UNIVERZA V MARIBORU

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE SEZNANJENOST PACIENTOV S PREPREČEVANJEM NASTANKA OSTEOPOROZE (Diplomsko delo) Maribor, 2009 Marjeta Grašič

POVZETEK Osteoporoza je sistemska bolezen okostja za katero je značilna zmanjšana gostota kosti, kar lahko povzroči zlom ţe ob manjši obremenitvi. Je bolezen starejših ljudi, predvsem ţensk. Deleţ starejših ljudi strmo narašča, zato se tudi osteoporoza pojavlja vse pogosteje. Bolezen ponavadi odkrijemo šele takrat, ko se pojavijo komplikacije- zlomi kosti. Najpogostejši zlomi zaradi krhkosti kosti so zlom zapestja, vretenc, kolka in nadlahtnice. Medicinska sestra ima pri preprečevanju osteoporoze izredno pomembno vlogo, saj deluje tako na primarni kot tudi na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene vzgoje. Z diplomskim delom smo ţeleli ugotoviti v kolikšni meri so pacienti v ambulanti za merjenje kostne gostote seznanjeni s preprečevanjem nastanka te bolezni. Predstaviti smo ţeleli tudi pomen sodelovanja pacienta pri preprečevanju osteoporoze, ugotoviti, kdo jih je poučil o preventivnih ukrepih, ugotoviti pogostost zlomov pri pacientih ter na kakšen način pacienti preprečujejo napredovanje osteoporoze. Pri zbiranju podatkov smo uporabili deskriptivno metodo dela. Izdelali smo tudi anketni vprašalnik in ga razdelili med trideset naključno izbranih pacientov v ambulanti za merjenje kostne gostote. Z rezultati anketnega vprašalnika smo ugotovili, da so anketirani pacienti premalo seznanjeni s preventivnimi ukrepi preprečevanja nastanka osteoporoze. Ugotovili smo tudi, da se pacienti največ seznanjajo o bolezni sami, najpogostejši zlom pri anketiranih je bil zlom v zapestju. Ključne besede: medicinska sestra, preprečevanje, osteoporoza I

ZUSAMMENFASSUNG Osteoporose ist eine systemische Knochenkrankheit, für welche eine reduzierte Knochendichte, was einen Knochenbruch schon bei einer kleineren Belastung herbeiführen kann. Diese Krankheit ist typisch für ältere Leute, vor allem Frauen. Da der Anteil der älteren Leute ständig wächst, tritt Osteoporose immer häufiger in Erscheinung. Die Brüche des Handgelenks, der Wirbel, des Hüftgelenkes und des Oberarmknochens sind die häufigsten Brüche aufgrund brüchiger Knochen. Die Krankenschwester hat eine äußerst wichtige Rolle bei der Verhinderung der Osteoporose, denn sie agiert auf der Primär-, Sekundär und Tertiärebene der Gesundheitserziehung. Mit der Diplomarbeit wollten wir feststellen, zu welchem Ausmaß die Patienten in der Ambulanz, wo Knochendichte gemessen wird, über die Vorbeugung der Osteoporose informiert sind. Darüberhinaus wollten wir die Bedeutung der Patientenkooperation bei der Verhinderung der Osteoporose feststellen; wir wollten auch herausfinden, wer die Patienten über die Präventivbehandlung informiert hat, was die Knochenbruchfrequenz bei den Patienten ist und wie die Patienten die Entwicklung der Osteoporose vorbeugen können. Bei der Datensammlung haben wir die deskriptive Methode gewählt. Wir haben auch einen Fragebogen, der unter dreißig Patienten in der Ambulanz, wo Knochendichte gemessen wird, verteilt wurde. Auf Basis der Umfrageergebnisse haben wir festgestellt, dass die Patienten ungenügend über die Präventivbehandlungsmöglichkeiten für Osteoporose informiert sind. Wir haben auch festgestellt, dass sich die Patienten meist selber über die Krankheit informieren; der häufigste Bruch bei den Gefragten ist der Handgelenkbruch. Stichworte: Die Krankeschvester, Die Osteoporose, Die Prevention II

POVZETEK..I ZUSAMMENFASSUNG... II KAZALO.III 1 UVOD... 1 2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA... 2 3 TEORETIČNI DEL... 3 3.1 SESTAVA KOSTI... 3 3.1.1 Starostne spremembe kostne gostote... 6 3.2 OSTEOPOROZA... 7 3.2.1 Klinične oblike... 8 3.2.2 Klinična slika... 10 3.2.3 Dejavniki tveganja za nastanek osteoporoze... 11 3.2.5 Zdravljenje osteoporoze... 13 3.3 VLOGA IN NALOGE MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU IN RAZVOJU OSTEOPOROZE... 16 3.3.1 Naloge medicinske sestre na primarni ravni... 16 3.3.2 Naloge medicinske sestre na sekundarni ravni... 17 3.3.3 Naloge medicinske sestre na terciarni ravni... 18 4 EMPIRIČNI DEL... 20 4.1 HIPOTEZE... 20 4.2 METODOLOGIJA... 20 4.2.1 Raziskovalne metode... 20 4.2.2 Raziskovalni vzorec in postopki zbiranja podatkov... 21 5 REZULTATI... 22 6 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA... 40 7 SKLEP... 43 LITERATURA... 44 PRILOGE..1 ZAHVALA... 6 III

UVOD Osteoporoza je presnovna bolezen kosti, za katero so značilni zmanjšana mineralna kostna gostota, spremenjena kostna zgradba in posledično povečano tveganje za zlome. Najpogosteje se zlomijo vretenca, kolk ali zapestje, vendar se lahko zlomi katerakoli kost (Pavlin Klemenc M., 2006, str. 75). Zlomi kosti zaradi zmanjšane kostne gostote nastanejo ţe pri manjši obremenitvi kot je padec iz stojne višine. Osteoporoza je bolezen starejših ljudi, v preteklosti je niso poznali, saj so ljudje ţiveli krajše časovno obdobje. Danes pa ta bolezen predstavlja enega glavnih zdravstvenih problemov, saj deleţ starejših strmo narašča. Zlomi kosti, ki nastanejo kot posledica zmanjšane mineralne kostne gostote, močno zmanjšajo kakovost ţivljenja pacientov, predstavljajo pa tudi velike stroške zdravljenja. Po 65. letu starosti se povečuje tveganje za poškodbe. Verjetnost za poškodbo je večja zaradi naravnega procesa staranja, kroničnih in akutnih obolenj. Slabeti začnejo tudi telesne moči, ljudje so prej utrujeni, slabše vidijo, slišijo, postanejo počasnejši in manj spretni pri gibanju. Dejavniki, ki še dodatno pospešujejo nastanek osteoporoze so prezgodnja menopavza, prehrana, ki ne vsebuje dovolj kalcija, telesna nedejavnost, pitje prekomernih količin alkohola, kajenje, jemanje nekaterih zdravil. Tveganje 50-letne ţenske, da bo do konca ţivljenja utrpela osteoporozni zlom je okrog 45 %, 50-letni moški ima pribliţno 20 % moţnosti za osteoporozni zlom (Kocjan, 2006). Cilj zdravljenja osteoporoze je preprečevati oziroma zmanjševati moţnost nastanka bodisi prvih ali pa nadaljnjih osteoporoznih zlomov. Zdravljenje osteoporoze je sestavljeno iz treh zaporednih korakov. Najprej je potreben spremenjen ţivljenjski slog, če je bil škodljiv, nato zagotovitev zadostne količine kalcija in vitamina D, kot tretje pa zdravljenje z zdravili (Preţelj, 2007). Zdravstvena nega in zdravstvena vzgoja veliko prispevata k izboljšanju oziroma višji kakovosti ţivljenja bolnikov z osteoporozo. Cilj zdravstvene vzgoje je seznanjanje širše javnosti o pomenu zdravega načina ţivljenja, uravnoteţene prehrane bogate s kalcijem in vitaminom D, izogibanju alkoholu in kajenju ter o pomenu telesne dejavnosti za organizem. 1

