POMEN IN PROBLEMI RAZDELITVE DOHODKA

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA D I P L O M S K O D E L O MARTIN ROMIH

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA D I P L O M S K O D E L O POMEN IN PROBLEMI RAZDELITVE DOHODKA Ljubljana, avgust 2006 MARTIN ROMIH

IZJAVA Študent Martn Romh zjavljam, da sem avtor tega dplomskega dela, k sem ga napsal pod mentorstvom prof. dr. Andreja Sušjana n dovolm objavo dela na fakultetnh spletnh straneh. V Ljubljan, dne 24.8.2006 Podps:

KAZALO 1 UVOD... 1 1.1 MOTIVACIJA... 1 1.2 CILJ, NAMEN IN STRUKTURA DIPLOMSKEGA DELA... 3 2 POMEN RAZDELITVE DOHODKA... 3 2.1 HIPOTEZA RELATIVNEGA DOHODKA... 4 2.2 POVEZAVA MED DOHODKOM IN ŽIVLJENJSKIM PRIČAKOVANJEM... 5 3 (PRE)RAZDELJEVANJE DOHODKA V PRETEKLOSTI... 6 3.1 GIBANJE DOHODKOVNE NEENAKOSTI V SVETU OD LETA 1820 DO KONCA 20. STOLETJA... 7 3.2 (PRE)RAZDELJEVANJE DOHODKA V EVROPI OD LETA 1970 DO KONCA STOLETJA... 8 4 TEORIJA (PRE)RAZDELITVE DOHODKA... 10 4.1 DEJAVNIKI DOHODKA OD DELA... 12 4.2 ALESINA IN ANGELETOS... 13 4.2.1 Model... 13 4.2.2 Reštev modela... 15 4.2.3 Optmalna poltka... 16 4.3 ATKINSON IN SHORROCKS... 17 4.4 NAČELA DISTRIBUTIVNE PRAVIČNOSTI... 22 5 RAZDELITEV DOHODKA IN GOSPODARSKA RAST... 23 5.1 RAZDELITEV DOHODKA MED LASTNIKE PRODUKCIJSKIH FAKTORJEV IN RAST... 24 5.1.1 Spremljanje faktorske razdeltve dohodka... 24 5.1.2 Model faktorske razdeltve n gospodarske rast... 25 5.2 VPLIV NEENAKOSTI NA GOSPODARSKO RAST IN RAZVITOST TER OBRATNO... 26 6 RAZDELITEV DOHODKA V PRAKSI... 33 6.1 RAZDELITEV DOHODKA V SLOVENIJI... 34 6.2 PORAZDELITEV IN PRERAZDELITEV DOHODKA V DRUGIH DRŽAVAH... 39 7. SKLEP... 41 LITERATURA... 43 VIRI... 46 PRILOGE

1 UVOD Vprašanja o tem, zakaj nekdo dob več kot večna ostalh članov družbe ozroma kaj omogoča posameznkom, da dosežejo všj žvljenjsk standard, so pomembna v razlčnh poltčnh sstemh, državah al časovnh obdobjh. Medtem ko je bl v srednjem veku, ko je veljal t.. božj red, ta problem scer bolj al manj nepomemben, saj naj b posameznk umrl v takšnem družbenem položaju, v kakršnem se je rodl, pa sta nato More n tud Hobbes namesto božjega reda začela poudarjat naravn red, na nek načn»nevdno roko«, k b omogočla, da posameznk tud spremenjo svoj položaj. Bstven korak, k je sprožl vprašanje»rezanja kolača«, je bl storjen z osrednjm delom Rousseau-ja v 18. stoletju, ko je t.. družbena pogodba v ozadju vključevala enakost zakona za vse, hkrat pa zpostavla nevarnost egaltarzma. Neenaka razdeltev dohodka je namreč nujna n smselna, dlema pr tem pa je, kakšen naj bo krterj razdeltve n v kolkšn mer naj država to razdeltev spremnja. Analza v okvru dplomskega dela bo normatvna. To pomen, da bo v ospredju prmerjava razlčnh stanj v gospodarstvu, predvsem z vdka porazdeltve n prerazdeltve dohodka, n njhovega vplva na splošno družbeno blagnjo. Dplomsko delo sod na področje ekonomke blagnje, javnh fnanc n poltčne ekonomje, njhova medsebojna povezanost pa omogoča reševanje kompleksnh družbenh problemov n skanje smselnh predlogov za ekonomsko poltko. 1.1 MOTIVACIJA Iz osnovnh postulatov ekonomske teorje (poztvna n padajoča mejna korstnost v potrošnj ter poztvn n padajoč mejn produkt v prozvodnj) sled, da povečanje potrošnje ljudem prnaša povečano zadovoljstvo, vendar to zadovoljstvo pr povečan potrošnj posamezne dobrne pada. Dodatn aksom pa prav, da povečanje dohodka nkol ne prpelje do negatvne mejne korstnost dohodka. To pomen, da ljudje dodatn dohodek vedno porabjo za nakup kakšne dobrne, k jm prnaša dodatno zadovoljstvo. Velja torej, da povečana produkcja v nekem gospodarstvu, k prpelje do povečanega dohodka (povečana dodana vrednost podjetj je razdeljena med gospodnjstva kot dohodek od dela n kaptala), povečuje zadovoljstvo ljud n zato je mogoče reč, da se družbena blagnja poveča. Vendar pa realnost n tako preprosta, kot se kaže z utltarne ekonomske flozofje. Trdtev, da se blagnja poveča, velja samo ob predpostavk, da ostaja dstrbucja dohodka pr povečanju bruto domačega prozvoda nespremenjena. Če vzamemo, da mamo v gospodarstvu le dve gospodnjstv n da je bla začetna dstrbucja dohodka taka, da je bl dohodek vsakega gospodnjstva 100 enot, pomen, da je bla dodana vrednost v začetnem 1

obdobju 200 enot. Če se produkcja poveča (na prmer zarad povečanja kaptala n povečanja znanja delovne sle al tehnološkega napredka) na 220 enot n če ostane dstrbucja dohodka nespremenjena, kar pomen, da dob vsako gospodnjstvo enak delež dodane vrednost, potem bo melo vsako gospodnjstvo 110 enot dohodka. Zarad aksoma, da je mejna korstnost dohodka vedno poztvna, se je zadovoljstvo obeh gospodnjstev povečalo. Z vrednostnega stalšča je sklep, da se je skupna (družbena) blagnja povečala, neproblematčen. Toda če predpostavmo, da se je dstrbucja dohodka spremenla tako, da sedaj eno gospodnjstvo dob 130 enot, drugo pa 90 enot, tega n mogoče več trdt. Prvemu gospodnjstvu se je blagnja povečala, drugemu pa zmanjšala. Vrednostna sodba, da je povečanje zadovoljstva bogatejše družne večje kot zmanjšanje zadovoljstva sedaj revnejše družne, b bla nedopustna; enako kot trdtev, da seštevek zadovoljstev obeh družn skupaj daje všjo stopnjo družbene blagnje. Vzemmo naslednj prmer, da se je dstrbucja dohodka pr povečanem produktu spremenla tako, da sedaj prvo gospodnjstvo dob 120, drugo gospodnjstvo pa 100. V tem prmeru lahko trdmo, da se je družbena blagnja povečala, ker se je povečalo zadovoljstvo prve družne, medtem ko je pr drug družn zadovoljstvo ostalo nespremenjeno. To je znament Paretov prncp ekonomke blagnje. Družbena blagnja se poveča, če se poveča zadovoljstvo vsaj enega gospodnjstva, medtem ko se drugm gospodnjstvom zadovoljstvo ne zmanjša. Vendar tud na vdez neproblematčna trdtev, k sled Paretovemu načelu, torej da se je celotna blagnja povečala, če se je blagnja enega osebka povečala, pr tem pa se blagnja nkogar n zmanjšala, drž le ob predpostavk neodvsnost preferenc. Ta prav, da raven zadovoljstva enega gospodnjstva ne vplva na raven zadovoljstva drugega gospodnjstva. V družbah, kjer je počutje ljud v velk mer odvsno od relatvne pozcje v dohodkovn dstrbucj, ne pa od absolutne ravn dohodka (denmo v Slovenj), bo delež ljud, k bodo subjektvno nezadovoljn kljub povečanju absolutnega dohodka, če se njhova relatvna dohodkovna pozcja poslabša (sndrom socalstčne enakost), velk. Stvar postane še bolj kompleksna, ko nezadovoljstvo tstega dela prebvalstva, k drs v relatvn dohodkovn dstrbucj navzdol, povzroča nezadovoljstvo tud pr tsth, pr katerh se relatvna dohodkovna pozcja zboljšuje. Popolna enakost dstrbucje je seveda tud nepravčna, ker so nekater posameznk bolj przadevn n produktvnejš od ostalh n b enakomerno deltev vzel za nepravčno. Logčno torej je, da za vsako družbo obstaja neka ravnotežna dstrbucja dohodka, k jo večna ljud sprejema. Ker pa se družbe med seboj razlkujejo, je sprejemljva dohodkovna n premoženjska neenakost za razlčne družbe razlčna. Subjektvna percepcja neenakost vplva na zadovoljstvo namreč kaže, da na prmer Slovenc velko težje prenašajo neenakost kot Amerčan. 2

