MEDNARODNE TRANSPORTNE STORITVE V PODJETJU CREO d.o.o.

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO MEDNARODNE TRANSPORTNE STORITVE V PODJETJU CREO d.o.o. Študent: Sebastijan Aram Naslov: Dogoška cesta 71, 2000 Maribor Številka indeksa: 81500749 Študij: redni Program: visokošolski strokovni Študijska smer: podjetništvo Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent Maribor, september 2006

2 PREDGOVOR V diplomskem delu sem analiziral potek mednarodnih transportnih storitev v podjetju Creo d.o.o. kot element logističnega procesa, od naročila blaga v tujini do njegove prodaje končnemu potrošniku. Danes morajo logistični procesi potekati hitro in zanesljivo, saj le-ti vplivajo na konkurenčno prednost podjetja. V špediterski dejavnosti je potrebno razmišljati vedno širše, saj uporabniki špediterskih storitev izražajo zahteve po nenehnem prilagajanju in razvoju. V prvem delu so predstavljene teoretične značilnosti logističnih storitev. Premagovanje prostora in časa spada med primarne potrebe vsake družbe, z reševanjem ter proučevanjem tega se ukvarja logistika. Vpliv globalizacije na posamezna gospodarstva napeljuje podjetja, da se za reševanje logističnih problemov obračajo na zunanjega izvajalca. Tako podjetjem ostane več časa, da se ukvarjajo z svojo primarno dejavnostjo in povečujejo svojo uspešnost. Z organiziranjem logističnih procesov se ukvarjajo za to specializirana podjetja-špedicije. Le ta uredijo, da pride blago od dobavitelja do naročnika pravočasno, brez poškodb in na najcenejši način. Skupen cilj izvajalcev in uporabnikov logističnih storitev mora biti racionalizacija pretoka blaga. Sledi splošni opis transporta po njihovih vrstah ter značilnostih vsake izmed njih in opis organiziranja transportne dejavnosti. Ladijski, cestni, letalski in železniški prevozi predstavljajo vrste transporta za dobavo blaga naročniku. Špediterska podjetja, nastopajo kot organizator transportne dejavnosti in seveda poskrbijo tudi za vso potrebno transportno dokumentacijo. Ena izmed pomembnih značilnosti vsake izmed omenjenih vrst transporta je transportno zavarovanje. Podjetja pogosto premalo pozornosti posvetijo zavarovanju blaga na poti, kar se še posebej izkaže v primeru nastanka škode. Zato si špedicija kot sklenitelj zavarovanja, prizadeva seznaniti podjetja s pomembnostjo zavarovanja tovora na njegovi poti. V zadnjem delu je opisan primer iz našega podjetja in sicer celoten potek logističnega procesa od naročila blaga iz Tajvana do prodaje v Sloveniji. Logistični procesi morajo potekati brez napak, čim hitreje, ob čim nižjih stroških. Zelo pomembno pri izvedbi posla je informiranje naročnika o stanju blaga na poti in seveda kje se blago nahaja.

3 KAZALO 1 UVOD... 4 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA... 4 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE... 4 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE... 5 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA... 5 2. OPREDELITEV LOGISTIČNIH STORITEV... 6 2.1 OPREDELITEV LOGISTIČNIH STORITEV... 6 2.2 TRANSPORTNA STORITEV... 7 2.3 ZUNANJA OSKRBA V LOGISTIČNI DEJAVNOSTI... 10 2.3.1 PREDNOSTI IN CILJI ZUNANJE OSKRBE... 10 2.3.2 SLABOSTI ZUNANJE OSKRBE... 11 3 SPLOŠNI OPIS TRANSPORTA... 14 3.1 POMORSKI TRANSPORT... 14 3.2 TANSPORT PO NOTRANJIH VODAH... 16 3.3 LETALSKI TRANSPORT... 17 3.4 ŽELEZNIŠKI TRANSPORT... 18 3.5 CESTNI TRANSPORT... 19 4 ORGANIZIRANJE TRANSPORTNE DEJAVNOSTI... 20 4.1 KONTROLA... 20 4.2 TRANSPORTNA DOKUMENTACIJA... 22 4.2.1 DOKUMENTACIJA V CESTNEM PREVOZU... 23 4.2.2 DOKUMENTI V POMORSKEM TRANSPORTU... 23 4.2.3 DOKUMENTACIJA V ŽELEZNIŠKEM TRANSPORTU... 24 4.2.4 DOKUMENTACIJA V ZRAČNEM TRANSPORTU... 24 5. PRIMER ORGANIZACIJE TRANSPORTA PODJETJA CREO D.O.O... 25 5.1 PREDSTAVITEV PODJETJA CREO D.O.O.... 25 5.2 RAZISKAVA TRGA IN NAROČILO... 26 5.3 PLAČILNI PROMET... 30 5.4 POTEK ORGANIZACIJE TRANSPORTA... 33 6 SKLEP... 38 7 POVZETEK... 39 8 LITERATURA... 40 9 VIRI... 41

4 1 UVOD 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA V diplomskem delu bomo predstavili transportno-uvozno dejavnost v podjetju Creo d.o.o. kot element logističnega sistema. Temeljna naloga transporta je distribucija blaga od naročnika do prejemnika. Transport predstavlja za večino podjetij eno od najpomembnejših dejavnosti, saj gre za fizično oskrbo podjetij s potrebnim materialom in surovinami za nemoten potek poslovno-proizvodnega procesa ter za dostavo gotovih izdelkov odjemalcem in kupcem. Trendi kažejo, da transport postaja pomemben dejavnik narodnega gospodarstva. Svet postaja na vseh področjih vse bolj povezana celota in pomen transportnih storitev narašča. Vse bolj dinamično in čedalje bolj nepredvidljivo poslovno okolje zahteva od podjetij večjo prilagodljivost, zato morajo posvečati več pozornosti spremljanju tega okolja in se učinkovito prilagajati nastalim spremembam. Podjetja morajo pravočasno zaznati in razumeti spremembe ter učinkovito reagirati na njih, da bi ohranile dosežene tržne pozicije na tržiščih. Trg zahteva nenehne izboljšave kakovosti storitev, kar pomeni, da podjetje, ki želi tržno uspeti, mora zagotoviti storitve, ki bodo znane po dobri kakovosti in ne sinonim za slabo kakovost. 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE Namen diplomskega dela je analizirati področje transportne dejavnosti, ki postaja vse bolj aktualno in potrebe po reševanju problematike transportnih storitev so vedno večje. Prav tako je naš namen prikazati celoten sklop aktivnosti, ki so potrebne, da se naloge določene z zakoni in internimi pravilniki podjetja v celoti realizirajo. Za doseganje konkurenčnih prednosti podjetja ne zadostuje več samo pravočasna dostava proizvodov (pravi proizvod na pravem mestu ob pravem času). Vse bolj globalno poslovno in ekonomsko okolje zahtevata zanesljivost, hitrost in točnost dobave ter ustrezno odzivnost na potrebe in zahteve odjemalcev. Konkurenca med podjetji postaja vse ostrejša in za ohranitev konkurenčnih prednosti morajo podjetja z optimizacijo poslovanja dosegati izboljšave in dvig kakovosti ter zniževanje stroškov. Konkurenčnost se odraža v storitvah, ki so visoke kakovosti in stroškovno sprejemljive. Cilji diplomskega dela so naslednji: opredelitev logističnih storitev s poudarkom na transportnih storitvah s teoretičnega vidika; analizirati poslovanje podjetja v fazah raziskave trga, organiziranja poslovanja in operativne izvedbe; proučiti in predstaviti prednosti in pomanjkljivosti uporabe lastnih oziroma tujih storitev. Trditve, ki jih bomo skušali dokazati, so: o špedicijski dejavnosti bo potrebno razmišljati širše kot le o storitveni dejavnosti, katere izvajalec kot direktni ali indirektni zastopnik vlaga carinske deklaracije;