Zdravstvena vzgoja se vrši na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Primarna raven je namenjena zdravemu prebivalstvu. Na tej stopnji z zdravstveno vzgojo seznanjamo ljudi o zdravem način ţivljenja, ki prispeva k preprečevanju osteoporoze ţe v zgodnjem ţivljenjskem obdobju. Sekundarna zdravstvena vzgoja je namenjena skupinam in posameznikom s tveganjem. Terciarna raven zdravstvene vzgoje pa je namenjena bolnikom z osteoporozo, njihovim svojcem in skrbnikom (Zver, 2002). 2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA Namen: Z diplomskim delom smo ţeleli ugotoviti v kolikšni meri so pacienti v ambulanti za merjenje kostne gostote seznanjeni s preprečevanjem nastanka in napredovanjem osteoporoze. Cilji: predstaviti pomen sodelovanja pacienta pri preprečevanju osteoporoze, ugotoviti kdo jih je poučil o preventivnih ukrepih, ugotoviti pogostost zlomov pri pacientih, ugotoviti katerih načinov preprečevanja napredovanja osteoporoze se pacienti posluţujejo. 2

3 TEORETIČNI DEL 3.1 SESTAVA KOSTI Kosti so ţivo tkivo, ki v telesu opravljajo številne naloge. Dajejo oporo, ščitijo ţivljenjsko pomembne organe, sluţijo kot narastišče mišic, so prostor v katerem je shranjen kosti mozeg ter zagotavljajo primerno zalogo kalcija za vzdrţevanje normalnega notranjega okolja. Po obliki delimo kosti na kratke (nartnice, zapestnice), dolge (stegnenica, nadlahtnica), ploščate (lobanjske kosti, prsnica, rebra) ter kosti nepravilnih oblik (vretenca). Vse kosti skupaj tvorijo okostje ali skelet. Na vzdolţnem preseku dolge kosti vidimo (slika 1) dva okrajka ali epifizi ter deblo ali diafizo. Med diafizo in epifizo je rastni hrustanec, ki omogoča rast kosti v dolţino, po končani rasti pa zakosteni v metafizo. V srednjem delu cevaste kosti vidimo mozgovno votlino (cavum medullare) (Kobe et al., 2003, str. 20). Slika 1: Vzdolţni prerez dolge kosti Vir: http//webset.fe.uni-lj.si/biologija/bio_poglavje3.html 3

Kost je sestavljena iz periosta (pokostnice), endosta, kostnega tkiva in kostnega mozga (Komadina, 1999). Vse kosti so na zunanji in notranji površini obdane z dobro oţiljenim vezivom. Vezivo na zunanji strani je debelejše in ga imenujemo pokostnica, na notranji strani pa tanjše in se imenuje endost. V pokostnici je veliko čutilnih ţivcev s čutilnimi telesci, kar povzroča izredno občutljivost. Pokostnica je pomembna za rast, razvoj in obnovo kosti. Endost je plast ploščatih celic in ima enako vlogo kot pokostnica. Kostno tkivo v kar 80 % sestavlja kortikalni del oziroma kompaktna kostnina (substantia compacta), v 20 % pa trabekularni del oziroma gobasta kostnina (substantia spongiosa). Kompaktna kostnina se nahaja na površini kosti in v diafizah. Gobasto kostnino pa najdemo v ploščatih kosteh, vretencih in epifizah dolgih kosti. V gobasti kostnini in v mozgovni votlini se nahaja kostni mozeg (medulla ossium), ki je ob rojstvu v dolgih cevastih kosteh rdeč, kasneje pa ga nadomesti rumen, ki je predvsem iz maščobnega tkiva (Komadina, 1999). Osnovna gradbena in funkcionalna enota kompaktne kostnine je osteon. Prečno prerezani osteon ima v sredini Haversov kanal z ţilami in ţivci. Okrog njega potekajo koncentrično urejene plasti imenovane lamele. Lamele so vzporedne, med njimi leţijo osteociti- kostne celice. Haversovi kanali so med seboj povezani z Volkmannovi kanali, v katerih so prav tako ţile in ţivci. Gobasta kostnina nima osteonov sestavljena je iz letvic imenovanih trabekule. Tu potekajo lamele vzporedno s površino trabekule. Kostnina je razmeroma dobro prekrvavljena. Biokemično je kost sestavljena iz organskih in anorganskih snovi. Organske snovi dajejo kostem proţnost, anorganske pa trdoto in togost. Pravilno razmerje organskih in anorganskih snovi omogoča kostem elastičnost. S starostjo kosti izgubljajo organske snovi, nalagajo se kalcijeve soli, zato kosti izgubljajo proţnost in postanejo krhke in lomljive. Organske snovi, ki sestavljajo kostnino so beljakovine, mukopolisaharidi in kostne celice. Anorganski del kosti sestavljajo predvsem kalcij in fosfati. V kosti je uskladiščenega pribliţno 99 % vsega kalcija v telesu in 90 % celotnega fosforja. Drugi gradniki kostnine so še magnezij, fluor, natrij in klor (Kocijančič, 1998).. 4

Kostne celice delimo na osteoblaste, osteoklaste in osteocite. Naloga osteoblastov je gradnja kosti, osteoklastov pa razgradnja. V mladosti je več osteoblastov kot osteoklastov, zato se kostna masa povečuje hitreje, saj jo osteoklasti počasneje razgrajujeo. Kost je ţiva, vse ţivljenje se gradi in razgrajuje. Proces gradnje in razgradnje imenujemo kostna premena. Diafiza raste v širino tako, da pokostnica nalaga na površino novo kost, znotraj se kost resorbira in na tak način se veča tudi mozgovna votlina. V dolţino kost raste v predelu rastnega hrustanca. Na rast okostja vplivajo tudi dejavniki kot so količina fosforja in kalcija zauţitega s hrano, vitamin D in C, pravilno delovanje hipofize, ščitnice, obščitnic in spolnih ţlez. Pomembna je tudi krepitev mišičja. 5

3.1.1 Starostne spremembe kostne gostote Kostna gostota se skozi ţivljenjska obdobja spreminja. V dobi odraščanja se zaradi rasti in zorenja kostna masa veča. Veča se tudi še tedaj, ko je rast v višino ţe ustavljena. Najvišjo oziroma maksimalno kostno maso doseţemo v tretjem desetletju ţivljenja. V tem obdobju doseţe skelet svojo zrelost, proces gradnje in razgradnje je uravnoteţen, kar pomeni, da se kostna masa ne spreminja. Večja kot je maksimalna gostota kosti manj ima posameznik v starosti moţnosti za nastanek presnovnih kostnih bolezni kot je osteoporoza. Mladi moški ustvarijo 5-10 % večjo maksimalno kostno maso kot mlade ţenske, predvsem zaradi delovanja hormona testosterona, ki vpliva na večje nalaganje kostnine pod pokostnico (Pfeifer, 2005, str. 276). Maksimalna kostna masa je odvisna od številnih dejavnikov, v največji meri od dednih, pomembna pa je tudi hrana, telesna dejavnost, ter izogibanje prekomernim količinam alkohola in kajenju. Kadar ţe v mladosti zauţijemo premalo kalcija, ki se vgrajuje v kosti in jim daje trdnost, telo doseţe manjšo maksimalno kostno maso, večja je v starosti moţnost za nastanek osteoporoze. Po 50. letu se začne fiziološko propadanje kostnega tkiva in traja do konca ţivljenja. Vzrok je lahko pospešena razgradnja kosti ob nespremenjeni tvorbi kosti ali v zmanjšani oziroma upočasnjeni gradnji ob nespremenjeni razgradnji. Pri ţenskah se prva leta po menopavzi kostna masa izgublja hitreje kot pri moških. Vzrok je pomanjkanje hormona estrogena, ki v mladosti povečuje aktivnost osteoblastov. Po menopavzi količina tega hormona upada. Pri moških se letno izgubi 0,5 % mase od maksimalne, pri ţenskah pa 1 %. Pri ţenskah se lahko v petih do osmih letih po menopavzi kostna masa zmanjša celo od 3-5 % letno (http://www.zzv-nm.si). 6

