UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA Barbara Vičič VLOGA ZDRAVEGA ŽIVLJENJSKEGA SLOGA PRI OBVLADOVANJU SINDROMA POL

UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA Barbara Vičič VLOGA ZDRAVEGA ŽIVLJENJSKEGA SLOGA PRI OBVLADOVANJU SINDROMA POLICISTIČNIH JAJČNIKOV diplomsko delo THE ROLE OF LIFESTYLE CHANGES IN MANEGMENT OF POLYCYSTIC OVARIY SYNDROME diploma work Mentorica: viš. pred. dr. Suzana Mlinar Recenzentka: pred. dr. Darja Thaler Ljubljana, 2019

ZAHVALA Zahvaljujem se viš. pred. dr. Suzani Mlinar za mentorstvo, vso pomoč in prijaznost. Hvala pred. dr. Darji Thaler za strokovno recenzijo. Iskrena hvala tudi moji družini in prijateljem, brez vas tega dela ne bi bilo.

IZVLEČEK Uvod: Sindrom policističnih jajčnikov je kompleksna endokrina motnja, ki prizadene 5 10 procentov žensk v reproduktivnem obdobju. V glavnem se manifestira z odsotnostjo ali nerednostjo menstrualnega cikla, prekomerno poraščenostjo, policističnimi jajčniki in z odpornostjo na inzulin. Razlogov za sindrom policističnih jajčnikov je več, med drugim genski zapis in nezdrav način življenja (premalo gibanja, nezdrav način prehranjevanja in kajenje). Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti sindrom policističnih jajčnikov in pomen sprememb življenjskega sloga na potek sindroma. Metode dela: Uporabili smo deskriptivno metodo dela s tematskim pregledom strokovne in znanstvene literature, ki je vezana na sindrom policističnih jajčnikov. Pri obravnavi tako domače kot tuje literature bomo spoštovali avtorske pravice. Uporabljeni so strokovni članki, knjige in zborniki, objavljeni med letoma 2009 in 2018. Izbrana jezika sta slovenščina in angleščina. Literatura je iskana prek DiKul v CINAHL in Medline (PubMed). Pri pregledovanju literature v knjižnicah smo uporabili COBIB.si. Razprava in sklep: Sindrom policističnih jajčnikov bi lahko opredelili kot neravnovesje moških in ženskih hormonov, ki povzroča nastanek ciste na jajčniku, ta pa preprečuje ovulacijo in normalni menstrualni cikel ter zanositev. Med najpogostejšimi simptomi so: neredni menstrualni cikli, prekomerna poraščenost, neplodnost ter aknavost. Eden od ključnih simptomov policističnih jajčnikov so motnje v menstrualnem ciklu, bodisi kot izpad menstrualnih ciklov, amenoreja ali kot oligomenoreja. Pri tem ima 30 % pacientk s sindromom policističnih jajčnikov fiziološke menstruacije. Pri 15 % 30 % odraslih pacientkah s sindromom policističnih jajčnikov se pojavi tudi aknasta koža, ki jo spremljata menstrualna anamneza in hiperandrogenizem. Zdrav življenjski slog, ki vključuje zdravo prehrano, aerobne vaje, vaje za moč ter prenehanje kajenja, dokazano izboljšuje zdravstveno stanje pacientk s sindromom policističnih jajčnikov. Ključne besede: sindrom policističnih jajčnikov, zdrav življenjski slog, zdrava prehrana, hormoni, debelost, genetika

ABSTRACT Introduction: Polycystic ovary syndrome is a complex endocrine disorder that affects 5 to 10% of women in the reproductive period. It is mainly manifested by the absence or irregularity of the menstrual cycle, excessive hair loss, polycystic ovaries, and insulin resistance. There are several reasons for polycystic ovarian syndrome, including genetics and an unhealthy way of life - lack of exercise, an unhealthy way of eating and smoking. Purpose: The purpose of the diploma work is to present polycystic ovarian syndrome. Methods: We used a descriptive method of work, with a thematic review of professional and scientific literature, which is linked to polycystic ovarian syndrome. When considering both domestic and foreign literature, we will respect copyrights. Professional articles, books and proceedings were published, published between 2009 and 2018. The selected languages are Slovenian and English. Literature is sought through DiKul in CINAHL, Medline (PubMed), and for the COBIB.si library. Discussion and conclusion: polycystic ovarian syndrome could be defined as the imbalance of male and female hormones, which causes the formation of a cyst on the ovary that prevents ovulation and normal menstrual cycle and conception. Among the most common symptoms are: irregular menstrual cycles, overweight, infertility and acnes. One of the key symptoms of polycystic ovary is also disorders in the menstrual cycle. In this case, 30% of patients with polycystic ovarian syndrome have normal menstrual periods. In 15% to 30% of adult women with polycystic ovarian syndrome, acne skin also occurs, which is accompanied by menstrual history and hyperandrogenism. A healthy lifestyle that includes healthy diet, aerobic exercises and exercises to strengthen muscle tone and stopping smoking have been shown to improve the health of patients with polycystic ovarian syndrome. Keywords: polycystic ovarian syndrome, healthy lifestyle, healthy diet, hormones, obesity, genetics

KAZALO VSEBINE 1 UVOD... 1 1.1 Etiologija... 1 1.2 Simptomi in znaki... 2 1.3 Pridružene bolezni... 4 1.4 Zdravljenje... 5 1.5 Sprememba življenjskega sloga... 5 2 NAMEN... 7 3 METODE DELA... 8 4 REZULTATI... 10 4.1 Vpliv debelosti in gibalne dejavnosti na sindrom policističnih jajčnikov... 11 4.2 Vpliv kajenja na sindrom policističnih jajčnikov... 14 4.3 Medikametozna terapija sindroma policističnih jajčnikov... 15 5 RAZPRAVA... 17 6 ZAKLJUČEK... 20 7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI... 21

KAZALO TABEL Tabela 1: Število najdenih enot literature po podatkovnih bazah... 8 Tabela 2: Pregled literature... 10

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV CC HDL ITM LDL PCO PCOS SHBG TZD klomifen citrate high- density lipoprotein- lipoprotein z visoko gostoto indeks telesne mase low-density lipoprotein- lipoprotein z nizko gostoto polycystic ovary - policistični jajčniki polycystic ovary syndrome - sindrom policističnih jajčnikov sex hormone- binding globulin - spolni steroidni vezavni globulin tiazolindindioni

