Alen Kozole FORENZIČNI VIDIK STRELJANJA Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje Ljubljana, avgust 2018

Transkripcija

1 Alen Kozole FORENZIČNI VIDIK STRELJANJA Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje Ljubljana, avgust 2018

2 FORENZIČNI VIDIK STRELJANJA Diplomsko delo Študent(ka): Študijski program: Mentor(ica): Alen Kozole univerzitetni študijski program, Varstvoslovje izr. prof. dr. Anton Dvoršek

3 Forenzični vidik streljanja Ključne besede: balistika, delci streljanja, mikroskopska detekcija Povzetek Diplomska naloga poleg osnovnih klasifikacij strelnega orožja in streliva zajema temeljito predstavitev in opis posameznih sledi, ki nastanejo ob streljanju z orožjem ter načine njihove prepoznave in interpretacije. Poleg sledi prisotnih na tulcih in kroglah ter njihovimi karakterističnimi značilnostmi, je poudarek zaključnega dela na sledeh delcev streljanja in tehnikah njihove analize. Delci, ki nastanejo pri streljanju, so vitalnega pomena za ugotovitev strelne razdalje, vrste orožja in kalibra naboja, časa od sprožitve strelnega orožja, identifikacijo vhodne in izhodne rane, ter za določitev povezave med osebo, ki je streljala in specifičnim strelnim orožjem. Ugotovitev prisotnosti delcev streljanja ali njihove neprisotnosti ima znaten vpliv na preiskovanje domnevnih samomorov, umorov ali drugih kaznivih dejanj, ki vključujejo uporabo strelnega orožja, nedvomno pa so vitalnega pomena za uspešnost nadaljnjega kazenskega postopka. Delce streljanja, ki nastanejo pri izstrelitvi naboja, je moč zaznati na različnih delih površine telesa, vključno z oblačili osebe, ki je streljala, ter vsemi površinami v neposredni bližini sprožitve strelnega orožja. Med preiskavami kaznivih dejanj, pri katerih je bilo uporabljeno strelno orožje, je od kompozicije in vrste najdenih in zavarovanih delcev, odvisna uporaba ustrezne metode njihove analize. Balistična rekonstrukcija predstavlja sintezo ugotovitev s področja balističnih in forenzičnih preiskav, sodne medicine ter računalniških tehnologij in laserskega skeniranja za namen ilustracije možnega poteka streljanja, ki vključuje vse objekte in osebe v simulaciji okolja kaznivega dejanja. I

4 Forensic aspect of shooting Keywords: ballistics, gunshot residue, microscopic detection Abstract In addition to the basic classifications of firearms and ammunition, the diploma includes a thorough presentation and description of the individual traces, resulting from the discharge of a firearm as well as methods for its detection and interpretation. Besides the characteristic marks on spent cartridges and bullets, the focus is on gunshot residue and the techiques of their analysis. Gunshot residues are a by-product of firing, and are as such important for estimation of firing range and time since firearm discharge, identification of firearm type and its caliber, identification of entrance and exit wounds and establishing the connection between the shooter and the firearm in question. Presence or abstance of gunshot residue provides a significant impact on the investigation of alleged suicides, murders and other criminal offenses involving the use of a firearm, and is vital to the success of further criminal case proceedings. Gunshot residue can be detected on a various parts of the body surface, including the clothing of the shooter, and all surfaces in the immediate vacinity of the firearm discharge. During the investigation of crimes involving the use of a firearm, the type and composition of organic and inorganic particles originating from the propellant and primer determines the method for its analysis. Ballistic reconstruction represents the synthesis of findings from the field of ballistic and forensic investigations, forensic medicine, computer technologies and laser scanning, for the sheer purpose of illustrating the possible course of shooting, involving all objects and persons in the simulation of the environment of criminal offense. II

5 Kazalo vsebine 1 Uvod Namen in cilj diplomske naloge Opredelitev hipotez Metode raziskovanja Strelno orožje Strelivo Smodniško polnjenje Tulec Krogla Netilka Proces streljanja Kriminalistična balistika Notranja balistika Zunanja balistika Balistika cilja ali terminalna balistika Sledi na krogli in tulcu Sledi na krogli Položaj in oblika izmetalca na tulcu Sled čelne strani zaklepa Sled udarne igle Druge sledi III

6 7 Mikroskopska primerjava Primerjalni balistični mikroskop Delci streljanja Detekcija neorganskih delcev Detekcija organskih delcev Zbiranje in ekstrakcija delcev streljanja Novejši pristopi detekcije delcev streljanja Sledi na oblačilih določitev strelne razdalje Določanje časa sprožitve strela Sledi na strelcu Balistična rekonstrukcija Forenzična 3D-rekonstrukcija Zaključek Razprava Viri in literatura IV

7 Kazalo slik Slika 3.1: Komponente streliva (vir: Lawrance, 2018)... 6 Slika 5.1: Faze kriminalistične balistike (vir: Haag, 2014) Slika 5.1: Prikaz ožlebljene cevi (vir: Cork, 2008) Slika 6.1: Prikaz uvijanja krogle (vir: Haag, 2014) Slika 6.2: Prikaz sledi udarne igle različnega strelnega orožja in streliva (vir: Cork, 2008) Slika 6.3: Sledi na tulcu (Vir: Haag, 2014) Slika 8.1: Prikaz enakosti individualnih karakteristik (vir: Cork, 2008) Slika 8.1: Vrstični elektronski mikroskop z elektronskim analizatorjem rentgenske svetlobe (vir: Micro X-ray Lab, n.d.) Slika 8.2: Luminiscentne sledi v strelivu (vir: Arouca et al., 2017) Slika 9.1: Prikaz porazdelitve delcev glede na strelno razdaljo (vir: López-López & García-Ruiz, 2014) Slika 9.2: Vizualizacija delcev streljanja na temnih ali krvavih oblačilih (vir: López-López & García-Ruiz, 2014) Slika 11.1: Prikaz oddanih delcev streljanja za polavtomatsko pištolo in revolver (vir: Ditrich, 2012) V

8 Uporabljeni simboli in kratice AAS Atomic absorption spectroscopy Atomska absorpcijska spektroskopija AFTE Association of Firearm and Tool Mark Examiners Združenje balističnih izvedencev CAM Computer aided modeling Računalniško podprto modeliranje CAD Computer aided design Računalniško podprto oblikovanje ENFSI European Network of Forensic Science Institutes Evropska mreža forenzičnih laboratorijev GSR Gunshot residue delci streljanja HLPC High performance liquid chromatography Visoko zmogljivostna tekočinska kromatografija NAA Neutron activation analysis Nevtronska aktivacijska analiza SEM-EDX Scanning Electron Microscope with an Energy Dispersive X-Ray Analyser Vrstična elektronska mikroskopija z elektronskim analizatorjem rentgenske svetlobe TLC Thin layer chromatography Tankoplastna kromatografija VSC Video Spectral Comparator Videospektralni primerjalnik VI

9 1 Uvod Kot sredstvo za izvrševanje kaznivih dejanj je v Sloveniji in drugod po svetu uporaba strelnega orožja zelo pogosta, zato ni naključje, da se področje forenzične balistike konstantno posodablja in spreminja. To je očitno na področju tehnik identifikacije storilca na podlagi sledi streljanja, ugotavljanja povezave med izstreljenim nabojem in strelno rano, kot metode rekonstrukcije kaznivega dejanja, ki vključujejo uporabo strelnega orožja. Nova dognanja na področju balistike so zagotovile učinkovito in objektivno analizo dokazov, kar je vitalnega pomena pri kasnejšem procesu dokazovanja krivde storilca. Kljub vse večji izpopolnjenosti tehničnih sredstev ugotavljanja organskih in neorganskih delcev GSR ter novih metod balistične rekonstrukcije z uporabo računalniških simulacij, se samo na ugotovitve posameznih preiskav ne moremo opirati s popolno zanesljivostjo. Uspešnost dela sodnega izvedenca na področju primera, kjer je šlo za uporabo strelnega orožja, je zato odvisna tako od njegove strokovne usposobljenosti kot od uporabe različnih znanstveno potrjenih metod, natančne primerjave pridobljenih izsledkov ter upoštevanja raznolikih faktorjev, ki so delovali v času streljanja. 1.1 Namen in cilj diplomske naloge Cilj diplomske naloge je primerjava in analiza različnih tehnik, s katerimi lahko učinkovito identificiramo strelca na podlagi sledi, ki nastanejo pri streljanju z orožjem. Poleg razčlenitve metod analize sledov na strelcu, oblačilih, tulcih in kroglah nameravamo pojasniti pomembnost ugotavljanja strelne razdalje, vhodne in izhodne rane, tipa orožja in uporabljenega streliva, vpliva tipa orožja na distribucijo delcev smodniškega polnjenja ter časa ostanka delcev, ki nastanejo pri streljanju. Predstaviti nameravamo tudi novejše postopke detekcije sledov, ki nastanejo ob streljanju s strelnim orožjem in preveriti njihovo uporabo na oddelku za fizikalne preiskave Centra za 1

