Analiza stanja, potreb, želja lokalnega prebivalstva na področju obnovljivih virov energije in učinkovite rabe energije v gorenjski regiji Operacija: Low Carbon Economy Region - LoCaRe Podprojekt: Local commitment for low carbon planning and empowerment in small communities Local commitment Operacija se sofinancira iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru programa INTERREG IVC.
Analiza stanja, potreb, želja lokalnega prebivalstva na področju obnovljivih virov energije in učinkovite rabe energije v gorenjski regiji Naročnik: Razvojna agencija Sora d.o.o. Spodnji trg 2 4220 Škofja Loka Izdelovalec: Enecon d.o.o. Zg. Besnica 45 1000 Ljubljana Gradivo je nastalo v okviru: Akronim/naslov operacije LoCaRe Low Carbon Economy Regions Akronim/naslov podprojekta Local commitment Local commitment for low carbon planning and empowerment in small communities Operacija se sofinancira iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru programa INTERREG IVC. Datum November 2011 Vsebina izraža avtorjevo stališče. Organ upravljanja ni odgovoren za kakršno koli uporabo informacij, ki jih vsebuje publikacija.
GORENJSKA REGIJA: STANJE
ANALIZA POTENCIALA IZRABE OVE V GORENJSKI REGIJI Leta 1999 je bil v Sloveniji sprejet Energetski zakon (UR. l. RS št. 79/99, 8/00), ki občinam nalaga usklajevanje njihovih dokumentov z Nacionalnim energetskim programom in nacionalno energetsko zakonodajo. Leta 2004 je bila v Državnem zboru RS sprejeta Resolucija o nacionalnem energetskem programu, ki predstavlja strategijo razvoja energetike v Sloveniji. Občine so zavezane sprejeti lokalni energetski koncept (Pravilnik o metodologiji in obveznih vsebinah lokalnih energetskih konceptov UR. l. RS št. 74/2009), ki nakazuje smernice razvoja energetike v lokalni skupnosti. Lokalni energetski koncepti občine spodbujajo k učinkoviti rabi energije, k izrabi lokalnih energetskih virov, k zagotavljanju zmanjšanih vplivov na okolje in k zmanjševanju javnih izdatkov. Kot članica EU od leta 2004 naprej, mora Slovenija na področju trajnostne energetike izpolnjevati zaveze, ki so konkretno izpostavljene v dveh zakonodajnih aktih Evropskega parlamenta in Sveta EU. Direktiva 2006/32/ES o učinkovitosti rabe končne energije in energetskih storitvah od držav članic zahteva, da dosežejo 9 % prihranka končne energije v 9 letih in sicer v obdobju 2008 2016. Direktiva 2009/28/ES o spodbujanju uporabe obnovljivih virov od Slovenije zahteva 25 % delež OVE v rabi bruto končne energije in 10 % v prometnem sektorju. Na podlagi obeh direktiv je morala Slovenija kot članica EU sprejeti Akcijski načrt, v katerem je cilje na področju učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije podrobneje razdelala, določila sredstva, akterje in finančno podlago za dosego teh ciljev. Slovenija mora tako povečati delež OVE v rabi bruto končne energije, ustaviti rast porabe končne energije in uveljaviti trajnostno energetiko kot prioriteto gospodarskega razvoja. V ta namen se je Vlada Republike Slovenije zavezala k energetski sanaciji obstoječih objektov, h gradnji nizkoenergijskih in pasivnih stavb, k nadomeščanju kurilnega olja z OVE, h gradnji daljinskih sistemov ogrevanja na lesno biomaso in soproizvodnje elektrike in toplote z visokim izkoristkom, h vzpostavljanju distribucijskih omrežij za vključevanje razpršene proizvodnje električne energije, uvajanje biogoriv in razvoj industrijske proizvodnje tehnologij učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije. Od leta 2008 naprej so bili sprejeti Pravilnik o spodbujanju učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije (UR. L. RS, št. 93/2008), Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (UR. l. RS št. 93/2008), Pravilnik o metodologiji izdelave in izdaji energetskih izkaznic stavb (UR. l. RS št. 77/2009). Prav tako je bil leta 2004 sprejet Zakon o varstvu okolja, ki v 12. členu nalaga državi in lokalnim skupnostim spodbujanje posegov v okolje, ki zmanjšujejo porabo snovi in rabo energije. Slovenija in z njo gorenjska regija se tako kar zadeva trajnostno energetiko - ponašata z zadovoljivim zakonodajnim okvirjem, ki sledi evropskim pravno zavezujočim smernicam na tem področju. Žal je moč opaziti zanemarljivo vlogo trajnostne energetike v krovnem razvojnem dokumentu gorenjske regije (Regionalni razvojni program Gorenjske 2007-2013) in v razvojnih dokumentih posameznih gorenjskih občin (a) Strateško razvojni dokument Občine Kranjska gora, b) Razvojni program podeželja za območje občin Gorenja vas Poljane, Škofja Loka, Železniki in Žiri za obdobje 2007-2013). Lokalni energetski koncepti so v občinah - ki so tak dokument že sprejele - edini strateški dokument, ki podrobneje obravnava področje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov energije. Na podlagi preučitve razvojnih dokumentov akterji odločanja na regionalni in na lokalni ravni trajnostne energetike zaenkrat v praksi še ne obravnavajo kot enega izmed ključnih dejavnikov razvojne strategije. Potrebni bodo nadaljnji napori za njeno uresničevanje v večjem obsegu.
