UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA MANJA ČEPIN RAZLIKE MED OTROKOVIM PRIPOVEDOVANJEM OB SLIKANICI PRED BRANJEM IN PO PREBRANI VSEBINI DIPLOMSKO DELO LJUBLJANA, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA MANJA ČEPIN Mentorica: doc. dr. DARIJA SKUBIC RAZLIKE MED OTROKOVIM PRIPOVEDOVANJEM OB SLIKANICI PRED BRANJEM IN PO PREBRANI VSEBINI DIPLOMSKO DELO LJUBLJANA, 2019
ZAHVALA Zahvaljujem se svoji mentorici doc. dr. Dariji Skubic za vso strokovno pomoč in usmerjanje pri pisanju diplomskega dela. Iskrena zahvala gre mojim staršem, ki so mi omogočili študij in me vsa ta leta podpirali, spodbujali ter verjeli vame. Zahvaljujem se tudi možu in hčerkama, ki so bili v času pisanja diplomskega dela potrpežljivi.
POVZETEK V diplomskem delu z naslovom Razlike med otrokovim pripovedovanjem ob slikanici pred branjem in po prebrani vsebini sem v teoretičnem delu s pomočjo strokovne literature predstavila razvoj otrokovega govora in dejavnike, ki vplivajo nanj. Dotaknila sem se tudi otrokovega pripovedovanja zgodbe, na kateri temelji izvedena raziskava v empiričnem delu. V empiričnem delu je bil namen raziskati in ugotoviti, ali se kažejo razlike med otrokovim pripovedovanjem zgodbe ob slikanici pred branjem in po prebrani vsebini glede na opredeljena merila. Prav tako me je zanimalo, ali se pojavljajo razlike med spoloma. Dobljeni rezultati so pokazali, da se vrednosti otrok primerjalno za obe situaciji razlikujejo, razlike so se pokazale tudi med spoloma. Ključne besede: otrok, govorni razvoj, dejavniki, pripovedovanje ob slikanici, razlike med spoloma.
ABSTRACT Differences between the Child's Storytelling Near the Book before Reading and Reading the Content This paper entitled Differences between the Child's Storytelling Near the Book before Reading and Reading the Content presents speech development in children and some key factors that also play a part in the development in the theoretical part. It also discusses the child s narration process, which is the basis of the research in the empirical part. The purpose of the empirical part is to determine if, given defined criteria, there are any differences in a child s narration of a picture book before and after reading the content. The paper also analyses if there are any gender related differences. The results show that differences in a child s narration of a picture book before and after reading the content exist and that there are also differences between genders. Key words: child, speech development, factors, narration of a picture book, gender differences.
KAZALO VSEBINE UVOD... 1 I TEORETIČNI DEL... 2 1 GOVOR... 2 1.1 Teorije govornega razvoja... 3 1.1.1 Teorija Noama Chomskega (nativistična teorija)... 3 1.1.2 Teorija Jeana Piageta... 3 1.1.3 Behavioristična teorija... 4 1.1.4 Kognitivne teorije... 5 2 RAZVOJ GOVORA... 5 2.1 Predjezikovno obdobje... 7 2.2 Jezikovno obdobje... 8 3 DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA... 9 3.1 Notranji dejavniki... 9 3.1.1 Genetski dejavniki... 9 3.1.2 Otrokov spol... 9 3.2 Zunanji dejavniki... 10 3.2.1 Kakovost družinskega okolja... 10 3.2.2 Socialno-ekonomski dejavnik družine... 11 3.2.3 Vrtec in vrstniška skupina... 12 4 JEZIK KOT KURIKULARNO PODROČJE... 12 4.1 Vloga vzgojitelja... 13 5 OTROKOVO PRIPOVEDOVANJE ZGODBE... 14 5.1 Razvoj otrokovega pripovedovanja zgodbe... 14 5.2 Prve zgodbe... 15 5.3 Pripovedovanje zgodbe... 15 II EMPIRIČNI DEL... 18 6 OPREDELITEV PROBLEMA... 18 6.1 Cilji... 19 6.2 Raziskovalna vprašanja... 19 6.3 Metodologija... 19 6.3.1 Raziskovalna metoda... 19 6.3.2 Vzorec... 19
6.3.3 Instrument oz. pripomoček... 20 6.3.4 Postopek zbiranja podatkov... 20 6.3.5 Postopek obdelave podatkov... 20 6.4 Rezultati in interpretacija... 21 6.4.1 Analiza pripovedovanja zgodbe... 22 6.4.2 Opisne statistike za dosežke na posameznih merilih... 35 7 SKLEP... 39 8 LITERATURA IN VIRI... 41
KAZALO TABEL Tabela 1: Mejniki v govornem razvoju... 5 Tabela 2: Starost otrok... 21 Tabela 3: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deklica 1... 22 Tabela 4: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deklica 2... 23 Tabela 5: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deklica 3... 24 Tabela 6: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deklica 4... 25 Tabela 7: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deklica 5... 26 Tabela 8: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deklica 6... 27 Tabela 9: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deklica 7... 28 Tabela 10: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deček 1.. 29 Tabela 11: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deček 2.. 30 Tabela 12: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deček 3.. 32 Tabela 13: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deček 4.. 33 Tabela 14: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deček 5.. 34 Tabela 15: Opisna statistika za dosežke na posameznih merilih za pripovedovanje zgodbe ob slikanici pred branjem vsi otroci... 35 Tabela 16: Opisna statistika za dosežke na posameznih merilih za pripovedovanje zgodbe ob slikanici po prebrani vsebini vsi otroci... 36 Tabela 17: Opisna statistika za dosežke na posameznih merilih za pripovedovanje zgodbe ob slikanici pred branjem deklice... 37 Tabela 18: Opisna statistika za dosežke na posameznih merilih za pripovedovanje zgodbe ob slikanici pred branjem dečki... 37 Tabela 19: Opisna statistika za dosežke na posameznih merilih za pripovedovanje zgodbe ob slikanici po prebrani vsebini deklice... 38
Tabela 20: Opisna statistika za dosežke na posameznih merilih za pripovedovanje zgodbe ob slikanici po prebrani vsebini dečki... 38
UVOD Govor ima neprecenljivo vlogo v vsakdanjem življenju, saj je že od nekdaj bil in je ostal osnovni način komuniciranja med ljudmi. Temelje komunikacije začnemo otroku postavljati že ob rojstvu s svojim ravnanjem, z odzivanjem na otrokov jok in druga oglašanja. Na govorni razvoj otroka v obdobjih njegovega odraščanja pomembno vplivajo različni dejavniki, med katerimi sta v večji meri izpostavljena ravno družinsko in vrtčevsko okolje. Simbolno bogato okolje in kakovostno spodbujanje govornega razvoja pa sta najpomembnejša v obdobju malčka in zgodnjega otroštva, ko govorni razvoj najhitreje poteka tako količinsko kot tudi kakovostno. Vrtec je okolje, v katerem poudarjamo kakovostno komunikacijo. V vsakdanjem vrtčevskem življenju to pomeni, da morajo otroci imeti zagotovljene možnosti izražanja (verbalnega in neverbalnega), da jih k temu spodbujamo in da je komunikacija med otroki ter med otrokom in vzgojiteljem zaželena (Drglin, 2004). Spretnost pripovedovanja je ena izmed tistih spretnosti, ki jih bo otrok usvajal celo življenje. Otroci se s pripovedovanjem urijo v govornem izražanju, oblikovanju stavkov in bogatijo svoj besedni zaklad. Podlago za to pa otrok pridobi že ob rojstvu, s poslušanjem, ko mu starši začnejo brati oziroma pripovedovati zgodbe. 1
