Stage 0: Observation and infiltration

Finn Sniper tekmovanje že 15.leto zapored organizira Ostrobothnia Sniper Association v tesni povezavi s finsko vojsko. Dogajanje je postavljeno na veliki poligon protiletalske obrambe v Lohtaji, kjer vojska nudi vso potrebno infrastrukturo, od padajočih tarč do nastanitve in prehrane, organizacijo in pomoč pa nudi kopica prostovoljcev, katerih ni nič kaj bistveno manj kot pa nastopajočih. Na to pustolovščino sva se z Matjažem podala s ciljem narediti nekaj drugačnega in se predvsem naučiti kaj novega. Pričakovanja so bila izpolnjena in sploh glede slednjega sva dobila par zelo ostrih lekcij... Stage 0: Observation and infiltration Ves cirkus se je začel v petek zvečer s kratkim in po vojaško jedrnatim briefingom ter kitenjem s kamuflažo, opremo in vso ostalo potrebno kramo. Po briefingu so nas s kombiji (predstavljaj si veselje, ko stlačiš v kombi po 8 opremljenih, zakamufliranih tipov, naštupanih do amena z repelenti proti komarjem) razvozili cca 10km stran na start prve naloge. Vsak par je dobil 10 slik fotorobotov, katerim si moral poiskati iz cca 30 obrazov nalepljenih na 100m liniji. Da ni preveč preprosto, so bili obrazi na liniji zakamuflirani torej obraz #110 je lahko na liniji imel očala, brado, tatuje, kapuco, skratka karkoli si lahko izmisliš. Pravilno izbran par je bil +1 točka, napačno izbran par je bil 1 točka. Ko je prvi strelski par končal, se je naloga prekinila, pa če si bil blizu ali pa ne... aja, sem mogoče omenil, da se je vse skupaj začelo ob polnoči? Naloga je bila težka, par ekip je s sabo nosilo spektive in ti so jo zelo dobro odnesli. Vsi ostali smo trpeli v somraku s strelnimi daljnogledi, kjer nisi videl dovolj detajlov, da bi lahko karkoli prepričljivo rekel. Samo dve ekipi sta zbrali vse točke, ostalim so se plusi in minusi bolj ali manj odšteli, pa smo se vrteli okoli ničle. Drugi del naloge je bil»infiltracija skozi sovražnikovo črto«. Po domače, dobili smo 4km širok in cca 10km dolg koridor, po katerem smo se lahko klatili. Sredino koridorja je prečkala cesta, po kilometer na vsako stran ceste, pa so patruljirali finski vojaki, katerim je bil to trening lova na snajperje. Da ni bilo preveč dolgčas, so imeli vojaki airsoft puške, da z njimi namesto s kričanjem pokazali da mislijo nate nekako v stilu»pok, pok, mrtev si...«organizator nam je dal zemljevi, GPS ja nisva imela, zato sva se vrnila nazaj v taborniške čase kompasa in specialke. Po pol ure čistega tavanja sva se nekako skalibrirala in še kar znašla po teh brezpotjih. V»sovražnikovi coni«sva zavila z gozdnih stezic in jo udarila čez drn in strn približno po kompasu. Izogibala sva se jasam in odprtemu terenu, napredovanje pa je bilo počasno, saj je gozd zaraščen z debelo in težko prehodno podrastjo. Nekajkrat sva slišala pokanje vej pod nogami, pa sva se potuhnila dokler se patrulja ni oddaljila. Poizkušala sva se premikati kar se da tiho, najprej eden, nato še drugi, da naju ne bi presenetili naenkrat. V tem delu se je močno poznala fizična (ne)pripravljenost posameznika. Sam sem bil še kar OK, Matjažu pa res ni bilo lahko. Dlje kot je trajalo bolj je razpoloženje padalo v temne globine, kar je običajno pomenilo, da je mr.t prilomastil skozi grmovje skoraj tako dobre volje kot neprespan medved s hemeroidi... Malo sva si podelila tovor, in ko je toliko prišel do sape da je lahko spet preklinjal, me je počasi nehalo skrbeti zanj. Čeprav film Volk z Wall Streeta velja za film z največkrat izrečeno besedo»fuck«/baje 569x v 180 minutah/ sem prepričan da ga je Matjaž debelo posekal. Kakorkoli že, ali zaradi sreče, znanja ali pa preprosto ker so se Finci ustrašili medvedjega lomastenja, sva jo uspešno odnesla skozi patrulje in se vrnila na stezo. Med peškanjem naju je skoraj presenetila patrulja, zgolj sreča je bila, da sva patruljnega Zil a prej slišala, preden je pridrvel izza ovinka. Ostanek