Po podatkih ARSO (zajete so merilne postaje Lesce, Rateče in Stara Fužina v letu 06 07) število ogrevalnih dni na Gorenjskem v povprečju znaša med 225 (v ravninskem, osrednjem delu Gorenjske: os Kranj Jesenice) in 294 dni v Ratečah. Toplotna energetska oskrba pretežno sloni na treh energentih in sicer na kurilnem olju, na lesu in na zemeljskem plinu (kjer so porabniki vezani na plinovodno omrežje). Na ravni Slovenije znaša po podatkih SURS delež obnovljivih virov energije v bilanci porabe primarne energije Slovenije v letu 2009 10,8 odstotkov. Med temi viri prevladujeta lesna biomasa (53 %) in hidroenergija (38 %). Skoraj dve tretjini energije, pridobljene iz OVE, se porabi za toploto in le tretjina za proizvodnjo električne energije. BIOMASA: 95 % biomase se uporablja za proizvodnjo toplote. Prevladujejo starejše tehnologije z nizkim izkoristkom. V zadnjem desetletju se je zaradi večanja cene ekstra lahkega kurilnega olja število vgrajenih individualnih kotlovnic na lesno biomaso povečalo. Po zadnjih veljavnih podatkih iz leta 2005 je skupni prirastek lesa v gozdovih znašal 7 569 000 m 3 lesa. Uradni neto posek je znašal 2 787 000 m 3 lesa. Najvišji možni posek naj bi po podatkih, vsebovanih v osnutku Nacionalnega gozdnega programa znašal 75 % prirastka, kar znese 5 500 000 m 3. Med leti 2002 in 2006 se je s sredstvi Ministrstva za okolje in prostor, projekta GEF (Svetovni sklad za okolje) in Ekosklada financiralo 8 velikih kotlovnic za daljinsko ogrevanje na lesno biomaso, med katerimi nobena izmed njih ni bila zgrajena na Gorenjskem. V sami regiji delujeta le dva večja sistema daljinskega ogrevanja na lesno biomaso in sicer DOLB Predvor in DOLB Železniki. Leta 2007 je bil sprejet Operativni program izrabe lesne biomase kot vira energije (2007 2013), ki se osredotoča na izrabo lesnih ostankov. Za izvedbo programa bi potrebovali 201 milijonov EUR, od tega 67 milijonov nepovratnih sredstev. Investicije so obravnavane kot investicije v trajnostne vire energije, ki jih pokriva tudi Operativni program razvoja prometne in okoljske infrastrukture v višini 188 milijonov EUR, od tega 158 milijonov EUR iz Evropskega kohezijskega sklada. Po podatkih Zavoda za gozdove se gorenjska regija uvršča med regije, kjer znaša obseg gozdnih površin med 50 in 80 %. Po metodologiji Zavoda za gozdove glede na primernost izrabe lesne biomase pa se občine v gorenjski regiji uvrščajo med neprimerne (v ravninskem, posavskem delu regije občine Jesenice, Lesce, Radovljica, Kranj, Šenčur, Cerklje) oziroma delno in zelo primerne (občine Bohinjska Bistrica, Bled, Železniki, Gorenja vas - Poljane,Tržič, Kranjska gora). Gorenjska regija ima velik in neizkoriščen potencial za izrabo lesne biomase, ki pa je omejen pretežno na hribovit del regije. Lastniška struktura gozdov, ki jo zaznamuje razdrobljenost posesti, odsotnost ambiciozne, sistematične politike spodbujanja izrabe lesnih ostankov iz gozdov, odsotnost večjih lesnopredelovalnih obratov, ki nudijo lesne ostanke za uporabo v energetske namene in obstoječe pretežno ogrevanje na fosilne energente so dejavniki, ki puščajo velik potencial izrabe lesne biomase neizrabljen. Kljub temu so perspektive izrabe lesne biomase zaradi naraščajočega trenda cen fosilnih goriv za prihodnost ugodne. SONČNA ENERGIJA: Slovenija se v letnem povprečju ponaša s 1100 kwh vpadle sončne svetlobe na m 2 horizontalne površine. Ekosklad daje finančne spodbude v obliki subvencij v višini do 25 % investicije v sprejemnike sončne energije srednje kakovosti in v obliki kreditov z obrestno mero, ki je ugodnejša od tržne obrestne mere. Po letu 2005 so se v Sloveniji uveljavile odkupne cene električne energije od kvalificiranih proizvajalcev iz obnovljivih virov energije in soproizvodnje elektrike in toplote z visokim izkoristkom, ki so uveljavile garantirano odkupno dobo v višini 15 let. Leta 2009 se je uveljavila nova odkupna cena v višini 0,41 EUR za male fotonapetostne elektrarne, ki pa je z vsakim naslednjim letom za na novo vgrajene enote padala za 5 %. Ker so v tem času na svetovnih trgih padale tudi cene komponent, je novogradnja v fotonapetostne elektrarne predstavljala privlačno investicijsko
alternativo klasičnim finančnim naložbam. Glede potenciala izrabe sončne energije se gorenjska regija deli na ravninski del ob reki Savi, ki preide v ljubljansko kotlino in na hriboviti svet na obrobju. Zgornjesavska dolina in severni del ljubljanske kotline sta v nižinskem delu zaradi vremenskega dejavnika - pojav megle - manj primerna za vgrajevanje fotonapetostnih elektrarn. Višji predeli regije, ki so orientirani proti jugu pa imajo tako pri sprejemnikih sončne energije kot tudi pri proizvodnji elektrike iz sonca velik potencial. Zaradi naraščajočih cen fosilnih goriv je pričakovati v gorenjski regiji povečan interes za izrabo energije sonca. Obstoječe večje fotonapetostne elektrarne v rangu več kot 50 kw instalirane vršne moči so: PV Radovljica, PV Labore, PV Strahinj, PV Križe, PV Trata in PV Predvor. HIDROENERGIJA: Slovenija pridobi tretjino električne energije s pomočjo velikih hidroelektrarn, ki se nahajajo izven gorenjske regije. Za izrabo vodnega potenciala so v gorenjski regiji teoretično primerne reka Sava, Tržiška Bistrica in reka Sora. Obstoječe kapacitete se uvrščajo v kategorijo malih hidroelektrarn, kjer se lahko izpostavijo posamezni primeri dobre prakse: HE Savica, HE BPT, HE Lomščica, HE Sorica in HE Škofja Loka. Zaradi zapletenih postopkov umeščanja malih hidroelektrarn v prostor, je potencial novogradenj zelo majhen. Predvideva se gradnja HE Moste in HE Besnica z močjo 4,4 MW in s proizvodnjo 20,35 GWh/leto. GEOTERMALNA ENERGIJA: Po podatkih Geološkega zavoda Slovenije se največji potencial izrabe geotermalne energije nahaja v SV delu Slovenije. Gorenjska regija spada med regije z manjšim potencialom izrabe tega energenta. Temperatura vode v globini 1000 m znaša med 14 C v zgornji posavski dolini in 40 C v okolici mesta Kranj. Termalne vrelce že izkoriščajo v občini Bled in sicer za potrebe turistične infrastrukture. VETRNA ENERGIJA: Slovenija spada med območja z nižjim vetrnim potencialom, ki je omejen na primorsko regijo, na predele v Z Julijskih alpah (Triglavski narodni park) in Kamniških alpah, kjer na višini 10 m od tal po podatkih ARSO piha s povprečno hitrostjo 10 12 m/s. Bolj natančnih mikro študij meritev vetrnega potenciala v regiji ni. Gorenjska regija se tako ne ponaša z ekonomsko upravičenim potencialom izkoriščanja vetrne energije, zato večjih projektov izrabe vetra v tej regiji ni pričakovati.
POVZETEK Analiza stanja in potenciala razvoja obnovljivih virov energije v gorenjski regiji pokaže, da se okoli dve tretjini stanovanjskih objektov v občinah, ki že imajo izdelan lokalni energetski koncept in s tem predstavljajo zanesljiv vir podatkov, ogreva s pomočjo ekstra lahkega kurilnega olja. Delež ogrevanih stanovanj s pomočjo lesne biomase se giblje okoli 25 %, pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da je večina teh kotlovnic stara več kot 15 let in tako potrebna zamenjave. Gorenjska regija se deli na nižinski del ob reki Savi in na hriboviti del na obrobju savske doline. Nižinski del ima le majhen potencial nadaljnje izrabe lesne biomase, hkrati pa se tu nahaja plinovodna infrastruktura, ki dodatno omejuje večjo izrabo lesne biomase. Nižinski del je prav tako manj primeren za postavitev dodatnih kapacitet za izkoriščanje energije sonca za proizvodnjo električne energije. Zgornji tok reke Save (Sava Dolinjka in Sava Bohinjka) in hriboviti predeli gorenjske regije pa se zaradi pretežne poraščenosti z gozdnimi površinami ponašajo z visokim potencialom izrabe lesne biomase, prav tako pa so na južnih pobočjih možne dodatne namestitve fotonapetostnih elektrarn na strehe stavb. Hidropotencial je teoretično gledano omejen na večje vodotoke kot so reka Sava, Tržiška bistrica in Sora, hkrati pa je zaradi zapletenih postopkov umeščanja v prostor sektor malih hidroelektrarn za potencialne investitorje trenutno nezanimiv. Gorenjska regija se ne ponaša s potencialom izrabe vetrne energije za komercialne namene, možne pa so postavitve malih hišnih enot za dodatno oskrbo z električno energijo. Potencial izrabe geotermalne energije je skromen, pretežno pa je omejen na okolico Kranja.