1 UVOD Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) je kompleksna endokrina motnja, ki prizadene pet do deset procentov žensk v reproduktivnem obdobju. Pogosto se manifestira z odsotnostjo ali nerednostjo menstrualnega cikla, prekomerno poraščenostjo, policističnimi jajčniki (PCO) in z odpornostjo na inzulin (Crespo et al., 2018). Sindrom vpliva tudi na razvoj bolezni, kot so: sladkorna bolezen tipa 2, druge metabolne in psihološke bolezni, povečano tveganje za miokardni infarkt, inzulinska rezistenca, rak endometrija in druge, s tem povezane bolezni (Košir, Meden- Vrtovec, 2009). Razlogov za PCOS je več, med drugim genski zapis in nezdrav način življenja (premalo gibanja, nezdrav način prehranjevanja in kajenje). Pomembno je, da se pacientke s PCOS zdravo prehranjujejo in so redno gibalno dejavne, s čimer prispevajo k učinkovitejši medikametozni terapiji. 1.1 Etiologija PCOS je posledica neravnovesja moških in ženskih hormonov, kar povzroča nastanek ciste na jajčniku. Cista je vodna in vsebuje tudi jajčece, ki bi bilo ob zdravem delovanju sproščeno za možno oploditev. Omenjeno preprečuje ovulacijo in normalni menstrualni cikel. Če je na površini jajčnikov več takšnih cist, je jajčnik policističen, kar otežuje zanositev (Patel, 2018). PCOS se razvije pri vsaki peti do deseti ženski v rodni dobi oz. pri vsaki četrti do dvanajsti ženski v rodni dobi (Tekavc, Šćepanović, 2013). Etiologija sindroma še ni v celoti pojasnjena, razume pa se, da gre pri PCOS za odstopanje od fiziološkega delovanja tako v eksokrinem kot v endokrinem delovanju (De Leo et al., 2016) oz. v povečanju androgenih hormonov in inzulinski rezistenci (Tekavc, Šćepanović, 2013). V primerjavi z ostalo populacijo imajo pacientke s PCOS več dejavnikov tveganja za nastanek metabolnih in kardiovaskularnih bolezni, ter z njimi povezanimi obolenji (De Leo et al., 2016). Najpogostejše bolezni pacientk s PCOS so: inzulinska rezistenca ter srčnožilne bolezni, kot sta ateroskleroza in sladkorna bolezen tipa 2 (UKCL, 2010). Poleg omenjenih bolezni se pacientke s PCOS pogosto spopadajo še z naslednjimi srčno-žilnimi boleznimi: dislipidemija, povečane vrednosti trigliceridov in LDL holesterola (lipoprotein 1

z nizko gostoto) v krvi ter hkrati premalo HDL holesterola (lipoprotein z visoko gostoto) v krvi in hipertenzija (Tekavc, Šćepanović, 2013). Pacientke s PCOS težje zanosijo in večkrat splavijo kot nosečnice, ki nimajo PCOS (UKCL, 2010). Ženske imajo od 20 do 40 % več možnosti, da razvijejo PCOS, če imajo bližnjo sorodnico, ki ima PCOS, tudi če ni bil nikoli diagnosticiran. Neizražena genska predispozicija, se izrazi z epigenetskimi in okoljskimi vplivi, kot sta nezdrava prehrana in nezadostna gibalna dejavnost (Dennett, Simon, 2015). Raziskave kažejo, da je PCOS pogostejši pri ženskah s prekomerno težo, saj se kar 44 % vseh pacientk s PCOS sooča s težavami z debelostjo (Tekavc, Šćepanović, 2013). Izvedene so bile različne študije, ki preučujejo, kateri kromosom najbolj vpliva na PCOS. Zaslediti ni nobene študije, ki bi nedvoumno izpostavila posamezni kromosom ali skupino kromosomov. Pri tem je potrebno opozoriti na dejstvo, da so bili v preučevanih študijah vključeni manjši vzorci opazovanih oseb, zaradi česar ni mogoče posplošiti rezultatov na celotno žensko populacijo. Ugotavlja se, da naj bi bil za razvoj PCOS ključnega pomena kromosom DENND1A (Kosova, Urbanek, 2013; Panda et al., 2016). 1.2 Simptomi in znaki Klinični znaki PCOS imajo širok razpon, najpogostejše so neredne menstrualne krvavitve, klinično izražena znaka sta hiperandrogenizem in neplodnost (Sirmans, Pate, 2013). Leta 2018 so bile s strani The Centre for Research Excellence in Polycystic Ovary Syndrome (CREPCOS) v sodelovanju z European Society of Human Reproduction and Embryology (ESHRE) in American Society of Reproductive Medicine (ASRM) sprejete smernice in priporočila za postavitev diagnoze in spremljanje posledic bolezni (Goldrat, Delbaere, 2018). Po teh smernicah se PCO diagnosticirajo na podlagi rasti dlak oz. poraščenosti, na podlagi motnje v menstrualnem ciklu in s pomočjo ultrazvočne diagnostike. Simptomi PCOS so poleg naštetega tudi depresivna stanja in aknasta koža. Ultrazvočna diagnostika je pomembna tudi kot orodje za diagnostiko ostalih možnih patologij v medenici, ki bi lahko vplivale na neplodnost. PCO so opis morfoloških značilnosti jajčnika (Alchami et al., 2015). PCO so vidni z ultrazvočno diagnostiko kot jajčnik z volumnom nad 10 ml in z vidnimi dvajsetimi ali več folikli (Goldrat, Delbaere, 2018). 2

Več kot 80 % žensk s simptomi prekomernega androgena ima PCOS. S prekomerno poraščenostjo (hirzutizmom) se sooča kar 70 % pacientk s PCOS (Sirmans, Pate, 2013). Klinični znaki hiperandrogenizma (prekomerno izločanje androgena) so običajno hirzutizem (prekomerna poraščenost moškega tipa), akne in androgena alopecija. Ti znaki so lahko bolj ali manj izraženi, odvisno od predispozicije same populacije. Biokemično je hiperandrogenizem dokazljiv s krvnimi preiskavami, kjer se meri nivo celokupnega testosterona, dihidrotestosterona, prost androgeni indeks ( ta je izračunan iz testosterona in dihidrotestosterona), ter delta-4-androstenedione (Δ4-A) (Goldrat, Delbaere, 2018). Hirzutizem se oceni z uporabo sistema točkovanja po Ferriman Gallweyjevi lestvici, ki se uporablja za ocenjevanje rasti dlak na sedmih mestih: zgornji ustnici, bradi oz. obrazu, prsih, hrbtu, trebuhu, rokah in stegnih. Ocena 0 pomeni odsotnost rasti dlak, ocena 4 pomeni prekomerno rast. Skupni rezultat 8 ali več kaže na hirzutizem. Več kot 90 % žensk s hirzutizmom, ki imajo običajen menstrualni cikel, je po ultrazvočni preiskavi diagnosticirano s PCO (Sirmans, Pate, 2013). Ugotovitve raziskav kažejo, da je PCOS pogostejši pri ženskah z neredno menstruacijo, in sicer se kar pri 90 % žensk z neredno menstruacijo razvije PCOS (UKCL, 2010). Temu so pridružene tudi neredne menstrualne krvavitve, torej manj kot devet mesečnih krvavitev letno, ali pa cikli, na manj kot 21 in več kot 35 dni. Pri nekaterih ženskah se pojavi tudi amenoreja, torej več kot šest mesecev brez menstrualne krvavitve. Možna je tudi redna menstrualna krvavitev z ali brez kliničnih znakov, ki bi kazali na motnje ovulacije (Goldrat, Delbaere, 2018). Pri tem ima 30 % pacientk s PCOS fiziološki menstrualni cikel. Med tistimi, ki imajo oligomenorejo, jih ima kar 85 90 % PCOS (Sirmans, Pate, 2013). Aknasta koža je eden od simptomov PCOS (UKCL, 2010). Akne so lahko tudi marker hiperandrogenizma (prekomerno izločanje androgena), vendar so manj razširjene pri PCOS in manj specifične kot hirzutizem. Približno 15 30 % odraslih pacientk s PCOS ima težave z aknami. Priporočljivo je, da so pacientke z močno aknasto kožo pozorne na menstrualno anamnezo ter da se jim določi stopnja verjetnosti za hiperandrogenizem (Sirmans, Pate, 2013). Pri pacientkah s PCOS je zaznati višjo incidenco depresivnih epizod, anksioznih motenj in motenj hranjenja kot pri kontrolni populaciji. Večja je uporaba antidepresivov in anksiolitikov (Mansson et al, 2008). 3

