UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE TERAPEVTSKI ODNOS MED PATRONAŽNO MEDICINSKO SESTRO IN PACIENTOM (diplomsko delo) Maribor, 2016 Jelka Žerdoner Marinšek
UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Mentorica: viš. predav. mag. Barbara Kegl
POVZETEK V diplomskem delu smo opredelili patronažno zdravstveno nego kot obliko zdravstvenega varstva in komunikacijo kot sestavni del zdravstvene nege. Opisali smo verbalno in neverbalno komunikacijo, terapevtsko ter podporno komunikacijo. Želeli smo poudariti pomen terapevtske komunikacije med patronažno medicinsko sestro in pacientom. Uporabili smo neeksperimentalno kvantitativno metodo dela. V raziskavi smo uporabili vprašalnik z 20 vprašanji na temo terapevtske komunikacije. Nanj je odgovarjalo naključnih 40 bolnikov, ki so bili s strani patronažne medicinske sestre obiskovani vsaj eno leto. Ugotovili smo, da je za paciente odnos s patronažno medicinsko sestro zelo pomemben. Patronažna medicinska sestra je pomemben zdravstveni delavec v verigi njihovega zdravljenja, še posebej zato, ker prihaja na njihov dom. Visok odstotek vprašanih pacientov patronažni medicinski sestri zaupa. Anketirancem je pomembno, da patronažna medicinska sestra pristopa do njih s terapevtsko komunikacijo. To omogoča vzdušje, v katerem se lahko odvija medsebojni odnos med patronažno medicinsko sestro in bolnikom. V tem odnosu patronažna medicinska sestra ustvari pogoje za izvajanje patronažne zdravstvene nege in promocije zdravja. Ključne besede: patronažna medicinska sestra, patronažna zdravstvena nega, terapevtsko komuniciranje, terapevtski odnos, zdravje, bolnik
ABSTRACT In the thesis we have defined domicilary medical care as a form of social security service and the communication as important component of domicilary medical care. We have described verbal and non-verbal communication, therapeutic communication as well as supportive communication. We wanted to call attention to the meaning of therapeutic communication between the domicilary care provider and her patients. A non-experimental quantitative method of work was used, which included a questionnaire composed of 20 questions referring to therapeutic communication. The nurse distributed 40 questionnaires to the patients who had been receiving care for at least one year. It was found that patients consider the relationship to their nurse as very important. Domiciliary nurse is an important health care provider present during the patient s healing process which is especially due to her coming to the patient s home. The majority of patients have expressed trust to their domiciliary nurse; according to them, it is important that the relationship is based on therapeutic communication. Therapeutic communication enables an atmosphere of mutual trust between the domiciliary nurse and her patient. Additionally, it provides conditions allowing the nurse to carry out health care activities. Key-words: domiciliary nurse, domiciliary health service, therapeutic communication, therapeutic relationship, health, patient
KAZALO POVZETEK ABSTRACT 1 UVOD 1 2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA 3 2.1 Namen 3 2.2 Cilji 3 3 PATRONAŽNO VARSTVO KOT OBLIKA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA.. 4 3.1 Dejavnost patronažnega varstva. 4 3.2 Naloge patronažne medicinske sestre v današnjem času..6 3.3 Izzivi patronažne zdravstvene nege 8 3.4 Pacient je subjekt patronažne zdravstvene nege... 9 3.5 Kontinuirana zdravstvena obravnava v patronažni zdravstveni negi.. 10 4 KOMUNIKACIJA KOT SESTAVNI DEL ZDRAVSTVENE NEGE 11 4.1 Verbalno in neverbalno komuniciranje 11 4.2 Terapevtsko komuniciranje... 13 4.3 Podporno komuniciranje... 15 4.4. Dinamika odnosov v družini..17 5 EMPIRIČNI DEL...18 5.1 Raziskovalna vprašanja in domneve 18 5.2 Metodologija raziskovanja 18 5.2.1 Raziskovalne metode... 18 5.2.2 Raziskovalno okolje.18 5.2.3 Raziskovalni vzorec. 19 5.3 Etični vidik.. 19 6 REZULTATI... 20 7 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA... 31 8 SKLEP. 34 LITERATURA 35 PRILOGE...1 Anketni vprašalnik...1
KAZALO GRAFOV Graf 1 : Spol anketriancev... 20 Graf 2 : Starost anketirancev... 20 Graf 3 : Anketiranci glede na okolje, v katerem prebivajo... 21 Graf 4 : Samoocena zdravstvenega stanja... 21 Graf 5: Ocena odnosa med pacienti in patronažno medicinsko sestro... 2222 Graf 6: Ocena dejstva da prihaja patronažna medicinska sestra na dom 22 Graf 7 : Patronažna medicinska sestra se zanima za moje zdravstveno stanje... 23 Graf 8: Pri patronažni medicinski sestri se počutim v središču njene pozornosti... 24 Graf 9: Patronažna medicinska sestra se zanima za moje dobro počutje... 24 Graf 10: Patronažna medicinska sestra me potolaži ob mojih težavah... 25 Graf 11: Patronažna medicinska sestra si vzame dovolj časa pri patronažnem obisku... 25 Graf 12: Patronažni medicinski sestri lahko zaupam svoje težave... 26 Graf 13: Patronažna medicinska sestra me vidi kot človeka in ne samo kot pacienta 26 Graf 14: Patronažna medicinska sestra opravlja svoje delo strokovno... 2727 Graf 15: Patronažni medicinski sestri zaupam, da ne bo nikomur povedala to, kar sem ji zaupal/a... 27 Graf 16 Vključevanje družine v obravnavo.28 Graf 17: Patronažna medicinska sestra poskuša skupaj z mano reševati moje težave... 28 Graf 18: Patronažna medicinska sestra mi daje občutek sprejetosti... 29 Graf 19: Vključevanje v pogovor o vaši bolezni... 29 Graf 20:Po patronažnem obisku počutim, da sem se lahko pogovoril/a s patronažno medicinsko sestro... 30