GORENJSKA REGIJA: REFLEKSIJA, POTREBE, ŽELJE LOKALNEGA PREBIVALSTVA
1) DELAVNICE»OBNOVLJIVI VIRI ENERGIJE PRILOŽNOSTI ZA LOKALNO SKUPNOST«Na območju Gorenjske je bilo v okviru operacije LoCaRe, podprojekta Local commitment izvedenih šest delavnic (Gorenja vas, Železniki, Bled, Škofja Loka, Kranj in Kranjska gora). Udeleženci delavnic so bili seznanjeni s sodobnimi trendi na področju energije, ki so usmerjeni k obnovljivim virom energije. Glavno sporočilo delavnic se je nanašalo na dejstvo, da so obnovljivi viri energije (OVE) lokalno lažje dosegljivi, da so ekonomsko gledano čedalje bolj sprejemljivi in da imajo na okolje manj negativnih vplivov. V okviru delavnic je bila izpostavljena vloga obnovljivih virov energije s poudarkom na biomasi za nadaljnji razvoj in življenje v lokalni skupnosti. Izvedbo delavnic je organizator gradil na metodi»od spodaj navzgor«. Gre za metodo, s pomočjo katere se končni output (mnenja, pogledi, priporočila, analiza stanja, vizija) pridobi od udeležencev samih na za to posebej skrbno organiziranih dogodkih. Metoda ne gradi na problemih, ampak na pozitivnih izkušnjah udeležencev. Gre za pristop»od spodaj navzgor«, od lokalne iniciative k izvajanju na občinski in regionalni ravni. Metoda je bila delno prilagojena slovenskim razmeram. Organizator je želel od udeležencev slišati njihove poglede na stanje v občini, hkrati pa je želel od njih dobiti tudi priporočila nosilcem političnega odločanja za izboljšanje nastale situacije. V uvodnem informativnem predavanju je bila predstavljena problematika uporabe fosilnih goriv (problem varnosti oskrbe, problem naraščajočih in nestabilnih cen, problem emisij toplogrednih plinov) in čedalje večje perspektive uporabe alternativnih energetskih rešitev. Tej predstavitvi je sledila spodbuda s strani organizatorja, da udeleženci predstavijo stanje v njihovem lokalnem okolju in širše ter jih spodbujal k iskanju rešitev, priporočil za povečanje obsega vgrajenih OVE. Udeleženci so preko izpolnitve vprašalnika podali svoje mnenje in priporočila za osem vrst OVE. V vprašalniku so tudi zbrana njihova mnenja o tem, zakaj naj se vsak posamezen vir OVE spodbuja ali ne in kje vidijo glavne ovire za njegovo večjo uveljavitev. Organizator je tekom razprave nato izvedel premik od problemov k iskanju primerov dobrih praks. Udeleženci so sami našteli primere dobre prakse v njihovem lokalnem okolju, hkrati pa so se s strani organizatorja podrobneje seznanili s primeri dobrih praks drugod po Sloveniji.
1.1. Uvodna predstavitev pregled stanja posameznega energenta s poudarkom na OVE v Sloveniji Živimo v času, ko so fosilni energenti postali dragi, hkrati pa je treba zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Mnogo političnih, ekonomskih in vojaških konfliktov v svetu je tesno povezanih z vprašanjem oskrbe z energijo in njenimi cenami. Energetika je v sodobnem svetu postala pomemben predmet politike in medijev. Prehod na alternativni, nefosilni energent je v današnjem času nujen, vendar na kratek rok ni poceni, treba pa je tudi izpeljati samo investicijo. OVE naprave prihajajo kot način ogrevanja in pridobivanja električne energije v ospredje šele v zadnjem času. Proces večanja deleža OVE v končni rabi energije je delno posledica naraščanja cen fosilnih goriv, delno gre za ukrep v boju proti podnebnim spremembam zaradi izpustov toplogrednih plinov, svoje pa prispevajo tudi nove tehnologije, ki postajajo tehnično zrele in cenovno zanimive. Spodbujanje OVE sektorja danes nekateri strokovnjaki ocenjujejo tudi kot eno izmed možnih alternativ, ki bo svet popeljala iz recesije. V zadnjem času se večjo pozornost namenja tudi OVE rešitvam v transportu kot so to električna vozila. S sodobnimi tehnologijami postane razmišljanje o energetski samozadostnosti in ničemisijski coni posameznih krajev privlačno. V najrazvitejših delih Evrope taka geografska področja že obstajajo. Ponašajo se z energetsko samozadostnostjo, ne onesnažujejo okolja, hkrati pa postajajo turistično zanimive destinacije zeleni turizem. Z nabavo fosilnih goriv domači dohodek odhaja v arabske države. Z javnofinančnega vidika je to koristno, z makroekonomskega, širšega vidika pa zgrešeno. Če pa gospodarska politika krene po poti doma pridobljene energije iz obnovljivih virov, ostane denar preko multiplikativnega učinka v domačem narodnem gospodarstvu. V razvitejših evropskih državah, ki ležijo na severu in kjer je manj sončne energije na razpolago, so krenili v ambiciozno politiko spodbujanja OVE. To je vodilo v razmah izkoriščanja energije sonca za potrebe ogrevanja in pridobivanja električne energije. Pojavi se geografsko-tehnološki paradoks. Manj sonca kot je na razpolago, več je vlaganja v pridobivanje energije sonca. Poleg subvencij odigra v razvitejših, severnih predelih Evrope vlogo tudi močna kampanja za ozaveščanje ljudi, v katero so vključeni vsi akterji: država, regije, občine, poslovni subjekti in širše prebivalstvo. Zaenkrat so subvencije v OVE naprave še potrebne. Včasih je denarja pogosto zmanjkalo, sedaj denar celo ostaja na računih. Projektov skupnega ogrevanja, ki je bolj ekonomično od individualnih kotlovnic, primanjkuje. Včasih je težko pridobiti gradbeno dovoljenje in če se ga že dobi, sam postopek traja prepočasi. Gradbenega dovoljenja, koncesije občine za gradnjo in okoljska dovoljenja ni lahko pridobiti. Zakonodaja še vedno ni dovolj urejena. Z OVE napravami vlada zanesljivost oskrbe in veliko bolj stabilna cena. Hkrati pa je treba za samo kotlovnico bolj skrbeti. Prihranek na koncu leta več kot odtehta fizični trud. Ogrevanje s soncem potrebuje dopolnilni sistem za ogrevanje, saj sonce ne dovaja toplote enakomerno skozi celo leto. V Sloveniji se pogosto kotlovnico predimenzionira, zato so izkoristki slabši. Treba je vgraditi kotel, ki čim daljši čas deluje»v pasu«. Strah, da nas bo zeblo, je iracionalen in je v preteklosti vodil v predimenzioniranje. Projekt mora biti tehnično in ekonomsko upravičen. Nekateri projekti velikih sistemov na daljinsko ogrevanje z lesno biomaso finančno niso sprejemljivi, zato je v izbranem kraju bolje narediti več manjših daljinskih sistemov na lesno biomaso. S tem se zagotovijo tudi krajši toplovodi in s tem manjše toplotne izgube na toplovodih, kar močno prispeva k izboljšanju ekonomike same investicije. Pri ogrevanju na lesno biomaso je največji delež stroškov v kilovatnih urah amortizacija, saj smo v opremo veliko investirali. Delež goriva v končni ceni je manjši. Pri peči na kurilno olje je obratno. Če se cena drv poveča za 50 odstotkov se v končni ceni to odrazi v zvišanju v višini 25 odstotkov. Pri kurilnem olju pa se skoraj vse povečanje cene goriva odrazi v povečanju končne cene. Struktura stroška za kurilno