3.2 OSTEOPOROZA Izraz osteoporoza je izpeljal alzaški patolog Lobstein in sicer iz dveh grški besed: osteon (kost) poros (majhna luknja) Osteoporoza je znana ţe najmanj 200 let. Šele v zadnjem desetletju pa se veliko ukvarjajo z njenim proučevanjem, saj število pacientov strmo narašča. Prvi človek, ki je opisal in definiral osteoporozo je bil Fuller Albright, leta 1940. Njegova definicija se glasi:»premalo kosti v kosti.«leta 1990 je Consensus Conference of Osteoporosis v Kopenhagnu postavil naslednjo definicijo:»osteoporoza je bolezen, ki jo označuje majhna kostna masa, mikroarhitekturne spremembe kostnega tkiva pa vodijo k večji krhkosti kosti in zato večjemu tveganju zloma.«osteoporoza je najbolj razširjena presnovna kostna bolezen v razvitem svetu. Je sistemska bolezen okostja, za katerega je značilna zmanjšana trdnost kosti in posledično povečano tveganje za zlome (Čokolič, 2007, str. 28). Osteoporoza je sistemska skeletna bolezen, za katero je značilna povečana lomljivost kosti. Pri bolnikih z osteoporozo zlomi zato nastajajo ţe pri manjših poškodbah, kot je npr. padec iz stojne višine (Kocjan, 2006, str. 331). Osteoporoza je predvsem bolezen starejših ţensk. Do 70. leta je šestkrat pogostejša pri ţenskah, po 70. letu jo najdemo tudi pri moških, še vedno pa je pogostejša pri ţenskah (Čokolič, 2000, str.289). Danes svetovna zdravstvena organizacija uvršča osteoporozo na 10 mesto glede pomembnosti. V razvitem svetu število pacientov z osteoporozo in število zlomov zaradi nje strmo narašča. Predstavlja pa tudi velik ekonomski problem razvitih druţb. Predvsem je smiselno iskati rizične skupine prebivalcev in na tak način število obolelih ter zlome preprečevati ali jih omiliti. 7

3.2.1 Klinične oblike Osteoporozo klinično delimo na primarno in sekundarno. K primarni osteoporozi spadajo juvenilna, idiopatična ter involutivna osteoporoza. Involutivna se deli še na tip I, ki jo imenujemo pomenopavzalna osteoporoza in tip II, ki se imenuje senilna osteoporoza. Involutivna osteoporoza je med vsemi najpogostejša. Sekundarna osteoporoza nastane kot posledica druge bolezni in kost ozdravi, če ozdravimo osnovno bolezen (Čokolič, 2000). Primarna osteoporoza JUVENILNA osteoporoza je redka oblika te bolezni, pojavi se pred puberteto in traja od 2 do 4 leta. Dečki in deklice zbolevajo enako pogosto. Pri tej obliki osteoporoze gre za pospešeno izgubo kostne mase, potek bolezni je akuten, pogosto jih spremljajo kompresijski zlomi vretenc in dolgih kosti. Po izteku pubertete bolezen izgine, zato lahko predvidevamo, da na to obliko bolezni vplivajo hormonski faktorji. IDIOPATIČNA osteoporoza se razvije pri mlajših moških. Značilni so patološki zlomi dolgih kosti in kompresijski zlomi vretenc (Čokolič, 2000). INVOLUTIVNA osteoporoza se začne obdobju menopavze in je vse pogostejša s staranjem. Delimo jo na pomenopavzalno in senilno osteoporozo. 1. involutivna osteoporoza tip I (pomenopavzalna osteoporoza) Pojavlja se pri ţenskah med 50. in 70. letom starosti. Značilni so zlomi kosti, predvsem tam, kjer je prisotna gobasta kostnina (vretenca, medenica, koţeljnica, rebra, vrat stegnenice). Zlome vretenc spremlja tudi močna bolečina v hrbtenici, izguba telesne višine in deformacija hrbtenice oz. nastanek prsne kifoze imenovane tudi grba. Vzrok za pomenopavzalno osteoporozo je pomanjkanje hormona estrogena, kar povzroči povečano resorpcijo in zmanjšano tvorbo kosti. 8

2. involutivna osteoporoza tip II (senilna osteoporoza) Senilna osteoporoza je med vsemi oblikami najpogostejša. Prizadene oba spola in sicer po 70. letu starosti, čeprav ţenske še nekoliko pogosteje kot moške. Pri tej obliki gre za počasno sorazmerno izgubljanje tako kompaktne, kot gobaste kostnine. Najpogostejši zlomi, ki so značilni za senilno osteoporozo so zlomi kolka, vretenc, nadlahtnice, golenice in medenice. Vzrok za to obliko osteoporoze je manjša resorbcija kalcija iz črevesja, zvišana je koncentracija parathormona, ki uravnava nivo kalcija v krvi. Resorpcija kalcija je manjša zaradi sprememb na črevesni sluznici in zmanjšane tvorbe vitamina D3 v starostno spremenjenih ledvicah. Sekundarna osteoporoza Sekundarna osteoporoza ni samostojna bolezen, temveč je posledica drugih obolenj ali pa se pojavi po zdravljenju z določenimi zdravili. Po ozdravitvi osnovne bolezni tudi kost ozdravi, če ni prišlo ţe do patoloških zlomov (Kocijančič, 1998). Najpogostejši vzroki sekundarne osteoporoze so (Fikfak, 2007, str. 47 ): bolezni ţlez z notranjim izločanjem (hipogonadizem, hiperkorticizem, hipertiroza, hiperparatiroidizem, anorexia nervosa), bolezni jeter, ţolčnih poti in prebavil, bolezni kostnega mozga (diseminirani plazmocitom), bolezni dihal (KOPB), bolezni lokomotornega aparata, podedovane bolezni (osteogenesis imperfecta). Osteoporoza je značilna za vse vrste hipogonadizma. Pri zdravljenju z zdravili kot so glukokortikoidi je zavrta predvsem tvorba nove kosti. Pri hipertirozi in hiperparatiroidizmu je pospešena tako gradnja kot razgradnja kosti, vendar razgradnja prevladuje. Pri boleznih prebavil je motena predvsem absorpcija kalcija, to pomanjkanje pa vodi do zmanjšanja kostne mase. Pri boleznih kostnega mozga ko se na primer pojavijo maligne celice pa te tvorijo faktorje, ki lokalno pospešujejo resorpcijo kosti (Kocijančič, 1998). 9

