UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za filozofijo UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO Uroš Cvelbar Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za filozofijo UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA Diplomsko delo SAMOSPOZNANJE PRI PLATONU, FRIEDRICHU WILHELMU NIETZSCHEJU IN EMMANUELU MOUNIERU Graduation thesis SELF-AWARENESS AND SELF-KNOWLEDGE ACCORDING TO PLATO, FRIEDRICH WILHELM NIETZSCHE AND EMMANUEL MOUNIER Mentor: izr. prof. dr. Boris Vezjak Kandidat: Uroš Cvelbar Mentor: izr. prof. dr. Edvard Kovač Maribor, 2016
Lektor: Jan Grabnar, prof. slovenščine Prevajalec: Blaž Preglau, prof. angleščine
ZAHVALA Mentorjema, izr. prof. dr. Borisu Vezjaku in izr. prof. dr. Edvardu Kovaču, se iskreno zahvaljujem za strokovno vodenje v procesu nastajanja diplomskega dela. Staršema, ki sta mi omogočila šolanje. Ženi Tiji in sinu Marku za spodbudo in potrpežljivo prenašanje moje odsotnosti pri družinskih obveznostih. Posebno zahvalo pa namenjam gospe Ireni Gajič, ki me je v ključnih trenutkih opomnila na luč na koncu predora.
IZJAVA Podpisani UROŠ CVELBAR, rojen 8. 7. 1978, študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Univerze v Ljubljani, smer FILOZOFIJA IN TEOLOGIJA, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom SAMOSPOZNANJE PRI PLATONU, FRIEDRICHU WILHELMU NIETZSCHEJU IN EMMANUELU MOUNIERU, pri mentorjih, izr. prof. dr. BORISU VEZJAKU in izr. prof. dr. EDVARDU KOVAČU, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. podpis Maribor, 6. 9. 2016
POVZETEK V diplomskem delu obravnavamo temo samospoznanja in samospoznavnega procesa. Platon (s Sokratom), Nietzsche in Mounier so tisti filozofi, s pomočjo katerih smo zelo dobro spoznali filozofsko širino in globino obravnavane teme. Raziskali smo, kašen vpliv in kakšne implikacije ima samospoznanje na družbo in njeno politično življenje. Pri Platonu smo se osredinili na njegov dialog Alkibiad Prvi, v katerem zelo nazorno pokaže proces samospoznanja in njegovo praktično vrednost. Obrat v interpretaciji se zgodi, ko Platonovo samospoznanje obravnavamo v okviru spoznavanja samega sebe kot individualnega bitja v nasprotju z običajno interpretacijo. Večina interpretov Platonovo samospoznavanje obravnava kot splošno spoznanje samega sebe, torej človeške vrste. Ta obrat omogoča, da že pri Platonu razberemo ključne nastavke za vse poznejše teorije o samospoznanju oz. vzpostavitvi osebne identitete. Pri politični implikaciji obravnavamo Platonovo preslikavo posameznikovega psihološkega stanja na različne stanove v družbi oz. celo na državne ureditve. Pri Nietzscheju raziskujemo radikalno kritiko vseh pozitivnih izjav in definicij o samospoznanju. Vendar se Nietzschejeva pozicija izkaže za nezadostno: poleg tega da se pojavi problem subjektivistične filozofije, ki zapade v relativizem, z njegovimi pojmi ne moremo vzpostaviti konstruktivnega dialoga ali smiselnega sistema. Mouniera smo obravnavali kot enega glavnih predstavnikov personalizma. Izkaže se, da je s pojmom oseba in svojim aktivnim družbenim delovanjem posegel v politično prihodnost Evrope. Ob nenehnem preseganju samega sebe in svojih trenutnih danosti je ena ključnih lastnosti osebe prav aktivno delovanje, usmerjeno k drugemu in za drugega. Ključne besede: Sokrat, Platon, Friedrich Wilhelm Nietzsche, Emmanuel Mounier, samospoznanje, samospoznavanje, sebstvo, oseba, personalizem, jaz
ABSTRACT In the diploma work we are discussing self-knowledge and the self-knowledge process. Plato (with Socrates), Nietzsche in Mounier are those philosophers, whose works broadened us the philosophical width and depth of our diploma topic. We have researched the influence and the implications of self-knowledge on society and its political life. In Plato's work we focused on his dialogue Alcibiades I, in which he clearly presents the process of self-knowledge and its practical value. Inversion in the interpretation occurs, when we analyze Plato's self-knowledge in the frame of getting to know oneself as an individual being as opposed to the usual interpretation. Most of the interpreters consider Plato's self-knowledge as general knowledge of oneself, therefore a human kind. With this inversion we can already with Plato notice the key elements for all the following theories of self-knowledge or, as the case may be, establishing a personal identity. In political implication we analyze Plato's reflection of individual's psychological state on different social classes or even on the system of government. In Nietzsche's work we research radical criticism of all positive statements and definitions about self-knowledge. However, Nietzsche's position turns out to be insufficient: a problem of subjective philosophy occurs, which leads to relativism. In addition with his definitions we cannot establish a constructive dialogue or a meaningful system. We focused on Mounier as one of the main representatives of personalism. It turns out he influenced on Europe's political future with his definition of an individual and his social activities. Along constant surpassing oneself and one's current abilities it is essential for an individual to actively perform, towards others and for others. Key words: Socrates, Plato, Friedrich Wilhelm Nietzsche, Emmanuel Mounier, self-knowledge, self-awareness, self, individual, personalism,
KAZALO VSEBINE 1 UVOD... 1 2 NAMEN... 5 3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE... 5 4 METODOLOGIJA... 5 4.1 RAZISKOVALNE METODE... 5 4.2 UPORABLJENI VIRI... 6 5 SAMOSPOZNANJE... 8 5.1 PREGLED POJMOV IN SODOBNE DEFINICIJE SAMOSPOZNAVANJA... 8 5.2 SAMOSPOZNAVANJE OD PRAZGODOVINE DO PLATONA... 15 5.3 FILOZOFIJA SOKRATA IN PLATONA... 17 5.4 SAMOSPOZNANJE PRI PLATONU... 19 5.5 SAMOSPOZNAVANJE OD PLATONA DO NIETZSCHEJA... 38 5.6 FILOZOFIJA FRIEDRICHA WILHELMA NIETZSCHEJA... 42 5.7 ZANIKANJE MOŽNOSTI SAMOSPOZNANJA PRI NIETZSCHEJU.. 44 5.8 SAMOSPOZNAVANJE OD NIETZSCHEJA DO EMMANUELA MOUNIERA... 52 5.9 FILOZOFIJA EMMANUELA MOUNIERA... 54 5.10 SAMOSPOZNANJE PRI EMMANUELU MOUNIERU... 56 6 SKLEP... 64 VIRI IN LITERATURA... 67