1.2 CILJ, NAMEN IN STRUKTURA DIPLOMSKEGA DELA Namen tega dplomskega dela je tako skušat podat nekatera osnovna teoretčna n praktčna spoznanja o vlog razdeltve dohodka n problemh, povezanh s»pravčno«razdeltvjo n prerazdeltvjo dohodka. Prav tako naj b dplomsko delo podalo teoretčn vdk pomena razdeltve dohodka na družbeno blagnjo n pa zkušnje razlčnh držav na tem področju. Clj dela je ustvart celovto slko problematke dohodkovne (pre)razdeltve, vloge trga n države v tem procesu n pojasnt dejanska dogajanja v razlčnh gospodarstvh. V poglavju, k sled, se najprej posvetm razprav o pomenu razdeltve dohodka. Na ta načn utemeljm, da je razmšljanje n teoretsko zpeljevanje razlčnh modelov razdeltve zelo smselno, vendar v mnogh ozrh še nedodelano n nedorečeno. Tretje poglavje podaja kratek zgodovnsk pregled razdeltve dohodka n njenega spremnjanja, s posebej zpostavljenm območjem Evropske unje. Četrto poglavje vsebuje dva teoretska vdka razdeltve dohodka, s katerma skušam rešt vprašanje, kako naj bo dohodek z družbenega, posameznkovega n državnega vdka najbolj optmalno porazdeljen. Spoznanja, do katerh se bom dokopal, so seveda teoretska, vendar pa zelo pomembna za nadaljnje razmšljanje o problemu razdeltve. Povezanost med gospodarsko rastjo n razdeltvjo dohodka podajam v petem poglavju. Brez stroge zpeljave modela n z nekaterm mselnm zaključk pojasnm ta odnos n poskušam ugotovt, kakšno vlogo ma pr tem država. Šesto poglavje podaja pregled razdeltve dohodka v Slovenj n opozarja na nekatere probleme, k so specfčn za našo državo n za obdobje tranzcje. Poleg analze Slovenje so podane tud analze razdeltve dohodka v nekaterh drugh državah. Sedmo poglavje dplomsko delo povzema. 2 POMEN RAZDELITVE DOHODKA Razdeltev dohodka je bla ena pomembnejšh tem, o katerh so razpravljal klasčn ekonomst. Šlo je zlast za vprašanja o faktorsk razdeltv dohodka, torej o tem, kolko naj dobjo posamezn produkcjsk faktorj - delovna sla, zemlja n kaptal. V»manstream«ekonomsk teorj teorja cen produkcjskh faktorjev določa deleže naconalnega dohodka, porazdeljene med plače, profte n rente. To teorjo so scer krtzral predstavnk kembrške teorje n Kaleckjeva teorja, vendar Atknson (2001, str. 478) prav, da je teorja, k temelj na konkurenčnem določanju cen produkcjskh faktorjev, tsta, k daje temeljne komponente teorj razdeltve. Seveda pa nam teorja o razdeltv narodnega dohodka med plače n profte pravzaprav nč ne pove, kaj določa delež zgornjh al spodnjh 20% prejemnkov dohodka. Teorja faktorske razdeltve namreč razdel dohodek med produkcjske faktorje, ne pa med 3

posameznke, k so noslc teh faktorjev. V tem dplomskem delu pa se bom posvetl obojemu: razdeltv dohodka med posameznke (gospodnjstva) n med produkcjske faktorje. Razdeltev dohodka n dohodkovna neenakost v družb namreč povzročata števlne probleme n odprata razne razprave o tem, kako naredt neenakost čm bolj»pravčno«. Razdeltev dohodka naj b mela namreč velk vplv na to, kako ljudje v nek držav žvjo, kolko s lahko prvoščjo n nenazadnje, kako zdrav so. Kawach et al. (1999, str. 11) namreč opozarjajo, da svetovno bogastvo raste, vendar se koncentrra le v rokah majhne skupne. V ZDA naj b tako 1% prebvalcev, k predstavljajo najbogatejš sloj, zaslužl 40-50% celotnega narodnega dohodka. Vendar predmet razprav po navad nso t, temveč tst, k zaslužjo najmanj n katerh eksstenca je velkokrat ogrožena. Zato je smselno razpravljat ne samo o faktorsk razdeltv dohodka, temveč tud o tem, kolko dob posameznk. 2.1 HIPOTEZA RELATIVNEGA DOHODKA Naraščajoča vrzel med gospodarsko rastjo n ndeksom, k kaže raven zdravja v držav, opozarja na usmerjanje gospodarske rast k zboljšanju kvaltete žvljenja. Medtem ko je v manj razvth državah moč najt povezavo med naraščajočm BDP n kazalcem žvljenjskega prčakovanja, pa že pr državah s 5000 USD na prebvalca lnearna povezava med dohodkom n žvljenjskm prčakovanjem n več jasna (Kawach et al., 1999, str. 13). Zanmvo vprašanje je, kako je lahko npr. država, k je po BDP na prebvalca med najuspešnješm na svetu, po kazalch zdravstvenega stanja šele na dvajsetem mestu. Kawach et al. (1999, str. 12) pravjo, da je blagnja v držav odvsna ne samo od absolutne velkost dohodka v držav, temveč predvsem od tega, kako je ta dohodek razdeljen. Bolj kot je dohodek neenako porazdeljen, nžje naj b blo žvljenjsko prčakovanje. Razskave naj b pokazale, da je v državah z relatvno enakomerno v prmerjav z državam z relatvno neenakomerno porazdeljenm dohodkom, žvljenjsko prčakovanje ob rojstvu v povprečju za 5 do 10 let večje. Analza podatkov med državam naj b pokazala, da ma dohodkovna neenakost vplv na zdravstveno raven v držav. Korelacjsk koefcent med stopnjo dohodkovne neenakost n žvljenjskm prčakovanjem naj b bl okol -0.8 (Kawach et al., 1999, str. 12). Avtorj povzemajo rezultate razskave med devetm državam OECD n pravjo tud, da BDP na prebvalca lahko pojasn manj kot 10% varance v žvljenjskem prčakovanju med tem državam. Rezultat je avtorje presenetl. Ugotovl so, da je dohodkovna neenakost ključna za razlago zdravstvenh razmer v družb. 4

Obstajajo seveda tud krtke hpoteze relatvnega dohodka. Prva prav, da so takšna razmšljanja n razskave, kot sem jh omenl zgoraj, neustrezne (Kawach et al., 1999, str. 16). Pr zdravju posameznka je namreč potrebno obravnavat»mkro«n ne»makro«raven. Posameznkova nagnjenost k bolezn al smrt naj b bla tako odvsna zključno od njegove ravn dohodka (hpoteza absolutnega dohodka) n ne od tega, kolko dohodka dobjo ostal (hpoteza relatvnega dohodka). V revn držav je lahko dohodek še tako enakomerno porazdeljen, pa raven dohodka posameznka še vedno ostaja nzka. Druga skupna krtkov prav, da je scer nastalo kar nekaj člankov n razprav na temo hpoteze relatvnega dohodka, vendar pa so vse uporabljale drugačne prstope pr merjenju neenakost. Tako naj b avtorj teh razskav zbral med razlčnm meram neenakost, zbral pa naj b tsto, k b pokazala želen rezultat. Poleg tega naj avtorj ne b upošteval davkov n subvencj, k jh gospodnjstva plačujejo ozroma prejemajo, ter velkost gospodnjstev. Tako nso upošteval, da je žvljenjska raven dveh gospodnjstev z enakm mesečnm dohodkom lahko zelo razlčna, glede na, denmo, števlo članov gospodnjstev. Druga krtka je torej metodološke narave. Tretja krtka pa močno podvom v postavljanje sklepov na podlag dejstva, da se dohodkovna neenakost trendno zvšuje, enako pa velja tud za žvljenjsko prčakovanje. Dohodkovna neenakost naj namreč ne b bla tako zelo ključen dejavnk žvljenjske ravn v držav. Iz zgornje razprave opazmo, da vprašanje, kolkšen pomen ma razdeltev dohodka na to, kako ljudje v držav žvjo, kaj s lahko prvoščjo, kakšno je njhovo zdravstveno stanje pd., še n v popolnost rešeno. Pravzaprav gre za razpravo o tem, al dejansko ma razdeltev dohodka močan vplv na žvljenjsko raven al ne. Večna se strnja, da povezava obstaja, kako močna je, pa s razskovalc nso povsem enotn. 2.2 POVEZAVA MED DOHODKOM IN ŽIVLJENJSKIM PRIČAKOVANJEM Prva krtka hpoteze relatvnega dohodka prav, da agregatne povezave med dohodkovno neenakostjo n žvljenjskm prčakovanjem nso ustrezne. Prav, da je potrebno opazovat posameznka. Na posameznkov ravn naj b obstajala povezava med dohodkom n žvljenjskm prčakovanjem. In scer naj b obstajalo neko maksmalno žvljenjsko prčakovanje, preko katerega tud z dodatnm dohodkom n mogoče seč. Mogoče je celo reč, da pr zelo vsokh dohodkh nastanejo dsekonomje presežnega dohodka, k povzročjo, da se žvljenjsko prčakovanje zmanjša (Rodgers, 1999, str. 5). Povezava med dohodkom n žvljenjskm prčakovanjem n lnearna. Z naraščanjem dohodka naj b scer žvljenjsko prčakovanje naraščalo, vendar po vedno manjš stopnj. 5

