UNIVERZA V NOVI GORICI

UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA HUMANISTIKO PODOBE ŽIVLJENJA V FRAZEMIH GOVORA PLANINE DIPLOMSKO DELO Mentorica: doc. dr. Danila Zuljan Kumar Nova Gorica, 2016

ZAHVALA Za nastanek svoje diplomske naloge se imam zahvaliti kopici ljudi; tistim, ki so mi ves čas stali ob strani in tistim, ki sem jih srečala ob pravem času na pravem mestu. Torej, zahvaljujem se mentorici doc. dr. Danili Zuljan Kumar, ki je imela zame čas, energijo in me znala motivirati, da nisem sredi bitke vrgla puške v koruzo. V veliko pomoč so mi bili tudi informatorji, od katerih sem črpala gradivo za obravnavo in sem jim kar nekaj časa visela za vratom. Med pisanjem diplomskega dela sem se spomnila tudi mnogih predavanj iz preteklih let izobraževanja na univerzi in predavateljev, ki so mi posredovali svoje vedenje, različne poglede na jezik ter metode raziskovanja; to sem uporabila pri svojem delu, za to se jim sedaj lepo zahvaljujem. V največjo spodbudo pri pisanju diplomskega dela mi je bila seveda moja družina s Tomažem na čelu in pa moji otroci, Nana, Max in Luna. Zahvaljujem se mami, ki me je spremljala že od samega začetka šolanja, sedaj pa je večkrat poskrbela za moje tri otročičke, da sem se lahko posvetila diplomskemu delu. V varstvo sem jih prepuščala tudi teti Darji. Hvala vam, Darja. Hvala vam vsem. II

NASLOV IZVLEČEK Diplomsko delo prinaša jezikovno analizo govora vasi Planina ter narečni frazeološki slovarček. Govor spada v primorsko narečno skupino, in sicer v notranjsko narečje. V diplomskem delu sem govor analizirala na vseh jezikovnih ravninah; na glasoslovni, oblikoslovni, besedotvorni ter skladenjski. Z dialektološko metodo avdio snemanja spontanega in vodenega pogovora z domačini sem opravila jezikovno analizo govora ter sestavila abecedno urejen narečni frazeološki slovarček. Slovarček obsega 164 slovarskih člankov, od tega je 62 takih, ki niso zapisani v Slovarju slovenskih frazemov. Glede sestave slovarskih člankov sem se zgledovala po delu Janeza Kebra Slovar slovenskih frazemov (2011), po delu Karin Marc Bratina Jezikovna podoba slovenske Istre (2014) ter po delu Karmen Kenda-Jež Shranli smo jih v bančah (2015). Za zbiranje narečnega frazeološkega gradiva sem pripravila sezname glede na posamezna pomenska polja, ki so mi bili v pomoč pri delu na terenu. Na podlagi njihove semantične analize sem frazeme razporedila v štiri pojmovna polja: materialno, socialno, duhovno in lokalnospecifično kulturo v frazeologiji planinskega govora. KLJUČNE BESEDE: jezikoslovje, dialektologija, primorska narečna skupina, notranjsko narečje, govor vasi Planina, frazeološki narečni slovarček, Planina, pojmovno polje, materialna kultura, socialna kultura, duhovna kultura, lokalnospecifična kultura. III

TITLE Reflection of life in the idioms of the Planina local speech ABSTRACT The thesis offers a linguistic analysis of the Planina local speech and a dialect dictionary of idioms. The Planina local speech belongs to the Slovene Littoral dialect group, precisely, Inner Carniolan dialect. In the thesis I presented the analysis of the local speech on all linguistic levels; the phonological, morphological, word formational and syntactic ones. Using the dialectological methods of audio-recording spontaneous and guided conversations with local people, I analysed the local speech and prepared an alphabetic dictionary of idioms of the local speech of Planina. The dictionary contains 164 entries, of which 62 are not present in Dictionary of Slovene idioms (Slovar slovenskih frazemov). For the creation of entries I used three sources: the above mentioned Dictionary of Slovene idioms (Slovar slovenskih frazemov, 2011) by Janez Keber, Linguistic image of Slovenian Istria (Jezikovna podoba slovenske Istre, 2014) by Karin Marc Bratina and We Stored Them in the»banče«(shranli smo jih v bančah, 2015) by Karmen Kenda-Jež. For collecting dialectal phraseological material, I created lists with semantic fields. On the basis of their semantic analysis I classified the idioms into four semantic fields: material, social, religious and local-specific culture in phraseology of the speech of Planina. KEYWORDS: linguistics, dialectology, Slovene Littoral dialect group, Inner Carniolan dialect, Planina local speech, glossary of idioms of the local speech, Planina, semantic field, material culture, socila culture, religious culture, local-specific culture. IV