poti je minil bolj ali manj v duhamornem peškanju po mivkastih poteh in v bazo sva jo primahala ob 4 minute čez šesto. Čeprav je bil time limit 06:30 naju je dočakal hladen tuš... bila sva 4 minute prepozna, saj so limit prestavili na 06:00 z besedami»it is war, timetables change...«. Pa je šlo 15 točk u maloro. Ko polita cucka sva se privlekla do barake, se nalijeva z vodo, vzameva strelivo, časa za počitek ni bilo, saj se je že čez eno uro začelo streljanje. Stage2: Poveljnik in napad z boka Posamezne faze/stages/ tekem so zaradi velikosti poligona popolnoma ločene med sabo in se nahajajo na različnih koncih poligona. Po cesti prideš samo do traku, kjer te počaka sodnik, ti razloži nalogo in te odpelje na začetek naloge. Šele tedaj prvič vidiš polje, na katerem se odvija posamezna faza, kar te seveda vedno znova postavi pred popolnoma nov scenarij. Cilj druge naloge: iz strelskega mesta najti nasprotnikovega poveljnika (rumena tarča s črno diagonalo) in ga zadeti s prvim strelom. Oba tekmovalca lahko hkrati streljata na tarčo, da je verjetnost zadetka višja. Ko je CO zadet, se sproži protinapad z boka, strelski par se mora prestaviti v desno za cca 150m na pozicijo B, podreti dve tarči, nato še 50m naprej na pozicijo C, kjer spet podre dve tarči... in tako naprej do pozicije F, kjer se strelja na tri kamuflirane tarče. Čas je seveda omejen. Sliši se preprosto, v realnosti pa je zgodba malo drugačna, sploh če prideš na stage skoraj direkt po celonočnem kolovratenju po goščavi, neprespan in utrujen s krompirjem namesto možganov (kar je tudi osnovni cilj tega nočnega tavanja po gozdu). Prva strelska pozicija je bila v košatem grmovju, eden strelja z vrha praznega soda, ki se maje ko star pijanec, druge s tanke leskove veje. Tarče so oddaljene cca 450 m, vsake par minut se tarča spusti in dvigne druga na drugem mestu. CO tarčo sicer vidim, ampak se mi ob repetiranju zatakne kos kamuflažne nitke v zaklep in ga ne morem zapreti. Šele ko repetiram drugič, se mi posveti kje je problem in do tedaj tarča že izgine. Stres raste, iščeva druge. Med drevesi pred nami se dvigne druga tarča, ki izgleda sumljiva... je sicer v senci, vidi se da ima diagonalo, vendar je igra senc tako varljiva, da nisem prepričan. Matjaž se pritožuje, da se mu veja preveč maje in da nič ne vidi...ker imava dovolj časa bi bilo bolje da počakava na potrditev tarče od obeh, ampak utrujen možgan tega ni sprocesiral. Jebiga, kdor ne riskira, ne profitira, zato ustrelim.»gospodje, ustrelili ste v tarčo številka 7, namesto v oficirja«se muza sodnik. Pa je šlo po gobe relativno preprostih 30 točk. Če bi imel čas, bi se sekiral, ampak je že bilo treba teči na drugo strelsko mesto, nato pa navzgor po cca 50 stopnicah do grebena. Pred nami sta bili dve tarči na razdalji 450m /cca 1 mil/, streljanje precej rutinsko iz nekega grmovja. Sam sem ustrelil skozi listje, le Matjaž se je pritoževal, da ne vidi tarče ker je pred njim rasel šop trave. Preprost problem, ki pa zaradi utrujenosti postane nerešljiv. Ena zadeta iz prve, druga zgrešena, še 5 točk minusa. Bemti. Spet premik, streljava dve tarči, razdalja 400m, moji tarči se vidi samo levi zgornji rob, ostalo je skrito v grmovju. Ustrelim jo kar skozi grmovje z elevacijo za 450m in zadeva pade. Spet tečemo naprej, spet dve novi tarči, streljamo preko hloda... in tako do zadnje strelske pozicije F, kjer streljamo kleče z neke lesene verande na tri kamuflirane tarče (plate, ki imajo nemške flecktarn jakne, na veliko veselje nemške ekipe). Finski vojak, sodnik na poziciji, ob pogledu na najine flecktarn cunje lakonično pripomne»poglejta kakšno zanič kamuflažo nosita«in pokaže tri tarče, ki cca 500m stran s svojimi rjavimi odtenki precej sekajo iz finskega zelenja.tokrat je dovoljeno samo 6 strelov za tri tarče, ki so zadete s prvim strelom vredne dvojno, torej po 10 točk. S prvim strelom, klasičnim strelom z jermenom iz pozicije kleče, podrem prvo tarčo, potem pa se z Matjažem toliko znervirava drug drugega, da ostalo konča v grmovju. Za povrhu faševa še 3 točke odbitka pri kamuflaži, ko je Matjaž snel kapuco, ker mu je šavje s kapuce zakrivalo vidno polje...

