obedi so obvezni tako za moške kot za ţenske, s tem pa se je po Platonovih zakonih skoraj prenehalo druţinsko ţivljenje. Zakoni so vzgajali mladega drţavljana ţe praktično v materinem telesu in pred njegovim spočetjem s tem, ko so urejali ţivljenje bodočih zakoncev ţe pred sklenitvijo poroke. Platon je tudi predpisal celo melodije in pesniške oblike, ki naj bi se smele uporabljati. Bila pa je v glasbo kot tudi v poezijo vpeljana velika mera cenzure. Zakonsko je Platon uredil tudi prireditve ob javnih praznikih in vojaške vaje, poleg tega pa še varovanje poljedelstva in postavitev trdnih meja zemljiški razdelitvi, omejitev obrti in trgovine ter iz njiju izvirajočega bogastva. S trgovino se bi tako smeli ukvarjati le tujci, trgovanje pa bi bilo omejeno tako časovno kakor tudi prostorsko. Kot zanimivost: tudi pogrebna svečanost je bila v načinu in obsegu natanko predpisana. 181 181 PLATON, Zakoni, str. 16 17. 54

V kazenskem pravu drţave je Platon določil kazni za hudodelce, ki spodkopujejo temelje človeških in boţjih pravnih norm ter s tem ogrozijo druţbo z uničenjem in razkrojem. Med te sodijo: plenilci svetišč, morilci, izdajalci domovine in ubijalci. Med najhujše zločine pa: dejanske ţalitve, nevarne telesne poškodbe, zasmehovanje in spodkopavanje vere ter nasilni posegi v drţavno premoţenje in premoţenje drţavljanov. Privatno pravo je posebej obravnavalo nakup in prodajo, vse vrste ţalitev in goljufije, kupčevanje na drobno, izpolnjevanje pogodb, ponarejanje denarja in blaga ter varstvo osebnih pravic pri dedovanju. Na zakone privatnega prava pa so se»naslanjala«še zakonska določila o pravicah druţine, sirot in mladoletnih otrok, staršev in zakoncev. Temu sledijo zakonski predpisi o raznih poškodbah, ki pa niso bile posledica nasilja in tudi niso bile ne smrtne, ne laţnive. Med te pa je sodilo: čarovništvo vseh vrst, besedne ţaljivke ter podobe in scenski prikazi. Platon pa je poleg vsega še zapisal, kako naj se pravično uporabi pravo, in sicer: z obveznim pričanjem pred sodiščem in zaprisego prič, s prepovedjo»obračanja besed«in posebnih govorov zvitih govorcev na sodiščih ter z omejitvijo sodnih šikan. Posebna zakonska določila pa so obravnavala še urejanje zastaranih rokov, oviranje prič pri izpovedih, hišne preiskave, podkupovanje prič, plačila dajatev, dolgove in izvršbe sodb. Sledil pa je tudi opis sodišč po njihovih treh instancah. 182 Platon na koncu svojega dela obravnava še dve najpomembnejši oblastvi v drţavi: vrhovne nadzornike in nočni zbor. Vrhovnim nadzornikom uradniki predlagajo»račun«o svojem delu, člani nočnega zbora pa preučujejo vse nepotrebne novotarije in tudi preudarno pripravljajo reforme, ki so jih zahtevale spremenjene razmere. Oboji naj bi bili bolj izobraţeni od»navadnih«drţavljanov, saj so le tako lahko poroki za trajnost nove drţavne skupnosti in njene zakonodaje. Platon v zakonih kaţe podarjene demokratične značilnosti, kar pa je predstavljalo glede na njegovo prejšnje delo precejšen napredek. Tako je ublaţil stanovsko razdelitev, vladarje vezal na stroge zakone, prepada med vladarji in podloţniki skorajda ni več, več pozornosti daje izobrazbi tudi ţenske mladine ter bolj je cenjena vrednost gospodarskega dela. Praktično bi lahko rekli, da je glede na enakost in podobno imetje drţavljanov Platonov koncept precej»komunistični«. Platon je videl veliko etično vrednoto predvsem v skupnosti vseh drţavljanov, hkrati pa ostro obsojal sebične ljudi. V njegovih zakonih se dobro»zrcali«ves takratni druţbeni sistem, ki je skupek političnih, gospodarskih, pravnih, socialnih, verskih in filozofsko pedagoških vprašanj, ki ostajajo zanimiva vse do današnjih dni. 183 182 PLATON, Zakoni, str. 18. 183 Prav tam, str. 20 21. 55