5 po vstopu Slovenije v EU bodo morali špediterji pri posredovanjih v carinskih zadevah upoštevati tako evropsko carinsko pravo, kot tudi dopolnilne carinske predpise ter druge predpise (evropske, mednarodne in nacionalne), ki se nanašajo na promet blaga preko carinske črte; slovenski špediter mora čim prej postati logistični manager in prevzeti glavne naloge logističnega managementa, kot so planiranje, organiziranje, izvajanje in kontrola blagovnih tokov od dobaviteljev do kupcev, ter skrbeti za ravnotežje med zanesljivostjo, varnostjo in hitrostjo dostave blaga ter stroške logistike. 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE Logistika je v slovenskih podjetijh v primerjavi s tujimi konkurenčnimi podjetji v zaostanku. Tuja podjetja v razvitih gospodarstvih konkurenčnost izražajo s kakovostno razvitim logističnim sistemom, ki ga je vredno posnemati. Izhajali smo iz predpostavke, da se logistika v slovenskih podjetjih približuje dnevu, ko bo postala močno strateško orodje za ustvarjanje konkurenčnih prednosti na trgu. V diplomskem delu se bomo omejili na področje transportnih storitev kot elementa logističnega sistema. 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA Naša raziskava bo poslovna, saj gre za proučevanje poslovanja transportnega podjetja. Uporabljali bomo dinamično metodo, kar pomeni, da bomo preučili stanje transportnih storitev. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili naslednje metode: metoda deskripcije, s pomočjo katere bomo opisovali teorijo in pojme ter ugotovljena dejstva; metoda klasifikacije, kjer bomo definirali pojme; metoda kompilacije, kjer bomo s povzemanjem stališč drugih avtorjev v zvezi z izbranim raziskovalnim problemom prišli do oblikovanja novih stališč; metoda komparacije, kjer bomo primerjali dela različnih avtorjev V okviru analitičnega pristopa: metoda sinteze (razčlenjevali bomo ugotovitve iz prakse in iz teorije); metoda analize (povezovali bomo teoretične poglede in preverjene izide iz prakse v celoto) Podatke bomo zbirali s pomočjo interneta, v knjižnici (učbeniki, revije in časopisi) in na delovnem mestu.

6 2. OPREDELITEV LOGISTIČNIH STORITEV 2.1 OPREDELITEV LOGISTIČNIH STORITEV Premagovanje prostora in časa spada med primarne potrebe vsake družbe. Zato je nujna dejavnost premikanja materije in informacij z mesta njihove proizvodnje do mesta njihove porabe oz. uporabe. To dejavnost imenujemo logistika. Bistvo sodobne logistične zasnove je, da obravnava procese transportiranja-premagovanje prostorskih razlik med krajem proizvodnje in porabe oz. med posameznimi fazami procesa proizvodnje, shranjevanja- premoščevanje časovnih razlik in fizičnih manipulacij z vidika celote teh procesov (Ogorelc, 1996, str.1). Transportni procesi se odvijajo med posameznimi logističnimi elementi (npr. med skladiščem in proizvodnim mestom) ter znotraj le teh (npr. transportni procesi v skladišču). Med posameznimi transportnimi procesi potekajo skladiščni procesi. Skladiščenje obsega več procesov: sprejemanje materiala, uskladiščenje v ožjem smislu in izdajanje materiala. Posamezne transportne in skladiščne procese povezujejo procesi manipuliranja z materialom in proizvodi. To so procesi nakladanja, razkladanja, prekladanja, razmeščanja, zlaganja itd (Ogorelc, 1996, str.16). Logistika postaja vse pomembnejša znanstvena disciplina, razvit logistični sistem pa pomemben razvojni dejavnik narodnega gospodarstva. Skupen cilj izvajalcev in uporabnikov logističnih storitev mora biti racionalizacija pretoka blaga, ki mora potekati: v smeri posodabljanja logističnega sistema in smotrne delitve dela med izvajalci logističnih storitev; v smeri izboljšanja organiziranosti logistike in upravljanja logističnih procesov v industrijskih in drugih podjetjih; Uporabniki transportnih in drugih logističnih storitev morajo spoznati in ovrednotiti svoje logistične probleme in poiskati zanje ustrezne rešitve. Probleme je treba reševati z vidika celote logističnih procesov in soodvisnosti z drugimi področji poslovanja. Zato je eno osnovnih nalog teoretikov in praktikov razvijanje konkretnih modelov logistike v podjetjih(ogorelc, 1996, str.2)

7 2.2 TRANSPORTNA STORITEV Razvoj transporta Transport spada med najstarejše oblike družbene dejavnosti. Že v prvotnih oblikah človeške družbe je bila prisotna potreba po prevozu ljudi in blaga. Prve organizirane oblike transporta so nastale v času razcveta držav v starem veku. V tem obdobju je bila transportna dejavnost del trgovine: trgovci so bili lastniki prevoznih sredstev in blaga. Transport se je kot samostojna gospodarska dejavnost razvil šele v srednjem veku, ko je kapitalistični način proizvodnje z razvito družbeno delitvijo dela ustvaril pogoje za ločitev transporta od trgovine. Glavne značilnosti transportne dejavnosti v tem obdobju so bile majhna zmogljivost transportnih sredstev, uporaba žive sile kot pogonske energije in omejenost prevozov na določena območja. Pravi razmah transportne dejavnosti pa se je pričel v sredini 18. stoletja. Vzpodbudila ga je industrijska revolucija in obratno, tudi razvoj transporta je pospeševal industrijsko revolucijo. Železniški in pomorski transport sta ob prehodu v 20. stoletje bistveno pripomogla k hitremu razvoju današnjih razvitih držav in uveljavljanju tržnega gospodarstva (Ogorelc, 2004, str.15). Pomen transporta Vloga transporta v gospodarstvu je večstranska. Obstaja močna korelacija med stopnjo razvoja transportne dejavnosti in ravnijo razvitosti gospodarstva. Razvitost transportne dejavnosti je izraz splošnega gospodarskega stanja kake države ter bistveno vpliva na splošni gospodarski razvoj. Transport je nujen pogoj reprodukcije, ker kraj proizvodnje in kraj porabe največkrat ne sovpadata. S premagovanjem prostorskih razlik med proizvodnjo in porabo omogoča transport realizacijo reprodukcijskega procesa (Ogorelc, 2004, str. 17). Transportna storitev Temeljna dejavnost transporta je opravljanje storitev premeščanja blaga, ljudi in informacij z enega na drugo mesto, torej premagovanje prostora. Koristni učinek procesa transportiranja je sprememba mesta v prostoru. Ta proces se opravlja s premeščanjem naloženih transportnih sredstev (Ogorelc, 2004, str. 19). Posebnosti transportne dejavnosti so (Turk in Špec, 1996, str. 320-321): koristni učinek je neločljivo povezan s procesom transportiranja-v transportu ni mogoče proizvajati»na zalogo«, proizvodnje ni mogoče enakomerno razporediti; ponuditi je treba tolikšne transportne zmogljivosti, ki naj zadovoljijo potrebe po transportnih storitvah v najbolj zahtevnem času, ko pa so transportne potrebe manjše, ostanejo transportne zmogljivosti neizkoriščene; transport ni prostorsko omejen; problem upoštevanja vrednosti infrastrukture (ki je ne uporabljajo samo javni prevozniki);