I TEORETIČNI DEL 1 GOVOR V človekovem razvoju je govor izredno pomemben, saj se prepletata individualna funkcija govora (oblikovanje človeka kot posameznika) in družbena funkcija govora (vzpostavljanje komunikacij z okolico) (Marjanovič Umek, 1990). Vigotski (Batistič Zorec, 2006, str. 70 72) pravi, da ima govor mnoge funkcije, med katerimi je najosnovnejša ta, da besede simbolizirajo stvari in dogodke, zato se s pomočjo govora mišljenje osvobaja vezanosti na trenutno situacijo. V razvoju govor otroku omogoča, da inteligentno sodeluje v socialnem življenju skupine, ki ji pripada. Po njegovem mnenju se govor razvije v štirih stopnjah, v vsaki od njih pa ima drugačno funkcijo: 1. stopnja primitivnega govora je prva stopnja v razvoju govora in traja nekje do drugega leta, ko je otrokov govor še povsem ločen od mišljenja. Za to obdobje so značilne tri neintelektualne govorne funkcije: emocionalna (jok ob neprijetnih občutkih in čebljanje ob ugodju), socialna interakcija (smeh in drugi glasovi ob prihodu druge osebe) in pojav prvih besed (predstavljajo predmete ali otrokove želje); 2. stopnja socialnega (zunanjega) govora predstavlja drugo stopnjo v razvoju, ki se začne okoli drugega leta, ko otrok odkrije simbolično funkcijo govora. Kaže se v njegovem iskanju informacij (pogosto sprašuje, kako se stvari imenujejo). Funkcija socialnega govora je v izražanju preprostih misli in čustev ter v kontroli vedenja drugih; 3. stopnja egocentričnega govora je tretja stopnja v govornem razvoju, h kateri pripomorejo izkušnje, ki si jih otrok pridobi pri uporabi jezika v tem obdobju. Začne se pojavljati po tretjem letu in zajema velik del govora vse predšolsko obdobje, še posebej v igri (gre za glasen monolog, ki spremlja otrokove aktivnosti). Ker ga lahko neposredno opazujemo, je egocentrični govor tudi ključ za razumevanje notranjega govora; 4. stopnja notranjega govora je zadnja stopnja v razvoju govora. Začne se po sedmem letu, ko začne egocentrični govor upadati in se spremeni v notranji govor, kar predstavlja začetek četrtega obdobja v razvoju. Notranji govor, to je govor za sebe, predstavlja povsem samostojno, avtonomno govorno funkcijo, ki se razlikuje od 2
zunanjega govora, to je govora za druge. Predhodnik zunanjega govora ni notranji govor, ampak mu je nasproten. Medtem ko je zunanji govor spreminjanje misli v besede, je notranji govor proces spreminjanja besed v misli. V nadaljnjem življenju človek uporablja notranji in zunanji govor kot orodji konceptualnega oziroma verbalnega mišljenja. Odkar se razvoju otroškega govora posveča več pozornosti, se je razvilo več teorij govornega razvoja, ki jih predstavljam v nadaljevanju. 1.1 Teorije govornega razvoja Nobena teorija ne pove vsega o govoru, vsekakor pa vsaka izmed njih prispeva nekaj k dopolnilni razlagi različnih vidikov govornega razvoja. Prav govor je tisti, ki nam ponazarja zapleten in neomajen potencial človekovega funkcioniranja (Marjanovič Umek, 1990). 1.1.1 Teorija Noama Chomskega (nativistična teorija) Zagovorniki nativistične teorije menijo, da otrok pridobi jezik svojega okolja s pomočjo dednega mehanizma. Jezikovno zmožnost pojmujejo kot biološki organ, ki nastaja ob sodelovanju več disciplin (jezikoslovja, psiholingvistike in nevrolingvistike) (Skubic, 2004). Po mnenju Chomskega, njegovih učencev in posnemovalcev so pri jezikovni zmožnosti prirojeni le tisti vidiki, ki so podobni oziroma enaki za vse jezike in posebni jezik. Niso pa se strinjali s trditvijo, da je jezikovna zmožnost v celoti rezultat narave (Kranjc, 1999). Chomsky je kot avtor splošne jezikovne teorije (t. i. generativno-transformacijske teorije) menil, da je okolje tisto, ki jezik aktivira. Pomembno je le to, da otrok sliši govor, ki ga uporabljajo v njegovem okolju (Marjanovič Umek, 1990). 1.1.2 Teorija Jeana Piageta Piagetova spoznanja o razvoju so v 20. stoletju zaznamovala raziskovanje razvoja mišljenja in govora pri otroku (Skubic, 2004). V svoji teoriji spoznavnega razvoja razpravlja o govoru le z vidika razvoja miselnih procesov. Meni, da se mišljenje razvija neodvisno od govora in da mišljenje omogoča razvoj govora (Marjanovič Umek, 1990). Ni se več osredotočal na tisto, 3
česar otrok nima, temveč je svoja raziskovanja usmeril na to, kar otrok ima in predstavlja posebnost njegovega mišljenja (Kranjc, 1999). Jean Piaget je svojo teorijo za razvoj otrokovega govora utemeljil na konceptu otrokove egocentričnosti. Otroške dialoge je razdelil v skupino egocentričnega govora (otrok govori sam s seboj in se ne skuša postaviti v sogovorčev položaj, ne zanima ga, ali ga sogovorec posluša, in tudi ne pričakuje odgovora) in socializiranega govora (otrok z njim prosi, ukazuje, pojasnjuje, kritizira in sprašuje) (Skubic, 2004). Dokaz za egocentričnost otrokovega mišljenja pa avtor vidi ravno v otrokovem egocentričnem govoru. Na podlagi testiranj je Piaget ugotovil, da več kot polovica otrokovih izrekov do šestega oziroma sedmega leta starosti ni namenjenih sporazumevanju in ne izpolnjevanju komunikacijske funkcije (Kranjc, 1999). 1.1.3 Behavioristična teorija Kot očeta behaviorističnega gibanja v psihologiji se najpogosteje navaja Johna B. Watsona (1878 1958), ki je leta 1913 objavil članek Psihologija, kot jo vidi behaviorist (orig. Psychology as the Behaviorist Views It), ki predstavlja manifest behavioristične (vedenjske) psihologije. Zagovarjal je tezo, da je lahko psihologija znanost le, če proučuje tisto, kar vidimo in merimo. Opazujemo lahko le vedenje, kar posameznik dela ali reče (Watson, 1967; v Batistič Zorec, 2006). Ena izmed značilnosti te teoretske smeri je, da jo zanima, kako se učimo, zato je znana tudi pod imenom teorije učenja (Batistič Zorec, 2006). Predstavniki behaviorizma so v svojih proučevanjih spremljali razvoj otrokovega govora kot ene od oblik njegovega sporazumevalnega vedenja (v fonetičnem prepisu so zapisali, kdaj je otrok izrekel kaj in koliko). Da bi lahko opisali normalni jezikovni razvoj, so pozornost posvetili zbiranju in sistematiziranju podatkov otrokove spontane rabe jezika v različnih razvojnih obdobjih (Skubic, 2004). Otroški govor behavioristi vidijo kot nepopolno, še ne izdelano, nesistematično in nedosledno obliko govora odraslega. Okolje pa je tisto, ki otroka s spodbujanjem in ponavljanjem usmerja k vedno pravilnejši rabi jezika, da ta postaja vedno bolj podoben govoru odraslega (Skubic, 2004). Skinner uvršča govor med motorične reakcije in razlaga učenje govora po modelu: 4