1 UVOD Primarno zdravstveno varstvo vključuje tudi patronažno zdravstveno nego, ki obsega obravnavo posameznika in njegovo družino ter se vključuje v lokalno skupnost, v kateri posameznik živi. Patronažno zdravstveno varstvo je tisti del primarnega varstva, ki najhitreje zazna družbene spremembe. Na povečan obseg dela v patronažnem varstvu vplivajo nenehno naraščanje kroničnih obolenj, slabšanje socialnih razmer, staranje prebivalstva in hitro odpuščanje bolnikov iz bolnišnic (Zavrl-Džananović, 2010, str. 117). Obseg dela patronažne medicinske sestre je kompleksen, saj sodeluje kot izvajalka negovalnih intervencij, ob tem pa mora obvladati tudi socialne in komunikacijske veščine. Prav tako je pomemben zdravstveno-vzgojni vidik patronažnega delovanja, saj želimo s promocijo zdravja doseči, da sleherni posameznik sprejme odgovornost za svoje zdravje in dolgoročno spremeni svojo miselnost ter obnašanje, s katerima posledično vpliva tudi na spremembo le-teh v celotni družini oziroma skupnosti (prav tam, str. 117). Zaradi hitrega razvoja medicine in nenehnih sprememb v zdravstvenem sistemu, se patronažna medicinska sestra ves čas sooča z novimi izzivi. Bistvena značilnost patronažne zdravstvene nege je, da se delo opravlja v domačem okolju obolelega posameznika, zaradi česar mora biti ustrezno prilagojena, obenem pa je primorana ostati strokovna in ravnati v skladu z vsemi predpisi zdravstvene nege (Šušteršič et al., 2006, str. 247). Patronažno zdravstveno nego izvaja patronažna medicinska sestra, ki zaradi svoje specifičnosti opazuje posameznika v njegovem domačem okolju oziroma v krogu njegove družine, s tem pa dobi vpogled v tisti del njegovega življenja, ki je ostalim zdravstvenim službam skrit, razpolaga z občutljivimi podatki in vstopa v odnos s pacientom, ki je zaradi bolezni še posebej ranljiv (Zavrl-Džananović, 2010, str. 117). Z razvojem družbe se razvijajo tudi potrebe po zdravstveni negi v patronažnem varstvu. Ljudje se vse bolj zavedajo svojih pravic in zahtevajo višjo kakovost patronažne zdravstvene nege. Njihova pričakovanja se nanašajo na poklicno usposobljenost patronažnih medicinskih 1
sester, pričakujejo pa tudi korekten medoseben odnos in njeno fizično ter psihično podporo (Železnik in Rajčić, 2014, str. 196). Slednja je predmet mnogih raziskav, ki se izvajajo šele v zadnjih letih. Vedno bolj se dozdeva, da je zadovoljstvo ljudi odvisno od komunikacije, ki vpliva na ugled zdravstva in zdravstvenih poklicev. Komunikacija je pomembna tudi za medsebojno sodelovanje med poklicnimi skupinami, saj tako laže dosežemo učinkovito zdravljenje pacientov in sodelovanje z njihovimi svojci (Ramovš, 2010, str. 13). Komunikacija patronažne medicinske sestre je pomemben del zdravstvene nege, saj omogoča razvoj pozitivnega odnosa s pacientom in njegovo družino, hkrati pa je pomemben pokazatelj kakovosti patronažne zdravstvene nege (Železnik in Rajčić, 2014, str. 196). Patronažni medicinski sestri to predstavlja izziv, saj je njeno delovanje odvisno od pacientove pripravljenosti za sodelovanje. Od dobre komunikacije je odvisno tudi sodelovanje z drugimi profesijami, ki so vključene v pacientovo življenje. To pomeni, da si mora patronažna medicinska sestra zagotoviti visoko stopnjo zaupanja pacientov, saj bo tako lahko skupaj z njimi iskala rešitve problemov v zdravstveni negi. V patronažni službi»v sodobnem svetu, polnem negotovosti in sprememb, potrebujemo podporno komuniciranje, da nas nagovarja, neguje in ohranja kot človeška bitja. Zato je sposobnost za podporno komuniciranje pomembna življenjska sposobnost in spretnost, ki se je moramo naučiti in jo ceniti. Podporno komuniciranje je oblika besednega in nebesednega komuniciranja, ki ima namen pomagati tistim, za katere zaznamo, da potrebujejo podporo in pomoč«(ule, 2009, str. 295). Terapevtsko komuniciranje se nanaša na vse tiste postopke, ki jih patronažna medicinska sestra izvaja pri bolniku. Podatke za svoje terapevtsko delovanje pridobi s pomočjo metode procesa zdravstvene nege. Proces zdravstvene nege omogoči patronažni medicinski sestri, da prepozna odstopanja v življenju pacienta in tako lahko podpre vse tiste aktivnosti, ki pripomorejo k zdravljenju in boljšemu počutju pacienta. Pacient zaupa medicinski sestri vse svoje najobčutljivejše informacije o sebi in o svoji družini. Patronažna medicinska sestra mora biti vešča v ravnanju s temi podatki, da bo ohranila integriteto pacienta in njegovo dostojanstvo ter upravičila svoje strokovno področje. 2
2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA 2.1 Namen Namen diplomskega dela je bilo predstaviti pomen terapevtskega odnosa v patronažni zdravstveni negi ter z raziskavo ugotoviti, kolikšno stopnjo zaupanja izražajo pacienti patronažni medicinski sestri. 2.2 Cilji Cilji diplomskega dela so bili naslednji: Opisati patronažno varstvo; Opisati komunikacijo kot sestavni del zdravstvene nege ter pomen terapevtskega komuniciranja; Ugotoviti ali obstajajo razlike glede na demografske značilnosti (spol, starost, bivanje v urbanem in neurbanem naselju) pri oceni zaupanja patronažni medicinski sestri; Ugotoviti subjektiven pomen, ki ga pacienti pripisujejo odnosu s patronažno medicinsko sestro in terapevtski komunikaciji. Ugotoviti, koliko dejansko bolniki zaupajo patronažni medicinski sestri. 3
3 PATRONAŽNO VARSTVO KOT OBLIKA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA Patronažno zdravstveno varstvo je posebna oblika zdravstvene nege, ki se izvaja na pacientovem domu in v lokalni skupnosti, kjer pacienti živijo ( Zavrl Džananovič, 2010, str. 117).Patronažno zdravstveno nego opravlja višja ali diplomirana medicinska sestra, katere delo je pogojeno s permanentnim izobraževanjem in spremljanjem zdravstvene stroke. Patronažna zdravstvena nega vključuje kurativno in preventivno dejavnost ter promocije zdravja. Njeno področje je tudi zdravje družin in zdravje lokalne skupnosti (Šušteršič et al., 2006, str. 249). 3.1 Dejavnost patronažnega varstva Države si prizadevajo reševati temeljne zdravstvene in socialne probleme prebivalstva v okolju, kjer posameznik živi. Posamezniki naj bi ostali polnopravni člani družbe dokler želijo ali zmorejo, čeprav ob različnih oblikah zdravstvene in socialne pomoči (Železnik et al., 2011, str. 13). Kronična obolenja, degenerativne spremembe, poškodbe in starostna oslabelost vplivajo na prebivalstvo, zaradi česar se veča potreba po pomoči (Šušteršič et al., 2006, str. 247). Patronažna zdravstvena nega je vključena v primarno zdravstveno varstvo, je del primarne zdravstvene nege in se izvaja na pacientovem domu, včasih tudi v zdravstvenem domu, lahko pa tudi v lokalni skupnosti. Namenjena je občutljivejšemu delu prebivalstva, kjer je pacient pomemben kot posameznik, kot del družine in kot član njegove skupnosti. S patronažno zdravstveno nego se promovira zdravje, kjer je odgovornost za svoje zdravje in zdravje družin največja vrednota (Železnik et al., 2011, str. 14). Želimo varno in učinkovito patronažno zdravstveno nego, ki multidisciplinarno sodeluje z ostalimi zdravstvenimi delavci ter z drugimi poklici,katerih profesije se prepletajo pri izvajanju patronažne zdravstvene nege (Šušteršič et al., 2006, str. 248). Patronažna zdravstvena nega vključuje preventivo in kurativo. Dejavnosti se v patronažnem varstvu prepletajo in dopolnjujejo, kjer je celostno obravnavan posameznik, družina, oba, z vidika lokalne skupnosti, s psihičnega, fizičnega in socialnega vidika. (Zavrl-Džananović, 2010, str. 118). Kurativno dejavnost v patronažnem varstvu izvajajo patronažne medicinske 4