10 forenzične preiskave. Proučili bomo problematičnost kontaminacije z delci ter problematiko pri uporabi različnih forenzičnih tehnik odkrivanja prisotnosti organskih in neorganskih delcev streljanja. 1.2 Opredelitev hipotez - Oddelek za fizikalne preiskave v sestavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija uporablja najnovejše tehnike na področju analize organskih in neorganskih delcev streljanja. - Obstaja možnost, da je preiskovana oseba pozitivna na testu delcev GSR, čeprav ni bila direktno izpostavljena strelnemu orožju. - Forenzičnim strokovnjakom na oddelku za fizikalne preiskave primanjkuje tehnik za učinkovito identifikacijo novih»ekoloških«tipov streliva. 1.3 Metode raziskovanja - Uporabljene metode pri pisanju diplomskega dela zajemajo predvsem analiziranje in primerjanje primarnih in sekundarnih virov domače, predvsem pa tuje literature; navezujoče se na tehnike interpretacije organskih in neorganskih delcev, ki nastanejo pri streljanju s strelnim orožjem, ter na posamezne faze kriminalistične balistike. - Z metodo zbiranja primarnih in sekundarnih virov literature, med katere spadajo zakoni in uradni, relevantni dokumenti na področju balistike, smo obogatili lastno znanje o strokovno potrjenih metodah zbiranja in detekcije sledov, ki nastanejo med streljanjem, ter vrstami in kompozicijami strelnega orožja in streliva. - Z metodo sinteze ugotovitev in sklepanja pa smo preverjali hipoteze, ki se navezujejo na kontaminacijo z delci streljanja, ter preverjali praktično uporabnost novih tehnik na področju analize organskih delcev. 2

11 Prvi sklop diplomskega dela vsebuje natančne definicije in opise strelnega orožja in streliva ter podatke o njihovi sestavi, vrstah in delovanju. Temu pa sledi opis procesa streljanja. V nadaljevanju sledi temeljit opis posameznih faz kriminalistične balistike. Naslednje poglavje je osredotočeno na sledi, ki nastanejo med procesom streljanja. Sprva smo opisali sledove, ki nastanejo na tulcih in kroglah, ter tehnike za njihovo prepoznavo in identifikacijo. Nato sledi temeljita razčlenitev organskih in neorganskih delcev, opis tehnik njihove identifikacije in metode njihovega zbiranja. Po razvrstitvi komponent delcev streljanja sledi poglavje, ki se navezuje na površine, ki jih zavarujemo za nadaljnje analize. Poleg opisa postopkov za določitev strelne razdalje in časa od sprožitve, pa smo se osredotočili še na potencialne vire kontaminacije in potencialne probleme, ki izvirajo iz uporabe specifičnih tehnik identifikacije sledov. V zadnjem poglavju je opisana balistična rekonstrukcija in tehnike, ki jih rekonstrukcija zajema. Zaključek vsebuje preverjanje zastavljenih hipotez. Kritično smo se opredelili glede posameznih analiz detekcije»ekoloških«tipov streliva, diskutirali o verjetnosti kontaminacije ter primerjali strokovno priznane metode detekcije s tistimi, ki jih v praksi uporabljajo na oddelku za fizikalne preiskave v sestavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija. 3

12 2 Strelno orožje Zakon o orožju (2000) definira orožje kot predmet, ki je zasnovan tako, da»lahko pod pritiskom zraka, smodnikovih ali drugih plinov ali drugega potisnega sredstva izstreljuje krogle, šibre ali druge izstrelke, oziroma razpršuje pline, tekočino ali drugo substanco in druge predmete, ki so po svojem bistvu namenjeni zlasti: - da z neposrednim učinkovanjem preprečijo ali zmanjšajo napad ali nevarnost; - za lov; - za športno streljanje.«strelno orožje se lahko okvirno razvrsti glede na dimenzijo orožja. Med kratkocevna orožja uvrščamo tista orožja, katerih skupna dolžina ne presega 60 cm, dolgocevna orožja pa so tista, katerih skupna dolžina presega 60 cm. Zaradi kratke cevi, projektili iz polavtomatskih pištol dosegajo nižje hitrosti, ki večino svoje kinetične energije odložijo v telo, pri čimer nastane vhodna rana, izhodna pa ne. Izstrelki iz pušk z daljšo cevjo pa imajo večjo hitrost in posledično več energije (Hanna, Shuaib, Han, Mehta in Khosa, 2015; Zakon o orožju, 2000). Maver (2004) pa razvršča strelno orožje tudi glede na samo funkcijo ali konstrukcijo orožja: - Enostrelno orožje: orožje brez nabojnika in z možnostjo vstavitve le enega naboja v cev orožja. Takšno je pogosto lovsko orožje. - Repetirno orožje: strelno orožje, ki ima nabojnik za več nabojev in ročni mehanizem, s katerim je potrebno po vsakem strelu napolniti orožje in posamično pritisniti na sprožilec. Med takšna orožja spadajo revolverji in puške. - Polavtomatsko orožje: orožje z nabojnikom za 8, 10, ter 15 nabojev, ki se po vsakem strelu avtomatsko napolnijo z novim nabojem, s pritiskom na sprožilec pa se izstreli posamičen naboj. Orožje, ki spada v to kategorijo, je večina pištol ter lovske in vojaške polavtomatske puške. 4

13 - Avtomatsko orožje: orožje z večjim nabojnikom za 15, 20 ali 30 nabojev, deluje na podoben princip kot polavtomatsko orožje, vendar je možno izstreliti več nabojev naenkrat s pritiskom na sprožilec. V to vrsto spada predvsem vojaško orožje. 3 Strelivo Zakon o orožju (2000) strelivo definira kot stvar, ki je namenjena polnjenju in streljanju orožja. Komponente streliva so netilka, pogonski smodnik in izstrelek, ki jih združuje tulec. Na splošno je strelivo identificirano na podlagi kalibra ali premera ter oblike krogle, ki je lahko polno oplaščena s koničastim vrhom ali delno oplaščena z mehkim ali votlim vrhom. Zakon o orožju deli strelivo na: - Strelivo s prebojnim učinkom: namenjeno za vojaško uporabo, pri katerem je izstrelek praviloma oplaščen in ima trdo prebojno jedro. - Strelivo z eksplozivnim učinkom: namenjeno za vojaško uporabo, pri katerem vsebuje izstrelek polnitev, ki ob udarcu eksplodira. - Strelivo z vnetljivim učinkom: namenjeno za vojaško uporabo, pri katerem vsebuje izstrelek kemično zmes, ki se vname pri dotiku z zrakom ali ob udarcu. - Strelivo z ekspanzijskim učinkom: delno oplaščene krogle ali krogle z votlim vrhom. Kaliber pomeni premer izstrelka oziroma notranji premer ožlebljene cevi. Notranjost cevi sestavljajo polja in žlebovi, ki potekajo v obliki vijačnice. Premer oziroma kaliber je potemtakem dimenzija med poljem in nasprotujočim si poljem (Denton, Segovia in Filkins, 2006). S tem kaliber še ni definiran, saj se v posameznem kalibru cevi lahko uporabijo različno dolgi tulci in različnih oblik. Obstaja veliko število različnih kalibrov, kar je posledica zgodovinskih obdobij ter merskih enot. Razlikujejo se tako v masi, hitrosti kot obliki (Inbau, 1934). 5

14 Oznake kalibrov so lahko definirane v anglosaškem merskem sistemu, v stotinah inča (npr. kaliber.22, 3.57,.45), v metričnem merskem sistemu enot, v milimetrih (npr. kaliber 5.56 mm, 9 mm) ali pa z drugačnimi izrazi (npr. kaliber.308 Winchester). Forenzični patologi kalibre velikokrat delijo po velikosti, in sicer na: - majhne:.22,.25, - srednje:.32,.38, 9 mm, - velike:.40,.45,.50 (Denton et al., 2006). Na let projektila znotraj cevi pomembno vpliva oblika orožja. Premikanje izstrelka znotraj cevi je posledica kontrolirane eksplozije. Velikost eksplozije je tako odvisna od količine in sestave pogonskega smodnika znotraj tulca naboja. Z večanjem količine smodniškega polnjenja se povečuje nastali tlak znotraj cevi strelnega orožja. Zaradi višjih temperatur pa prihaja do hitrejše obrabe cevi, prav tako pa večje eksplozije povzročijo večji sunek orožja. Optimalna stabilizacija leta izstrelka za posamezno orožje je odvisna od količine in kompozicije smodniškega polnjenja, konstrukcije in dolžine naboja ter dolžine cevi (Volgas, Stannard, & Alonso, 2005). V nadaljevanju bomo predstavili posamezne komponente, ki sestavljajo naboj strelnega orožja (slika 3.1). Slika 3.1: Komponente streliva (vir: Lawrance, 2018) 6