Tako lahko sklenemo, da b lahko bla najprmernejša logartemska povezanost med tema spremenljvkama. Glede na predlagano oblko funkcje prdemo do sklepa, da bo pr nžjem dohodku razpršenost žvljenjskega prčakovanja ob rojstvu večja. To je logčno, ker logartemska funkcja sprva raste htreje, nato pa vedno počasneje n se v našem prmeru asmptotčno blža nek vrednost. Waldmann (1999, str. 14) začne svojo razpravo s trdtvjo, da je v državah z večjo dohodkovno neenakostjo smrtnost dojenkov všja; pr tem analzra države s prblžno enako ravnjo dohodka na prebvalca. Vsoka smrtnost dojenčkov naj b bla značlnejša za revnejše sloje prebvalstva. Avtor navaja ugotovtve, da je smrtnost dojenčkov poztvno povezana z deležem bogath v skupnem razdeljenem dohodku (tj. najbogatejšh 5% prebvalstva), medtem ko so v prmerjave zajete države, kjer je dohodek najrevnejšh (spodnjh 20% prebvalstva) prblžno enak. Do takšnh sklepov je Waldmann pršel s pomočjo naslednjega odnosa: logm 0 = b 1 logy s20 + b 2 d z5, (1) kjer je m 0 smrtnost dojenčkov (tj. otrok do dopolnjenega prvega leta starost), Y s20 dohodek spodnjh 20% prebvalstva n d z5 delež dohodka, k ga prejme 5% najbogatejšh. Funkcja je ponovno logartemska. Do zgornjh sklepov je avtor razskave pršel, ne da b v regresjsko analzo vključl tud spremenljvke, kot so števlo zdravnkov na prebvalca, delež psmenost, kazalc urbanzranost območja pd. Ko je vključl tud takšne spremenljvke je pršel do podobnega sklepa: razdeltev dohodka naj b vplvala na smrtnost dojenčkov, čeprav naj b bl ta vplv sedaj nekolko šbkejš, poleg tega pa naj ne b vključeval pretranega vplva napak v spremenljvkah (Waldmann, 1999, str. 24). V teh razskavah je vključena predpostavka, da žvljenjsko prčakovanje ozroma smrtnost dojenčkov dobro odražata žvljenjsko raven v držav. 3 (PRE)RAZDELJEVANJE DOHODKA V PRETEKLOSTI Tretje poglavje podaja strnjen, vendar pa dokaj celovt vpogled v gbanje neenakost v svetu skoz precej dolgo zgodovnsko obdobje. Po en stran bo predstavljeno, kaj se je v svetovnem merlu dogajalo z razdeltvjo dohodka n revščno, posebej zanmva pa bo v tem kontekstu ločena analza gbanja dohodkovne neenakost med državam n znotraj držav. Znotraj tega zelo šrokega okvra pa bo podrobneje predstavljeno tud gbanje neenakost v krajšem časovnem obdobju n za države, s katerm se Slovenja geografsko, kulturno n zgodovnsko lahko najbolj poenot. 6

3.1 GIBANJE DOHODKOVNE NEENAKOSTI V SVETU OD LETA 1820 DO KONCA 20. STOLETJA Bourgugnon n Morrsson (2002, str. 727-740) sta proučevala razvoj neenakost v svetovn porazdeltv osebnh dohodkov od leta 1820 pa skoraj do danes. Ugotovla sta, da je povprečn dohodek prebvalcev celotnega sveta v 172 leth povečal za faktor 7,6. Povprečn dohodek najnžjega kvntla je v tem času porastel zgolj za faktor 3, povprečn dohodek spodnjh 60% prebvalcev za faktor 4, povprečn dohodek vrhnjega decla pa skoraj za faktor 10. V stem času se je stopnja ekstremne revščne s 84% svetovnega prebvalstva leta 1820 zmanjšala za 60 odstotnh točk do leta 1992 (Bourgugnon, Morrsson, 2002, str. 733). Tud rast svetovnega gospodarstva je bla neenakomerna, vendar pa so mel od nje korst tako zgornj kot spodnj sloj prebvalstva ozroma razvt n nerazvt del sveta. Mere dohodkovne neenakost, k se najpogosteje uporabljajo v študjah porazdeltve svetovnega dohodka, so razmerje med dohodkom najvšjega n najnžjega decla, Gnjev koefcent n Thelov ndeks. Tako Gnjev kot tud Thelov ndeks mata vrednost 0, ko je dohodek popolnoma enakomerno porazdeljen, njun vrednost pa se povečujeta s povečevanjem neenakost v porazdeltv dohodka. Slka 1 prkazuje odnos med Gnjevm koefcentom n Thelovm ndeksom svetovne porazdeltve dohodka per capta od začetka 19. pa vse do konca 20. stoletja. Indeksa sta vsoko korelrana n oba prkazujeta podoben trend. Slka 1: Gnjev n Thelov koefcent svetovne dstrbucje dohodka Gnjev koefcent Thelov ndeks Vr: Bourgugnon, Morrsson, 2002, str. 739. Helpman (2004, str. 88-89) prav, da je kljub pogostejš uporab Gnjevega koefcenta Thelov ndeks prmernejš za dekompozcjo zvorov neenakost. Dekompozcja neenakost v porazdeltv osebnh dohodkov na znotrajdržavno n meddržavno neenakost 7

je po Bourgugnonu n Morrssonu (2002, str. 735) prkazana v Slk 2. Prv sklep, k ga lahko naredmo na podlag Slke 2 je, da je neenakost htro naraščala v 19. stoletju, manj pa tekom 20. stoletja. Drug sklep je, da se je neenakost znotraj držav zmanjšala, zrazteje v začetku 20. stoletja, po 2. svetovn vojn pa se je zopet za spoznanje povečala. Neenakost med državam je bla posebej vsoka v obdobju po 2. svetovn vojn. Delež znotrajdržavne neenakost v celotn neenakost se je v 19. stoletju n prv polovc 20. stoletja zmanjševal, v povojnem obdobju pa ostal relatvno stablen. Slka 2: Dekompozcja Thelovega ndeksa Thelov ndeks znotraj držav Vr: Bourgugnon, Morrsson, 2002, str. 740. med državam V 19. stoletju je povečanje neenakost sovpadalo s htro rastjo svetovnega gospodarstva. V nasprotju s tem pa vsoke rast v času po 2. svetovn vojn n spremljala bstvena porast neenakost. Tako t podatk ozroma trendna gbanja ne podajo jasne slke o povezanost rast n neenakost. 3.2 (PRE)RAZDELJEVANJE DOHODKA V EVROPI OD LETA 1970 DO KONCA STOLETJA Morrsson n Murtn (2004, str. 5) sta za Evropsko unjo (EU) naredla zelo poglobljeno n zanmvo razskavo o gbanju dohodkovne neenakost med letoma 1970 n 1999. Ugotovla sta, da so Evropejc na nek načn prvlegrana družbena skupna na svetu, saj so revn v Evrop v svetovnem smslu uvrščen kar v devet decl svetovne dohodkovne porazdeltve. Malo posplošeno to pomen, da je od najrevnejšega prebvalca EU revnejšh kar 80% vsega svetovnega prebvalstva, ozroma da praktčno vs prebvalc EU spadajo v najvšj svetovn dohodkovn razred. Tako svetovna prmerjava Evropsko neenakost postavlja v povsem drugačno luč: gre pravzaprav za debato o deltv n prerazdeljevanju dohodka med relatvno bogatm ljudm. 8

Morrsson n Murtn (2004, str. 7) nadalje navajata, da je svetovn Thelov ndeks (meddržavna komponenta) kar petkrat všj od evropskega, delež dohodka spodnjh 40% prebvalcev pa trkrat nžj. Razmerje med dohodkom revnega prebvalstva EU n povprečnm dohodkom spodnjh 40% prebvalstva v svetu znaša 13/1, razmerje med evropskm n svetovnm povprečnm dohodkom pa 4/1. V proučevanem obdobju je povprečn dohodek spodnjh 20% ozroma 40% prebvalcev EU kontnurano n precej htreje naraščal kot ostalm skupnam, kar se v podanh podatkh tud pokaže. Po drug stran pa ne gre spregledat podatka, da je svetovna znotrajdržavna komponenta Thelovega ndeksa le dvakrat všja od evropske. V povprečju je tako neenakost znotraj držav v razvth (EU) državah všja kot v revnh državah. Razlog se skrva v tem, da je porazdeltev tržnh dohodkov pravloma bolj neenaka, n v tem, da tovrstne razlke v evropskh državah kasneje glad država s prerazdeltveno poltko, k pa je v manj razvth revnejšh državah pogosto nmajo. Znotraj EU se v obdobju 1970-1999 potrd tud konvergenčna hpoteza, k prav, da se razlke v BDP na prebvalca med državam, k tvorjo skupno gospodarsko območje, pravloma zmanjšajo. Thelov ndeks ozroma njegova meddržavna komponenta je v obravnavanem obdobju upadla za tretjno, pr tem pa serjo nekolko popačjo podatk za Nemčjo leta 1990, ko je pršlo do naglega povečanja Gnjevega koefcenta za 0,005. To je seveda vplvalo tud na prkaz všje neenakost v Nemčj glede na druge prmerjane države. 1 Tabela 1 kaže, da je znotraj najrazvtejšh evropskh držav med 1970 n 1999 prhajalo do procesa konvergence v porazdeltv dohodka. O tem procesu lahko govormo tedaj, ko je delež države v nekem kvntlu (declu) blžje 20% (10%) leta 1999 kot leta 1970. Ugotovmo lahko, da se ta pojav kar pogosto opaz. Leta 1970 je bl delež Španje, Grčje, Portugalske n Irske v spodnjem kvntlu zelo vsok (med 40 n 60%), nato pa je do leta 1999 precej upadel, posebej na Irskem kot posledca razvojnega uspeha te države. Morrsson n Murtn sta v svoj analz obravnavala še staro EU, k je vključevala bolj al manj razvte države. To dejstvo je potrebno upoštevat v vseh dosedanjh razlagah, prmerjavah n skleph. Opozarjata scer, da je denmo v 70. leth obstajala velka razlka med tedanjm najmanj razvtm državam EU (Irska, Grčja n Portugalska) n ostalm člancam. Njhov povprečn dohodek je namreč predstavljal le 60% povprečnega dohodka celotne Unje. Danes, ko EU vključuje kar 25 držav, od katerh je dobršen del relatvno revnh držav (od tega večna članc, sprejeth v Unjo leta 2004), b bla EU glede na svetovno porazdeltev locrana malo drugače n tud znotraj EU se razlke povečujejo. Zanmvo je tud to, da je pred vključtvjo nekdanjh tranzcjskh držav v EU obstajala precejšnja razlka med severom n jugom Unje, danes pa obstaja predvsem razlka med vzhodnm n zahodnm delom. 1 Leta 1990 je pršlo do združtve obeh Nemčj. Žvljenjska raven v nekdanj Vzhodn Nemčj je bla precej nžja kot tsta v Zahodn Nemčj, kar je ob združtv povzročlo povečanje skupne neenakost v držav. 9