setre po naročilu in delovnem nalogu pacientovega izbranega zdravnika, kjer so določeni postopki in posegi pri pacientu in so odvisni od pacientovega zdravstvenega stanja, kadar ta potrebuje nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja ali pa ambulantno zdravljenje na domu (Šušteršič et al., 2006, str. 250). Patronažna zdravstvena nega je zajeta tudi v preventivnem programu in ima namen ohranjati zdravje, krepiti zdravje, varovati zdravje, s čimer bi preprečili obolenja med prebivalstvom od spočetja do smrti (Zavrl-Džananović, 2010, str. 118). Preventivni program zdravstveno socialne obravnave posameznika, družine in skupnosti je opredeljen v Pravilniku za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni (1998). Preventivno patronažno zdravstveno varstvo obsega: - 6 patronažnih obiskov novorojenčka in dojenčka v starosti do enega leta ter 2 dodatna obiska kadar so matere slepe ali invalidne; patronažni obisk v 2. in 3. letu starosti pri malem otroku; 2 patronažna obiska na leto pri osebah, ki so slepe ali slabovidne ali imajo motnje v razvoju in so stare do 25 let ter so v domači oskrbi; 1 patronažni obisk nosečnice: 2 patronažna obiska otročnice; 2 patronažna obiska na leto, ki morajo biti stare nad petindvajset let, pri pacientih z aktivno tuberkulozo, živčnomišičnimi ali mišičnimi obolenji, ki so paraplegiki ali tetraplegiki, pri tistih, ki imajo multiplo sklerozo ali cerebralno paralizo. Dva patronažna obiska pripadata tudi pacientom z razvojnimi motnjami, invalidom, pacientom s kroničnimi obolenji in osebam nad 65 let; - zdravstveno vzgojo v družini, v skupnosti in v skupinah (Pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni, 1998). V zdravstvenih domovih je patronažno varstvo samostojna enota osnovnega zdravstvenega varstva. Patronažno zdravstveno nego opravlja diplomirana medicinska sestra. Lahko je zasebnica s koncesijo in dejavnost izvaja kot koncesionarka, vključena v mrežo javnega zdravstva. Njeno delovanje je na vseh področjih patronažne zdravstvene nege,tj. zdravstvena 5
nega pacientov na domu ter področja, ki jih določa Pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni (Šušteršič et al., 2006, str. 248). Cilji patronažnega zdravstvenega delovanja so kompleksni in težijo k telesnemu, duševnemu, duhovnemu in socialnemu zdravju ter dobremu počutju pacientov, ohranjenemu in izboljšanemu zdravju, zdravemu načinu življenja ter zdravemu in izboljšanemu okolju (Železnik et al., 2011,str. 20). Patronažna zdravstvena nega naj bi pripomogla k povečevanju človekovega potenciala in pripomogla, k zmanjšanemu zbolevanju, k preprečevanju ali zmanjševanju posledic bolezni in tveganega načina življenja, k prepoznavanju človekovih telesnih, duševnih, duhovnih, kulturnih potreb v zdravju ali bolezni ter v paliativni oskrbi (Šušteršič et al., 2006, str. 249). 3.2 Naloge patronažne medicinske sestre v današnjem času Danes postaja zelo pomembno, s kakšnim znanjem vstopajo medicinske sestre v klinično okolje. Za učinkovito zdravstveno nego je treba razvijati raziskovanje in uporabljati nove tehnologije, ki bodo omogočile, da se na osnovi razvoja profesije približamo potrebam pacientov (Kadivec et al.,2013, str. 110). V razvitih državah in tudi pri nas so medicinske sestre prepoznane po svoji naklonjenosti in kakovosti, medtem ko svoje delovanje zelo malo podpirajo z raziskovanjem in imajo v primerjavi z medicino malo temeljnih dokazov. Zdravstvena nega na izkušnjah in brez raziskav je nevarna ter zdravstvene nege nikoli ne bo usmerila med znanstvene discipline (Savič Skela, 2009, str. 210). Od vsake diplomirane medicinske sestre se ne pričakuje, da bo raziskovalka, se pa pričakuje, da bo svoje delo izvajala na osnovi dokazov ter s svojim delom podpirala razvoj raziskovanja. Diplomirane medicinske sestre so dolžne prebirati strokovne in znanstvene članke, deliti spoznanja in jih uporabljati v svoji praksi (Ramovš, 2010, str. 14). Medicinske sestre same težko opišejo svoje področje dela in nimajo dokazov, da tisto, kar delajo, dejansko vpliva na zdravljenje pacienta ter pripomore k delovanju zdravstvenega sistema (Savič Skela, 2009, str. 210). 6
Če bodo medicinske sestre svoje delo prikazale kot potrebno za delovanje zdravstvenega sistema v današnjem času, bodo morale jasno argumentirati svojo vlogo v zdravstvenem timu. Ta vloga temelji na izhodišču, da medicinska sestra na osnovi svojega znanja, izkušenj in rezultatov raziskav pomaga pacientu pri soočenju z boleznijo, sodeluje pri zdravljenju, pri preprečevanju stranskih učinkov zdravljenja, pacienta osvešča in vzgaja, rešuje probleme na področju prizadetih življenjskih aktivnosti, gradi socialno mrežo, koordinira zdravstveno obravnavo in pripravlja pacienta na življenje z boleznijo (Peternelj, 2006, str. 70) Patronažna medicinska sestra je ključna profesionalka zdravstvene nege v patronažnem varstvu in deluje na vseh področjih dela. Aktivno spodbuja pacienta k sodelovanju, vključuje družino in skupnost. Le na ta način lahko pacient ostane čim dlje v domačem okolju. Permanentna dejavnost zdravstvene nege, ki je prisotna skozi celoten proces patronažne zdravstvene nege, je zdravstvena vzgoja (Zavrl-Džananović, 2010, str. 117). Za opravljanje tako zahtevnih in tako različnih nalog mora patronažna medicinska sestra imeti visokošolsko izobrazbo. Pri izvajanju programov je potrebno ugotoviti potrebe po zdravstveni negi, načrtovati zdravstveno nego, jo izvajati in vrednotiti dosežene cilje. Patronažna medicinska sestra naj bi obravnavala teren z 2500 prebivalci (Šušteršič et al., 2006, str. 248). Patronažna medicinska sestra ključna oseba negovalnega in zdravstvenega tima v zdravstvenem domu. S sodelavci si prizadeva za pozitivno zdravje posameznika, družine ter skupnosti. S promocijo zdravja vzgaja in izobražuje ljudi,da bi spoznali zdravje kot največjo vrednoto ter zanj samoiniciativno skrbeli, kar posredno vpliva na ekonomske in socialne dejavnike življenja (Brumen, 2010, str. 70). 7