olje in biomaso je drugačna. Kdor se ogreva na fosilni energent, bo na slabšem. Ko investitor v kotlovnico na lesno biomaso odplača amortizacijo, se ogreva mnogo ceneje, saj je kredit na investicijo že v celoti odplačan. Življenjska doba opreme pa je vsaj za desetletje daljša kot doba vračila. Pri soproizvodnji elektrike in toplote država odkupi proizvedeno električno energijo po subvencionirani odkupni ceni. Zanimanje za investicijo s strani bank se je v zadnjem času povečalo. Za dobre projekte se da dobiti denar, treba pa je vložiti tudi lastna sredstva. Tudi v Sloveniji se počasi uveljavljajo podjetja, ki proizvajajo OVE naprave, vendar močno zaostajamo za nemškim prostorom. V tujini se uveljavljajo tudi sončne hiše, pri nas pa za to ostaja velik, a neizkoriščen potencial. Potencial za izkoriščanje vetrnih elektrarn je v Sloveniji majhen, a vseeno na Primorskem primerne lokacije za izkoriščanje energije vetra obstajajo. V Sloveniji primanjkuje debate o ravnovesju med postavljanjem OVE naprav in njihovih učinkih na okolje. V Španiji obstaja mnogo primerov dobre prakse simbioze med pridobivanjem električne energije iz sonca in skrbjo za biotsko pestrost ter raznovrstnost. Populacije ptičjih vrst gnezdijo ob vetrnih elektrarnah, kjer jih naravovarstveniki za predhodno dogovorjeno razumno rento skrbno spremljajo in vodijo evidenco. Primer uči, kako je treba pri vgradnji OVE naprav okolje upoštevati, lokacijo skrbno preučiti, energetska in naravovarstvena stroka pa lahko s skupnim, koordiniranim nastopom najdeta optimalne rešitve v korist vseh. Plin je kvaliteten energent, ki ga je treba hkrati kuriti in pridobivati električno energijo. Plin bi morali uporabljati z večjo dodano vrednostjo. V Sloveniji bi morali razvoj usmeriti v višanje dodane vrednosti na zaposlenega, vlagati v znanje. Tudi toplotne črpalke niso za vsak objekt. Če je objekt dobro izoliran in če uporablja talno gretje, je toplotna črpalka dobra rešitev. Pri investiciji v OVE naprave je treba za vsak primer, za vsako lokacijo najti tehnično in ekonomsko dobro rešitev. Treba je pregledati različne opcije in izbrati najboljšo. 1.2. GORENJA VAS kraj Občinska dvorana, Poljanska cesta 87 datum 5. oktober 2011 Udeleženci delavnice so izpostavili zahtevnost investicije v proizvodnjo peletov v občini kljub dejstvu, da gre za občino z veliko gozdnega bogastva. Nič drugače ni pri malih hidroelektrarnah, katerih gradnjo država ne spodbuja. V primeru nastanka škode zaradi poplav, je treba škodo prijaviti, pri čemer ni povsem jasno ali je za prijavo škode pristojno Ministrstvo za okolje in prostor ali Ministrstvo za gospodarstvo. Pri sami investiciji v hidro obrat je eden izmed najpomembnejših kriterijev poseganje v vodotok, pri čemer si lahko sam kriterij državni uradniki različno tolmačijo. Prav tako je pri takšni investiciji pomembno, v kakšnih odnosih je investitor s sosedi, kar je nesprejemljivo. Obstaja konflikt med lesno predelovalno industrijo in izrabo lesa v energetske namene. Lesna industrija je v okolici občine zakupila gozdne površine, kar je ovira večji izrabi lesa za energetske namene. Kričeč primer slabe prakse je na novo zgrajena poljanska osnovna šola, ki je energetsko zelo potraten objekt. Obnova fasade ni izvedljiva, dalo pa bi se izvesti prehod na ogrevanje z lesno biomaso. Takšna rešitev bi bila potrebna tudi za Dom upokojencev in bloke v vasi, ki se ogrevajo s kurilnim oljem. Prisotni so pogrešali povezavo med stroko, medsebojno sodelovanje glede postavitve obratov na
obnovljive vire energije. V občini vlada slaba informiranost. Poleg tega so inštalaterji pogosto slabo izobraženi, kar vpliva na slabo izvedene projekte. Nazadnje so izpostavili togost tujih finančnih mehanizmov, kjer postopki pridobivanja finančnih sredstev potekajo počasi in z velikimi zapleti. Zapleti se pojavljajo tudi pri prodaji lesa, kjer je treba upoštevati njegovo kvaliteto. Treba je pravilno izmeriti karakteristike lesa (količina, vsebnost vlage itd.). Pri sprejemnikih sončne energije so omenili zaplet v primeru samogradnje sprejemnikov, ko niso mogli dobiti finančnih spodbud. Sicer pa so pohvalili Ekosklad, kjer so na voljo denarna sredstva, sam postopek pridobitve teh sredstev pa je transparenten. Primeri slabe prakse drugod po Sloveniji odvračajo ljudi v občini za večje vlaganje v OVE naprave. Del odgovornosti za večje informiranje občanov in večjo usposobljenost inštalaterjev bi lahko prevzela tudi občina sama. Za začetek bi bilo dovolj, če bi se nekajkrat na leto organizirale strokovne, praktične delavnice o tehnoloških in ekonomskih vidikih izkoriščanja obnovljivih virov energije. Strokovnjaki bi podajali praktično znanje, proizvajalci in uvozniki OVE naprav pa bi na za to posebej organiziranem razstavnem prostoru pripeljali ogrevalne sisteme in nudili udeležencem takšnih dogodkov konkretne informacije o vgradnji takšnih naprav. Udeleženci bi lahko s seboj prinesli tudi fotografije svojega bivalnega objekta, ki bi bile v pomoč strokovnjakom za brezplačno svetovanje na mestu samem. Takšne delavnice bi prispevale k večji informiranosti občanov, občina pa bi se lahko pohvalila s kvalitetno izpeljanim in odmevnim dogodkom. 1.3. ŽELEZNIKI kraj Sejna soba Občine Železniki, Češnjica 48a datum 6. oktober 2011 Pred približno štiridesetimi leti so v Železnikih namestili kotlovnico na lesno biomaso skupaj s proizvodnjo električne energije. Investicijo so izvedli na podlagi nemške strokovne študije, ki je napovedovala trend zviševanja cene nafte. Kotlovnica in elektrarna na lesno biomaso, ki je nadomestila potraten obrat na kurilno olje, je bistveno prispevala k zmanjšanju onesnaženja zraka, prav tako pa gre za ekonomsko upravičen projekt. Žal se o tem primeru dobre prakse ne govori. Občina kot solastnik bi morala storiti več za prepoznavnost. Prebivalci lokalnih območij se med seboj premalo povezujejo. Premalo je medsebojne komunikacije, s pomočjo katere bi se načrtovali in izvajali tehnično in ekonomsko dovršeni skupni projekti. Treba bi bilo izboljšati medsosedske odnose in nastaviti smotrno politiko spodbujanja takšnih projektov na lokalni, regionalni in na nacionalni ravni. Oblikovati in izvajati bi se morala celovita strategija za predelavo lesa, kjer bi se lesne ostanke uporabilo v energetske namene. V politiki se premalo upoštevajo pozitivni vplivi spodbujanja lesne biomase in hidroelektrarn na zaposlenost prebivalstva in na zmanjševanje regionalnih razlik. Na obeh omenjenih področjih ima Slovenija visok neizkoriščen potencial v gozdnem bogastvu, prav tako pa imamo na voljo visoko izšolane strokovnjake na področju energetske izrabe vodnih virov (Litostroj). Nejasna zakonodaja, dolgotrajni birokratski postopki in nezainteresiranost, nestrokovnost ter pasivnost javnih uslužbencev duši večje investicije v OVE naprave.
