GIBALNO OVIRAN OTROK V RAZREDU Tatjana Čigon, prof. def. Irena Kranjc, spec. ped. Sonja Vidmar, spec. ped. GIBANJE ČUTNO-GIBALNE IZKUŠNJE Moten gibalni razvoj ima za posledico upočasnjen oziroma moten celostni razvoj otroka. Primarnim težavam na motoričnem področju, ki so posledica slabe senzorne integracije se lahko pridružijo učne in druge težave. SENZORNA INTEGRACIJA je kontinuiran proces. V njem preko čutil dobivamo informacije o fizičnem stanju telesa in okolice, ki nas obkroža. Vsak trenutek v naše možgane pride nešteto senzornih informacij (ne samo iz naših oči in ušes, pač pa iz vsakega dela našega telesa), ki jih možgani organizirajo na način, ki posamezniku omogoča dober odnos z okoljem in doživljanje zadovoljstva. Rezultat senzorne integracije so spretnosti in sposobnosti: koncentracije, organizacije, samokontrole, samospoštovanja, samozaupanja, šolskega učenja, abstraktnega mišljenja, specializacije obeh strani telesa in možganov. Te so vrhunec dolgoletnega razvoja in integracije refleksov, propriocepcije, taktilnosti, vestibularnega sistema, sluha in vida v možganih. Oseba jih potrebuje za komunikacijo s prijatelji, družino in šolskem delu. Pomembne so tudi pri izbiri ter opravljanju poklica. 1
SLUH (poslušanje) VESTIBULARNI SISTEM (sila teže in gibanje) PROPRIOCEPCIJA (mišice in sklepi) ČUTILA INTEGRACIJA SENZORNIH INFORMACIJ RAZVITE FUNKCIONALNE SPOSOBNOSTI 1. nivo 2. nivo 3. nivo 4. nivo Gibanje oči Drža Ravnotežje Mišični tonus Gravitacijska varnost Zaznavanje telesa Koordinacija obeh delov telesa Motorično planiranje Govor jezik Koordinacija oko - roka Spos. koncentracije Spos. organizacije Samospoštovanje Samokontrola Samozaupanje TAKTILNOST (dotik) Sesanje Hranjenje Odnos mama dojenček Taktilno ugodje Nivo aktivnosti Raspon pozornosti Emocionalna stabilnost Vidno zaznavanje Sestavljena aktivnost Spos. šolskega učenja Spos. abstraktnega mišljenja Specializacija obeh strani telesa in možganov VID (gledanje) A. Jean Ayres: Dijete i senzorna integracija 2
Večina aktivnosti v prvih sedmih letih življenja je del procesa organiziranja živčnih impulzov v živčnem sistemu. Živčni sistem se hrani preko čutil - vsaka mišica, sklep, vsi vitalni organi, vsak delček kože v možgane pošiljajo senzorno informacijo. Živčni sistem na podlagi teh informacij oblikuje odgovore, ki jim prilagodi gibanje telesa in uma. VIDNI centri obdelajo vidne impulze in jih povezujejo z drugimi senzornimi informacijami. Centri za obdelavo ZVOKA so zelo blizu vidnim centrom (v možganskem deblu) in si medsebojno izmenjujejo informacije. Zvočni impulz potuje do možganskega debla in malih možganov, kjer se integrira z ostalimi senzornimi informacijami in motoričnim odgovorom. TAKTILNI sistem je največji senzorni sistem in ima pomembno vlogo v obnašanju človeka. Ta sistem se razvije prvi, že v maternici. Sposoben je učinkovitega delovanja, medtem ko se vidni in slušni sistem pričneta razvijati kasneje. PROPRIOCEPCIJA so živčna vzburjenja iz mišic in sklepov, ki dajejo informacijo možganom, v kakšnem položaju so mišice in sklepi. Te informacije jim omogočajo, da vedo kje so posamezni deli telesa in kako se telo giba. VESTIBULARNI SISTEM je filogenetsko zelo star. Ravnotežni organ zaznava linearne in angularne pospeške in odklone težišča telesa od središčnice in pošilja informacije v vestibularna jedra v možganskem deblu. Ta jedra imajo obsežne povezave z malimi možgani in hrbtenjačo. Povezava teh jeder z jedri možganskih živcev za gibanje očesnih mišic omogoča delovanje vestibookularnega refleksa. Cilj tega refleksa je ohranitev fiksacije z očmi kljub premiku glave, kar je pomembno za vizualno kontrolo glave. 3
Integracija na nivoju taktilnosti (dotika) Omogoča otroku sesanje in hranjenje ter vzpostavljanje odnosa mama-otrok. Integracija na področju dotika spodbudi občutek varnosti, sprosti obrambne reflekse in optimizira možgansko deblo (čustvena zrelost). Integracija vestibularnega in proprioceptivnega nivoja omogoča otroku kontrolo nad gibanjem oči, razvoj vzdrževanja pokončne drže (stoja) hoje, kvalitetno ravnotežje in primeren mišični tonus. Integracija taktilnega, vestibularnega in proprioceptivnega področja predstavlja predpogoj za: emocionalno stabilnost, stopnjo koncentracije in nivo aktivnosti, motorično planiranje, koordinacijo leve in desne strani telesa, zaznavo telesa. Slušni in vestibularni dražljaji skupaj z zaznavanjem telesa, koordinacijo obeh