Tabela 1: Indeks absolutne revščne (IAR delež prebvalstva, k prejme pod 20$ na dan) n dohodkovna porazdeltev na razrede po državah IAR 1. n 2. decl 3. n 4. decl 5. n 6. decl 7. n 8. decl 9. decl 10. decl 1970 1999 1970 1999 1970 1999 1970 1999 1970 1999 1970 1999 1970 1999 BE 27,3 3,2 11,6 9,3 24,7 13,5 21,3 25,6 23,9 30,0 10,7 12,2 7,8 9,4 DK 15,1 0,5 5,6 2,7 12,8 8,6 18,9 25,9 31,5 33,3 17,1 15,0 14,1 14,5 D 18,9 8,9 7,0 14,9 16,1 22,5 22,0 20,3 29,5 22,1 14,1 12,6 11,3 7,6 GR 60,3 27,2 55,2 50,7 21,5 21,2 9,7 13,7 6,0 7,8 1,9 2,5 5,7 4,1 ES 52,7 17,5 41,9 34,4 25,2 23,5 14,5 16,5 10,1 14,5 2,6 4,6 5,7 6,5 FR 27,4 5,0 14,8 12,3 22,9 18,9 16,8 23,3 21,1 22,9 10,6 10,4 13,8 12,2 IRL 60,7 11,7 48,6 24,1 27,0 23,6 12,6 15,1 5,8 15,3 2,5 9,2 3,5 12,7 ITA 36,6 13,4 24,9 25,8 22,2 17,1 21,4 17,9 13,5 19,1 8,6 8,8 9,4 11,3 L 12,3 0,8 4,5 1,9 9,6 4,3 19,6 10,8 28,8 20,9 17,1 20,8 20,4 41,3 NL 21,9 2,8 8,8 8,0 18,0 14,6 25,1 31,7 23,1 18,5 10,3 13,7 14,7 13,5 A 28,6 3,6 11,6 11,0 26,3 22,2 27,1 23,8 22,6 22,0 6,4 9,9 6,0 11,1 P 67,2 27,2 62,5 47,6 17,2 18,6 10,0 13,1 4,4 10,3 2,5 3,4 3,4 7,0 FIN 33,4 0,4 15,6 3,6 28,1 26,4 22,5 28,9 19,9 25,1 5,8 7,1 8,1 8,9 S 17,7 1,8 11,9 7,2 9,3 21,3 15,4 23,9 30,0 30,5 19,6 7,4 13,8 9,7 UK 26,5 10,2 15,3 20,9 16,5 20,0 24,5 16,9 22,0 18,0 12,2 11,9 9,5 12,3 Uporabljene so naslednje kratce držav: BE Belgja, DK Danska, D Nemčja, GR Grčja, ES Španja, FR Francja, IRL Irska, ITA Italja, L Luksemburg, NL Nzozemska, A Avstrja, P Portugalska, FIN Fnska, S Švedska, UK Velka Brtanja. Vr: Morrsson, Murtn, 2004, str. 27. 4 TEORIJA (PRE)RAZDELITVE DOHODKA Razlčn pogled na to, kako pravčna je konkurenca n kaj povzroča dohodkovno neenakost, vplvajo na to, kakšno redstrbutvno funkcjo vod država. Alesna n Angeletos (2003, str. 2) pravta, da je neenakost pred obdavčtvjo v ZDA večja kot v Zahodn Evrop. Tako naj b bl Gnjev koefcent za porazdeltev pred obdavčtvjo v ZDA 38,5, v Evrop pa 29,1. Kljub temu je redstrbucjska (prerazdeltvena) poltka v ZDA bstveno manjša kot v Evrop. Tako so davčne lestvce v zahodnoevropskh državah bolj progresvne, pa tud obseg državnh zdatkov je za okol 50% všj v Evrop. Največja razlka se pokaže v všn socalnh transferov, kjer Evropejc zapravjo dvakrat več kot Amerčan. Takšno stanje velke dohodkovne neenakost pred obdavčtvjo n majhne redstrbucje, kakršno srečamo v ZDA, naj b blo v nasprotju z mnogm teorjam n paradgmam, k govorjo o redstrbucj n socalnem varstvu. Toda poltčno takšno stanje v ZDA prežv. Razlka med Evropo n ZDA je namreč predvsem v mšljenju ljud. Večna Amerčanov 10

namreč prav, da je revščna posledca slabh zbr posameznka al pa premajhnega vloženega napora, nkakor pa ne rezultat tega, da posameznk pač nma sreče. Evropejc pa naj b vdel revščno predvsem kot past, z katere se je težko zvleč. Za Amerčane sta bogastvo n uspeh rezultat talentov, k jh ma posameznk, napora n podjetnost. Alesna n Angeletos (2003, str. 3) celo prkazujeta, da obstaja povezanost med deležem BDP, namenjenega za socalne zdatke, n zavestjo ljud, da usoda n veze določajo njhov dohodek. V ravnotežju naj b bl na razlčnh mesth razlčn razlog za dohodkovno neenakost. Medtem ko je nekje ključnega pomena usoda (sreča), je drugje napor tst, k določa, kolko dob posameznk (Alesna, Angeletos, 2003, str. 3). Pomembno pa vendarle je, da naj b bl vsak posameznk nagrajen za svoj napor n delo, država pa naj b ob tem ntervenrala n popravljala tržne zde. Značlno za porazdeltev delovnh dohodkov (zaslužkov) je, da je oblka frekvenčne porazdeltve med državam dokaj podobna - gre za unmodalno asmetrčno porazdeltev, k se najbolje prlega krvulj logartemsko normalne porazdeltve (tj. logartm dohodkov majo prblžno normalno oblko porazdeltve). Ta porazdeltev v času (ko zločmo vplve nflacje) sorazmerno malo varra. Občajno frekvenčno porazdeltev dohodkov od dela predstavljam v Slk 3. Slka 3: Občajna frekvenčna porazdeltev dohodkov od dela Vr: Lastno oblkovanje. Polgon v Slk 3 kaže naslednje značlnost porazdeltve: kopčenje zaposlenh okol modalnega razreda, k nastop že pr sorazmerno nzkem dohodku, zelo ztegnjen desn del hstograma (asmterčnost porazdeltve v desno), k kaže na dejstvo, da navzgor dohodk nso omejen (tu je razlka nasprot porazdeltv v 11

nekdanjh socalstčnh državah, kjer so bl uveljavljen razpon 1:5 do 1:6, zato n blo takšnh raztegnjenh zgornjh delov porazdeltve), značlno je naslednje razmerje merl: Mo<Me<μ, k je tpčno za takšne porazdeltve, asmetrčne v desno. Obstajajo razlčne teorje, k skušajo pojasnt, zakaj prhaja do takšne oblke razdeltve zaslužkov, vendar nobena od teh teorj med ekonomst n sprejeta kot prevladujoča. Na razdeltev pač vplva velko števlo ekonomskh (razporedtev sposobnost, produktvnost, redkost poklcev) n neekonomskh (bološkh, socološkh, pshološkh) dejavnkov, k skupaj oblkujejo konkretno porazdeltev dohodkov. V nadaljevanju predstavljam nekaj razlčnh pogledov na porazdeltev dohodka n njegovo prerazdeljevanje. Najprej s bomo ogledal, kater dejavnk lahko vplvajo na razdeltev delovnh dohodkov n ugotovl, da je teh dejavnkov zelo velko. Zavedanje množce dejavnkov n njhove raznovrstnost je zelo pomembno za učnkovto vodenje prerazdeltvene vladne poltke. Nato bosta predstavljena formaln model Alesne n Angeletosa, k utemeljuje neoklasčno optmalno prerazdeltveno poltko, ter razlage Atknsona n Shorrocksa, k povezujejo Lorenzove krvulje s funkcjam družbene blagnje n odražajo vplv prerazdeljevanja n blagnjo. Na koncu poglavja so podana tud razlčna načela dstrbutvne pravčnost, utemeljena z razlčnm teorjam n tud deologjam. 4.1 DEJAVNIKI DOHODKA OD DELA Če b želel pojasnt, od česa je odvsen (delovn) dohodek posameznega prejemnka, b moral upoštevat zredno velko števlo dejavnkov, k jh lahko razvrstmo v pet skupn (Slottje, 1989, str. 25). Prvč, zelo pomembno je, kaj stor posameznk, ko se šola n usposablja za delo, kater poklc zbere, kolko se nadalje usposablja pd. To je seveda v velk mer odvsno že od družne, od njenega vlaganja v posameznega člana n pogosto tud od njenega gmotnega položaja. Upoštevat velja, da so razlke glede na zobrazbo n poklc med ključnm, zato je ta odločtev posameznka (družne) zredno pomembna. V Prlog 1 je predstavljen model vključuje števlne dejavnke, k na ravn posameznka determnrajo njegov dohodek, npr. genetska zasnova, IQ (tj. spoznavna sposobnost), kulturn dejavnk (npr. relgja, narodnost, rasa) pd. Drugč, razdeltev je povezana z zbro podjetja ozroma kolektva, v katerem posameznk dela n prdobva dohodek; podjetja v okvru ste panoge so namreč razlčno uspešna, zato se lahko (povprečn) zaslužk zaposlenh zelo razlkujejo; gre za notranje (nterne) dejavnke poslovanja, zlast za učnkovto kombnranje produkcjskh faktorjev n raconalno nvestcjsko zbro. Zato nkakor n vseeno, v katerem podjetju se posameznk 12