15 3.1 Smodniško polnjenje Reakcija smodniškega polnjenja ni hitra eksplozija, temveč hitro izgorevanje. Cilj izgorevanja smodniškega polnjenja v naboju je ustvariti dovolj veliko silo, ki omogoči izlet krogle iz njenega ležišča v cevi. Proizvedeni plini z visoko temperaturo imajo lastnost hitrega širjenja, zaradi česar pride do povečevanja tlaka znotraj cevi orožja. Le-ta učinkuje na kroglo, pri tem pa ji daje potrebno potisno silo za premik po cevi. Smodnik znotraj naboja je v obliki zrn, paličic, ploščic ter drugih oblik. Sama struktura pa je proporcionalno odvisna od kalibra, teže naboja, dolžine cevi in pričakovanih zmogljivosti naboja (Maver, 2004). 3.2 Tulec Najpogostejši material za izdelavo tulcev je medenina, zlitina bakra in cinka. Medenina, ki se uporablja za izdelavo tulcev, ima univerzalno kompozicijo: sestavljena je iz 75 % bakra in 25 % cinka, ali iz 70 % bakra ter 30 % cinka. Ker je medenina sorazmerno lahka kovina, je zato idealna za sprejemanje in ohranjanje sledi, ki nastanejo med procesom streljanja. Takšna sestava tulca je pomembna zaradi sil, ki nanj delujejo ob procesu streljanja. Zagotovljena mora biti trdota tulca, da ta ohrani prvotno obliko in da je omogočen učinkovit izmet praznega tulca. Če je tulec preveč trden, lahko pride do razpok, če je njegova trdnost premajhna, pa se bo ob streljanju tulec deformiral in ga ne bo možno izvreči iz orožja. Trdota materiala se razlikuje tudi v samem tulcu. Največja je v glavi ali dnu tulca, kjer se nahaja netilka, srednja trdnost materiala z dobro elastičnostjo je v stenah tulca, najmanjša pa v vratu tulca, ki ovija kroglo (Cork, 2008). 3.3 Krogla Za izdelavo krogel modernega streliva se uporabljajo materiali, kot so aluminij, jeklo in medenina. Krogle velikokrat vsebujejo svinec, s tem pa se zagotovi potrebna teža izstrelka in posledično njegova natančnost in efektivnost ob izstrelitvi. Krogle so pred vstavitvijo v tulec 7

16 premazane s posebnim lubrikantom, ki omejuje kovinsko obrabo ožlebljene cevi oziroma odlaganje delcev in ostankov krogle na površini ožlebljene cevi. Obstajata dve glavni vrsti izstrelkov, ki se razlikujeta v namenu. Vojaško strelivo omogoča prodor ob trku v cilj, lovsko strelivo pa perforiranje ter širjenje, pri čimer povzročijo dodatno škodo (Cork, 2008). - Krogla v vojaškem strelivu je polnooplaščena s koničastim vrhom.»plašč je iz trdne zlitine, jedro pa je svinčeno. Takšna krogla je zelo prebojna, globoko prodira v razne materiale, strelni kanal v telesu pa je enakomeren, brez stranskih učinkov. Krogla se ne deformira in odda malo energije v telo zadetega«(maver, 2004, str. 489). - Krogla v lovskem strelivu pa v telo za razliko od vojaškega odda čim več svoje energije.»to je mogoče le s kroglami, ki so delno oplaščene, niso koničaste in imajo tako imenovani mehki ali votli svinčeni vrh. Takšna krogla se v telesu močno deformira in razširi«.»povzročen strelni kanal ni enakomeren, se lijakasto močno razširi, stene poškodbe niso gladke«(maver, 2004, str. 490). Rana povzročena z lovskim strelivom je v večini primerov smrtne narave. 3.4 Netilka Kemična kompozicija netilke v sodobnem času zelo variira, najpogosteje pa jo sestavljajo neorganske komponente, kot so barij, svinec, antimon in drugi. Netilna kapica lahko vsebuje tudi brušeno steklo, ki deluje kot senzibilizator in ob udarcu udarne igle povzroči dodatno trenje. Glede na namen uporabe morajo sestavni elementi netilke izpopolnjevati določena merila. Eksplozivna snov v netilki mora proizvesti nespremenljiv blisk oziroma nespremenljivo količino proizvedene toplote. Poleg tega pa mora netilka brez dodatnih poškodb prenesti udarec udarne igle, detonacijo same netilne kapice ter vpliv ekspanzije proizvedenih plinov (Cork, 2008). Delitev streliva je možna tudi glede na položaj netilke v naboju oziroma površino, ob katero udari udarna igla. Netilka se lahko nahaja v robu ali v središču čelne strani tulca. 8

17 4 Proces streljanja Pri preiskovanju kaznivih dejanj, kjer predmet storitve predstavlja strelno orožje, je ključnega pomena temeljito poznavanje njegovega delovanja. V nadaljevanju je razloženo delovanje polavtomatskega strelnega orožja, ki je najbolj dostopno in največkrat uporabljeno pri izvrševanju kaznivih dejanj. Proces streljanja s polavtomatsko pištolo se namreč začne z repetiranjem orožja. S povlekom zaklepa v skrajni položaj se napne netilno kladivo, zaklep pa se po sprostitvi zaradi prednapete vzmeti vrne v prvotni položaj, ter potisne naboj iz nabojnika v cev pištole. Nakar je potrebno le še onemogočiti varovalko ter pritisniti na sprožilec z določeno silo, ki jo imenujemo sila proženja. Po strelu se polavtomatske pištole ponovno avtomatsko repetirajo, kar pomeni, da se tulec izvleče iz cevi, izvrže iz orožja, udarno kladivce se ponovno napne in vstavi nov naboj iz nabojnika v cev. Za vsak nadaljnji strel je potrebno le pritisniti na sprožilec (Maver, 2004). S pritiskom na sprožilec se sproži mehanični proces, ki sprosti udarno kladivo, da udari po udarni igli, le-ta pa isti proces ponovi še na netilki. Tlak, ki se ustvari ob udarcu udarne igle ob netilko, povzroči vdolbino na površini netilke; bolj pomembno je, da pri tem nastane manjša eksplozija in posledično toplota, ki potuje skozi luknjo netilne kapice v notranjost naboja. Smodniško polnjenje znotraj tulca začne v omejenem prostoru hitro zgorevati, pri čimer pride do pretvorbe iz trdnega v plinasto agregatno stanje in močnega povečanega tlaka ob strani tulca. Ko tlak doseže zadostno raven, oziroma ko je sila, ki potiska kroglo iz tulca večja od sile vratu tulca, ki jo drži v primarnem položaju, se začne krogla premikati naprej po cevi. Ob udarcu udarne igle po netilki, se igla velikokrat ne umakne popolnoma, pri tem pa ob površino netilke udari večkrat. Prav tako se lahko udarna igla obrusi ali povleče ob rob tulca. Produkt, ki nastane ob streljanju, so mikroskopski delci streljanja oziroma delno zgoreli ter nezgoreli delci smodniškega polnjenja, ostanki eksplozivnih snovi netilke, ter delčki kovine in maziva, ki nastanejo ob izstrelitvi krogle in njenem prehodu skozi cev. Ti delci se nabirajo na notranjih komponentah orožja, s časom in ob predpostavki odsotnosti čiščenja, pa spremenijo površino, na katero delujejo naboj in krogla (Cork, 2008; Inbau, 1934). 9

18 5 Kriminalistična balistika Sodobna balistika je znanost, ki se ukvarja s proučevanjem gibanja izstrelka. Let projektila je razdeljen na tri faze (slika 5.1): - Notranja balistika: zajema interno delovanje strelnega orožja znotraj cevi ter se navezuje na učinke oblik krogle, orožja in materialov znotraj tulca. - Zunanja balistika: proučuje učinek vetra, hitrosti, zračnega upora in gravitacije na projektil v letu od ustja cevi do cilja. - Terminalna balistika ali balistika cilja: zajema študijo obnašanja in učinkovanja izstrelka na tkivu, zemlji oziroma vseh objektih, ki predstavljajo dokončni cilj projektila (Volgas et al., 2005). Slika 5.1: Faze kriminalistične balistike (vir: Haag, 2014) Kriminalistična balistika predstavlja sintezo vseh teh spoznanj, njena naloga pa je po besedah Mavra (2004)»iskati in izpopolnjevati najbolj primerna znanstvena in tehnična sredstva, metode in postopke, da bi našli, zavarovali in ovrednotili dokaze za preiskovanje kaznivih dejanj, storjenih s strelnim orožjem«(str. 487). 10

