Microsoft Word - rahle-branka.doc

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO Rahle Branka Maribor,september 2005

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO POVEZAVA MED PRORAČUNSKIM PRIMANJKLJAJEM IN INFLACIJO Kandidatka: Rahle Branka Študentka rednega študija Številka indeksa: 81439744 Program: univerzitetni Študijska smer: Splošna ekonomija Mentor: dr. Davorin Kračun, redni profesor Maribor, september 2005.

2 UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta IZJAVA Kandidatka RAHLE BRANKA absolventka študijske smeri: SPLOŠNA EKONOMIJA študijski program: UNIVERZITETNI izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. DAVORINA KRAČUNA, redni prof. in uspešno zagovarjala 29.09.2005 (vpisati datum zagovora). Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovoljujem, da diplomsko delo lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne 03.10.2005 Podpis:

3 PREDGOVOR Diplomsko delo obravnava inflacijo in proračunski primanjkljaj ter povezavo med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Sestavljeno je iz sedmih poglavij. V uvodnem poglavju so opisani cilji, predpostavke ter metode raziskovanja, ki so uporabljene v diplomskem delu. Drugo poglavje opisuje opredelitev, merjenje in pregled teorij inflacije. V tretjem poglavju je opisana opredelitev in vzroki za nastanek proračunskega primanjkljaja ter načini financiranja le-tega. Četrto poglavje obravnava različne teorije glede povezave proračunskega primanjkljaja z inflacijo in empirične raziskave o tem problemu. Peto poglavje obravnava stanje v Sloveniji glede inflacije in proračunskega primanjkljaja ter naloge denarne in fiskalne politike, šesto poglavje pa prikazuje empirično raziskavo vpliva proračunskega primanjkljaja in količine denarja v obtoku na inflacijo na primeru Slovenije. Zadnje, sedmo poglavje je sklep, v katerem so podane splošne ugotovitve, ki izhajajo iz različnih teorij in empiričnih raziskav.

4 VSEBINA 1 UVOD... 6 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKAVE... 6 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE DIPLOMSKEGA DELA... 6 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE... 7 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA... 7 2 INFLACIJA... 8 2.1 OPREDELITEV INFLACIJE... 8 2.2 MERJENJE INFLACIJE... 9 2.2.1 Izračun splošne ravni cen... 9 2.2.2 Kateri indeks cen je primeren za merjenje inflacije?... 13 2.3 PREGLED TEORIJ INFLACIJE... 15 2.3.1 Inercijska inflacija... 15 2.3.2 Klasična teorija inflacije... 15 2.3.3 Keynesianska teorija inflacije... 16 2.3.4 Inflacija povpraševanja (demand-pull inflation)... 17 2.3.5 Stroškovna inflacija (Cost-push inflation)... 18 2.2.6 Stagflacija... 19 2.2.7 Monetaristične teorije inflacije... 20 2.2.8 Druge teorije inflacije... 21 3 PRORAČUNSKI PRIMANKLJAJ... 23 3.1 OPREDELITEV PRORAČUNSKEGA PRIMANJKLJAJA... 23 3.2 ARITMETIKA DOLGA... 24 3.3 FINANCIRANJE PRORAČUNSKEGA PRIMANJKLJAJA... 24 3.3.1 Seignorage... 27 3.4 VPLIV RAZLIČNIH POLITIK NA PRORAČUNSKI PRIMANJKLJAJ IN INFLACIJO... 29 3.4.1 Relevantnost uporabe monetarne politike in politike menjalnega tečaja... 29 3.4.2 Relevantnost politike menjalnega tečaja... 31 3.4.3 Učinki različnih kombinacij fiskalnih politik... 32 4 VPLIV PRORAČUNSKEGA PRIMANJKLJAJA NA INFLACIJO... 36 4.1 RIKARDIANSKI MODEL... 36 4.2 MONETARISTIČNI MODEL... 37 4.3 NEOKLASIČEN MODEL... 38 4.4 KEYNESIANSKI MODEL... 38 4.5 EMPIRIČNE RAZISKAVE... 38 4.5.1 Ali je proračunski primanjkljaj inflatoren kointegracijski pristop... 38 4.5.2 Proračunski primanjklaj, inflacija in neodvisnost centralnih bank na primeru dežel v razvoju... 40 4.5.3 Vloga neodvisnosti centralnih bank in razvoj finančnega trga... 45 5 POVEZAVA MED PRORAČUNSKIM PRIMANJKLJAJAEM IN INFLACIJO V SLOVENIJI... 50 5.1 INFLACIJA V SLOVENIJI... 51 5.1.1 Asimetričnost dejavnikov inflacije... 51 5.1.2 Inflacija v Sloveniji je nemonetaren fenomen... 52 5.2 PRORAČUNSKI PRIMANJKLJAJ V SLOVENIJI... 54 5.3 EKONOMSKE POLITIKE V POGOJIH ERM II... 56 5.3.1 Vodenje makroekonomskih politik... 58

5 6 VPLIV PRORAČUNSKEGA PRIMANJKLJAJA IN KOLIČINE DENARJA V OBTOKU NA INFLACIJO - EKONOMETRIČNA ANALIZA... 60 6.1 PREDSTAVITEV MODELA... 60 6.2 REZULTATI MODELA... 60 6.3 SKLADNOST MODELA S PREDPOSTAVKAMI MNKVD... 61 6.3.1 Avtokorelacija... 61 6.3.2 Multikolinearnost... 61 6.3.3 Heteroskedastičnost... 62 6.4 SKLEP... 62 7 SKLEP... 64 POVZETEK / ABSTRACT... 66 SEZNAM VIROV... 68 PODATKOVNA PRILOGA... 71

6 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Diplomsko delo obravnava povezavo med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. V prvem delu bom opredelila, kaj je inflacija, vzroke za nastanek inflacije, in podala nekaj teorij o inflaciji. Nato bom opredelila, kaj je proračunski primanjkljaj in financiranje proračunskega primanjkljaja predvsem z izdajanjem primarnega denarja (seignorage in inflacijski davek). V nadaljevanju bom skušala odgovoriti na vprašanje, ali je proračunski primanjkljaj inflatoren. Mnenja o tem so različna, saj je v teoretičnih raziskavah zaslediti tako potrditev kot zanikanje. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve diplomskega dela Namen Namen diplomskega dela je zbrati različna stališča o tem problemu (ali proračunski primanjkljaj vpliva na inflacijo) in narediti ekonometrični model za Slovenijo, ki ga še nisem zasledila v naši literaturi. Cilj Cilj diplomskega dela je primerjati teorije, ki potrjujejo trditev, da proračunski primanjkljaj vpliva na inflacijo, s teorijami, ki to zanikajo. Z ekonometrično analizo pa želim s pomočjo ustreznega modela ugotoviti, ali ta zveza velja tudi za Slovenijo. Trditve (hipoteze) Pri raziskavi sem izhajala iz nasprotujočih si trditev. Na eni strani sem predpostavila, da proračunski primanjkljaj ne vpliva na inflacijo, kot to trdi Rikardianski režim, ki pravi, da proračunski primanjkljaj nima nobenega vpliva na inflacijo. Proračunski primanjkljaj ne vpliva na nivo cen, ker predstavniki Rikardianskega režima ne dovolijo nobenega učinka na monetarno bazo. Predpostavljajo, da je proračunski primanjkljaj začasen in se bo financiral s presežkom v prihodnosti. Država se obnaša kot podjetje, ki skuša financirati svoj primanjkljaj. Za pokritje primanjkljaja država najema kredite, ki jih bo pokrila s presežkom v prihodnosti. Na drugi strani pa sem izhajala iz trditev, ki podpirajo povezavo proračunskega primanjkljaja z inflacijo. Te teorije trdijo, da je celoten proračunski primanjkljaj financiran z tiskanjem dodatne količine denarja, količina denarja v obtoku se poveča in posledica tega je inflacija. Celoten proračunski primanjkljaj se takoj v celoti monetarizira.