KAZALO Kazalo vsebine 1 UVOD... 1 1.1 Glavni cilji diplomskega dela..... 1 1.2 Hipoteza... 2 1.3 Zgradba diplomskega dela... 2 1.4 Metode in način zbiranja frazeološkega gradiva... 3 2 GEOGRAFSKA IN ZGODOVINSKA OPREDELITEV VASI PLANINA... 4 3 JEZIKOVNA ANALIZA GOVORA VASI PLANINA... 5 3.1 Seznam krajšav... 5 3.2 Umestitev govora vasi Planina v narečno skupino ter osnovne značilnosti govora... 5 3.3 Glasoslovje in naglas... 8 3.3.1 Samoglasniki... 9 3.3.1.1 Sistem naglašenih samoglasnikov... 9 3.3.1.2 Sistem nenaglašenih samoglasnikov... 12 3.3.1.3 Izguba glasov... 13 3.3.2 Soglasniki... 14 3.4 Oblikoslovje... 15 3.4.1 Samostalniška beseda... 15 3.4.2 Pridevniška beseda... 21 3.4.3 Glagol... 24 3.4.4 Prislov, predlog, veznik, členek, medmet... 26 3.5 Besedotvorje... 26 3.6 Skladnja... 26 3.7 Besedje... 27 4 TRANSKRIPCIJA GOVORA VASI PLANINA... 28 5 OPREDELITEV FRAZEOLOŠKIH ENOT ALI FRAZEMOV IN NAČRTOVANJE FRAZEOLOŠKEGA NAREČNEGA SLOVARČKA... 31 5.1 Kaj je frazeološka enota ali frazem?... 31 5.2 Načrtovanje frazeološkega narečnega slovarčka... 32 5.2.1 Zbiranje in urejanje narečnega frazeološkega gradiva... 32 V

5.2.1.1 Priprave na terensko delo... 33 5.2.1.1.1 Usmerjevalna vprašalnica... 34 5.2.1.2 Terensko delo... 35 5.2.1.2.1 Tehnični pripomočki... 35 5.2.1.2.2 Izbira informatorjev... 36 5.2.1.2.3 Vodeni pogovor... 36 5.2.2 Zasnova slovarskega članka v frazeološkem slovarčku... 37 5.2.2.1 Razporeditev frazeološkega gradiva... 38 5.2.2.2 Obdelava frazeološkega gradiva... 38 6 NAREČNI FRAZEOLOŠKI SLOVARČEK GOVORA VASI PLANINA... 40 6.1 Zgradba slovarskega članka... 40 6.2 Seznam znakov in simbolov... 41 6.3 Seznam kratic in okrajšav... 42 6. 4 Narečni frazeološki slovarček govora vasi Planina... 43 7 KULTURA V NAREČNI FRAZEOLOGIJI PLANINE... 81 7.1 Materialna kultura v frazeologiji planinskega govora... 82 7.1.1 Posoda... 82 7.1.2 Orodje... 83 7.1.3 Živali... 84 7.1.4 Stavbna dediščina... 85 7.1.5 Lokalna hrana... 86 7.2 Socialna kultura v frazeologiji planinskega govora... 87 7.2.1 Sorodstveni odnosi... 88 7.2.2 Človek... 88 7.2.3 Izkretenjski frazemi... 90 7.2.4 Evfemizmi... 91 7.3 Duhovna kultura v frazeologiji planinskega govora... 92 7.3.1 Bog... 93 7.3.2 Zvon, zvonjenje... 93 7.3.3 Križ... 94 7.3.4 Biblični motivi... 94 7.3.5 Hudič... 95 7.4 Lokalnospecifična kultura v frazeologiji planinskega govora... 96 8 SKLEP... 98 VI