8 precejšen vpliv naravnih dejavnikov (konfiguracija terena in vremenske razmere) na izvedbo procesa transportiranja. Prav tako je pri transportni storitvi zelo pomembna cena le te. Na ceno transportne storitve vplivajo razni dejavniki ( Ogorelc, 2004, str. 25): transportna razdalja, masa/prostornina blaga, odnos bruto (bruto-tonski kilometri-btkm) in neto (neto-tonski kilometri-ntkm) storitve (delo, ki je potrebno za premeščanje blaga in transportnega sredstva), stopnja izkoriščenosti transportnih sredstev, vrsta blaga (od te je odvisna stopnja izkoriščanja vozil, količina dela, ki je potrebna za izvajanje manipulacij), uporabljena tehnologija in organizacija transporta, kakovost prevozne storitve, gostota oz razvitost transportnega omrežja, obseg proizvodnje transportnih učinkov ( potrebna je analiza strukture in značilnosti transportnih stroškov). Kakovost transportne storitve Kakovost transporta sestavlja niz elementov, ki se medsebojno prepletajo in dopolnjujejo. Ob izbiri najprimernejšega transportnega sredstva in transportne poti je treba te elemente primerjati in izbrati optimalno varianto. Elementi kakovosti transporta so (Ogorelc, 2004, str. 20): 1. hitrost vpliva na hitrost proizvodnega procesa, na obračanje finančnih sredstev na znižanje stroškov za sredstva vezana v transportnem procesu in s tem na oblikovanje narodnega dohodka. Ta element je zlasti pomemben v primerih, ko se pojavijo nujne potrebe na trgu, v transportu blaga, ki ne prenese dolgotrajnega transporta, v transportu nujnih nadomestnih delov; 2. varnost je zlasti pomembna v prevozu oseb; varnost je pomembna za ohranitev kakovosti blaga, na uporabo vrednost blaga med transportom lahko namreč negativno vplivajo atmosferski vplivi,prometne nezgode in dejanja ljudi ( tatvine); 3. množičnost je zelo pomemben element kakovosti transporta; nujna je v oskrbi določenih industrij s surovinami in energijo, v gradbeništvu, v kmetijstvu, v prevozu ljudi na delo, v šolo, ob večjih prireditvah, v turizmu; 4. rednost uporabnik transporta vnaprej računa na določene prevoze; proizvodnja zahteva redno dostavo surovin, tržišče proizvodov široke porabe redno oskrbo s porabnimi dobrinami; 5. točnost tudi vpliva na redno oskrbo; pomembna je za nemoteno odvijanje proizvodnega procesa, v proizvodnji se lahko odpovemo določenim varnostnim zalogam ( manj skladiščnega prostora, manjša vezava sredstev v zalogah); 6. pogostost s pogostejšim prevozom oseb in blaga se veča kakovost transporta; zmanjšujejo se potrebne zaloge blaga pri kupcih; 7. dostopnost pomeni, da lahko vzpostavimo neposredno zvezo med blagom in transportnim sredstvom; odvisna je od razširjenosti transportnega omrežja; 8. udobnost je pomembna v prevozu ljudi in bistveno vpliva na izbiro prevoznega sredstva.

9 Ob izbiri transportnega sredstva je treba gledati na ceno transporta. Cena lahko odločilno vpliva na prodajno ceno proizvoda in s tem na njegovo konkurenčnost. Sodobno gospodarstvo zahteva varen, hiter, množičen, reden, točen transport. Vseh teh zahtev ne more v celoti izpolniti nobena transportna panoga. Železniški transport ima velike transportne zmogljivosti, sorazmerno veliko hitrost vožnje, rednost in točnost prevoza. Cestni transport ima manjše zmogljivosti, glavno prednost je velika dostopnost oz. možnost prevoza blaga do porabnikov brez pretovora. Zračni transport ima majhne prevozne zmogljivosti, toda veliko hitrost vožnje; mnogokrat se ne upošteva gospodarnost letalskega transporta v prevozu blaga, ko je prevoz na celotni poti od proizvajalca, do porabnika kljub visoki prevoznini gospodaren ( nižji stroški pakiranja, zavarovanja); v prevozu potnikov so njegove prednosti hitrost, dostopnost, udobnost in pogostost. Transport po notranjih vodnih poteh ima velike prevozne zmogljivosti, je cenen, manjša je rednost, pogostost in hitrost. Pomorski transport ima zelo velike prevozne zmogljivosti, je cenen, hitrost je sorazmerno manjša, je manj reden in pogost (Ogorelc, 2004, str. 20-21). Transportni stroški Transportni stroški so denarni izraz vrednosti porabljene količine opredmetenega in živega dela v procesu transportiranja. Transport je produktivna sfera procesa reprodukcije torej imajo transportni stroški značaj proizvodnih stroškov. Transportne stroške lahko opazujemo: z vidika uporabnikov transportnih storitev, z vidika transportnih podjetij in z narodnogospodarskega vidika. Za uporabnike transportnih storitev so transportni stroški vsi izdatki z sam prevoz, za proces priprave blaga za transport, stroški dovoza/odvoza do/iz kraja predaje/prevzema tovora, stroški pretovora v širšem smislu in stroški spremljevalnih dejavnosti. Stroški za izvajanje opravil v transportnem procesu obsegajo torej vse izdatke v procesu premeščanja blaga,od trenutka predaje blaga v transportni proces pa do trenutka izročitve blaga prejemniku (Ogorelc, 2004, str. 22).