1.3 Pridružene bolezni PCOS je povezan s pomembnimi metabolnimi in psihološkimi boleznimi. Večkrat je omenjena visoka prevalenca inzulinske intolerance in hiperinzulinemija. Temu je pogosto pridružena še povečana telesna teža oziroma debelost, kar predstavlja še dodatna zdravstvena tveganja. Metabolni sindrom, glukozna intoleranca in diabetes tipa 2 so pogostejše pri adolescentkah s PCOS (Kamboj, Bonny, 2017). Prevalenca sladkorne bolezni tipa 2 je 10-krat večja pri mladih pacientkah s PCOS kot pri zdravih ženskah. Pri 30 50% debelih pacientkah (ITM 30kg/m²) s PCOS in pri 30 50% pacientkah s prekomerno težo (ITM < 30kg/m²) se pojavi slaba toleranca na glukozo ali sladkorna bolezen tipa 2. Tveganje za miokardni infarkt je več kot 7-krat večje pri pacientkah s PCOS v primerjavi z ženskami, ki niso podvržene PCOS-u (Marsh et al., 2010). Inzulinska rezistenca je vzrok za metabolne motnje, na primer hiperinzulinemijo, ta pa vodi v hiperandrogenizem. Večja so tveganja za nastanek sladkorne bolezni tipa 2, metabolnega sindroma, pogostejše so dislipidemije, hipertenzija in rak endometrija. Hiperandrogenizem je vzrok za pretirano poraščenost, nastanek aken, alopecijo, mastno kožo in lase. Pacientke s PCOS imajo v 70 % (ITM), pri teh je možen tudi pojav spalne apneje (Košir, Meden - Vrtovec, 2009). Veliko število pacientk s PCOS ima prekomerno telesno težo, predvsem s centralno razporejenim maščobnim tkivom in veliko količino visceralnega maščevja, ki je aterogeno. Maščevje vpliva na frekvenco ovulacije in na raven androgenov. Debelost ima pomembno vlogo, saj v določenih primerih razkrije, v določenih pa celo potencira simptomatiko PCOS. Maščevje ni samo rezerva energije, ima tudi endokrino vlogo, saj presnovno aktivne celice, imenovane adipociti, izločajo adipocitokine, kot na primer leptin, adiponektin, rezistin, interlevkin 6, dejavnik tumorske nekroze, visfatin, omentin in druge. Pri pacientkah s PCOS je opažena nižja raven leptina, kar vodi v porušeno energetsko ravnovesje v smislu manjše porabe energije, v zaužitje večjih količin hrane, kot jo posameznica potrebuje, in posledično v debelost. Presnovne motnje botrujejo razvoju ateroskleroze in s tem ogroženosti za srčno-žilne bolezni (Bajuk et al., 2009). 4

1.4 Zdravljenje PCOS je nabor znakov in simptomov, ki se različno izrazijo, način zdravljenja je odvisen od zastavljenega cilja (Bajuk et al., 2009). Ali gre za simptome, ki so povezani z androgenizacijo, z motnjami ovulacije in neplodnostjo ali presnovne motnje. Hiperandrogenizem se zdravi z zdravili, ki zavirajo poraščenost. Izboljšanje je mogoče pričakovati v obdobju treh do šestih mesecev zdravljenja. V primeru predčasne prekinitve zdravljenja se le to pogosto odraža kot povečana poraščenost. Motnje menstrualnega cikla lahko zdravimo s kontracepcijskimi tabletami. Zdravljenje prispeva predvsem k zmanjšanju aknavosti, včasih tudi k zmanjšanju poraščenosti. Neplodnost se zdravi s spremenjenim življenjskim stilom, tj. z zdravim načinom prehranjevanja in povečano gibalno dejavnostjo. Ovulacijo se običajno zdravi z zdravili, v obdobju 6 9 menstrualnih ciklov (UKC Ljubljana, 2010). 1.5 Sprememba življenjskega sloga Temeljna terapija pri PCOS je izguba telesne teže. Pomembnost zmanjšanja telesne teže je razvidna iz dejstva, da že 5 % izguba telesne teže vpliva na povrnitev menstrualnega cikla in izboljša delovanje terapij za vzpodbujanje ovulacije pri zdravljenju neplodnosti. Temeljno zdravljenje je torej gibanje s prilagoditvami v prehrani (Saleem, Rizvi, 2017). Povečano izločanje inzulina (hiperinzulinemija) spodbuja tvorjenje androgena iz jajčnikov, preko delovanja encimskega sistema citokroma P450c17 in pri zmanjševanju sinteze spolnega hormona, ki veže globulin v jetrih, ki omogoča večje izločanje androgena v perifernih ciljnih tkivih. Pasquali in sodelavci (2000) s študijo dokazujejo, da imajo pacientke s hiperandrogenizmom več visceralne maščobe. Poleg tega lahko povečane ravni androgena neposredno vplivajo na občutljivost za inzulin v ciljnih tkivih, zlasti v mišicah, in tako prispevajo k razvoju stanja inzulinske rezistence. Prehranski dieti običajno sledi zmanjšanje hiperandrogenizma in hiperinzulinemije ter izboljšanje kliničnega stanja (manj nerednih menstrualnih ciklov, manj hirsutizma, povečana stopnja rodnosti) pri mnogih debelih pacientkah s PCOS. Po drugi strani je medikametozna terapija za zniževanje glukoze v krvi, kot so diazoksid, metformin, troglitazon in D-Kito-inozitol, dokazano dosegla enake rezultate, ne glede na pomembne spremembe telesne teže, s čimer poudarja vlogo hiperinzulinemije v patofiziologiji PCOS. 5

V splošnem velja, da zmanjšanje telesne teže izboljšuje simptome PCOS. Izjema so pacientke s PCOS, ki imajo zdrav ITM, pri njih izguba teže ni zadosten ukrep, potrebno je medikamentozno zdravljenje (Saleem, Rizvi, 2017). Izguba telesne teže zaradi ustrezne prehrane lahko predstavlja učinkovit način za izboljšanje hiperandrogenizma in vseh parametrov presnovnega sindroma pri mnogih pacientkah s prekomerno telesno težo in PCOS (Pasquali et al., 2000). Že majhna izguba teže (pod 10% začetne telesne teže) poveča pogostost ovulacije, izboljša možnost za zanositev in zmanjša možnost za spontani splav, hiperlipidemijo, hiperglikemijo in inzulinsko rezistenco pri pacientkah s PCOS (Moran et al., 2003). Poleg zdravega načina prehranjevanja strokovnjaki priporočajo tudi redno gibalno dejavnost. Priporoča se zmerno intenzivna aerobna vadba vsaj trikrat tedensko po pol ure. Dokazano je, da redna gibalna dejavnost pomembno znižuje inzulinsko rezistenco, indeks telesne mase in s tem PCOS (Tekavc, Šćepanović, 2013). 6

2 NAMEN Namen diplomskega dela je predstaviti PCOS in pomen sprememb življenjskega sloga na potek sindroma. Cilji diplomskega dela so: - predstaviti vlogo spremembe življenjskega sloga na potek PCOS, - predstaviti možnosti medikamentoznega zdravljenja PCOS. 7