O zakonodajalcih pa je Platon menil:»nihče ne more biti dober drţavnik, če se predvsem in samo ozira na zunanje vojne, in tudi ne skrben zakonodajalec, če zakonov za vojno ne izdaja zaradi miru, temveč predpisuje zakone za mir zaradi vojne«. 184 Platon je tako v svojem delu Zakoni s sicer dobrim namenom zasnoval vseobseţen in lahko bi rekli tudi»nevaren«koncept prava. Potem, ko je uvidel, da ideali iz njegovega dela, imenovanega»drţava«, ne morejo uspeti, je hotel z zakoni urediti vse segmente človeškega sobivanja. Tako je zasnoval koncept zakonodaje, ki posega praktično v vse človeško ţivljenje. Čeprav nekaterih stvari ni primerno reševati z zakoni (npr. kdo se s kom poroči), pa je Platonova ideja zakonskega normiranja vseeno celovita. Tako so Platonovi zakoni posegali praktično v vse, tudi globoko v človekovo intimo, tega npr. pravo danes ne dopušča v tako veliki meri. V Platonovi ideologiji torej lahko vidimo, da je hotel v ţelji ustvariti popolno drţavo urediti praktično vsa področja, da bi ta dejansko lahko res dobro funkcionirala. 185 184 PLATON, Zakoni, str. 30. 185 Miro CERAR, mlajši, Merila pravnosti (2. del), URL: http://www.iusinfo.si/dnevnevsebine/kolumna.aspx?id=10222, (pridobljeno 21.10. 2010). 56

4.6 SOLON Slika 3: portret Solonovega doprsnega kipa; Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 2002, str. 997. Solonov nastop pomeni preobrat v zgodovini Aten. V dobi strastnih političnih in socialnih bojev, ki so do dna spremenili javno ţivljenje, se je temu velikemu moţu posrečilo ustvariti nekaj trajnega. Njegovo drţavniško in druţbeno delo se je opiralo na idejo pravičnega. Dotlej se je pojem socialnosti dušil v pohlepu sebičnih posameznikov, pojem drţave v prizadevanju plemstva, ki se je hotelo»oklepati«tiranije. Solon je to s svojo poštenostjo ublaţil ter poklical ljudi k tisti pravi svobodi, ki se kaţe tako, da je sleherni ud druţbe pripravljen sluţiti skupnosti. Solon je bil potomec Kadrovega, torej kraljevega rodu (rojen okoli 645, umrl 560 ali 554 pr. Kr.), kljub temu se je sam prišteval k srednjemu stanu. V mlajših letih je skušal s kupčijo povečati premoţenje. Kot trgovec je prepotoval veliko sveta ter si nabral dragocenih izkušenj. Seznanil se je tudi z jonsko poezijo ter osvojil njene oblike za izraz osebnih misli in občutij. Kasneje pa ga je močno domoljubje»potisnilo«v t. i. politično areno. Atene so stale pred revolucijo: zaradi brezobzirne sebičnosti plemstva so se socialna nasprotja v atiškem prebivalstvu tako zaostrila in je poloţaj prezadolţenih niţjih ljudskih plasti postal tako neznosen, da je bilo vsak hip pričakovati izbruh drţavljanske vojne. Strahotnim bremenom, ki so tlačila malega človeka, in krvavim sporom med aristokrati samimi se je pridruţil še neuspeh v zunanji politiki. Megara 186 je zavzela Salamino in to je bilo za Atene skoraj pogubno. Atika ni mogla sama vzdrţevati svojega prebivalstva, zato je bila ena glavnih skrbi plovba do ţitorodnih obal Črnega morja. 187 186 Megara, mesto v srednji Grčiji med Atenami in Korintom; v starem veku središče dorske pokrajine Megaride, do 6. stol. pr. Kr. eno najpomembnejših grških trgovinskih mest. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 636. 187 PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, 1982, str. 5. 57