10 2.3 ZUNANJA OSKRBA V LOGISTIČNI DEJAVNOSTI Odločitev o tem, ali kdaj in katere dejavnosti naj bi oddali v zunanjo oskrbo, je zelo pomembna z vidika konkurenčnosti podjetja. Lahko jo uvrstimo na področje strateškega ravnanja, saj gre za vprašanja, ki zadevajo dolgoročni razvoj podjetja ter izgradnjo in trajno ohranitev konkurenčnih prednosti (Šink, 2002, str. 393). 2.3.1 PREDNOSTI IN CILJI ZUNANJE OSKRBE Razlogi, da se neko podjetje odloči za outsourcing so različni in številni, predvsem zaradi ugodnosti na različnih poslovnih področjih. Združimo jih lahko v šest vsebinskih sklopov (Bongard, 1994, str. 152): stroški, delovna sila, tveganje, osredotočenost, finančni položaj in tehnologija oz. tehnološko znanje. Pozitivni vpliv outsourcinga na stroške V preteklosti najpogosteje naveden razlog za odločitev za zunanjo oskrbo je znižanje stroškov, ker se s pritegnitvijo zunanjega izvajalca storitev del fiksnih stroškov spremeni v variabilne. To je posebno ugodno v primeru sezonskega značaja dejavnosti oz. cikličnosti poslovanja. Osnovni razlog odločitve za zunanjo oskrbo v logistiki predstavlja izognitev visokim vlaganjem v opremo in skladiščne prostore (Modern Materials Handling, 2004). The Outsourcing Institute je leta 1998 v analizi zbral nekaj najpomembnejših razlogov, zaradi katerih se podjetja odločajo za izvedbo zunanje oskrbe posameznih poslovnih funkcij. Kot glavni razlog so podjetja navajala potrebo po zmanjševanju operativnih stroškov oziroma po kontroli le teh (Stupica, 1999, str. 42). Pozitivni vpliv zunanje oskrbe na osredotočenost Podjetja se vse bolj zavedajo, da jim izvajanje ne strateških dejavnosti povzroča preveč problemov in jih oddaljuje od njihovih glavnih problemov. Z izločitvijo ne strateških dejavnosti se podjetja lahko usmerijo na strateško pomembna področja, torej na tisto, kar trg terja od njih in kar zna podjetje najbolje narediti (Uršič, 2002, str. 14). Pozitivni vpliv zunanje oskrbe na delovno silo Podjetje se s tem, ko prenese določene aktivnosti na zunanje izvajalce, izogne težavam usposobljene specializirane delovne sile. Pri iskanju dobrih kadrov za ne strateške naloge naleti podjetje na težave, saj se najboljši kadri običajno zaposlijo tam, kjer je njihovo znanje ključno. Zunanji izvajalci imajo tako prednost pri zaposlovanju visoko specializiranega kadra. Po drugi strani pa je pogodbeni odnos veliko lažje začeti in končati, kot pa zaposlovati in odpuščati delavce. Outsourcing lahko predstavlja tudi rešitev za občasno pomanjkanje delovne sile (Bongard, 1994, str. 152). Pozitivni vpliv zunanje oskrbe na finančni položaj V večini primerov obvestilo javnosti o outsourcingu pozitivno vpliva na dojemanje vrednosti podjetja in s tem na ceno delnic. To je še posebej prikladno v primerih, ko je podjetje poslovalo manj uspešno in hoče pritegniti pozornost. Obvestilo o zunanji oskrbi tako lahko povzroči hiter dvig vrednosti delnic. Čeprav so študije pokazale povezanost sporočila o zunanji oskrbi z dvigom vrednosti delnic, se ta razlog redko pojavlja med managerji.

11 Ena izmed najbolj popularnih finančnih prednosti zunanje oskrbe je odstranitev operativnega in kapitalskega izdatka izvajanja dejavnosti iz bilance stanja ter preoblikovanje tega izdatka v plačilo za zunanjo storitev neposredno iz ustvarjenih prihodkov. Ker zunanji izvajalec vlaga potrebna sredstva v dejavnost, se v podjetju zmanjša potreba po kapitalu. Sprostitev virov financiranja pomeni tudi pritok denarja v podjetje. Če je v podjetju prisotna očitna sezonska komponenta izvajanja dejavnosti, potem v podjetju nastajajo visoki fiksni stroški. S prenosom dejavnosti na zunanjega izvajalca, stroški zunanje oskrbe nihajo tekom leta glede na obseg naročila, torej postanejo variabilni. Naročnik in zunanji izvajalec se lahko dogovorita o različnih načinih plačevanja opravljene storitve. Lahko se dogovorita za iz leta v leto nižje plačilo, ali za vezavo plačila na sezonsko komponento prihodka, ali za plačilo tranzicijskih stroškov v drugem letu sodelovanja. Podjetje tako skuša stroške zunanje oskrbe čimbolj prilagoditi svojim finančnim zmožnostim in načrtom (Uršič, 2002, str. 14-15). Pozitivni vpliv zunanje oskrbe na riziko Z najemanjem zunanjih izvajalcev lahko podjetje prenese del tveganja in morebitne težave na zunanjega izvajalca. Tveganje, ki je povezano s posameznim sestavnim delom ali tehnologijo, lahko podjetje razporedi na večje število zunanjih izvajalcev, s tem pa zmanjša tudi lastno tveganje v zvezi z morebitnim neuspehom raziskovalnih programov (Bongard, 1994, str. 153). Pozitivni vpliv zunanje oskrbe na tehnologijo in znanje Potrebno tehnološko znanje in stroški pridobitve ter vzdrževanja tega znanja so v negativni povezavi s pogostostjo uporabe. Zato potreben obseg dejavnosti naročnika največkrat ne opravičuje visokih vlaganj v tehnologijo in stalno posodabljanje. Zunanji izvajalec je specialist na svojem področju in stalno vlaga v najnovejšo tehnologijo. S prenosom dejavnosti na zunanjega izvajalca lahko podjetje pridobi znanja iz področja dejavnosti, na katerih ni povsem»doma«, ki pa so nujne za obstanek v konkurenčnem okolju. Storitev, ki jo opravlja zunanji izvajalec, je in mora biti kakovostnejša. Zunanja oskrba je primerna strategija z vidika dostopa do znanja (Outsourcing in the FTSE 100. Episode Two: Impact on Financial Performance, 2001): v času kroničnega pomanjkanja kadra, ko je naročnik fizično oddaljen od centra tehnološkega znanja, ko velikost podjetja ne opravičuje zadostnega števila ustrezno usposobljenih kadrov. 2.3.2 SLABOSTI ZUNANJE OSKRBE Težave z zunanjo oskrbo se začnejo največkrat kazati sredi drugega leta sodelovanja, ko se pozornost managementa preusmeri na druga področja v podjetju. Razlogov za to je več, tako na strani naročnika kot na strani izvajalca. Številni avtorji so enotnega mnenja, da je največja nevarnost zunanje oskrbe v napačni izbiri partnerja. Tveganje neuspešnega sodelovanja obstaja že v primeru, če ima podjetje drugačno kulturo. Podjetje lahko z dobro izbiro zunanjih izvajalcev veliko pridobi, hkrati pa je izpostavljeno celi vrsti tveganj, ki jih ne kaže podcenjevati (Bongard, 1994, str. 153). Vsebinsko jih lahko