7 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Predpostavila sem, da v Sloveniji zaradi prehoda v tržno gospodarstvo zveza med proračunskim primanjkljajem in inflacijo ni takšna kot v ostalih državah. Predpostavila sem tudi odprtost gospodarstev za pretok kapitala. Omejitve Omejitev pri raziskovanju problema je, da je Slovenija mlada država, to pomeni, da bom imela na voljo premalo podatkov. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomskem delu sem uporabila makroekonomsko analizo, ker obravnavam vplive na narodnogospodarski ravni, in dinamično analizo, ker proučujem nastajanje sprememb (inflacija), ki jih povzroči začetna sprememba spremenljivke (proračunski primanjkljaj). V diplomskem delu sem uporabila metode raziskovanja, ki bodo vsebovale deskriptivni in analitični pristop. V okviru deskriptivnega pristopa sem uporabila metodo kompilacije. Pri tej metodi gre za povzemanje opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev. V okviru analitičnega pristopa pa sem uporabila analitično induktivno metodo z ekonometričnimi modeli. S to metodo sem skušala ugotoviti, ali za Slovenijo velja zveza med proračunskim primanjkljajem in inflacijo, in opredelila vzroke dobljenih rezultatov.

8 2 INFLACIJA Problemi v zvezi z inflacijo ne nastanejo z razlago le-te, ampak s poizkusom, da bi jo opredelili. Ne obstaja splošno sprejeta in zadovoljiva definicija, zato v literaturi poznamo več vrst teorij inflacije. 2.1 Opredelitev inflacije Inflacija je proces nenehne rasti cen oziroma nenehnega padanja vrednosti denarja. Ta definicija se nanaša na simptome inflacije, ne pove pa nam nič o vzrokih in posledicah inflacije. Inflacija ne pomeni enkratno ali kratkotrajno zvišanje splošne ravni cen. Podobno tudi povečanje cen po recesiji v fazi okrevanja ni inflacija. Samo v primeru, ko je porast cen ireverzibilna, lahko govorimo o inflaciji. Poudariti moramo, da se inflacija ne nanaša na porast cen enega proizvoda ampak na porast splošne ravni cen (Frisch 1990, 9-11). Glede na vzroke in posledice inflacije ter določene karakteristike inflacijskega procesa ločimo naslednje štiri tipe definicij inflacije: 1. Inflacija je stanje splošnega presežka povpraševanja, v katerem preveč denarja povprašuje po premalo dobrinah. 2. Inflacija pomeni dvig zaloge denarja ali denarnih dohodkov in to skupnih ali per capita. 3. Inflacija pomeni dvig ravni cen z nekimi dodatnimi karakteristikami oziroma pogoji, inflacija je nepopolno pričakovana in vodi v nadaljni porast, ne povzroča povečanje zaposlenosti in realnega outputa, izhaja iz»strani denarja«, merimo jo z mrežo cen indirektnih davkov in subvencij in /ali je ireverzibilna. 4. Inflacija pomeni padec zunanje vrednosti denarja, ki jo merimo s tečaji tuje valute, s ceno zlata, lahko pa se kaže kot presežek povpraševanja po zlatu ali tuji valuti. Prva dva tipa definicije inflacije sta vzročna. V prvem primeru inflacija sledi povpraševanju na trgu dobrin. V drugem tipu pa je inflacija pojasnjena kot rezultat spremembe v ponudbi denarja. Tretji tip definicij inflacije izhaja iz simptomov inflacije in zahteva porast v splošni ravni cen. Pri četrtem tipu definicije inflacije merimo inflacijo z premiki v menjalnem tečaju. To je metoda, primerna za odprta gospodarstva pod določenimi pogoji. Poleg teh štirih tipov definicij inflacije obstaja vsaj še toliko razvrstitev inflacije. To bomo ponazorili s tabelo1: a. Če je inflacija odprta, potem tržna ekonomija nadaljuje funkcionirati kot proces v katerem so cene postavljene. Vsako prekoračenje povpraševanja vodi v povečanje cen in plač. Zadušena inflacija se pojavi takrat, ko državna kontrola ovira cenam in plačam, da bi se dvignile, zato se povečano povpraševanje ne zmanjša, ampak je zadušeno. Če povečamo kontrolo, moramo računati s porastom splošne ravni cen in denarnih plač. b. Kriterij za to razvrstitev je stopnja, po kateri narašča splošna raven cen. Glede na ta kriterij ločimo štiri vrste inflacije: polzečo, zmerno, galopirajočo in hiperinflacijo. O plazeči»creeping«inflaciji govorimo takrat, ko stopnja, po kateri narašča inflacija, ne preseže 2-3% letno in ne obstajajo nobena pričakovanja o bodoči inflaciji. Večje povečanje splošne ravni cen vodi v zmerno inflacijo. Običajno gre za enoštevilčno

9 inflacijo, pri kateri je inflacijska stopnja manjša od 10% letno. Nadaljne povečanje inflacijske stopnje pa vodi v galopirajočo inflacijo. Inflacija postane dvo ali tro številčna. O hiperinflaciji pa govorimo takrat, ko mesečne inflacijske stopnje presežejo 50%. V teh razmerah denar izgubi svojo funkcijo sredstva menjave in hranilca vrednosti. Skupne lastnosti hiperinflacije so izredno povečana količina denarja v obtoku in povečana obtočna hitrost denarja (Žižmond 1997, 4). Hiperinflacija se je pojavila v nekaterih evropskih državah (Nemčiji, Poljski, Avstriji, Rusiji in Madžarski) po prvi svetovni vojni in v nekaterih južnoameriških državah po drugi svetovni vojni. c. V tem primeru je kriterij za razvrstitev pričakovanje. Ločimo pričakovano in nepričakovano inflacijo. Ta razvrstitev je pomembna pri določitvi posledic inflacije. Samo nepričakovana inflacija vpliva na proizvodnjo in zaposlenost. d. Razlika med stroškovno inflacijo in inflacijo povpraševanja bazira na vzrokih inflacije. Stroškovna inflacija izhaja iz premika krivulje agregatne ponudbe, inflacija povpraševanja pa izhaja iz presežka agregatnega povpraševanja. TABELA 1: TIPI INFLACIJE Razvrstitev Kriteriji za razvrstitev a. Odprta ali zadušena inflacija Deluje mehanizem trga. b. Polzeča, zmerna ali galopirajoča Stopnja po kateri naraščajo cene. inflacija in hiperinflacija c. Pričakovana in nepričakovana Pričakovanja glede inflacije inflacija d. Inflacija povpraševanja in stroškovna Vzroki inflacije inflacija Vir: Frisch (1990, 11). 2.2 Merjenje inflacije Pojavna oblika inflacije je rast ravni cen in stopnja inflacije je stopnja rasti ravni cen. Zato moramo najprej določiti raven cen. Pri tem si moramo odgovoriti na dve vprašanji (Frisch 1990, 11-19): 1. Kako izračunati splošno raven cen iz cen posameznih proizvodov in storitev? 2. Kateri indeks cen je primeren za merjenje inflacije? 2.2.1 Izračun splošne ravni cen Izračun splošne ravni cen spremlja tako imenovani problem indeksacije. Poglejmo ekonomijo, ki ima n dobrin. Empirično lahko opazujemo razvoj n individualnih cen p i in količin x i, kot tudi razvoj seštevka njihove nominalne vrednosti (x i p i =y). Ne moremo pa ločiti y v komponento cene p (indeks cene) in realno komponento x (količinski indeks) ne, da bi se srečali s problemom indeksa. Ker noben posamezen pristop k indeksaciji ne vodi do najboljše indeksne formule, ne moremo teoretično utemeljiti, da je določena razčlemba y boljša kot druge.