3 METODE DELA V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela s tematskim pregledom strokovne in znanstvene literature, ki je povezana s PCOS. Pri obravnavi tako domače kot tuje literature bomo spoštovali avtorske pravice. Uporabljeni so strokovni članki, knjige in zborniki, objavljeni med letoma 2009 in 2018. Izbrana jezika sta slovenščina in angleščina. Literatura je iskana prek DiKul v CINAHL, ScienceDirect in Medline (PubMed). Pri pregledovanju literature v knjižnicah smo uporabili COBIB.si. Pogoja za uporabo literature sta: dostopnost v slovenskem ali angleškem jeziku ter prosto dostopni članki, objavljeni v celoti. Izključitveni kriteriji: podvajanje, starost nad deset let, raziskave z nedostopno analizo, izvlečki, splošna literatura, dela ki ne obravnavajo ljudi. Slovensko literaturo smo iskali s pomočjo ključne besedne zveze»sindrom policističnih jajčnikov«. Pri iskanju tuje literature smo uporabili ključne besedne zveze v angleščini, in sicer: PCOS, PCOS AND nursing, PCOS AND exercise, PCOS AND obesity, PCOS AND insuline resistance, PCOS AND wellbeing, PCOS AND diet, PCOS AND hyperandrogenism, PCOS AND lifestyle, PCOS AND mental health. Ključne besede smo vnesli s pomočjo veznika AND. Tabela 1: Število najdenih enot literature po podatkovnih bazah Medline(PubMed) COBISS.SI CINAHL ScienceDirect PCOS AND: nursing 15 0 1 59 PCOS AND: exercise 53 2 9 189 PCOS AND: obesuty 245 27 29 401 PCOS AND: insuline resistance 332 30 37 38 PCOS AND: wellbeing 3 0 0 160 PCOS AND: diet 58 2 15 210 PCOS AND: hyperandrogenism 189 25 0 2 PCOS AND: lifestyle 32 4 0 147 PCOS AND: mental health 18 0 0 74 SKUPAJ 945 90 91 1280 8

Po upoštevanju izključitvenih kriterijev nam je ostalo 37 člankov, ki so uporabljeni v diplomskem delu. Od teh smo jih v analizo vključili 16. 9

4 REZULTATI V pregled literature je bilo vključenih 16 člankov, ki so obravnavali možnosti zdravljenja PCOS in vlogo spremembe življenjskega sloga na potek sindroma. Pregled literature je predstavljen v Tabeli 2, avtorji člankov so razvrščeni po abecednem vrstnem redu. Iz pregleda literature lahko ugotovimo, da lahko pri PCO zdravimo posamezne simptome PCOS. Pri tem igra pomembno vlogo tudi preventiva. Področja pregleda literature Avtorji del Tabela 2: Pregled literature Preventiva Debelost: Behboudi Gandevani et al, 2016 Badawy, Elnashar, 2011 Fauser et al., 2012 Kotsa et al., 2009 Moran et al., 2009 Thomson et al., 2012 Gibalna dejavnost: Harrison et al., 2010 Jedel et al., 2010 Palomba et al., 2010 Kajenje: Cupisti et al., 2010 Glintborg et al., 2012 Sowers et al., 2012 Kurativa Banaszewska et al., 2009 Conway et al., 2014 Košir, Meden Vrtovec, 2009 Ornik, Ferk, 2013 10

4.1 Vpliv debelosti in gibalne dejavnosti na sindrom policističnih jajčnikov Zdravljenje plodnosti se mora pri ženskah s PCOS začeti s svetovanjem o možnostih za povečanje verjetnosti za zanositev, vključno z zdravim načinom hujšanja (Behboudi Gandevani et al., 2016). Življenjski slog je pomemben del preventive in primarna terapija pri pacientkah s prekomerno telesno težo in PCOS za zdravljenje presnovnih zapletov. Spremembe v načinu življenja lahko izboljšajo ovulacijsko funkcijo in nosečnost (Moran et al., 2009). Debelost je pri ženskah s PCOS povezana z anovulacijo, spontanim splavom ali poznimi komplikacijami nosečnosti. Debelost je opažena pri 35 % do 60 % pacientk s PCOS in je povezana s pomanjkanjem ali odloženim odzivom na medikametozno terapijo (klomifen citrat (CC), gonadotropini in kirurškim zdravljenjm z laparoskopijo). Izguba telesne teže izboljša endokrini profil in poveča verjetnost ovulacije in nosečnosti. Normalizacija menstrualnega cikla in ovulacija se lahko pojavita pri skromni izgubi telesne teže že za 5%. Izguba telesne teže ne izboljša le ravni androgena in glukoze, temveč tudi stopnje ovulacije in nosečnosti pri pacientkah s PCOS in prekomerno telesno težo. Hujšanje je priporočljivo le za tiste, ki imajo prekomerno telesno težo z ITM, večjim od 25 27 kg/m 2. Zdravljenje debelosti vključuje spremembe v načinu življenja (prehrana in gibalna dejavnost) ter medicinsko in kirurško zdravljenje (Badawy, Elnashar, 2011). Nekatere študije dokazujejo pomembnost D vitamina kot preventiva za PCOS (Kotsa et al., 2009). Pomanjkanje vitamina D je pogosto pri pacientkah s PCOS. Nižje vrednosti vitamina D (od 20 ng/ml) so povezane z odpornostjo proti inzulinu, ovulacijskimi in menstrualnimi nepravilnostmi, z manjšo verjetnostjo zanositve, hirzutizmom, hiperandrogenizmom in debelostjo (Thomson et al., 2012). Zdravljenje je potrebno izvajati v obdobju pred začetkom postopkov in ne skupaj s terapijami za povečanje možnosti za zanositev (Badawy, Elnashar, 2011). Debelost je pri večjem številu žensk povezana z neželenimi izidi nosečnosti in verjetno poveča tveganje za zaplete v nosečnosti pri pacientkah PCOS. Raziskava, ki je obravnavala nosečnost pri pacientkah s PCOS in upoštevala razlike v debelosti pri pacientkah s PCOS, je pokazala povečano stopnjo gestacijske hipertenzije, gestacijskega diabetesa, prezgodnjih porodov in umrljivosti dojenčkov pri pacientkah s PCOS (Fauser et al., 2012). 11

Vključevanje zmerne vadbe kot zdravljenja kliničnih zapletov pri PCOS je lahko ugodno, če upoštevamo koristne učinke gibalne dejavnosti pri drugih populacijah, odpornih na inzulin, neodvisno od izgube telesne teže. Zmerno do intenzivnejšo aerobno vadbo lahko definiramo kot intenzivnost med 50 in 85 % maksimalne porabe kisika ali 60 90 % maksimalne srčne frekvence (Pate, 2018). Dokazani so bili ugodni vplivi redne zmerne gibalne dejavnosti (vsaj tri do petkrat na teden) pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 in zmanjšanje kardiovaskularnih dejavnikov tveganja (npr. teža, lipidni profili in krvni tlak). Izkazalo se je, da gibalna dejavnost, v kombinaciji z aerobno vadbo ali sama, izboljšuje zdravstvene učinke v skupinah z visokim tveganjem za PCOS. Redna gibalna dejavnost, skupaj s spremembami v prehrani, okrepi učinke prehrane na občutljivost na inzulin pri debelih pacientkah s sladkorno boleznijo tipa 2, zato je lahko zmerna gibalna dejavnost učinkovita pri PCOS (Harrison et al., 2010). Gibalna dejavnost se je izkazala za učinkovito pri izboljšanju menstrualnih ciklov. Pomembno ugodno lahko vpliva na ovarijske disfunkcije in s tem na PCOS (Jedel et al., 2010). Palomba in sodelavci (2010) navajajo raziskavo, ki je ugotavljala, kaj je najbolj učinkovito pri zdravljenju PCOS, je bilo vključenih 343 žensk, ki so obiskovale ambulanto za zdravljenje neplodnosti v raziskovalnem centru medicinske univerze Yazd. Diagnoza PCOS je temeljila na rotterdamskih merilih, poleg tega so sledili še naslednjim pomembnim kriterijem: kronična anovulacija; klinični ali biokemični znaki hiperandrogenizma; morfologija PCO, prikazana na ultrazvoku skeniranje, opredeljeno kot prisotnost foliklov s premerom 2 9 mm. Pri nobeni od sodelujočih pacientk ni bilo ugotovljenih simptomov hiperprolaktinemije, kliničnih dokazov hiperkorticizma ali disfunkcije ščitnice, jeter ali ledvic. Pacientke so bile stare med 19 in 35 let, z ITM med 25 29,9 kg/m 2, imele so manj kot šest menstrualnih ciklov na leto, niso bile na hormonski terapiji z metforminom v 8 tednih pred začetkom študije. V tej študiji so morale vse pacientke izgubiti 5 % teže, preden so bile vključene v študijo, saj je 5 % izguba telesne teže potrebna za redne menstrualne cikle. 12