Salamina je bila v tujih rokah in s tem je bil v nevarnosti izhod iz Pireja, obenem pa tudi vhod v Pontos, 188 ko je bil Helespont 189 pod tujo oblastjo. Za boji zoper Megaro in zoper Lesbos, 190 v katere so se zapletle Atene na prehodu iz 7. v 6. stoletje pr. Kr., je stal Solon. Ravno on je s plamenečo elegijo, 191 ki jo je recitiral na trgu, navdušil ljudstvo za pohod na Salamino, da bi jo iztrgal Megari. Bil je tudi izbran za poveljnika te odprave. Kmalu zatem je Solon začel ves svoj vpliv in»dar govora«uporabljati za odpravo socialnih krivic v drţavi. S prepričljivimi govori v svojih elegijah je obravnaval pereča sodobna vprašanja, vendar na tak način, da v njih ni kazal pristranskosti ne za to in ne za ono plat: besedo je torej dajal tako kmetu kot plemiču in ju oba pozival k spravi. Nekakšna nagrada za njegovo dobro delo je bila, da so se vse stranke zedinile ter ga 594 pr. Kr. izvolile za svojega zaupnika in mu kot arhontu dale neomejeno pooblastilo za preureditev političnega, socialnega in gospodarskega ţivljenja. Le v enem letu je Solon naredil celo vrsto sprememb glede zakonodaje, reform in ustave. 192 Solonove gospodarske reforme so bile: Vsi dolgovi so odpisani, to je bil zelo radikalen ukrep, ki je večino premoţnih druţin drago stal, saj so bile te glavni upniki. Ta ukrep se imenuje seisactheia,»olajšava«ali»otres bremen«. Solon je spremenil vrednost denarja tako, da je iz 73 drahem 193 naredil 100 enot, s tem pa je dolgove zniţal kar za četrtino. S tem je bila povezana odstranitev zadolţnih kamnov na posestih hektemorov kot znak, da posest ni več pod hipoteko, ampak je vrnjena kmetu. Zopet so premoţne druţine utrpele izgubo svojih nepošteno pridobljenih koristi. 194 188 Pont(us), v starem veku: deţela ob Črnem morju med Bitinijo in Armenijo, razcvet pod Mitridatom, po njegovi smrti rimska provinca. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 822. 189 Helespont Dardanele. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 365. 190 Lesbos, hribovit grški otok v Egejskem morju; rojstni otok grške pesnice Sapfo, ki je opevala ljubezen med ţenskami; od tod izraz lezbijke. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 572. 191 Elegija, v antiki vsaka pesem, zloţena v (elegijskih) distihih, čeprav po motivih različna; v Grčiji so jo recitirali ob spremljavi piščali (aulos). Razmah v Rimu, kjer so prevladovali predvsem ljubezenski motivi, od renesanse dalje pa je bilo to ime predvsem za otoţno pesem, ţalostinko. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 241. 192 PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, 1982, str. 6. 193 Drahma, starogrški srebrnik različne vrednosti. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 218. 194 THORLEY, Atenska demokracija, str. 26. 58

Zaradi zadolţenosti je bilo odpravljeno zasuţnjevanje, dolţnik ni mogel jamčiti za posojila z osebno svobodo. Poleg tega je ukrep veljal tudi za nazaj, tako so bili osvobojeni vsi Atenci, ki so tako ali drugače zaradi dolgov postali suţnji. Kot kaţe, so si prizadevali osvoboditi tudi tiste, ki so bili ţe prodani v tujino. Prepovedan je bil izvoz vseh pridelkov, razen olivnega olja (Atika ga je proizvajala v izobilju). Namen te reforme je bil preprečiti izvoz hrane. Učinek tega izvoza je namreč bil vzdrţevanje visokih cen na domačem trgu in ustvarjanje primanjkljaja. Uteţi in mere so bile usklajene s standardi, ki so veljali v Korintu in evbojskih mestih, ki so bila gospodarsko naprednejša od Aten. To pa je zelo olajšalo trgovanje z njimi in tudi z večino drugih mest, ki so ţe uporabljala korintske in evbojske mere. Ta reforma je bila dobrodošla za trgovinsko skupnost. Rokodelce iz tujine so spodbujali, naj se naselijo v Atenah in tam opravljajo svojo obrt. Solon se je kot trgovec dobro zavedal, da so Atene gospodarsko zaostale, in ta ukrep naj bi hitro povečal njihovo produktivnost. 