dražljaj odgovor okrepitev (pri govoru je okrepitev vedno socialne narave) posplošitev (Marjanovič Umek, 1990). 1.1.4 Kognitivne teorije Predstavniki kognitivne teorije razlagajo govorni razvoj v kontekstu razvoja pojmov. Menijo, da govorni razvoj temelji na spoznavnem razvoju (razvoju mišljenja). Otroci aktivno oblikujejo svoj govor v starostnem obdobju od enega leta do štirih let in pol, vendar na posameznih razvojnih stopnjah razumejo in izražajo le tiste pojme, ki so se jih že naučili z miselnimi predstavami (Marjanovič Umek, 1990). 2 RAZVOJ GOVORA Govorni razvoj in usvajanje jezika v obdobju dojenčka in malčka (od rojstva do tretjega leta starosti) ter zgodnjega otroštva (od tri do šest let) poteka zelo hitro. Pri vseh otrocih gre razvoj govora skozi podobne razvojne stopnje ne glede na jezik, ki ga usvajajo. Zaporedje razvoja govora je torej univerzalno, in sicer od razvoja glasov do besed in slovnice jezika. Kritična obdobja posameznih razvojnih stopenj pa so lahko pri različnih otrocih nekoliko različna, običajno gre le za nekajmesečni časovni razmik (Kranjc, Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2006). Osnovo govornemu razvoju predstavlja razvoj glasovnega sistema, ki je vezan na dva vzajemna procesa, in sicer na proces zaznavanja glasov oziroma razvoj fonetičnega sluha in proces izgovorjave glasov (Marjanovič Umek, 1990). L. Marjanovič Umek (1990, str. 29 31) navaja mejnike v govornem razvoju, ki so opisani v Tabeli 1. Tabela 1: Mejniki v govornem razvoju Starost Vokalizacija in govor Razumevanje in odgovori 1 mesec Otrok veliko joka, cvili; Nasmeh, upadanje splošne producira nekaj aktivnosti; ob močnih samoglasnikov. zvokih se preplaši in zdrzne. 3 meseci Različen jok, za bolečino, Vokalno gruljenje kot 5
lakoto, neugodje; upadanje časa, ki ga otrok prejoka; nekaj ponavljajočih se glasov (ga, ga); gruljenje. 5 mesecev Bebljanje; vokalne igre; mnogo ponavljajočih se glasov; vsi samoglasniki; soglasniki m, k, g, b, p; glasen smeh. 7 mesecev Različnost v bebljanju, glasu in ritmu; že naučenim glasovom doda d, t, n, v; govori pogovarja se z igračami. 9 mesecev Jok, s katerim želi zbuditi pozornost;»mama«,»dada«,»baba«so del vokalnih iger, ne gre za asociacijo na osebo ali objekt. 11 mesecev V povprečju uporablja eno besedo pravilno; posnema glasove in pravilno število zlogov; malo joka. Od 1 leta do 2 Več nerazumljivega let žargona (spakedran jezik, žlobudranje); napredek v artikulaciji; pri dveh letih že poimenuje veliko predmetov; veliko odgovor na pomirjajoče glasove; nekaj imitacijskih odgovorov na govor. Imitacijski odgovori na govor upadajo; obračanje in gledanje za glasom; prepoznavanje domačega, poznanega glasu; z vokali izraženo nezadovoljstvo, jeza. Pogostejše so geste kot del vokalizacijskih odgovorov na dražljaje; na glasove v okolju pogosteje odgovarja. Umikanje pred tujci, pogosto kombinirano z jokom; posnema ploskanje. Razume»ne, ne«; odgovarja na»pa, pa«in podobno z ustreznimi kretnjami. Pri dveh letih prepozna 150 300 besed; pravilno odgovarja na številne ukaze, kot so»sedi«,»pridi«,»daj mi to«... 6
Od 2 do 3 leta Od 3 do 4 leta Od 4 do 6 let eholalije (ponavljanja). Poskuša z novimi glasovi, vendar artikulacija zaostaja za besednjakom; 50 57 % besed je razumljivih; pogosto izpušča zadnji soglasnik; žlobudranje počasi upada. Razumljivost povedanega je blizu 100 %; pogosto pomanjkljiva artikulacija l in r; uporablja 3 4 besede v stavkih; malo jih pri štirih letih uporablja množino. Sintaksa je ustrezna pri šestih letih; sestavi 5- do 6-besedne stavke; tekoč govor; lahko izraža časovne odnose; glas dobro modulira v konverzaciji. Pri treh letih razume 800 1000 besed; odgovarja na različne ukaze, ki vsebujejo besede»na«,»pod«,»gor«... Prepozna množino, spol, pridevnike; razume sestavljene stavke. Razume 2500 3000 besed; sledi navodilom, ki vsebujejo 3 4 aktivnosti; razume»če«,»zato«in»zakaj«. Razvoj govora predšolskega otroka lahko razdelimo v dve fazi, in sicer predjezikovno in jezikovno. V nadaljevanju bom opredelila nekaj značilnosti vsakega obdobja. 2.1 Predjezikovno obdobje Prva faza v razvoju govora je predjezikovna faza, ki poleg zgodnjega zaznavanja in razumevanja govora vključuje jok, vokalizacijo, bebljanje in slučajna posnemanja glasov brez razumevanja njihovega pomena (Marjanovič Umek in Fekonja, 2004a). Otrok v tem obdobju še ne obvlada uporabe verbalnih sredstev, zaključi pa se kmalu po vstopu v vrtec (Kranjc in Saksida, 2008). 7
Značilnost tega obdobja je raba glasov, ki niso besede. Otrok preizkuša in razvija svoj govorni aparat s pomočjo joka, prvih glasov in bebljanja, s tem pa prevzema vse večji nadzor nad proizvajanjem glasov ter sporoča svoje potrebe in čustva. Dojenčki že v prvem letu starosti kažejo željo po vključitvi v komunikacijo z drugimi, ki jo sporočajo s svojimi dejanji, z gestami in s tonom glasu. Vedno bolj posnemajo izgovorjavo glasov, ki jo slišijo med ljudmi okoli sebe, zato je za otrokov govorni razvoj že v predjezikovnem obdobju pomembna zgodnja komunikacija med odraslo osebo in otrokom. S svojim načinom govora odrasla oseba postavlja dojenčku okvir za razvoj in učenje govora (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). 