Pacientke, ki so sodelovale v študiji, so bile naključno razporejene v štiri skupine. V eni skupini so jemale CC (klomifen citrat), v drugi metformin, v tretji kombinacijo CC in metformina, četrta skupina je predstavljala zgolj spremembo življenjskega sloga. Pacientkam iz prve skupine je bil doziran odmerek 100 mg CC trikrat dnevno. Če je bilo potrjeno, da pacientka ob doziranju CC ni zanosila, se je enak odmerek nadaljeval največ tri do šest ciklov. Pacientkam iz druge skupine je bil doziran metformin v začetnem odmerku 500 mg, odmerki so se povečevali vse do 1500 mg/dan v obdobju 3 6 mesecev. V tretji skupini, kjer je bil pacientkam doziran metformin v kombinaciji s CC, se je pacientkam odmerek podobno odmerjal. Vse udeleženke v obravnavanih skupinah so prejele naslednje nasvete glede prehrane in programa vadbe. Za ustrezno izgubo telesne teže mora pacientka uživati hrano z nizko vsebnostjo kalorij, kar je 500 kalorij manj od dnevnih potreb, vključevati mora 50 60 % ogljikovih hidratov, 25 30 % maščob, in 15 20 % beljakovin. Za zagotovitev varne vadbe je potrebno gibanje izvajati v nadzorovanih pogojih in pod skrbnim nadzorom. Poleg tega je potrebno vaje izvajati v skladu s predpisanim rehabilitacijskim programom. V povprečju 30 minut vadbe vsak dan (npr. hoja po stopnicah ali preprosto hoja) se izkaže za koristno. Tudi trening moči je pomemben del programa, ki vodi do zmanjšanja maščobne mase v telesu. Aerobno vadbo je potrebno izvajati tri do petkrat tedensko, redno, vsakič 20 60 minut. Intenzivnost vadbe mora biti prilagojena srčnemu utripu posameznice (Palomba et al., 2010). Pred začetkom študije med štirimi študijskimi skupinami ni bilo bistvenih razlik v osnovnih spremenljivkah (neredni menstrualni cikli, obsegi pasu, hormonski in lipidni profili). Ugotovitve te raziskave kažejo, da se je v primerjavi z drugimi raven testosterona bistveno izboljšala v četrti skupini, skupini za spremembo življenjskega sloga. Menstrualni cikel in verjetnost za zanositev se v skupini za spremembo življenjskega sloga nista bistveno izboljšala v primerjavi z ostalimi skupinami. Pomembne razlike je bilo opaziti v skupini, ki je spremenila življenjski slog, v primerjavi s skupinami za zdravljenje (ostale tri študijske skupine) pri obsegu pasu, serumu ravni inzulina, LDL-u in spolnem steroidnem vezavnem globulinu (sex hormone-binding globulin SHBG) (Karimzadeh, Javedani, 2009). Ugotovitve obravnavane študije kažejo, da je bila verjetnost za nosečnost večja pri četrti skupini, tj. skupini, ki ni imela odmerjenih količin CC ali metformina, kot v tretji skupini, ki je imela odmerjeni obe vrsti zdravil. S tem je študija dokazala, da dodajanje metformina 13

in CC ne povečuje stopnje nosečnosti. Rezultati študije kažejo, da metformin ali metformin s CC ne povzročajo pomembne izgube teže ali izboljšanja endokrinega stanja pacientke s PCOS. Sprememba načina življenja lahko izboljša njene menstrualne cikle in hormonski status (Palomba et al., 2010). V povezavi s stranskimi učinki zdravljenja PCOS, kot so hiperinzulinemija, hiperanderogenemija in kardiovaskularne motnje, se je sprememba življenjskega sloga izkazala za prvi in najpomembnejši način zdravljenja PCOS. Program spreminjanja življenjskega sloga (nizkokalorična hrana in veliko aerobne vadbe) je imel reproduktivne koristi pri pacientkah s prekomerno telesno težo in debelostjo s PCOS, ki niso bili dovzetni na CC. Stopnja ovulacije se je povečala za 37,5 % (Palomba et al., 2010). 4.2 Vpliv kajenja na sindrom policističnih jajčnikov Kajenje je bilo povezano s povečanim nivojem prostega testosterona in inzulina, kot je razbrati iz rezultatov laboratorijskih biokemičnih meritev. Glede na klinične parametre v skladu z rotterdamsko definicijo pa pri hirzutizmu, aknah, ovulacijski funkciji oligomenoreji ali amenoreji niso opazili razlik med kadilkami in nekadilkami (Cupisti et al., 2010). Rezultati študije Sowers in sodelavci (2012) so pokazali, da se je obdobje rodnosti pri kadilkah zaključilo prej kot pri nekadilkah. Povečanje inzulinske rezistence je bilo povezano s hitrejšim nastopom zadnjega menstrualnega cikla. Opažena je bila tudi povezanost debelosti in zadnjega menstrualnega cikla. Avtorji raziskave ugotavljajo, da bi lahko intervencije, usmerjene v opustitev kajenja in odpornost na inzulin, upočasnile predčasno staranje. Študija Glintborg in sodelavci (2012) je pokazala, da kajenje zavira hormon estrogen in pospešuje tvorjenje androgena pri ženskah v rodni dobi, zato kajenje povečuje presnovo in hiperandrogenizem pri pacientkah s PCOS. Študija med 390 belopoltimi kadilkami in 260 belopoltimi nekadilkami je pokazala, da kajenje pospešuje delovanje nadledvične žleze, vendar je večkratna regresija pokazala, da je PCOS bolj razširjen pri ženskah, ki ne kadijo. 14

4.3 Medikametozna terapija sindroma policističnih jajčnikov Metformin je najbolj razširjeno zdravilo, ki povzroča preobčutljivost na inzulin, za zdravljenje pacientk z inzulinsko rezistenco in PCOS. Koristi zdravljenja z metforminom naj bi bile blaženje kardiometaboličnih motenj kot tudi reproduktivnih nepravilnosti. Metformin izboljšuje občutljivost inzulina v jetrih in perifernih tkivih z lokalnimi, neposrednimi učinki na steroidogenezo jajčnikov (Conway et al., 2014). Metformin je antidiabetik, ki se ga uživa peroralno in sicer ni registriran za zdravljenje PCOS. Z metforminom organizem postane bolj občutljiv na inzulin. Inzulin spodbuja izločanje androgenov, s tem pa pripomore k razvoju ovarijskih foliklov. Na ta način metformin foliklom omogoča preživetje. Zavira absorpcijo glukoze iz prebavil. Ob začetku jemanja metformina se pacientkam s PCOS pogosto svetuje hujšanje in gibalna dejavnost. Ženskam, ki ne želijo zanositi, se poleg metformina predpišejo tudi oralna kontracepcijska sredstva ali antiandrogeni, lahko pa oboje skupaj. Metformin se začne jemati enkrat tedensko, po 500 mg ob obroku, ta doza se povečuje vse do 1000 mg dvakrat dnevno. Stranski učinki, o katerih je potrebno seznaniti uporabnice metformina pred jemanjem zdravila, so: laktacidoza, 10 25 % pacientk poroča o slabostih, bruhanju, zaprtju in drugih prebavnih motnjah. O stranskih učinkih je potrebno poročati osebnemu zdravniku, ki ustrezno prilagodi predpisano dozo metformina. Neželeni učinki so večinoma kratkotrajni in izzvenijo, zato zaradi njihove prisotnosti ni potrebno prekiniti z zdravljenjem. Pogosto uživanje metformina spremlja slabša absorbcija vitamina B12. Metformin naj ne bi vplival na plod pri nosečnicah (Košir, Meden Vrtovec, 2009). Pogosto se ga predpisuje pacientkam s PCOS in je učinkovit v približno 60 % vseh primerov. Pri tem je potrebno že v samem začetku terapije z metforminom upoštevati posameznikove lastnosti, kot so: podvrženost stresu, količina gibanja, prehrana, starost in spol ter genetski dejavniki (Ornik, Ferk, 2013). Tiazolidindioni (TZD) predstavljajo drugo skupino zdravil, ki povzroča preobčutljivost na inzulin. Jemanje TZD so proučevali pri pacientkah s PCOS. Dokazano je, da sta pioglitazon in rosiglitazon, ki sta trenutno razpoložljiva TZD, učinkovita pri izboljšanju nekaterih presnovnih procesov (inzulinska rezistenca in motena toleranca na glukozo), hormona (hiperandrogena) in reproduktivnih parametrov (stopnja ovulacije in menstrualna cikličnost) pri PCOS. Trenutno ni dovolj dokazov, ki bi podprli tezo, da so TZD boljši od metformina z vidika presnove in reprodukcije. Upoštevati je potrebno, da lahko TZD 15