1 UVOD Delfski napis»spoznaj samega sebe«1 je izziv, ki že stoletja zaposluje filozofe in z nedavnim pojavom različnih novodobnih duhovnih gibanj, ki obljubljajo samouresničitve, in tudi druge posameznike, ki z raziskovanjem samega sebe poskušajo osmisliti in razumeti svojo vlogo v svetu. Toda po drugi strani nam današnji hitri tempo življenja s potrošniško paradigmo imeti (namesto biti 2 ) načrtno ponuja premalo časa za dovolj tehten in globok premislek o samem sebi ter svojem mestu v svetu. Medtem ko se v t. i. tretjem svetu ljudje spoprijemajo predvsem z borbo za preživetje, ki jim prav tako onemogoča premislek o sebi. Veliko mladostnikov je zaradi prezaposlenih staršev že zgodaj prepuščenih različnim ideologijam in vrednotam, ki ustvarjajo pasivnega in apatičnega posameznika, ki na koncu reagira če karikiramo le na poziv po nakupu novega iphona. Posledice teh dejstev močno vplivajo tudi na podobo današnjega družbenega sveta, v katerem kot posledica neoliberalnega kapitalizma kraljuje potrošniška ideologija, katere hitri tempo življenja ni naključen in je le rezultat delovanja svetovnih sil oz. elit in korporacij, 3 katerih eden izmed glavnih ciljev je prav lahko vodljiva oz. pasivna oseba. Takšni z lahkoto vstavimo želje po nakupovanju stvari, ki jih sploh ne potrebuje (danes korporacije delajo celo korak v smer, da bi bile nad državo sporazum TTIP 4 ). Medtem na drugem koncu sveta (čeprav v današnjem času niti ni vedno treba na drugi konec sveta) poskuša to željo zahodnega človeka izpolniti azijski delavec (v mnogih primerih se izkoriščajo otroci otroško delo), ki, če ima srečo (obstaja namreč tudi siva cona, kjer delavci zaslužijo manj kot dolar na dan), lahko za minimalno plačilo, od 0,8 do 3 dolarje 1 V diplomskem delu uporabljam izraz samospoznanje (kot spoznanje o samem sebi s teoretično utemeljitvijo) in njegove sinonime, kot so npr. samospoznavanje (ima širši smisel in vključuje vse procese v okviru samospoznavanja, ki ne implicirajo nujno končnega oz. dejanskega spoznanja), spoznaj samega sebe, raziskovanje samega sebe 2 Enega najprodornejših opisov razlike je predstavil Erich Fromm v delu Imeti ali biti. (Fromm, 2013) 3 Organizacija Oxfam, ki se bori za bolj pravičen svet, je objavila podatek, da bo v letu 2016 1 % najbogatejših ljudi posedoval več imetja kot vsi drugi ljudje skupaj: (Oxfam, 2015) 4 TTIP je predviden trgovinski sporazum med EU in ZDA, pogajanja še trajajo, posledice pa so nepredvidljive; gre pa, po osnutku sodeč, za jasen napad korporacij na državo. (Delo d.d., 2016) 1
na uro, dela po 14 ur dnevno. Ta delavec ima v nasprotju z zahodnim potrošnikom popolnoma druge razloge za to, da se ne ukvarja s samospoznavanjem, saj se namesto tega bori za golo preživetje. Stiska teh ljudi se kaže tudi v samomorih, 5 korporacije pa to»težavo«rešujejo z namestitvijo varovalnih mrež okoli stavb podjetja, kar samo zase govori o njihovem primarnem cilju. Govorimo seveda o novodobnem suženjstvu, ki privede do razosebljenja oseb (kot vemo že iz antike, sužnjem niso priznali statusa osebe), mnogi med njimi pa v zadnji fazi vidijo rešitev v tem, da se odstranijo s tega»prelepega«sveta. Implikacije samospoznavanja posameznika na družbeno ureditev se je kot eden prvih filozofov najbolj zavedal Platon oziroma njegov Sokrat, 6 ki v dialogu Alkibiad Prvi skuša prihodnjega voditelja opozoriti, da je poznavanje samega sebe pogoj pravičnega in dobrega upravljanja polisa: 7 S.: Potemtakem ni bilo zelo pravilno, da sva se ravnokar tako vneto strinjala, da obstajajo nekateri ljudje, ki sicer samih sebe ne poznajo, a poznajo, kar jim pripada, medtem ko drugi vedo, kaj pripada temu, kar jim pripada. Videti je, [l33e] da je stvar enega človeka in ene veščine, da uzre vse te reči: sebe, to, kar mu pripada, in to, kar pripada temu, kar mu pripada. A.: Verjetno res. S.: Kdorkoli pa ne pozna tega, kar mu pripada, na osnovi istega (razmisleka) ne bo poznal niti tega, kar pripada drugim ljudem. A.: Seveda. 5 Posledica teh delovnih razmer je npr. več kot 19 samomorov v podjetju FOXCONN, ki dobavlja elektronske izdelke za Microsoft, Apple, Hewlett-Packard, Samsung, Sony idr. (v vsakem slovenskem gospodinjstvu je vsaj en izdelek omenjenih podjetij). (Foxconn suicides (b.d)). 6 Iz zgodovine filozofije je znano, da nam Sokrat ni pustil zapisane besede. Njegove ideje so nam namreč zapisane zapustili njegovi učenci, med katerimi je bil najplodovitejši Platon, ki pa ni zgolj zapisal Sokratovih dialogov, ki so se pred tem prenašali ustno, temveč je Sokratovo misel vključil v svoj filozofski sistem, kar pomeni, da ne moremo natančno vedeti, ali je Sokrat dejansko izrekel neki stavek ali pa mu ga je Platon pripisal z namenom, da poveča vrednost svoje misli. (Gl. Vezjak, 2011, str. 9 25) Enako velja za dialog Alkibiad Prvi, ki ga podrobneje obravnavam v diplomskem delu. Vprašanje je namreč, ali je to dejansko Platonov dialog (Več o tem gl. Vezjak, 2003, str. 211, in Platon, 2004, str. 576 577). Kljub tem dilemam v diplomskem delu ohranjam Platona za avtorja, ker dileme o avtorstvu ne morejo zamegliti prisotnosti izvirnih misli in idej. 7 Je naziv za mestno državo v času stare Grčije. 2
S.: In če ne pozna tega, kar pripada drugim ljudem, tudi ne bo poznal tega, kar pripada polisom. (prav tam, str. 611) Sokrat torej najprej poveže samospoznanje in druge ljudi s sklepanjem, da če nekdo ne pozna samega sebe, ne ve, kaj pripada njemu samemu, in posledično ne more vedeti, kaj pripada drugim ljudem. Če pa ne vemo, kaj pripada drugim ljudem, posledično ne moremo vedeti niti tega, kaj pripada polisu. Takoj zatem pa poudari, da sta za pravilno in dobro delovanje polisa potrebni pravičnost in premišljenost. Neverjetno je, da v 2000-letni zgodovini človeštvo še vedno ni usvojilo teh osnov pravičnosti in premišljenosti. Toda kam vodi ignoranca do samospoznavanja, ki se očitno materializira tudi v današnjem času, nam napove Platon: S.: Toda strinjala sva se, da je spoznavanje samega sebe istovetno s premišljenostjo. A.: Seveda. / / S.: Torej je za slabega človeka primerno, da je suženj, saj je to (zanj) bolje. A.: Da. S.: In nekrepost je primerna za sužnja. A.: Kaže tako. S.: Medtem ko je krepost primerna za svobodnega človeka. A.: Da. / / A.: Da, tako je. Takoj bom začel skrbeti za pravičnost. S.: Želim ti, da boš v tem tudi vztrajal, vendar pa se bojim, da bo moč polisa ne zato, ker ne bi zaupal tvoji naravi, temveč zato, ker vidim, kakšna je ta moč premagala tako mene kot tebe. 8 (Platon, 2004, str. 612) 8 Sokrat tudi tu»vidi«v prihodnost, saj Alkibiad dejansko ni bil dober»vladar«(seveda pa je bolj verjetno, da je to Sokratovo videnje zgolj posledica dejstva, da je bil dialog napisan, ko je bilo to 3