19 5.1 Notranja balistika»notranja balistika proučuje dogajanje v cevi orožja od trenutka aktiviranja naboja pa do izleta iz cevi orožja.«(maver, 2004, str. 487) Gre za vrsto operacij in procesov, ki se zgodijo v izredno kratkem časovnem obdobju.»začne se z udarcem netilne igle po netilki naboja, ki je občutljiva na udarec, zato pride do detonacije eksplozivnih snovi v netilki. Ta vžig povzroči gorenje smodniškega polnjenja v naboju, ki hitro zgori s podzvočno hitrostjo. Pri tem nastanejo smodniški plini velikega volumna in visoke temperature (do 5000 C), ki povečujejo tlak v cevi na več sto Mpa pascalov. Ker je premer krogle nekoliko večji od kalibra orožja in ker je cev v notranjosti ožlebljena v obliki vijačnice, se plašč krogle deformira in prilagodi dimenzijam in obliki ožlebljene cevi«(maver, 2004, str. 487). Krogla je narejena iz mehkejših kovin od cevi strelnega orožja, skozi katerega se premika, zato se ob izstrelitvi na njej ustvarijo karakteristične sledi v obliki zdrsnin, ki so ključnega pomena za nadaljnjo identifikacijo in primerjavo. Ožlebljenje v cevi, prikazano na sliki 5.1, lahko poteka v smeri urnega kazalca ali obratno, kar omogoča stabilen in raven let krogle. Ko je krogla izstreljena iz tulca in potuje po ožlebljeni cevi, se začne vrsta vibracij. Slika 5.1: Prikaz ožlebljene cevi (vir: Cork, 2008) 11

20 Poznamo longitudinalne vibracije, ki povzročijo premikanje orožja nazaj proti strelčevi rami, vertikalne vibracije, ki povzročijo premik cevi navzgor in navzdol, stranske vibracije, ki so posledica strelčevega položaja, nepravilnega oprijema, ter torzične vibracije, ki so posledica vrtenja krogle v ožlebljeni cevi. Vse štiri vrste vibracij so ob streljanju prisotne sočasno. Popolna natančnost pri streljanju je dosežena, ko cev ob vsakem strelu vibrira popolnoma enako (Washington State Criminal Justice Training Commision, 2010). 5.2 Zunanja balistika»zunanja balistika proučuje gibanje krogle od trenutka, ko zapusti cev, pa do prileta v neki cilj«(maver, 2004, str. 488). Ob izletu iz ustja cevi ima krogla maksimalno hitrost, ki začne postopoma padati. Pri strelnem orožju se hitrosti gibljejo od 200 m/s pa do 1000 m/s, odvisno od kalibra in dolžine cevi orožja. Krogla ima po izstrelitvi specifično kinetično energijo (od 80 do 5000 J) ter vrtilno hitrost oziroma hitrost vrtenja krogle okoli svoje vzdolžne osi (do 2000 obratov/s), ki nastane zaradi vijačnega ožlebljenja cevi (Maver, 2004). Poleg fizikalnih lastnosti krogle ob izletu iz cevi pa na njen kontroliran let vplivajo še trije pomembni faktorji: gravitacija, zračni upor in veter. Gravitacija vpliva na kroglo takoj po njeni izstrelitvi iz ustja cevi, krogla začne padati v navpični smeri. Čim daljša je pot krogle, tem večji bo njen postopen padec zaradi gravitacijske sile, ki jo vleče navzdol (Washington State..., 2010).»Krogla leti po tako imenovani balistični krivulji, ki je sprva zelo položna in ravna, s padanjem hitrosti krogle pa je vedno večji tudi padec krogle«(maver, 2004, str. 489). Gravitacijska sila je konstantna, zato lahko izmerimo padec krogle na podlagi njene hitrosti in razdalje. Zračni upor je odvisen od hitrosti krogle, njene oblike in teže. Pri letu krogla potiska zrak vstran, kar povzroča postopno zmanjševanje njene hitrosti. Vpliv zračnega upora lahko zmanjšamo z 12

21 obliko krogle in njenim kalibrom, na sam upor pa vplivajo dejavniki, kot so nadmorska višina, temperatura in vlažnost (Washington State..., 2010).»Skrajni domet krogle je navsezadnje odvisen predvsem od vrste (kalibra) naboja, dolžine cevi in kota, pod katerim je krogla izstreljena«(maver, 2004, str. 489). 5.3 Balistika cilja ali terminalna balistika»po izletu iz cevi in letu skozi zrak krogla vedno prileti v neki cilj. V trenutku, ko krogla prileti v objekt, se začne področje terminalne balistike ali balistike cilja, ki proučuje prodiranje izstrelka v različne materiale«(maver, 2004, str. 490). Balistika rane proučuje interakcijo krogle s tkivom ter samo dinamiko, kot je obnašanje, gibanje in prodiranje krogle po izstrelitvi. Neposredno je povezana s samo konstrukcijo krogle streliva, ki se v glavnem deli na vojaško ter lovsko ali polno oplaščene ter delno oplaščene. Prestrelitev tkiva razen vitalnih organov z vojaško kroglo ni smrtna, rane vitalnega ali nevitalnega predela telesa povzročena z lovskim strelivom pa so, zaradi količine oddane energije krogle ter pulziranj oziroma pospešenega krčenja in širjenja rane, načeloma smrtne. Resnost poškodbe, ki jo ustvari krogla vojaške ali lovske konstrukcije ob prodoru v človeško tkivo, je odvisna tudi od faktorjev, kot so njena hitrost in masa, ki vplivata na energijo in moment projektila, ter oblika in sestava, ki imata vpliv na obseg poškodbe tkiva. Človeška telesa so heterogena, zato so gostota, viskoznost ter elastičnost tkiva ključni faktorji, ki določajo stopnjo poškodbe. Obstaja zmotno mnenje; da toplota, ki nastane ob izstrelitvi naboja, trenje, ki učinkuje na kroglo znotraj cevi ter učinek vetra, vplivajo na resnost poškodbe zaradi segrevanja. V praksi je prenos toplote zanemarljiv, saj je tranzitni čas leta krogle skozi tkivo zelo majhen (Volgas et al., 2005). Za potrebe raziskav, kot je obnašanje krogle po pristanku v cilj, ter vpliv tipa streliva na tarčo, se uporablja vrsta različnih metod. Cilj teh raziskav pa je jasno diferencirati med ranami, ki 13

22 nastanejo med umorom, samomorom, samoobrambo ali nenamerno oziroma ponesreči, določiti strelno razdaljo ter razlikovati med vhodnimi in izhodnimi ranami. Za balistične eksperimente je naposled možna uporaba človeških trupel in organov, ki so pridobljeni preko donacijskih organizacij, pripadajo pa predvsem starejši populaciji. Ker natezna moč in elastičnost organov in tkiva s starostjo upada, se uporaba trupel za namene eksperimentov učinkov strelnega orožja na človeško telo odsvetuje. Hkrati pa njihova uporaba sproža vrsto etičnih pomislekov. Skozi zgodovino balističnih eksperimentov je bila pogosta tudi uporaba živih ali mrtvih živali. Za najbolj razširjen nadomestek človeškega tkiva velja prašičje tkivo, ki pa je kljub podobnim karakteristikam debelejše od človeškega, zato velja za nenatančno. Prav tako je njihova uporaba postavljena pod etični vprašaj. Primernejša je uporaba metod, kot sta balistična želatina, ki jo pridobivajo iz živalskih produktov ali drugih sintetičnih materialov, kot je npr. Parma Gel. Prednost pred drugimi tehnikami je očitna, saj omogočajo transparentnost in s tem boljšo vizualizacijo ter reprezentacijo profila rane, ki nastane pri streljanju. Kljub temu pa te metode niso popolnoma zanesljive, saj nimajo identičnih biomehanskih lastnosti heterogenih tkiv in organov človeškega telesa. Pri streljanju v želatino prav tako nastanejo razpoke, možne so bakterijske kontaminacije, zaradi homogenosti snovi pa je velikokrat težavna tudi ponazoritev procesa ranjenja. Vse bolj je razširjena in dovršena tudi uporaba računalniških simulacij ter antropometričnih lutk. Največjo oviro pa še vedno predstavlja heterogena narava človeških teles. Koža, tkiva in kosti imajo od človeka do človeka drugačne lasnosti, kar pa za natančno simulacijo obnašanja krogle ob vstopu v telo predstavlja precejšnjo oviro (Humphrey in Kumaratilake, 2016). 14

23 6 Sledi na krogli in tulcu»forenzični strokovnjak, ki prejme v pregled tulce in krogle s kraja streljanja, jih pregleda pod stereomikroskopom in»odčita«ter zabeleži vidne splošne karakteristike, njihovo obliko in mesto najdbe. Med tako imenovane osnovne oziroma splošne karakteristike uvrščamo: izmerjen kaliber krogle in tulca, število vtisnjenih polj in žlebov cevi orožja, ki so vidni na krogli, širina vtisnjenih polj na krogli, smer uvijanja ožlebljenja cevi (levo ali desno), položaj in oblika sledi izvlačilca na tulcu, položaj in oblika sledi izmetalca na tulcu, sled udarne igle na netilki tulca, sled čelne strani zaklepa, sled ležišča naboja, sled nabojnika na plašču tulca«(maver, 2004, str. 494). 6.1 Sledi na krogli Kot pomembne karakteristike se poleg izmerjenega kalibra v literaturi omenjajo prav sledi na krogli oziroma gladke grebene in žlebove na površini krogle. Te oznake ali t. i. strije so posledica potovanja krogle po notranjosti cevi s površinskimi nepravilnostmi. Ob izdelavi cevi orožja se namreč izvede mehanski proces, ki v cev izdolbe in obreže žlebove v obliki vijačnice, kar pušča karakteristične sledi ob njenem letu znotraj cevi (Inbau, 1934). Zareze v projektilu so v obliki žlebov, ki jih ločujejo dvignjeni deli oziroma polja, njihov distinktiven vzorec pa predstavlja osnovno informacijo o karakteristiki žlebov cevi strelnega orožja, iz katerega je bila krogla izstreljena. Polja, ki ločujejo žlebove, so z vidika kasnejše primerjave med kroglo in primerjalno kroglo, zelo pomembna, saj predstavljajo površino krogle, ki drgne ob dvignjene dele v notranjosti cevi. 15