Tričetrt ure na stage 2, pa sva preobremenjena do rdečega z občutki, podatki, časovnim presingom, skratka vsem. V celotnem času sva ustrelila približno 8 strelov, pa se mi zdi kot bi tekal naokoli in pokal cel že dan... Naslednji stage je šele opoldne, zato v bazi napolneva vodo in zaspiva za slabo uro. Stage1: Sentry elimination & house clearing Pol ure pred začetkom najinega nastopa sva že na štartu, saj se reda držijo po vojaško in hitro fašeš DQ. Da bo Stage 1 nekaj posebnega, postane jasno, ko nama dajo dve AK47... Najprej imava dve minuti, da se premakneva na improvizirano strelsko pozicijo (na kup hlodov) in poiščeva dva stražarja, ki jih moramo zadeti v razmaku mamnj kot 2 sekundi. Gre za sliko glave v naravni velikosti, ki je nameščena nekje v sektorju. Področje med očmi je 5 točk, čelo je 4 točke, lica so 3 točke... Ko eliminiraš stražarje, moraš»očistiti hišo«kar pomeni zadeti vse tarče z rdečimi baloni in razen talca, ki je tarča z modrim balonom. Sledi obramba hiše pred protinapadom pri čemer streljaš z improviziranih pozicij. V teoriji vse simpl ko pimpl, ampak v praksi je šla situacija hitro po svoje. Zataknilo se je že pri stražarjih; sektor je zelo zaraščen, hiša pokriva precej vidnega polja, zato sva našla samo enega stražarja. Niti na kraj pameti nama ni prišlo, da je tudi hiša v strelski coni in, da je slika drugega stražarja pribita na ena od vhodnih vrat... Ker se je čas iztekal za ziher oba ustreliva prvega stražarja in oddirjava proti hiši. Ker sem na nogah vseeno malo hitrejši od kolega, stečem naprej in postrelim tarče na desni strani, sobo na levi pa pustim za Matjaža, ki priteče za mano. Poči prvi balon na levi, kričim mu da je»čisto«ampak me u žaru borbe očitno ne sliši ker stopi k»talcu«in ga naluknja od blizu. No fajn, pa je šlo še naslednjih 5 točk... Naslednji dve strelski poziciji sta zahtevali, da ustrelimo na 300m oddaljeno tarčo skozi ozke line v steni. Prva lina je pod 45 kotom, druga je vodoravna. Zelo težko si našel tarčo, kaj šele nastavil križec tako da ni letelo v zid. Matjaž zadene eno, jaz pa oba strela pošljem v zid. Šele kasneje se nama posveti, da bi morala streljati z nagnjeno puško v gangsta stilu, ampak po bitki je lahko biti general. Kakorkoli, časa zmanjkuje in takoj šibava dalje na zadnjo strelsko pozicijo na verandi hiše. Pred nama so bile 4 tarče, razdalja 500m; če si pokleknil in naslonil puško na ograjo nisi videl tarč, tako da je bilo treba streljati stoje. Nekako se lomim ob tramu pa mi ne uspe umiriti križca, zato se v pomankanju časa postavim v stoječo pozicijo in uporabim jermen... prvi strel, sodnik reče»hit!«. Jebemti, pa ne da mi je uspelo. Drugi strel,»hit!«, tretji strel zgrešim in tarčo zadenem s popravnim drugim strelom. Za zadnjo tarčo mi zmanjka časa, vendar sem še kar ponosen na zadetke stoje. Stage je zaključen, pobereva tulce, da ne faševa minus točk po nepotrebnem in šibava naprej. Stage3: Special forces elimination Stage 3 je zadnja naloga v sobotnem dnevu; na lokaciji naju počaka za drevo prilepljen opis naloge: na področju Vattajanheietikko so pristale sovražnikove specialne enote. Snajperski par mora najprej nevtralizirati enoto, ki nosi laserske označevalce (tarči 1 2 označene z rumeno), nato pa še preostale tarče 3 9 označene z belo. Čas za nalogo je 12 minut. Na drevo je prilepljena tudi VHF postaja, s katero naju pokličejo na cca 100m oddaljeno strelsko mesto.»sledita rumenim oznakam na drevju«, je kratek odgovor. Pot naju pripelje do roba gozda, kjer se začnejo sipine. Strelsko mesto je luknja v pesku, trakovi označujejo približen sektor (kar pomeni še vedno približno 500m x 1200m veliko področje) kjer se nahajajo tarče. Sodnik je kratek, angleščina bolj finska, zato se kot vedno stage začne na polno.