10 Naslednja linearna enačba je najpogosteje uporabljena osnova za izračun indeksov, ki se uporabljajo za merjenje ravni cen in sprememb v tej ravni. n P t = 100 i= 1 g i p p t i 0 (2.1) i n kjer je i = g 1 i =1 in pri čemer so: - P t splošna raven cen v času t, - p cena dobrine i v času t, t i - g i teža i-tega razmerja cen v celotnem indeksu oziroma delež celotne potrošnje, ki smo ga porabili za i-to dobrino( Samuelson 1986, 227). Raven cen je v baznem času 100. Raven cen v času t je vsota ravni cen v baznem času in tehtane vsote razmerij sprememb v cenah posameznih proizvodov. To prikazujejo naslednje enačbe. n t pi P t = P 0 + 100 gi - P 0 0 i= 1 pi n t 0 pi pi = P 0 + 100 gi 0 i= 1 pi n pi = P 0 + 100 gi 0 p (2.2) i= 1 - P t je splošna raven cen v času t, - P 0 je splošna raven cen v baznem času t = 0, t - p i je cena dobrine i v času t, 0 - pi je cena dobrine i v baznem času t = 0, - g i je teža i-tega razmerja cen v celotnem indeksu. i 2.2.1.1 Laspeyrejev indeks Ta indeks izhaja iz enačbe (2.1). Kot težo g i uporablja delež nominalnih izdatkov posamezne dobrine v baznem času. g i = n p j= 1 0 i p x 0 i 0 j x 0 j (2.3) - g i je teža oz. ponder i-te dobrine,

11 - - - - 0 pi je cena i-te dobrine v baznem času t=0, 0 x i je količina i-te dobrine v baznem času t=0, 0 p j je cena j-te dobrine v baznem času t=0, 0 x j je količina j-te dobrine v baznem času t=0. Iz enačb (2.1) in (2.3) izpeljemo Laspeyrejev Indeks. n t 0 pi xi i= 1 L P = 100 n 0 0 p x i= 1 i i (2.4) - L P je Laspeyrejev indeks, t - pi je cena i-te dobrine v času t, 0 - p i je cena i-te dobrine v baznem času t=0, 0 - x i je količina i-te dobrine v baznem času t=0. Ta indeks prikazuje relativne spremembe stroškov potrošne košare kupljene v baznem času. Čeprav ta indeks statistika najpogosteje uporablja, ima določene slabosti, in ena izmed njih je konstanten sveženj dobrin v potrošni košari. Če se relativne cene dobrin spremenijo, podjetja in gospodinjstva povprašujejo po manjših količinah dobrin, ki so postale relativno bolj dražje in po večjih količinah dobrin, ki so postale relativno manj dražje. Učinek premika povpraševanja je pri Laspreyrevem indeksu zadušen. Ta indeks daje preveliko težo tistim dobrinam, ki so postale relativno bolj drage in hkrati premalo težo tistim dobrinam, ki so postale relativno manj drage. Če pogledamo dejanske spremembe v cenah, Laspeyrev indeks precenjuje dvig v splošni ravni cen. Slabost tega indeksa je tudi, da ne upošteva novih dobrin, ki se pojavijo prvič na trgu po baznem času. Prav tako pa tudi ta indeks zajema dobrine, ki so postale zastarele v opazovanem obdobju. 2.2.1.2 Paaschejev indeks Ta indeks se razlikuje od Laspeyrevega indeksa v sistemu uteži, ki ga uporabimo v enačbi (2.1). Težo definiramo kot. g i = n p j= 1 0 i p x t i 0 j x t j (2.5) - g i je teža oz. ponder i-te dobrine, 0 - pi je cena i-te dobrine v baznem času t=0, 0 - p j je cena j-te dobrine v baznem času t=0,

12 - - t xi je količina i-te dobrine v času t, t x j je količina j-te dobrine v času t. Enostavna transformacija vodi v naslednjo enačbo. n t t pi xi i= 1 P P = 100 n 0 t p x i= 1 i i (2.6) - P P je Paaschejev indeks, t - pi je cena i-te dobrine v času t, 0 - pi je cena i-te dobrine v baznem času t=0, t - x i je količina i-te dobrine v času t. Paaschjev indeks vzame košaro dobrin kupljenih v končni periodi za točko odločitve. Za razliko od Laspeyrejevega indeksa upošteva spremembe v vzorcu povpraševanja. Ta indeks pravilno pojasni strukturo izdatkov v končni periodi, vendar pa preceni celotne izdatke v bazni period,i zato ti podcenjujejo porast celotne ravni cen. Poleg teh dveh indeksov poznamo še Fisherjev idealen indeks. Idealen indeks cene I P je. I P = L P (2.7) P P - I P je idealen indeks cene, - P P je Paaschejev indeks, - L P je Laspeyrejev indeks. Njegova vrednost leži med vrednostima Paaschjevega in Laspeyrejevega indeksa in se zato bolj približa dejanskemu poteku inflacije. Vendar se ta indeks v statistiki ne uporablja pogosto, ker nima direktne ekonomske razlage.