24 Pomembna karakteristika je število polj, njihova širina ter smer uvijanja ožlebljenja cevi. Smer uvijanja v desno (slika 6.1) ali levo, je jasno vidna ob pregledu cevi strelnega orožja ali sledov na krogli. Dimenzije krogle omogočajo sklepanje o kalibru naboja ter o proizvajalcu in vrsti orožja, za katerega se tovrstno strelivo uporablja. Vendar pa to ni vedno možno zaradi samega fizičnega stanja najdenega izstrelka. Slika 6.1: Prikaz uvijanja krogle (vir: Haag, 2014) 6.2 Položaj in oblika izmetalca na tulcu Oblika in velikost izmetalca tulcev se razlikuje glede na vrsto orožja. Lahko je pravokotne, trikotne ali okrogle oblike, kar vpliva na velikost in obliko odtisov, ki jih izmetalec pušča na robu dna tulca (slika 6.3). Sledi na robu glave tulca so lahko v obliki manjših prask ali večjih vtisov. Identifikacija je lahko težavna, saj proizvajalci streliva informacije o kalibru, velikosti in znamki odtisnejo prav v robni del dna medeninastega tulca. Oblika in položaj sledov na izmetalcu tulcev služijo enakemu namenu kot sledi udarne igle, zagotavljajo namreč pomembne informacije za nadaljnjo primerjavo (Cork, 2008). 16

25 6.3 Sled čelne strani zaklepa Ob sprožitvi naboja nastajajo sile, ki potisnejo dno tulca ob čelno stran zaklepa. Linearne zareze ter ostale površinske nepravilnosti na čelni strani zaklepa, ki nastanejo med procesom izdelave in strojne obdelave, se zato odtisnejo na dno tulca (slika 6.3). Te karakteristične linearne strije se najpogosteje odtisnejo na mehkejšo površino netilne kapice ter obkrožajo vdolbino, ki jo je povzročil mehanizem udarne igle. Vzorec, ki ga čelna stran zaklepa pusti na dnu tulca, je odvisen od njegove oblike ter količine tlaka, ki ga ob izstrelitvi proizvede naboj (Cork, 2008). 6.4 Sled udarne igle Sled udarne igle na netilki tulca predstavlja pomembno informacijo o splošnem razredu strelnega orožja (slika 6.2). Glede na obliko vdolbine na netilni kapici, lahko sklepamo o sami obliki udarne igle, ki je lahko okrogla, elipsasta ali pravokotna. Na netilni kapici se odtisnejo vzorci same udarne igle, ki nastanejo med procesom izdelave in se med seboj razlikujejo. Udarna igla lahko v nekaterih primerih po udarcu ob netilno kapico, po njeni površini še podrsa. Ker gre v tem primeru za ponavljajoč se proces delovanja udarne igle, služi kot pomembno merilo pri nadaljnji primerjavi (Cork, 2008). Slika 6.2: Prikaz sledi udarne igle različnega strelnega orožja in streliva (vir: Cork, 2008) 17

26 6.5 Druge sledi Sledovi ležišča naboja so vzdolžne zareze, ki nastanejo zaradi sil, ki med izstrelitvijo pritiskajo naboj ob njegovo ležišče. Mehanizem, kot je izvlačilec tulca, pušča sledi ob kontaktu s tulcem. Ob prehodu naboja iz nabojnika v cev strelnega orožja, ter ob potegu zaklepa pa prav tako prihaja do sledov na stenah tulca. Zlasti v polavtomatskem strelnem orožju mehanizmi, ki omogočajo menjavo nabojev in izmet praznih tulcev, puščajo na površini tulca naboja sledi, ki se lahko uporabijo za kasnejšo mikroskopsko primerjavo (Cork, 2008). Vse naštete sledi so prikazane na sliki 6.3. Slika 6.3: Sledi na tulcu (Vir: Haag, 2014) 18

27 7 Mikroskopska primerjava Pred mikroskopsko primerjavo tulcev in krogel je naloga balističnega strokovnjaka, da pod stereomikroskopom le-te pregleda in identificira splošne karakteristike. Prav tako mora preveriti potrebno silo proženja na sprožilcu ter določiti, ali strelno orožje ter varovalka delujeta pravilno. S tem lahko v kasnejšem postopku podpre ali zavrne potencialno možnost nenamernega streljanja.»vsi pomembnejši balistični laboratoriji imajo lastno zbirko različnega orožja za izstreljevanje primerjalnih izstrelkov in vpisujejo v posebno kartoteko najbolj izrazite splošne karakteristike«,»... po naraščajočih osnovnih vrednostih: kaliber, število polj v cevi, širina polj, smer uvijanja (Maver, 2004, str. 495). To je osnova za določitev vrste, proizvajalca, kalibra in modela orožja, ki je bilo uporabljeno pri nekem kaznivem dejanju. Strokovnjak, ki prejme zaseženo orožje v pregled, iz orožja izstreli primerjalne naboje. Le-ti so izstreljeni v rezervoar z vodo, kovinski zabojnik napolnjen z vato ali v druge nedestruktivne mehanizme za prestrezanje. Voda in vata sta medija, ki kroglo na razumno kratki razdalji zaustavita, pri tem pa ne pride do nezaželenih poškodb. Prav tako pa je po nadzorovanem streljanju omogočena hitra in varna pridobitev tulcev naboja. Za identifikacijo in primerjavo namreč potrebujemo krogle, ki so nepoškodovane in nedeformirane, razen poškodb, ki nastanejo ob procesu streljanja (Cork, 2008). Splošne karakteristike na primerjalno izstreljenih nabojih se morajo popolnoma ujemati s karakteristikami na spornih izstrelkih pridobljenih na kraju kaznivega dejanja. Za nadaljnjo uspešnost primerjave z dokaznim strelivom je ključnega pomena uporaba enakega streliva.»šele po omenjeni uvodni kompatibilnosti se začne druga, zelo zahtevna faza iskanja individualnosti«(maver, 2004, str. 496). Omeniti je potrebno, da posamezna individualna karakteristika sama po sebi ni edinstvena. Edinstvenost objekta se določi šele z večjim številom individualnih karakteristik. Ker je strelno orožje sestavljeno iz številnih kovinskih delov, ki so proizvedeni v različnih tovarnah in obratih, z različnimi obdelovalnimi postopki, stroji in orodji, 19

28 prihaja pri sami izdelavi in kasnejši uporabi na površinah orožja do naključnih poškodb ali nepravilnosti. Na obdelanih površinah delov strelnega orožja je s pomočjo mikroskopa možno opaziti hrapavost v obliki brazd in izrastkov. Hrapavost površin in naključne poškodbe; ki nastanejo med samo proizvodnjo, še pogosteje pa med samo uporabo, se pri izstrelitvi naboja zrcalno prenesejo na mehke dele krogle in tulca (Cork, 2008; Maver, 2004) Majhne mikroskopske nepravilnosti na površini internih delov strelnega orožja, puščajo sledi na kroglah in tulcih, s časom pa erozija in odrgnine na notranjih delih strelnega orožja spremenijo edinstvene sledi balističnih dokazov. Strelno orožje posameznikov se razlikuje glede na stopnjo nege in vzdrževanja, od natančnega čiščenja do zanemarjenja. Posledično je strelno orožje izpostavljeno različni stopnji ostankov umazanije in korozije. Korozija oziroma rjavenje nastane pri streljanju nabojev s korozivnimi oziroma jedkimi netilkami ter nepravilni negi orožja med časom uporabe. Krogle se lahko ob pristanku v objekte, kot so les, asfalt, človeško tkivo, kosti ali druge snovi, resno deformirajo ali razdrobijo. Podobno se lahko na tla izvrženi tulci naboja zdrobijo pod nogami ali pa so izpostavljeni drugim elementom v naravi. Prav zato je pretečeni čas po storitvi kaznivega dejanja bistvenega pomena. Daljši kot je čas, tem več karakteristik se lahko spremeni, kar pa otežuje povezavo s sledmi na zavarovanih spornih izstrelkih, ter onemogoča pozitivno identifikacijo (Maver, 2004). Forenzični strokovnjaki lahko naletijo na dodatne situacije, ki otežujejo identifikacijo. Med te spadajo ukrepi proti identifikaciji, ki jih namerno povzročijo strelec ali mehanske težave, ki nastanejo pri streljanju. Med te uvrščamo: - uporaba streliva namenjenega za drugačno vrsto strelnega orožja; - zamenjava cevi, udarne igle na strelnem orožju; - obdelava površine udarne igle ali čelne strani zaklepa; - izstrelitev naboja s kalibrom, ki je manjši od kalibra cevi, - izstrelitev naboja skozi cev, ki ni ožlebljena (Smith v Cork, 2008). 20