12 razdelimo v naslednje sklope: stroški, delovna sila, tehnologija (tehnološko znanje), informacije, odvisnost od zunanjega izvajalca ter notranji odpor. Slabosti zunanje oskrbe z vidika stroškov Če podjetje preceni lastne stroške storitev in fiksne stroške, ki jih je dejansko mogoče zmanjšati, po drugi strani pa podceni stroške uvedbe, usklajevanja, komuniciranja in nadzora, lahko zunanja oskrba zmanjša načrtovane prihranke ali celo zviša stroške. Višji stroški pa zmanjšajo učinkovitost poslovanja. Pogodbena razmerja večkrat vsebujejo določilo o fiksni ceni, kar predstavlja svojevrsten riziko, posebno takrat, ko hitro se razvijajoča tehnologija vpliva na zniževanje stroškov. V podjetju pa se lahko zaradi izvedbe zunanje oskrbe zmanjšajo tudi sinergijski učinki, ki izhajajo iz med funkcijskega sodelovanja znotraj podjetja, s povezovanjem izkušenj in znanj posameznih strokovnjakov iz različnih funkcijskih področij (Uršič, 2002, str. 16). Slabosti zunanje oskrbe z vidika delovne sile Že v sami fazi odločanja za outsourcing je v podjetjih moč opaziti spremembe med potencialno prizadetimi. Zaposleni se upirajo iz različnih razlogov: strah jih je pred spremembami, izgubo službe, občutkom dela moči, počutijo se ogrožene, zagovarjajo star način dela. Negotovost glede usode zaposlenih močno vpliva na moralo in delovno vnemo zaposlenih, še posebej, če procesi pogajanj trajajo več mesecev. V podjetjih se sprožijo govorice o odvečnosti nekaterih delavcev, o prerazporeditvi k novim nalogam, o ukinitvi ugodnosti. Vse to znatno vpliva na produktivnost, ki v tem obdobju močno pade. V primeru večjega obsega izločene dejavnosti lahko v podjetju nastanejo problemi s prerazporeditvijo ali celo odpustitvijo delavcev, kadar se delavci prezaposlijo k zunanjemu izvajalcu lahko podjetje ostane brez ključnega znanja na tem področju (Bongard 1994, str. 131) Slabosti zunanje oskrbe z vidika tehnologije, tehnološkega znanja Podjetja, ki se odločijo za zunanjo oskrbo, se morajo zavedati nevarnosti, da zunanji izvajalec lahko prekine sodelovanje oz. da začne sodelovati z njihovimi tekmeci. V tem času podjetje izgubi ključna znanja. Podjetje lahko napačno oceni in prepusti zunanjim izvajalcem opravljanje srednje strateških dejavnosti podjetja in s tem zmanjša lastni intelektualni kapital. Podjetje začne izgubljati konkurenčne prednosti na trgu, kar vodi k ogrožanju blagovne znamke in tržnega položaja (Uršič, 2002, str. 17). Slabosti zunanje oskrbe z vidika informacij Zunanji izvajalec lahko prikriva informacije, ki nastanejo pri njem oz. jih pridobi iz okolja in so bistvenega pomena za nemoteno poslovanje. Tako lahko zunanji izvajalci pričakujejo težave z delovno silo, s tehnološko opremo, vendar podjetju naročniku tega ne povedo. Potem, ko težave že nastopijo, je prepozno, da bi podjetje poiskalo drugega zunanjega izvajalca. Drugo nevarnost z vidika informacij predstavlja prenos informacij od naročnika k izvajalcu. Zunanji izvajalec ima dostop do pomembnih informacij o naročniku, lahko je njegova naloga zbiranje podatkov. Ta nevarnost je še večja, če je kateri izmed delavcev prešel od naročnika k zunanjemu izvajalcu. Zelo pomembno je, da podjetje svoje ključne zmožnosti zavaruje in tako prepreči tekmecem, zunanjim izvajalcem, da bi jim jih prevzeli oz. posnemali. Zato mora včasih posamezno podjetje opravljati dudi dejavnosti, ki bi jih sicer katero drugo podjetje

13 opravljalo bolj učinkovito, vendar bi bilo v primeru zunanje oskrbe ogroženo varovanje poslovnih podatkov. Slabosti zunanje oskrbe z vidika odvisnosti od izvajalca Premajhna povezanost in koordinacija poslovanja vodi k izgubi nadzora nad zunanjim izvajalcem ter posledično k odvisnosti od zunanjega izvajalca. Nevarnost je toliko večja, ko gre za strokovno zapletene aktivnosti, ki se jih ne da enostavno posnemati, kar pomeni, da jih podjetje ne more hitro prenesti nazaj v podjetje oz. naročiti pri drugem izvajalcu, v naravi zunanjega izvajalca je, da skuša naročnika čimbolj navezati nase, če le-ta pomembno prispeva k prihodkom podjetja. Odvisnost od zunanjih partnerjev sama po sebi še ni problem, mora pa biti kontrolirana. Nenadzorovana odvisnost od zunanjega partnerja povečuje pogajalsko moč zunanjega izvajalca (Uršič, 2002, str. 18). Notranji odpor Potencialni problem je tudi notranji odpor, ki je lahko posledica nezaupanja v zunanjega izvajalca, neujemanje organizacijskih kultur, neuspešnosti zunanjega izvajalca. Notranji odpor se manifestira kot pasivnost (posameznikov) na strani naročnika. Velikokrat se zgodi, da naročniki mislijo, da so s tem, ko so se odločili za zunanjo oskrbo, opravili svoj del naloge in da se jim s tem ni več potrebno ukvarjati. Prehitro pozabijo na povsem preprosto dejstvo, da praktično noben zunanji izvajalec ne bo nikoli poznal poslovanja podjetja tako dobro, ga poznajo zaposleni v podjetju, naročnik mora na projektu zunanje oskrbe zagotoviti sodelovanje takih ljudi, ki znajo izvajalcu pravočasno in pravilno svetovati, v podjetju samem pa njihove predloge upoštevajo. Pri večjem obsegu izločene dejavnosti je pomembno tudi to, da v podjetju vseeno obdržijo nekaj ljudi, ki poznajo to delo, da lažje nadzirajo in koordinirajo delo z zunanjimi izvajalci.

14 3 SPLOŠNI OPIS TRANSPORTA 3.1 POMORSKI TRANSPORT Ločimo čezoceansko (dolgo) plovbo in obalno plovbo, ki se deli na malo in veliko obalno plovbo ali kabotažo. V dolgi plovbi se ladjarji specializirajo po kontinentih ali za določena območja kontinentov. Pomorski transport po organiziranosti prevozov razvrščamo na linijski in svobodni-govorimo o linijski in tramperski plovbi. Sčasoma so nekateri avtorji pričeli k tema vrstama plovbe dodajati še tankersko plovbo za posebne tovore. Linijska plovba V linijski plovbi se prevaža raznovrsten tovor. Prevoze lahko razvrščamo najprej po značilnostih tovora (klasičen ali unitiziran tovor) in nato glede na tipične vrste ladij, s katerimi tovor prevažajo. Ločimo: prevoze t.i. generalnega tovora s klasičnimi linijskimi ladjami, prevoze posebnih pošiljk ( npr. osebnih avtomobilov, južnega sadja) s posebej opremljenimi ladjami, prevoze tovora s kontejnerskimi ladjam, prevoze unitiziranega tovora z RO-RO ladjami ali drugimi tipi ladij za prevoz standardnih transportnih enot. V linijski plovbi je značilna rednost in stabilnost prevoza. Klasična linijska ladja je posebno opremljena, dosega relativne velike hitrosti in je večnamenska. Prednosti linijske plovbe so: preglednost za izvoznika v organiziranju logističnega procesa in ugoden vpliv na terminsko načrtovanje proizvodnje; izboljšanje dobavnega servisa izvoznika: pristanek linijskih ladij v svetovnih in drugih pomembnih lukah z organiziranimi prevozi v notranjost do prejemnikov; rednost in pogostost prevozov; ugoden vpliv na image izvoznika: uporaba načelno boljših ladij, nižje premijske postavke v kargo zavarovanju. Svobodna plovba Svobodna ali tramperska plovba se uporablja predvsem za prevoz razsutega tovora, ki zahteva posebej opremljene ladje. Značilni tovori v svobodni plovbi so rude, premog, oglje, žitarice, sladkor, Pri nekaterih skupinah tovorov svobodni plovbi konkurirajo ladje v lasti multinacionalnih koncernov, predvsem tankerji in druge ladje, specializirane za prevoz posameznih vrst tovorov. Prednosti svobodne plovbe so: možnosti prevoza množičnih tovorov, ni posebnih omejitev na trgu, možnost lastnega usmerjanja prevoza. V svobodni plovbi gre večinoma za večje ladje, ki so tudi specializirane po vrstah tovora: ladje za prevoz razsutih tovorov,