Platon nam torej pove, da kdor ni premišljen in ne spoznava samega sebe, prav tako ne more niti spoznati ideje dobrega, 9 kar vodi v to, da postane slab človek. Slab človek pa si po Platonu, ki je seveda pisal v okviru antične sužnjelastniške družbe, drugega kot to, da postane suženj, niti ne zasluži. Danes seveda ne živimo več v sužnjelastniški dobi, toda nepremišljenost družbe (v današnjem času se ta nepremišljenost kaže tudi kot pasivnost) odpira pot politiki, različnim ideologijam in ekonomskemu sistemu, da posameznika (seveda ne nujno po lastni krivdi) spravijo v odvisno razmerje, v katerem nima več možnosti svobodnega udejstvovanja oz. je to le navidezna svoboda. V nadaljevanju diplomskega dela si bomo pogledali, kako Platon vzpostavi koncept samospoznanja in katere so tiste glavne komponente, potrebne za vzpostavitev zdravega Grka oz. jaza oz. osebe. Nato si bomo pogledali Nietzschejevo radikalno kritiko samospoznavanja in sodobni personalistični pristop, ki tako kot Platon daje velik poudarek na politično udejstvovanje. dejstvo že znano, oz. gre za Platonovo ironijo, po kateri se dialogi sploh niso dejansko zgodili in so zgodovinska imena samo dodana literarni osebi. (Gl. Griswold, 2002, str. 85) 9 Za več o ideji dobrega glej poglavji 5.3 in 5.4. 4
2 NAMEN Namen diplomske naloge je ugotoviti, kateri osnovni elementi so potrebni za samospoznanje in ali nam je osnovo teh elementov res predstavil Platon že pred 2000 leti. Spoprijeli se bomo tudi z radikalnim zanikanjem možnosti samospoznanja pri Nietzscheju. Prav tako pa bomo pozorni na politične implikacije, ki so najbolj razvite pri Platonu in Mounieru. 3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE Hipoteza 1: Platonovi elementi samospoznanja igrajo ključno vlogo v sodobnih teorijah osebne identitete. Hipoteza 2: Utemeljitev zanikanja možnosti samospoznanja Friedricha Wilhelma Nietzscheja je nezadostna. Hipoteza 3: Filozofija Emmanuela Mouniera je ustrezen odgovor na krizo današnjega človeka. 4 METODOLOGIJA 4.1 RAZISKOVALNE METODE Pri pisanju teoretičnega diplomskega dela smo uporabili naslednje raziskovalne metode: - komparativno, - zgodovinsko, - metodo analize, - metodo sinteze. 5
4.2 UPORABLJENI VIRI Uporabili smo primarne vire: Descartes, R. (1973). Meditacije. Ljubljana: Slovenska matica. Hume, D. (1969). A Treatise of Human Nature. Harmondsworth: Penguin. Kant, I. (2001). Kritika čistega uma. Problemi, (1-2/2001) 9-170. Locke, J. (1924). O človeškem razumu. Ljubljana: Slovenska šolska matica. Locke, J. (1961) An Essay Concerning Human Understanding. London: Everyman's Library. Mounier, E. (1990). Oseba in dejanje. Ljubljana: Društvo 2000. Nietzsche, F. (1984). Tako je govoril Zaratustra : knjiga za vse in za nikogar. Ljubljana: Slovenska matica. Nietzsche, F. (1988). Onstran dobrega in zlega; H genealogiji morale. Ljubljana: Slovenska matica. Nietzsche, F. (1989). Somrak malikov ali Kako filozofiramo s kladivom ; Primer Wagner : problemi glasbenikov ; Ecce homo : kako postaneš, kar si ; Antikrist : prekletstvo nad krščanstvo. Ljubljana: Slovenska matica. Nietzsche, F. (2004). Volja do moči. Ljubljana: Slovenska matica. Nietzsche, F. (2005). Vesela znanost. Ljubljana: Slovenska matica. Platon, (2004). Platon, zbrana dela I. Celje: Mohorjeva družba 6
Sekundarni viri pa so: Annas, J. (1985). 'Self-knowledge in Early Plato', V Dominic J. O'Meara (izd.): Platonic Investigations, (str. 38-111). Washington D.C.: Catholic University of America Press. Caird, E. (1883). Hegel. Philadelphia: J.B. Lippincott Carver, C. S., & Scheier, M. F. (2000). Perspectives on personality. Boston: Allyn and Bacon. Delo d.d. (28. 5. 2016). Ko korporacija toži državo, ker si je drznila dvigniti minimalno plačo in zmaga. Pridobljeno 16. 7. 2016, http://www.delo.si/sobotna/ko-korporacija-tozi-drzavo-ker-si-je-drzniladvigniti-minimalno-placo-ndash-in-zmaga.html Foxconn suicides (b.d). Pridobljeno 15. 2. 2015, http://en.wikipedia.org/wiki/foxconn_suicides Fromm, E. (2013). Imeti ali biti. Ljubljana: Mladinska knjiga. Gilson, E. (1989). L'esprit de la philosophie medievale. Pariz: Vrin Griswold, C. (1996). Self-Knowledge in Plato's Phaedrus. New Haven: Yale University Press. Griswold, C. (2002). Irony in the Platonic Dialogues. Philosophy and literature, Vol. 26 (1). 84-106 Preostali so navedeni v poglavju Viri in literatura. 7
5 SAMOSPOZNANJE 5.1 PREGLED POJMOV IN SODOBNE DEFINICIJE SAMOSPOZNAVANJA V naslovu diplomskega dela smo za ključni pojem navedli samospoznanje, ki pa je praktično kompromis med različnimi pojmi, ki so vključeni v našo temo, torej koncept samospoznavanja. Kot bomo videli kasneje, so najbližji sinonimi pojma samospoznanja Platonov autò tò autó, oseba, jaz, sebstvo, osebna identiteta Prav tako moramo upoštevati, da predvsem v filozofiji ne moremo govoriti o nekem skupnem pojmu, ki bi imel za vse enak pomen, saj vsak filozof po svoje interpretira ali celo ustvarja in poimenuje nove pojme. Eden izmed razlogov za to mnoštvo pojmov in mnogopomenskost, ki mnogokrat vodijo tudi v razne nesporazume, je tudi to, da se samospoznanje in samospoznavanje obravnavata z več vidikov, ki jih moramo iz besedil sami izluščiti, saj so le redko eksplicitno navedeni: Ontološki vidik domena filozofije, ki obravnava vprašanja, ali jaz sploh obstaja (samstvo samo kot substanca). Etični vidik tudi v domeni filozofije, in sicer gre za razreševanje situacij, kot sta na primer dober in pravičen. Ali pa, denimo, je morilec sploh odgovoren za svoje dejanje, če po umoru morda sploh ni več ista oseba? Politični vidik opazimo ga predvsem v filozofiji, pri filozofih, kot sta v tem diplomskem delu obravnavana Platon in Mounier, ki se zavedata pomena implikacije samospoznanja na družbenopolitično ureditev. 10 Platon to pokaže v 10 Večina današnjih družbenopolitičnih raziskovanj poteka v obratni smeri, torej kako družba vpliva na posameznika (lahko ga podpira, zavira, stigmatizira, spodbuja pri razvoju potencialov, zagotavlja okolje in razmerje za zdrav razvoj posameznika ), toda vse te teorije in raziskave spadajo v t. i. procesni vidik, ki izhaja iz že vzpostavljenega stanja posameznika oz. družbe in se z alternativnimi možnostmi (vplivanje posameznika na družno) niti ne ukvarja. Je pa mogoče tudi iz tega tipa raziskovanj najti svetle primere, kot sta razprava in aplikacija (Aljaska, eksperimenti na Nizozemskem, Finskem, v Indiji, Namibiji ) o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), katerega prvotni namen je bil po avtorju Thomasu Moru v delu Utopija (2014) preprečevanje kraj saj je to bolj učinkovito kot boj s kradljivci. Čeprav je velikokrat spregledano, 8