13 2.2.2 Kateri indeks cen je primeren za merjenje inflacije? Nič manjši problem kot tvorba primernega indeksa, je izbira prave metode za izračun splošne ravni cen v določeni časovni točki. Najbolj obširen indeks cen je deflator Bruto Družbenega Produkta (BDP). BDP deflator je Paashejev indeks. Ta indeks prikazuje, če in za koliko je kombinacija dobrin, ki sestavlja BDP, ki so jo ocenili pri tekočih cenah, postala relativno dražja napram cenam, ki so prevladovale v baznem letu. Indeks ima tudi to slabost, da za transakcije, ki se ne dogajajo na trgu (državne storitve), uporabimo izmišljen indeks cene. BDP deflator pomeni indeks cen za BDP kot celoto. Uporaben je, ker vsebuje cene vseh dobrin in storitev v BDP (Samuelson 1986, 227). Za povprečna gospodinjstva BDP deflator ni idealen indeks za merjenje vrednosti denarja, ker vsebuje cene investicij in izvoznih dobrin, s katerimi gospodinjstva ne pridejo v direkten kontakt. Zato igra pomembno vlogo indeks življenjskih stroškov oziroma indeks potrošnih cen. Pravzaprav javnost enači porast tega indeksa z inflacijo. Pri tem indeksu se pojavi vprašanje, čigave življenske stroške upoštevati. Teoretično bi morali skostruirati individualen indeks cen za vsako gospodinjstvo na osnovi njihovega vzorca potrošnje. Sprememba v vrednosti denarja je predvsem odvisna od dobrin ali razredov dobrin, na katerih se potroši dohodek. Praksa se zateka v metodo agregacije. Napravi se košarica dobrin in storitev, ki je primerna za različna gospodinjstva. V ZDA Urad za statistiko dela (the Bureau of Labor Statistic) izračunava indeks življenskih stroškov, ki se imenuje Consumer Price indeks (CPI). CPI meri stroške potrošne košarice potrošnikov dobrin in storitev. Najpomembnejše skupine v košarici so hrana, obleka, stanovanje, gorivo, transport in medicinska pomoč (Samuelson 1986, 226). CPI izhaja mesečno. Ta indeks bazira na košarici dobrin in storitev povprečnega mestnega delavca. Sestavljen je iz 250 kategorij dobrin in storitev. Kot odgovor na kritike, da CPI odraža samo situacijo prejemnikov plač, je Urad za statistiko dela leta 1978 izdal dodaten CPI za vse mestne potrošnike, ki bazira na bolj splošnem vzorcu izdatkov. V Zahodni Nemčiji Federalni Statistični Urad izračunava štiri indekse življenjskih stroškov: a. Indeks za vsa privatna gospodinjstva. b. Indeks za delavska gospodinjstva s skromnim dohodkom. Gospodinjstvo vsebuje štiri osebe. c. Indeks za gospodinjstva pisarniških delavcev in državnih uradnikov z večjimi dohodki. Gospodinjstvo vsebuje štiri osebe. d. Indeks za gospodinjstva upokojencev in uporabnikov bogastva. Gospodinjstvo vsebuje dve osebi. Ti ameriški in nemški indeksi življenjskih stroškov so napravljeni po formuli Laspeyevega indeksa in trpijo za hibo, ki je vgrajena v njihovo strukturo. Poleg tega so ti indeksi veljavni samo za te vzorčne primerke gospodinjstev znotraj posamezne skupine. Statistični eksperimenti so pokazali veliko razpršenost indeksov cen znotraj vsake od teh štirih skupin. To pomeni, da se ne moremo izogniti redistributivnim učinkom znotraj posamezne

14 skupine, če se uporabljajo ti indeksi življenjskih stroškov za prilagajanje dohodkov inflaciji. Nekatera gospodinjstva bodo preveč kompenzirala, medtem ko bodo druga trpela za izgubo realnega dohodka kljub prilagoditvi na povišane življenjske stroške. Ti indeksi cen se srečujejo v glavnem z dvema problemoma (Samuelson 1986, 227): a. Problem, ki se nanaša na izbiro baznega leta. CPI indeks uporablja fiksne uteži za vsako dobrino. Rezultat tega je, da so življenjski stroški precenjeni, ko potrošnik zamenja dobrine, ki so postale relativno dražje s tistimi, ki so se relativno pocenile ali pri katerih je cena ostala ista. b. CPI ne vsebuje spremembe, ki so posledice spremembe kvalitete. Če bi upoštevali tudi kvaliteto, potem rast CPI ne bi bila tako hitra. Sedaj si poglejmo razvoj inflacije v nekaterih državah OECD v času od 1961 do 1980. To nam prikazuje slika 1. SLIKA 1: RAST POTROŠNIH CEN V POSAMEZNIH DRŽAVAH OECD OD LETA 1960 DO 1980 Simboli: π = stopnja rasti cen sorazmerna na predhodno leto v procentih t = leto Vir: Frisch (1990,18)

15 Na podlagi teh podatkov smo prišli do naslednjih zaključkov: 1. Inflacijo, ki se pojavlja v večini držav OECD v prvi polovici šestdesetih let, lahko klasificiramo kot plazečo inflacijo. 2. V začetku sedemdesetih je inflacija v svetu narasla in jo lahko klasificiramo kot zmerno inflacijo. 3. Po hitrem dvigu inflacijskih stopenj v času svetovne recesije v letih 1974 in1975 se je inflacija hitro znižala v večini držav OECD. 4. V začetku sedemdesetih letih je bila tendenca v poenotenosti inflacijskih stopenj v različnih državah. Po recesiji v letih 1974 in1975 pa se je povečala razlika v inflacijskih stopnjah med državami. 2.3 Pregled teorij inflacije Obstajajo različne teorije, ki pojasnjujejo inflacijo. Te teorije se ne razlikujejo samo v stroških inflacije, ampak je od različne teorije odvisno, kakšno politiko bomo uporabili za zmanjšanje le te(shone 1998, 268-273). 2.3.1 Inercijska inflacija V sodobnih gospodarstvih je inflacija inercijska. To pomeni, da ostaja na dosedanji ravni, dokler je ne spremeni šok. V 1990-tih letih je inflacija v ZDA redno naraščala 3% letno in večina ljudi je pričakovala takšno inflacijo tudi v bodoče. Ta pričakovana stopnja inflacije se je vgradila v vse ekonomske institucije. Delavci in podjetniki pri svojih pogodbah upoštevajo te 3% inflacije, država pri planiranju fiskalne in monetarne politike upošteva te 3% inflacije. Pravimo, da je inercijska inflacija v tem času 3%. Drugi izrazi zanjo so še: polzeča, anticipirana, osnovna, pričakovana. Stopnjo inflacije, ki je pričakovana in je vgrajena v pogodbe in sporazume, imenujemo inercijska inflacija. Inercijska inflacija lahko vztraja na isti stopnji dolgo časa, dokler večina ljudi pričakuje, da bo ostala inflacija na isti stopnji. Pri teh pogojih je inflacija vgrajena v sistem. Toda zgodovina kaže, da inflacija ne ostane nemotena za dolgo časa. Inflacija se spremeni le, če pride do šoka, takrat se lahko zniža ali dvigne nad svojo inercijsko stopnjo. Šoki pa so npr. spremembe v agregatnem povpraševanju, gibanja v tujih menjalnih tečajih, visoka ali nizka brezposelnost, hiter porast cen nafte, slaba žetev ali pa vojna (Samuelson 1998, 587). 2.3.2 Klasična teorija inflacije Ob predpostavki polne zaposlenosti in konstantne hitrosti kroženja denarja se je pokazala direktna povezava med porastom ponudbe denarja in porastom ravni cen. Klasična ekonomija determinira dolgoročni output kot nemonetarni faktor. Dohodek je konstanten pri polni zaposlenosti. Čeprav klasiki priznavajo, da se bo pod določenimi pogoji hitrost kroženja denarja spremenila, bo do teh sprememb prišlo samo takrat, ko bodo nastopile velike strukturne spremembe v ekonomiji ali če hitrost raste kot raste stopnja inflacije. Porast v ponudbi denarja vodi v proporcionalno enako povečanje ravni cen. Iz tega izhaja, da se bo nenehen porast ravni cen pojavil, če je prisoten nenehen porast ponudbe denarja.