29 7.1 Primerjalni balistični mikroskop Za ugotavljanje ujemanja vzorcev se uporablja primerjalni balistični mikroskop, ki ima dve ločeni vpenjalni mizici, med seboj ločena objektiva in leči, ki združujeta sliko. To omogoča sočasno primerjavo in opazovanje primerjalnega tulca in krogle, izstreljenega iz primerjalnega orožja, ter spornega tulca in krogle, najdenega na kraju streljanja. Ko forenzični strokovnjak ugotovi enake individualne karakteristike tako na spornem kot primerjalnem izstrelku, lahko poda zaključek, da sta bila sporni tulec ali krogla izstreljena iz specifičnega orožja osumljenca (Maver, 2004). Takšen primer predstavlja slika 7.1. AFTE (Association of Firearm and Tool Mark Examiners) je razvila teorijo o identifikaciji, ki se navezuje na tezo, da je interpretacija individualizacije oziroma identifikacija subjektivne narave (Cork, 2008). Ko je med dvema vzorcema najdenih več enakih karakteristik, postane strokovnjak na področju subjektivno prepričan, da do enakega vzorca ni prišlo naključno ali med procesom duplikacije. Za lažje primerjanje se v praksi uporabljajo programi, kot je Evofinder ali Ibis, ki vsebujeta podatke o izstreljenih nabojih glede na vrsto in tip orožja, iz katerega je bilo streljano (Maselj, 2018). Slika 8.1: Prikaz enakosti individualnih karakteristik (vir: Cork, 2008) 21

30 8 Delci streljanja Pri izstrelitvi naboja kot stranski produkt nastane velika količina dima, majhnih delčkov ter sajastih materialov, ki iz cevi poletijo z visoko hitrostjo in se lijakasto širijo v območju strelnega orožja. Hitro ohlajanje plinov po reakciji, ki povzroči bliskovito zvišanje tlaka in temperature, je razlog, da se formirajo specifični delci streljanja, ki jih s tujko imenujemo GSR (Gunshot Residue). Gre za karakteristično zgorele, delno zgorele in nezgorele delce smodniškega polnjenja s kombinacijo sestavin iz netilke, tulca, krogle in samega strelnega orožja (Chang, Jayaprakash, Yew, & Abdullah, 2013; Maver, 2004). Delci, ki nastanejo pri streljanju, so sestavljeni iz dveh vrst komponent, organskih in neorganskih. Med organske komponente spadajo nitroguanidine, nitroceluloza, nitroglicerin ter difelenilamin. Te snovi so zelo gorljive ter eksplozivne narave, zato jih najdemo v smodniškem polnjenju. Najbolj pogosta sestavina modernega brezdimnega smodnika je nitroceluloza ali enojna smodniška baza. Uporabljajo se tudi druge oblike, kot je dvojna smodniška baza, ki je sestavljena iz nitroceluloze in manjše količine nitroglicerina, sestavo trojne smodniške baze pa predstavljajo nitroceluloza, nitroglicerin ter nitroguanidinove soli. Druge sestavine, kot so stabiliziratorji, plastifikatorji, moderanti, površinska maziva ter dodatki proti obrabi, so sestavi smodniškega polnila dodane s strani različnih proizvajalcev streliva, s čimer želijo izboljšati mehanske sposobnosti (Chang et al., 2013; Dagar, Singla, & Garg, 2015). Med neorganske komponente pa štejemo barij, svinec in antimon, ki izhajajo iz netilne kapice. Elemente, kot so barij, svinec in antimon, je moč najti v večini netilk, zato sta jih Harrison in Gilroy definirala kot najbolj karakteristične komponente delcev, ki nastanejo kot stranski produkt streljanja (Dagar, Singla, & Garg, 2015). Barij, svinec in antimon so značilne komponente delcev streljanja, v večini primerov pa je količina delcev največja na rokah osebe, ki je streljala s strelnim orožjem. Ko netilna igla udari ob netilko, pride do njenega vžiga, hkrati pa se ustvari okolje hitro rastoče temperature, ter povišanega tlaka znotraj naboja. Zvišanje temperature in tlaka stopi mešanico netilke, v nekaj milisekundah pa so presežene točke 22

31 uparitve barija, svinca in antimona. Ta učinek prenasičenosti povzroči, da se uparjeni delci netilne kapice kondenzirajo na staljeno površino netilke v obliki zatalin, ki imajo karakteristično sestavo in obliko, premera nekaj mikrometrov (Maver, 2004; Gradašèeviæ, 2013). 8.1 Detekcija neorganskih delcev Obstaja večje število analitičnih metod ter tehnik identifikacije in karakterizacije delcev streljanja. Izbira ustrezne metode je odvisna od vrste delcev, organskih ali neorganskih. Za detekcijo karakterističnih neorganskih delcev se uporabljajo uveljavljene metode, kot so: - Vrstična elektronska mikroskopija z elektronskim analizatorjem rentgenske svetlobe (Scanning Electron Microscope with an Energy Dispersive X-Ray Analyser, SEM-EDX): najbolj specifična in občutljiva metoda, ki pa zahteva veliko časa in denarja. Mikroskop z rentgenom je metoda, ki se v praksi najbolj pogosto uporablja, saj omogoča karakterizacijo delcev glede na njihovo velikost, obliko in kemično strukturo. - Nevtronska aktivacijska analiza (Neutron activation analysis, NAA): zelo občutljiva metoda za detekcijo barija in antimona, vendar nepraktična, saj ne omogoča identifikacijo svinca, poleg tega pa zahteva še radioaktivni reaktor, ki proizvaja nevtrone. - Atomska absorpcijska spektroskopija (Atomic absorption spectroscopy, AAS): nezahtevna, občutljiva ter razmeroma draga metoda za ugotavljanje prisotnosti barija, antimona, svinca, niklja, bakra in cinka. Uporabljena je za ločevanje med osebami, ki so streljale in tistimi, ki niso, na podlagi količine najdenih delcev (Dagar et al., 2015). Vrstična elektronska mikroskopija z elektronskim analizatorjem rentgenske svetlobe (slika 8.1) je ena najbolj priljubljenih tehnik analize delcev streljanja. Analiza SEM-EDX poleg detekcije 23

32 rentgenskih žarkov omogoča izris tridimenzionalne podobe predmeta. Ta je ustvarjena s serijo curkov elektronov, ki preletijo površino vzorca. Z analizo je moč ugotoviti morfološke značilnosti in kemično kompozicijo delcev streljanja. Za razliko od drugih tehnik pa vrstična elektronska mikroskopija ni destruktivne narave, zato lahko vzorce analiziramo večkrat (Chang et al., 2013; Maver, 2004). Slika 8.1: Vrstični elektronski mikroskop z elektronskim analizatorjem rentgenske svetlobe (vir: Micro X-ray Lab, n.d.) 8.2 Detekcija organskih delcev Detekcija neorganskih delcev streljanja, predvsem iz rok strelca in drugih površin, je rutinski postopek laboratorijev, specializiranih za preiskovanje kaznivih dejanj povezanih s strelnim orožjem. Vendar pa integriteto takšnih testov ogroža uvedba netoksičnih streliv brez vsebnosti svinca, ki predstavlja okoljsko in zdravstveno nevarnost. Zato se raziskovalci vse bolj osredotočajo na organske komponente delcev GSR, ki izvirajo iz smodniškega polnjenja (Chang et al., 2013). Avtorji raziskav naštevajo 136 različnih organskih spojin, ki jih lahko povezujemo z brezdimnim smodnikom in delci GSR (Goudsmits, Sharples, & Birkett, 2015). Vizualizacijo organskih delcev omogočajo metode, med katere spadajo: 24

33 - Parafinski test: je prvi test, ki se je uporabljal za identifikacijo organskih delcev, kot so nitrati in nitriti, vendar ni več v uporabi zaradi visoke verjetnosti napake pri detekciji. - Modificiran Griessov test: analiza zasnovana na detekciji nitratov, vendar pomanjkljiv in nenatančen. - Tankoplastna kromatografija (Thin layer chromatography, TLC): enostavna, hitra, zmerno občutljiva in poceni metoda. Njena pomanjkljivost leži v slabi izmerljivosti, časovni porabi pri vizualizaciji in diferenciaciji ter relativno veliki količini vzorca potrebnega za analizo. - Visoko zmogljivostna tekočinska kromatografija (High performance liquid chromatography, HLPC) (Dagar et al., 2015). Princip delovanja kromatografskih testov je, da se delci streljanja obarvajo ob nanosu ustreznega reagenta na vzorec. Za detekcijo delcev smodniškega polnjenja je najbolj znan (modificiran) Griessov test. Kemično obdelan fotografski papir se s pomočjo vročega likalnika pritisne ob preiskovano oblačilo. Nitratni delci na fotografskem papirju pa so nato vidni ob nanosu ustreznega reagenta (Maver, 2004). Izbira ustrezne kromatografske metode za vizualizacijo delcev GSR je odvisna od vrste uporabljenega streliva. Tip streliva, pa lahko na primer predhodno določimo z vrstičnim elektronskim mikroskopom, s katerim pregledamo neorganske delce netilke na površini tulca. Zaradi velikega števila tehnik detekcije organskih delcev je izbira ustrezne metode velikokrat odvisna od okoliščin posameznega primera, oziroma vrst in količine zavarovanih sledi. Številne študije so se prav tako osredotočale na identifikacijo stabilizatorjev iz pogonskega smodnika, z namenom odkritja delcev GSR na posamezniku, ki je sprožil strelno orožje. DPA, vrsta stabilizatorja in njim podobne komponente brezdimnega smodnika, je mogoče zaznati z barvnim testom žveplove kisline, ki se izvede na rokah strelca (Chang et al., 2013). 25