svojem delu Država, katere notranja struktura analogno ustreza človeški duši, pri Mounieru pa poudarek na pojmu osebe, ki ji je podvrženo vse družbenopolitično dogajanje. Spoznavnoprocesni vidik v filozofiji ga srečamo tudi v okviru ontološke (v funkciji, kako pridemo do jaza kot bitnosti oz. substance) in epistemološke diskusije (spoznanje samospoznanja), medtem ko ga danes največ zasledimo v sociološkem in psihološkem diskurzu, saj je človek njegovi notranji in zunanji procesi osrednji objekt sociološke in psihološke vede. Prav tako je treba poudariti, da za sociologijo in psihologijo vprašanje o substanci ni aktualno, saj samospoznanje in procese v zvezi z njim jemljeta kot dejstvo torej je substanca dejansko že predpostavljena. Najprej si poglejmo ključni pojem samospoznanja pri Platonu: autò tò autó: prevajalec Boris Vezjak (2003) ga prevaja kot»sebstvo«, prevajalec Gorazd Kocjančič (Platon, 2004) kot»samstvo samo«ali»isto(vetno)st«, v angleškem jeziku opazimo prevod»the itself itself«ali»the self itself«že s prevodom prevajalci lahko vplivajo na pomen nekega besedila. Namreč iz samih različnih prevodov in posledičnih pomenov lahko zagovarjamo različne pomenske pozicije, na primer: prvič, to je splošno spoznanje o sebi, ki je univerzalno, torej ne gre za spoznanje samega sebe kot posameznika, temveč za obči pojem, ki opisuje koncept splošnega samospoznanja, ki je za vse ljudi enako, drugič, da gre za spoznanje(-vanje) individuuma, torej samega sebe kot različnega od drugih (prim. Vezjak, 2003). pa prav UTD človeku omogoča, da vsakodnevno borbo za preživetje zamenja za uresničitev tega, kar človek je, torej izkoristek vseh človekovih potencialov, kar med drugim pomeni tudi spoznavanje samega sebe, to pa privede do tega, da začne tak posameznik opravljati plačano delo, ki ga veseli in izpopolnjuje. 9
Na podlagi vsebine teksta Alkibiad Prvi se pridružujemo tistim, ki zagovarjajo, da je Platon govoril o spoznanju samega sebe (več o tej temi bomo spoznali pri obravnavi Platona), in ne zgolj splošnem samospoznanju, ki se tudi obravnava v tekstu Alkibiad Prvi. Pojem jaza kot subjekta so poznali že v indijski filozofiji, medtem ko je bil v zahodni filozofiji postavljen v ozadje, pojavil se je predvsem v okviru ontoloških in kozmoloških razprav, vse do Descartesovega»Mislim, torej sem.«, ki je jaz postavil v središče filozofske misli 11 ter se je v tistem času definiral kot»instanca osebnosti, ki je izhodišče človekove subjektivitete in zagotavlja enotnost, kontinuiranost in istovetnost osebnosti«, (Musek, 1982, str. 452) Pri slovenskem pojmu oseba 12 poznamo zelo zanimiv etimološki izvor, ki je različen od latinskega izvora besede persona, iz katerega so izhajali vodilni raziskovalci (danes bi jih poimenovali filozofi, psihologi, sociologi ). Beseda persona ima kar tri možne izvore: - iz predpone per- in glagola sonare (zveneti, oddajati glas), - iz etrurskega izraza phersu, ki naj bi bil pomenil ime in kultno podobo nekega etrurskega lokalnega božanstva (od tod maska, ki jo nosijo pri ustreznem obredju), - iz grške besede prosopon, ki izvorno pomeni obraz ali masko in se jo kasneje večinoma prevaja kot oseba. 13 Ko je gledališki igralec v starogrškem ali starorimskem teatru nastopal v maski, z masko pokazal, kdo je oziroma, kaj je njegova trenutna osebnost. V tem smislu lahko razumemo masko kot osebnost oz. je persona kot zunanji aspekt osebnosti, tj. zunanji znak, to, kar se pri osebnosti vidi. Toda ko igralec odstrani masko, začne igrati nekoga drugega oz. drugačno vlogo, in to vzbuja asociacijo na lastno 11 V diplomskem delu imamo namen to splošno sprejeto interpretacijo nadgraditi s spoznanjem, da se je postavitev jaza v središče začela že s Sokratom oz. Platonom in ne šele z Descartesom. 12 Kot bomo videli kasneje, se je ta pojem prvotno začel razvijati v sholastiki:»nastal je namreč takrat, ko so poskušali pojmovno izraziti na eni strani eno(jno)st božjega bistva in na drugi strani»trojno, samostojno in vsakič drugo utelešenje«eno(jno)sti bistva v Očetu, Sinu in Sv. Duhu«. (Nosbusch, 1998, str. 9) 13 Kot oseba pa se prevaja tudi grški izraz hypostasis, ki pomeni esenco substance. Hypostatis so prevajali kot osebo predvsem v krščanski teologiji, ko so npr. definirali hipostatično unijo (osebna zveza dveh narav Jezus kot bog in človek v eni osebi). 10
osebo in na druge. Maska torej postane oznaka za vlogo, nato za osebo in končno osebnost. (Musek, 1988, str. 6) Slovenski izraz oseba pa izvira iz korenskega indoevropskega izraza su, ki je osnova za izraza»sebe«in»svoj«. V slovenščini se torej pojem osebnosti etimološko izvorno veže na»sebe«,»svoje«in»sebstvo«. (prav tam, str. 29) John Locke je na primer definiral osebo kot»misleče razumno bitje, ki ima razum in refleksijo in zmore pojmovati sebe kot sebe, isto mislečo stvar, v različnih časih in na različnih mestih«. (Locke, 1961, II, XXVII, 9) Današnje moderne definicije osebe ne izhajajo več toliko iz filozofije kot iz psihologije in sociologije, saj sta to vedi, ki sta, začenši z Erikom H. Eriksonom, prevzeli primat pri raziskovanju samega sebe. Zato v današnjem diskurzu v okviru samospoznavanja prevladujejo predvsem sociološke definicije, ki se ukvarjajo z družbeno identiteto, in psihološke definicije, ki izhajajo iz psiholoških pojavov ter kognitivnih in nevroloških znanosti. Zato si moramo zaradi boljšega razumevanja obravnavane tematike pogledati, kako sodobne psihološke in sociološke smeri definirajo stare pojme in uvajajo nove, ki se nanašajo na človeško samospoznanje. Pri psiholoških definicijah je glavni pojem osebnost, ki dejansko izhaja iz pojma oseba. Razlika je v tem, da je osebnost veliko širši pojem:»/.../ osebnost je relativno trajna celota psihofizičnih lastnosti pri posamezniku, po katerih se ta razlikuje od drugih posameznikov.«(musek, 1997, str. 24) Slovenski psiholog Anton Trstenjak osebnost opredeli kot»biološko odprt, dialektično dejavni sistem človekove samodejavnosti, ki dosega v mejah med dednostjo in okoljem, subjektom in svetom ter posameznikom in družbo vedno popolnejšo stopnjo samozavesti v odpornosti, veljavnosti, vrednosti in smiselnosti življenja«. (Trstenjak, 1976, str. 469) 11