16 To je monetaristična vzročna definicija inflacije, ki domneva dve stvari. Prvič ta definicija domneva presežek agregatnega povpraševanja nad agregatno ponudbo. Vzrok za ta presežek povpraševanja je preveč denarja v gospodarstvu. Ta definicija inflacije trdi, da inflacija posledica pritiska povpraševanja in je ne morejo povzročati faktorji ponudbe. Druga domneva te definicije je, da povzročitev inflacije gre od ponudbe denarja k nivoju cen. Porast v ponudbi denarja vodi v povečanje ravni cen. Pri tem pa moramo upoštevati tansmisijski mehanizem. Če domnevamo»market clearing«in začnemo z ravnovesjem na denarnem trgu, potem bo porast ponudbe denarja vodil v neravnovesje na denarnem trgu. Zato, da bi ponovno vzpostavili ravnovesje, bo del viška denarja porabljen za nakup dobrin in storitev. Ker je količina dobrin in storitev določena neodvisno od denarja in je povezana z ponudbo dela, bo prišlo do povečanja povpraševanja na trgu dobrin. To povečano povpraševanje bo vršilo pritisk na cene, da bi se dvignile in bi se znova vzpostavilo ravnovesje na trgu dobrin. Porast v ponudbi denarja potisne krivuljo agregatnega povpraševanja v desno, in ob predpostavki fiksne krivulje agregatne ponudbe se cene dvignejo (Shone 1998, 268-269). 2.3.3 Keynesianska teorija inflacije Keynesianska teorija je bolj razlaga zaposlenosti oziroma nezaposlenosti kot pa inflacije. Po drugi strani inflacijo pripisuje preveliki ravni efektivnega povpraševanja. Izraz efektivno povpraševanje ni v celoti pojasnjen in ga moramo ločiti od efektivnega povpraševanja, ki se nanaša na krivuljo, ki povezuje raven izdatkov pri vsaki ravniji dohodka. Po drugi strani se efektivno povpraševanje nanaša na točko na krivulji efekivnega povpraševanja, ki jo določi podjetje s svojo odločitvijo, kaj bo proizvajalo. Podjetje pa sprejme odločitev na podlagi njihovega mišljenja, kje bo raven povpraševanja v prihodnosti. Keyns ni predpostavljal fiksne cene in je trdil, da bodo cene narasle, kadarkoli bo agregatno povpraševanje kratkoročno naraslo. Do prave inflacije pride takrat, ko porastejo cene, ne da bi porasel output. Inflacija se bo pojavila takrat, ko agregatni izdatki narastejo tako, da je ravnovesna raven dohodka nad ravnijo polne zaposlenosti. Velikost inflacije je odvisen od inflacijske vrzeli, oziroma vrednost želenih izdatkov pri ravniji polne zaposlenosti dohodka minus vrednost agregatne ponudbe. Vzrok inflacije je prevelika raven efektivnega povpraševanja. To je vzročna definicija inflacije. Inflacija je posledica prevelike ravni povpraševanja. Vzrok za presežek povpraševanja je razložen s tem, da poskuša ekonomski sistem zapraviti več kot je vrednost proizvedenega outputa. Da bi to bila utemeljena definicija inflacije, je potrebno razložiti zakaj izdatki vztrajno presegajo vrednost, ki je proizvedena. Zato so Keynesianski ekonomisti izvršili podrobno študijo komponent agregatnih izdatkov predvsem potrošnje in investicij, upoštevali so tudi raven državne potrošnje in neto izvoz gospodarstva. Inflacija je posledica premika krivulje agregatnega povpraševanja v desno, ki je posledica porasta določenih komponent izdatkov. Kar ni jasno v tem modelu je, zakaj pride do vztrajnega pomika krivulje agregatnega povpraševanja v desno. Z Keynesianskim poudarkom na fiskalni politiki, bo to zahtevalo vztrajno rast državne potrošnje (Shone 1998, 269-270).

17 2.3.4 Inflacija povpraševanja (demand-pull inflation) Ti dve teoriji sta del teorij, ki jih imenujemo teorije inflacije povpraševanja (demand-pull teorije). Med sabo se razlikujejo le po tem, kaj povzroči porast povpraševanja, ki vrši pritisk na cene, da porastejo. Očitno je, da se model inflacijske vrzeli, ki jo je razvil Keynes, nanaša na pritisk povpraševanja samo na trgu dobrin (Shone 1998, 270). Spremembe v investicijskem ali državnem trošenju ali neto izvozu lahko povečajo agregatno povpraševanje in output nad njegovo potencialno raven (Žižmond 1997, 9). Centralna banka lahko stimulira gospodarstvo s pretiranim tiskanjem denarja. V skrajnem primeru npr. v Nemčiji, je centralna banka s pretiranim tiskanjem denarja povzročila več tisoč odstotne poraste cen v enem samem mesecu. Če agregatno povpraševanje hitro raste in preseže produktivni potencial gospodarstva, bodo cene pričele naraščati, vrednost denarja pa padati. Preveč denarja povprašuje po premali količini blaga. Inflacijo povpraševanja prikažemo s sliko 2. SLIKA 2: INFLACIJA POVPRAŠEVANJA Simboli: P = cena Q = output AS = agregatna ponudba AD = agregatno povpraševanje E = ravnovesje Vir: Samuelson (1998, 588). Slika 2 prikazuje gospodarstvo, ki se nahaja na oziroma nad ravnijo potencialnega outputa. Na ordinati prikazujemo ceno P, na abcisi pa realni output Q. Predpostavimo, da je gospodarstvo v začetnem ravnovesju v točki E, kjer se sekata krivulji agregatnega povpraševanja AD in agregatne ponudbe AS. Raven cen je v točki P. Porasta trošenja potisne krivuljo agregatnega povpraševanja v desno na AD'. Ravnovesje se premakne iz točke E v točko E'. Na tej višji ravni povpraševanja, je cena narasla iz P na P'. Ker je krivulja agregatne ponudbe strmo nagnjena (neelastična zaradi polne zaposlenosti), bo Q

18 povečano povpraševanje v glavnem povzročilo rast ravni cen, v manjši meri pa porast realnega outputa. Porastu ravni cen se prilagaja tudi tržišče dela s povečanimi plačami. Ker so plače za podjetja stroški, ima inflacija povpraševanja posredno zvezo tudi s stroškovno inflacijo. 2.3.5 Stroškovna inflacija (Cost-push inflation) Obstajajo različne teorije stroškovne inflacije, ki podajajo različno razlago vzrokov za premik krivulje agregatne ponudbe v levo. Ta inflacija se razlikuje od teorij inflacije povpraševanja (polna zaposlenost) po tem, da pričnejo cene in plače naraščati, še preden je dosežena polna zaposlenost. Cene naraščajo celo takrat, ko je 30% zmogljivosti neizkoriščenih in 10% delovne sile brezposelnih (Samuelson 1986, 227). O stroškovni inflaciji govorimo takrat, ko stroški povzročajo rast cen ob visoki brezposelnosti in slabi izkoriščenosti zmogljivosti. Čista stroškovna inflacija nastane v razmerah, ko sindikati (plače) ali oligopoli (dobički) ali povišane uvozne cene (npr. naftni šok) povzročijo premik krivulje agregatne ponudbe v levo navzgor. Do porasta cen nafte ali velikega porasta plač pride, ko je gospodarstvo v recesiji (Samuelson 1986, 227). To prikazuje slika 3. SLIKA 3: STROŠKOVNA INFLACIJA Potencialni output P Q. AS' AS Q Simboli: P = cena Q = output AS = agregatna ponudba AD = agregatno povpraševanje E = ravnovesje Vir: Samuelson(1998, 589). Slika 3 prikazuje gospodarstvo, ki je precej pod ravnijo polne zaposlenosti. V presečišču krivulj agregatne ponudbe AS in agregatnega povpraševanja AD se nahaja ravnovesje v