2.2 Jezikovno obdobje Prvo besedo večina otrok izgovori med dvanajstim in dvajsetim mesecem starosti. Otroci usvajajo besede skozi kompleksne izjave, ki jih slišijo v svojem okolju, prav tako pa o pomenu teh besed sklepajo prek celovitih družbenih situacij, v katerih jih posamezniki izgovarjajo (Kranjc, Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2006). Besede, ki se jih otrok najprej nauči, so tiste, ki jih sliši, medtem ko gleda določene stvari in dogajanja. Najprej ne ve natančno, na kaj od tega se le-te nanašajo, postopoma pa razširi njen pomen, ko sliši isto besedo tudi v drugih kontekstih (Marjanovič Umek in Fekonja, 2004a). M. Whitehead (1999; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 18) navaja tri kriterije, ki določajo prvo besedo: otrok rabi besedo spontano; otrok rabi besedo stalno za isto dejavnost, predmet ali osebo; besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z otrokom komunicira v različnih situacijah. Bates in Goodman (2001; v Marjanovič Umek in Fekonja, 2004a) navajata dva pomembna skoka v razvoju besednjaka. Do prvega pride pri starosti od 16 do 20 mesecev, do drugega pa pri starosti od 24 do 30 mesecev. Goldfield in Reznick (1990; v Marjanovič Umek in Fekonja, 2004a) opozarjata, da vsi otroci ne dosegajo skokov v razvoju besednjaka pri enaki starosti. Razvoj govora je odvisen od številnih dejavnikov, ki jih bom predstavila v naslednjem poglavju. 8
3 DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA Na razvoj govora vplivajo različni dejavniki, ki jih delimo v dve večji skupini, in sicer na notranje (psihološke in fiziološke) in zunanje (socialne in sociološke). Pri oblikovanju otrokovega govora med notranje dejavnike štejemo prirojene predispozicije za razvoj govora, motivacijo in čustveno stanje, medtem ko socialni položaj družine, izobrazbena struktura staršev in širše družbeno okolje, v katerem družina živi, spadajo v skupino zunanjih dejavnikov. Pomembno vlogo pri razvoju govora in mišljenja imajo tudi sociološki dejavniki, ki celo vplivajo na nekatere psihološke dejavnike (Kranjc, 1999). 3.1 Notranji dejavniki Med notranje dejavnike uvrščamo genetske dejavnike in otrokov spol. 3.1.1 Genetski dejavniki Genetski dejavniki imajo delni vpliv na razvoj različnih področij govornega razvoja, in sicer na razvoj otrokove slovnice in na razvoj na področju semantike, fonologije in artikulacije (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). 3.1.2 Otrokov spol Med notranje dejavnike, ki vplivajo na razvoj otrokovega govora, štejemo tudi otrokov spol, ki ga izpostavlja več avtorjev (Browne, 1996; Whitehead, 1999; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). T. Moore (1967; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) je v svoji raziskavi ugotovila, da deklice, stare 18 mesecev, dosegajo višje rezultate na lestvici govornega razvoja kot dečki, vendar te razlike med spoloma niso pomembne niti prej niti pozneje v razvoju. Grška avtorja Apostolos in Napoleon (2001; v Fekonja, Marjanovič Umek in Kranjc, 2005) sta na podlagi dobljenih rezultatov prišla do ugotovitev, da ima otrokov spol pomemben učinek na raven otrokovega govornega razumevanja in rabe besed, ki označujejo pojme. Raziskave so pokazale, da so deklice dosegle pomembno višje rezultate kot dečki na omenjenih področjih govornega razvoja. Poudarjata, da učinek spola na otrokove govorne dosežke ni stalen, saj se 9
je kot pomemben dejavnik pokazal le v obdobju od sedmega do osmega leta otrokove starosti. Avtorja na podlagi rezultatov zaključujeta, da se besednjak deklic v posameznih obdobjih razvija hitreje kot besednjak dečkov, vendar pa se ta pri obeh spolih v določenem obdobju izenači (prav tam). M. Crawford (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) opozarja, da se posameznikov spol močno povezuje z nekaterimi dejavniki socialnega okolja, v katerem živi, ti pa lahko prispevajo k razlikam v govornem razvoju deklic in dečkov. 3.2 Zunanji dejavniki V skupino zunanjih dejavnikov štejemo družinsko okolje, socialno-ekonomski status ter vrtec in vrstniško skupino. 3.2.1 Kakovost družinskega okolja Na razvoj otrokovih govornih kompetentnosti v vseh obdobjih njegovega govornega razvoja imajo pomemben vpliv starši z oblikovanjem bolj ali manj kakovostnega družinskega okolja (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Družine, v katerih otroci živijo, v različni meri spodbujajo in nudijo podporo razvoju njihove govorne kompetentnosti (Snow, Burns in Griffin, 1999; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Otroci, katerih mame govora niso razumele kot pomembnega področja razvoja v obdobju zgodnjega otroštva, so imeli v obdobju srednjega otroštva manj obsežen besednjak od otrok, katerih mame so bile bolj pozorne in tudi bolj odzivne na govor svojih otrok (Nelson, 1973; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Starši spodbujajo govorni razvoj otrok tudi s tem, ko razširjajo in preoblikujejo tisto, kar je otrok povedal, se z njim pogovarjajo o tem, kar ga zanima, ga poslušajo dovolj dolgo, da se lahko odzove na govorne spodbude, ter mu postavljajo različna vprašanja (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Družinsko okolje in otrokova izpostavljenost različnim literarnim dejavnostim predstavljata celovit in večplasten kontekst, ki vključuje tako priložnosti in možnosti, ki jih okolje nudi otroku za razvoj njegove govorne kompetentnosti, kot tudi kakovost interakcij med otrokom in njegovimi starši (Foy in Mann, 2003; Peterson in McCabe, 2004; v Fekonja, Marjanovič Umek in Kranjc, 2005). 10
Foy in Mann (2003; v Fekonja, Marjanovič Umek in Kranjc, 2005) razlikujeta med tremi vidiki družinskega okolja, ki imajo pomemben učinek na otrokov govorni razvoj: skupno branje otroka in njegovih staršev, prepričanja staršev o pomenu skupnega branja in otroške literature za otrokov govorni razvoj, izpostavljenost staršev literarnim besedilom. Starši, ki tudi sami veliko berejo, otrokom pogosteje nudijo priložnosti za spoznavanje literature, različnih besedil in značilnosti jezika, otroke pogosteje peljejo v knjižnico in imajo tudi doma več knjig kot starši, ki sami redko berejo (prav tam). 