povečajo telesno težo zaradi zadrževanja tekočine, kar je neugodno pri ženskah z že tako prekomerno telesno težo. TZD se ne štejejo kot prva izbira za pacientke s PCOS, lahko pa se uporabljajo kot alternativno zdravljenje pri inzulinsko odpornih pacientkah ali pacientkah s prekomerno telesno težo s PCOS, ki ne prenašajo ali se ne odzivajo na terapijo z metforminom. TZD se posebej priporočajo pacientkam s PCOS, ki so zelo odporne na inzulin, kar je pogosto povezano z genetsko motnjo. Obstaja več opozoril pri zdravljenju s TZD. Natančneje, TZD ne bi smeli dajati pacientkam, ki imajo kakršne koli znake jetrne bolezni ali pacientkam z zvišanimi izhodiščnimi vrednostmi alaninaminotransferaze, medtem ko je pri pacientkah, ki prejemajo tako zdravljenje, potrebna redna kontrola jetrnih encimov. Poleg tega se pacientkam, ki si želijo nosečnosti, ne sme predpisovati TZD, ker predstavljajo teratogeno tveganje. Dokazano je bilo, da lahko jemanje TZD poveča tveganje za srčni infarkt in druge neželene kardiovaskularne dogodke (Conway et al., 2014). Ugotovljeno je bilo, da imata simvastatin in metformin primerljive učinke na zmanjšanje testosterona, kliničnega hiperandrogenizma, ITM in markerjev sistemskega vnetja in endotelijske funkcije. V skladu s konceptom neposrednega delovanja statinov na jajčnikih so študije in vitro pokazale, da zdravljenje s statini zmanjšuje produkcijo androgenov jajčnikov. Dokazano je bilo, da je zdravljenje s simvastatinom povezano z zmanjšanim inzulinom in izboljšano občutljivostjo na inzulin. Po 12-tedenskem jemanju atorvastatina pri pacientkah s PCOS so poročali tudi o primerljivih koristnih učinkih pri občutljivosti na inzulin (Banaszewska et al., 2009). 16

5 RAZPRAVA PCOS bi lahko opredelili kot neravnovesje moških in ženskih hormonov, kar povzroča nastanek ciste na jajčniku, ki preprečuje ovulacijo in fiziološki menstrualni cikel ter zanositev (Patel, 2018). Ocene kažejo, da ima 5 10 % žensk v rodni dobi PCOS. Ob PCOS se pogosto razvijejo tudi druge bolezni, kot so inzulinska rezistenca, srčno-žilne bolezni, ateroskleroza, sladkorna bolezen tipa 2 (UKCL, 2010). Nezdravljen PCOS ima lahko velike, negativne razsežnosti, zato je pomembno, da se mu nameni več pozornosti. Potrebno se je zavedati simptomov in znakov PCOS in jih čim prej odkriti. Med najpogostejšimi simptomi so: neredni menstrualni cikli, prekomerna poraščenost, neplodnost ter aknavost. Hizurtizem oz. prekomerna poraščenost se oceni z uporabo sistema točkovanja po Ferriman Gallweyjevi lestvici, ki se uporablja za ocenjevanje rasti dlak na sedmih mestih: zgornji ustnici, bradi oz. obrazu, prsih, hrbtu, trebuhu, rokah in stegnih. Ferriman Gallweyjeva lestvica je zanesljivo merilo za odkrivanje PCO, saj se pri več kot 90 % žensk, pri katerih se simptomi odkrijejo po Ferriman-Gallweyjevi lestvici, ti klinično tudi potrdijo (Sirmans, Pate, 2013). Eden od ključnih simptomov PCOS so tudi motnje v menstrualnem ciklu, bodisi kot izpad menstrualnih ciklov, amenoreja ali kot oligomenoreja. Pri tem ima 30 % pacientk s PCOS fiziološke menstruacije. Pri 15 30 % odraslih pacientkah s PCOS se pojavi tudi aknasta koža, ki jo spremljata menstrualna anamneza in hiperandrogenizem (Sirmans, Pate, 2013). Pri pacientkah s PCOS je v primerjavi s kontrolno populacijo višja incidenca depresivnih epizod, anksioznih motenj ter motenj hranjenja. Večja je uporaba antidepresivov in anksiolitikov (Mansson et al, 2008). Študije, ki ju navajata Dennett in Simon (2015) dokazujejo, da je PCOS posledica napake v genskem zapisu, natančneje naj bi šlo za napako v zapisu kromosoma DENND1A, kar se dodatno potencira z nezdravim življenjskim slogom, tj. prekomerno telesno težo in premalo gibanja. Nekatere študije dokazujejo, da na razvoj PCO vpliva tudi kajenje (Cupisti et al., 2010; Sowers et al., 2012; Glintborg et al., 2012). Ni povsem nedvoumnih rezultatov raziskav glede vpliva kajenja na PCOS. Strokovnjaki so ugotovili, da je kajenje povezano s povečanim nivojem prostega testosterona in inzulina, vendar tega ni bilo mogoče potrditi s Ferriman Gallweyjevo lestvico (Cupisti et al., 2010). Rezultati študije Sowers in sodelavci 17