3.3 Izzivi patronažne zdravstvene nege Bolezni sodobne družbe kažejo, da pacient potrebuje več kot samo zdravnika, da je potrebna celostna obravnava in približevanje bolnemu in zdravemu človeku v okolju, v katerem živi. V prihodnosti se bo vedno bolj izvajala obravnava na domu, kar bo posledica kratke obravnave v bolnišnicah, intenzivne in podprte zdravstveno vzgojne priprave pacienta in svojcev za okrevanje na domu (Skela Savič, 2009, str. 210). Tako potrebe sodobne družbe zahtevajo od diplomiranih medicinskih sester vedno več znanja, kar se kaže kot potreba zadnjih nekaj deset let. Po vzoru razvitih držav bo vedno bolj pomembno specialno znanje in zdravstvena nega podprta na dokazih (prav tam, str. 210). Danes se vse bolj kot kadarkoli v preteklosti srečujemo s pritiski za spremembo sistema zdravstvenega varstva pri nas. Ukvarjati se je potrebno s težavo prihodnjega zagotavljanja pravičnega, solidarnega in univerzalnega sistema zdravstvenega varstva, njegovo finančno vzdržnost, reorganizacijo zdravstvenih zavodov ter racionalizacijo dela (Bregar, 2013, str. 132). Za evropske zdravstvene sisteme je značilno, da so solidarno usmerjeni, saj zagotavljajo zdravstveno varstvo najbolj ranljivim in socialno ogroženim skupinam prebivalstva, te pa predstavljajo velik javnozdravstveni problem vsake države (prav tam, str. 132).»Želimo torej sodobno, na dokazih temelječo zdravstveno nego in oskrbo, ki bo osredotočena na potrebe pacienta, družine in širše družbene skupnosti. Temeljna usmeritev delovanja zdravstvene nege je kakovostna, varna, učinkovita in humana zdravstvena nega«(kadivec et al., 2013, str. 98). Z gotovostjo lahko trdimo, da se vse spremembe odražajo tudi v patronažnem varstvu. Vse od leta 1994 se nenehno zmanjšuje delež preventivnih obiskov, število kurativnih obiskov pa narašča. Polovica preventivnih obiskov je namenjena novorojenčkom, otročnicam in dojenčkom. Sledijo jim obiski kroničnih bolnikov. Opazno je tudi naraščanje števila prvih kurativnih obiskov pri pacientih starejših od 60 let (Zavrl- Džananović, 2010, str. 118). 8
3.4 Pacient je subjekt v patronažne zdravstvene nege Zdrav ali bolan posameznik, njegova družina ali skupnost so subjekti patronažne zdravstvene nege. V zdravstveni negi jih obravnavamo po procesu zdravstvene nege in jih lahko zajamemo individualno. Proces zdravstvene nege omogoča human, strokoven in sistematičen pristop k posamezniku,družini ter skupnosti za ugotavljanje vseh potreb,ki so v okviru pristojnosti zdravstvene nege kot samostojne profesije (Železnik et al., 2011, str. 17). Pri svojem delu patronažna medicinska sestra upošteva fizično, psihično, duhovno in socialno perspektivo pacienta (Šušteršič et al., 2006, str. 250).Njeno delovanje zajema skupek aktivnosti, ki omogočajo pacientu uveljaviti sodobna spoznanja o zdravju, ki krepijo zdravje, ga izboljšujejo, da se posameznik razvija socialno, ekonomsko in osebnostno (prav tam, str. 250). Izhodišče dela patronažne medicinske sestre je v vsebini in filozofiji modelov zdravstvene nege Virginie Henderson in Dorothee E. Orem. Po V. Henderson je pacient obravnavan glede na štirinajst osnovnih življenjskih aktivnosti, kar omogoča celosten pristop. Model Oremove temelji na stopnji posameznikove samooskrbe, podpira rizične skupine prebivalcev in razvija odgovornost za lastno zdravje (prav tam,str. 250). Subjekt obravnave patronažne zdravstvene nege ni samo posameznik ampak tudi njegova družina. Prav tako je subjekt lahko tudi skupnost, v kateri pacient živi. Patronažna medicinska sestra obravnava pacienta, njegovo družino in skupnost v vseh življenjskih obdobjih in situacijah, ki pa se tekom njegovega življenja lahko spreminjajo. S subjektom obravnave se sooča tako v obdobjih popolnega zdravja, kot tudi kadar so bolni, poškodovani in v obdobju nezmožnosti ter v socialno-ekonomski stiski (Delfar et al., 2015, str. 5). Izraz družina je v medicini tradicionalen, zato se je v patronažni zdravstveni negi ohranil, čeprav se po vseh zakonitostih demografske statistike pod tem izrazom skriva pojem gospodinjstva. Obravnava družine se dejansko nanaša na obravnavo gospodinjstva, v katerem živi posameznik oz. pacient. Funkcija družine sta aktivnost in vedenje družinskih 9
članov, ki ohranijo družino in zadovoljujejo družinske potrebe, potrebe posameznih družinskih članov in socialni vidik družine (Delfar et al., 2015, str. 8). Fizično, mentalno in socialno zdravje skupnosti je dosegljivo z znanjem, z zavzemanjem, sodelovanjem, komunikacijo in se rešuje v odnosih s širšo družbo (Šušteršič et al., 2006, str. 251). 3.5 Kontinuirana zdravstvena obravnava v patronažni zdravstveni negi Odpust iz bolnišnice pogosto predstavlja občutljivo obdobje za pacienta. Težave, ki se pojavljajo pogosto privedejo do ponovne hospitalizacije. 25 % odpuščenih pacientov se v prvih 30 dneh vrne ponovno v bolnišnico. Študije so pokazale, da bi 5 % do 77 % teh hospitalizacij lahko preprečili, kar kaže na nujnost izboljšav pri prehajanju pacienta iz bolnišnice na dom (Romagnoli et al., 2013, str. 324). Kontinuirana zdravstvena obravnava ima vedno večji pomen za kakovostno obravnavo pacientov. Kontinuiteta v zdravstveni obravnavi omogoča večjo uporabo preventive, boljše prepoznavanje pacientovih psihosocialnih problemov, manjše število urgentnih sprejemov, manjše število hospitalizacij, krajšo ležalno dobo, boljše razumevanje pacienta glede njegovega sodelovanja v obravnavi in pravočasno odkrivanje pacientovih problemov (Skela Savič, 2007, str. 4). Kontinuirana zdravstvena nega je neprekinjena zdravstvena nega, ne glede na mesto obravnave. Pogoj za izvedbo je popolno komuniciranje vseh služb zdravstvene nege (Horvat, 2011, str. 7). Kontinuiteta zdravstvene obravnave je zlasti pomembna za terminalno bolne paciente, kjer je še posebej pomemben prenos informacij v procesu prehajanja med obravnavami in med zdravstvenimi institucijami (Skela Savič, 2007, str. 5). Kontinuirana zdravstvena obravnava je pomembna tudi v patronažnem varstvu in patronažni zdravstveni negi. Na domu je vedno več pacientov, ki se zaradi hitrega odpuščanja zdravijo v domači oskrbi, zato je potrebno sodelovati z vedno večjim številom zdravstvenih strokovnjakov, ki ostajajo vključeni v zdravljenje in zdravstveno nego pacienta tudi po odpustu iz bolnišnice. 10