195 Ena največjih Solonovih zaslug je vsekakor zdruţitev vsega atiškega prebivalstva. Zdruţil je plemiče, obrtnike in tudi kmete ter celo tiste, ki niso imeli v svoji posesti nič zemlje. To spremembo je naredil po timokratskem redu, tako da je vzel za merilo višjim in niţjim stopnjam javnih pravic večje in manjše dohodke. Odločalo je le imetje posameznika. Tako je omejil premoč plemstva. Razliko je delal tudi v tem, da je pri agrarcu upošteval pridelek od zemlje, pri drugih pa izkupiček od prodaje. Lastnike zemljišč je razdelil v štiri razrede. 196 Pentakoziomedimni,»petstomernikarji«, tisti ki lahko na svojih posestvih letno pridelajo vsaj 500 mernikov (medimnoi), kar je bila mera tako za maso kot za tekočino. En mernik je ustrezal pribliţno 38 kilogramom in 50 litrom. V povprečju je človek porabil okoli osem mernikov ţita letno, moški, ţenska in trije otroci (druţina) pa okoli 25 mernikov. Temu lahko dodamo še drugih 10 mernikov hrane in pijače ter tako pridemo do osnovne hrane, potrebne za preţivetje druţine. 500 mernikov je bilo dovolj, da bi z njimi nahranili petnajst druţin ali 40 do 50 moţ. Petstomerniki so bili dokaj premoţni, čeprav ne vedno izjemno bogati. Skoraj vsi moški iz aristokratskih druţin so spadali v ta razred, prav tako pa je v njega spadalo veliko nearistokratov. 197 195 THORLEY, Atenska demokracija, str. 26 27. 196 PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, 1982, str. 7. 197 Prav tam, str. 27. 59

Hippeis,»konjeniki«ali vitezi, ki so pridelali 300 do 500 mernikov. Naziv nam daje vpogled na njihovo zmoţnost, da si v času vojne priskrbijo konja in sluţijo konjenici, toda Solon je to spremenil v jasno opredeljeno premoţenjsko oznako. Zevgiti (zeugitai),»vpreţniki«ali»jarmovci«, kar se verjetno nanaša na moţe, ki so bili»vpreţeni«v dvojicah kot polno oboroţeni pešaki (hopliti), in tako izvorno kaţe na njihovo zmoţnost, da si kot hopliti plačajo svojo opravo oziroma oklep, čeprav pa lahko ta naziv pomeni tudi tiste, ki si lahko preskrbijo vpreţni par (jarem) volov. Premoţenjski par za zevgite je znašal 200 do 300 mernikov. Teti (thetes),»teţaki ali dninarji«. Beseda izvira iz pomena tlačana, človeka, ki je bil vezan na svojega gospodarja in na njegovo posest. Pozneje se je ta naziv nanašal tudi na vse najete delavce. V Solonovem sistemu je ta razred pomenil vsakogar, k i je pridelal manj kot 200 mernikov na leto, in sem je najverjetneje spadala vsaj polovica vseh drţavljanov, v Solonovem času pa verjetno še veliko več. 198 V razrede so se delili tudi trgovci in obrtniki, in sicer sorazmerno s poljedelci. Dohodek ene drahme je bil enak eni meri oziroma medimnu. Vojaška obveznost je bila obvezna le za prve tri, saj si je vojak moral sam kupiti opravo. Ljudi iz četrtega so vključevali v mornarico ali pa v laţje oboroţene čete. Po razredih pa so se stopnjevali tudi davki. V večini so bili meščani prosti davkov, le-ti so jih doleteli le v sili. Davki so bili dokaj skromni, uradniki pa so delali brezplačno, saj je bila dolţnost, sluţiti javnosti, častna. Ustave se je Solon lotil, ko je končal s socialnimi in gospodarskimi reformami. Volili so lahko vsi štirje razredi po dopolnjenem dvajsetem letu. Skupščina je tako volila uradnike. Iz prvega razreda je volila arhonte in zakladnike, iz prvega do tretjega razreda tudi 400 drţavnih svetnikov. Poleg tega širšega sveta pa je obstajal še oţji svet areopagitov, vanj pa so po preteku uradnega leta vstopali arhonti. Solon je v pravosodju uvedel porotna sodišča, v katera so lahko kandidirali vsi člani narodne skupščine. S tega lahko vidimo, da je bila aktivna volilna pravica splošna, pasivna pa še zmeraj omejena. Solonov red je postavil temelje demokraciji ter dal ljudem drţavno zavest, ponos in čut za odgovornost. Solon pa je tudi spremenil zasebno in kazensko pravo, tako da je razveljavil krut Drakonov zakonik, razen določb o krvni krivdi. 199 198 THORLEY, Atenska demokracija, str. 27 28. 199 PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, 1982, str. 8 9. 60