15 ladje za prevoz tekočin, kombinirane ladje za prevoz razsutih tovorov in tekočin, ladje za prevoz razsutih tovorov in kontejnerjev, ladje za prevoz razsutih tovorov in vozil. Pogodba o prevozu stvari v svobodni plovbi se imenuje ladjarska pogodba, ki se izda v pisni obliki na posebnih obrazcih. Ladjarska pogodba in dodatek se sestavita v originalu in potrebnem številu kopij. S pogodbo naročnik najame del ladje ali celo ladjo. Ladjarska pogodba je lahko sklenjena: za potovanje (voyage charter), za čas (time charter). V ladjarski pogodbi se ladjar obvezuje, da bo dal na razpolago ladjo, primerno za prevoz dogovorjenega tovora, dobro opremljeno in sposobno za plovbo; tovor bo prepeljal v namembno luko in ga tam predal prejemniku. Naročnik se obvezuje, da bo vkrcal tovor in plačal dogovorjeno ceno prevoznin ter druge stroške, ki bodo nastali med prevozom. Organiziranost pomorskega transporta Struktura pomorskega transporta in oblike pomorskih podjetij so zelo pestre, kar je razumljivo glede na dolgo tradicijo pomorstva in tudi obseg prevoza, specializacija je izpeljana najdlje in to po: objektu prevoza: ladjarji, ki opravljajo prevoze potnikov ali tovora; po vrstah tovora; po organizaciji prevoza: linijska plovba in svobodna plovba; po oddaljenosti prevoza. V linijski plovbi prevladujejo velika podjetja, ki imajo veliko finančno moč. Linijski prevoznik oblikuje agencijsko mrežo v pomembnih lukah in ustanovi lastna predstavništva, da bi si zagotovil optimalno izrabo zmogljivosti ladij. Velika in dobro organizirana gospodarska družba je v linijski plovbi torej nujnost. V svobodni plovbi ni nujna tako velika koncentracija sredstev kot v linijski plovbi. Vendar pa vse večja uporaba specializiranih in velikih ladij v tej vrsti plovbe zahteva vse večjo koncentracijo sredstev in s tem večja in bolje organizirana podjetja. Kljub temu velja, da so lahko zelo uspešna relativno mala podjetja, ki se specializirajo (Ogorelc, 2004, str. 43-47).

16 3.2 TANSPORT PO NOTRANJIH VODAH Transport po notranjih vodnih poteh obsega transport po plovnih rekah, prekopih in jezerih. Gospodarnost transporta po notranjih vodah je predvsem v množičnem prevozu homogenega tovora na daljše razdalje. Problemi nastajajo zaradi odvisnosti od drugih transportnih nosilcev v prevozu do/od rečnih pristanišč. Glavni konkurent v prevozu množičnih tovorov je železnica. Vse večja je uporaba notranjih vodnih poti v kombiniranem transportu s prevozom posebnih tovornih enot iz notranjosti do morskih luk po sistemu LASH (kombinacija morjereka s prevozom tovora na posebnih ladjicah brez lastnega pogona) Šibke strani transporta po notranjih vodah so predvsem: majhna potovalna hitrost ladij, slabša zanesljivost in sezonska nihanja v prevozih ( nihanja višine vodne gladine, občasna nezmožnost plovbe, npr. v zimskem času), slabša prilagodljivost zahtevam uporabnikov. V državah z razvito notranjo plovbo so specializirana podjetja za (Ogorelc, 2004, str. 54): prevoz potnikov, tovora ali potnikov in tovora, opravljanje remontov in za vzdrževanje plovnih poti.

17 3.3 LETALSKI TRANSPORT Zračni transport delimo na komercialno in splošno zrakoplovstvo. Komercialno zrakoplovstvo sestavljajo linijski in ne linijski prevozi potnikov, tovora in pošte. Prednost zračnega transporta je v njegovi hitrosti, kar se še povečuje pri naraščajoči oddaljenosti. Tako je zračni prevoznik v med kontinentalnem prevozu potnikov dejansko brez konkurence, na srednjih razdaljah, do nekako 600 km, pa mu močno konkurirajo cestni prevozniki in železnica. V prevozu stvari ima zračni prevoznik v primerjavi s pomorskim, torej v med kontinentalnem prevozu, tele prednosti: hitrost, večjo dostopnost (relativno gosto omrežje letališč), pogostost (frekvenca linijskih letov), zanesljivost dobave, varnost v prevozu tovora (manjša transportna tveganja), pomembni pa so tudi marketinški vidiki. V zračnem transportu prevladujejo mednarodni linijski prevozi. Manjša podjetja se ustanavljajo v glavnem v ne linijskem zračnem transportu in za turistične namene. Razvila so se podjetja za prevoz potnikov, tovora in za gospodarske namene. Vendar še prevladujejo podjetja univerzalnega tipa. Veliki uporabniki organizirajo tudi transport za lastne potrebe (Ogorelc, 2004, str. 48-49).

18 3.4 ŽELEZNIŠKI TRANSPORT Železniški transport je pomembna transportna panoga v transportnem sistemu neke države. Vloga železniškega transporta se je, glede na njegovo mesto v zgodovini, močno zmanjšala. Razvoj drugih transportnih panog, zlasti cestnega transporta, je vplival na počasnejši razvoj železniškega transporta. Med cestnim in železniškim prevozom prihaja do največje konkurenčne borbe. Pri presoji razdelitve dela med cestnim in železniškim transportom je treba upoštevati različne dejavnike kakovosti transporta. Predvsem je treba pri tem upoštevati stroške ene in druge vrste transporta. V primerjavi z ostalimi kontinentalnimi transportnimi nosilci ima železnica bistveno prednost v zmožnosti prevoza množičnega tovora. V prevozu takega tovora je železnica tudi relativno hiter prevoznik. Prednosti železniškega transporta za uporabnike transportnih storitev so: možnost množičnega prevoza; relativno velika hitrost; velika točnost; velika varnost in udobnost prevoza; precejšna dostopnost; obvezen sprejem blaga v prevoz; možnost kalkulacije transportnih stroškov v domačem železniškem transportu; manjši hrup in onesnaževanje okolja razmeroma nizka poraba energije. Vloga železnice se povečuje z uporabo oprtnega sistema, ko se kamioni ali prikolica naložijo na posebne vagone, prepeljejo na večje razdalje do večjih železniških vozlišč, od tam nadaljujejo prevoz po cesti do uporabnikov. Tehnično strukturo železnice v njeni tradicionalni obliki organiziranosti sestavljajo tri skupine sredstev (Ogorelc, 2004, str. 51-52): transportna pot (železniške proge) z vsemi progovnimi napravami, signalnovarnostnimi napravami in sistemom zvez; vlečna in prevozna vozila (lokomotive, potniški in tovorni vagoni); postaje z napravami in opremo.