19 točki E, raven cen je P. Zaradi porasta stroškov se krivulja AS premakne levo navzgor v AS' in ravnovesje se premakne iz točke E v točko E'. Rezultat tega je, da se cene dvignejo čeprav je gospodarstvo pod ravnijo polne zaposlenosti. Točka E' se nahaja pri višji ravni cen P' in nižji ravni outputa. Inflacija povpraševanja in stroškovna inflacija sta med sabo odvisni. Obe inflaciji sta lahko avtonomni ali pa inducirani. Inflacija povpraševanja je avtonomna, če pride do presežnega agregatnega povpraševanja. Inducirana pa se razvija kot posledica stroškovnega impulza. Stroškovna inflacija je avtonomna, če je posledica porasta plač, cen in/ali dobičkov, inducirana pa je takrat, ko je posledica porasta agregatnega povpraševanja zaradi presežka povpraševanja na trgu dela. 2.2.6 Stagflacija Stagflacija pomeni visoko inflacijo ob hkratni visoki brezposelnosti. Stagflacijo prikazuje slika 4. SLIKA 4: STAGFLACIJA Simboli: P = cena Q = output Q* = potencialni output AS = agregatna ponudba AD = agregatno povpraševanje E = ravnovesje Vir: Žižmond (1997, 11). Slika 4 prikazuje stagflacijo. Na sliki vidimo, kako se krivulji agregatne ponudbe AS in agregatnega povpraševanja AD dvigata za 4% iz leta v leto kot posledica inercijske inflacije 4% letno. V tretjem obdobju pride do nepričakovanega premika krivulje

20 agregatnega povpraševanja AD'' v levo navzdol. Ravnovesje se vzpostavi v točki E''' na krivulji agregatne ponudbe AS''. V tej točki je output nižji od potencialnega in pride do recesije. Cene in inflacija bodo nižje kot v točki E'', toda gospodarstvo bo še vedno občutilo inflacijo, ker bo nivo cen v točki E''' nad cenami v prejšnjem obdobju pri E'. Dezinflacijski šok je povzročil zmanjšanje outputa in povečanje brezposelnosti, ni pa odpravil inflacije. Temu pojavu pravimo stagflacija (Žižmond 1997, 12). 2.2.7 Monetaristične teorije inflacije Monetarizem je več kot samo monetarna teorija inflacije. V klasični analizi, ki smo jo prej omenili, je inflacija povezana z porastom ponudbe denarja. To je osnovna trditev monetarizma v svoji moderni obliki. Druga značilnost monetarizma je, da na dolgi rok ne obstaja trade-off med inflacijo in brezposelnostjo, to pomeni, da je dolgoročna Phillipsova krivulja navpična pri naravni stopnji brezposelnosti. S tem povezana je tudi kratkoročna Phillipsova krivulja, ki upošteva naraščajoča pričakovanja (Shone 1998, 274). Kratkoročno Phillipsovo krivuljo prikazuje slika 5. SLIKA 5: KRATKOROČNA PHILLIPSOVA KRIVULJA Vir: Samuelson (1998, 590). Slika 5 prikazuje kratkoročno Phillipsovo krivuljo. Ta krivulja prikazuje povezavo med brezposelnostjo, inflacijo in rastjo plač. Na abcisi imamo stopnjo brezposelnosti, desna ordinata prikazuje letne stopnje rasti nominalnih plač, leva ordinata pa prikazuje letne stopnje inflacije. Zaradi poenostavitve upoštevamo predpostavko o 2% konstantni stopnji rasti produktivnosti dela. Če opazujemo zvezo med brezposelnostjo in letno stopnjo rasti plač vidimo, da pri nizki stopnji brezposelnosti je stopnja rasti plač velika, kar je posledica pomanjkanja delovne sile. V primeru visoke stopnje brezposelnosti pa je letna stopnja rasti plač majhna, kar je posledica presežka delovne sile. Če pa opazujemo zvezo med brezposelnostjo in inflacijo, vidimo, da v primeru nizke stopnje brezposelnosti stopnja inflacije visoka in obratno. Ti zvezi naj bi bili stabilni. Bistvo Philipsove krivulje je v trade-offu med nižjo stopnjo brezposelnosti in višjo stopnjo inflacije oziroma med višjo stopnjo brezposelnosti in nižjo inflacijo pri tem pa moramo upoštevati nagnjenost Phillipsove krivulje. Če je preveč položna, bo reduciranje inflacije povzročilo prevelik

21 porast brezposelnosti in obratno. Pokazalo se je, da ekonomsko politiko ni mogoče voditi samo na podlagi Philipsove krivulje, ker se je pokazalo, da je zveza med inflacijo in brezposelnostjo nestabilna (Samuelson 1998, 590). Torej, če hoče vlada obdržati brezposelnost pod njeno naravno ravnijo, bo to vodilo v višjo raven inflacije, to pa bo vodilo v porast pričakovane inflacije, ki pa bo še bolj dvignila dejansko raven inflacije. Dodaten element monetaristov je, da ima monetarna politika večji vpliv na nominalen dohodek kot fiskalna politika. Dodatno pa moramo razložiti, razdelitev porasta nominalnega dohodka na del, ki je posledica porasta nivoja cen in del, ki se nanaša na porast realnega dohodka. Friedmanova analiza pojasnjuje rast nominalnega dohodka in se ne ukvarja z razdelitvijo te rasti med inflacijo in rastjo realnega dohodka. Poglavitna razlika med klasično teorijo in monetaristično teorijo je ta, da monetaristična upošteva Phillipsovo krivuljo in je odvisna od Okunovega zakona (Shone 1998, 274). Večina zgodnjih monetarističnih modelov je bilo razvitih na predpostavki zaprtega gospodarstva. Obstajajo tudi monetaristični modeli, ki pojasnjujejo inflacijo v svetovnem kontekstu in se nanašajo na globalni monetarizem. Ti modeli skušajo razložiti, zakaj je inflacija narasla v številnih deželah hkrati. Eden od teh modelov je uporabil enostavno enačbo klasičnih ekonomistov in jo kombiniral z enakostjo kupne moči, ki je centralen koncept v moderni verziji monetarizma ob predpostavki odprtega gospodarstva. Po tem konceptu je razmerje svetovne inflacije enako rasti svetovne ponudbe denarja minus tehtano povprečje rasti razmerij realnega dohodka. V modelu dveh držav dobimo naslednjo enačbo. P w = M w β y+ ( 1 β ) y* (2.8) - P w je razmerje svetovne inflacije, - w je rast svetovne ponudbe denarja, M - ( ) β y + 1 β y* je tehtano povprečje rasti razmerij realnega dohodka. V poznih šestdesetih letih so imele ZDA velik državni primanjkljaj, ki so ga pokrile z povečanjem ponudbe denarja. Ker je dolar rezervna valuta, je to vodilo v rast svetovne ponudbe denarja, ki je dvignila svetovno stopnjo inflacije v celoti. Ta model se uporablja za pojasnjevanje porasta svetovne inflacije, in sicer tako, da če več držav poveča ponudbo denarja, se bo svetovna inflacija povečala. Vendar pa ima ta model tudi slabe točke, posebno slab je pri pojasnjevanju prenosa inflacije po svetu. 2.2.8 Druge teorije inflacije Teorije inflacije, ki sem jih predstavila do sedaj, so glavne teorije inflacije. Mnogi pisci trdijo, da je inflacija več kot samo ekonomski problem. Nekateri vidijo inflacijo vkoreninjeno v politične in socialne sile. Ti alternativni pristopi vidijo rast plač in cen v