Pacienti pri sekundarni obliki nimajo znakov osteoporoze, dokler ne pride do zloma kosti. Pogostejši znak je le bolečina v kriţu in dolgih kosteh. 3.2.2 Klinična slika Za osteoporozne kosti je značilno, da postanejo krhke in votle, saj se več kosti razgradi kot se je obnovi. Predvsem je ta pojav posledica delovanja hormonov. V kostni zgradbi se pojavijo mikroarhitekturne spremembe, ki zmanjšajo kostno čvrstost in povzročajo tipične zlome (Komadina, 2005). Histološke spremembe se najprej pojavijo v gobastem tkivu. Klinična slika je pri pacientih z osteoporozo vse do zloma kosti neizrazita. Največkrat pacienti občutijo le bolečino v kriţu in dolgih kosteh. Najpogostejši osteoporozni zlomi so zlom zapestja, vretenc, kolka, nadlahtnice, golenice, lahko pa se zlomi katerakoli kost. Najpogosteje se kost zlomi tam kjer je več gobastega tkiva. Za osteoporozni zlom je značilno, da ga povzroči ţe manjša obremenitev kot je dvig laţjega bremena, vstajanje iz sedečega poloţaja ali celo kašljanje. Enaka sila torej ne bi zlomila kosti z normalno mineralno kostno gostoto. Pacienti z zlomom koţeljnice nad zapestnim sklepom so stari povprečno 55 let. Vzrok za zlom je padec na roko. Povprečno 5 let so starejši pacienti z zlomi hrbteničnih vretenc zaradi osteoporoze (Komadina, 2005). Pri zlomu vretenc je glavni znak močna bolečina, ki pogosto izţareva navzpred, močnejša je med gibanjem, v mirovanju mine. Običajno mine spontano v enem do dveh mesecih. Pri multiplih frakturah vretenc pride do deformacije hrbtenice in kronične tope bolečine v hrbtu. Pri postopni deformaciji vretenc je pacient lahko tudi brez bolečine. Deformacija hrbtenice lahko privede do zmanjšanja telesne višine in nastanka prsne kifoze, kar pomeni, da rebrni lok nasede na zgornji rob medenice. Zlomi vretenc niso nevroagresivni. Najhujši zaplet povzroči zlom vratu stegnenice, ki se pojavi po 65. letu starosti. Zlom lahko povzroči ţe padec iz stojne višine. Ta zlom ne povzroča le bolečin in morebitne invalidnosti, ampak tudi smrtnost. Veliko pacientov umre zaradi zapletov ţe v prvem mesecu. Vzrok za smrt največkrat povzročijo bolezni za katerimi je pacient trpel ţe pred zlomom, operacija pa jih še poslabša. Največkrat pacienta spremljajo srčno-ţilne, ţivčno-mišične bolezni ter bolezni dihal. Manj kot 50 % pacientov z zlomom kolka se rehabilitira po enem letu, veliko pa jih 10

ostane nepomičnih in odvisnih od tuje pomoči. Ostanejo trajno invalidni in večinoma ostanek ţivljenja preţivijo v domovih za ostarele s hudimi bolečinami (Čokolič, 2000). Tveganje 50-letne ţenske, da bo do konca ţivljenja utrpela osteoporozni zlom, je okrog 45 %, 50-letni moški pa ima za osteoporozni zlom pribliţno 20 % moţnosti (Kocjan, 2006). 3.2.3 Dejavniki tveganja za nastanek osteoporoze Dejavnike tveganja za nastanek osteoporoze delimo na dejavnike na katere lahko vplivamo ter na dejavnike na katere ne moremo vplivati. Dejavniki tveganja za nastanek osteoporoze na katere ne moremo vplivati, so (http://www.zzv-nm.si): ţenski spol, bela in azijska rasa, dednost, zakasnela puberteta, zgodnja menopavza (pred 40. letom starosti ter kirurška), daljša obdobja amenoreje, jemanje nekaterih zdravil (glukokortikoidi, heparin, antiepileptiki, ciklosporini, antikonvulzivna sredstva, antacidi), nekatere bolezni ţlez z notranjim izločanjem (ščitnica, obščitnice, nadledvični ţlezi, trebušna slinavka, spolne ţleze), daljša parenteralna terapija, daljša imobilizacija. Dejavniki tveganja na katere lahko vplivamo (http://www.zzv-nm.si): hrana s premalo kalcija nizka telesna teţa telesna nedejavnost, uţivanje prekomernih količin alkohola, kajenje, nezadostno sončenje. 11

3.2.4 Diagnostika osteoporoze Za diagnosticiranje osteoporoze je potrebna anamneza ter klinični pregled, nato meritev kostne gostote ter laboratorijske preiskave in rentgensko slikanje. Kadar je pacient ţe utrpel zlom zaradi osteoporoze meritev kostne gostote, ni potrebna. Anamneza mora vsebovati podatke o porodih, dojenju, menstrualnem ciklusu, nastopu menopavze, znamenjih klimakterija. Pacienta je potrebno povprašati o prisotnosti bolezni, ki lahko vplivajo na nastanek osteoporoze ter o uţivanju zdravil, katerih stranski učinek povzroča zmanjšano gostoto kosti. Izvedeti moramo tudi kakšen je način ţivljenja pacienta. Na primer kolikokrat na dan telovadi, ali uţiva alkohol, kadi, kakšen je njegov način prehranjevanja, zanima pa nas tudi podatek o prisotnosti osteoporoze pri druţinskih članih. S pomočjo anamneze lahko ugotovimo ali ima pacient tveganje za nastanek osteoporoze, oziroma ali gre za kakšno drugo bolezen in se osteoporozo pojavlja kot sekundarna oblika. Pri kliničnem pregledu izmerimo telesno višino, telesno teţo, opišemo ukrivljenost hrbtenice in iščemo znake, značilne za bolezni, ki jih osteoporoza samo spremlja. Samo anamneza ter klinični pregled ne zadostujeta za postavitev diagnoze»osteoporoza«. Osteoporoza se najpogosteje diagnosticira z merjenjem mineralne kostne gostote. Kostno gostoto merimo z dvojno energetsko rentgensko absorpciometrijo imenovano tudi DEXA. Zdravnik določi diagnozo»osteoporoza«v primeru, ko je kostna gostota za 2,5 standardna odklona manjša od kostne gostote, ki jo doseţemo pri 30 letih. Ponavadi zdravnik pacienta napoti tudi na rentgensko slikanje s katerim lahko ugotovimo ali so prisotne morfološke spremembe v torakalni in lumbalni hrbtenici. Z rentgenogrami lahko ugotovimo tudi druge kostne bolezni, ki jih osteoporoza samo spremlja. Z rentgenskim slikanjem lahko osteoporozo diagnosticiramo šele takrat, ko je kostna masa zniţana za 30 do 50 % (Čokolič, 2007). 12

3.2.5 Zdravljenje osteoporoze Osteoporozo najbolj učinkovito in najuspešneje zdravimo, kadar jo dovolj zgodaj odkrijemo. Zdravijo se vsi pacienti, ki so ogroţeni. Če bomo zdravili tiste paciente z osteoporozo, ki so za zlome najbolj ogroţeni, bomo preprečili največ zlomov (Kocjan, 2008). Najbolj so ogroţeni pacienti z izmerjeno nizko mineralno kostno gostoto, vsi pacienti, ki so ţe utrpeli zlom ob manjši obremenitvi, starejši pacienti, vsi z nizko telesno teţo, pacienti, ki imajo osteoporozo v druţini, pacienti s sekundarno osteoporozo ter vsi, ki jemljejo zdravila, katerih stranski učinek povzročajo nizko mineralno kostno gostoto ter pacienti, ki uţivajo večje količine alkoholnih pijač, kave ter kadijo. Cilj obravnave teh pacientov so postavitev diagnoze na podlagi ocene kostne mase, opredelitev tveganja za zlome in odločitev o morebitnem zdravljenju (Čokolič, 2007). Hormonsko nadomestno zdravljenje S hormonskim nadomestnim zdravljenjem zdravimo posledice menopavze med katere spada tudi začetek osteoporoze. Za hormonsko nadomestno zdravljenje se mora pacientka posvetovati z zdravnikom, pred zdravljenjem je nujen tudi ginekološki pregled in mamografija. Ţenski dodajamo hormon estrogen, ki ga v menopavzi jajčniki več ne izločajo, posledica je hiter upad mineralne kostne gostote. Hormonsko nadomestno zdravljenje je primerno predvsem za mlajše ţenske neposredno po menopavzi, zdravljenje pa naj ne bi bilo daljše od petih let, saj povzroča precej stranskih učinkov. Ti hormoni delujejo kot naravni zaviralci kostne razgradnje in so bili dolgo časa ključni za preprečevanje in zdravljenje pomenopavzalne osteoporoze. Leta 2002 so zanesljivo dokazali, da hormonsko nadomestno zdravljenje zmanjša nevarnost zloma vretenc, kolka in drugih nevretenčnih zlomov, zmanjša pa tudi tveganje za nastanek raka debelega črevesa (Kocjan, 2008). 13