Ena izmed najsodobnejših psiholoških definicij osebe pa podaja:»osebnost je notranja dinamična organizacija psihofizičnih sistemov, ki ustvarjajo posameznikov značilni vzorec obnašanja, mišljenj in občutij.«(carver, Scheier, 2000, str. 5) Sociološki pristop iz psiholoških stanj prehaja na družbeno raven in Mirjana Nastran Ule to zelo dobro pokaže v svojem delu Sodobne identitete v vrtincu diskurzov, predstavlja pa različne pristope pri analizi sebstva, identitete in razvoja osebnosti (Ule, 2000, str. 100 189): - psihoanalitična smer se nanaša na notranji svet, ki je visoko nezaveden in ni opremljen samo s strukturami znanj, želja, emocij, ampak tudi z notranjimi (ponotranjenimi) objekti in objektnimi odnosi. Razvoj identitete se ne zaključi v stabilni obliki značaja, kot so to razumeli starejši psihoanalitiki, temveč je vseživljenjski proces, pri čemer je zaznavanje in spreminjanje sebstva prepleteno s socialnimi objekti in odnosi ter se nanje nanaša. - psihosocialna smer, katere glavni predstavnik je Erikson. Zanj so identitetne krize rezultat notranjih duševnih konfliktov in zunanjih konfliktov, ki nastajajo iz prevzemanja novih družbenih obveznosti, vlog in iz vstopanja v nove, bolj univerzalne družbene povezave. Identiteta torej nastaja na izkustvih kriz in protislovij, ki jih je moral vsak posameznik premagati, da se je lahko dvignil do naslednjih razvojnih faz. - simbolno-interakcionistična smer trdi, da se človekova zavest, sebstvo in identiteta pojavijo šele v določeni fazi socializacije, takrat, ko lahko posameznik sprva zgolj medosebno socialno interakcijo in komunikacijo zaobrne k samemu sebi, ko postane sposoben za notranji pogovor s samim seboj. To pa je tedaj, ko v sebi igra vlogo drugega. Drugi ljudje so za posameznika nekakšno zrcalo, v katerem šele opazi samega sebe. Potemtakem ni noben posameznik sam sebi to zrcalo, zato je tudi identiteta odnosa struktura, je odnos do samega sebe kot potencialno drugega človeka. 12
- identiteta kot družbena konstrukcija subjekta pri identiteti kot družbeni konstrukciji ves proces družbene konstrukcije realnosti poteka tako, da se vzporedno konstruirata objektivni družbeni svet in subjektivna narava posameznika. Objektivni družbeni svet se začne pri vsakdanjih interakcijah med dvema človekoma, se razširi na referenčne skupine in se konča s konstrukcijo institucij, ki posredujejo ljudem trajne in kulturno posredovane vzorce dejavnosti, navad, običajev. Institucionalizirani socialni svet se kaže subjektivnim hotenjem ljudi kot sekundarni naravni svet, ki ga ne morejo več po mili volji spreminjati ali nanj vplivati. Temu procesu nasproten je proces formiranja subjekta oziroma identitete. To je proces internalizacije socialnih smislov v posamezniku. Ta poteka v dveh fazah, v primarni in sekundarni socializaciji. V prvi fazi, ki nastane v otrokovi družini, posameznik ponotranji strukturo najbližjega socialnega sveta kot edinega sveta in temelja za vsakršno stabilno identiteto. V drugi pa ponotranja posebne svetove, ki ustrezajo poklicnim, spolnim in drugim vlogam odraslega človeka. Svet otroštva se sicer tedaj relativizira, vendar še zmeraj ostane temeljni referenčni okvir za definicijo in percepcijo identitete. - identiteta kot institucija v primeru osebne identitete gre za minimalno socialno institucijo, ki zajema zgolj posameznika samega. Je institucija na dveh nogah. Vendar tako kot pri vsaki instituciji tudi tej instituciji posameznik pripada in ni zgolj njen subjekt ali tvorec. Pripada ji namreč toliko, kolikor se identificira z njo, jo sprejme. Če si posameznik še refleksivno prisvoji to identiteto in zgradi na njeni podlagi lasten identitetni projekt, potem postane njegov življenjski potek sestavina njegove identitete sebstva, ki je najbolj ponotranjena in obenem najbolj zavezujoča oblika identitet. A ni nič manj institucija, kot so druge oblike identitet. Kot lahko vidimo pri socioloških definicijah, največkrat zasledimo pojme subjekt, sebstvo in identiteta, ki jih Uletova definira takole (Ule, 2000, str. 321 326): Subjekt je oznaka za posameznika kot socialnega akterja, poleg tega je tudi center zaznavanja, razmišljanja, govorjenja in delovanja. 13
Subjekti so obenem akterji in so zavezani družbenim razmeram, strukturam. Sebstvo je razumljeno kot neka od drugih oseb ločena, v sebi zajeta, neodvisna, konsistentna, enotna in zasebna celota psihofizičnih potez, značilnosti, nagnjenj in sposobnosti človeka. Poudarja zmožnost človeka, da jemlje samega sebe za predmet opažanja, razmišljanja, delovanja. Sebstvo je tudi notranja potreba in potencial. Povezano je z množico predstav posameznika o samem sebi in z mehanizmi samonadzora. Sebstvo definira, kaj oseba aktualno je. Identiteta je posameznikova percepcija in kognicija sebstva. Sebstvo je aktualno, identiteta je mentalno stanje. Identiteta jaza; tudi identiteta sebstva je vsebina samozavedanja posameznika. Je generični pojav, ki predpostavlja refleksivno zavest posameznika, je samorazumevanje v terminih lastne biografije. Identiteta sebstva se rutinsko ustvarja in ohranja v refleksivnih dejavnostih posameznika, je izhod, zaključek percepcije in kognicije prostora, časa in osebe same. Nanaša se na notranje asociacije in primerjave, v katerih določene kvalitete ostanejo konstantne, nespremenjene in identične kljub spremembi v stanju, času ali preoblikovanju drugih kvalitet. Osebna identiteta je celota določil in oznak, ki karakterizirajo osebo kot nezamenljivo, ter tistih samopodob, ki ji pomagajo graditi in ohranjati individualni identitetni projekt. Refleksivni identitetni načrt je proces, pri katerem posameznik s pomočjo zgodb o samem sebi uredi predstavo o sebi v časovni red, ki sega od doživljane preteklosti do anticipirane prihodnosti. Posameznik tako oblikuje svojo identiteto. 14