9 VIRI IN LITERATURA... 100 VII

1 UVOD V diplomskem delu bom predstavila govor vasi Planina, ki leži v srednji Vipavski dolini. Vaščani so bili od nekdaj tesno povezani z naravo; predvsem v preteklosti so se pretežno preživljali s svojimi pridelki in redili domače živali, ki so jim posvečali veliko pozornosti, saj so jim dajale hrano. Na Planini je od nekdaj ena glavnih kmetijskih dejavnosti vinogradništvo, poleg tega pa še sadjarstvo ter za lastne potrebe tudi pridelovanje poljščin in vrtnin ter živinoreja. Prav zaradi tesnega stika z naravo ima pomembno vlogo v njihovem življenju vreme, od katerega je odvisna letina, pomembne so pridne roke pri hiši ter skrb, da usta niso lačna, vse skupaj pa dajejo v božje roke. V takem okolju nastajajo in živijo tudi frazemi s tovrstno tematiko, ki jih bom poleg drugih v jedrnem delu diplomskega dela zbrala v narečni frazeološki slovarček. Menim, da se skozi frazeme odraža tudi ideologija neke skupnosti, zato so pomemben vir podatkov tudi za druge vede, ne le jezikoslovno. Kot se spreminja način življenja in ideologija govorcev neke skupnosti, tako tudi nekateri frazemi zastarajo in v jezik prihajajo novi. Izdelava frazeoloških slovarjev je v slovenskem jezikoslovju relativno novo področje, predvsem narečnih, zaradi česar se mi je zdelo tudi zanimivo za obravnavo. Slovenci smo Kebrov Slovar slovenskih frazemov dobili leta 2011. 1.1 Glavni cilji diplomskega dela Glavni cilj diplomskega dela je izdelati narečni frazeološki slovarček govora vasi Planina. V njem bodo zajeti tako narečni frazemi kot frazemi v narečju. Predvsem popis narečnih frazemov se mi zdi pomemben prispevek k obravnavani tematiki, saj bodo v mojem diplomskem delu prvič uslovarjeni. 1 Nekateri med njimi so že starinski, saj jih poznajo in uporabljajo le še starejši govorci. S svojim delom bom tako morda pripomogla k njihovi ohranitvi. Za zbiranje narečnih frazemov bom izdelala sezname iz posameznih pojmovnih polj z iztočnicami, ki bodo v pomoč informatorjem. 1 Vsaj po mojem vedenju bodo frazemi vasi Planina prvič zapisani, zapisani v slovenski dialektološki fonetični transkripciji in obravnavani kot slovarska gesla. 1

1.2 Hipoteza Planinci se imajo za delavne ljudi, njihova veroizpoved pa je krščanska. Veliko vaščanov se še vedno ukvarja s kmetijstvom, predvsem z vinogradništvom in sadjarstvom, zato je vreme zanje ključnega pomena, saj vpliva na letino. V preteklosti je bilo to še pomembnejše, kot je danes. Na podlagi te ugotovitve sklepam, da bom zbrala veliko frazemov, v katerih se zrcalijo življenjske okoliščine, ki so narekovale skromen način življenja; frazemov, ki so povezani z delavnostjo in lenobo; biblično obarvanih frazemov ter frazemov, ki izražajo, opisujejo človeške lastnosti. 1.3 Zgradba diplomskega dela V prvem delu bom vas Planina umestila v geografski in zgodovinski okvir. Sledila bo umestitev planinskega govora v narečno skupino ter njegova jezikovna analiza. S pomočjo vprašalnice za Slovenski lingvistični atlas (SLA), objavljene v Vodniku po zbirki narečnega gradiva za slovenski lingvistični atlas (SLA) (Benedik 1999), bom podala glasoslovne, oblikoslovne in besedotvorne značilnosti govora vasi Planina. Za analizo skladenjskih značilnosti bom uporabila govorne posnetke in transkripcijo govora enega izmed domačinov. Transkripcija govora bo priložena na koncu poglavja. Drugi, obsežnejši in osrednji del diplomskega dela, bo obsegal frazeološki slovarček obravnavanega govora. Najprej bom opredelila frazem oz. frazeološko enoto, ki je gradivo za frazeološki slovarček. Zatem bom opisala načrtovanje narečnega frazeološkega slovarčka, ki zajema zbiranje in urejanje narečnega frazeološkega gradiva. Temu bo sledil opis zasnove narečnega frazeološkega slovarčka, pri kateri se bom zgledovala po delu Janeza Kebra Slovar slovenskih frazemov (2011), po delu Karin Marc Bratina Jezikovna podoba slovenske Istre (2014) ter po delu Karmen Kenda-Jež Shranli smo jih v bančah (2015). Uvodnemu delu drugega dela diplomskega dela bo sledil slovarček narečnih frazemov: sestava slovarskega članka, seznam znakov in simbolov, seznam krajšav ter abecedno urejen frazeološki narečni slovarček govora vasi Planina. Tretji del bo obsegal analizo frazemov kot poročevalcev kulture neke skupnosti, in sicer po posameznih pojmovnih poljih. Frazeme bom v pojmovna polja uvrščala tako glede na pomen, ki ga izražajo, kot tudi glede na njihove sestavine iz posameznih pojmovnih polj. V tem delu se bom zgledovala po delu Karin Marc Bratina, Jezikovna podoba slovenske 2