3.2.2 Socialno-ekonomski dejavnik družine Starši z višjo stopnjo izobrazbe in ugodnejšim ekonomskim stanjem lahko otroku v večji meri ponujajo različne materiale, ki nudijo podporo njegovemu govornemu razvoju ter mu omogočajo priložnosti za pridobivanje izkušenj o pisani in govorjeni besedi. Eden izmed vidikov socialno-ekonomskega statusa otrokove družine je stopnja mamine izobrazbe, ki je pomembno povezana s kakovostjo in pogostostjo maminih govornih interakcij z otrokom (Fekonja, Marjanovič Umek in Kranjc, 2005). Starši iz družin z manj ugodnimi socialno-ekonomskimi dejavniki v govornih interakcijah s svojimi otroki rabijo predvsem regulacijsko funkcijo jezika, za katero sta značilna pogosta raba ukazov in strog nadzor otrokovega vedenja, brez razlag in možnosti, da bi otrok sam rešil določen problem. Otrok je v takšni komunikaciji le sprejemnik navodil svojih staršev. Starši iz družin z ugodnejšimi socialno-ekonomskimi dejavniki nasprotno v govornih interakcijah s svojimi otroki pogosteje rabijo interpretativno funkcijo jezika, za katero so značilne izjave, s katerimi spodbujajo njihovo samostojno razmišljanje in učenje, kar se visoko povezuje tudi z značilnostmi komuniciranja otrok z vrstniki in odraslimi (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Stopnja izobrazbe otrokove mame predstavlja dejavnik, ki ga večina avtorjev v svojih raziskavah vključuje med pomembne pokazatelje socialno-ekonomskega stanja družine in je povezan z razvojem različnih vidikov otrokovega govora (prav tam). 11
3.2.3 Vrtec in vrstniška skupina V vrtcu potekajo različne dejavnosti, v katere se otroci vključujejo (npr. usmerjene, rutinske, prehodne dejavnosti ali prosta igra) in so pomemben kontekst za razvoj otrokovega govora. Med seboj se razlikujejo glede na material, ki jim je na voljo, prostor, po katerem se lahko gibajo, pravila, ki veljajo v zvezi z govornim izražanjem, ter glede na vključenost odrasle osebe ali vrstnikov v govorne interakcije. Vrstniki so zelo pomembni ne le za otrokov socialni, temveč tudi govorni razvoj, saj otrok rad posnema vedenje in govor drugih otrok in z njimi želi komunicirati (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Slovenske avtorice (Marjanovič Umek, Fekonja, Kavčič in Poljanšek, 2002; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) so skušale posebej opredeliti kakovostno delo vzgojiteljice na področju spodbujanja govornega razvoja otrok, kjer so izpostavile različna področja otrokovega govora, ki jih vzgojiteljica v vrtcu lahko spodbuja z izvajanjem ustreznih dejavnosti. Do optimalne situacije, kjer lahko otrok doseže visoko stopnjo v razvoju govora in mišljenja, pride, če so vsi dejavniki, ki vplivajo na razvoj govora in mišljenja, med seboj usklajeni. V nasprotnem primeru je stopnja razvoja temu ustrezno nižja. Lahko se celo zgodi, da pride do motenj tako v govoru kot v mišljenju (Kranjc, 1999). Pomembno mesto med zunanjimi dejavniki zavzema govor odraslih, kar pomeni, da mora vzgojiteljica dobro poznati in paziti na svoj stil komunikacije (Kranjc in Saksida, 2008). V petem poglavju bom govorila o vlogi vzgojitelja in jeziku kot enem izmed šestih področij Kurikuluma za vrtce (1999). 4 JEZIK KOT KURIKULARNO PODROČJE Poznavanje otrokovega razvoja predstavlja pomemben okvir za oblikovanje koncepta predšolske vzgoje v vrtcu, kjer se izvajajo dejavnosti na različnih področjih. Značilnosti razvoja govora v predšolskem obdobju govorijo v prid dejstvu, da bi morala biti jezikovna vzgoja v velikem deležu prisotna v programu predšolske vzgoje za obe starostni obdobji, in 12
sicer od prvega do tretjega in od tretjega do šestega leta, zato je pripravljen program jezikovnega področja v Kurikulumu za vrtce (Kranjc in Saksida, 2008). V Kurikulumu za vrtce (1999) je jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju opredeljena kot najpomembnejše obdobje za razvoj govora ter vključuje široko polje sodelovanja in komunikacije z odraslimi, otroki, seznanjanje s pisnim jezikom in (skozi doživljanje) spoznavanje nacionalne in svetovne književnosti lastne in tuje kulture. Otroci se v tem obdobju učijo sporočati svoje izkušnje, čustva in misli na različne načine, prav tako pa se učijo razumeti sporočila drugih. Spodbujanje otrokovega razvoja govora in njegovo načrtovanje pa ni le naloga jezikovne vzgoje v vrtcu, temveč ima pomembno vlogo pri tem tudi vzgojiteljica. Pri vseh dejavnostih naj bi otroku dajala govorni zgled in tako neposredno vplivala na razvoj njegove jezikovne zmožnosti (slovnične in sporazumevalne) (Kranjc, 1997). 4.1 Vloga vzgojitelja Vzgojiteljice, ki menijo, da je obdobje zgodnjega otroštva občutljivo za otrokov govorni razvoj, se z otrokom pogosto pogovarjajo, spodbujajo, da otroci sprašujejo in na njihova vprašanja odgovarjajo. Zagotavljanje veliko tiskanega gradiva, slikanic in otroških knjig ter spodbujanje otrok k dejavnostim, pri katerih uporabljajo simbolno izražanje, pa v zgodnjem otroštvu pomembno vpliva na predbralne in predpisalne spretnosti (Marjanovič Umek, 2010). Browne (1996; prav tam) meni, da je uspešnost dela vzgojiteljice pri spodbujanju govornih zmožnosti otrok povezana z njenim razumevanjem pomena in vloge govora v otrokovem siceršnjem razvoju in učenju, s poznavanjem in z ustrezno izbiro strategij učenja, deležem časa, ki ga namenja govornim dejavnostim, in njegovo organizacijo ter ne nazadnje tudi z njeno lastno govorno kompetentnostjo. Spodbujanje razvoja jezikovne zmožnosti poteka tudi tako, da otroka peljemo v gledališče, na razstavo, tržnico, v trgovino in podobno, s tem pa mu omogočimo sodelovati v različnih govornih položajih. Hkrati otrok dobi informacijo o tem, da se v različnih govornih položajih, v katerih sodelujejo različne osebe, uporabljajo različni načini govora (Kranjc in Saksida, 2008). 13
Otrok naj bo aktiven udeleženec v komunikacijskem procesu tako, da se igra z glasovi, posnema odrasle in posluša preproste zgodbice, pesmice in opise dogodkov. Vzgojitelj naj spodbuja take situacije, kjer bo jezik otroku nudil ugodje. Čim več naj pripoveduje ob vsakodnevnih dejavnostih, da bo otrok spoznal funkcijo jezika v vsakdanji komunikaciji in se hkrati izpopolnil v svoji jezikovni zmožnosti (Kranjc in Saksida, 2008). 5 OTROKOVO PRIPOVEDOVANJE ZGODBE Otrokovo pripovedovanje zgodbe, podobno kot konverzacijo in dialog, uvrščamo med pragmatične govorne spretnosti (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2011). V nadaljevanju bom opredelila otrokovo pripovedovanje zgodbe, razvoj in nastanek prvih zgodb. 