70-tih letih v Zahodnem bloku kot posledica socialno-politične strukture zahodnih gospodarstev. Inflacije ne povzroča monetarna rast, ampak je posledica socialno-politične strukture. V zvezi s tem se omenjata dve teoriji. Po prvi teoriji porast v javnem sektorju, kar je pogosto v zahodnih ekonomijah, vodi v porast stroškovne inflacije in/ali inflacije povpraševanja. Druga teorija temelji na ideji izsesavajoče vrzeli, ki jo definiramo kot razliko med ciljno in resnično stopnjo rasti realnega razpoložljivega dohodka (Shone 1989, 275). 22

23 3 PRORAČUNSKI PRIMANKLJAJ 3.1 Opredelitev proračunskega primanjkljaja Velik del diskusij makroekonomske politike v zadnjih letih v večini držav se nanaša na spremembe v velikosti proračunskega primanjkljaja. Eden od glavnih kriterijev za vstop v Evropsko monetarno unijo je tudi ta, da lahko ima članica le največ 3% velikosti BDP-ja velik primanjkljaj in največ 60% BDP-ja velik državni dolg (Perkins 1997, 1). V najsplošnejših izrazih se proračunski primanjkljaj določa kot negativna razlika med skupnimi prihodki države in njenimi izdatki. Čeprav bi ta definicija bila točna, ni od nje nobene koristi pri analizi pojavov in te definicije ni mogoče uporabiti pri določitvi ekonomske politike, da bi prešli stanje fiskalnega neravnovesja (Savin 1997b, 31). Obstaja več vrst proračunskega primanjkljaja, ki povzročajo iste učinke, vendar jih ni mogoče ukiniti s posredovanjem ukrepov ekonomske politike zasnovanih na konceptu»povečati prihodke in zmanjšati izdatke«. Najprej razlikujemo strukturni in ciklični proračunski primanjkljaj. Padanje stopnje gospodarske rasti in porast nezaposlenosti zmanjšuje prihodke države oziroma priliv sredstev javnemu sektorju. Učinek zmanjšane stopnje rasti bruto domačega proizvoda na proračunsko ravnotežje se imenuje ciklični, ker se s porastom proizvodnje na višji nivo deficit, ki je nastal po tej poti, eliminira in proračun se vrne v ravnotežje. Razlika med skupnim proračunskim primanjkljajem in tistim, ki je nastal kot posledica konjukturnih, cikličnih gibanj, se imenuje strukturni primanjkljaj. Ta primanjkljaj odraža pravo fiskalno neravnovesje oziroma neprilagojenost državne potrošnje razpoložljivem davčnem potencijalu gospodarstva. Strukturni proračunski primanjkljaj ne meri trenutno obstoječi presežek ali primanjkljaj državnega proračuna (ki je odvisen od nivoja dohodka), ampak primanjkljaj, ki bi obstajal pri polni zaposlenosti kapacitet in polni zaposlenosti razpoložljive delovne sile. Ciklična proračunska bilanca je po definiciji nič, če gospodarstvo posluje s polno izkoriščenostjo kapacitet. V tem primeru se aktualna proračunska bilanca izenači s strukturno. Skupni primanjkljaj je sestavljen iz dveh delov. Prvi je primarni in ga določa razlika med skupnimi prihodki (T) in izdatki (G) države. Drugi del, obrestni, se nanaša na plačilo obresti za kredite, s katerimi je pokrit primanjkljaj iz predhodnega obdobja. Torej govorimo o obrestni stopnji (r) na javni dolg (B), in za obresti se bo torej plačal znesek, ki je enak (rb). Deficit se mora pokriti. Država se zadolžuje, da bi eliminirala novi dolg (db, pri čemer d označuje povečanje), ki je enak: db = (G T) + rb. Ta izraz prikazuje, da dolg»hrani samega sebe«. Tudi, ko je primarni proračun uravnotežen (G T = 0), dolg raste naprej, ker se država zadolžuje naprej, da bi pokrila obresti za že obstoječi dolg, ki se kumulira po stopnji r. Čim večja je ta stopnja, sorazmerno večje je zadolževanje. Pri tem pa je popolnoma vseeno, če se država zadolžuje pri domačih ali tujih finančnih institucijah. Kako lahko ustavimo akumulacijo dolga? Država mora vedno ustvarjati presežek v primarnem delu proračuna. Čim dlje to odlaga, večji bo skupen dolg, in temu sledi, da bo moral biti večji presežek proračuna, ki je razlika med skupnimi fiskalnimi prihodki T in

24 potrošnjo države G. To zahteva ogromni finančni napor države in temeljite spremembe v sistemu obdavčenja. 3.2 Aritmetika dolga Obstaja možnost, da se javni dolg konstantno povečuje, ampak da kljub temu njegova udeležba v družbenem proizvodu ostane nespremenjena. Če je stopnja rasti realnega bruto domačega proizvoda g (g = dbdp/bdp) večja od realne obrestne mere, bo uravnoteženi primarni proračun ustrezal padajočemu koeficientu dolg/bdp. Če realna obrestna stopnja presega stopnjo gospodarske rasti, se bo javni dolg še naprej povečeval, vendar bo primarni proračunski presežek, ki je potreben za stabilizacijo odnosa dolg/bdp, manjši od tistega, ki je neobhodno potreben, da se uravnoteži absolutni obseg javnega dolga(savin1997b,32). Proračunska restrikcija se lahko ublaži pod pogojem, da se namensko sprejme določena dodatna stopnja inflacije, oziroma če se nosilci ekonomske politike opredelijo, da se denarna masa povečuje hitreje od gospodarske rasti. Država posega po monetarnem financiranju deficita takrat, ko centralna banka soglaša, da bo odkupila del javnega dolga v zameno za dodatno primarno emisijo denarja. Vsako povečanje primarnega denarja doprinese k zmanjšanju javnega dolga. Govorimo o seignorageu. Posledica tega je povečanje denarne mase, ki vodi v inflacijo. 3.3 Financiranje proračunskega primanjkljaja Kadar je vsota davčnih in drugih prihodkov države manjši od njenih skupnih izdatkov v istem obdobju, bo proračun registriral primanjkljaj. Ta primanjkljaj se pokriva s sposojenimi sredstvi različnih izvorov in vrst. Kratkoročna posojila se smatrajo kot normalni pojav, ker ni popolne časovne uskladitve v tokovih državnih prihodkov in izdatkov. Proračunski primanjkljaj se financira s tremi realnimi izvori (Savin 1997a, 46-48): s prodajo dolga nebančnemu sektorju, s sposojanjem od bančnega sektorja, s sposojanjem iz tujine. Poleg teh treh omenjenih metod financiranja primanjkljaja z realnimi izvori obstaja tudi četrti (izredni) izvor, to je prodaja podjetij oziroma proizvodnih, telekomunikacijskih, trgovinskih, prometnih in bančnih organizacij privatnemu sektorju (domačemu ali tujemu). S finančnega stališča prodaja podjetij v državni lasti prinaša državi prihodke na dveh osnovah: s neposrednim prilivom dohodka, s posrednim finančnim učinkom zaradi prenehanja potrebe za pokrivanje izgub podjetjem, ki se nahajajo v državni lasti. V razvitih tržnih gospodarstvih se neusklajenost med prilivi in odlivi sredstev najpogosteje financira s prihodom države na denarni trg s ponudbo kratkoročnih vrednostnih papirjev.