4 KOMUNIKACIJA KOT SESTAVNI DEL ZDRAVSTVENE NEGE Komunikacija je katero koli dejanje, s katerim človek posreduje ali sprejme sporočilo druge osebe. Lahko je namenska ali nenamenska, lahko vsebuje konvencionalne ali pa nekonvencionalne znake, oseba jih lahko posreduje v lingvistični ali nelingvistični obliki. Človekova sposobnost, da svoje misli posreduje bližnjim, je neprecenljiva. Ko tega nismo več sposobni, se šele zavemo, kako težko se znajdemo v vsakodnevnem življenju (Ogrin in Korošec, 2013, str. 91). Komuniciranje ima osrednjo vlogo v naših življenjih. Nenehno smo obkroženi z drugimi ljudmi, s katerimi smo v različnih socialnih, delovnih in čustvenih stikih in odnosih. Procesi medsebojnega povezovanja so za socialno življenje nujni. Na različne načine oblikujemo in si delimo informacije, zamisli, dejavnosti izkušnje in čustva. Udeleženci komunikacijske situacije s svojo dejavnostjo vplivajo na duševna stanja in dejanja drugih ljudi (Ule, 2009, str. 13). V poklicu skoraj ni delovnega mesta, ki bi bilo popolnoma neodvisno od drugih in ni zaposlenega, ki bi lahko opravljal svoje delo povsem brez sporazumevanja z drugimi. Komunikacija je osnova razvoja, napredka, pa tudi uničevanja. Lahko bi rekli, da je od komunikacije odvisen naš obstoj. Predstavlja povezavo med ljudmi (Fink et al., 2009, str. 5). 4.1 Verbalno in neverbalno komuniciranje Verbalni jezik je človekov najpomembnejši simbolni sistem. Predstavlja sistem sporočanja, ki velja za določeno družbeno skupnost in je skupen za vse njene člane. Komuniciranje in jezik sta tesno povezana s človekovim zaznavanjem sveta. Jezik kot komunikacijsko sredstvo ima vlogo da pošilja, prenaša in sprejema pomene in je pomemben za vzpostavljanje stika z drugimi (Ule, 2009, str. 105). Ni dvoma, da je beseda najdražji in najbolj plemenit dragulj govora. Vezana je na pojme, simbole in predmete, ki z njeno ustvarjalno silo le ti lahko oživijo. Beseda zajema celokupno znanje, ki ne more biti ločena od tistega, ki misli in te misli prevaja v besede, ki vzpostavljajo komunikacijske odnose, v katerih se prenaša znanje, duševna doživetja in čustvena stanja (Šorđan, 2009, str. 107). 11
Kakovost komunikacije je določena s komunikacijsko svobodo, komunikacijsko neogroženostjo, strpnostjo, socialno občutljivostjo, pridobivanjem in izvajanjem notranjega nadzora, sodelovanjem, razumevanjem in spoštovanjem drugih, sposobnostjo empatije in spoštovanje različnosti. Je osnovna oblika vedenja, ki izhaja iz potrebe po povezovanju in interakcijami z drugimi (Zrilić, 2010, str. 231). Le del našega komuniciranja z drugimi ljudmi se odvija na jezikovni ravni. Komuniciramo pravzaprav s celotnim telesom, z gestami, z mimiko in z izrazom na obrazu. Človek komunicira obenem verbalno in neverbalno. Verbalni govor bolje prenaša sporočila o zunanjem svetu, nas bolje informira, neverbalna sporočila pa bolje izražajo osebna občutja, čustva ter medosebna razmerja (Ule, 2009, str. 170). Spretnost komunikacije strokovnjaki uvrščajo med socialne veščine. Z verbalno komunikacijo prenašamo informacije, z neverbalno pa svoja čustva in odnos do tistega, o čemer govorimo, in istočasno kažemo tudi odnos do tistega, s katerim govorimo. Neverbalna komunikacija je tista, s katero velikokrat sporočamo nekaj, česar mogoče nismo nameravali, saj je njen dobršen del nezaveden (Vodopivec, 2011, str. 22). Neverbalna komunikacija se uporablja za izražanje čustev, določanje odnosa, prikazovanje osebnostnih lastnosti, spodbujanje ali spremljanje verbalne komunikacije (Zrilić, 2010, str. 232). Geste so najbolj znane med oblikami telesnega jezika. So močno kulturno določene. Zelo znan je stisk roke ob pozdravu in druge geste civiliziranega vedenja. Tudi fizičen videz je izjemno močno sporočilo drugim ljudem. S telesnim videzom se na svojski način predstavljamo. Dotiki sodijo med najbolj nedvoumne oblike neverbalnih sporočil. V vsaki kulturi veljajo stroga in zapletena pravila, kdo se lahko dotakne drugega, kje, kdaj in kako se ga lahko dotakne. V zahodni kulturi dotik največkrat povezujemo z intimnostjo in zanimanjem za drugega. Razdalja med govorcema mora ustrezati ravnotežju odnosov med govorcema. Priporočena je razdalja, ki še omogoča komuniciranje iz oči v oči, ne zaznamo pa več telesne toplote in vonja drugega. To je razdalja, pri kateri spoštujemo osebni prostor (Ule, 2009, str. 197). 12
Nebesedna komunikacija pomaga razviti sočutje in intuicijo. Izraz obraza, dotik in fizična bližina so učinkovitejša od verbalne komunikacije. Ugotovili so, da je usposobljenost medicinske sestre za aktivno poslušanje in nebesedno komuniciranje pomemben način komuniciranja med medicinsko sestro in pacientom, ki zahteva še posebno usposobljenost medicinske sestre ter odkriva nove možnosti raziskovanja veščin v zdravstveni negi (Kacperck, 2014). 4.2 Terapevtsko komuniciranje Komuniciranje v medicini predstavlja osnovne veščine zdravnikov in medicinskih sester na poti do uspešnega zdravljenja pacientov ter vzpostavitve ustreznega odnosa. Komunikacija v zdravstvu zahteva stalno aktivno učenje in prakticiranje komunikacijskih sposobnosti vseh članov ekipe, ki delajo s pacienti (Marković et al., 2015, str. 25). Z razvojem tehnologije se pojavlja vprašanje ranljivosti in nemoči pri pacientih v smislu izida bolezni. Še posebej proces umiranja zahteva preseganje dimenzije človeške zavesti in podzavesti ter zahteva multidisciplinaren pristop vseh članov ekipe, tako tudi članov pacientove družine (Rakošec et al., 2014, str. 98). Zanimanje za pacienta je osnovno izhodišče terapevtske komunikacije. Vsak pacient je oseba s svojimi osebnostnimi značilnostmi in s svojo specifično življenjsko situacijo. V terapevtski komunikaciji med zdravstvenim delavcem in pacientom pozornost ni usmerjena samo v bolezen, ampak tudi v vire moči, ki mu bodo pomagali pri zdravljenju. Zares poslušati pacienta ni lahko in ne gre za pasiven, ampak za dejaven proces, ki izboljša učinkovitost terapevtske komunikacije (Pregelj et al., 2013, str. 35). Noben drug poklic nima takega dostopa do človeškega telesa kot zdravstveni poklici. Pacient zaupa, da bo postopek uspešen in neboleč, da ga bodo obravnavali s sočutjem in potrebno spoštljivostjo. Zdravstveni delavec pa zaupa, da bo pacient sodeloval (Ule, 2009, str. 311). Pacientom je pomembna prednost visoke tehnologije v medicini, vendar mu je prav tako pomembna tudi vsakodnevna zdravstvena nega in razumevanje. Zato je vsakega pacienta potrebno obravnavati kot edinstvenega, ki ima pravico do svojih lastnosti, tako da je v praksi potrebno prilagoditi vrsto, obseg in obliko pomoči ter nepristransko upoštevati vse dejavnike (Brestovački Svitlica, 2015). 13