Dolgovi so bili odpisani in to je bila v Grčiji po navadi napoved tiranije. Le to so mnogi od Solona tudi pričakovali kot tudi, da diktatorskih pooblastil, ki so mu jih zaupale stranke, ne bo več izpustil iz rok. Toda Solon je bil tako močno prepričan v svojo timokratskodemokratično ustavo, da se mu je ustanovitev tiranskega reţima zdela nespodobna. Vedel je, da je v svojem poslanstvu ljudstvu sluţabnik in ne njihov gospodar. V svojih dejanjih ni imel ţelje po osebni koristi, zato je takoj, ko mu je potekel enoletni mandat, presenetljivo prekinil arhontat. Nato naj bi odpotoval v tujino, Atence pa zavezal, da se morajo 10 let drţati nove ustave. Po mnogih letih se je vrnil v Atene, a videl razmere močno drugačne. Sicer so njegovi zakoni še veljali, vendar so se razmerja med stanovi ponovno zaostrila. Več let so se dogajali razni nemiri, sicer ne toliko med niţjimi in višjimi sloji kot v tekmovanju plemiških druţin za politično prevlado s pomočjo ljudstva. Za oblast so se borile tri strankarske skupine, in sicer poljanci, obmorci in gorjanci. Vse tri so hotele vpeljati svojo obliko vladavine, vsekakor pa so bili najmočnejši gorjanci s Peizistratom na čelu. Solon je ves čas svaril pred njim, saj je vedel, da je tiran, a se je Peizistratu vseeno uspelo»dokopati«do oblasti. Solon ni pretrgal stikov z njim, saj je upal, da ne bo vplival na njegove pretekle ukrepe. Peizistrat tega resnično ni storil. Solon se je tudi navduševal nad poezijo, saj je le-ta bila njegovo močno politično»oroţje«in sredstvo za preporod atiškega človeka. Ţal so njegove pesniške elegije ohranjene večinoma v fragmentih, a so vseeno dovolj obseţne, da dajejo dober vpogled v njegovo miselnost. Solonovo ime se je tudi ţe od vsega začetka pojavljalo v legendi o Sedmih modrih. 200 Solonovi zakoni so bili zapisani na lesene valje in trikotno oblikovane palice, v več vrsticah (te so bile napisane prva od leve proti desni in naslednja od desne proti levi). Ohranili so se v atenski akropoli. Od Solonovih zapisov se je do današnjih dni ohranilo le malo fragmentov, pa vendar so ga razni govorniki v poznejših dobah precej omenjali. Teţko je kritično presoditi ob spoštovanju zakonodaje kot celote ali celo odkriti, kaj je bilo splošno načelo oziroma namen, ki je vodil Solona. 201 Nekaj let po Solonovih reformah je prišlo do jasnih znakov nasprotij. Dvakrat v naslednjih desetih letih ni bil izvoljen. Verjetno zato, ker se različne struje niso mogle sporazumeti o primernosti kandidata za tako vpliven poloţaj arhonta. Prišlo naj bi tudi do neredov, ker Solonove reforme niso bile pretirano učinkovite in ker so se najbolj vplivne plemiške druţine še naprej borile med seboj za nadzor in oblast nad sistemom. 202 200 PLUTARH, Ţivljenja velikih Grkov, 1982, str. 8 11. 201 GROTE George, A History of Greece; From the Time of Solon to 403 BC., str. 40 41. 202 THORLEY, Atenska demokracija, str. 31. 61

4.7 Drugi zakonodajalci Zakonodajalci so bili poimenovani namoteti, v Mali Aziji tudi aisimneti. Namoteti so imeli popolno svobodo ne samo glede slogovne oblike zapisov, ampak tudi glede tega, kaj se sprejme, kakšne bodo kazni in tudi globe. Med te slavne namotete spada Zeleukos v juţnoitalskih Lokrih (660 pr. Kr.), Harondas v Katani (v 6. stol. pr. Kr.), Pitakos v Mitileni (620 pr. Kr.) in prej omenjeni zakonodajalci. Delovanje namotetov (zakonodajalcev) se je omejevalo na tri področja, in sicer na ureditev civilnopravnih odnosov, na naravni red ter kazensko pravo. Zasebno pravo, ki v teh časih še ni bilo tako razširjeno, se je