Zdravila za zdravljenje osteoporoze Zdravila za zdravljenje osteoporoze predpiše zdravnik, kadar je osteoporoza ţe razvita. Ta zdravila delimo na tri skupine. Nekatera zavirajo razgradnjo kosti, druga spodbujajo gradnjo novih kosti, v tretjo skupino pa spadajo tista, ki ugodno vplivajo tako na gradnjo kosti kot zaviranje razgradnje kosti (Kocjan, 2008). Med najpomembnejša zdravila za zdravljenje osteoporoze spadajo bisfosfonati. Zdravnik jih predpiše za zdravljenje pomenopavzalne osteoporoze. So ne hormonska zdravila in delujejo le na kost. Učinkujejo tako, da zavirajo delovanje celic, ki kost razgrajujejo. Na tak način se več kosti zgradi, s tem se poveča kostna gostota. Pri zdravljenju z bisfosfonati pacienta poučimo naj tableto vzame z veliko vode, v pokončnem poloţaju saj tako zmanjšamo moţnost stranskih učinkov, ki so redki, lahko pa povzročijo draţenje ali celo razjede poţiralnika. Pri intravenoznem apliciranju terapije so stranski učinki prav tako redki, lahko pa se pojavijo slabost, driska, bolečine v trebuhu, kosteh, mišicah, redko pa tudi koţna alergija. Najpogostejši bisfosfonati so alendronat, risedronat, ibandronat, zoledronska kislina, pamidronat. Za zdravljenje pomenopavzalne osteoporoze se uporablja tudi stroncijev ranelat. Zdravilo ima kombiniran učinek, saj po eni strani neposredno vzpodbuja osteoblaste k izgradnji kosti, po drugi strani pa zavira delovanje osteoklastov in s tem resorbcijo kosti. S predpisovanjem tega zdravila preprečimo kar tretjino zlomov (Zavratnik, 2007). Selektivni modulatorji estrogenskih receptorjev (SERM) so nehormonska zdravila, ki stopajo v interakciji z estrogenskim receptorjem in izraţajo v nekaterih tkivih estrogenske, v drugih pa antiestrogenske učinke. Med SERM spada raloksifen, ki pri ţenkah po menopavzi zmanjša tveganje za vretenčne zlome za 30-50 %. Raziskave so pokazale, da bi naj pacienti, ki uţivajo SERM zmanjšali tveganje tudi za nevretenčne zlome. Prav tako zmanjšuje tveganje za vretenčne zlome kalcitonin. Predpisuje se predvsem takrat, kadar pacienti ne prenašajo bisfosfonatov ter raloksifena (Zavratnik, 2007). Teriparadit je zdravilo, ki ima najmočnejši protizlomni učinek, saj naj bi po raziskavah kar za 65 % zmanjšal tveganje za vretenčne zlome ter v 53 % zmanjšal tveganje za nevretenčne zlome. Predpisuje se za zdravljenje hude osteoporoze pri ţenskah, kjer zdravljenje z drugimi 14

zdravili ni bilo učinkovito. Zdravilo se lahko predpiše le na osnovi mnenja komisije Klinike za endokrinologijo Kliničnega centra Ljubljana (Zavratnik, 2007). Vsak pacient z osteoporozo ima predpisan tudi vitamin D, saj ima ta pomembno vlogo pri prehajanju kalcija iz črevesja v kri in kosti. Nekaterim zdravilom je ţe dodan, nekaterim se dodaja posebej. Odmerek dnevno zauţitega vitamina D je 800 do 1000 enot na dan oziroma 5600 do 7000 enot enkrat na teden. Pacientom se priporoča tudi vsakodnevno sončenje od 15 do 20 minut, vendar se naj izogibajo soncu med 11. in 16. uro. Pacienti z osteoporozo morajo dnevno zauţiti tudi 1200 mg čistega kalcija. Redki ga zauţijejo s hrano, ostalim ga predpiše zdravnik. Zdrav način življenja obolelega pacienta Izrednega pomena pri zdravljenju osteoporoze predstavlja tudi zdrav način ţivljenja pacienta. Zdravila za zdravljenje osteoporoze so bolj učinkovita kadar pacient dnevno zauţije zadostne količine kalcija in vitamina D ter redno telovadi. Za zmanjšanje vpliva škodljivih dejavnikov se pacientu svetuje sprememba načina ţivljenja. Opustiti je potrebno kajenje, uţivanje večjih količin alkohola ter pitje kave. Potrebna je redna telesna aktivnost saj ima ugodne učinke na kakovost ţivljenja. Hrana pacienta mora biti dovolj kalorična, saj podhranjenost poveča moţnost nastanka zloma. V primeru, da se je pacient ţe poškodoval, ţelimo predvsem preprečiti poslabšanje zdravstvenega stanja in trajne posledice ter zagotoviti čim boljše okrevanje. Zaradi naravnih procesov staranja so moţnosti za preţivetje po 65. letu slabše, ker imajo starejši na splošno večjo umrljivost po poškodbi (Rok Simon, 2005). Takšni pacienti se zdravijo pri travmatologih in ortopedih. Zlom se potrdi z rentgenskim ali scintigrafskim slikanjem. Pacientu je predpisana tudi fizikalna terapija, ki jo v začetku izvaja s pomočjo fizioterapevta, kasneje pa sam. Dodatno ima pacient predpisano še zdravilo za zdravljenje osteoporoze. Pomembno je, da se pri pacientu z osteoporoznim zlomom vsako leto opravi meritev kostne gostote, saj na tak način vidimo učinek zdravljenja. Pomemben je tudi vitamin K, ki poveča odpornost kosti, vitamin C, mangan, baker in cink, ki so potrebni za sintezo kostnine. 15

3.3 VLOGA IN NALOGE MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU IN RAZVOJU OSTEOPOROZE Pri preprečevanju in zdravljenju osteoporoze ima medicinska sestra zelo pomembno vlogo. Pacienta obravnava na primarni, sekundarni ter terciarni ravni zdravstvene vzgoje. Primarna raven je namenjena zdravstveni vzgoji zdravih ljudi, sekundarna raven je namenjena skupinam in posameznikom s tveganjem za nastanek osteoporoze, terciarna raven pa obravnava paciente, ki imajo osteoporozo ter njihove svojce. 3.3.1 Naloge medicinske sestre na primarni ravni Delovanje medicinske sestre na primarni ravni je izrednega pomena, saj poučuje ljudi o zdravem načinu ţivljenja. Zdravstvena vzgoja se začne ţe s poučevanjem mater v materinski šoli. Medicinska sestra predstavi dejavnike, ki ugodno vplivajo na razvoj okostja. Prehrana nosečnice mora biti uravnoteţena, bogata s kalcijem ter vitaminom D. Tako na otroka kot tudi na mater ugodno vpliva dojenje, saj matere, ki dojijo manj obolevajo za osteoporozo. Tudi v vrtcu in kasneje v šoli je pomembno zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre. Starše pri obisku v otroških dispanzerjih spodbujamo, naj otroka navajajo na vsakodnevno gibanje na sveţem zraku, prehrano bogato s kalcijem, vitaminom D ter sadjem in zelenjavo. S hrano dobi telo snovi, ki jih potrebuje za tvorbo, rast in obnovo kosti. V dobi rasti in zorenja telo potrebuje največ kalcija, saj je takrat tudi resorpcija iz črevesja najbolj učinkovita. Med 11. in 24. letom potrebujemo od 1200-1500 mg kalcija dnevno. Zato svetujemo čim več uţivanja mleka in mlečnih izdelkov. Če v tem obdobju ne zauţijejo dovolj kalcija, se v starosti poveča moţnost za nastanek osteoporoze, saj se v starosti veliko kalcija izgubi. Medicinska sestra poučuje tudi o pomenu telesne aktivnosti, saj ugodno vpliva na okostje. Otrokom in mladostnikom se svetuje čim več športnih aktivnosti. Pri športnih tekmovalcih je pomembna povezava trenerjev z zdravstvenimi delavci. Skupaj naj načrtujejo prehrano in treninge, da čim manj motijo otrokov razvoj. Posebno pozornost posvečamo dekletom, saj ţenske veliko pogosteje zbolevajo za osteoporozo. Mladostnikom svetujemo tudi izogibanje alkoholu in kajenju saj s tem preprečujejo zmanjšano gostoto kosti v starosti. V zreli dobi ti dejavniki ne nadomestijo zdravil ali preprečijo nastanka osteoporoze, predstavljajo pa osnovno skrb za zdrave kosti. 16