zaposl. Tretja skupna dejavnkov je povezana s panogo al dejavnostjo (sektorjem), v katerem posluje podjetje, v katerem je zaposlen posameznk. Gre za t.. zunanje (eksterne) dejavnke uspešnost poslovanja, včash govormo o "pogojh gospodarjenja" panoge, k so zlast odvsn od tržnega položaja (konkurence) panoge, ukrepov ekonomske poltke, k lahko favorzrajo posamezno panogo, pa tud od konjunkture na trgu, k vplva na možne cene. Pr tem gre predvsem za dejavnke, na katere posamezno podjetje ne more bstveno vplvat. Četrtč, pr skupn dejavnkov, k se nanašajo na narodno gospodarstvo, gre za dejavnke, k določajo naconalno raven produktvnost n s tem tud raven plač nasprot ostalm gospodarstvom. Ravn plač so odvsne od ravn razvtost gospodarstva, k je v največj mer določena z gospodarsko preteklostjo, od ekonomskega sstema n ekonomske poltke, pa tud od poltčnega sstema n njegove spodbudne nterakcje z ekonomskm sstemom. Seveda lahko znotraj naconalnega gospodarskega prostora upoštevamo še regonalne razlke, k so v okvru posameznh držav lahko zredno velke. Petč, zadnja skupna dejavnkov je odvsna od razvojne dnamke svetovnega gospodarstva, pr čemer je bstven tehnološk napredek, razvoj mednarodnh ekonomskh odnosov, pa tud raznh ekonomskh povezav med državam n vključenost posamezne države v te povezave. Vs t dejavnk vplvajo predvsem na delovn dohodek posameznka n s tem na porazdeltev dohodkov od dela. Za porazdeltev lastnškh dohodkov velja, da so porazdeljen dost bolj neenakomerno, ker mnoge osebe nmajo nobene lastnne, k b jm prnašala tovrstne dohodke, hkrat pa je velk del lastnne skoncentrran pr ozkem krogu lastnkov velkh premoženj. 4.2 ALESINA IN ANGELETOS 4.2.1 Model Alesna n Angeletos (2003) zpeljeta formaln model razdeltve n prerazdeljevanja dohodka ob upoštevanju teorema medanskega volvca. 2 Najprej bosta podan zpeljava n reštev modela, nato pa še predlog za optmalno poltko, k bodo upošteval obstoječo porazdeltev dohodka n družbeno občutljvost za pravčnost. 2 Teorem medanskega volvca prav, da bo v vseh medsebojnh prmerjavah zmagala tsta alternatva, k jo najbolj preferra medansk volvec, to je tst volvec, za katerega velja, da ma polovca volvcev manjš, polovca pa všj dohodek. 13

Denmo, da mamo populacjo, k jo sestavlja velko posameznkov. Vsak žv dve obdobj n sodeluje v produkcj (ponuja svojo delovno slo), je lastnk fzčnega n človeškega kaptala, je podjeten pd. Davčna n redstrbucjska poltka se zvajata v sredn njhovega žvljenja. 3 Posameznk nso altrustčn glede prhodnjh generacj n zato porabjo ves razpoložljv dohodek za časa svojega žvljenja. Ker tako med generacjam n povezav, gre za statčn model. Žvljenjsk dohodek posameznka lahko zapšemo takole: y [ α k + 1 α e ] + = A ( ) η. (2) Z y označmo dohodek, s k nvestcje v prvem žvljenjskem obdobju n z e napor v drugem žvljenjskem obdobju. 4 α je tehnološka konstanta n zavzame vrednost med 0 n 1. Tehnološka konstanta je tst del dohodka, k je zgubljen, ko država določ davčno stopnjo. η pa je»random luck«ozroma rezultat družbeno neprznanh dejavnost, kot so korupcja, kraja, poltčn prevrat td. Potrošnja posameznka je enaka: c = ( 1 τ ) y G, (3) + pr čemer je τ stopnja davka na dohodek, G pa so transfer. Preference posameznka so dane kot U = γω, (4) u pr tem je u korstnost od lastne potrošnje, nvestcj n delovnega napora posameznka, Ω predstavlja zmanjšanje skupne korstnost zarad nepravčnh družbenh rezultatov, γ pa odraža jakost družbene zahteve po pravčnost. Za lažjo razlago Alesna n Angeletos (2003, str. 9) zpeljeta funkcjo u : u 2 2 [ αk + (1 α) e ] 1 = c. (5) 2β Prv člen v zapsu (5) predstavlja korstnost od potrošnje, drug pa stroške nvestcj v prvem ozroma stroške napora v drugem obdobju. β odraža prpravljenost za delo: nzke 3 Ta predpostavka je vzeta zato, da je del premoženja posameznka že fksnega, ko se določa prerazdeltvena poltka. 4 k je seveda mogoče ntrepretrat kot človešk kaptal. 14

vrednost odražajo lenobo posameznka, vsoke pa skrb za prhodnost n prpravljenost delat. 4.2.2 Reštev modela Predpostavmo, da večna ljud men, da posameznk dob, kar s zasluž, n s zasluž, kar dob. Zapšemo lahko ˆ 2 Ω = ( u u ), (6) kjer u odraža dejansko, û pa»pravčno«raven korstnost. Slednja je določena kot korstnost, k s jo posameznk zasluž, glede na njegov talent n vložen napor, torej [ αk + (1 α e ] c ˆ = yˆ = A ) (7) odraža»pravčno«raven potrošnje n dohodka posameznka.»nepravčno«komponento seveda odraža parameter η, k je razlka med dejanskm n»pravčnm«dohodkom. Korstnost je»kvazlnearna«, upoštevmo (3) n (7), dobmo: 2 u uˆ = c cˆ za vsak, zato je = ( c cˆ ). Če Ω { [(1 ) y + ] ˆ } 2 G y Ω = τ. 5 (8) Ob odsotnost vlade, bo Ω enak = ( y yˆ ) Ω dohodka pred obdavčtvjo. Če vključmo še vlado, pa nepravčno porazdeljen dohodek tud po njen ntervencj. 2, kar kaže, kako nepravčna je dstrbucja Ω pove, kako je še vedno Vlada zbere davčno stopnjo τ [ 0, 1] n raven vladnh zdatkov za socalne namene, G. Pr vladn potrošnj upošteva proračunsko omejtev, da je G = τy, kjer je y povprečn dohodek. Ker je pravčnost javna dobrna, za naše rezultate n pomembno, kako so ndvdualne preference agregrane v poltčne zbre glede redstrbucje. Ne glede na to, 5 Bernascon (2002, str. 164) problem zastav nekolko drugače: šče maksmum funkcje družbene korstnost, k jo zapše takole: EU = u( x) f ( x) dx, (1a) pr čemer je EU prčakovana družbena korstnost, u(x) je strktno naraščajoča funkcja korstnost posameznka, f(x) pa porazdeltvena funkcja dohodkovne razdeltve F(x). 15

kakšen je ponder posameznkov v poltčnem procesu, bo skrb za pravčnost vedno upoštevana v poltčnh odločtvah. Vlada se bo odločala glede na preference medanskega volvca, torej posameznka, katerega dohodek je v medan vseh dohodkov. Davčna stopnja maksmzra korstnost medanskega volvca (Alesna n Angeletos, 2003, str. 11). Na podlag enačbe (8) Alesna n Angeletos (2003, str. 11) zpeljeta funkcjo socalne nepravčnost kot tehtano povprečje dekompozcje varance dohodkovne neenakost: 2 2 Ω = τ Var( yˆ ) + (1 τ ) Var( y yˆ ). (9) Utež so odvsne od ravn redstrbucje, torej davčne stopnje τ. Clj redstrbucje je mnmzacja Ω, pr čemer je razdeltev dohodka dana eksogeno. Ravnotežna davčna stopnja je tako dana s preprostm zrazom: 1 τ Var( yˆ ) =. (10) τ Var( y yˆ ) Desna stran enačbe (10) predstavlja razmerje»sgnal-to-nose«v razdeltv dohodka.»sgnal«je»pravčna«komponenta dohodka,»nose«pa učnek sreče, usode. Clj prerazdeltve je tako popravt (odpravt) učnek sreče na dohodek. 4.2.3 Optmalna poltka Optmalna prerazdeltvena poltka maksmzra korstnost medanskega volvca. Alesna n Angeletos (2003, str. 14) tako zpeljeta optmalno ex-post davčno stopnjo pr nek prčakovan davčn stopnj τ e. Če v družb n skrbstva za pravčnost n je povprečn dohodek enak dohodku medanskega volvca, je optmalna davčna stopnja nč, ker b mela prerazdeltev dohodka le stroške n nč korst za medanskega volvca. V prmeru, da pa je medansk volvec revnejš od volvca s povprečnm dohodkom, optmalna davčna stopnja postane poztvna n narašča z naraščanjem razlke med dohodkom medanskega n povprečnega volvca. Pr tem skrbstva za pravčnost v družb še vedno n. Zanmva je tud analza v prmeru, ko družba zahteva pravčno razdeltev dohodka. Družba tako žel prerazdeltev, da b odpravl neželene učnke»sreče«na dohodkovno neenakost. Optmalna davčna stopnja naj b bla sedaj poztvna, tud če n razlke med povprečnm dohodkom n dohodkom medanskega volvca. Optmalna stopnja tako v tem prmeru zamenja učnkovtost za pravčnost. 16