nanašalo predvsem na zemljiško posest in dedno pravo. Dolgovno pravo pa je vsekakor ostalo na isti stopnji: kdor ni mogel plačevati svojih dolgov, je z druţino postal suţenj. Kaznovano je bilo tudi, če je bil kdo pijan v javnosti ali če se ni obnašal poloţaju primerno. Najvišje kazni so bile za tatvino, in sicer smrtna kazen, krvno maščevanje pa je bilo odpravljeno. Tako je najbliţji sorodnik ubitega lahko vloţil toţbo zoper storilca, plemiški svet pa je potem odločil o usodi storilca s plačilom globe ali pa tudi s smrtjo. Očetomor ni bil kazensko preganjan, saj je bil storilec tisti, ki bi moral prevzeti odgovornost, prav tako pa ni bilo kazni za laţno pričanje. Po vsem tem lahko sklepamo, da je bilo kazensko pravo dokaj milo, so pa v tem času ţe ločili, naklepni in nenaklepni umor. Kakšna pa je bila oblika prvotnih zakonodaj, pa dobro ponazarja gortinsko pravo s Krete. 203 Zeleukos Iz juţnoitalskih Loker izhaja grški zakonodajalec Zeleukos, ki naj bi deloval okoli 660 pr. Kr. Izjavo, da je bil učenec Pitagore, lahko štejemo za anarhizem. O njem je zelo malo znanega, nekateri celo dvomijo v njegov obstoj. Bil naj bi celo avtor prvih zapisanih zakonov v Grčiji. V skladu z zgodbo, naj bi Zeleukos odšel na posvet v Delfe, da bi spet odpravil brezpravje, ki je takrat vladalo. V Delfih bi ga naj»postavili«za nekakšnega pastirja ter mu naročili, naj sestavi kodeks. Zakone naj bi mu sporočila boginja Atena v sanjah, čeprav jih je bilo malo in so bili dokaj preprosti, so se precej uveljavili. 204 203 SOVRE, Stari Grki, str. 96 97. 204 ZALEUCUS, Online Encyclopedia, URL: http://encyclopedia.jrank.org/yak_zym/zaleucus.htmlm (pridobljeno: 25.10. 2010). 62

To se ni bistveno spremenilo v naslednjih stoletjih, zato so zakoni v Lokrah uţivali velik ugled zagovornikov zakona. Ena izmed pomembnih določb je bila, da je kazen za različna kazniva dejanja zagotovo osnova, namesto da bi bila prepuščena prosti presoji sodnika pred samo sodbo. Kazen za prešuštvo je bila izguba oči enako tudi, pri povzročitvi telesnih poškodb. Pripisani so mu tudi nekateri zakoni v zvezi s pravico do lastnine, odtujitve zemljišč, naselitve v tujini in različni drugi zakoni. Zakoni so se kmalu uveljavili, in če jih je kdo razlagal drugače, kot so bili zapisani, je moral pred svet tisočih z vrvjo okoli vratu. Če so ti določili, da bo obešen, se je to nemudoma tudi zgodilo. Vsi, ki so predlagali nove zakone ali spremembe le-teh, so bili deleţni iste usode vse do 4. stol. pr. Kr. Zelukosa velikokrat zamenjujejo z Horondasom in o obeh»kroţi«ista zgodba o njuni smrti. Zeleukos naj bi prepovedal nošenje oroţja v skupščino in to sankcioniral s smrtjo. Tako pa je v času vojne sam kršil ta zakon in zato nemudoma storil samomor in pri tem izjavil, da je zakon treba spoštovati. 205 Horondas Horondas je bil znameniti zakonodajalec v Kataniji na Siciliji. Obdobje njegovega delovanja je neznano. Nekateri trdijo, da je bil učenec Pitagore (580 504 pr. Kr.), vendar vse, kar lahko povemo o tem zakonodajalcu je, da je deloval verjetno pred vladavino tirana Anaksilasa (494 476 pr. Kr.), saj so bili njegovi zakoni v uporabi do njegovega prihoda. Njegovi zakoni so bili zapisani v verzih in bili sprejeti tudi med drugimi kolonijami na Siciliji in Italiji. Po poročanju Aristotela njegovi zakoni niso bili nič posebnega, z izjemo uvedbe ukrepov za krive. Zakoni naj bi bili zapisani in sestavljeni z izjemno natančnostjo. O njegovi smrti»kroţi«ista zgodba kot za Zeleucosa, da se je ubil, ker je odšel oboroţen v senat. Horondas naj bi tudi ukazal, da če se najbliţji sorodnik Epiklerosa ne bi hotel z njo (dedinjo) poročiti, bi moral plačati doto. 206 205 ZALEUCUS, Online Encyclopedia, URL: http://encyclopedia.jrank.org/yak_zym/zaleucus.htmlm (pridobljeno: 25.10. 2010). 206 Sir William SMITH, A Dictionary of Greek and Roman biography and mythology, URL: http://name.umdl.umich.edu/, str. 690, (pridobljeno:19.10. 2010). 63