5.1 Razvoj otrokovega pripovedovanja zgodbe Otroci začnejo pripovedovati prve zgodbe, ko so stari približno eno leto in pol, to je takrat, ko v svojem govoru že rabijo prve dvobesedne izjave. Raba dvobesednih izjav pa malčku omogoča nov način organiziranja, povezovanja in osmišljanja lastnih izkušenj in socialnih odnosov (Oppenheim, Emde in Wamboldt, 1996; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Pri pripovedovanju vsake zgodbe je pomembno, da otrok zmore dogodke, misli, čustva in socialne odnose ustrezno časovno in vzročno povezati v celoto. Otroci prej pripovedujejo zgodbe, v katerih nizajo ter opisujejo lastne izkušnje in dogodke iz vsakdanjega življenja, za katere rabijo drugačen slog pripovedovanja kot v domišljijskih zgodbah, kjer sta v večji meri značilni dekontekstualizacija in raba domišljije (Kranjc, Marjanovič Umek in Fekonja, 2003). Baldock (2006, v Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010, str. 36) navaja pet osnovnih sposobnosti otroka, ki so pomembne za razvoj pripovedovanja zgodbe: sposobnost razumevanja in oblikovanja časovno strukturiranega zaporedja dogodkov, sposobnost razumevanja minevanja časa in zaznavanje časa, sposobnost razumevanja vzročnih povezav med zaporedjem dogodkov v zgodbi, sposobnost razumevanja, da je zgodba vedno povezana z določeno glediščno točko, sposobnost upoštevanja pravil, ki so značilna za zgodbo v določeni kulturi. 14
5.2 Prve zgodbe Prve vsebine, ki jih malčki vključujejo v pripovedovanje zgodb, se nanašajo na njihovo neposredno okolje (ljudi, predmete, prostor, čas). Malčkove zgodbe postopno pridobivajo konvencionalno obliko (praviloma med tretjim in četrtim letom), za katero je značilno, da so opredeljeni problem, cilj in rešitve, kar pomeni več kot pripovedovanje dogodkov (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Avtorja Scarlett in Wolf (1979; v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2011) trdita, da se zgodba malčkov, starih od dve do tri leta, vedno nanaša na konkretne pripomočke (igrače), nato pa se otrok skozi predšolsko obdobje postopoma oddaljuje od konkretnih pripomočkov oziroma igrač ter dejavnosti in se vedno bolj naslanja na svoj govor. Mendler (1984; v Kranjc, Marjanovič Umek in Fekonja, 2003) razlikuje zgodbo, v kateri otrok opisuje neki dogodek in pravo zgodbo. Pri slednji otrok na ravni mentalnih struktur išče, ustvarja in povezuje različne možnosti, kako bi se zgodba lahko začela in smiselno nadaljevala, medtem ko gre pri zgodbi, kjer otrok opisuje neki dogodek, zgolj za nizanje posameznih zaporednih dogodkov. Če otroci pripovedujejo zgodbe ob slikah, so za njihovo pripovedovanje zelo spodbudne slike, na katerih se dogaja kaj nepričakovanega, nepredvidljivega, motečega in čustveno»nabitega«(guttman in Frederiksen, 1985; v Marjanovič Umek in Fekonja, 2004b). 5.3 Pripovedovanje zgodbe Za ocenjevanje pragmatične zmožnosti (zlasti po tretjem letu starosti) se razmeroma pogosto uporablja zgodbo, ki jo otrok pove ob različnih dražljajih. Otroška zgodba je lahko sestavni del različnih splošnih govornih preizkusov ali pa je samostojni govorni preizkus (otrokovo pripovedovanje je običajno posneto in kasneje dobesedno prepisano) (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Razvojna raven zgodbe, ki jo pripovedujejo otroci po tretjem ali četrtem letu starosti, se ne razlikuje zgolj glede na starost otrok, temveč je odvisna tudi od pogojev, v katerih jo otroci pripovedujejo (Kranjc, Marjanovič Umek in Fekonja, 2003). 15
Guttman in Frederiksen (1985; Kranjc, Marjanovič Umek in Fekonja, 2003) sta primerjala tri pogoje, v katerih so otroci pripovedovali zgodbe: otroci so pripovedovali zgodbo, ki je bila ilustrirana z zaporednimi slikami; otroci so imeli na razpolago slike, ki niso bile povezane; otroci so pripovedovali zgodbo ob le eni sliki, na kateri so bili prikazani vsi junaki zgodbe. Najvišjo razvojno raven pripovedovanja zgodbe so otroci dosegli v pogoju, ko so imeli na razpolago več slik, ki so jih lahko kombinirali, najnižjo pa, ko so pripovedovali zgodbo le ob eni sliki (praviloma so predmete oziroma osebe le naštevali ali poimenovali) (prav tam). Pri otrokovem pripovedovanju zgodbe je treba zagotoviti koherentnost (logično zgradbo), v kateri so razumljivo predstavljeni dogodki, misli, počutja in ustrezno časovno-vzročne povezave. Hkrati pa je za povedano zgodbo nujna ustrezna kohezivnost (povezanost), ki se kaže tako, da otroci uporabljajo različna slovnična sredstva, s katerimi zagotovijo povezanost besedila in logično razmerje znotraj posameznih vsebin. Pomemben proces, ki omogoča pripovedovanje kakovostne zgodbe, je dekontekstualizacija otrok izoblikuje svoje predstave, sklepe, logične povezave, in to tako, da ga poslušalec razume (Marjanovič Umek in Fekonja, 2004b). A. Miljak (1979; v Marjanovič Umek in Fekonja, 2001, str. 80 81) opisuje štiri razvojne ravni otrokovega pripovedovanja ob ilustracijah oziroma slikah: 1. perceptivna rekognicija: otrok našteva stvari, predmete, osebe, živali, ki so na sliki. V ozadju gre za prepoznavanje predmetov oziroma stvari in njihovo pretvarjanje v govorni kod. Pripovedovanje na tej najnižji ravni zmore že enoletni otrok; 2. nepopolni opis: otrok prepoznava nekatere odnose med predmeti na sliki in jih nato pretvarja v govorni kod. V govoru zasledimo statični opis slike oziroma nizanje opažanj; 3. elaboriran govor: otrok se pri opisovanju slike opira na lastne izkušnje, in sicer posredno ali neposredno. Ker bolj ali manj prepoznava vse odnose na sliki,»bere«oziroma opisuje slike kot aktivno dogajanje. V njegovem govoru sta vedno bolj prisotna aktualen kontekst in kontekst iz preteklosti; 4. povezovanje dogajanja na slikah: otrok na tej razvojni ravni opiše vsako sliko kot aktivno dogajanje ter svoje opise sestavi in oblikuje v logično zaporedje. 16
Avtorica (1979, 1981; prav tam) je v eni od svojih raziskav preverjala zmožnosti otrokovega opisovanja slik. Na podlagi rezultatov svoje raziskave je zaključila, da je večina otrok, starih od pet do šest let, opisovala slike na drugi (nepopolni opis) in tretji (elaboriran govor) razvojni ravni, le posamezni otroci so v tem starostnem obdobju dosegali tudi četrto razvojno raven (povezovanje dogajanja na slikah). Pellegrini in Galda (1998; v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 82) sta v okviru svoje študije (otroci so zgodbo povedali potem, ko jim jo je testator prej prebral) oblikovala kriterije za določanje razvojne ravni povedane zgodbe ob ilustracijah: 1. poimenovanje: otrok preprosto poimenuje prvine na posamezni ilustraciji, pri tem pa jih ne opisuje; 2. opisi, ki jih usmerjajo dejavnosti, prikazane na ilustracijah: otrok opisuje posamezne ilustracije, pri tem pa ne rabi preteklika ali časovnih določil; 3. nepovezani dialog: otrok ne pripoveduje zgodbe zgolj ob ilustracijah, oblikuje eno ali več delnih zgodb, pri čemer rabi preteklik in časovna določila; 4. zgodba, povedana za poslušalce: otrok pripoveduje povezano in koherentno zgodbo, pri tem pa se ozira k ilustracijam ali kaže nanje. Opise ilustracij povezuje v ustrezno časovno zaporedje; 5. izmišljena zgodba: otrok v svojo zgodbo vključi junaka prebrane zgodbe, vendar spremeni časovno zaporedje dogodkov; 6. zgodba, ki je podobna prebrani zgodbi: otrok oblikuje zgodbo, ki je podobna, vendar ne popolnoma enaka prebrani zgodbi; 7. zgodba, ki je enaka prebrani zgodbi: otrok po spominu pripoveduje zgodbo, ki je enaka prebrani, pri tem pa pogosto kaže na ilustracije. 17