Učinkovita komunikacija s pacienti, njihovimi družinami ter z ostalimi zdravstvenimi delavci predstavlja osnovo učinkovite zdravstvene oskrbe. Z usmerjeno in poglobljeno komunikacijo lahko pacientom in njihovim družinam pomagamo, da lažje zaznajo in predstavijo svoje zdravstvene potrebe, jim nudimo terapevtsko oporo pri njihovih odločitvah ter jih hkrati naučimo spretnosti, s katerimi se bodo lažje soočali s svojimi kroničnimi težavami (Arnold, 2015, str. 6). Zaupnost je osnovna komponenta med pacientom in patronažno medicinsko sestro. Uspeh pa ni odvisen samo od nje, saj je enako pomembno, kako pacient dojema to komunikacijo. Med komuniciranjem se oblikujejo spoznanja o tem, kaj se dogaja s pacientom, kakšne so potrebe po zdravstveni negi in možne rešitve njegovih težav. Vzdrževanje objektivnosti je bistvenega pomena v terapevtski komunikaciji (Pregelj et al., 2013, str. 36). Medicinska sestra je glede na svojo vlogo v sistemu zdravstvenega varstva najbližja pacientu in njegovi družini. Pacienti in njihove družine želijo biti deležni učinkovite zdravstvene oskrbe, upoštevanja njihovega mnenje, njihove osebne narave in bolezenske izkušnje. Za takšno delovanje potrebuje medicinska sestra veliko dodatnih interdisciplinarnih znanj (Roberts, 2013, str. 6). Za dosego optimalnega učinka zdravljenja je v procesu terapevtske komunikacije nujna empatija med terapevtom in pacientom, ki mora biti recipročna. Empatija poveže terapevta in pacienta v poseben odnos, ki je nujen pogoj za dosego terapevtskega cilja. Empatijo ne smemo enačiti s simpatijo, ki je škodljiva tako za pacienta kot za terapevta, saj lahko zaslepi objektivnost in privede do neustreznega zdravljenja ali celo poslabšanja bolezenskega stanja (Hojat, 2016, str. 71). Empatija pomeni sposobnost razumevanja pacientovega čustvovanja, še posebej, kadar je ta v stiski. Ustrezno empatičen zdravnik ali medicinska sestra se lahko vživita v pacientova čustva, vendar tega»ne kontaminirata s svojimi lastnimi čustvi«, ampak vzdržujeta določeno objektivno distanco«(pregelj et al., 2013, str. 36). Brez ohranjene distance terapevtska komunikacija ne obstaja, odnos med patronažno medicinsko sestro ni več terapevtski, ampak oseben. V komunikaciji ne velja» čim več, tem bolje«ampak je 14
potrebno poiskati optimalen čas za komunikacijo. Dober odnos s pacientom ne pomeni, da napravimo vse, kar bolnik želi, temveč ga usmerja k zdravemu napredku (prav tam, str. 37). V vlogi motivatorjev se iz pozicije»zdraviti pacienta«prestavimo v pozicijo»biti s pacientom«.spoznanje, ki prihaja iz izkušenj uči, da sprememba prihaja iz notranjosti zdravstvenega delavca, saj spremembe pri pacientu ni mogoče izsiliti, temveč lahko pridemo do spremembe samo s pacientovim pristankom in tesnim sodelovanjem skozi proces spreminjanja (Bulc et al., 2007, str. 53). Pacienti pričakujejo od zdravnikov in medicinskih sester, da imajo do njih ustrezen odnos, čeprav je dober terapevtski odnos vedno subjektivna izkušnja in pomeni, da znajo vzpostaviti topel odnos s pacienti, iskreno zavzetost za njih, spoštljivost in vzbujanje realističnega upanja na ozdravitev pacienta (Pregelj et al., 2013,str. 40). 4.3 Podporno komuniciranje V osemdesetih in devetdesetih letih se je znotraj psihološkega komunikacijskega raziskovanja razvilo novo znanstveno področje, imenovano podporno komuniciranje. Podporno komuniciranje se ukvarja s tem, kako lahko s komuniciranjem zmanjšujemo čustveno napetost, vznemirjenje, kako pomagati reševati in obvladati težave, konfliktna in krizna stanja. Poudarek je torej na namernem odgovoru na zaznane potrebe drugih, ki izvirajo iz vsakdanjega življenja in se izražajo v poteku komuniciranja (Ule, 2009, str. 297). Podporno komuniciranje je oblika besednega in nebesednega komuniciranja, ki ima namen pomagati tistim, za katere zaznamo, da potrebujejo podporo in pomoč. Podporno komuniciranje je vseskozi navzoče v življenju in v komuniciranju smo vsi iskalci in dajalci podpore. Učinkovito podporno komuniciranje povečuje samo-učinkovitost, soočenje s konfliktnimi situacijami in njihovo ustrezno rešitev, povečuje kakovost življenja in povezuje ljudi v podporna omrežja (prav tam, str. 295). Večina pacientov s karcinomi dodatno uporablja eno od integrativnih/podpornih oblik terapije med in po zaključenem medicinskem zdravljenju z namenom zmanjšanja simptomatike, preprečevanja toksičnosti in izboljšanja kvalitete življenja. Specifična 15
integrativna terapija je prvenstveno indicirana na dokazih utemeljenih podpornih ukrepih (Greenlee et al., 2014, str. 346). Glede na različna bolezenska stanja in spremljajočo simptomatiko se med podpornimi ukrepi priporočajo različne tehnike v odvisnosti od spremljajočih simptomov. Pri prevladujoči anksioznosti in motnjah čustvovanja so dokazano učinkovite meditacija, joga in relaksacija s posnetki, ki temeljijo na dokazih stopnje A. Za zmanjševanje stresa, depresije in oslabelosti se priporočajo joga, masaže, terapija z glasbo in meditacija, vendar zgolj kot priporočilo stopnje B. Nekateri podporni ukrepi stopnje C in D kažejo zgolj slab ali nikakršen učinek na spremljajočo simptomatiko in niso priporočljivi v vsakodnevni klinični praksi (prav tam, str. 350). Koncept podporne terapije je bil prvotno zasnovan kot celovita oskrba vseh potreb bolnikov, kot dodatek specifični medicinski terapiji z namenom zagotoviti pacientom optimalno kakovost preostanka življenja. Dandanes pa mora biti pacient poleg pričakovanih učinkov specifičnega medicinskega zdravljenja prav tako informiran o razpoložljivih možnostih, kako zmanjšati stranske učinke zdravljenja in si tako zagotoviti optimalno kvaliteto življenja (Klastersky, 2016, str. 1884). V praksi obstaja znatno prekrivanje vloge med podporno in paliativno oskrbo ter oskrbo v hospicih. Za paciente v domači oskrbi vse več avtorjev namesto paliativne oskrbe uporablja termin podporne oskrbe,ki se deli na primarno,ki jo zagotavlja medicinska sestra in lečeči zdravnik in sekundarno,ki je v domeni specialistov. Terciarno podporo skupaj s programi, edukacije in raziskavami zagotavljajo klinični podporni centri (Yennurajalingam in Bruera,2016, str. 3). Podporna komunikacija je temeljni kamen kvalitetnega življenja in oskrbe pacienta. Definicija vključuje psihično, fizično, socialno in duhovno dobro počutje. Da bi zagotovili učinkovito podporno komunikacijo v tem pogledu, mora dober terapevt prepoznati in prisluhniti pacientovim potrebam ter na podlagi slednjega narediti načrt podporne oskrbe (Wittenberg-Lyles et al., 2013, str. 14). Poglobljena in trajna edukacija medicinskih sester, ki temelji na implementaciji na dokazih temelječe podporne oskrbe je pokazala izrazito izboljšanje komunikacijskih terapevtskih 16