Istre (2014). Enako kot ona bom frazeme razdelila v štiri kategorije, in sicer materialno, socialno, duhovno in lokalnospecifično kulturo v frazeologiji planinskega govora. 1.4 Metode in način zbiranja frazeološkega gradiva Za izdelavo diplomskega bom uporabila: (1) metodologijo zbiranja gradiva na terenu in (2) metodologijo analize zbranega gradiva. Gradivo bom zbirala na dva načina. Prvi bo z dialektološko metodo avdio snemanja vodenega pogovora z informatorji na podlagi vprašalnice za Slovenski lingvistični atlas (SLA), objavljene v Vodniku po zbirki narečnega gradiva za slovenski lingvistični atlas (SLA) (Benedik 1999), govor bom zapisala v slovenski dialektološki fonetični transkripciji, zbrano gradivo pa bom uporabila pri jezikovni analizi govora. Za zbiranje narečnega frazeološkega gradiva bom pripravila svojo vprašalnico. Drugi način zbiranja gradiva pa bo dialektološka metoda avdio snemanja spontanega govora informatorjev, ki ga bom prav tako zapisala v slovenski nacionalni dialektološki fonetični transkripciji in mi bo služil za skladenjsko analizo govora vasi Planina. Na podlagi pripravljene vprašalnice za zbiranje narečnega frazeološkega gradiva predpostavljam, da bom dobila dovolj frazeološkega narečnega gradiva za izdelavo narečnega frazeološkega slovarčka. Pri pripravi slovarčka bom uporabila slovaropisni pristop k izdelavi slovarskih člankov. 3

2 GEOGRAFSKA IN ZGODOVINSKA OPREDELITEV VASI PLANINA Vas Planina leži na južnih obronkih Vipavske doline, približno 6 kilometrov od Ajdovščine. Razteza se po pobočju približno v dolžini pet kilometrov. Sestavlja jo sedem zaselkov, ki imajo značilno oblikovana vaška jedra: Uštini, Štrancarji, Marci, Dolenja in Gorenja vas, Britih in Koboli. V vasi danes živi približno 600 prebivalcev. Zgodovina Planine sega vsaj do Keltov, o čemer pričajo izkopanine. Arheologi domnevajo, da so imeli Rimljani pri cerkvici Sv. Pavla (to je najbolj jugovzhodni, nekoliko dvignjen del Planine) svoj tabor. Že s prihodom Rimljanov so bile v Vinah, južno pod cerkvico, posajene prve trte. Od tu naj bi se vinogradi razširili po vsej Vipavski dolini. Da je vinogradništvo Planincem še danes tako blizu, ima zagotovo pomembno vlogo tudi zgodovinska prelomnica; leta 1809 je s prihodom Napolenona in francoske oblasti na Planini svojo prvo službo nastopil tudi župnik Matija Vertovec. Ta ni skrbel le za duše svojih faranov, temveč tudi za kulturni, gospodarski in zdravstveni napredek. Postavil je prve temelje planinski šoli, tako da je okrog sebe zbiral odrasle in otroke ter jih učil brati in pisati, pa tudi»umnega«kmetijstva, zlasti vinarstva (Šeber idr., 1889). 4

