Opravilna št.: Up-20/05 ECLI: ECLI:SI:USRS:2005:Up.20.05 Akt: 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. P 449/2002 z dne 6. 5. 2004 Izrek: 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. P 449/2002 z dne 6. 5. 2004 se ne sprejme. Evidenčni stavek: O vračanju premoženja po 145. in po 145.a členu ZIKS se vedno odloča v nepravdnem postopku. Zato pritožnika očitkov o kršitvah človekovih pravic, ne moreta utemeljiti z zatrjevanjem, da gre za zahtevek po 145. členu ZIKS in ne po 145. a členu ZIKS. Da bi pritožnika po vsebini uveljavljala kakšnega od odškodninskih zahtevkov po ZOR, na katere napotuje ZKP pa tudi iz navedb v ustavni pritožbi ni razvidno. Zgolj dejstvo, da iz primerov SES, na katere se pritožnika sklicujeta, izhaja načelo prevlade evropskega nad domačim pravom, samo po sebi še ne pomeni, da gre v obravnavani zadevi za primer iz 234. člena PES. To, da je eno izmed načel Evropske unije tudi načelo iz 6. člena PEU, ki se nanaša na spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, samo po sebi še ne zadošča za sklep o utemeljenosti ustavne pritožbe, kot to zmotno menita pritožnika. Geslo: 1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic. 5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Neodvisnost (23). 5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Nepristranskost (23). Pravna podlaga: Člen 23, Ustava [URS] Člen 6, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin [EKČP] Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] Opomba:
Polno besedilo: Up-20/05 13. 6. 2005 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa odvetniška pisarna C.-C. in odvetniki, d.n.o., o.p., Z. Z., na seji senata dne 31. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) sklenilo: 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. P 449/2002 z dne 6. 5. 2004 se ne sprejme. Obrazložitev A. 1. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to sodišče ustavilo pravdni postopek in odločilo, da se bo postopek nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem. Okrožno sodišče je ugotovilo, da so določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl. v nadaljevanju ZIKS) pravni temelj za zahtevek pritožnikov za vračilo premoženja, ki je bilo zaplenjeno na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 v nadajevanju ZZPIZ) ter Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46), "podrejeno plačilo odškodnine". Višje sodišče je pritožbo zavrnilo, pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa potrdilo na podlagi ugotovitve, da gre za primer iz 145.a člena ZIKS. 2. Pritožnika taki odločitvi sodišč očitata kršitev pravic iz 22., 23., 26., 30. in 33. člena Ustave, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 v nadaljevanju EKČP), 1. člena Prvega protokola k EKČP in 3. člena Protokola št. 7 k EKČP. Poleg tega naj bi izpodbijana sklepa kršila 2. člen Ustave v zvezi s 6. členom Pogodbe o Evropski uniji in s 3.a členom Ustave. Menita, da nadaljevanje postopka v nepravdnem postopku določitve odškodnine po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. v nadaljevanju ZDen) pritožnikoma ne daje možnosti uveljavljati odškodnine od Republike Slovenije neposredno, omejene naj bi bile tudi možnosti vrste odškodnin. Navajata razloge, zaradi katerih menita, da je njun zahtevek utemeljen in da je obravnavani primer drugačen od denacionalizacijskih zadev. Zato menita, da jima gre pravica do vračila premoženja po 145. členu ZIKS oziroma po splošnih določbah 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. v nadaljevanju ZOR). Po izpodbijani odločitvi naj bi bila pritožnika postavljena v slabši položaj kot posamezniki, ki so "z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavili pravnomočne kazenske odločbe izven časovnih okvirov, predvidenih v ZDen". Nadalje pritožnika utemeljujeta razloge, zaradi katerih naj bi bil nepravdni postopek neprimeren za odločanje o pravicah oškodovancev do odškodnin. Z razlago odločbe Ustavnega sodišča (odločba št. U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998, Uradni list RS, št. 29/98 in OdlUS VII, 47) naj bi jima sodišči ožili njune pravice, ki naj bi jima šle