5.2 SAMOSPOZNAVANJE OD PRAZGODOVINE DO PLATONA V človeški prazgodovini so se že zgodaj pojavile predstave, misli ter vprašanja o svetu, sebi in drugih. Te predstave, ki jih danes označujemo za predznanstvene (zgodnje predstave, povezane z izročilom), vključujejo animizem (prepričanje v obstoj posebnih duhovnih sil, ki prebivajo v človeku in drugje v naravi), magijo (vplivanje na svet s pomočjo nadnaravnih sil), mantiko (prerokovanje) in totemizem (prepričanje, da so vsi pripadniki rodu ali plemena potomci skupnega totemskega prednika, ki so ga običajno predstavljali kot živalsko bitje). (Musek, 1997, str. 10 11) S prvimi zapisi človeških misli pa vstopamo v zgodovino, v kateri so prvi filozofski zapisi zabeleženi v indijski civilizaciji, in sicer v njenih svetih spisih Vedah (znanje), ki predstavljajo temelj indijske religije (hinduizem) in filozofije. Eden izmed najpomembnejših delov Ved so Upanišade (sedeti ob nogah zraven učitelja, ki predaja nauk), ki predstavljajo filozofski zaključek Ved. V Upanišadah je najbolj znan nauk o enovitosti Brahmana (v sebi mirujoči prazvok vsega Bivajočega, kot Bit sveta, ki nas prežema) in Atmana (Jaz (duša) posameznika v smislu njegove prave Biti tako se Atman ločuje od tega, kar pripada človeku le na zunaj in nebistveno). Odločilno spoznanje, ki ga mora človek doseči, je, da sta Atman in Brahman v bistvu eno. Torej, da obstaja le eno edino, vse urejajoče svetovno načelo, da sta Atman in Brahman v bistvu eno. V Upanišadah pa med drugim zasledimo:»moj um je bil odsoten in nisem videl; moj um je bil odsoten in nisem slišal; tako je jasno, da človek šele z umom vidi in sliši Brez pradže (zavesti) oko ne spozna nobene oblike Brez uma ali pradže nas govor ne more ničesar naučiti.«(radakrišnan, 1964) Manas (um oz. razum) pa ni najvišja duševna funkcija, nad njo je buddhi, kar bi označili kot (višji) intelekt. Po nekaterih navedbah Upanišad je nad buddhijem duša oz. duh, ki je obsežnejši kot zavest, zlasti običajna, budna zavest. Ta zavest je namreč samo ena izmed oblik duhovnega stanja. Poleg nje obstajajo tudi druge. To pa pomeni, da obstajajo 15
velika duhovna področja, ki niso dostopna običajni zavesti in se jih ne zavedamo. Kar neverjetno je spoznanje, da so se indijski misleci že pred tremi tisočletji dokopali do spoznanj o nezavednem duševnem delovanju, ta so se na zahodu razvila šele v obdobju od Leibniza pa do Freuda in Junga oz. šele sodobna znanost odkriva nova in neodvisna spoznanja o t. i.»alternativnih«stanjih zavesti oz. duha, ki so opisana v Upanišadah. Razlog za tako napredno misel zgodnje indijske civilizacije je v njihovi bogati tradiciji meditativnih in drugih tehnik, s katerimi so ne le spodbujali in povzročali posebna zavestna in duhovna stanja, temveč so se naučili, kako ta posebna izkustva obvladati, nadzirati in jih sistematično spreminjati. (Musek, 1997, str. 13 15; Kunzmann, Burkard, Wiedmann, 1997, str. 17) Kljub temu pa je indijska misel v tem času še vedno predvsem v okvirih magičnih, mitičnih in religioznih razlag. Pravi preboj v iskanje novih neodvisnih razlag in pravi razcvet kritične misli (oz. od mita k logosu), ki je vodila v današnjo znanost, pa sta se zgodila v antični Grčiji in njenih kolonijah (obala Sredozemskega morja, jonska Mala Azija, Spodnja Italija). Osnovne poteze antične filozofije so: - vprašanje po pratemelju (arche) in prazakonu (logos) sveta in s tem povezano iskanje enotnega temelja, - s pojmom aletheia (neskritost) povezane teme: bit, resnica, resnično spoznanje, - ukvarjanje z naravo človeka in njegovo določitvijo: kakšna je duša, kaj je dobro (agathon) in kaj vrlina (arte). V individualni etiki problem doseganja evdaimonije (srečnosti). (Musek, 1997, str. 16; Kunzmann idr., 1997, str. 29) 16
5.3 FILOZOFIJA SOKRATA IN PLATONA Sokrat velja za filozofa, s katerim se začne klasično obdobje grške filozofije, in za utemeljitelja avtonomne filozofske etike. V središču njegove filozofije je vprašanje o dobrem (agathon) in o vrlini (areté). Kot vzgib za to označuje Sokrat v Apologiji napis na oraklju v Delfih»Spoznaj samega sebe.«, ki ga bomo podrobneje obravnavali v nadaljevanju. V grškem razumevanju pomeni areté sposobnost, ki pripada neki stvari po njenem bistvu. Pri človeku je v božanskem in umnem delu njega samega: v duši. Dobro je torej posebni areté človeške duše; njo spoznati in doseči, je najbolj bistvena naloga. Prizadevanje za filozofski uvid v bistvo vrlin pomeni za Sokrata v širokem smislu»skrb«(epimeleia) za dušo«. Iz stanja duše izvira dobrobit vsega človeka, kajti duša skrbi za vse in je tista, ki jo je treba v vsem oskrbeti. Duša izpolnjuje njej pripadajoči areté, kadar vladata uvid in um, kadar pa prevlada nevednost, ga zgreši in zapade slabemu. Šele iz duše izvirajo za človeka vsa druga dobra dela in tudi njegova srečnost (eudaimonia), ki obstaja v njenem redu in harmoniji. Iz te misli je treba dojeti tudi Sokratov stavek:»nihče se ne bo prostovoljno odpravil proti slabemu.«(platon, 2004, str. 806) Vsako slabo ravnanje namreč izvira iz neznanja o dobrem in zlu. Vedoči pa je dober. Toda večina ljudi je v zmoti o tem, kar je v življenju bistveno. (Kunzmann idr., 1997, str. 37) Platon, ki je zapisoval Sokratove misli v dialogih, je hkrati gradil svojo filozofijo, katere bistveni del je nauk o idejah, ki je predpostavljeno kraljestvo nematerialnih, večnih in nespremenljivih bitnosti, idej (gr. eidos; idéa). Ideje so po Platonu praslike realnosti, po katerih so oblikovani predmeti vidnega sveta. Te ideje obstajajo objektivno, se pravi neodvisno od naše vednosti ali miselnega sveta. Ne izvirajo torej iz postavitve naše zavesti, ampak postanejo preko te spoznane. Zato lahko Platonovo stališče opišemo kot objektivni idealizem. 17
Svet telesnega je tako etično kot ontološko podrejen kraljestvu idej: svojo bit ima le po udeležbi (métheksis) ali posnemanju (mimesis) resnično bivajočega sveta idej in iz tega opisa sledi tudi Platonov dualizem. Osrednja točka Platonove filozofije je ideja dobrega. Dobro je bilo že glavno hotenje Sokrata, vendar pa ima v mnogo obsežnejšem okviru platonskega mišljenja pomen, ki daleč presega etiko. Kot cilj in izvor vse biti zavzema celo ključno mesto v spoznavnoteoretskem kot tudi ontološkem smislu. Tako je dobro predstavljeno kot izvorni temelj vseh idej, ki se sam zopet razprostira čeznje. Šele iz njega ideje črpajo bit in vrednost, z njima pa celoten svet. Ideje se ne razvijajo, ampak so uzrte preko pomnjenja. Vse spoznavanje in učenje je torej vnovično spominjanje ali anamnesis. Duša je ideje uzrla v preeksistenci, toda pri vstopu v telo jih je pozabila. Platon v Državi deli dušo na tri dele, pri čemer ponovno razkrije svojo temeljno dualistično misel. To je delitev na božanskost, kamor spada umni del duše (vrlina modrost), in zaznavni svet, kamor spadata pogum (vrlina hrabrosti) in poželenje (vrlina zmernosti), s pripombo, da je pogum plemenitejši oz. eno stopnjo višje od poželenja. Tem trem vrlinam, ki pripadajo vsakokratni stopnji duše, pa Platon nadredi vrlino pravičnosti (dikaiosyne). Vrlina pravičnosti vlada, kadar vsi deli duše v pravi meri izpolnjujejo nalogo in dejavnost, ki jim pripadata. Ravno v tej vrlini se izraža grško nagnjenje do enačenja zmernega in harmoničnega z vrlino. (prav tam, str. 439 43) Platon je s svojo opredelitvijo duše zelo vplival na Aristotela in posledica dela obeh avtorjev je sodobna teorija o duševnih procesih: Platon Aristotel Sodobna teorija o delitvi psihičnih funkcij umska umska spoznavni procesi (zaznavanje, predstavljanje, mišljenje) pogum čustvena živalska emocionalni in čustveni procesi poželenje hotna rastlinska motivacijski procesi (nagoni, volja in hotenja) (Musek, 1997, str. 17) 18