3 JEZIKOVNA ANALIZA GOVORA VASI PLANINA 3.1 Seznam krajšav Pri jezikovni analizi sem uporabila naslednje krajšave: D Dajalnik dv. Dvojina ed. Ednina glag. Glagol I Imenovalnik knj. Knjižno M Mestnik m. sp. moški spol mn. Množina nam. Namenilnik nedol. Nedoločnik O Orodnik prim. Primer psl. Praslovansko R Rodilnik sr. sp. srednji spol T Tožilnik ž. sp. ženski spol 3.2 Umestitev govora vasi Planina v narečno skupino ter osnovne značilnosti govora Govor vasi Planina spada v primorsko narečno skupino, in sicer v notranjsko narečje. Kot navaja Tine Logar v knjigi Slovenska narečja, se notranjsko narečje govori zahodno od gorske verige Snežnik Javorniki Hrušica Nanos Trnovski gozd, na Pivki, po Brkinih, na Krasu skoraj do Komna in po Vipavski dolini do Vrtovina. Narečna meja med 5

notranjskim in kraškim narečjem poteka na karti po izoglosi refleksov za psl. ě. Notranjsko narečje je po diahroni delitvi jugovzhodno slovensko narečje in ima starejše razvojne značilnosti skupne z dolenjščino, pozneje pa je prišlo pod primorske inovacijske vplive, tako da ga danes glede na slušni vtis in novejše glasoslovne razvoje prištevamo k primorski narečni skupini (Logar, 1993, str. 124 125). Slika: Karta slovenskih narečij (s simbolom je označena vas Planina). (Vir: http://bos.zrc-sazu.si/c/dial/ponovne_sla/p/02_2_osnovna_karta_jpg.jpg) Notranjsko narečje se govori na razmeroma velikem območju, zato se posamezni govori med seboj razlikujejo. Govor vasi Planina je po slušnem vtisu najbolj podoben govorom zgornje in velikemu delu srednje (do Vrtovina) Vipavske doline. Skupne značilnosti notranjskega narečja, ki jih povzemam po Logarju, so naslednje: Od večine dolenjskih govorov se loči po tem, da ne pozna tonemskih, ampak samo jakostna naglasna nasprotja. Stavčna melodija spominja na romansko. Narečje ima sistem dolgih in kratkih naglašenih samoglasnikov, vendar se kratki navadno govorijo samo v zadnjih ali predzadnjih zlogih, pa še tu se radi podaljšujejo. V predzadnjih zlogih je kratek največkrat ə, ki je prešel pod naglas naknadno, npr. məγˈla > ˈməγla. 6

Skupni vsem notranjskim govorom so diftongi i:ə ( ) in uːə ( ) za psl., ó,. Za psl. padajoči o imajo vsi notranjski govori uː (ˈbuːx) in -u < -o (ˈžiːtu). Za umično naglašena e in o se večinoma govorita diftonga əː (jeː) (ˈžiːena) in oː/ aː (waː/vaː) ( ). V redkih primerih se zanju rabijo dolgi monoftongi. Različne reflekse imajo danes v notranjskem narečju še nekateri drugi, nekdaj skupni glasovi. Refleksi za psl. ě v dolgih zlogih se iz kraja v kraj skoraj neopazno spreminjajo, vsi pa so izšli iz starejšega diftonga eː (eː, aː, oː ipd.). Refleksi za psl. uː so lahko: uː. Vsi, razen uː, so se razvili iz samoglasnika, ki ga navadno pišemo kot y. Logar navaja, da je v notranjskih govorih različen tudi zastopnik aː, ki se je v mnogih notranjskih govorih razvil v ː, drugod pa je ostal aː. Za planinski govor ugotavljam, da sta za kratki naglašeni a v zadnjih zlogih možna dva refleksa, in sicer əː (bˈrəːt, ˈfəːnt) ali ː (bˈr ːt, ˈf ːnt). Refleks ː se pojavlja le pri starejših govorcih. Včasih celo isti govorec uporablja obe različici. Tudi ta zaokroženi samoglasnik ː kaže na vpliv dolenjskega narečja, ki je osnova notranjskemu, saj je to šele kasneje prišlo pod vpliv primorskih narečij. Kot spremenljivko v notranjskih govorih navaja Logar tudi kratki ə < ь in ъ, ki je navadno temen polglasnik, ponekod pa se je spremenil v samoglasnik o (ˈpəs/ˈpos/ˈpoːs). Taka sprememba je prisotna tudi v planinskem govoru pri starejših govorcih, prim. po ˈvoːsi ʻpo vasiʼ, ˈpoːs ʻpesʼ (pri mlajših govorcih po ˈvəːsi, ˈpəːs). V notranjskih govorih so variantni tudi refleksi za nenaglašena v zlogih pred naglasom. V mnogih notranjskih govorih sta prešla v a/ ostala o ali se celo spremenila v u. Planinski govor akanja ne pozna. Končna nenaglašena psl. nosnika - in - -e sta ponekod ohranjena kot -o/-e, ponekod pa sta se spremenila v -a/- o/- a in - e. Tudi za izglasni -a iz psl. - za mehkimi soglasniki refleks ni povsod enak; različice so: -a/- a/-e. Kljub temu da je velik del notranjskih govorov ohranil mehke soglasnike ń, l, ć < t, so vendar na precej velikem ozemlju notranjskega narečja otrdeli, zlasti ć. Mehkonebni ł je pred zadnjimi samoglasniki pretežno ohranjen, ponekod pa je prešel v l. Zlasti v južnonotranjskih govorih (Brkini, Pivka, Kras) so se k, γ < g, x pred sprednjimi samoglasniki omehčali v t /ć; j in x /ś, drugod pa so ostali nespremenjeni. Planinski govor takih sprememb ne pozna. 7