3.3.2 Naloge medicinske sestre na sekundarni ravni Sekundarna raven zdravstvene vzgoje je namenjena skupinam in posameznikom s tveganjem za nastanek osteoporoze. Najbolj so ogroţene ţenske z zgodnjo menopavzo (pred 45. letom), ljudje z nizko telesno teţo, tisti, ki kadijo, uţivajo večje količine alkohola, se premalo gibljejo, imajo bolezni, ki vodijo k osteoporozi ter ljudje, ki uţivajo zdravila, katerih stranski učinek povzroča zmanjšano gostoto kosti. Tem ljudem priporočamo merjenje kostne gostote. Naloga medicinske sestre je zdravstvena vzgoja z različnimi oblikami in metodami dela. Pouči jih o dejavnikih tveganja za nastanek osteoporoze na katere lahko vplivajo ter na katere nimajo vpliva. Takšne ljudi poučimo o načelih zdrave prehrane, pomenu gibanja za preprečevanje osteoporoze, ter o pomenu pravočasnega odkrivanja in zdravljenja osteoporoze. Prehrana naj vsebuje zadostne količine kalcija in vitamina D, saj kalcij gradi kosti in jim daje trdnost, vitamin D pa vpliva na njegovo absorpcijo. Poučimo jih, da je največ kalcija v mleku in mlečnih izdelkih, uţivajo jih naj vsakodnevno. Na voljo so tudi kalcijevi pripravki, ki jih priporočamo kadar kalcija ne zauţijejo zadostne količine. Vitamin D nastaja v koţi pod vplivom ultravijoličnih ţarkov. V telesu ima pomembne učinke, saj omogoča absorpcijo kalcija iz črevesja v kri, omogoča odlaganje kalcija v novonastalo kostnino, povečuje resorpcijo iz urina in ima ugoden učinek na imunski sistem ter mišice. V koţi starejšega človeka se tvori veliko manj vitamina D kot pri mladem (Pavlin Klemenc, 2006). Za zagotavljanje zadostnih količin tega vitamina naj se nekajkrat tedensko sončijo nekje 15-20 min, vendar ne med 11 in 16 uro. Raziskave so pokazale, da več kot polovici starejših ljudi primanjkuje vitamina D, zato ga zdravniki predpisujejo v obliki zdravil. Poučimo jih tudi, da razvade kot sta kajenje in prekomerno uţivanje alkohola, neugodno vplivajo na kostno gostoto. Alkohol neposredno okvarja osteoblaste in na tak način zavira tvorbo nove kostnine. Kajenje spodbuja resorpcijo kosti. Kadilke imajo zgodnejšo menopavzo in niţjo telesno teţo. S tem imajo ţe prisotne dejavnike tveganja za razvoj osteoporoze. Odsvetujemo jim tudi pitje večjih količin kave, saj pospešuje izločanje kalcija z urinom. Naloga medicinske sestre pri obravnavi rizičnih skupin je predstaviti tudi pomen telesne aktivnosti. V starejšem ţivljenjskem obdobju s telesno dejavnostjo pomagamo vzdrţevati obnovo kosti. Priporočamo jim izvajanje 3 krat tedensko po 30-40 min. Zelo je priporočljiva aerobika, gimnastika, vaje za moč, plavanje in hoja. Plavanje naj bo dovolj intenzivno, z 17

dovolj hitrimi gibi, kontinuirano, traja pa naj nekje 20-30 min. Ţenskam svetujemo tudi skupinske vadbe, saj jih s tem bolj motiviramo. Medicinska sestra ţenskam po menopavzi priporoča hormonsko nadomestno zdravljenje, ki ga predpiše zdravnik. Praviloma bi moral vsak človek po 50. letu starosti bistveno spremeniti način ţivljenja, ter svoj vsakdan podrediti vzdrţevanju telesne in duševne dejavnosti, ki je najpomembnejši dejavnik pri preprečevanju in zdravljenju osteoporoze (Zver, 2002). 3.3.3 Naloge medicinske sestre na terciarni ravni Terciarna raven zdravstvene vzgoje je namenjena pacientom z osteoporozo ter njihovim svojcem. Medicinska sestra pri pacientu najprej zbere podatke o prisotnosti osteoporoze v druţini, o uţivanju zdravil, katerih stranski učinek povzroča zmanjšano gostoto kosti, zbrati mora podatke tudi o načinu ţivljenja pacienta, o prehrani, pogostosti telesne aktivnosti, ali kadi, uţiva večje količine alkoholnih pijače in kave. Pacientu izmeri tudi telesno teţo in višino. Medicinska sestra v ambulanti, ter tudi v patronaţni zdravstveni negi ima pri pacientu pomembno vlogo, saj opravi večino zdravstveno vzgojnega dela. Pacienta vzpodbuja k izvajanju telesne aktivnosti, svetuje jim ureditev bivalnega okolja, svetuje jim glede oblačenja in primerne obutve, uči jih pravilnega jemanja predpisane terapije. S telesno aktivnostjo pacienti pridobivajo mišično moč, ohranjajo gibčnost in koordinacijo s tem pa preprečujejo zlome v primeru padca. Telesno aktivnost je potrebno prilagoditi starosti ter telesnim sposobnostim. V primeru zloma pacientu svetujemo aktivnosti čim prej, ki pa morajo biti prilagojene njegovim sposobnostim. S telesno aktivnostjo pacienti preprečujejo nadaljnje izgubljanje kostne mase, vzdrţujejo telesno kondiciji in imajo manj moţnosti, da pri ponovnem padcu pride do zloma kosti. Pri izvajanju telesne aktivnosti se vključujejo tudi fizioterapevti. Pacientu svetujemo naj si uredijo bivalno okolje, odstranijo naj drseče preproge in ovire, ki povečujejo moţnosti padcev, v kopalni kadi si naj namestijo nedrseče gumijaste podloge, v kopalnici in stranišču si naj imajo nameščena drţala, stvari, ki jih potrebuje vsakodnevno naj imajo na dosegu roke. Svetujemo jim tudi naj izberejo obutev, ki je udobna in stabilna. Tudi zdravila igrajo pri nastanku zlomov pomembno vlogo. Na primer pomirjevala in uspavala lahko poslabšajo koordinacijo, oslabijo obrambne reflekse tako se moţnost za nastanek padca in posledično zloma poveča. Takšna zdravila je smiselno ukiniti 18