strani, motoričnim planiranjem, nivojem aktivnosti, pozornostjo in emocionalno stabilnostjo omogočajo otroku govor in razumevanje jezika. Vidni dražljaji se integrirajo z dotikom, propriocepcijo, silo teže, gibanjem in poslušanjem. Ta povezava otroku omogoča vidno zaznavanje, koordinacijo oko-roka in sestavljene aktivnosti. Končni rezultat vseh senzornih procesov so dobro razvite funkcionalne sposobnosti, ki jih mora otrok razviti pred vstopom v šolo. Pri otroku z gibalno oviro je ta potek moten. Čutno gibalne izkušnje, ki jih pridobiva so zakasnele ter jih v celoti pridobiva na drugačen način. Otrok z gibalno oviro se manj giblje, svojega telesa ne zaznava v celoti in zato težko razvije kontrolo glave in telesa, prenos težišča v center in s tem varne položaje. Vse to onemogoča dobro senzorno integracijo, zato se poleg primarne gibalne oviranosti pojavljajo tudi težave na področju: zaznave telesa orientacije v prostoru vidne in slušne zaznave pozornosti in koncentracije čustvene stabilnosti Posledica so učne težave. Učne težave in posebne vzgojno izobraževalne potrebe otrok z gibalno oviro se razprostirajo na kontinumu, zato so tudi oblike pomoči 4
razporejene od večjih do manjših prilagoditev, ki so potrebne, da otrok kljub težavam razvijejo svoje zmožnosti. PRIPOROČILA UČITELJEM ZA DELO Z GIBALNO OVIRANIM UČENCEM Učitelj naj metode poučevanja izbira in kombinira glede na značilnost razreda in posameznega učenca. Praktično delo opravi gibalno oviran otrok sam, lahko mu pomaga spremljevalec ali ga po učenčevih navodilih izvede spremljevalec. Učitelj naj omogoči izbiro med dejavnostmi, ko učenec z izbrano alternativno dejavnostjo ustrezno vsebinsko nadomešča posamezno gibalno dejavnost (npr. opisuje izvedbo postopka, ki ga izvaja sošolec). Učenec naj uporablja tehnične pripomočke (npr. računalnik za pisanje, kasetofon za snemanje razlage ). Omogoči naj se mu fotokopiranje pomembnih zapisov s prosojnic, table in podobno. Za zapisovanje učencu obarvamo ali zadebelimo črtovje. Med črtovjem naj bo širši razmak. Besedila, ki jih učitelj daje naj bodo tiskana, črke zaokrožene, razločne. Papir naj bo moten brez leska sivo- bele barve z okrepljenim temno zelenim tiskom. Učitelj naj zapisuje na tablo z večjimi črkami in barvnimi oporami. Omogoči se jim opore pri učenju pisanja črk in števk, priporočamo fonomimimično metodo opismenjevanja Prevladuje naj dejavno učenje, ki upošteva razvojna zaporedja.učenec se uči tako, da najprej prijemlje, otipava in izvaja različne akcije, nato sledi vidno učenje in nato učenje s poslušanjem Učenec bo bolj pozoren: če ga učimo strategij načrtovanja dela in reševanja problemov, preverjamo njegovo razumevanje navodil, poudarimo pomembna dejstva, razdelimo daljše naloge na posamezne, krajše dele oziroma korake, spreminjamo dejavnosti, gradiva, dramatizacijo,.. vzpostavimo očesni in telesni stik z otrokom. Učenčevo samopodobo lahko izboljšamo: z razumevanjem njegovih težav, z realnimi pohvalami dobro opravljenega dela, s pogostimi pogovori z otrokom in njegovimi starši za skupno iskanje učinkovitih strategij, s preprečevanjem žaljenja ali nasilja vrstnikov, s pomočjo pri izbiri realističnih ciljev in ponujanjem prave mere pomoči in vodenja. Starše je treba seznaniti z dejanskimi zmožnostmi učenca in jim pomagati oblikovati pri iskanju in razvijanju otrokovih močnih področji. 5
VIRI: Angelca Žirovnik, Danica Golli, Priročnik z vajami za delo z učenci, ki imajo specifične učne težave, Ljubljana 1978. Jean Ayres, Dijete i senzorna integracija, Naklada slap, 2002, Jastrbarsko. Strokovna skupina pri uradu za razvoj šolstva, Učne težave v osnovni šoli, Zavod republike Slovenije za šolstvo, 2008. Meta Budner, Marija Dolničar, Anica Kos, Marija Skalar, Borut Šali, Otroci s specifičnimi učnimi težavami, Dopisna delavska univerza, Ljubljana 1979. Aida Bahar, Marija Koman, Tonči Koželj, Razvijanje senzomotoričnih in govornih sposobnosti otrok, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1979. Franc Prosnik, Različni učenci različni pristopi, Supra d.o.o, Ljubljana 2007. Tereza Žerdin, Težavice, težave, učne motnje, Pomurska založba 1991. Angelca Žerovnik, Priročnik za delo z učenci, ki imajo specifične učne težave, Zavod republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana 1994. Margaret Schwarz,Težave pri računanju, Založba kres, Ljubljana 2000. Marija Kavkler, Brati, pisati, računati, Pomurska založba 1991 6