znanj pri obravnavi pacientov in je izboljšala preživetje ter kvaliteto življenja pacientov (Edwards et al., 2006, str. 3). V državah evropske skupnosti se edukacijski programi podporne oskrbe med posameznimi državami močno razlikujejo, vse večji poudarek pa ima pri tem potreba po kontinuirani in kompleksni oskrbi starajoče se populacije. Velik napredek na tem področju so že naredile Irska, Švedska in Finska (Malone et al., 2016, str. 175). 4.4 Dinamika odnosov v družini Družina je prva skupnost, ki ji pripadamo. Je skupnost posameznikov, ki med sabo deli edinstven fizični in psihosocialni prostor (Štalekar, 2010, str. 243). Največje spremembe, ki smo jim priča zadnjih letih v življenju družine, je vse večje število zaposlenih in ekonomsko neodvisnih žensk, kasnejše vstopanje v zakonsko zvezo, prevladovanje družin z dvema generacijama, vedno večje število parov brez otrok, veča se število zakonskih razvez in enostarševskih družin, narašča število izven zakonskih skupnosti in samskih gospodinjstev, pojavljajo se alternativne skupnosti (prav tam, str. 242). Patronažna medicinska sestra obiskuje različne oblike družin, ki se nahajajo v različnih razvojnih obdobjih. Ker vstopa v družine, mora poznati v kakšnem razvojnem obdobju se nahaja obiskovan pacient ali obiskovana družina in kako se na ta razvojna obdobja pacienti lahko prilagajajo. Tako je pozorna na osnovne življenjske potrebe, kakšne so higienske in bivalne navade posameznikov, kako ti komunicirajo drug z drugim in kakšne imajo odnose z okolico v kateri živijo (Šušteršič et al., 2006, str. 250). 17
5 EMPIRIČNI DEL 5.1 Raziskovalna vprašanja Postavili smo si dve raziskovalni vprašanji: 1. Ali imajo demografski dejavniki, kot so spol, starost, bivanje v urbanem in neurbanem naselju, kakšen vpliv na oceno zaupanja patronažni medicinski sestri s strani pacientov? 2. V kolikšni meri pacienti občutijo podporno oz. terapevtsko sporazumevanje kot del zdravstvene nege, ki vpliva na odnos med patronažno medicinsko sestro in pacientom? 5.2 Metodologija raziskovanja 5.2.1 Raziskovalne metode V diplomskem delu smo uporabili neeksperimentalno-kvantitativno metodo dela. Teoretična izhodišča smo iskali na temo terapevtske komunikacije med pacientom in patronažno medicinsko sestro. Ključna literatura ni bila starejša od 10 let. Podatke smo pridobili na podlagi raziskovalnih vprašanj, tj. z anketnim vprašalnikom. Za analizo odgovorov smo uporabili deskriptivno statistično metodo in jih obdelali s programom Microsoft Office Word Excel. Analizirane podatke smo predstavili v obliki grafov. 5.2.2 Raziskovalno okolje Raziskovalno okolje je bilo na območju Zagorja ob Savi, v patronažni službi. V tem področju so zajeti tako pacienti v urbanem, mestnem predelu, kot tudi pacienti na podeželju. Raziskovanje se je izvajalo na pacientovem domu. Za izvedbo raziskave smo si pridobili soglasje pristojnega zdravstvenega doma. 18
5.2.3 Raziskovalni vzorec Za vzorec so bili izbrani pacienti, ki jih je patronažna medicinska sestra obiskovala vsaj eno leto. Vzorec je zajemal 40 moških in žensk različnih starosti. 5.2.4. Postopki zbiranja podatkov Podatki so se zbirali pri naključnih patronažnih obiskih od aprila 2016 do maja 2016. V ta namen smo sestavili anketni vprašalnik, ki je sestavljen iz dvajsetih vprašanj. V kolikor so želeli sodelovati, jim je bil predložen anketni vprašalnik. Postopek izpolnjevanja je trajal 15 minut. 5.3 Etični vidik Pri raziskavi je bil upoštevan Kodeks etike zdravstvene nege in oskrbe Slovenije. Pacienti so bili pri patronažnem obisku seznanjeni z namenom in s cilji raziskave. Sodelovanje v raziskavi je bilo prostovoljno in v soglasju s pacientom. Vprašanja iz vprašalnika so bila razumljiva in niso ogrožala psihične ter fizične integritete pacientov. Pacienti so lahko anketo odklonili ali pa jo prekinili, v kolikor so se počutili, da ne morejo ali ne želijo sodelovati. Zagotovljena jim je bila anonimnost, zato vprašalniki niso vsebovali osebnih podatkov. 19
6 REZULTATI Graf 1: Spol anketirancev 70,0% 60,0% 50,0% 40,0% 30,0% 20,0% 10,0% 0,0% 1 Ženske 67,5% Moški 32,5% V anketi je sodelovalo 40 pacientov, od tega 13 (32,5 %) moških in 27 (67,5 %) žensk, kar znaša vseh anketiranih. Graf 2: Starost anketirancev 80,0% 70,0% 60,0% 50,0% 40,0% 30,0% 20,0% 10,0% 0,0% Starost do 80 let Starost nad 80 let Moški 76,9% 23,1% Ženske 70,4% 29,6% Anketiranci so stari od 68 do 80 let. V tej starosti je sodelovalo 10 moških in 8 žensk. V starosti nad 80 let je trend obrnjen, saj je sodelovalo 19 žensk in 3 moški. Moški prevladujejo v starosti do 80 let, ženske pa v starosti nad 80 let. 20
Graf 3 : Anketiranci glede na urbano ali ne urbano okolje 60,0% 50,0% 40,0% 30,0% 20,0% 10,0% 0,0% Urbano naselje Neurbano naselje Ženske 55,5% 44,5% Moški 46,2% 53,8% Iz grafa je razvidno, da 15 (55,5 %) žensk živi v urbanem naselju in 13 (44,5 %) jih živi v neurbanem naselju. Med moškimi je 7 (46,2 %) anketiranih pacientov, ki živijo v urbanem naselju in 5 (53,8 %) takšnih, ki živijo v neubranem naselju. Graf 4 : Samoocena zdravstvenega stanja 60,0% 50,0% 40,0% 30,0% 20,0% 10,0% 0,0% Dobro Srednje Slabo Zelo slabo Ženske 18,5% 29,6% 25,9% 25,9% Moški 15,4% 53,8% 15,4% 15,4% 5 (18 %) anketiranih žensk je opisalo svoje zdravstveno stanje kot»dobro«. 8 (29,6 %) anketiranih pacientk se je opredelilo za»srednje«. 7 (25,9 %) pripada oceni»slabo«in 7 (25,9 %) se jih je opredelilo za»zelo slabo«. Pri moških pacientih so bile ocene zastopane v 2 (15,4 %) primerih kot»dobro«. V 7 (53,8 %) primerih kot»srednje«, v 2 (15,4 %) primerih kot»slabo«in prav tako v 2 (15,4 %) kot»zelo slabo«. 21