Iščeva kot blesava kje so te preklete rumene tarče, Matjaž je kot običajno precej boljši v opazovanju zato hitro najde dve rumeni plati, delno skriti za tankovsko oviro približno 300m pred nami. Podre jih s prvim strelom, medtem ko iščem ostale. Tudi ta naloga je postavljena na način da te /kot tudi vse do sedaj/ precej zavaja s pozicijo tarč. Prvi dve sta blizu in na levi, iščeva še tarče od 3 do 9. Mislil bi da so nekje v bližini, pa po nekaj časa le najdem sumljive obrise na skrajnem desnem koncu sektorja, na razdaljah med 900 in 1100m. Ura je dve popoldan, tarče migotajo v pregretem zraku nad sipinami, mirage nese horizontalno, torej je vsaj 2m/s. Streljanje je bila bolj katastrofa, zadenemo eno tarčo ostale zgrešiva, dveh pa sploh ne najdeva. Na koncu izgubiva še točko zaradi kamuflaže, pa se mi v resnici niti ne sanja zakaj. Zmatrana in kako bi rekli, z rahlo tenzijo v medsebojnih odnosih, greva domov, pod tuš, očistiti orožje (predvsem peska iz zadnje naloge), pregledati opremo, na večerjo in spat. Stage4: Long range target practice Zadnja naloga je linijsko streljanje na 10 padajočih tarč, postavljenih na različnih razdaljah. Na začetku smo dobili 10 minut časa, da si pripravimo range map, pomerimo razdalje in izračunamo balistiko. Pri merjenju razdalj sva bila še kar dobra, najine meritve so bile nekako takole: T1 0,90mil 500m T2 0,75mil 600m T3 0,60mil 750m T4 0,57mil 800m T5 0,70mil 650m T7 0,53mil 850m T8 0,50mil 900m T9 0,45mil 1000m T10 0,4mil 1125m Večina tarč je bila izmerjena pravilno, le pri T8 sva falila debelo, saj je bila tarča na 1000m (za ilustracijo tistim, ki razlagajo kako enostavno je milat, razlika je na drugi decimalki...) na T9 pa je bila tarča na 1050m namesto na 1000m, kar pomeni 60cm napake v elevaciji. Ko se je začelo streljanje je vsak strelski par dobil s strani sodnika tarčo (npr. team 2, target 4) in po pisku imel 2 minuti časa, da oba strelca podreta tarčo. Seveda tarče niso bile v vrsti ampak so bile raztresene na cca 1.5km širokem sektorju, tako da je range map prišel zelo prav. Ena od posebnosti je bila tudi ta, da na strelski liniji ni pihalo nič, ampak prav nič, tako da so bili razni Kersteli čisto neuporabni, medtem ko je med tarčami vleklo tudi po 4m/s, a je to prekleto finsko grmovje stalo pri miru kot bi ga zabetoniral. Edini način, da sva vsaj približno ocenjevala veter, je bilo z opazovanjem mirage in z opazovanjem kako hitro (koliko mil ov v sekundi) odnaša dim/prah ki so ga dvignili zgrešeni streli, naši in sosedovi. Imava smolo, da streljava najprej tarčo 1 (izipizi) nato pa dobiva tarče od 10 navzdol, se pravi najdaljše strele na začetku. Nekako odstreliva, kakor pač odstreliva, na koncu to pa vidiva, da niti ni bilo tako slabo, saj sva na tej nalogi končala kot 7. od 22. in precej popravila splošno uvrstitev. Na tej nalogi sem se ponovno navdušil nad dušilci... na desni, približno 3 metre naprej je finski tekmovalec streljal s.338lm in pri vsakem strelu si najprej čutil njegov udarni val, nato pa je njegov kompenzator vrgel oblak še mivke čez naju. Kmalu si jo imeli vsepovsod, v ušesih, med zobmi, v zaklepu in v optiki... Na moji levi je kolega tudi streljal.338lm vendar z dušilcem in sem imel občutek kot da strelja z zračno puško. Z eno besedo, milina.