po 145. členu ZIKS. Sodišču očitata tudi, da ni odgovorilo na očitke o kršitvah človekovih pravic, varovanih z Ustavo in EKČP. Višjemu sodišču očitata še, da ni "sprožilo postopka" po 234. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti (Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04 v nadaljevanju PES) in da ni upoštevalo načel 2., 3. in 6. člena Pogodbe o Evropski uniji (Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04 v nadaljevanju PEU). V zvezi s tem se sklicuje na primere št. C-122/96, Stephen Austin Saldanha in MTS Securities Corporation (1997); št. 6/64 Costa v. ENEL (15.6.1964), št. 28-30/62 Da Costa (27. 3. 1963) in št. 107/76 Hoffman La Roche (1977), ki naj bi potrjevali pravilnost sklepanja pritožnikov, da je po omenjenih načelih PEU treba "dopustiti odločanje v civilnem pravdnem postopku in brez omejitve vrste, načina ter rokov plačila odškodnine ter brez omejitev glede na pasivni strani toženih udeleženih zavezancev za odškodnino". B. 3. Predmet ustavne pritožbe je odločitev sodišča, da je za odločanje o zahtevku pritožnikov pristojno Okrajno sodišče v nepravdnem postopku. Pritožnika taki odločitvi očitata kršitev več človekovih pravic, ker menita, da bosta z odločitvijo, ki bo temeljila na določbah 145.a člena ZIKS, prikrajšana. V ustavni pritožbi navajata, da bosta zaradi izpodbijane odločitve v nadaljevanju postopka prikrajšana za polno odškodnino, obenem pa ne oporekata ugotovitvi sodišča, da zahtevata (le) vračilo neupravičeno zaplenjenega premoženja, podrejeno pa plačilo odškodnine. Zahtevek za vrnitev zaplenjenega premoženja namreč ne postane odškodninski po ZOR zgolj zato, ker je bila zaplemba izvršena na podlagi odločbe državnega organa, ki je bila kasneje razveljavljena. 4. Pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja ni sporna. Nepravdni postopek, v katerem sodišče odloča o vrnitvi zaplenjenega premoženja, je bil sicer z zakonom (tj. s 145.č členom ZIKS) določen šele ob uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 ZIKS-G). Sodna praksa pa je že pred to zakonsko novelo o vrnitvi zaplenjenega premoženja (po določbi takrat veljavnega 145. člena ZIKS) odločala v nepravdnem postopku v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 21. in 22. 12. 1992.[1] O vračanju premoženja po 145. in po 145.a členu ZIKS se odloča v nepravdnem postopku. Zato pritožnika očitkov o kršitvah človekovih pravic ne moreta utemeljiti z zatrjevanjem, da gre za zahtevek po 145. členu ZIKS in ne po 145.a členu ZIKS. Izpodbijana odločitev tudi ne pomeni, da morebitnih tožbenih zahtevkov, s katerimi bi pritožnika uveljavljala odškodninske zahtevke po ZOR, oziroma po določbah XXXII. poglavja Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. ZKP), ne bi obravnavalo v pravdnem postopku. 5. Odločitev o vrsti postopka tako ni odvisna od tega, ali gre za primer iz 145.a člena ZIKS ali za primer iz 145 člena ZIKS, temveč od tega, kakšen zahtevek pritožnika uveljavljata. Člen 145 ZIKS pa ni podlaga za odškodninske zahtevke po ZOR, kot je npr. zahtevek za odškodnino zaradi izgubljenega dobička.[2] Da bi pritožnika po vsebini res uveljavljala kakšnega od odškodninskih zahtevkov po ZOR, na katere napotuje ZKP, pa tudi iz navedb v ustavni pritožbi ni razvidno. Zato je očitek pritožnikov o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP očitno neutemeljen. 6. Z navedbami, s katerimi v ustavni pritožbi utemeljujeta, da ne gre za primer neupravičene kazenske sankcije (na katere se je nanašala tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-249/96), pritožnika ne moreta utemeljiti zatrjevanih kršitev, saj z njimi očitata zgolj napačno uporabo prava. Očitek pritožnikov, da sodišče ni presojalo očitkov o kršitvah EKČP (s katerim po vsebini sodišču očitata, da ni odgovorilo na pritožbene ugovore, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva), pa je neutemeljen. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je Višje sodišče odgovorilo tako na pritožbene ugovore glede vprašanja načina urejanja poprave krivic, ki so se dogajale po drugi svetovni