4.3 ATKINSON IN SHORROCKS V nadaljevanju je predstavljen nekolko drugačen model Atknsona n Shorrocksa, povzet po Atknson (1970, str. 244-259), Shorrocks (1983, str. 3-15) ter Shorrocks n Slottje (2002, str. 91-107). Analza se prčne s prmerjavo dveh porazdeltev dohodka (tj. porazdeltev dohodka pred n po javnofnančnem prerazdeljevanju), k jo pravloma prkažemo s t.. Lorenzovo krvuljo. 6 Krvuljo vršemo v kvadratn dagram, kjer na abscsno os nanesemo kumulatvo deležev gospodnjstev (vrednost od 0 do 1 al od 0 do 100), pr čemer so gospodnjstva rangrana glede na velkost dohodka od najmanjšega do največjega, na ordnatn os pa je podana kumulatva deleža dohodka (vrednost od 0 do 1 oz. od 0 do 100). Prmer Lorenzove krvulje je prkazan na Slk 4. 7 Na osnov Lorenzove krvulje lahko zračunamo Gnjev koefcent, k je enak dvakratnku ploščne med črto popolne enakost n Lorenzovo krvuljo (osenčen del na Slk 4). Njegov natančen analtsk zraz je enak 1 [ p L( x; p) ] 0 pdp dp G ( x), (11) = 1 vrednost pa se gblje med 0 (popolna enakost) n 1 (popolna neenakost). V zrazu (11) je z L(x;p) označena Lorenzova krvulja, z x določena dohodkovna porazdeltev n-oseb v populacj ( x = ( x1, x2,..., xn ) ), s p pa nek spodnj delež oseb dohodkovne porazdeltve. Popolna neenakost seveda velja, ko zgolj ena oseba ozroma gospodnjstvo prejme ves dohodek. 0 6 Stanovnk (2004, str. 228) prav, da se analza prerazdeljevanja pravloma osredotoča le na analzo učnkov neposrednh davkov (dohodnne), socalnh prspevkov n denarnh socalnh transferov. Učnk preprazdeljevanja se torej vrednotjo tako, da se prmerja porazdeltev prmarnega dohodka n nadomestl dohodka (»porazdeltev pred javnofnančnm prerazdeljevanjem«) ter porazdeltev razpoložljvega denarnega dohodka (»porazdeltev po javnofnančnem prerazdeljevanju«). 7 Pr konstrukcj Lorenzove krvulje je potrebno gospodnjstva rangrat glede na dohodek, pr čemer je potrebno upoštevat dejstvo, da majo gospodnjstva s scer enakm dohodkom, vendar razlčnm števlom članov razlčno raven blagnje. V splošnem je prmerjava dohodkov gospodnjstev možna z uporabo t.. ekvvalenčnh lestvc, k upoštevajo velkost n sestavo gospodnjstev. Najpogosteje uporabljen sta navadna n modfcrana lestvca OECD, s katerma zračunamo števlo ekvvalentnh odraslh. Ekvvalentn dohodek je nato mogoče dobt kot kolčnk med dohodkom gospodnjstva n števlom ekvvalentnh odraslh. Podrobnejšh lestvc ne navajam, opozort pa je potrebno, da tud njhova uporaba določenh težav še vedno ne rešuje (glej Stanovnk, 2004, str. 233). 17

Gnjev koefcent je skalarna mera n nč ne pove o sam oblk Lorenzove krvulje. Če je Gnjev kofcent za prvo Lorenzovo krvuljo manjš kot za drugo, še ne sled nedvoumno, da je dohodkovna neenakost manjša v prv populacj. Za potrebe ekonomske n socalne poltke države b blo seveda zaželeno, da b zhajal z nekega teoretčnega koncepta, k b jasno n nedvoumno znal pojasnt, da je neka porazdeltev dohodka (torej neka Lorenzova krvulja) boljša od druge. Če seveda namesto Gnjevega koefcenta uporabmo katero drugo skalarno mero, se bo lahko kot»boljša«zkazala povsem druga dohodkovna porazdeltev. Tovrstnh problemov seveda n, ko mata dve porazdeltv enako povprečno vrednost dohodka n je ena Lorenzova krvulja strktno nad drugo; tedaj pravmo, da je zpolnjena t.. Lorenzova domnanca. Če obstaja Lorenzova domnanca, potem so tud razlčne skalarne mere skladne n vse kažejo, da je ena porazdeltev dohodka manj neenaka od druge. Slka 4: Lorenzova krvulja Vr: Stanovnk, 2004, str. 232. Lorenzova krvulja tako tud v teorj dobva pomen. Izkaže se, da je v določen povezav s funkcjo družbene blagnje. Če namreč funkcjo družbene blagnje zapšemo kot Benthamovo funkcjo 1 W = U ( x ), (12) n pr čemer W odraža raven družbene blagnje populacje z n posameznk, k majo vs enako funkcjo korstnost dohodka x, n če je U > 0 ter U < 0, kar pravzaprav odraža oblka funkcje v Slk 5, potem velja Atknsonov zrek (»Atknson Theorem«), 18

k prav, da če funkcj družbene blagnje zpolnjujeta zgornje zahteve n če je povprečn dohodek pr prv porazdeltv (A) enak povprečnemu dohodku pr drug porazdeltv (B), torej μ A = μ B, ter če je Lorenzova krvulja za porazdeltev A strktno nad Lorenzovo krvuljo za porazdeltev B, torej LA ( p) LB ( p), p [0,1], kjer p označuje kumulatvo, potem velja, da je tud funkcja družbene blagnje A strktno nad funkcjo družbene blagnje B: WA W B. Če je neka Lorenzova krvulja strktno nad drugo, ma to očtno mplkacjo za družbeno blagnjo. Slka 5: Funkcja korstnost dohodka Vr: Lastno oblkovanje. Neposredna posledca zreka je Atknsonov korolar (»Atknson Corollar«): Če je n μ A > μ B 19

potem je Dokaz: LA ( p) LB ( p), p [0,1], WA W B. μ ' μ. A μ B = μ B = μ B A Če tako dohodek vsakega gospodnjstva pomnožmo z nekm faktorjem Lorenzova krvulja ostane nespremenjena. μ / μ >1, A B Teoretčno n seveda tud praktčno zanmvejš pa so prmer, ko se Lorenzove krvulje sekajo, kot denmo na Slk 6a na stran 21. Če so povprečn dohodk razlčn, potem prmerjava poteka preko t.. generalzranh Lorenzovh krvulj. Te dobmo tako, da Lorenzove krvulje L A (p) pomnožmo s povprečnm dohodkom: μ L ( p) GL ( p). A A = A Generalzrana krvulja GL A (p) je prkazana v Slk 6b na stran 21. Tako prdemo do splošnejše reštve od Atknsonove. Reštev zhaja z Shorrocksovega zreka (»Shorrocks Theorem«), k prav, da če je GLA ( p) GLB ( p), p [0,1], potem sled, da je WA W B. Ta zrek pokrva že ogromno prmerov, pa vendar ne vseh. Vprašanje namreč je, kaj se zgod, če se sekajo tud generalzrane Lorenzove krvulje. Odgovor je odvsen od oblke funkcje korstnost U. Atknson predlaga naslednjo oblko: 1 ε y U = A + B = U ( y, ε ). (13) 1 ε 20

ε odraža stopnjo averzje do neenakost; všj kot je, večja je družbena averzja do neenakost. Pr ε = 0 je mejna korstnost dohodka konstantna n je enaka B. Funkcja korstnost ma oblko U = A + By, kar n nč drugega kot zaps lnearne funkcje. Krvulja korstnost, prkazana v Slk 7 na stran 22, je torej premca ( U = B > 0 ; U = 0 ), kar pomen, da v prmeru, ko nekomu, k ma vsok dohodek, vzamemo enoto dohodka n jo damo nekomu, k ma nžjo raven dohodka, se funkcja družbene blagnje ne spremen. Izguba»korstnost«posameznka z vsokm dohodkom je ravno enaka dodatn»korstnost«posameznka z nzkm dohodkom. Slka 6: Sekajoč se Lorenzov krvulj (a) n generalzran Lorenzov krvulj (b) a) b) Vr: Stanovnk, 2004, str. 234; Lastno oblkovanje. Nadalje lahko ugotovmo, da večj kot je ε, bolj so funkcje korstnost konkavne. V Slk 7 je podana prmerjava prerazdeltvenh učnkov v prmeru ε = 0 n v prmeru poztvnega n dokaj vsokega ε. Ko je funkcja korstnost»občajna«konkavna funkcja ( U > 0 ; U < 0 ), s tem, ko premožnejšemu vzamemo enoto dohodka n mu s tem relatvno malo zmanjšamo njegovo korstnost, na drug stran s to dodatno enoto pr revnejšemu posameznku dosežemo relatvno velko povečanje korstnost. Družbena blagnja naj b se povečala. Tako postane jasno, zakaj ε odraža družbeno percepcjo do neenakost. Bolj kot je ε vsok, bolj je družba zanteresrana za prerazdeljevanje dohodka n večje korst prerazdeljevanje tud prnese družb. Z ε je tako mogoče ugotovt, katere porazdeltve so družbeno boljše tud v prmerh, ko se sekajo generalzrane Lorenzove krvulje. 21