34 Obstaja možnost, da začnejo delci, ki se med kemično reakcijo obarvajo, s časom bledeti. Zato jih je potrebno ustrezno dokumentirati ter fotografirati. Ker kromatografski testi omogočajo le detekcijo specifičnih elementov delcev GSR, se za namen natančnosti analize izvaja primerjava in verifikacija izsledkov z metodami, kot je vrstična elektronska mikroskopija. 8.3 Zbiranje in ekstrakcija delcev streljanja Zbiranje in zavarovanje delcev streljanja načeloma predstavlja prvi korak pri obdukcijski analizi. Od učinkovite ekstrakcije organskih delcev je odvisna kasnejša uspešna analiza. Izbira ustrezne metode je odvisna od površine, s katere se zbirajo vzorci organskih ali neorganskih delcev. Metode ekstrakcije organskih delcev, kot sta parafinska in silikonska rokavica, niso več v uporabi. Poleg velikokrat težavnega nanosa parafina ali silikona so potrebni dodatni pogoji, celoten postopek pa je dolgotrajen in potencialno destruktivne narave. V sedanjem času je najbolj razširjena uporaba samolepilne folije, lepljivih diskov ali vatiranih palčk. Primerne so za zbiranje sledov s površin, kot so koža, lasje ter tkanine. Metoda zavarovanja delcev z lepljivim diskom pa je kompatibilna za kasnejšo analizo z vrstičnim elektronskim mikroskopom. Delce streljanja je iz posameznega vzorca tkiva potrebno odvzeti vsaj trikrat, da se zagotovi njihovo zadostno število za kasnejšo analizo. Uporabljajo se tudi metode, kot so fotografski papir, vate pomočene v ustrezno topilo in druge. Za zajemanje delcev streljanja s površin, kot so lasje, pa se v praksi uporablja tudi vakuumski sesalec s teflonskim filtrom (Goudsmits et al., 2015). Zavarovane sledi morajo vsebovati: - edinstven identifikacijski znak, - ime osebe in organizacije pristojne za zbiranje in zavarovanje sledov, - jedrnat in natančen opis zavarovanih predmetov, - lokacija ali oseba, s katere je bila sled zavarovana, - datum in čas zbiranja sledi (Beijer, 2003). 26

35 8.4 Novejši pristopi detekcije delcev streljanja Ugotovitve o potencialni nevarnosti za okolje in ljudi, ki jo predstavlja strelivo, ki vsebuje svinec, so povzročile uveljavitev novih ekoloških vrst streliva, ki ne vsebujejo svinca. To predstavlja dodaten izziv na področju detekcije delcev streljanja s pomočjo SEM-EDX analize, ki omogoča detekcijo individualnih komponent. Nove vrste streliva brez prisotnosti svinca namreč znižujejo zanesljivost te metode, hkrati pa zahtevajo uporabo bolj sofisticiranih testov za detekcijo raznolikih ostankov, ki nastanejo pri streljanju, vključno z elementi, kot so stabilizatorji ali plastifikatorji (Dagar et al., 2015). Burlesonov test predstavlja potencialno rešitev težave identifikacije novih okolju prijaznih tipov streliva, ki ne vsebujejo svinca in drugih snovi, katerih detekcijo omogoča večina testov. Trdno fazna mikro transakcija (Solid phase micro transaction) je novejša tehnika analize streliva brez svinca, ki omogoča ekstrakcijo vseh komponent delcev streljanja iz posameznega vzorca. Osnova te metode je spoznanje, da ima vsak element edinstveno kemično sestavo, ki jo je mogoče identificirati s postopkom uplinitve in kasnejše analize s kromatografsko napravo. Koristnost te tehnike se kaže v jasni interpretaciji vseh komponent delcev streljanja, vključno s eksplozivnimi elementi, kovinami ter stabilizatorji in plastifikatorji. Še ena prednost je, da za preiskavo Burlesonov test potrebuje zelo majhno količino vzorca, prav tako pa je ta metoda veliko hitrejša od časovno potratnega testa SEM-EDX. Metoda je od leta 2008 v fazi testiranja praktične uporabnosti (Dagar et al., 2015). Ugotovitve raziskave o luminiscentnih sledeh v strelivu nakazujejo na njihovo uporabnost in učinkovitost na področju analize kraja kaznivega dejanja in pri določanju položaja strelca in strelne razdalje. Luminiscentne sledi omogočajo prepoznavo delcev na temnih in krvavih oblačilih, njihova vizualizacija pa je mogoča za različne vrste strelnega orožja, ne glede na njihov mehanizem. Vzorec luminiscentnih delcev streljanja na rokah osebe omogoča razlikovanje med strelcem in osebo, ki se je z delci GSR kontaminirala (Arouca, Lucena, Rossiter, Talhavini, & Weber, 2017). Levi del slike 8.2 prikazuje delce, ki so nastali med streljanjem, desni pa karakteristični vzorec, ki je nastal s prijemanjem orožja po streljanju. 27

36 Slika 8.2: Luminiscentne sledi v strelivu (vir: Arouca et al., 2017) Izbira ustrezne metode je navsezadnje odvisna od: - razpoložljivosti predmetov za nadaljnjo preiskavo; - količina delcev streljanja na predmetih razpoložljivih za preiskavo; - narave posameznih tehnik identifikacije delcev streljanja; - potencialne vrednosti informacij pridobljenih s posamezno tehniko (Beijer, 2003). Neodvisno od uporabljenih metod so možni štirje rezultati analize delcev streljanja: - GSR delci so prisotni v vzorcu in zaznani s postopkom analize. - GSR delci niso prisotni in posledično niso zaznani z analizo. Prvi dve možnosti analize sta precej odločilni, čeprav je možna diskusija, koliko delcev je potrebnih za veljaven rezultat. - GSR delci niso prisotni, vendar rezultati analize kažejo na njihov obstoj. - GSR delci so prisotni, vendar niso zaznani z analizo (Ditrich, 2012). 28

37 9 Sledi na oblačilih določitev strelne razdalje V primeru vprašljivega samomora, umora, samoobrambe ali naključnega streljanja dobi ocena razdalje velik pomen za nadaljnjo rekonstrukcijo kaznivega dejanja povezanega s strelnim orožjem. Ocena razdalje je mogoča s proučevanjem videza vhodne rane in analizo delcev streljanja okoli vhoda. Oblika, intenziteta in videz delcev GSR okoli vhoda je odvisna od dejavnikov, kot so vrsta streliva, dolžina cevi strelnega orožja, kot streljanja, atmosferske razmere, kompozicija tarče, predvsem pa od strelne razdalje (Goudsmits et al., 2015). Delci GSR so izstreljeni iz cevi orožja v rahlo stožčasti obliki, nakar prepotujejo določeno razdaljo in se posledično ustavijo zaradi zračnega upora ali ob kontaktu s površino tarče. Pomena razdalje streljanja zato ne smemo zanemariti, predvsem ko gre za vprašanje, ali je bil storjen samomor ali umor (Chang et al., 2013). Slika 9.1: Prikaz porazdelitve delcev glede na strelno razdaljo (vir: López-López & García-Ruiz, 2014) 29