Kljub pomanjkanju takšne strategije in praksi zasledovanja trenutnih partikularnih interesov, so udeleženci optimistično zaključili, da bo postajala lesna biomasa - zaradi naraščanja cen nafte čedalje bolj zanimiva alternativa. Udeleženci delavnice so izpostavili tudi primer dobre prakse v vasi Sorica. Gre za energetski obrat vplinjanja lesne biomase (slama, lesni sekanci kot energent) za pridobivanje električne energije in toplote. Obrat ni priključen na električno omrežje. Ker se kot stranski produkt pridobivanja plina pojavlja tudi ogljikov monoksid, je tehnika pravilnega prezračevanja bistvenega pomena. Lastnik obrata je projekt patentiral, vendar se o tem premalo govori, zaradi pionirske narave projekta samega pa obstoječa zakonodaja sploh ne predvideva podpor za postavitev in obratovanje takšnega obrata. Glede toplovodov pri daljinskem ogrevanju so navzoči izpostavili enega izmed razpisnih pogojev, ki se nanaša na odjem na meter toplovoda. Pri na novo vzpostavljenem omrežju ne vidijo ovir, ko pa se omrežje širi na nadaljnje odjemalce zunaj ekonomsko ugodnega omrežnega pasu, odjem na meter toplovoda prične padati. Navzoči so predlagali, da bi imela začetna postavitev toplovoda začetni kriterij, njegovo širjenje pa drug kriterij, ki bi bil bolj mil. V razpisne pogoje mora biti vgrajena možnost širitve, nadgradnje toplovodnega omrežja. Udeleženci so daljinskim sistemom na ogrevanje z lesno biomaso sicer dali prednost pred individualnimi kotli, saj zavzamejo manj prostora. Pri daljinskih sistemih ogrevanja pa je prisoten problem dimenzioniranja, debeline izolacije hiš, število družinskih članov, njihove bivanjske navade itd. Energetske zasnove občin bi morale vsebovati kriterije, na podlagi katerih so smiselni večji ali manjši sistemi. Zaradi manjših naselij in neenakomerne poseljenosti podeželja vidijo prednosti mikro sistemov na daljinsko ogrevanje z lesno biomaso. Lokalno prebivalstvo se mora pri tem angažirati skupaj, kjer mora občina odigrati spodbujevalno vlogo. Udeleženci so izpostavili dejstvo, da je bilo v zadnjem času v občini Železniki vgrajenih kar nekaj individualnih kotlov na lesno biomaso, vendar le na privatno iniciativo ob odsotnosti države, ki bi morala dati jasne smernice. Problem je še bolj očiten pri gradnji malih hidroelektrarn, ki jih je država (ARSO) v občini blokirala. V občini Železniki je potenciala za 3 MW instalirane moči. Državni aparat je preveč obsežen in zakompliciran. Na različnih ministrstvih so zaposleni različni ljudje z različnimi kompetencami, ki drug drugega blokirajo, zato se naredi premalo. Ni nekega stabilnega, dolgoročnega sistema, ki bi zagotavljal preglednost in jasne dolgoročne smernice. Le to bi spodbujalo bolj številčno vgradnjo obnovljivih virov energije pri nas. Plača državnih uradnikov na upravnih enotah bi morala biti vezana na učinkovitost. Kar zadeva fotonapetostne sisteme za pridobivanje električne energije iz sonca, so udeleženci mnenja, da je treba dajati prednost hidroelektrarnam in biomasi, saj ustvarjata več delovnih mest. Ogrevanje z lesno biomaso je koristno dopolniti s sprejemniki sončne energije za pripravo tople vode in za ogrevanje prostorov. Tako lahko prihranimo veliko gozdnih površin. Predlagali so informativna predavanja o ogrevanju s soncem, katerih rezultat bi bil povezava več individualnih lastnikov bivanjskih objektov v projekt namestitve večjih količin sprejemnikov sončne energije. Glede toplotnih črpalk obstaja projekt njihove namestitve v osnovno šolo, ki potrebuje energetsko sanacijo. Treba bi bilo izvesti primerjalno ekonomsko analizo ogrevanja s toplotno črpalko ali biomaso, da bi se videlo, katera tehnološka rešitev je ekonomsko bolj upravičena. Udeleženci so zaključili s sklepno mislijo, da je glavna ovira postavljanju instalacij obnovljivih virov v občini toga birokracija in ne pomanjkanje denarja. Večina takšnih instalacij je bila vgrajena brez
državnih spodbud. Zaradi naraščajočih cen nafte na svetovnem trgu in zaradi finančne krize postajajo naložbe v realni sektor v instalacije obnovljivih virov - zanimive. Ponašajo se z zadovoljivim donosom (7 10 odstotkov), doba vračila pa je prav tako sprejemljiva in se giblje okoli deset let. 1.4. BLED kraj Predavalnica KGZ Gozd Bled, Za žago 1a datum 18. oktober 2011 Razvitost nabavnega trga biomase v Sloveniji ni zadostna. Obstaja veliko manjših ponudnikov biomase, ki so poznani le znotraj ožjega, lokalnega okolja. V Sloveniji se gozdovi ne čistijo, veliko uporabne biomase tako ostane neizkoriščene v gozdovih. Prehod na kotel na lesno biomaso je za marsikaterega posameznika prevelika začetna investicija; subvencije so glede na vrednost investicije premajhne. Vrednost investicije v sodobni kotel na biomaso je okoli 17.000 EUR. S tako vsoto denarja se individualna hiša ogreva na olje cca. 20 let. Z okoljevarstvenega vidika je taka investicija smiselna, finančno gledano pa gre za preveliko začetno investicijo. V individualnih hišah se pogosto postavljajo premočni kotli glede na potrebe in nepravilna vgradnja je še vedno pogost primer. Učinkovit način ozaveščanja ljudi so ogledi dobrih praks OVE na območju Slovenije. Kot primer so navedli izkoriščanje geotermalne energije za ogrevanje rastinjaka orhidej v Prekmurju. Ogrevanje Doma starejših občanov v Srednji vasi z dvema kotloma na biomaso prav tako predstavlja primer dobre prakse, ki bi ga bilo vredno posnemati. Občina Žiri je našla skupni interes s privatnim podjetjem glede zmanjševanja stroškov ogrevanja. Večje podjetje razmišlja o prehodu na drugi, obnovljivi energent zaradi zmanjševanja lastnih stroškov ogrevanja. V občini so tudi nekatere javne stavbe energetsko zelo potratne. Investicija bi se izvedla kot javno zasebno partnerstvo. Privatno podjetje bi investicijo finančno izpeljalo in pridobilo subvencije. Če bo občina šla v investicije je odvisno od rezultatov študije izvedljivosti. 1.5. ŠKOFJA LOKA kraj Velika sejna soba na Upravni enoti Škofja Loka, Poljanska cesta 2 datum 19. oktober 2011 Navzoči so podali generalno sliko stanja energetike v občini Škofja Loka. Desetletja nazaj sta bila glavna energenta za ogrevanje v občini premog in kurilno olje. Onesnaženje zraka je predstavljalo posledico takšne usmeritve, ki so jo popravili šele s plinifikacijo občine v zadnjih dvajsetih letih in z omejevanjem ogrevanja na kurilno olje. Zaradi plinifikacije in razvpitih primerov slabe prakse pri daljinskih sistemih ogrevanja na lesno biomaso drugod po Sloveniji, se v Škofji Loki ni veliko vlagalo v obnovljive vire. Pomanjkanje znanja, vedenja, izkušenj in strah pred zbirokratiziranimi postopki sta prav tako prispevala svoj negativni delež. Izpostavili so problem široke prakse kurjenja lesnih ostankov na prostem ali njihov transport v gozd kot primer neracionalnega vedenja, vendar ni institucije oziroma obrata, ki bi te lesne ostanke odkupoval in racionalno porabil v energetske namene.