25 Dolgoročni izvori, s katerimi se pokriva proračunski primanjkljaj, se zagotovijo na trgu kapitala s prodajo obveznic, ki imajo različen rok dospelosti in absolutno odsotnost rizika in ki so iz finančnega stališča tako zanesljive»kot samo zlato«. Ko se na trgu pojavi država s povpraševanjem po sredstvih, prihaja do zmanjšanja oziroma iztiskanja povpraševanja drugih subjektov, ker država po pravilu potreben obseg denarja zavaruje z atraktivnejšo obrestno mero in brez rizika svojih papirjev. Obstajata dva učinka tega zmanjšanja: direktni (realni) in indirektni (finančni). A) Neposredno (realno) zmanjšanje povpraševanja Kadar država poveča povpraševanje kratkoročnih finančnih sredstev, se zmanjša obseg sredstev, ki bi bila sicer na razpolago drugim subjektom. Pogosto se trdi, da država s svojimi izvori, ki jih je pridobila na tržišču denarja, formira dodatno povpraševanje proizvodnih dejavnikov, zaradi česar trpi proizvodnja drugih sektorjev (do identičnega učinka pride, ko država poveča davke in na ta način zmanjša dohodek razpoložljiv za potrošnjo). Zato nastane substitucija ene oblike proizvodnje v drugo. To ni res (trdi Savin). Proizvodnja javnega in gospodarskega sektorja (zasebnega ali družbenega) se ne zamenjujeta med sabo. Njuna struktura in obseg sta popolnoma različna. Ta dva segmenta sta prej komplementarna, kot pa da bi se izključevala Državno angažiranje proizvodnih resursov zaradi zagotavljanja javnih uslug (ali proizvodnje) privede do tako imenovanega učinka relativnih cen. Gre za naslednji proces. Stroški proizvodnje in nudenja storitev se povečujejo hitreje kot v privatnem sektorju gospodarstva, zato tudi cene uslug javnega sektorja rastejo hitreje od povprečja inflacije. Ne smemo pozabiti, da tudi v primeru nespremenjenega nivoja cen prihaja do njihovega relativnega povečanja, kadar se zmanjša kvaliteta ali obseg uslug. Iz tega razloga se del dohodka privatnega sektorja konstantno premešča v javni s posredovanjem davkov. Iz istega razloga je skupna produktivnost in učinkovitost nacionalne ekonomije nižja, kot bi bila pri večjem deležu proizvodnje v privatnem sektorju. B) Finančno (indirektno) zmanjševanje povpraševanja Pojav dodatnega povpraševanja na trgu denarja deluje na povečanje kratkoročnih obrestnih mer. Te pa destimulirajo posojilojemalce investitorje, kar se v končni fazi pokaže v nižji stopnji rasti družbenega proizvoda, kot bi bila v pogojih uravnoteženega povpraševanja in ponudbe denarja. Razume se, da do tega učinka pride le, če je povpraševanje privatnega sektorja elastično na obrestne mere. To je vedno takrat, ko proizvodnja, ki bo začeta s sposojenimi sredstvi, postavlja v pogled dohodek (profit), s katerim se lahko pokrije strošek naraslih obresti. Če država emitira vrednostne papirje, ki jih banke lahko vključijo v svoje rezerve, se s tem vpliva na količino denarja. Kadar banke na osnovi povečanih rezerv z odobravanjem kreditov multiplicirajo kredite, se povečuje denarna masa. Zato se plasma državnih vrednostnih papirjev vodi na odprtem trgu, s posredovanjem katerih se kontrolira obseg razpoložljive denarne mase. S tem se veča vloga trga denarja. Če kontrola kreiranja denarja temelji na rezervah bančnega sektorja, bodo operacije na odprtem trgu predstavljale sekundarni instrument, toda njegova vloga ne bo omogočila obsežnega

26 prometa vrednostnih papirjev, tako da bo financiranje proračunskega primanjkljaja s prodajo dolga nebančnemu sektorju zoženo ali pa ga sploh ne bo. Pokrivanje proračunskega primanjkljaja je transfer dohodka tekom določenega obdobja (praviloma 12 mesecev). Ta transfer se doda obstoječemu stanju javnega dolga (dolg javnega sektorja predstavlja zbir proračunskih primanjkljajev predhodnih obdobij). Dokler tekoči primanjkljaj vpliva na obrestno mero, obseg denarne mase in rast cen, ima javni dolg implikacije na bodoči nivo obdavčenja. Enkrat ustvarjeni primanjkljaj se lahko samo začasno pokrije z zadolževanjem. Na koncu se mora vedno odplačati iz realnih izvorov, kar pomeni iz nekega prihodnjega davčnega ali drugega prihodka države. V zvezi s tem je treba razlikovati dve vrsti neravnotežij proračunske bilance: Deficit, ki je posledica manjših prihodkov od vlaganja v proizvodnje namene. Deficit, ki nastane zaradi večjega obsega tekoče, neproizvodne potrošnje javnega sektorja kot pa znašajo njegovi prihodki (plače državnim uslužbencem, pokojnine, pokrivanje izgub javnih podjetij, izdatki za vojsko, policijo ) Javni dolg, ki je nastal z proračunskim primanjkljajem te vrste se lahko izplača iz bodočega nacionalnega proračuna samo in izključno s povečanjem davčnih stopenj (Savin 1997a, 49-50). Če stopnja naraščanja državnega sposojanja preseže stopnjo obresti, ki jo država plačuje za svoj dolg, je to nevzdržen položaj. Če se bo to nadaljevalo, bo dolg rastev brez limita. Res je, da če skupni državni dolg raste kot državni output, je tudi to nevzdržni položaj, ker bo servisiranje dolga preseglo ves državni output. Vendar ta meja ne sme biti merilo za sposojanje. Država si naj ne bi sposojala, razen če pričakovani totalni output ne naraste dovolj, da servisira ta dolg (Perkins 1997, 6). Dodajmo še nekaj ugotovitev o ekonomskih implikacijah bodočega odplačila javnega dolga. Čim večji je znesek javnega dolga danes, tem manjša bo jutri potrošnja ceteris paribus, ker bodo morali jutri zaposleni odplačati glavnico in obresti. Kadar država ustvarja proračunski primanjkljaj, ki se financira iz domačih izvorov, se agregatna potrošnja ne povečuje, temveč se menja njena struktura. Če se deficit pojavlja kot posledica zmanjšanega obdavčevanja, bo potrošnja v načelu večja, vendar bo ponudba varčevanja (agregatna) za druge namene manjša (in s tem investicije, če obstaja velika nagnjenost k investiranju v obdobju, v katerem se pojavi politika znižanja davčnega obremenjevanja). Proračunski primanjkljaj se pojavlja kot zamenjava za aktivo v obliki produkcijskega kapitala. Pod pogoji polne zaposlenosti se dodatno povpraševanje, povzročeno s proračunskim primanjkljajem, ki se financira iz aktivnega varčevanja (s katerim rezidenti kupujejo državne obveznice), pokaže v povečanju cen. Za oceno povečanja javnega dolga je pomembna njegova realna in ne nominalna velikost. Zato se morata javni dolg in primanjkljaj deflacionirati z enako stopnjo inflacije. V nasprotnem primeru se dobijo izkrivljeni rezultati. Javni dolg najpogosteje opazujemo v odnosu na dohodek oziroma BDP. Delež v BDP raste, če se proračunski primanjkljaj povečuje hitreje kot BDP. V gospodarstvu, kjer je rast BDP npr. 4% na leto, se lahko dolg