38 Ob prehodu skozi tkanino in kožo izstreljena krogla ustvari kolobar odrgnine, okoli njega pa se primejo iz cevi izhajajoči delci streljanja. Strel iz daljše razdalje prepoznamo po tem, da v tarčo prileti le krogla, ne pa delci streljanja. Kadar pa je cev strelnega orožja dovolj blizu tarče, se delci streljanja odložijo na tarčo (Maver, 2004). Porazdelitev delcev smodniškega polnjenja in netilke v odvisnosti od strelne razdalje je ponazorjena s sliko 9.1.»V primeru, da cev orožja pride v stik z oblačili žrtve, bo okoli vstreline vidna velika koncentracija dimnih plinov. Tekstilna vlakna okoli kontaktne vstreline bodo zaradi plamena, nastalega pri izstrelitvi naboja, ožgana, sintetična vlakna pa se bodo zaradi toplote stalila. Udar dimnih smodniških plinov bo naredil strelno poškodbo v obliki križa oziroma raztrganine po smereh tkanja, ki jih bodo obdajale sledi črnega dima«(maver, 2004, str. 499). Vizualni pregled kontaktnih površin, kot so tkanine, sintetični materiali, kosti ter tkivo okoli vhodne rane, zagotavljajo pomembne informacije o strelni razdalji. Ugotovitve številnih študij nakazujejo, da vzorec in količina depozicije delcev streljanja okoli vhodne rane variira glede na razdaljo med ustjem strelnega orožja in ciljem. Po vizualnem pregledu, ki zajema prepoznavo z infrardečo svetlobo, je za namen identifikacije vzorca delcev streljanja na oblačilih in tkivu pri določitvi strelne razdalje potrebno uporabiti ustrezno metodo. Med te spadajo AAS, različne izpeljave tehnike elektronskega analizatorja rentgenske svetlobe, modificiran Griessov test in druge. Za detekcijo delcev streljanja na primerjalnem vzorcu in vzorcu, ki predstavlja dokaz kaznivega dejanja, je potrebno uporabiti iste kromatografske metode. Priporočena pa je uporaba tehnik, ki niso destruktivne narave. Forenzični strokovnjak poda svoje mnenje o strelni razdalji na podlagi primerjave vzorcev, ki jih proizvede osumljenčevo strelno orožje in strelivo na določenih razdaljah, z vzorci delcev streljanja, ki predstavljajo dokaz v kazenskem postopku. Pri tem si pomaga z različnimi podatkovnimi bazami in strokovno literaturo, ki vsebuje podatke o karakteristikah delcev GSR, morfologiji, tipih in kalibrih streliva. Opozoriti pa je potrebno, da je natančna določitev strelne razdalje nemogoča, mogoča je le ocena o strelni razdalji. 30

39 Za namen ocenjevanja in primerjave, ki vključuje serijo preizkusnih streljanj na različnih razdaljah, je potrebno zagotoviti: - strelno orožje, ki je proizvedlo originalen vzorec delcev streljanja, - strelivo iz iste serije, ki je proizvedlo vzorec, - identične ali podobne okoljske in vremenske razmere, - možne vire kontaminacije (Chang et al., 2013). Za kratkocevno orožje je mogoče določiti strelno razdaljo do oddaljenosti 60 do 80 centimetrov od vstopne rane, za dolgocevno orožje pa do oddaljenosti dveh metrov. Za tarčo pri primerjalnem streljanju je potrebno uporabiti enak material, kot je na primer preiskovano oblačilo (Maver, 2004). Dejavniki, kot so ekstremna zasičenost oblačil in predmetov s krvjo, nepravilno ravnanje in zavarovanje delcev ter uporaba drugačnega streliva ali strelnega orožja, resno omejujejo kakovost primerjave. Krvava in mokra oblačila je zato potrebno pred oddajo v laboratorij posušiti in pravilno zavarovati (López-López & García-Ruiz, 2014). Primerjava za namen ocene strelne razdalje je lahko težavna, saj je potrebno izbrati primerno metodo ekstrakcije delcev streljanja iz površin, kot je vhodna rana. Tehnike, kot je parafinska rokavica zaradi nenatančnosti ugotovitev, niso več v uporabi, bolj sofisticirane tehnike, kot sta NAA ali SEM-EDX, pa so velikokrat nedosegljive ali predrage. Glede na ugotovitve raziskave, ki je bila osredotočena na učinkovitost tehnike atomske absorpcijske spektrometrije (AAS) pri ugotavljanju strelne razdalje ter določitvi strelnega orožja, je bila tehnika AAS v štirih primerih od petih natančna za ugotovitev vrste uporabljenega strelnega orožja. V treh primerih od petih, pa natančna za določitev strelne razdalje. Takšna analiza je uporabna, predvsem ko je zaradi posebnih okoliščin otežena prepoznava vhodne in izhodne rane. Bodisi v primerih, ko gre za sežgana ali razgrajena trupla s strelnimi ranami, ali v primeru, ko ni možno mikroskopsko ločiti med vhodno in izhodno rano. Metoda je praktična, razpoložljiva ter relativno poceni, vendar destruktivna narava postopka onemogoči nadaljnje analize (Gradašèeviæ, 2013). 31

40 Videospektralni primerjalnik (Video Spectral Comparator, VSC) predstavlja potencialno nedestruktivno metodo detekcije delcev GSR, ki ne zahteva uporabe kemikalij. Primarno se uporablja pri forenzični preiskavi dokumentov, za detekcijo nepravilnosti na spremenjenih ali ponarejenih dokumentih. Videospektralni primerjalnik je sodeč po uspehu raziskav, hitro in neinvazivno orodje za vizualizacijo delcev streljanja na temnih ali krvavih oblačilih (slika 9.2) (López-López & García-Ruiz, 2014). Slika 9.2: Vizualizacija delcev streljanja na temnih ali krvavih oblačilih (vir: López-López & García-Ruiz, 2014) 32

41 10 Določanje časa sprožitve strela Pri balističnih preiskavah je pomembna določitev časa ali časovnega obdobja sprožitve strela. Delci, ki nastanejo ob sprožitvi naboja iz cevi strelnega orožja, se razpršijo po okolici, njihova intenziteta pa začne s časom padati. Natančnost določitve časa sprožitve je odvisna od: - vrste orožja, - količine, kompozicije in narave smodniškega polnjenja, - števila izstreljenih nabojev, - vpliv čiščenja, temperature ter načina shrambe strelnega orožja. Prisotnost ogljikovega monoksida je razmeroma značilen indikator nedavnega streljanja. Določitev streljanja je možna tudi po enem ali dveh tednih od streljanja, v primeru pušk pa tudi po dveh mesecih (Chang et al., 2013). Namen eksperimenta, ki sta ga izvedla Lubor Fojtášek in Tomáš Kmječ (2005), je bila določitev časovnih obdobij obstanka GSR delcev po streljanju s specifičnim orožjem ter evalvacija števila delcev streljanja. V kontroliranem prostoru, brez cirkulacije zraka, so bili izstreljeni naboji iz treh vrst strelnega orožja. Za namen zbiranja delcev so bile uporabljene petrijevke, pozicionirane 2 metra od strelnega orožja, pod kotom 45 od smeri streljanja. Petrijevke so bile iz prostora odstranjene v določenih časovnih intervalih, delci na njihovih površinah pa zavarovani ter analizirani s pomočjo metode SEM-EDX. Časovno obdobje, v katerem je bila količina zaznanih delcev največja, je bilo za vsako strelno orožje drugačno. Največ delcev pištole je bilo zaznanih v časovnem obdobju 1,5 do 4 minute, za revolver pa 4 do 8 minut po sprožitvi. Hipoteza, da delci v zraku ostanejo določen čas, je bila potrjena, vendar pa je univerzalna določitev časovne krivulje njihovega obstanka nemogoča. Ker je količina delcev streljanja v zraku visoka tudi po osmih minutah od sprožitve, obstaja razmeroma visoka verjetnost kontaminacije vsakogar, ki je prisoten med streljanjem, ali na kraj kaznivega dejanja prispe nekaj minut po streljanju (Fojtášek & Kmječ, 2005). Sklepamo lahko, da bo prisotnost delcev streljanja na osebi, ki po streljanju nemudoma zapusti kraj kaznivega dejanja, zanemarljive količine. 33

42 11 Sledi na strelcu Omenili smo, da so delci ob streljanju izstreljeni v lijakasti obliki. Količina in hitrost toka plinov in delcev začne postopoma padati, vendar pa manjše količine dima in zgorelih ostankov tudi po daljšem časovnem obdobju izstopajo iz ustja cevi. Oblika ter posledično distribucija delcev streljanja je odvisna od vrste oziroma konstrukcije strelnega orožja. Večina delcev streljanja je iz ustja cevi polavtomatskih pištol oddanih v smeri streljanja, torej stran od strelca. Na površino rok strelca je oddanih le majhna količina delcev GSR. Revolverji oddajo veliko količino delcev GSR v neposredni bližini rok ali strelnega orožja (slika 11.1). Avtomatsko strelno orožje pa poleg manjše količine oddanih delcev iz ustja cevi proizvede še veliko količino delcev GSR iz mehanizma za izmet tulca. Ne glede na položaj izmetalca tulcev bo večina delcev oddanih na površino rok, obraza ter predela rame (Ditrich, 2012). Slika 11.1: Prikaz oddanih delcev streljanja za polavtomatsko pištolo in revolver (vir: Ditrich, 2012) Delno zgoreli in nezgoreli delci ter preostali stranski produkti so med streljanjem oddani iz mehanizma sprožilca. Zunanja stran kazalca, ki pritisne na sprožilec, ter palec zato predstavljajo površino z največjo verjetnostjo detekcije delcev streljanja. Predel kazalca in palca zavarujemo z lepljivim trakom, s katerim potiskamo po roki strelca, med postopkom pa pazimo, da ne pride do kontaminacije. Določitev, ali je strelec streljal z levo ali desno roko, je prav tako težavna, saj detekcija delcev na posamezni roki še ne pomeni, da je oseba z njo streljala. Oseba je lahko 34