če se le da, ter jih nadomestiti s takimi, katerih vpliv prej izzveni. O njihovi uporabi naj se posvetujejo z zdravnikom. Medicinska sestra poučuje pacienta o pravilnem jemanju predpisane terapije. Posebej je pacientom potrebno poudariti, da kadar imajo predpisane bisfosfonati naj le-te jemljejo v stoječem poloţaju ter na tešče skupaj z velikim kozarcem vode. Kalcij je najbolj priporočljivo vzeti zvečer saj se takrat najbolje vsrka. Dnevna potreba po kalciju odraslega človeka je med 1000 in 1500 mg v dveh odmerkih. Pacientom odsvetujemo kajenje, uţivanje večjih količin kave ter alkohola. Pacienta vzpodbujamo tudi k rednemu kontrolnemu merjenju kostne gostote, ki ga določi zdravnik. K zdravstveno vzgojnemu delu vključimo tudi svojce pacienta. Predvsem jih poučimo naj pacienta motivirajo k izvajanju vsakodnevnih aktivnosti in jim pri tem pomagajo. Skrbijo naj za ustrezno prehrano pacienta ter za pravilno jemanje predpisane terapije. Pomagajo naj jim urediti bivalno okolje. 19

4 EMPIRIČNI DEL 4.1 HIPOTEZE H1: Predvidevamo, da se vsi pacienti zavedajo vloge pri preprečevanju osteoporoze. H2: Pri starejših od 61 let so se ţe pojavile prve komplikacije in zlomi. H3: Predvidevamo, da je najpogostejši zlom pri anketiranih zlom kolka. H4: Predvidevamo, da se je 75 % pacientov zavedalo preprečevanja napredovanja bolezni po opravljeni meritvi kostne gostote. 4.2 METODOLOGIJA S pomočjo študije, domače in tuje literature ter internetnih virov smo predstavili teoretična izhodišča. V raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo dela. Za zbiranje, analizo in interpretiranje podatkov v raziskovalnem procesu, smo kot raziskovalni instrument uporabili anketni vprašalnik, ki je vseboval 19 vprašanj zaprtega tipa. Pri izvajanju ankete smo upoštevali etična načela. Sodelovanje pri izvajanju ankete je bilo prostovoljno, pacienti so imeli moţnost odklonitve. Pridobljene podatke smo računalniško obdelali in grafično prikazali s pomočjo programa Microsoft Excel in Microsoft Word. 4.2.1 Raziskovalne metode Pri zbiranju podatkov smo uporabili deskriptivno metodo dela. 20

4.2.2 Raziskovalni vzorec in postopki zbiranja podatkov Raziskavo smo izvajali v ambulanti za merjenje kostne gostote v zdravstvenem zavodu Vaše zdravje na Kopitarjevi ulici 2 v Mariboru. Anketa je bila anonimna. V raziskavi je sodelovalo 30 naključno izbranih pacientov in pacientk nad 40 let. Anketni vprašalnik je vseboval 19 vprašanj zaprtega tipa, pri nekaterih vprašanjih so imeli pacienti moţnost sami napisati odgovor. V začetku ankete smo jih spraševali po demografskih podatkih, nato o tem kdo jim je priporočal merjenje kostne gostote, kdo jih je poučil o bolezni, ali imajo osteoporozo v druţini. Spraševali smo jih tudi o ukrepih, ki jih pacienti poznajo za preprečevanje osteoporoze, katerih ukrepov se posluţujejo ter ali jemljejo zdravila, katerih stranski učinek povzroča zmanjšano gostoto kosti. 21

Odstotek razmerja med spoloma [%] 5 REZULTATI Anketni vprašalnik smo razdelili 30 pacientom, ki so prišli na merjenje kostne gostote. Vsi vprašalniki so bili vrnjeni (100 %). Graf 1: Razmerje spolov anketiranih pacientov 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 13,33 moški Spol 86,67 ženske Iz grafa lahko razberemo, da je bilo anketiranih 26 (86,67 %) ţensk in 4 (13,33 %) moški. 22

Odstotek anketirancev v posamezni starostni skupini [%] Tabela 1: Vrednosti posameznih starostnih skupin in deleţ pacientov, ki pripada posamezni starostni skupini možni odgovori št. odgovorov odstotki [%] A pod 40 let 0 0 B 41-50 let 8 26,67 C 51-60 let 6 20 D 61-70 let 8 26,67 E 71-80 let 6 20 F nad 80 let 2 6,66 Graf 2: Deleţ pacientov, ki pripada posamezni starostni skupini 30 25 20 15 10 5 0 A B C D E F Starostna skupina Tabela 1 in graf 2 nam prikazujeta, da noben anketiranec ni bil star pod 40 let. Od 41-50 let je bilo starih 8 (26,67 %) anketirancev, med 51-60 let jih je bilo starih 6 (20 %), od 61-70 let je bilo starih 8 (26,67 %) anketirancev, med 71-80 let je bilo starih 6 (20 %) ter nad 80 let 2 (6,66 %) anketiranca. 23

Odstotek posameznega vira [%] Tabela 2: Posredovanje prvih informacij o osteoporozi možni odgovori št. odgovorov odstotki [%] A od prijatelja, znanca 5 16,67 B v medijih 10 33,33 C pri zdravniku 12 40 D drugo 3 10 Graf 3: Posredovanje prvih informacij o osteoporozi 45 40 35 30 25 20 15 10 5 0 A B C D Vir informacij Tabela 2 in graf 3 nam prikazujeta, da je 5 (16,67 % ) anketiranih pacientov prvič slišalo za osteoporozo od prijatelja ali znanca, 10 (33,33 %) pacientov je za osteoporozo prvič slišalo v medijih, največ anketirancev to je 12 (40 %) je prvič slišalo za osteoporozo pri zdravniku. 3 (10 %) anketiranci so navedli drugo in sicer: v šoli oziroma v društvu za osteoporozo. 24

Odstotek prostovoljne odločitve merjenja kostne gostote [%] Graf 4: Prostovoljna odločitev merjenja kostne gostote 60 56,67 50 43,33 40 30 20 10 0 DA NE Graf 4 nam prikazuje, da se je 13 (43,33 %) anketiranih pacientov samih odločilo za merjenje kostne gostote ter, da se 17 (56,67 %) anketirancev ni odločilo samih za merjenje kostne gostote. 25

Odstotki [%] Med anketiranimi pacienti, ki se niso odločili sami za merjenje kostne gostote nas je zanimalo kdo jim je merjenje priporočal. Tabela 3: Svetovalci merjenja kostne gostote možni odgovori št. odgovorov odstotki [%] A osebni zdravnik 3 17,65 B zdravnik specialist 12 70,59 C prijatelj, znanec 0 0 D drugo 2 11,76 Graf 5: Svetovalci merjenja kostne gostote 80 70 60 50 40 30 20 10 0 A B C D Svetovalci Iz tabele 3 in grafa 5 lahko razberemo, da je 3 (17,65 %) anketirancem svetoval merjenje kostne gostote osebni zdravnik, 12 (70,59 %) anketiranim je meritev svetoval zdravnik specialist, 2 (11,76 %) anketiranca sta navedla, da sta se za merjenje kostne gostote odločila na pobudo društva za osteoporozo. 26

Odstotek posameznega vira [%] Tabela 4: Vir informacij o bolezni. možni odgovori št. odgovorov odstotki [%] A osebni zdravnik 7 23,33 B zdravnik specialist 9 30 C veliko sem prebral(a) v knjigah, revijah 16 53,33 D drugo 1 3,33 Graf 6: Vir informacij o bolezni. 60 50 40 30 20 10 0 A B C D Viri Iz tabele 4 in grafa 6 lahko razberemo, da je 7 pacientov (23,33 %) o bolezni poučil osebni zdravnik, 9 (30 %) jih je poučil zdravnik specialist, kar 16 (53,33 %) anketirancev se je o bolezni informiralo samih s pomočjo knjig in revij, 1 (3,33 %) pacient pa je odgovoril drugo moţnost in navedel odgovor internet. Pri tem vprašanju je bilo moţnih več odgovorov. 27