19 3.5 CESTNI TRANSPORT Pri obravnavi izhajamo najprej iz delitve na cestni transport na krajše razdalje (lokalni prevoz) in na cestni daljinski transport. V transportu na kratke razdalje so cestni tovorni prevozniki praktično brez konkurence, v prevozu potnikov pa jim v velikih mestih konkurira tirni transport. Glavna prednost cestnega transporta je njegova velika dostopnost, ki jo omogoča razširjenost cestne mreže. Pomembni prednosti sta tudi hitrost in relativna varnost v cestnem transportu, saj zaradi direktnega prevoza odpadejo vmesne manipulacije, zmanjšujejo se možnosti nastanka transportnih rizikov in njihovih posledic kot sta poškodba in izguba tovora. Cestne prevoznike odlikuje tudi velika prilagodljivost za posebne zahteve uporabnikov transportnih storitev. Izvedejo lahko prevoze specifičnih tovorov, npr. prevoze tovorov izrednega obsega. Struktura in velikost prevozniških podjetij je odvisna od transportnih zmogljivosti in osebja, širše vzeto pa od stopnje industrijskega razvoja, koncentracije gospodarstva, zakonodaje itd. Zagovornike imajo velika in tudi manjša transportna podjetja. Ekonomsko prednost imajo načelno večji poslovni sistemi, ker večja koncentracija voznega parka omogoča večjo izkoriščenost vozil, cenejše vzdrževanje in zmanjševanje poslovnih stroškov. Večji del obsega storitev odpade na velika podjetja. Leta 1956 pa so države v Ženevi sprejele pomembno Konvencijo o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR), ki je relevantna predvsem zaradi uvedbe standardiziranega mednarodnega tovornega lista CMR (Pavliha, 2000, str. 264). Tako pravno osnovo za urejanje odnosov med uporabniki in prevozniki daje konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz stvari po cesti CMR. Slovenija spada med države, ki se hitro prilagajajo sprejetim konvencijam v transportu (Kenda et al., 1988, str.337). Med ostale pomembnejše formalne pravne vire, ki se uporabljajo pri transportu blaga v cestnem prometu v Sloveniji, uvrščamo (Pavliha, 2000, str. 261-262): Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001) zakonik v členih 921-989 ureja zavarovalno pogodbo, saj se z njo vzpostavi obligacijsko razmerje; Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu-zppcp (Uradni list SFRJ, št. 2/74) temelji predvsem na mednarodnem cestnem pravu, potrebna pa je zamenjava s slovenskimi predpisi; Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, 70/94, 29/96) pomembno z obligacijsko pravnega vidika za zavarovanje prevoznika za škodo, povzročeno tretjim osebam; Zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 59/2001) ureja prevoz stvari v notranjem in mednarodnem prometu ter dovolilnice za domače in tuje prevoznike; CMR (Uradni list RS, št. 11/58); TIR (Uradni list RS, št. 35/92); dodatki h konvenciji TIR (Uradni list RS 37/93). Za organiziranje mednarodnega transportnega procesa so pomembni (Ogorelc, 2004, str. 53): dvostranski in večstranski dogovori o varnosti prevoza, tarifni politiki, dovoljenjih za prevoz, itd.; konvencija TIR; nacionalni predpisi o opremljenosti in drugih lastnostih vozil;

20 4 ORGANIZIRANJE TRANSPORTNE DEJAVNOSTI 4.1 KONTROLA Ekonomski pomen Namen kontrole je ugotoviti, ali kakovost, količina in druge lastnosti stvari oz. nivo opravljenih storitev izpolnjujejo pogoje iz pogodbe, ki sta jo sklenila prodajalec in kupec. Z razvojem mednarodne menjave je prišlo do vse večje geografske oddaljenosti med krajem proizvodnje in krajem porabe. Za kupca je nastalo vprašanje, ali mu bo prodajalec dobavil toliko blaga in tako blago, kot je bilo dogovorjeno s kupno pogodbo. Zato mora kupec pregledati blago v odpravnem kraju oz. v kraju prehoda rizika ali pa to nalogo zaupa tretji osebi. Vsekakor je drugi način za kupca ugodnejši. Interes za opravljanje kontrole proizvodov in storitev imata obe stranki prodajalec in kupec. Zmotno je mišljenje, da se za to zanima samo kupec. Želja kupca je, da prejme pošiljko dogovorjene kakovosti in količine. Prav tako pa bo kontrolo zahteval tudi prodajalec. S certifikatom o opravljeni kontroli ima namreč dokaz, da je v redu opravil svojo pogodbeno obveznost (Ogorelc, 2004, str. 357). To se zelo nanaša tudi na naš primer, saj za nakup blaga odpremo akreditiv in lahko zahtevamo za izplačilo akreditiva zraven ostalih dokumentov še certifikat o kontroli. S tem, ko bo prodajalec oz. naš dobavitelj predložil vse zahtevane dokumente, bo lahko unovčil akreditiv še preden bo blago prišlo do namembne luke. V nekaterih primerih se v mednarodni menjavi zahteva kontrola posebnih državnih kontrolnih ustanov. To pa ne izključuje pogodbene kontrole, ki včasih tudi nadomesti»uradno«kontrolo proizvodov in storitev (Ogorelc, 2004, str. 357). Kontrolne storitve Kontrolne storitve so: pregled kakovosti stvari in ugotavljanje, ali pošiljka ustreza zahtevam iz prodajne pogodbe; ugotavljanje količine blaga ali prisostvovanje pri te opravilih; pregled embalaže in načina pakiranja; kontrola odprave stvari v transportu; nadzor izvajanja manipulacij s tovorom; kontrola skladiščnega prostora in/ali načina uskladiščenja stvari, to je pregled skladiščnega prostora in naprav ter nadzor pravilnega uskladiščenja stvari; kontrola transportnih sredstev, to je ugotavljanje primernosti transportnih sredstev za prevoz določene vrste tovora. Kontrolno podjetje izvaja tudi prevzem in izročitev stvari z izjavo, da stvar ustreza pogojem, ki so navedeni v pogodbi. Izvajalec kontrole se obveže, da bo blago obvaroval pred zamenjavo od trenutka prevzema do izročitve prejemniku, špediterju ali prevozniku.

21 Izvede se lahko tudi laboratorijska raziskava, da ugotovi s pogodbo zahtevane kemijske značilnosti, fizikalne konstante in sestavine. Pripravlja tudi ekspertize, to so strokovna mnenja o vrsti, poreklu, vrednosti, uporabnosti in drugih lastnostih proizvodov in storitev. Po opravljeni kontroli se lahko stvar spremeni zaradi svojih lastnosti ali zaradi zunanjih vplivov. Kontrolor lahko tudi jamči, da se lastnosti pregledane stvari v dogovorjenem roku ne bodo spremenile. Za prevzeto jamstvo ima izvajalec pravico do posebnega plačila (Ogorelc, 2004, str.358-359) Izvajanje kontrole Klavzula o kontroli vsebuje postopke kontrole kakovosti in količine ter določilo, kdo bo nosil stroške. Vsebina klavzule in metode dela so odvisne od vrste proizvodov ali storitev. Postopek kontrole je lahko splošno priznan ali pa ga določajo nacionalni predpisi. V praksi se vnese klavzula, ki določa postopek in metode za kontrolo kakovosti ter prevzem stvari. Pogodbena kontrola stvari in storitev obsega dve fazi (Ogorelc, 2004, str.361-362): kontrolo stvari, katere namen je ugotoviti, ali stvar popolnoma ustreza dogovorjenim pogojem o količini, kakovosti ter drugih bistvenih lastnostih. Dejansko stanje ugotavlja pooblaščena strokovna organizacija ter pri tem izda pisni dokument (poročilo ali certifikat); prevzem stvari na račun kupca. To je druga faza in pomeni nepreklicno izjavo kupca, da je stvar prevzel. Kupec s tem pridobi pravico, da lahko z njo neomejeno razpolaga, preneha pa pravica do kontrole (oziroma reklamacije). Pri fizični izročitvi stvari pa preneha pravica do nadzora oziroma reklamacije. Izjema so skrite napake stvari.