Pitakos Slika 4: Pitakos, kot ga je naslikal Perugino; 207 Pittacus of Mytilene, URL: http://www.mlahanas.de/greeks/bios/pittacusofmytilene.html, (pridobljeno: 26.10. 2010). Pitakos je ţivel v mestu Mitilena med leti 640 568 pr. Kr., bil je eden izmed sedmih modrecev 208 Grčije. Po rodu je bil Mitilenec in je s svojo vojsko premagal Atene, kar mu je prineslo veliko čast in ugled. Atenci so bili tik pred tem, da napadejo njegovo mesto, ko je Pitakos izzval njihovega generala na samostojen dvoboj. Rezultat tega boja pa naj bi bil tudi rezultat celotne vojne in tako bi se izognili nepotrebnemu prelivanje krvi. General je sprejel dvoboj in Pitakos je zmagal. 209 207 Perugino, Pietro, rojen okoli 1450 umrl 1523, italjanski religiozni slikar; Rafaelov učitelj. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 788. 208 Sedem modrih, politiki in misleci pred-filozofskega obdobja (7. in 6. stol. pr.kr.) grškega kulturnega razvoja, ki so s svojimi izreki in politično dejavnostjo izoblikovali vrednostni sistem gr. polisne ureditve, vzori modrosti: Tales, Bias, Pitakos, Solon, Kleobulus, Periandos, Hilon. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 957. 209 Diogenes Laerius, Lives od the Eminent Philosophers/Book 1, URL: http://en.wikisource.org/wiki/lives_of_the_eminent_philosophers/book_i#pittacus, (pridobljeno: 25.10. 2010). 64

Tako je pridobil velik ugled in bil izbran za vladarja mesta za deset naslednjih let. Med tem časom pa je zapisal zakone in se ukvarjal s pesništvom. Med drugim je zapisal: da je»kazen za človeka, ki je storil prekršek pijan, višja kot, če bi to storil trezen.«njegovo zlato pravilo 210 je bilo:»ne stori slabega sosedu, saj ti to lahko vrne«. Legenda govori tudi o tem, da naj bi mu ubili sina. Ko so, storilca pripeljali pred Pitakosa, mu je oprostil in rekel:»oproščati je bolje kot maščevati.«ţivel je več kot sedemdeset let in umrl nekje v tretjem letu 52. Olimpijade. 211 Razni izreki Pitakosa:»Teţko je biti dober človek.karkoli storiš, stori dobro.niti bogovi ne morajo strmeti proti nujnosti.moč pokaţe človeka.ne govori, preden kaj storiš, če ti namreč ne uspe, boš deleţen posmeha.ne sramoti človeka z njegovo nesrečo, saj se ti Nemesis 212 lahko maščuje.ne govori slabo čez svoje prijatelje, niti čez svoje sovraţnike.razvijte resnico, dobro vero, izkušnje, spretnost, druţabnost in industrijo.prepoznaj svojo priloţnost.«213 210 Zlato pravilo, je verjetno najbolj bistvena osnova za sodoben koncept človekovih pravic, v katerem ima vsak posameznik pravico do pravične obravnave in odgovornost, da zagotovi pravico za druge. Ključni element zlatega pravila je, da oseba, ki poskuša ţiveti s tem pravilom obravnava vse ljudi enako. Zlato pravilo ima svoje korenine v različnih svetovnih kulturah, in je standard, ki ga različne kulture uporabljajo za reševanje sporov. Zlato pravilo kot koncept je nastalo mnogo prej saj ime»zlato pravilo«ali»zlati zakon«, nosi šele nekje od leta 1670 dalje. Zlato pravilo pa e običajno nanaša tudi na rek Jezusa iz Nazareta;»Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi storite njim! To je namreč postava in preroki.«(iz Evangelija po Mateju 7,12). The Golden Rule, URL: http://www.ask.com/wiki/ethic_of_reciprocity?qsrc=3044, (pridobljeno: 26.10. 2010). 211 Olimpiada (gr.), pri Grkih obdobje štirih let med dvema prireditvama olimpijske igre; so bile najpomembnejše slavnostne igre v stari Grčiji, v Olimpiji od 776 pr.kr. do 394 n.