5.4 SAMOSPOZNANJE PRI PLATONU Z obratom središča raziskovanja kozmosa oz. narave (filozofi narave predsokratiki) k raziskovanju človeka, začenši s Sokratom, se je že na začetku samem pojavilo vprašanje, kaj in kdo je človek. In prav pri Sokratu je bilo to še posebno izraženo, saj je zanj možnost spoznanja pogojena s (samo)spoznavanjem. Sokrat nam razloži povod za njegovo osebno raziskovanje samega sebe v Apologiji, kjer se zagovarja pred sodniki in poroto zaradi obrekovanj, da je najmodrejši človek. 14 To obrekovanje je sprožil Hajrefont, ko je oraklja v Delfih vprašal, ali je kdo modrejši od Sokrata, in orakelj mu je odgovoril, da ni. Ko je Sokrat to izvedel, mu je bilo nenavadno, saj se ni imel za modrega, po drugi strani pa se je zavedal, da orakelj (bog) ne laže. Zato se je odpravil iskat smisel oraklja in je obiskal tiste ljudi, ki veljajo za najbolj modre, da bi izpodbil preročišče in pojasnil oraklju, da je nekdo drug modrejši od njega. Toda v tem raziskovanju je ugotovil, da drugi modreci samo mislijo, da so modrejši od njega, ko se namreč primerja s posameznim modrecem, ugotovi, da nobeden od njiju ne ve ničesar čudovito lepega. Najpomembnejša razlika med njima pa je v tem, da on (Sokrat) ne misli, da ve, česar v resnici ne ve, in prav ta razlika postavlja Sokrata za odtenek modrejšega. In ko je tako zasliševal modrece (politike, umetnike, rokodelce ), se je marsikomu zameril, na podlagi tega Sokrat sklene: Atenci, zaradi tega raziskovanja so se vame usmerile mnoge nadvse hude in silovite sovražnosti, ki so imele za posledico veliko obrekovanj (tudi) to, da slovim kot modrec. Ko namreč koga v čem izpodbijem, navzoči poslušalci vsakokrat menijo, da sem v tem moder. Vendar pa je očitno, možje, da je resnično moder le bog in da hoče s tem orakljem povedati samo to, da je človeška modrost vredna le malo ali nič. In videti je, da je sicer imenoval tegale Sokrata, a le zato, ker je uporabil moje ime za zgled, kot da bi rekel:»najmodrejši med vami, ljudje, je tisti, ki je, kot Sokrat, spoznal, da je v resnici glede modrosti ničvreden.«(platon, 2004, str. 78) 14 Iz tega odlomka tudi izhaja najbolj slavni Sokratu pripisani izrek:»vem, da nič ne vem.«19
Bolj podrobno se Sokrat oz. Platon s samospoznavanjem ukvarjata v dialogih Alkibiad Prvi, Fajdros, Harmid in posredno tudi v Državi, ko govori o značilnosti duše. Seveda se pri obravnavi tako starih besedil pojavi problem pomena in prevajanja besed, saj recimo Platon ni nikoli uporabil izraza samospoznanje, jaz ali osebna identiteta, temveč izraze, ki smo jih omenili v poglavju 5.1 in jih prevajamo kot samo samstvo (prevod po Kocjančiču) in sebstvo (prevod po Vezjaku). 15 Ena ključnih besed v okviru naše teme spoznanja samega sebe je beseda sophrosýne, ki jo Kocjančič prevaja kot premišljenost in Vezjak kot razumnost. Pomembnost tega pojma, ki ga Platon uvršča med eno izmed štirih kardinalnih vrlin (skupaj s pravičnostjo), je v tem, da je eden izmed njegovih pomenov tudi zavedanje samega sebe, nadalje pa še zavest do sebe in drugih, prav tako pa vsebuje samoobvladanje, občutek za dostojanstvo, trezno presojo svojih ambicij, socialnega položaja in vedenja. (prav tam, str. 1145) Platon pa sophrosýne posveti tudi celotni dialog Harmid, katerega namen naj bi bil definirati, kaj sophrosýne je. Dialog se začne z vrnitvijo Sokrata iz bitke v Poteideji. V borilnici, kjer so se zbirali in družili premožni atenski mladeniči, se seznani s Harmidom. Harmida pesti glavobol in Sokrat mu obljubi, da ga bo ozdravil s posebnim listom in epoide (zarotitvijo, molitvijo), toda pred tem mora v duši nastati sophrosýne, kar postane tudi motiv, da Sokrat vpraša Harmida, kaj je po njegovem sophrosýne. V okviru dialoga se v nadaljevanju sophrosýne definira kot: - urejeno in mirno delovanje, - sram, - ukvarjanje s svojimi stvarmi, - dejavnost dobrega, - samospoznanje, - vedenje, ki se nanaša nase in na druga vedenja. 15 Zadeva postane zanimiva še posebno, če vemo, da se je v preteklosti self prevajal kot jaz. (Glej: Locke, 1924) 20
Toda vse te definicije, torej tudi, da je sophrosýne samospoznanje, Sokrat zavrne in dialog se konča v brezpotju oz. v t. i. aporiji (slovensko: zadrega). Aporija pa je le vmesni rezultat Sokratove elenktične metode. Torej smo pri tem dialogu ostali na pol poti? Po elenktični metodi namreč sogovornika z vprašanji, ki pretkano spodkopavajo sogovornikovo pozicijo, privedejo do spoznanja, da je njegovo vedenje zgolj navidezno, in prav trenutek tega spoznanja se imenuje aporija (zadrega, ki jo ob tem občuti sogovornik). Aporiji posledično sledi spoznanje lastnega nevedenja in od tega trenutka se vzpostavijo nova vprašanja (sogovornik je ob uvidu svojega nevedenja hkrati pripravljen, da sprejme novo vedenje), ki imajo za cilj pravo spoznanje oz. modrost. Toda Richard Mckim v članku Socratic self-knowledge and»knowledge of knowlwdge«in Plato Charmides (1985) zavzame pozicijo, da četudi prevzamemo to stališče, smo v elenktičnem postopku pri Harmidu prišli do stanja aporije in bi na tej točki Kritija spoznal svojo nevednost in bil pripravljen na sprejem vedenja Sokrat ne more nadaljevati postopka. Ne more namreč doseči vedenja kot veščine techne, vrline s prakticiranjem veščine vedenja o vedenju v okviru njegovega odgovora, ki prizna svojo nevednost o tej vrlini enako kot zdravnik ne more doseči vedenja o zdravilstvu, čeprav ga izvaja v praksi in si prizna, da je prevarant. In nadalje, da niti genialen zdravnik ne bi mogel učiti študentov medicine po metodi vedenja o vedenju. Mckim trdi, da Sokratovega priznanja, da je slab raziskovalec, v tem primeru ne smemo razumeti ironično, temveč kot Sokratovo iskreno priznanje, saj mu ni uspelo utemeljiti definicije vedenja kot vrline, in še posebno zato, ker mu ne uspe potrditi svojega najglobljega prepričanja, da je vedenje najbolj koristna vrlina. Mckim tudi opozarja, da moramo ločiti, kaj se dogaja v samem dialogu in kaj nam želi povedati avtor dialoga, torej Platon. Po njegovem mnenju nam namreč želi Platon povedati, da Sokratova elenktika ni zadostna metoda in da bi potrebovali drugo metodo dialektike, ki bi uspela tam, kjer Sokrat ni uspel (str. 75 76). 21