22 4.2 TRANSPORTNA DOKUMENTACIJA Dokumenti v fizični distribuciji imajo velik finančen in komercialen pomen: listine v večini primerov nadomeščajo pogodbo med izvajalcem in uporabnikom transportnih storitev, v mednarodni menjavi služijo za črpanje akreditiva, z nekaterimi (pomorski konosament, FBL FIATA Combined Transport Bill of Lading) se lahko prenaša lastninska pravica na blagu in druge pravice. Transportno/logistično dokumentacijo lahko razvrstimo v tri skupine: listine, ki jih izpolnjujejo uporabniki logističnih storitev (npr. tovorni list v železniškem prometu); listine v transportnih panogah, ki jih za svoje komitente izpolnjujejo organizatorji transporta ( npr. konosament izpolni transportni agent); listine, ki jih izdajajo in izpolnjujejo logistična podjetja sama (npr. špedicijska potrdila). Sklepanje pogodb v mednarodni menjavi temelji v veliki meri na vzajemnem zaupanju med pogodbenima strankama. Transportni in drugi logistični dokumenti so pomemben instrument, ki dajejo temu zaupanju varnost v smislu izvrševanja sklenjenega posla. Transportni dokumenti (predani banki ali kupčevemu špediterju) predstavljajo za kupca zagotovilo, da bodo izpolnjeni pogoji prodajne pogodbe, za prodajalca pa pomenijo dokazilo za izplačilo kupnine. Transportne listine se izdajajo ob sklepanju prevozne pogodbe ali takrat, kadar je blago naloženo na transportno sredstvo oziroma predano v prevoz. Te listine so odvisne od posamezne vrste transporta; tako imamo prevozne listine, ki se izdajajo v železniškem, cestnem, zračnem, rečnem in pomorskem transportu. Tovorni list V kopenskem transportu je osnovna transportna listina tovorni list. Tovorni list je dokument»na ime«. Z enim tovornim listom lahko odpremi pošiljko samo ena oseba (pošiljatelj), ki jo naslovi na eno osebo (prejemnika). Pošiljatelj ali prejemnik sta lahko fizična ali pravna oseba. Tovorni list služi kot dokaz, da je bila sklenjena prevozna pogodba, da je bilo blago predano prevozniku in da so bili plačani stroški prevoza; je tudi legitimacijska listina, s katero pošiljatelj oziroma prejemnik razpolaga z blagom. Prevozniku služi, s podpisom prejemnika o prejemu pošiljke, kot dokaz, da je bila prevozna pogodba izpolnjena. Tovorni list ne ureja samo razmerja med subjekti prevoznega posla oziroma subjekti prodajne pogodbe (npr. s predajo listin poslovni banki za unovčenje akreditiva). Pomemben je tudi v organiziranju in izvedbi transportnega procesa. Obsega navodila za izbiro prevozne poti, za ravnanje s tovorom med prevozom, podatke o krajih za izvajanje raznih administrativnih dejanj, o kraju in načinu predaje blaga prejemniku. V vsaki transportni panogi se izdaja poseben tovorni list. Zaradi tega se je v mednarodni menjavi pojavila potreba po enotnem dokumentu za vse vrste transporta, ki bi urejal pravna in ekonomska razmerja med uporabnikom prevoza in prevoznikom ali organizatorjem

23 transporta. Delno je takim zahtevam zadovoljil poseben transportni dokument oziroma enotna pogodba, ki jo predvideva konvencija v multimodalnem transportu. Izstavljanje in izpolnjevanje transportnih listin ne smemo obravnavati kot neko postransko opravilo. Upoštevati je treba pravna pravila in določila prevoznikov, določila prodajne pogodbe in navodila kupca v dokumentarnem akreditivu oziroma njegova navodila o vsebini in načinu predaje blagovnih listin pri kakšnem drugačnem načinu plačila. Zlasti so pomembna določila prevozne pogodbe, odgovornost prevoznikov za blago in izročilne roke, zahteve glede zavarovanja blaga med prevozom, način plačila voznine itd. Vsebina in vrsta transportnih dokumentov se mora ujemati z določili akreditiva, sicer banka ne dovoli črpanja akreditiva, dokler se zadeva ne razjasni, to je običajno možno šele takrat, ko blago prispe h kupcu. V poslovanju z nesolidnimi partnerji pride celo po poskusov izsiljevanja z zahtevki za znižanje kupnine ali za dobavo dodatnih količin, ipd. Zato je treba najprej dobro proučiti važnejše odredbe za prevoz blaga. Pomembna določila so tudi v samih transportnih listinah, ki so lahko sestavni del prevozne pogodbe. Šteje se, da so jih pogodbene stranke sprejele, če jih niso izrecno spremenile ali izključile (Ogorelc, 2004, str. 432-433). 4.2.1 DOKUMENTACIJA V CESTNEM PREVOZU Dokumentacijo, ki jo uporabljamo v mednarodnem cestnem prevozu, sestavlja poleg karneta TIR, zaključnice in različnih zapisnikov v zvezi s carinskimi formalnostmi tudi tovorni list. Tovorni list se izda ob sklenitvi prevozne pogodbe in izročitvi blaga v prevoz. Čeprav ga je treba v domačem in mednarodnem prevozu izpolniti v treh izvodih, se v praksi običajno izstavljajo štirje izvodi. Prvega prejme pošiljatelj, ki ga lahko uporabi kot akreditivni dokument, drugi in tretji izvod spremljata blago, četrti izvod pa dobi prevoznik ob sklenitvi pogodbe. (Jelenc, 1983, str. 94) 4.2.2 DOKUMENTI V POMORSKEM TRANSPORTU Med najpomembnejše dokumente v pomorskem prevozu se uvršča nakladnica ali konosament. Konosament lahko nastopa v vlogi potrdil, da je blago vkrcano na ladjo in da bo izročeno pooblaščenemu prejemniku, v vlogi dokazila o obstoju prevozne pogodbe ali v vlogi vrednostnega papirja, ki ga je mogoče z indosamentom prenesti na drugo osebo in s tem trgovati. Drugi pomemben dokument v pomorskem prevozu je ladjarska pogodba (charter party), ki se lahko sklene za eno ali več potovanj ali za določen čas, običajno pa se uporablja v svobodni plovbi (Zupančič, 1998, str. 292). Ladjarske pogodbe se sklepajo pisno na posebnih obrazcih, ki se med seboj razlikujejo glede na različne vrste ladjarskih pogodb, različne vrste blaga ali različne smeri prevozov. Jelenc (1983, str. 117) omenja, da se ladjarska pogodba lahko sklepa tudi na zaključnici, ki vsebuje osnovne elemente ladjarske pogodbe: ime ladjarja in ladje, ime naročnika, vrsto in količino blaga, luko vkrcanja in izkrcanja, stojnice in prekostojnice, ceno prevoza in podpise obeh strank. Dokument pomorskega prevoza je tudi ladijski manifest. To je dokument v linijski plovbi, ki vsebuje natančen popis in opis vsega blaga in služi ladijskemu agentu, ladjarju, vkrcevalcu in prejemniku kot osnovna podlaga za organizacijo