II EMPIRIČNI DEL 6 OPREDELITEV PROBLEMA Jezikovni razvoj se začne z rojstvom. Za prvi jezik, ki se ga otrok uči, uporabljata Allard in Sundblad (1979; v Magajna, 1995) izraz»materni jezik«(angl. mother tongue). Osnova za govorni razvoj je tip jezika, ki je v glavnem neverbalen in se kaže v komunikaciji s telesom, z gibi, mimiko in očmi, ki pa jo z otrokovega vidika spremljajo najprej glasovi, nato besede in kasneje tudi intonacija (Magajna, 1995). Za celovit razvoj otrokove govorne kompetentnosti je poleg družinskega okolja prav tako pomembna otrokova izpostavljenost različnim literarnim dejavnostim, kot je npr. skupno branje, samostojno branje slikanice, glasno branje, pogovor o prebrani vsebini, pripovedovanje zgodbe ipd. (Fekonja, Marjanovič Umek in Kranjc, 2005). U. Fekonja, L. Marjanovič Umek in S. Kranjc (2005) ugotavljajo, da sta se v številnih raziskavah kot pomembna dejavnika pokazala pogostost glasnega branja otroške literature in način branja, ki vplivata na razvoj otrokovega govora ter kasneje tudi na razvoj otrokovih bralnih spretnosti. Navajajo različne avtorje (npr. Berk, 1997; Bornstein, Haynes, O'Reilly in Painter, 1996; v Fekonja, Marjanovič Umek in Kranjc, 2005), ki v svojih raziskavah ugotavljajo razlike v govornem razvoju med dečki in deklicami. Te se kažejo v tem, da deklice hitreje spregovorijo prvo besedo, prej usvojijo slovnico jezika, dosegajo višje rezultate na preizkusih pravilne izgovorjave besed, oblikujejo daljše izjave, imajo večji besednjak in dosegajo višje rezultate na lestvicah govornega razumevanja. McCune (1992; v Fekonja, Marjanovič Umek in Kranjc, 2005) in Huttenlocher (1991; v Fekonja, Marjanovič Umek in Kranjc, 2005) se strinjata in ugotavljata, da so razlike med spoloma v zgodnjem razvoju besednjaka posledica razlik v hitrosti razvoja deklic in dečkov v zgodnjem otroštvu in ne posledica razlik v govornih interakcijah. V empiričnem delu diplomskega dela sem raziskovala razlike med otrokovim pripovedovanjem ob slikanici pred branjem in po prebrani vsebini. Zanimalo me je, ali se v pripovedovanju zgodbe pred branjem in po branju slikanice Zelo lačna gosenica (Carle, 1997) kažejo razlike med spoloma. 18
6.1 Cilji V diplomskem delu sem si skladno s problemom raziskave postavila naslednja cilja: ugotoviti, ali se kažejo razlike med otrokovim pripovedovanjem ob slikanici pred branjem in njegovim pripovedovanjem ob slikanici po prebrani vsebini; ugotoviti, ali se v pripovedovanju ob slikanici pred branjem in v pripovedovanju ob slikanici po prebrani vsebini pojavijo razlike med spoloma. 6.2 Raziskovalna vprašanja RV 1: Ali se kažejo razlike v številu besed primerjalno v situacijah, ko otrok pripoveduje ob slikanici pred branjem in po prebrani vsebini? RV 2: Ali se kažejo razlike v številu različnih uporabljenih besed primerjalno v situacijah med otrokovim pripovedovanjem ob slikanici pred branjem in po prebrani vsebini? RV 3: Ali se kažejo razlike v številu opisanih dogodkov primerjalno v situacijah, ko gre za otrokovo pripovedovanje ob slikanici pred branjem in po prebrani vsebini? RV 4: Ali se kažejo razlike po spolu v pripovedovanju zgodbe primerjalno za obe situaciji, ko gre za otrokovo pripovedovanje ob slikanici pred branjem in po prebrani vsebini? 6.3 Metodologija 6.3.1 Raziskovalna metoda V empiričnem delu sem uporabila kvalitativno metodo pedagoškega raziskovanja. 6.3.2 Vzorec Raziskavo sem vodila kot multiplo študijo primera. V vzorec je bila vključena skupina naključno izbranih 12 otrok, starih od tri do štiri leta, iz Vrtca H. C. Andersena. 19
6.3.3 Instrument oz. pripomoček V namene raziskovanja sem uporabila zgodbo Zelo lačna gosenica avtorja Erica Carla (1997). Za lažje zbiranje podatkov ter kasnejšo analizo in interpretacijo pa sem uporabila diktafon. Pri analiziranju otrokovega pripovedovanja zgodbe sem upoštevala naslednja merila (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010, str. 42 43): vse besede (gre za število vseh samostojnih besed, vključno s predlogi, členki, medmeti, vezniki, pomožnimi glagoli); različne besede (gre za število različnih besed, ki vključujejo tudi besede z različnimi predponami, npr. pisati, prepisati, ali besede, s katerimi izražamo stopnjevanje, npr. velik, večji; različne oblike iste besede, npr. različni skloni, števila, osebe, čas, pomanjševalnice, pa ne štejejo kot različne besede); dogodke (gre za število dogodkov, ki jih je otrok prepoznal izmed opredeljenih dogodkov; kot dogodek šteje, če otrok opiše ključno dejanje iz dogodka, pri čemer lahko dogodek pove z eno povedjo ali več povedmi, opisati pa mora vsaj dva zaporedna dogodka). 6.3.4 Postopek zbiranja podatkov Raziskovanje je potekalo v vrtcu H. C. Andersena, in sicer več dni zaporedoma. Izvajala sem ga v posebni sobi v vrtcu, kjer mi je vsak otrok dvakrat individualno pripovedoval zgodbo. Prvi del raziskovanja je potekal kot otrokovo pripovedovanje zgodbe ob slikanici avtorja Erica Carla Zelo lačna gosenica (1997, Založba: EPTA, 24 strani). V drugem delu pa sem zgodbo o zelo lačni gosenici najprej prebrala, nato pa zaprosila vsakega otroka, da mi je po branju ob slikanici še enkrat pripovedoval zgodbo. V raziskavo sem vključila le tiste otroke, ki zgodbe o zelo lačni gosenici še niso poznali. Njihovo pripovedovanje sem snemala na diktafon pod oznakama deklica ali deček in zaporedno številko (npr. deklica 1 ali deček 1...). 6.3.5 Postopek obdelave podatkov Posneta pripovedovanja otrok sem najprej zapisala v programu Microsoft Word in jih nato analizirala s pomočjo meril, ki sem jih predhodno predstavila v diplomskem delu. Dobljene rezultate analize besed v procesu pripovedovanja otrok pred branjem in po prebrani vsebini 20