(2012) so pokazali, da se je obdobje rodnosti pri kadilkah zaključilo prej kot pri nekadilkah. Študija Glintborg in sodelavci (2012) je pokazala, da kajenje zavira hormon estrogen in pospešuje tvorjenje androgena pri ženskah v rodni dobi. Veliko število pacientk s PCOS ima povečano telesno težo. Maščevje vpliva na frekvenco ovulacije in na nivo moških spolnih hormonov. Debelost ima pomembno vlogo, saj v določenih primerih razkrije, v določenih pa celo potencira simptomatiko sindroma (Bajuk et al., 2009). Zmanjšanje telesne teže že za 5 % vpliva na povrnitev menstrualnega cikla in izboljša delovanje terapij za vzpodbujanje ovulacije pri zdravljenju neplodnosti (Saleem, Rizvi, 2017). Povečano izločanje inzulina (hiperinzulinemija) spodbuja tvorjenje androgena iz jajčnikov. Menstruacija se lahko normalizira z ustreznim hujšanjem, prav tako se s hujšanjem dosega nižje stopnje hirsutizma in povečanje stopnje rodnosti pri pacientkah s PCOS. Po drugi strani je jemanje zdravil za zniževanje inzulina, kot so diazoksid, metformin, troglitazon in D-Kito-inozitol, dokazano doseglo enake rezultate, ne glede na pomembne spremembe telesne teže, s čimer poudarja vlogo hiperinzulinemije v patofiziologiji PCOS (Pasquali et al., 2000). Pri pacientkah, ki imajo normalen ITM, izguba teže ni zadosten ukrep, potrebno je medikamentozno zdravljenje (Saleem, Rizvi, 2017). Študije dokazujejo, da redna in zmerna gibalna dejavnost, kjer se srčni impulz poveča za 60 90 % pomembno vpliva na znižanje inzulinske rezistence, ITM, in s tem PCOS (Tekavc, Šćepanović, 2013). Enkraten zmerni trening poveča odlaganje glukoze v celotnem telesu in izboljša občutljivost na inzulin v skeletnih mišicah. Redna zmerna aerobna vadba tri do petkrat na teden pomembno prispeva tudi k zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 in izboljšanje kardiovaskularnih dejavnikov tveganja, s tem pa tudi k zdravljenju PCOS (Harrison et al., 2010). V raziskavo, izvedeno v Iranu, ki je ugotavljala, kaj je učinkoviteje pri zdravljenju PCO, je bilo vključenih 343 žensk, ki so obiskovale ambulanto za zdravljenje neplodnosti. Pacientke, ki so sodelovale v študiji, so bile naključno razporejene v štiri skupine. V eni skupini so jemale CC, v drugi metformin, v tretji kombinacijo CC in metformina, četrta skupina je predstavljala zgolj spremembo življenjskega sloga. Pacientkam iz prve skupine je bil doziran odmerek 100 mg trikrat na dan (CC). Ugotovitve obravnavane študije so 18

pokazale, da je bila verjetnost za nosečnost večja pri četrti skupini skupini, ki ni imela odmerjenih količin CC ali meformina, v primerjavi s tretjo skupino, ki je imela odmerjeni obe vrsti zdravil. S tem je študija dokazala, da dodajanje metformina in CC ne poveča verjetnosti za zanositev. Rezultati študije kažejo, da metformin ali metformin s CC ne povzročajo pomembne izgube telesne teže ali izboljšanje endokrinega stanja pacientke s PCOS, vendar pa lahko sprememba načina življenja izboljša njihov menstrualni cikel in hormonsko ravnovesje (Karimzadeh, Javedani, 2009). Program spreminjanja življenjskega sloga (nizkokalorična hrana in veliko aerobne vadbe) je imel pozitivne učinke pri pacientkah s prekomerno telesno težo in debelostjo, ki so bile odporne na CC. Stopnja ovulacije se je povečala za 37,5 % (Palomba et al., 2010). Ena od metod zdravljenja PCOS je tudi laparoskopska operacija. Študije so pokazale večjo stopnjo zapletov z inkontinenco blata in urina (do 8 %) in stopnjo ponovne operacije, ki je znašala 25 % pri pacientkah, ki so bile laparoskopsko operirane (Malik, Traub, 2012). Na osnovi preučevanih raziskav lahko na raziskovalno vprašanje:»kako zdrav življenjski slog vpliva na uspešnost hormonskega zdravljenja in operacij?«sklenemo, da zdrav življenjski slog pacientk s PCOS pomembno ugodno vpliva na nadaljnje zdravljenje pacientk. Pri pregledovanju literature smo imeli na voljo dovolj relevantnih člankov, povezanih z vlogo zdravega življenjskega sloga pri obvladovanju PCOS, vendar za zdaj smernic, ki bi narekovale točno predpisan življenjski slog za pacientke s tem sindromom, še ni. Pri iskanju tujih člankov nismo imeli težav, vendar se je obseg literature skrčil pri iskanju v slovenščini, kar kaže, da je tematika na področju zdravega življenjskega sloga, povezanega s PCOS, v Sloveniji še precej neraziskana in nepojasnjena. Menimo, da je pri obravnavi pacientk s PCOS potrebno sodelovanje različnih zdravstvenih strok, upoštevanje znanja zdravnikov, medicinskih sester, dietetikov, fizioterapevtov in drugih strokovnjakov, saj je PCOS potrebno obravnavati celostno. Zgolj predpisovanje zdravil, ki vplivajo na hormone, ne zadostuje, kar je razvidno tudi iz raziskav, ki so nam bile dostopne. 19

6 ZAKLJUČEK PCOS se lahko razvije pri plodu v maternici, simptomi pa se najpogosteje začnejo kazati v rodni dobi pacientk. PCOS vpliva na kakovost življenja žensk, saj simptomi, kot so aknasta koža, prekomerna poraščenost ali nezmožnost zanositve, močno vplivajo na psihično stanje pacientk. PCOS pomembno prispeva tudi k razvoju drugih bolezni, kot so prevalenca inzulinske intolerance, diabetes tipa 2, tveganje za miokardni infarkt, rak endometrija, spalna apneja in druge. Ključno vlogo pri zdravljenju PCO igra zdrav življenjski slog, predvsem gibalna dejavnost (aerobna vadba in vaje za moč) ter nizkokalorična prehrana. V primeru, da pacientka shujša za vsaj 5 % telesne teže, se poveča verjetnost za rednejše menstrualne cikle in izboljšanje drugih simptomov PCOS, hujšanje pa ugodno vpliva tudi na hormonsko zdravljenje. Potrebno je dodati, da bi bile na področju zdravega življenjskega sloga potrebne natančnejše in enotnejše smernice zdravljenja. Za oblikovanje enotnejših priporočil bodo potrebne nadaljnje raziskave, saj imajo posamezne skupine pacientk svoje posebnosti, ki jih je pri oblikovanju priporočil potrebno upoštevati. Te posebnosti se nanašajo predvsem na genetsko pogojenost PCOS. Za postavitev enotnejših smernic, tudi na podlagi genetike, bo potrebno opraviti več študij o tem, kateri kromosom dejansko vpliva na razvoj PCO. Menimo, da bi bilo potrebno v javnosti več pozornosti nameniti PCOS, saj se o tem v slovenskem prostoru premalo govori, na kar nakazuje tudi količina strokovne literature. Tako bi spodbudili k preventivnemu delovanju in s tem prispevali k zmanjšanju primerov PCOS. 20

7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI Alchami A, O'Donovan O, Davies M (2015). PCOS: diagnosis and management of related infertility. Clin Obstet Gynecol Reprod Med 25(10): 279 82. doi:10.1016/j.ogrm.2015.07.005. Badawy A, Elnashar A (2011). Treatment options for polycystic ovary syndrome. Int J Womens Health. 2011(3): 25 35. doi: 10.2147/IJWH.S11304. Bajuk SK, Preželj J, Kocjan T, Pfeifer M (2009). Mehanizmi srčno-žilne ogroženosti žensk s sindromom policističnih ovarijev. ZdravVestn 78(3): 129 35. Banaszewska B, Pawelczyk L, Spaczynski RZ, Duleba AJ (2009). Comparison of Simvastatin and Metformin in Treatment of Polycystic Ovary Syndrome: Prospective Randomized Trial. Int J Clin Endocrinol Metab. 94(12): 4938 45. doi: 10.1210/jc.2009 1674. Behboudi Gandevani S, Tehrani FR, Rostami Dovom M et al. (2016). Insulin resistance in obesity and polycystic ovary syndrome: systematic review and meta-analysis of observational studies. Gyneco. Endocrinol. 32(5): 343 53. doi: 10.3109/09513590.2015.1117069. Conway G, Devailly D, Diamanti Kandarakis E et al. (2014). The polycystic ovary syndrome: a position statement from the European Society of Endocrinology. Clinical and transl. Endocrinol 171(4): 1 29. doi: 10.1530/EJE-14-0253. Crespo MP, Bachega TASS, Mendonca BB, Gomes LG (2018). An update of genetic basis of PCOS patogenesis. Arch. Endocrinol. Metab 62(3): 352 61. doi: 10.20945/2359-3997000000049. Cupisti S, Häberle L, Dittrich R et al. (2010). Smoking is associated with increased free testosterone and fasting insulin levels in women with polycystic ovary syndrome, resulting in aggravated insulin resistance. Fertil Steril 94(2): 673 7. doi: 10.1016/j.fertnstert.2009.03.062. 21