Sledila je predstavitev primerov dobrih praks v občini. Uršulinski samostan se je pred leti odločil za zamenjavo stare, potratne kotlovnice. Namestili so kotlovnico na lesno biomaso instalirane moči 220 kw skupaj s sprejemniki sončne energije za pripravo tople vode, ki so jih izdelali sami v okviru projekta samogradnje. Investicija se je povrnila že v parih letih. Gre za primer investicije v velik kotel z velikimi prihranki, kratko dobo vračila in povečanim bivalnim ugodjem v stavbi. Skupaj z Regionalno razvojno agencijo Sora je individualni lastnik hiše izvedel projekt samogradnje sprejemnikov sončne energije (sončnih kolektorjev) za pripravo tople vode. V ekipi je sodelovalo deset ljudi, investitor pa je preko projekta usposobljen tudi za opravljanje manjših vzdrževalnih popravil sistema. Gre za cenovno in tehnično neoporečen projekt. Investitor je sistem za pripravo tople vode, ki oskrbuje 6 člansko družino, nadgradil v sistem za dopolnilno ogrevanje radiatorjev v primeru, da temperatura ogrevalnega medija v ceveh preseže 60 stopinj Celzija. Predstavnik Energetske svetovalne pisarne v Radovljici g. Andrej Svetina je predstavil mrežo energetskih svetovalnic, ki občanom brezplačno zagotavljajo informacije pri vgradnji OVE naprav in energetski sanaciji stanovanjskih objektov. Poudaril je, da je treba stanovanjski objekt najprej dobro izolirati, šele nato lahko investitor krene v vgradnjo kotlovnic na obnovljive vire. Izpostavil je pozitivno vlogo Ekosklada, ki občanom pri energetski sanaciji stanovanj nudi subvencije ali ugodne kredite. Pridružuje se mnenju, da je predimenzioniranje kotlovnic problem, ki zadeva celotno Slovenijo. Običajna stanovanjska hiša v Sloveniji ima preveč virov ogrevanja, ki zaradi prevelike instalirane moči ne delujejo optimalno. Sam se je na primeru svojega stanovanjskega objekta odločil za kombinacijo sprejemnikov sončne energije, kotlovnice na lesno biomaso in plin. Vsako leto beleži velike prihranke. Nazadnje se je med občinstvom pojavilo še vprašanje zakaj na Gorenjskem, ki ima manj sonca in več lesnega bogastva, vgrajujejo več OVE naprav na sonce (sprejemniki sončne energije in fotonapetostne elektrarne), na Primorskem kjer imajo več sonca in manj lesne biomase pa več vlagajo v kotlovnice na lesno biomaso? Gre za sistemsko, politično napako, ki bi jo morala reševati država z nastavitvijo pametne razvojne politike na področju izkoriščanja obnovljivih virov energije. 1.6. KRANJ kraj Dvorana Gorenjske elektrarne, Stara cesta 3 datum 20. oktober 2011 V Sloveniji energija vetra nima velikega potenciala. Veter je, vendar ni konstanten, kar je pogoj za delovanje velikih sistemov. Glede na razpoložljivi veter in njegove karakteristike je primeren le za manjše kapacitete. Ključni problem pri sistemih OVE so shranjevalniki energije. Poleti, ko je sonca veliko, so potrebe po toplotni energiji majhne. Pozimi pa je situacija ravno obratna. Država bi morala zmanjšati subvencije za OVE, da bi se iz trga umaknili»bleferji«, ki se kljub subvencijah ne bodo dolgoročno obdržali na trgu ponudnikov OVE opreme. Primer so številna mlada podjetja s ponudbo sončnih kolektorjev. Veliko je ponudnikov sončnih kolektorjev brez lastnih investicij. Občinski objekti so energijsko potratni in edino racionalna bi bila njihova adaptacija v paketih (skupna dokumentacija in načrti, vzpostavitev sistemov, ki vključuje več objektov na isti lokaciji). Rodovitne površine, kot so polja, travniki, je edino smiselno izkoriščati za pridobivanje hrane in ne za pridobivanje energentov. Samooskrba Slovenije s hrano je nizka, zato je neracionalno postavljati objekte pridobivanja OVE na rodovitno zemljo. Racionalno je postavljati sončne kolektorje na strehe stavb, ki izpoljujejo zahtevane pogoje. Ker v Sloveneiji ni materiala za izdelavo fotonapetostnih modulov silicija in ker je Slovenija
premajhni uvozni trg ni smiselno, da se v Sloveniji spodbuja proizvodnja modulov. Kriza, ki prihaja, je kriza priložnosti. Državni postopki so preveč zbirokratizirani. Birokrati ne odgovarjajo za svoje delo in odločitve. Slovenija bi morala preiti na OVE, ker je to edini način, da se izognemo plačevanju kazni za prevelike izpuste emisj CO 2. Zavezanci za CO 2 emisije bodo veliki uporabniki in ne posamezna gospodinjstva. Biomasa je CO 2 nevtralna. Ne povzroča novih dodatnih emisij CO 2 v okolje. Subvencije za kotle na lesno biosmaso in daljnovode so zadostne. Pri ogrevanju na biomaso veljajo zakonitosti ekonomije obsega, zato je edino smiselno vzpostavljati večje sisteme. Investicije v večje sisteme se povrnejo v krajšem času kot v male sisteme. Investicija v večje sisteme se povprečno povrne v roku 2 let, v manjše sisteme pa v roku od 8 do 10 let. Potrebno je preseči slovensko folkloro individualizem in začeti z vzpostavljanjem mikroomrežij. V Sloveniji imamo veliko znanja, gozdov, kmetov, vendar ni zadostnega povezovanja med ljudmi in medsebojnega posredovanja znanj in izkušenj. Od naklonjenosti župana občine OVE je v veliki meri odvisen nadaljni razvoj OVE v občini. Velik problem v Sloveniji so močni plinski lobiji z podeljenimi koncesijami za več desetletij. Za Slovenijo je značilno nepovezanost interesnih skupin in nepovezan nastop na trgu. Lastniki gozdov bi se morali povezati, ker le vsi skupaj lahko predstavljajo velik potencial. V Sloveniji ne znamo izkoristiti naravnih danosti. Celuloza je predraga, da bi jo mleli za sekance. Slovenija ne sme postati surovinska baza, ker je na tej stopnji malo dodane vrednosti. Slovenija se mora dvigniti na višjo raven, to je izdelava izdelkov iz biomase z visoko dodano vrednostjo. Primer dobre prakse: OŠ v Besnici: kotel na biomaso in kolektorji na strehi. 