Slka 7: Prerazdeltven učnk v prmeru razlčnh funkcj korstnost dohodka Vr: Lastno oblkovanje. 4.4 NAČELA DISTRIBUTIVNE PRAVIČNOSTI Atknsonov ε uvaja družbeno vrednotenje razdeltve dohodka ozroma družbeno percepcjo neenakost. O tem, katero razdeltev član neke družbe sprejemajo za prmerno ozroma pravčno, so družboslovc razvl vrsto krterjev dstrbutvne pravčnost. Antončč (1993, str. 46) navaja šest načel t.. dstrbutvne pravčnost: načelo potreb, načelo enakh rezultatov al načelo radkalne enakost, načelo enakh možnost, mertokratsko načelo, načelo funkconalne neenakost n načelo upravčenost. (a) Načelo potreb se občajno povezuje z Marxovm načelom deltve za zrel komunzem, ko naj b ljudje dobl tsto, kar potrebujejo. Pr tem obstaja seveda dlema, kaj je potreba ozroma kaj dejansko ljudje potrebujejo. Če b mel vs ljudje enake potrebe, b pršlo do načela radkalne enakost, katerega poenostavtev je bl t.. egaltarn sndrom. (b) Načelo radkalne enakost ozroma načelo substantvne pravčnost pomen redukcjo ozroma enačenje pravčnost z enakostjo. Pr tem načelu opazujemo rezultate deltve, k naj b bl enak za vse, ne glede na predhodne aktvnost posameznkov. (c) Načelo enakh možnost pomen, da so pravčne tud neenakost, kadar majo vs družben akterj enake možnost v tekmovanju za neenake nagrade. Bstveno torej je, da majo ljudje enake možnost v deltv vrov, nato pa je njm prepuščeno, da skušajo s tem vr naredt kar največ (gre za načelo proceduralne pravčnost). (d) Mertokratsko načelo (načelo proporconalnost, equty prncple ) zahteva, da je 22

potrebno dat ljudem tolko, kot jm prpada ozroma kar so s zaslužl. Očtno gre za proporconalno razmerje med nput n nagradam n predstavlja lberalno načelo pravčnost. (e) Načelo funkconalne neenakost je zpeljano z Rawlsove teorje pravčnost, kjer je pravčnost defnrana kot poštenost. Rawls zahteva, da mora vsak posameznk met enake temeljne svoboščne, da morajo bt službe n položaj dostopn vsem, pr tem pa mora obstajat poštena enakost možnost, socalne n ekonomske nsttucje pa morajo bt urejene tako, da bodo najbolj korstle tstm, k jm gre najslabše. Neenakost v razdeltv dohodka n premoženja naj b ble pravčne, če prspevajo k povečanju blagostanja tsth, k so v najslabšem položaju, tj. če povečujejo socalno ntegracjo n so potemtakem funkconalne za družbo kot celoto. Ker je sposobnost za trdo delo pr Rawlsu stvar naravnega naključja, enako kot talent, je z moralnega vdka neenakost zarad razlčnega rezultata dela arbtrarna n ne sama po seb pravčna. (f) Načelo upravčenost predstavlja krtko Rawlsove teorje. Razprava v okvru tega načela je vprašanje legtmnost prdobtve premoženja. Vsakdo je upravčen do vrov, k jh je prdobl v svobodn menjav tako, da je uporabl svoje talente n sposobnost. Posledčno je upravčena tud pravca do dedovanja. Načelo upravčenost je tako neskladno z načelom enakh možnost, k so zarad dedovanja razlčne, n z mertokratskm načelom. Načela (c)-(f) v bstvu pojasnjujejo, katere razlke so upravčene, medtem ko prv dve načel utemeljujeta določeno enakost. Ko deluje v gospodarstvu trg, je to dstrbutvn mehanzem, k generra precejšnje socalne razlke. Kdor sprejema tržno pravčnost, se strnja z načelom radkalne enakost al pa z načelom potreb. Deutsch je leta 1975 razvl teorjo družbenh sfer, po kater je družba sestavljena z več avtonomnh sfer, npr. družne, gospodarstva n sfere prjateljskh odnosov. Vsaka sfera ma svoje načelo dstrbutvne pravčnost: v sfer družne gre pravloma za načelo potreb, v gospodarsk sfer za mertokratsko načelo n v sfer prjateljskh odnosov za načelo enakost. 5 RAZDELITEV DOHODKA IN GOSPODARSKA RAST Teorja gospodarske rast navaja števlne dejavnke, k spodbujajo dolgoročno rast. Poleg velkost n učnkovtost nvestcj naj b rast generral tehnološk napredek, človešk kaptal ter tud nsttuconaln n poltčn pogoj v držav. Nekaj avtorjev, denmo Barro (2000) n Helpman (2004), se je ukvarjalo tud z vprašanjem vplva razdeltve dohodka na gospodarsko rast (n obratno). V nadaljevanju podajam nekatere osnovne poglede na problematko n ugotavljam, da je vplv tako z vdka velkost kot tud smer vplvanja zelo nejasen. 23

5.1 RAZDELITEV DOHODKA MED LASTNIKE PRODUKCIJSKIH FAKTORJEV IN RAST 5.1.1 Spremljanje faktorske razdeltve dohodka V tem podpoglavju podajamo teoretčno utemeljtev, kako je gospodarska rast povezana z razdeltevjo dohodka med lastnke produkcjskh faktorjev. V analz razdeltve se razlkuje med faktorsko (funkconalno) n personalno (osebno) razdeltvjo dohodkov. Pr faktorsk razdeltv spremljamo zaslužke lastnkov faktorjev ozroma njhove deleže v celotnem ustvarjenem dohodku. Občajno gre ga razčlentev dohodkov na plače, profte, obrest, rente n nekatere druge dohodke. V 19. stoletju je blo analtčno še smselno spremljat družbo kot jasno razčlenjeno na dva temeljna družbena razreda; zato je blo enostavno spremljat tud faktorsko razdeltev: posameznk je bl kaptalst, k je prejemal proft, al mezdn delavec, k je prejemal mezdo. Redko je pršlo do tega, da b mel posameznk dohodke od razlčnh faktorjev, zato je faktorska razdeltev jasno odražala tud razredno strukturo deltve. Z razvojem je pršlo zlast v 20. stoletju do tega, da se dohodk posameznkov n (zlast) družn oblkujejo z razlčnh vrov. Tako je predvsem v gospodnjstvh z srednjh slojev občajno, da prhaja jedro dohodkov od dela (plače), del dohodkov pa tud od obrest (za prhranke, vložene v banko, od obveznc), dvdend (od delnc podjetj), kot delež zaposlenh v proftu al od rent za zemljo ozroma druge vre. Zato n več tako preproste faktorske deltve, vse bolj aktualna pa postaja sama razdeltev dohodka z vdka zneska, k ga prejme končn prejemnk, k je posameznk (kadar preučujemo razdeltev z vdka davčnh oblast, ko je zavezanec prejemnk) al družna ozroma gospodnjstvo (kadar preučujemo porabo, žvljenjsko raven, blagnjo, prhranke al kar splošno neenakost dohodkov). Podatk v tabel 2 kažejo, da se je delež mezd (plač) v enem stoletju v ZDA zvšal za dobrh 20 odstotnh točk. 8 To je rezultat velkh strukturnh sprememb v amerškem gospodarstvu, saj sta se v enak smer spremenla deleža samostojnh prozvajalcev (kmetov/farmarjev n obrtnkov), k jh je vse manj (pomen kmetjstva vse bolj upada), ter rent, k so spet vezane predvsem na kmetjstvo; zarad velkega uvoza so cene teh prdelkov padle n ne dovoljujejo več zplačla nekdaj vsokh rent. Hkrat se je povečal delež Amerčanov, k so zaposlen v ndustrjskh n drugh podjetjh, kar je povečalo delež mezdnh dohodkov. Ostala dva deleža, proft n obrest, sta bolj pod konjunkturnm vplv ozroma se spremnjata glede na fazo dolgoročnh, Kondratjevh cklov, k vplvajo na donosnost kaptala (v ekspanzj) ozroma na potrebe po denarnem kaptalu, k vplvajo na delež obrest (Slottje, 1989, str. 34-36). 8 Edn smseln n dostopn podatk so na voljo za ZDA. V evropskh državah, posebej v Slovenj, b bla dnamka lahko dost drugačna, vendar je zarad pomanjkanja podatkov n mogoče predstavt. 24