Popolnoma drugačen pristop o interpretaciji Harmida zavzame Paul Sternv v članku Tyrann and Self-Knowledge: Critias and Socratesin Plato's Charmides (1999), kjer temo obravnava predvsem s političnega vidika. Setern poudarja, da moramo resno upoštevati, da sta Harmid in Kritija prihodnja tirana, česar se Platon tudi zaveda, in da je namen dialoga pokazati, da prav zaradi nezmožnosti končne opredelitve sophrosýne to vabi k nadaljnjemu raziskovanju ter jasno napeljuje k potrebi po zakonih in zakonodajalcu. To naj bi bil Sokrat postavil, v nasprotju s tiranskim načinom vladanja, ki za dosego svojih ciljev želi imeti celovito razumevanje in nadzor nad človekovo naravo (str. 399 412). Kot smo videli, se interpreti Harmida bolj ko s temo samospoznanja ukvarjajo z (ne)zmožnostjo spoznanja kot takega. Nekaj več o samospoznanju pove Platon v dialogu Fajdros, ki pa na prvi pogled sploh ne obravnava te teme, in o njem veliko pove tudi to, da se interpreti ne morejo zediniti o tem, ali je to zgodnji ali pozni Platonov dialog. 16 Razlog za to je, da je samo dialog ekscentričen, v njem so namreč glavne teme, za katere se zdi, da jim ne moremo pripisati neke skupne točke: ljubezen (eros), mit s Palinodijo (ponovitev pesnitve), duša in retorika. Ta miselnost o dialogu je prevladovala vse do študije Charlesa Griswolda, ki je vse teme povezal v okvir samospoznanja, kar naj bi bila tudi glavna tema tega dialoga, in to jasno nakazuje že z naslovom svojega dela: Self-Knowledge in Plato's Phaedrus. Griswoldova predpostavka, s katero je začel raziskovati dialog, je, da je dialog koherenten in ima enoten pomen, kar ne pomeni, da v tekstu spregledamo morebitne inkoherence. Griswold, prav tako poudarja pomembnost razločevanje različnih tipov samospoznanja z vedenjem (episteme) in njegovimi različnimi pomeni: - vedenje samega sebe (vedenje vedenja), - vedenje, ki je učljivo in ni povezano z anamnezo ali božanskostjo ali podobnostjo z bogom, - vedenje kot spoznavanje (gignoskein v povezavi z nevedenjem). 16 Glej: Platon, 2004, str. 530. 22
Prav to eksplicitno razlikovanje, ki je tako jasno prisotno zgolj v Fajdrosu, tudi omogoči Griswoldu vpogled v povezavo med idejami in»erotično veščino«pripovedovanja zgodb. (Griswold, 1996, str. 6, 11 12, 240) Najbolj jasno govori Sokrat o samospoznavanju na začetku, ko Fajdrosu razlaga, da se nima časa ukvarjati s tem, ali je neka bajka (mit) resnična:»/ / še samega sebe ne morem spoznati, kot (se glasi) delfski napis, in (zato) se mi zdi smešno, da bi razmišljal o rečeh, ki so mi tuje, če še tega ne vem. / / ter ne razmišljam o tem, temveč o sebi «(Platon, 2004, str. 535) Na tem mestu se Griswold (Griswold, 1996, str. 43) sprašuje, kako lahko izjavi Sokrat, ki naj bil v tem dialogu star okoli 60 let, da se še vedno ni spoznal. Odgovor najde v tem, da se človek nikoli dokončno ne spozna oz. da vedno lahko postane še boljši, po drugi strani pa nam to govori o nespoznavnosti človeške duše. Zaradi te omejenosti človeškega spoznanja je lahko mit tisto orodje, ki nam pomaga pri spoznavanju, in Platon ga uporabi za predstavitev kompleksne narave človekove duše in povezanost med blaznostjo (tudi v erosu ljubezenska oz. erotična) in premišljenostjo oz. razumnostjo sophrosýne. Toda samopozaba duše in lastna omejenost mita nadalje vodita k retoriki, ki ima namen»prizemljiti«spoznavajočega se z refleksijo v sogovorniku. (prav tam, str. 137, 151 154, 237 238) Najbolj eksplicitno Platon obravnava samospoznanje v dialogu Alkibiad Prvi, to pa je tudi razlog, da bomo temu dialogu namenili največ pozornosti. Kot omenja prevajalec Proklosovega komentarja William O Neill (Proclus, 1971, str. VII), je ta dialog v Platonovi šoli služil za uvod v Platonovo misel in je bil posledično deležen veliko komentarjev. Toda avtorstvo Platona je s filološko raziskavo postavil pod vprašaj filozof in teolog Friedrich Schleiermacher. 17 Kot smo omenili že v uvodu, zagovarjamo pozicijo, da dileme o avtorstvu ne morejo zamegliti prisotnosti izvirnih misli oz. miselnih konceptov in idej, ter zato predpostavljamo, da je Platon avtor tega dialoga. Tudi avtorji, ki temu nasprotujejo, priznavajo, da 17 Več o tem glej: Kocijančičev uvod v dialog: Platon, 2004, str. 576 577. 23
gre za platonski tekst, kar pomeni, da ni razloga za neobravnavo v okviru Platonove filozofije. Dialog se začne s pristopom Sokrata k Alkibiadu in s priznanjem, da ga opazuje že od otroških let. Razloži mu, da je pristopil šele zdaj k njemu, ker mu je njegov dimonion (božansko znamenje oz. skrivnostni notranji glas) končno dovolil govoriti z njim. Alkibiad se na Sokratov pristop odzove pozitivno, saj se je že sam spraševal, kašne namene ima Sokrat, ko je tako prizadevno navzoč, kamor gre on. Sokrat nato Alkibiada v okviru elenktičnega postopka privede v aporijo, v nasprotju s Kritijo iz dialoga Harmid pa Alkibiad prizna svojo nevednost, in od te točke naprej Sokrat začne graditi pot v vednost in prav od te točke nas najbolj zanima obravnavani dialog. Toda preden preidemo h glavni temi, si moramo pogledati vrh aporije, saj se vedenje (episteme) tudi vsebinsko nanaša na našo temo. Doseganje vrha aporije je dvostopenjsko: Na prvi stopnji Sokrat Alkibiadu pokaže, kako je samega sebe prevaral, ko je mislil, da kaj ve:»in bilo je rečeno, da Alkibiad, lepi Klejnijev sin, nima vedenja o pravičnih in krivičnih rečeh čeprav misli, da ga ima in da namerava priti na skupščino, da bi svetoval Atencem o tem, o čemer ne ve ničesar. Ni bilo (rečeno) tako?«(platon, 2004, str. 588) Druga stopnja se kaže v Alkibiadovem priznanju, kako naporno zna biti odgovarjanje na Sokratova vprašanja in kako težko je sprejemati rezultate lastnih odgovorov, ki si nasprotujejo, kar izrazi Alkibiad malo kasneje:»toda pri bogovih, Sokrat, ne vem niti, kaj bi rekel, ampak sem preprosto podoben nekomu v čudnem položaju. Ko me vprašaš, se mi enkrat zdi nekaj, drugič pa povsem drugega.«18 (prav tam, str. 592) Sokrat ob tem drugem priznanju ne odneha in se potrudi Alkibiadu razložiti, v čem je problem:»ali ne doumevaš, da napake v našem delovanju nastanejo zaradi tega nevedenja, ko tisti, ki ne ve, misli, da ve?«(prav tam, str. 593) S tem nam Sokrat razkrije največjo politično»bolezen«svojega in žal tudi današnjega časa,»ko tisti, ki ne ve, misli da ve«, in to za 18 Še jasneje in še z večjo zadrego to Alkibiad ponovi tudi po aporiji:»no, Sokrat, pri bogovih, niti sam ne vem, kaj mislim. Mislim, da sem že dolgo v nadvse sramotnem stanju, a mi je to ostalo prikrito.«(platon, 2004, str. 603) 24