1.7. KRANJSKA GORA kraj Velika sejna soba Občine Kranjska gora, Kolodvorska 1b datum 26. oktober 2011 Udeleženci so izpostavili vprašanje, kakšen način priprave naj ima deponija na lesno biomaso. Država pravi, da je treba imeti prostor. Dobra praksa priprave biomase je v Sloveniji redka. V Sloveniji prevečkrat kurimo preveč mokre biomase opozarja Gozdarski inštitut. Zakonodajno stanje v Sloveniji ustvarja nepotrebne stroške, s katerimi zavira investicije v OVE. Oblikujejo se novi in novi predpisi, izredni stroški in tudi nove civilne okoljevarstvene iniciative, ki zavirajo investicije. V Kranjski Gori je težko dobiti projekt za postavitev OVE naprave. Zapažajo, da ogromno lesne biomase ostaja v gozdu in propada. Obstajajo energetske svetovalnice in zakonodaja, ki je pomanjkljiva. Realizirali so projekt na biomaso v Kranjski Gori. Za realizacijo projekta so rabili pet let. Odjemalci so bili zadovoljni. Obstaja še drugi projekt, kjer gre za izkoriščanje lesne biomase v Sloveniji za soproizvodnjo. Vzpostavili bi verigo manjših naprav. Poudarek pri teh napravah je proizvodnja el. energije. Toplota je stranski proizvod. Bili so že v Kočevju, v Medvodah in na Koroškem. Cena sekancev se računa na 25 EUR za 1 m 3. Pojavi se vprašanje, kako spraviti lesno biomaso iz gozdov. Izkorišča se le biomaso, ki je blizu cest, kjer praktično sama pride na kamion. Velika večina biomase je v gozdu in jo je ekonomično nemogoče spraviti ven. Cena te biomase je prenizka, da bi se jo komurkoli splačalo pobirati. Uspeli so zlobirati pri Inštitutu za gozdove, da piše članke, da je treba biomaso iz gozdov ven spravljati. Prišli smo tudi do strategije, ki bi pripeljala do čiščenja in vlečenja iz gozdov,da bi v 15 letih prenesli ven več, kot znaša prirastek. Problem je tudi razpršeno lastništvo, kjer je težko speljati odvozne poti čez vse te parcele.
Tehnološke probleme so že rešili, ostajajo še praktični problemi. Elektro gospodarstvo s subvencijo je edino, ki lahko pomaga pri večjem izkoriščanju gozdov. V Sloveniji ni več primarne proizvodnje proizvodnje celuloze in lesne industrije, kjer bi bil stranski proizvod lesni ostanki. V občini so ponudniki sekancev. Primeri dobre prakse v Občini: Nekaj individualnih hiš se je že odločilo za sončne elektrarne. Šola, ki je že končana, bo imela na strehi fotonapetostne module. Občani, ki bi vlagali v fotonapetostne module, se zavedajo, da odkupna cena pada z vsakim letom. Cene modulov padajo, a hkrati padajo tudi odkupne cene. Dva objekta za lesno biomaso se pripravljata. V dolini smo odvisni od Petrola, ki prodaja ELKO. Za plin ne dobijo investitorja, da bi potegnil plin, saj je dolina slepo črevo. Zaenkrat se jim zdi vložek za lesno biomaso predrag. Nekaj kotlovnic na ELKO so spremenili na plin. Nove investicije trenutno niso v planu zaradi krize. Najcenejša varianta, ki jo vidijo danes občani, je postavitev kolektorjev za ogrevanje sanitarne vode. Dolina ima tudi energetski potencial na področju hidroelektrarn. Želeli bi investirati več, hkrati pa se tako v Sloveniji kot tudi v občini bojijo iti v partnerstvo s tujimi investitorji, ki imajo interes, kapital. Treba se bo odpreti, iti v partnerstvo, da se pospeši razvoj. Pred leti so na občini promovirali odpiranje navzven, vendar so naleteli na gluha ušesa. 1.8. POVZETEK STANJA PO OBČINAH V okviru šestih izvedenih delavnic na območju Gorenjske so udeleženci poročali o stanju trajnostne energetike v njihovem lokalnem območju. Udeleženci so izpostavili možne potenciale izrabe OVE, številne probleme pri njihovi umestitvi v prostor in njihovi širši rabi, hkrati pa so nakazali tudi možne ukrepe za spodbujanje izrabe energije iz obnovljivih virov. Stanje izrabe OVE v obravnavanih občinah je na splošno gledano nizko, se pa trend vgradnje izboljšuje. V pozitivnem pomenu izstopa občina Železniki, ki ima lasten sistem daljinskega ogrevanja na lesno biomaso, na katerega so občani zelo ponosni. Na delavnicah je bil pogosto omenjen problem razdrobljene lastniške strukture gozdov, ki onemogočajo koordinirano, učinkovito gospodarjenje z gozdom. Udeleženci so izpostavili problematiko odsotnosti učinkovite strategije in njenega izvajanja na področju izrabe gozdnih ter lesnih ostankov za energetske namene. V gozdu in na parcelah leži veliko lesnih in drugih ostankov organskega izvora, ki propadajo oziroma se sežigajo na kraju samem. Občani opažajo, da je v zadnjih petih letih zaradi bolj organiziranega in finančno ugodnega sistema spodbud investicijska aktivnost v OVE obrate porasla. K temu so prispevale tudi višje cene kurilnega olja. V večini izmed občin so v zadnjih petih letih namestili nekaj malih fotonapetostnih elektrarn, nekaj sprejemnikov sončne energije za pripravo tople vode, prav tako pa se v občinah počasi izvaja proces zamenjave starih kotlovnic na kurilno olje z lesno biomaso. Občani so pohvalili obstoj Ekosklada in njegovo transparentno delovanje. Med ovire za večjo vpeljavo izrabe energije iz obnovljivih virov štejejo zapletene administrativne postopke pri umeščanju večjih sistemov, nepregledno in med seboj nepoenoteno zakonodajo, neznanje in nezainteresiranost uradnikov na upravnih enotah. Premalo pozornosti je namenjene informiranju občanov glede praktične uporabe OVE naprav v njihovih domovih. Priznavajo pozitivno vlogo energetskih pisarn, ki nudijo brezplačne svetovalne storitve na področju ogrevanja in energetske sanacije stavb, želijo pa si več praktičnih delavnic v njihovem okraju, kjer bi se lahko v pogovoru s strokovnjaki in ponudniki OVE instalacij v živo seznanili z instalacijami samimi, z njihovim delovanjem in vzdrževanjem. V Sloveniji se premalo poudarka daje na izpostavljanju primerov dobrih praks. Premalo je izmenjave informacij, premalo je skupnega načrtovanja projektov. Predlagajo serijo praktičnih delavnic, ki bi dvignile informiranost prebivalstva.