š. vs ako četrto leto. Tekmovali so predvsem v peteroboju, vztrajnostnem teku, dirkah z vozovi. Obnovljene na pobudo P de Counbertina 1894 mednarodni olimpijski komite (MOK), 1896 v Atenah prve olimpijske igre moderne dobe. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 745. 212 Nemesis, grška boginja maščevanja. Več avtorjev, Leksikon Cankarjeve zaloţbe, Ljubljana 2002, str. 694. 213 Diogenes Laerius, Lives od the Eminent Philosophers/Book 1, URL: http://en.wikisource.org/wiki/lives_of_the_eminent_philosophers/book_i#pittacus, (pridobljeno: 25.10. 2010). 65

5 ZNANI ANTIČNI ZAPISI PRAVA IN VPLIV GRŠKE ZAKONODAJE V tem poglavju bom opisal znane zapise prava v antičnem času s poudarkom na Gortini, ki je bila prvi evropski civilni zakonik, in Rimskem pravu, ki je prav tako predvsem z Justinijanovo kodifikacijo ostalo pomembno vse do današnjih dni. Prav tako bom opisal drţavnopravno terminologijo, ki izhaja iz antične Grčije in jo uporabljamo še dandanes. 5.1 Gortina Zaradi velikih doseţkov grške politične in pravne misli je preučevanje grškega prava nekoliko manj priljubljeno. Razlogov za to je več, vendar je poglavitni ta, da je ohranjenih le malo pravnih norm in še te niso vse v celoti, temveč le v fragmentih, ki pa so včasih tudi velika uganka. V celoti je ohranjen le zapis, imenovan Gortina, iz mesteca na Kreti. Gortina naj bi nastala v 5 stol. pr. Kr. in je bila takrat mesto, ki je ţe razvojno zaostajalo, tako da je zapis gortinskega prava dragocen predvsem kot primer stopnje razvoja od agrarne skupnosti v mestno. V tem zapisu lahko najdemo določbe o aperairih svobodnih ljudeh, ki so bili manj vredni, ker niso pripadali hetairiji, skupnosti vojakov, vojkejih, odvisnih ljudeh, ki so imeli svoje premoţenje. Pravice premoţenja sorodnikov so vidne v institutu blagarice, edine dedinje, ki se mora poročiti z najbliţjih sorodnikom. 214 Zapis lahko vidimo še vedno na istem mestu, kjer so ga odkrili pred stodvajsetimi leti, v rimskem amfiteatru, sredi arheoloških izkopanin nekdanje Gortine na otoku Kreti. Zapis je bil izklesan na kamnite bloke, ki so bili vgrajeni v drugo kroţno stavbo, najverjetneje je bila namenjena kazenskemu sodišču. Zapis naj bi bil narejen v prvi polovici 5 stol. pr. Kr., natančneje med 480 in 450 pr. Kr. Gortinski zapis prava je poznan tudi pod imenom»kraljica zapisov«in»dvanajst stolpcev ali deltoidov«. Gortinski zapis vsebuje zakone antičnega mesta Gortine in velja za velik prispevek kretske kot tudi antične grške civilizacije. 215 214 Sergij VILFAN, Uvod v pravno zgodovino, Ljubljana 1993, (dalje: Vilfan, Uvod v pravno zgodovino), str. 29. 215 Adonis S. VASILAKIS, The great Inscription of the Law Code of Gortyn, Iraklio 200 0, (dalje: VASILAKIS, Gortyn), str. 37. 66

Gortina je namreč prvi evropski civilni zakonik, v katerega so bile razvrščene stare in nove določbe zakona. Sicer ne moremo govoriti o popolnem zakoniku, saj Gortina ni vsebovala celotnega obsega prava in zakonov. Je pa Gortina edino starodavno mesto, poleg Aten, ki je imelo zadovoljiv obseg zakonov. Še dandanes gortinsko pravo velja za primer svobode in napredka. Gortina ne vsebujejo samo prava kretske polis, ampak pravo celotne Grčije, kar je prispevalo tudi k precejšnji ohranitvi antičnega grškega prava. Skupaj z novimi določbami vsebuje tudi takratno staro pravo in nas»pripelje«do osnovne podlage za zakone, ki so bili zapisani. Tudi nekateri filozofi in zakonodajalci so zelo cenili kretsko pravo. Na gortinsko pravo pa je vsekakor s svojo zapuščino vplivala tudi nekdanja minojska civilizacija. 216 Slika 5: prvi stolpec gortinskega kodeksa ob odkritju; VASILAKIS, Gortyn, str. 39. 216 VASILAKIS, Gortyn, str. 37 38. 67