Graf 5: Ocena odnosa med pacienti in patronažno medicinsko sestro 80,0% 70,0% 60,0% 50,0% 40,0% 30,0% 20,0% 10,0% 0,0% Dober Lahko bi bil boljši Odnos mi ni Slab pomemben Moški 76,9% 0,0% 23,1% 0,0% Ženske 77,8% 0,0% 22,2% 0,0% 10 (76,9 %) anketiranih pacientov in 21 (77,8 %) anketiranih pacientk se je opredelilo za»dober odnos«. 3 (23,1 %) moški in 6 (22,2 %) anketiranih žensk se je opredelilo, da jim»odnos ni pomemben.«nihče se ni opredelil za»lahko bi bil boljši«in»slab«. Graf 6: Ocena dejstva da prihaja patronažna medicinska sestra na dom 70,0% 60,0% 50,0% 40,0% 30,0% 20,0% 10,0% 0,0% Imam občutek, da skrbijo za moje zdravje Tisti dan, ko pride, sem pod stresom Imam občutek, da sem zelo bolan, ker prihaja patronažna medicinska sestra k meni domov Prihod patronažne sestre ne vpliva na moje počutje Ženske 55,6% 14,8% 7,4% 22,2% Moški 61,5% 7,7% 15,4% 15,4% 22
Anketiranke so v 15 (55,6 %) primerih odgovorile, da»patronažne medicinske sestre skrbijo za moje zdravje«. 4 (14,8%) anketirank je odgovorilo da so»tisti dan pod stresom.«2 (7,4%) ženski sta imeli»občutek, da sta zelo bolni, ker prihaja patronažna medicinska sestra k njim domov«, 6 (22,2%) anketirank je odgovorilo,da»prihod patronažne medicinske sestre ne vpliva na njihovo počutje«. 8 (61,5 %) moških je odgovorilo, da imajo»občutek, da skrbijo za njihovo zdravje«,1 (7,7%) moški se je»počutil tisti dan pod stresom«. 2 (15,4%) anketiranca sta izrazila občutek»da sta zelo bolna, ker prihaja patronažna medicinska sestra na dom«in 2 (15,4%) menita, da»prihod patronažne medicinske sestre na dom«nanju ne vpliva. Graf 7: Patronažna medicinska sestra se zanima za moje zdravstveno stanje 100,0% 80,0% 60,0% 40,0% 20,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 100,0% 0,0% Moški 100,0% 0,0% Vseh 40 (100 %) anketiranih je na vprašanje ali se patronažna medicinska sestra zanima za njihovo zdravstveno stanje, odgovorilo pritrdilno. 23
Graf 8: Pri patronažni medicinski sestri se počutim v središču njene pozornosti 100,0% 90,0% 80,0% 70,0% 60,0% 50,0% 40,0% 30,0% 20,0% 10,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 100,0% 0,0% Moški 92,3% 7,7% 27 (100 %) žensk in 12 (92,3 %) moških se počuti, da so v središču njene pozornosti, medtem ko 1 (7,7 %) moški se s to trditvijo ne strinja. Graf 9: Patronažna medicinska sestra se zanima za moje dobro počutje 100,0% 80,0% 60,0% 40,0% 20,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 100,0% 0,0% Moški 100,0% 0,0% Vsi anketirani (100 %) so se strinjali, da se patronažna medicinska sestra zanima za njihovo dobro počutje. 24
Graf 10: Patronažna medicinska sestra me potolaži ob mojih težavah 100,0% 80,0% 60,0% 40,0% 20,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 92,6% 7,4% Moški 100,0% 0,0% 25 (92,6 %) žensk se je strinjalo s tem, da jih patronažna medicinska sestra potolaži ob njihovih težavah. Le 2 (7,4 %) ženski se s to trditvijo ni strinjalo. Moški so se vsi strinjali s to trditvijo. Graf 11: Patronažna medicinska sestra si vzame dovolj časa pri patronažnem obisku 100,0% 80,0% 60,0% 40,0% 20,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 100,0% 0,0% Moški 100,0% 0,0% Vsi anketirani, 40 (100 %) pacientov, je odgovorilo, da si patronažna medicinska sestra vzame dovolj časa pri patronažnem obisku. 25
Graf 12: Patronažni medicinski sestri lahko zaupam svoje težave 100,0% 80,0% 60,0% 40,0% 20,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 92,6% 7,4% Moški 100,0% 0,0% 25 (92,6 %) anketirank lahko zaupa svoje težave patronažni medicinski sestri. 2 (7,4 %) anketiranki se s to trditvijo ne strinjata. Moški so se popolnoma vsi strinjali s to trditvijo. Graf 13: Patronažna medicinska sestra me vidi kot človeka in ne samo kot medicinski primer 100,0% 80,0% 60,0% 40,0% 20,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 100,0% 0,0% Moški 100,0% 0,0% 27 (100 %) žensk in 13 (100 %) se je strinjalo, da so obravnavani tudi kot človek in ne samo kot medicinski primer. 26
Graf 14: Patronažna medicinska sestra opravlja svoje delo strokovno 100,0% 80,0% 60,0% 40,0% 20,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 100,0% 0,0% Moški 100,0% 0,0% Vsi anketiranci (100 %) se strinjajo, da patronažna medicinska sestra opravlja svoje delo strokovno. Graf 15: Patronažni medicinski sestri zaupam, da ne bo nikomur povedala to, kar sem ji zaupal/a 100,0% 90,0% 80,0% 70,0% 60,0% 50,0% 40,0% 30,0% 20,0% 10,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 100,0% 0,0% Moški 100,0% 0,0% Vsi anketiranci (100 %) patronažni medicinski sestri zaupajo. 27
Graf 16:Vključevanje družine v obravnavo 100,0% 80,0% 60,0% 40,0% 20,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 92,6% 7,4% Moški 100,0% 0,0% 25( 92,6%) žensk se je strinjalo, da jim je pomembno, da se patronažna medicinska sestra pogovarja z njihovo družino, 2 (7,4%) anketiranki si tega ne želita. 13 (100%) moškim je pomembno, da se patronažna medicinska sestra pogovarja tudi z njihovo družino. Graf 17: Patronažna medicinska sestra poskuša skupaj z mano reševati moje težave 100,0% 80,0% 60,0% 40,0% 20,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 100,0% 0,0% Moški 100,0% 0,0% Vseh 40 (100%) pacientov se je strinjalo, da poskuša reševati njihove težave skupaj s pacientom. 28
Graf 18: Patronažna medicinska sestra mi daje občutek sprejetosti 100,0% 80,0% 60,0% 40,0% 20,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 100,0% 0,0% Moški 100,0% 0,0% Vseh 40 (100%) anketirancev se je strinjalo, da jim patronažna medicinska sestra daje občutek sprejetosti Graf 19: Vključevanje v pogovor o vaši bolezni 100,0% 80,0% 60,0% 40,0% 20,0% 0,0% Se strinjam Se ne strinjam Ženske 100,0% 0,0% Moški 100,0% 0,0% Vseh 40 (100%) anketiranih pacientov je imelo občutek,da jih patronažna medicinska sestra vključi v pogovor o njihovi bolezni. 29
Graf 20: Po patronažnem obisku imam občutek, da sva se s patronažno medicinsko sestro pogovorila/li. 100,0% 90,0% 80,0% 70,0% 60,0% 50,0% 40,0% 30,0% 20,0% 10,0% 0,0% Da Ne Ženske 92,6% 7,4% Moški 100,0% 0,0% 25 (92,6%) žensk je odgovorilo, da so se lahko pogovorile s patronažno medicinsko sestro, 2 (7,4%) anketiranki se s to trditvijo nista strinjali. Vseh 13 (100%) moških je odgovorilo, da so se s patronažno medicinsko sestro pri patronažnem obisku lahko pogovorili. 30