slikanice Zelo lačna gosenica sem analizirala s strokovno literaturo in odgovorila na zastavljena raziskovalna vprašanja. 6.4 Rezultati in interpretacija Tabela 2: Starost otrok Otrok Deklica 1 Deklica 2 Deklica 3 Deklica 4 Deklica 5 Deklica 6 Deklica 7 Deček 1 Deček 2 Deček 3 Deček 4 Deček 5 Starost 3 leta 7 mesecev 3 leta 6 mesecev 3 leta 11 mesecev 4 leta 4 leta 4 mesecev 3 leta 6 mesecev 3 leta 5 mesecev 3 leta 8 mesecev 4 leta 4 leta 3 leta 11 mesecev 4 leta Iz Tabele 2 je razvidno, da je bilo v raziskavo vključenih 12 otrok, od tega sedem deklic in pet dečkov. V času raziskave je bila ena deklica stara 3 leta in 5 mesecev, kar predstavlja 8 % vseh otrok. Dve deklici sta bili stari 3 leta in 6 mesecev, kar predstavlja 17 % vseh otrok. Ena deklica je bila stara 3 leta in 7 mesecev, kar predstavlja 8 % vseh otrok. En deček je bil star 3 leta in 8 mesecev, kar predstavlja 8 % vseh otrok. En deček in ena deklica sta bila stara 3 leta in 11 mesecev, kar predstavlja 17 % vseh otrok. Ena deklica in trije dečki so bili stari 4 leta, kar predstavlja 33 % vseh otrok. Ena deklica je bila stara 4 leta in 4 mesece, kar predstavlja 8 % vseh otrok. 21
6.4.1 Analiza pripovedovanja zgodbe DEKLICA 1 Pred branjem zgodbe»tuki na listu je sedel jajček. In tuki nastane gosenica. Tuki postaja iz jajčka gosenica. Sonček. Gosenica pred soncem. Tuki je gosenica. Tuki v torti je gosenica. Pa v sladoledu je gosenica. Pa v kumarici je gosenica. Pa v siru je gosenica. Pa v klobasi je gosenica. Pa v liziki je gosenica. Pa v torti je gosenica. Pa tuki not je gosenica. Pa v tem kolačku je gosenica. Pa v lubenici je gosenica. Potem je ona jedla list. Gosenica. Potem je pa ona debela. Naprej. Potem je postala metulj. Ker je pač jedla. Konec.«Po prebrani vsebini»tuki na listu je sedelo jajčece. In potem iz jajčeca je not bla gosenica. Potem je bla lačna. In potem je pojedla jabolko in še vedno je bila lačna. In potem je pojedla hruški dve. Potem je pojedla tri slive. Potem se najedla tri jagode in še vedno je bila lačna. Potem se najedla še tri pomaranč. V torti je, pa v sladoledu. Pa v, kaj je že to? Kumarica. Sir. Klobasa. Lizika. Pita. Kaj je to? Klobasa. Pa kolača se je najedla pa lubenice. Potem, potem jo je pa trebušček bolel, pa je pojedla list. Potem je pogrizla to. In potem je postal še en metulj.«tabela 3: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deklica 1 Pred branjem Po prebrani vsebini Število vseh besed 94 107 Število različnih uporabljenih 35 45 besed Število opisanih dogodkov 5 10 Iz Tabele 3 je razvidno, da se pripovedovanje zgodbe deklice 1 pred branjem in po prebrani vsebini razlikuje glede na število vseh besed, število različnih uporabljenih besed in število opisanih dogodkov. Deklica 1 je v pripovedovanju zgodbe pred branjem povedala 94 besed, medtem ko je pri pripovedovanju zgodbe po prebrani vsebini povedala 107 vseh besed. Pred 22
branjem zgodbe je uporabila 35 različnih besed, medtem ko je po prebrani vsebini uporabila 45 različnih besed. Dogodkov, ki jih je deklica 1 opisala pred branjem, je bilo pet, medtem ko je po prebrani vsebini opisala 10 dogodkov. DEKLICA 2 Pred branjem zgodbe»gosenica je to. To je sonček in skače gosenica. In pol to je zemlja. In pol je jabolko in je hruška in gosenica je lezla na jabolko. Pol pa hruška še ena in še ena hruška. In pol bla je ena jagoda. In spet še ena hruška. In gosenica je lezla na hruško. Jagoda. Zdaj pa jagoda. Jagoda. Jagoda. Jagoda. Gosenica. Banana je to. Lizika. Bonbon. Banana. Sladoled. Drevo. Gosenica. Metuljček. Sem že prebrala.«po prebrani vsebini»nekoč je bla nočka in je prišel mesec. In pol pa je prišel sonček. Gosenica je šla po zemlji. In pol pa je. Gosenica je bla lačna. Lačna gosenica je bla in pol pa je rekla. Nimam nič za jesti. Pol jabolko je pojedla, dve hruški in pol jagodo je pojedla in pol pa je pojedla jabolko in še eno, še eno. In pol pa je pojedla tri jagode. In eno pomarančo in pol pa je pogrizala pomarančo in še eno pomarančo je. In pol pa je zlezla na list in je mal pohrustala lista. In pol je pa in je bla ogromna, ogromna. In pol pa je bil metuljček. Sem že prebrala.«tabela 4: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deklica 2 Pred branjem Po prebrani vsebini Število vseh besed 74 113 Število različnih uporabljenih 27 38 besed Število opisanih dogodkov 0 7 Iz Tabele 4 je razvidno, da se pripovedovanje zgodbe deklice 2 pred branjem in po prebrani vsebini razlikuje glede na število vseh besed, število različnih uporabljenih besed in število opisanih dogodkov. Deklica 2 je v pripovedovanju zgodbe pred branjem povedala 74 besed, 23
medtem ko je pri pripovedovanju zgodbe po prebrani vsebini povedala 113 vseh besed. Pred branjem zgodbe je uporabila 27 različnih besed, medtem ko je po prebrani vsebini uporabila 38 različnih besed. Deklica 2 pred branjem zgodbe ni opisala nobenega dogodka, medtem ko je po prebrani vsebini opisala sedem dogodkov. DEKLICA 3 Pred branjem zgodbe»sonček. Pa gosenica. Zemlja. Sonček. Gosenica. Zemlja. Jabolko. Hruška. Jagoda. Krompir. Jabolko. Jagoda. Lubenica. Kolač. Klobasa. Torta. Lizika. Klobasa. Sir. Kumarica. Sladoled. Tortica. Drevo. List. Školjka. Gosenica. Metuljček.«Po prebrani vsebini»sonček. Gosenica. Jabolko. Hruška. Sliva. Jagoda. Pomaranča. Hruška in gosenica. Tri slive. Jagoda. Pomaranča. Slive. Jagode. In pomaranča. Pomaranče. Jagode. Torta. Sladoled. Kumarica. Sir in klobasa in lizika. Tortica. Klobasa in gosenica. Kolač in lubenica. List. Gosenica in drevo. Gosenica. Metulj.«Tabela 5: Analiza pripovedovanja zgodbe pred branjem in po prebrani vsebini deklica 3 Pred branjem Po prebrani vsebini Število vseh besed 28 41 Število različnih uporabljenih 18 19 besed Število opisanih dogodkov 0 0 Iz Tabele 5 je razvidno, da se pripovedovanje zgodbe deklice 3 pred branjem in po prebrani vsebini razlikuje glede na število vseh besed in število različnih uporabljenih besed. Deklica 3 je v pripovedovanju zgodbe pred branjem povedala 28 besed, medtem ko je pri pripovedovanju zgodbe po prebrani vsebini povedala 41 vseh besed. Pred branjem zgodbe je uporabila 18 različnih besed, medtem ko je po prebrani vsebini uporabila 19 različnih besed. 24