Tabela 2: Faktorska razdeltev dohodka v ZDA v obdobju 1900-1986 Razdobje Zaslužk delavcev Dohodk samostojnh prozvajalcev Lastnšk (kaptalsk) dohodk Proft Obrest Rente Skupaj 1900-1909 55,0 23,7 6,8 5,5 9,0 100 1910-1919 53,6 23,8 9,1 5,4 8,1 100 1920-1929 60,0 17,5 7,8 6,2 7,7 100 1930-1939 67,5 14,8 4,0 8,7 5,0 100 1939-1948 64,6 17,2 11,9 3,1 3,3 100 1949-1958 67,3 13,9 12,5 2,9 3,4 100 1954-1963 69,9 11,9 11,2 4,0 3,0 100 1963-1970 71,7 9,6 12,1 3,5 3,2 100 1971-1981 75,9 7,1 8,4 6,4 2,2 100 1982-1986 74,0 6,1 8,7 9,6 1,4 100 Vr: Slottje, 1989, str. 36. 5.1.2 Model faktorske razdeltve n gospodarske rast Van de Klundert (2001, str. 184) zpelje model, s katerm proučuje omenjen odnos. Multplkatorj v ravnotežnem stanju pr endogen rast so naslednj 9 : dg dg n dg dg dσ dσ dσ > 0, < 0, < 0, > 0, < 0, < 0 dθ dτ dg dθ dτ n (14) Povečanje stopnje rast ponudbe delovne sle (g n ) poveča gospodarsko rast (g) n stopnjo nvestcj (σ ). 10 Podjetja se na znžanje stroškov delovne sle prlagodjo z večjm nvestcjam n večjo rastjo prozvoda. Predpostavmo tud, da raste produktvnost dela: dg/dg n > 1. Nžja dskontna stopnja, k odraža časovne preference (θ ), zvša stopnjo varčevanja n gospodarsko rast. V tem prmeru se namreč podjetja soočjo z nžjm strošk kaptala, kar spodbud nvestcje n rast. Všja stopnja davka na prozvod (τ ) znžuje stopnjo varčevanja n stopnjo rast zarad nžje realne donosnost nvestcj. Nadalje van de Klundert (2001, str. 186) uvede novo spremenljvko λ, k predstavlja delež stroškov dela v celotnem ustvarjenem prozvodu. Ugotov naslednje: dλ dλ < 0, < 0 dθ dg n (15) 9 Pr tem predpostavmo gospodarsko rast v stablnem stanju. To pomen, da se nvestcjska stopnja ter razmerje med strošk delovne sle n dohodkom v času ne spremnjata (van de Klundert, 2001, str. 184). 10 Model zhaja n Cobb-Douglasove produkcjske funkcje. 25

Denmo najprej, da poraste stopnja rast ponudbe delovne sle. Posledca tega je prtsk na znžanje realnh plač. Tako je za podjetja učnkovteje nvestrat v bolj delovno ntenzvne projekte. Proces t..»dnamčne substtucje«prpelje do zmanjšanja deleža dohodka delovne sle v celotnem produktu. Sklep je konsstenten z neoklasčno predpostavko, da je elastčnost substtucje manjša od ena. Sedaj pa vzemmo, da se spremen nvestcjska stopnja. Rast te stopnje, k je posledca upada stopnje časovne preference, povzroč redstrbucjsk n substtucjsk efekt. Rast nvestcjske stopnje potsne povpraševanje po delovn sl navzgor, kar vod v povečanje realnh plač. Povsem prčakovano bodo zato podjetja zbrala predvsem delovno manj ntenzvne projekte, torej skušala zaposlovat manj delovne sle. Ker je substtucja dejansko nepopolna, bo premk prot delovno manj ntenzvnm nvestcjam kljub vsemu vodl v povečanje stroškov dela v celotnem prozvodu ( λ ). Prav tako ma dva učnka povečanje davčne stopnje, to sta drektn n ndrektn. Drektn učnek na λ je negatven. Rast τ namreč poveča stroške rast, k padejo, kot sem že omenl, na nereproduktvn faktor, delovno slo. Indrektn učnek pa pomen padec nvestcjske stopnje, to pa spodbud λ. Van de Klundert (2001, str. 188) pokaže, da drektn učnek prevlada nad ndrektnm, tako da velja dλ < 0. (16) dτ 5.2 VPLIV NEENAKOSTI NA GOSPODARSKO RAST IN RAZVITOST TER OBRATNO V 19. stoletju je V. Pareto na podlag nekaterh podatkov z davčnh statstk tstega časa menl, da je krvulja razdeltve stablna tako za razlčne obdobja kot tud za razlčne dežele. Kasnejše razskave so pokazale, da to ne drž, da se razdeltev (n neenakost) z razvojem dnamčno spremnja, kar je S. Kuznets leta 1955 opredell kot U-hpotezo povezave med neenakostjo n razvtostjo (Slka 8). Kuznetsova razlaga temelj na logk razvoja dualnega gospodarstva n velkh strukturnh sprememb, k sledjo razvoju, zlast procesu ndustralzacje n urbanzacje, k je slka razvoja v 19. n 20. stoletju. Razlaga spremnjanja (ne)enakost z razvojem je naslednja: nzko razvta država s pretežno agrarnm gospodarstvom n tradconalno prozvodno tehnko predstavlja pravloma nzko produktvno gospodarstvo n razdeljuje skromne, nzke dohodke. V tak držav so dohodk dokaj enakomerno porazdeljen (razen ozkega sloja lastnkov n državnkov). Z razvojem, k pomen ndustralzacjo, se v gospodarstvo vključuje ndustrjsk sektor, k vstopa s sodobnejšo, vsoko produktvno tehnologjo, kar omogoča tud neprmerno všje dohodke. Prav ta dvojnost ravn produktvnost n dohodkov vplva 26

na večanje razlk. Dokler je delež ndustrjskh delavcev še majhen, prejemajo manjš del celotnega dohodka; večna prebvalstva je še v tradconaln dejavnost. Z razvojem se delež ndustrjske delovne sle povečuje, neenakost raste (n enakost v Kuznetsovem dagramu se zmanjšuje). Ko se velk del prebvalstva že zaposluje v sodobnem, produktvnejšem sektorju z všjm dohodk, razvojn proces pa vnese sodobno tehnologjo n mehanzacjo tud v kmetjstvo n druge tradconalne dejavnost, se njhov dohodk prav tako zvšajo (s spremljajočo spremembo relatvnh cen produktov), zato se prčnejo neenakost zmanjševat, razdeltev postaja spet bolj zenačena, seveda pa poteka ta proces počas n v zelo dolgem razdobju (Mlanovć, 1994, str. 12). Slka 8: Kuznetsova krvulja Vr: Lastno oblkovanje. Askmapulos (1988, str. 91) z vdka rast gospodarstva prav, da je večja neenakost lahko zaželena al celo nujna, saj naj b povečala varčevanje, k predstavlja vr za nvestcje n posledčno za rast prozvodnje. Tovrstno razlago predstavljamo v Slk 9 na stran 28. Vplv večje neenakost na prhranke lahko razložmo takole: pr enakomernejš razdeltv (Slka 10a na stran 28) subjekt varčujejo sorazmerno manj, ker je nagb k potrošnj večj; prhrank so tud razpršen, zato jh je težje osredotočt na večjo produktvno naložbo. Če je razdeltev bstveno bolj neenakomerna (Slka 10b na stran 28), osebe z nžjm dohodk scer praktčno ne varčujejo, vendar tst z vsokm dohodk prvarčujejo bstveno več (padajoča mejna nagnjenost k potrošnj); prhrank so tako že osredotočen pr maloštevlnh varčevalch, zato jh je tud preprosteje usmert v naložbe. Slka 10 na stran 28 tako prkazuje razlčno porazdeltev enako velkega dohodka med posameznka E n F n vplv te porazdeltve na velkost varčevanja v gospodarstvu. 27

Slka 9: Razmerje med neenakostjo n rastjo Vr: Lastno oblkovanje. Helpman poleg obravnave razlčnh mejnh nagnjenost k varčevanju med posameznk z razlčno vsokm dohodk navaja kot pomemben argument tud razlčno mejno nagnjenost k varčevanju z proftov n mezd. Prerazdeltev dohodka od mezd k proftom b tako povečala agregatno raven prhrankov n nvestcj ter posledčno spodbujala gospodarsko rast (Helpman, 2004, str. 91). Slka 10: Porazdeltev dohodka n varčevanje v prmeru enakomerne (a) n neenakomerne porazdeltve (b) a) b) Vr: Lastno oblkovanje. Nadalje naj b kot pomemben element nvestcjske aktvnost predvsem v manj razvth državah nastopala zelo neenakomerna razdeltev premoženja. Posameznk, k nmajo premoženja, namreč ne morejo prdobt dodatnh sredstev preko fnančnh trgov, za katere je značlna velka nformacjska asmetrja, saj nmajo opredmetenh sredstev, s katerm b zavaroval kredte. Tako zarad pomanjkanja sredstev ne morejo nvestrat v scer proftablne fzčne projekte al človešk kaptal (Helpman, 2004, str. 91). V manj razvth državah je pomemben tud element prerazdeljevanja. Poltčn n ekonomsk teoretčn model pravloma predpostavljajo prerazdeljevanje v smer medanskega volvca. Zato država, če žel prerazdeljevat dohodek k medanskemu volvcu, uporab razlčne davke n subvencje, k pa so dstorzjsk n zavrajo gospodarsko rast. Vaene n Zlcha (2003, str. 111) velk pomen v pojasnjevanju neenakost prpsujeta 28