vojni, kot tudi na sklicevanje pritožnikov na ustavno varovano načelo enakega varstva pravic. Torej ne gre za to, da sodišče na očitke o kršitvah človekovih pravic ne bi odgovorilo, temveč za to, da se pritožnika z odgovorom ne strinjata. 7. Glede na navedbe v ustavni pritožbi Ustavno sodišče pripominja le, da so očitki pritožnikov o tem, da bosta v primeru odločanja o vrnitvi premoženja po 145.a členu ZIKS prikrajšana, preuranjeni. Z izpodbijano odločitvijo namreč o vračilu premoženja še ni bilo odločeno. Zgolj dejstvo, da mora sodišče v nepravdnem postopku v primerih iz 145.a člena smiselno uporabiti določbe III. poglavja ZDen, v primerih iz 145. člena pa ne, samo po sebi še ne pomeni, da so z odločitvijo glede pristojnosti in postopka za odločanje o zahtevku za vrnitev zaplenjenega premoženja kršene človekove pravice, kot to pritožnika zatrjujeta. Poleg tega je Ustavno sodišče že z odločbo št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150) presodilo, da 145.a člen ZIKS ni v neskladju z Ustavo in da prav tako niso podane zatrjevane kršitve mednarodnih aktov, med njimi tudi 3. člena Protokola št. 7 k EKČP. Iz obrazložitve navedene odločbe je razvidno, da je Ustavno sodišče pri presoji upoštevalo tudi pravico, ki jo zagotavlja 1. člen Prvega protokola k EKČP, ki je vsebinsko zajeta v pravici do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. 8. Tako se pokaže vsaj kot preuranjeno tudi sklicevanje pritožnikov na načela prava Evropske skupnosti. Na drugačno presojo ne more vplivati niti sklicevanje pritožnikov na odločbe Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES), saj te z obravnavano zadevo nimajo nič skupnega. Tako npr. potrebo po upoštevanju 6. člena PEU utemeljujeta s sklicevanjem na primer C-122/96, Stephen Austin Saldanha in MTS Securities Corporation, 1997, v katerem pa je šlo za razlago takratnega 6. člena (sedaj 12. člena) PES in ne 6. člena PEU. Zgolj dejstvo, da iz primerov SES, na katere se pritožnika sklicujeta, izhaja načelo prevlade evropskega nad domačim pravom, pa samo po sebi še ne pomeni, da gre v obravnavani zadevi za primer iz 234. člena PES. 9. Glede na to, da Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, pritožnika ustavne pritožbe ne moreta utemeljiti s sklicevanjem na določbe 2. člena in 3.a člena Ustave, saj te neposredno ne urejajo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Tudi 2., 3. in 6. člen PEU ne urejajo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč določajo načela, na katerih temelji ustanovitev Evropske unije. To, da je eno izmed načel Evropske unije tudi načelo iz 6. člena PEU, ki se nanaša na spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, samo po sebi še ne zadošča za sklep o utemeljenosti ustavne pritožbe, kot to zmotno menita pritožnika. 10. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. C. 11. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić Opombi: [1]Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/92, str. 21 do 23. [2]Na nekatere odškodninske zahtevke v zadevah iz 145.a člena ZIKS se nanaša 145.c člen, ki je bil uveljavljen z Zakonom o spremembi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 59/02 ZIKS-1A). Vrsta zadeve: ustavna pritožba Vrsta akta: posamični akt Vlagatelj: Datum vloge: 7. 1. 2005 Datum odločitve: 13. 6. 2005 Vrsta odločitve: sklep Vrsta rešitve: nesprejem ustavne pritožbe Objava: Dokument: US24717