KLJUČNI POUDARKI: - stanje izrabe OVE v občinah je na splošno nizko, se pa trend vgradnje izboljšuje; - problem razdrobljene lastniške strukture gozdov; - odsotnost učinkovite strategije izrabe gozdov; - nepregledna in med seboj nepoenotena zakonodaja; - neznanje, nezainteresiranost uradnikov na upravnih enotah; - premalo informacij, premalo praktičnih delavnic; - premalo informiranosti o primerih dobre prakse v Sloveniji.
2) ANALIZA VPRAŠALNIKOV Udeležencem delavnic so bili razdeljeni vprašalniki, preko katerih se je želelo ugotoviti stališča, poglede, želje, priporočila anketirancev do različnih aspektov, povezanih z OVE. Izpolnjenih je bilo 62 vprašalnikov. Prvo vprašanje je bilo naslednje: Ali se strinjate s trditvijo, da je politika dviga deleža OVE v končni rabi energije za Slovenijo koristna? 5 % anketirancev se s to trditvijo ni strinjalo, 10 % se je s trditvijo delno strinjalo, 26 % se je s trditvijo na splošno strinjalo, največ - 59 % pa se je s trditvijo močno/popolnoma strinjalo. Anketiranci so morali nato od spodaj naštetih OVE za vsakega izmed njih obkrožiti ustrezno številko od 1 do 5 glede na to, v kolikšni meri jih poznajo; (1 NE poznam; 2 SLABO poznam; 3 PRIBLIŽNO poznam iz medijev oziroma sem zanj slišal od znancev/prijateljev/strokovnjakov; 4 DOBRO poznam tudi s pomočjo spremljanja strokovne literature, 5 UPORABLJAM DOMA oziroma se z njim POLICNO ukvarjam). Skoraj 60 % anketirancev dobro pozna izkoriščanje energije iz lesne biomase oziroma ima doma vgrajeno peč na lesno biomaso. Delež dobrega poznavanja oziroma neposrednih izkušenj pade na 30 % pri soproizvodnji elektrike in toplote. Skoraj 60 % izmed njih dobro pozna oziroma ima neposredne izkušnje tudi s sprejemniki sončne energije. Pri fotonapetostnih sistemih za pridobivanje električne energije iz sonca in pri hidroelektrarnah ta delež pade na 35 %. Le 25 % jih dobro pozna izkoriščanje energije s pomočjo vetra. Delež dobrega poznavanja nekoliko poskoči pri toplotnih črpalkah (37 %) in znova pade na vsega 16 % pri bioplinarnah. Rezultati niso presenetljivi, saj ima izkoriščanje lesne biomase v Sloveniji državi z velikimi gozdnimi površinami - dolgo tradicijo, sprejemniki sončne energije za pripravo tople sanitarne vode pa so se pri nas začeli uveljavljati že v 80. letih 20. stoletja. Hidrotehnologija, ki je na slovenskih tleh prisotna že skoraj stoletje, je nekoliko oddaljena od vsakodnevnih izkušenj prebivalstva, ostale tehnologije pa so se pri nas začele pojavljati v širšem obsegu oziroma se o njih več govori šele v zadnjem desetletju.
Pri vprašanju koliko država po njihovem mnenju spodbuja izrabo posameznega vira energije, so bili možni naslednji odgovori: 1 SPLOH NE; 2 PREMALO; 3 DOVOLJ; 4 ŠE PREVEČ. Malo manj kot 60 % izmed njih je menilo, da država premalo ali sploh ne spodbuja izrabe lesne biomase. Skoraj 70 % izmed njih bi mačehovsko držo države pripisalo v njenem odnosu do soproizvodnje elektrike in toplote. 45 % jih meni, da država premalo oziroma ne spodbuja sprejemnikov sončne energije za toploto, nekoliko manj kot 40 % jih bi takšno držo države pripisalo v odnosu do fotonapetostnih sistemov. 75 % jih meni, da država nič ali premalo naredi za spodbujanje vodne energije. Najslabše se država odreže pri vetrni energiji, saj skoraj 90 % anketirancev državi na tem področju pripisuje ignoranco. 74 % jih meni, da je država premalo aktivna pri spodbujanju toplotnih črpalk in nekaj več kot 70 % bi državi neaktivno držo pripisalo glede spodbujanja izrabe energije, pridobljene iz bioplinarn. Najmanj nezadovoljni z držo države do OVE so anketiranci pri tehnologijah izkoriščanja sončne energije za pridobivanje električne energije. Razlog za to so visoke odkupne cene od kvalificiranih proizvajalcev. Glede smiselnosti povzemanja dodatnih ukrepov so bili možni naslednji odgovori: 1 - NI treba dodatno spodbujati; 2- vir naj se le DELNO spodbuja; 3 vir je treba ZMERNO spodbujati in 4 vir je treba močno spodbujati. Nad 60 % jih meni, da je treba dodatno MOČNO spodbujati predvsem izrabo lesne biomase, soproizvodnje elektrike in toplote ter izrabe energije sonca za ogrevanje (sprejemniki sončne energije). Če bi zagovornikom ambiciozne politike spodbujanja OVE dodali še anketirance, ki menijo, da je treba OVE dodatno ZMERNO spodbuditi, bi se skoraj vsi anketiranci zavzemali za aktivno politiko dodatnega spodbujanja izrabe lesne biomase, soproizvodnje elektrike in toplote ter izrabe sonca za ogrevanje. Okoli 45 % izmed njih meni, da je treba povzeti dodatne ambiciozne ukrepe na področju uporabe fotonapetostnih sistemov, vetrnih elektrarn in toplotnih črpalk. Manj kot 20 % anketirancev pa meni, da bi bilo treba povzeti ambiciozne dodatne ukrepe za spodbujanje pridobivanja energije iz bioplinarn. Anketiranci so torej nekoliko manj naklonjeni dodatnemu spodbujanju uporabe fotonapetostnih sistemov, vetrnih elektrarn in bioplinarn. Gre za novejše tehnologije, katerih prednosti so manj znane, stroški vgradnje oziroma odkupne cene od proizvajalcev teh energentov pa so visoke. Anketiranci so v zadnjem desetletju že zaznali višanje cen kurilnega olja, zato se jim zdi lesna biomasa - kot tudi sicer že znani energent z dolgoletno tradicijo v državi, močno pokriti z gozdnimi površinami privlačna. Cena električne energije na trgu še ni tako visoka, da bi bile tehnologije fotonapetostnih sistemov, vetrnih elektrarn in bioplinarn cenovno konkurenčne konvencionalnim energentom (premog, uran) za pridobivanje električne energije.