De Leo V, Musacchio MC, Cappelli V, Massaro MG, Morgante G, Petraglia F (2016). Genetic, hormonal and metabolic aspects of PCOS: an update. Reprod Biol Endocrinol 14(38): 2 17. doi: 10.1186/s12958-016-0173-x. Dennett C (2018). Role in this women's health threat: dietary strategies can help manage this underdiagnosed condition that affects both reproductive and metabolic health. ENVIRON NUTR 41(5): 6. Dostopno na: http://eds.b.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni- lj.si/eds/pdfviewer/pdfviewer?vid=3&sid=205dfccc-c6f9-460d-a566-8cb465713642%40pdc-v-sessmgr02 <22.10.2018>. Dennett C, Simon J (2015). The role of polycystic ovary syndrome in reproductive and metabolic health: overview and approaches for treatment. Diabetes Spectr 28(2): 116 20. doi: 10.2337/diaspect.28.2.116. Fauser B, Tarlatzis B, Reber R et al. (2012). Consensus on women s health aspects of polycystic ovary syndrome (PCOS): the Amsterdam ESHRE/ASRM-Sponsored 3rd PCOS Consensus Workshop Group. Fertil Steril 97(1): 28 38. doi: 10.1016/j.fertnstert.2011.09.024. Glintborg D, Mumm H, Ravn P, Andersen M (2012). Age Associated Diff erences in Prevalence of Individual Rotterdam Criteria and Metabolic Risk Factors During Reproductive Age in 446 Caucasian Women with Polycystic Ovary Syndrome. Horm metab res 44(9): 694 8. doi: 10.1055/s-0032-1304608. Goldrat O, Delbaere A (2018). PCOS: update and diagnostic approach. Clin Biochem 9120(18): 3070 3. doi: 10.1016/j.clinbiochem.2018.09.001. Harrison CL, Lombard CB, Moran LJ, Teede HJ (2010). Exercise therapy in polycystic ovary syndrome: a systematic review. Oxford Academic 17(2): 171 83. doi: 10.1093/humupd/dmq045. Jedel E, Labrie F, Oden A et al. (2010). Impact of electro-acupuncture and physical exercise on hyperandrogenism and oligo/amenorrhea in women with polycystic ovary syndrome: a randomized controlled trial. Am J Physiol Endocrinol Metab 3000(1): 37 45. doi: 10.1152/ajpendo.00495.2010. 22

Kamboj MK, Bonny AE (2017). Polycystic ovary syndrome in adolescence: diagnostic and therapeutic strategies. Transl Pediatr 6(4): 248 55. doi: 10.21037/tp.2017.09.11. Karimzadeh MA, Javedani M (2009). An assessment of lifestyle modification versus medical treatment with clomiphene citrate, metformin, and clomiphene citrate metformin in patients with polycystic ovary syndrome. Fertil Steril 94(1): 216 20. doi: 10.1016/j.fertnstert.2009.02.078. Kosir R, Meden-Vrtovec H (2009). Vloga metformina pri obravnavi bolnic s sindromom policističnih jajčnikov. Zdrav Vestn 78(3): 137 41. Kosova G, Urbanek M (2013). Genetics of polycistic ovary syndrome. Mol Cell Endocrinol 373(1-2): 29 38. doi: 10.1016/j.mce.2012.10.009. Kotsa K, Yavorupoulou M, Anastasiou O, Yovos JG (2009). Role of vitamin D treatment in glucose metabolism in polycystic ovary syndrome. Fertil Steril.92(3): 1053 8. doi: 10.1016/j.fertnstert.2008.07.1757. Malik SM, Traub ML (2012). Defining the role of bariatric surgery in polycystic ovarian syndrome patients. World J Diabetes 3(4): 71 9. doi: 10.4239/wjd.v3.i4.71. Mansson M, Holte J, Landin-Wilhelmsen K, Dahlgrend E, Johanssona A, Landéna M (2008). Women with polycystic ovary syndrome are often depressed or anxious- A case control study. Psychoneuroendocrinology 33(8): 1132 8. doi: 10.1016/j.psyneuen.2008.06.003. Marsh KA, Steinbeck KS, Atkinson FS, Petocz P, Brand Miller JC (2010). Effect of a low glycemic index compared with a conventional healthy diet on polycystic ovary syndrome. Am J Clin Nutr. 92(1): 83 92. doi: 10.3945/ajcn.2010.29261. Moran LJ, Noakes M, Clifton PM, Tomlinson L, Norman RJ (2003). Dietary Composition in Restoring Reproductive and Metabolic Physiology in Overweight Women with Polycystic Ovary Syndrome. J Clin Endocrinol Metab. 88(2): 81 29. doi: 10.1210/jc.2002-020815. 23

Moran LJ, Pasquali R, Teede HJ. et al. (2009). Treatment of obesity in polycistic ovary syndrome: a position statement od the androgen excess and polycystic ovary society. Fertility and sterility 92(6): 1966 82. doi: 10.1016/j.fertnstert.2008.09.018. Ornik V, Ferk P (2013). Raznolikost v farmakološkem odzivu na zdravljenje z metforminom. Zdrav vestn 82(7/8): 487 96. Palomba S, Falbo A, Giallauria F et al. (2010). Six weeks of structured exercise training and hypocaloric diet increases the probability of ovulation after clomiphene citrate in overweight and obese patients with polycystic ovary syndrome: a randomized controlled trial. Oxford Academic 25(11): 2783 91. doi: 10.1093/humrep/deq254. Panda FK, Rane R, Ravichandran R, Singh S, Panchal H (2016). Genetics of PCOS: A systematic bioinformatics approach to unveil the proteins responsible for PCOS. Genomics data. 8(2016): 52 60. doi: 10.1016/j.gdata.2016.03.008. Pasquali R, Gambineri A, Biscotti D et al. (2000). JCEM 85(8): 2767 74. doi: 10.1210/jcem.85.8.6738. Patel S (2018). Polycystic ovary syndrome (PCOS), an inflammatory, systemic, lifestyle endocrinopathy. J Steroid Biochem Mol Biol 2018(182): 27 36. doi: 10.1016/j.jsbmb.2018.04.008. Saleem F, Rizvi SW (2017). New Therapeutic Approaches in Obesity and Metabolic Syndrome Associated with Polycystic Ovary Syndrome. Cureus 9(11): 1844. doi:10.7759/cureus.1844. Sirmans SM, Pate KA (2013). Epidemiology, diagnosis, and management of polycystic ovary syndrome. Clin Epidemiol 6(2013): 1 13. doi: 10.2147/CLEP.S37559. Sowers MF, McConnel D, Yosef M, Jannausch ML, Harlow SD, Randolph JF (2012). Relating smoking, obesity, insulin resistance and ovarian biomarker changes to the final menstrual period (FMP).Annals of the New York Accademy of science 3(4):71 9. doi: 10.1111/j.1749-6632.2010.05523.x. 24