Sledila je še ura prostega streljanja, nato pa so brez prevelikih ceremonih podelili priznanja najboljšim, se po finsko izogibali rokovanju in te gledali malo čudno, ker si jim hotel čestitati, nato pa so nas nagnali pospravit sobe in domov. Finn Sniper 2014 se je končal. Epilog: Tekmovanje se za razliko od podobnih ne kiti z besedami»taktično«ampak je v finski maniri zelo preprosto in neposredno. Vse skupaj je simulacija bojnega streljanja in realnih scenarije kolikor jim le dopušča domišlija in okolica. Od tekmovalcev se zahteva uporaba kamuflaže skozi celoten potek tekmovanja, posamezne strelske naloge so zelo raznolike in zahtevajo veliko improvizacije ter pozicijskega streljanja s hlodov, z veje, z ograje, preko grmovja, itd. Organizator je zelo ponosen, da v 15 edicijah, še nikoli niso imeli enakih nalog, s čimer tudi lokalcem malce oteži izpolnjevanje nalog. Na tekmi sva v dveh dneh postrelila cca. 35nabojev, kar se sicer sliši malo,vendar sem imel občutek, da se je dogajalo na polno ker vsak strel posebej pripraviš. Snajperska dediščina»en strel, en zadetek«je tukaj zelo povdarjena in čislana. Dosegla sva 17. mesto med 22 ekipami, kar sicer ni nekaj na kar bi bil ponosen, vendar je OK glede na dane možnosti in razpoložljiv čas. Če bi upoštevala samo izgubljene točke na najbolj neumnih napakah, 15 točk pri nočni infiltraciji, 30 točk pri mojem zgrešenem oficirju in točke za ustreljenega talca, bi nakruhala cca 50 dodatnih točk, kar bi naju dvignilo iz 17. na 13.mesto. To pa bi bila že precej bolj prezentabilna uvrstitev. Pokazalo se je par napak, Finci vsaj v angleškem delu razpisa zelo grobo opišejo kaj potrebuješ, zato sva prišla na tekmo z idejo, da moraš tri dni nositi s sabo vso opremo. Posledica je bila, da sva bila kar se da lahko opremljena, čeprav bi lahko določeno opremo puščala med nalogami v bazi. Navigacija po kompasu in karti je bila po začetnem šoku OK, vendar bi bil GPS s karto v veliko pomoč, ne v navigaciji ampak v določanju na kateri stezici si se znašel. Od tu naprej pa s kompasom določaš smer. Nujno bo treba nabavit admin pouch, da karte in ostale stvari ne tlačimo v žepe. Fizična pripravljenost in je zelo pomembna v uvodnem delu tekmovanja, kjer te zjebejo, da naslednji dan težje rešuješ naloge. Tukaj je pripravam navkljub trpel predvsem Matjaž, medtem ko sem bil sam prijetno presenečen, da sem kljub službenim obveznostim nekako spravil formo vsaj na približen nivo in dokaj brez drame prenesel nočni pohod. Streljanje... zadevo bi po mojem mnenju delil na dva sklopa treninga. Za izboljšavo osnovnega strelskega znanja je zagotovo koristno pozicijsko streljanje tako preciznjaka pištole, kot MK z bipodom leže, ter z jermenom leže, kleče, pa tudi stoje. S tem bi razvijal osnovne prvine streljanja, ki so se večkrat med tekmovanjem pokazale kot zelo, zelo koristne. F Class in benchrest ni za odmet, vendar mislim, da ti zaradi narave disciplin, kjer je stabilna pozicija dosežena z nasloni, ne koristi toliko pri taktičnem streljanju. Drugi del strelskega treninga (no,zdaj se bo pa Jabolko zabaval) bi moral biti dinamično streljanje, da se navadiš na izvajanje strelskih nalog pod časovno obremenitvijo. Verjetno IASC, ker je IPSC preveč zares in se ga ne moreš iti samo na pol. Bomo probali ko se rane na denarnici malo zacelijo. Hvala... Jabolku za vse kompenzacije, Optik Trade za podporo, ki je šla preko zgolj žepu prijazne ponudbe, Marijanu E. za vse kose in koščke, puškarju Štehu za barvanje in Marijanu P. za uporabo strelišča ob zori, da so se lahko polnitve testirale vsaj približno v podobnih temperaturah kot na Finskem. Ne bi bilo prav da pozabim na podjetje Vipotnik, ki nama je ponudilo pištoli XDM, ko smo še mislili da jih bomo potrebovali, vendar so Finci spremenili razpis in bom moral najti še kakšen drug razlog za nakup tako čedne pištole ;)

Kot bi rekel mojster Jabolko: Manjača 1, Finska 17; kaj je komu več vredno, ve pa vsak zase.