Odstotek [%] Tabela 5: Število merjenj kostne gostote pri posameznem pacientu možni odgovori št. odgovorov odstotki [%] A danes prvič 11 36,67 B danes drugič 10 33,34 C danes tretjič 4 13,33 D danes četrtič 4 13,33 E več kot štirikrat 1 3,33 Graf 7: Število merjenj kostne gostote pri posameznem pacientu 40 35 30 25 20 15 10 5 0 A B C D E Število merjenj Iz tabele 5 in grafa 7 lahko razberemo, da je največ pacientov na merjenje prišlo prvič in sicer 11 (36,67 %). 10 (33,33 %) jih je bilo na merjenju drugič, tretjič so bili na merjenju 4 (13,33 %) anketirani, prav toliko jih je bilo četrtič in le 1 (3,33 %) je bil več kot štirikrat. 28

Odstotek [%] Graf 8: Druţinska predispozicija 90 80 76,67 70 60 50 40 30 23,33 20 10 0 DA NE Graf 8 nam prikazuje, da ima 7 pacientov (23,33 %) v druţini osteoporozo, medtem ko pri 23 (76,67 %) pacientih v druţini osteoporoze nimajo. 29

Odstotek pri posameznem članu [%] Paciente, ki so pri prejšnjem vprašanju odgovorili pritrdilno smo jih vprašali kdo od druţinskih članov je zbolel za osteoporozo. Tabela 6: Druţinski člani, ki so zboleli za osteoporozo možni odgovori št. odgovorov odstotki [%] A oče 0 0 B mati 2 28,57 C sestra 3 42,86 D brat 0 0 E dedek 0 0 F babica 0 0 G teta 1 14,28 H stric 0 0 I hčerka 1 14,28 Graf 9: Druţinski člani, ki so zboleli za osteoporozo 50 45 40 35 30 25 20 15 10 5 0 A B C D E F G H I Druţinski člani Iz tabele 6 in grafa 9 lahko razberemo, da je bila osteoporoza v dveh primerih (28,57 %) odkrita pri materi, v treh primerih pri sestri (42,86 %), v enem primeru pri teti (14,28 %) ter v enem pri hčerki (14,28 %). Pri očetu, bratu, dedku, babici in stricu anketiranih pacientov osteoporoza ni bila prisotna. 30

Odstotek posameznega dejavnika [%] Tabela 7: Dejavniki tveganja, ki so bili pri anketiranih pacientih prisotni pred prvo meritvijo. možni odgovori št. odgovorov odstotki [%] A zgodnja menopavza 12 40 B amenoreja 0 0 C predhodni zlom 7 23,33 D bolezni ščitnice 3 10 E rak 4 13,33 F kajenje, alkohol 7 23,33 G telesna nedejavnost 9 30 H drugo 2 6,66 Graf 10: Dejavniki tveganja, ki so bili pri anketiranih pacientih prisotni pred prvo meritvijo. 45 40 35 30 25 20 15 10 5 0 A B C D E F G H Dejavniki tveganja Tabela 7 in graf 10 nam prikazujeta, da se je zgodnja menopavza kot dejavnik tveganja pojavila pri 12 (40 %) anketirancih. Pri nobeni od anketiranih ni bila prisotna amenoreja. Pri 7 (23,33 %) anketirancih je bil prisoten zlom, pri 3 (10 %) pacientih bolezen ščitnice, rak pri 4 (13,33 %) anketiranih, kajenje in alkohol pri 7 (23,33 %) anketiranih, pri kar 9 (30 %) pacientih je bila prisotna telesna nedejavnost. 4 (13,33 %) anketiranci so odgovorili drugo, ter navedli odgovore: obraba sklepa palca na nogi, revma, bolečina v vratnem delu in ţivila s premalo kalcija. Pri tem vprašanju je bilo moţnih več odgovorov. 31

Odstotki pri posameznem prevntivnem ukrepu [%] Tabela 8: Poznavanje preventivnih ukrepov preprečevanja nastanka osteoporoze možni odgovori št. odgovorov odstotki [%] A hrana z veliko kalcija in vit. D 25 83,33 B telesna dejavnost 11 36,66 C izogibanje pitju alkohola 4 13,33 D opustitev kajenja 6 20 E pravočasno merjenje kostne gostote 11 36,66 Graf 11: Poznavanje preventivnih ukrepov preprečevanja nastanka osteoporoze 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 A B C D E Preventivni ukrepi Iz tabele 8 in grafa 11 je razvidno, da največ anketiranih pacientov kot preventivni ukrep za preprečevanje nastanka osteoporoze navedlo hrano z veliko kalcija in vitamina D in sicer kar 25 (83,33 %). Telesno dejavnost jih je odgovorilo 11 (36,66 %), izogibanje pitju alkohola le 4 anketiranci (13,33 %), izogibanje kajenju 6 (20 %), pravočasno merjenje kostne gostote pa je izbralo 11 anketirancev (36,66 %). Pri tem vprašanju je bilo moţnih več odgovorov. 32

Odstotek [%] Graf 12: Vplivanje pacienta na preprečevanja nastanka osteoporoze 90 80 80 70 60 50 40 30 20 20 10 0 DA NE Kar 24 anketiranih (80 %) meni, da lahko sami vplivajo na preprečevanje osteoporoze, medtem, ko jih je 6 (20 %) mnenja, da nimajo vpliva na preprečevanje osteoporoze. 33

Odstotki [%] Odstotki uţivanja mleka in mlečnih izdelkov [%] Graf 13: Uţivanje mleka in mlečnih izdelkov pri anketiranih pacientih 90 80 76,67 70 60 50 40 30 20 10 0 0 23,33 DA NE OBČASNO Iz grafa 13 je razvidno, da vsi anketiranci uţivajo mleko in mlečne izdelke. 23 ( 76,67 %) anketirancev je odgovorilo, da uţiva mleko in mlečne izdelke redno, medtem, ko jih 7 ( 23,33 %) uţiva mleko in mlečne izdelke občasno. Graf 14: Sprehodi pri pacientih 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 90 DA 10 NE Graf 14 nam prikazuje, da se kar 27 (90 %) anketirancev vsak dan sprehaja, 3 ( 10 %) pa se ne sprehajajo. 34

Odstotki [%] Odstotek pacientov, ki vsak dan telovadijo [%] Graf 15: Vsakodnevna telovadba pri anketiranih pacientih 80 70 60 73,33 50 40 30 26,67 20 10 0 DA NE Iz grafa 15 razberemo, da le 8 (26,67 %) anketiranih pacientov vsak dan telovadi, medtem, ko jih 22 ( 73,33 %) vsakodnevno ne telovadi. Graf 16: Kajenje pri anketiranih pacientih 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 20 DA 80 NE Graf 16 nam prikazuje, da 24 (80 %) anketirancev ne kadi, 6 ( 20 %) anketirancev pa kadi redno. 35

Odstotki [%] Odstotki [%] Graf 17: Uţivanje alkoholnih pijač pri anketiranih pacientih 120 100 96,67 80 60 40 20 0 3,33 DA NE Izmed anketiranih pacientov jih 29 (96,67 %) alkohola redno ne uţiva, le 1 (3,33 %) anketirani redno uţiva alkohol, vendar je dodal komentar, da nikoli v prekomernih količinah. Graf 18: Zlom zaradi osteoporoze 90 80 76,67 70 60 50 40 30 23,33 20 10 0 DA NE Graf 18 nam ponazarja, da je 7 pacientov (23,33 %) ţe utrpelo osteoporozni zlom, medtem, ko jih 23 ( 76,67 %) zloma zaradi osteoporoze še ni imelo. 36