Glede na lego pred zadnjimi ali sprednjimi samoglasniki se psl. govori kot w/v (ˈwaːda ʻvodaʼ, ˈwəːla ʻvoljaʼ), ponekod pa samo v (ˈvaːče). Soglasniški sklop šč (šć) je večinoma ohranjen (kušˈčaː nca/kušˈčaː nica ʻključavnicaʼ), ponekod pa se je olajšal v š (kˈleː še ʻkleščeʼ) (Logar, 1993). Planinski govor pozna tudi dolenjski preglas, prim. I ed. ˈmaːša/ˈmaːše, xiːša/ˈxiːše, sˈviːna/sˈviːne ipd. Pri samostalnikih prve ženske sklanjatve v imenovalniku ednine pride pri starejših govorcih do uporabe dvojnic. Pri starejših govorcih je preglas pogost, pri mlajših pa je skoraj popolnoma izginil. Enako prihaja do preglasa pri samostalnikih prve moške sklanjatve v rodilniku ednine, prim. R ed. kˈriːža/kˈriːže. Moderno vokalno redukcijo zasledimo le v posameznih primerih, a tudi tu lahko pri istem govorcu prihaja do dvojnic, npr. ˈtəːt ʻtudiʼ, dərˈγaːč ʻdrugačeʼ, ˈneː s ʻnisiʼ V nadaljevanju bom s pomočjo vprašalnice za Slovenski lingvistični atlas (Benedik 1999) in analize transkripcije spontanega in vodenega pogovora z domačini podala nekaj glasovnih, oblikoslovnih, besedotvornih in skladenjskih značilnosti govora vasi Planina. 3.3 Glasoslovje in naglas Govor vasi Planina ne pozna tonemskih nasprotij, tonski potek naglašenih samoglasnikov je padajoč. Kratki naglašeni samoglasniki so se prej reducirali. Naglasno mesto je podobno kot v knjižnem jeziku, le končniškega naglasnega tipa skorajda ni, prim. ˈməːγla, sˈtəːza (posebnosti so le pri glagolih in v posameznih primerih samostalnikov). Tudi sicer se naglas pomika proti začetku besede (glede na knjižni jezik), kar je tudi značilnost drugih notranjskih govorov, prim. ˈnaːloγa, knj. naˈloːga. V govoru vasi Planina so pogosto naglašene tudi glagolske predpone, prim. ˈnəːbrət ʻnabratiʼ, jə ˈpəːršu ʻje prišelʼ in pa v predzložni zvezi pri + zaimka nas, vas; naglas se s končne kračine umakne na predlog, prim. ˈpəːr nəs, ˈpəːr vəs. Tu lahko tudi pri istem govorcu prihaja do dvojnic, in sicer ˈpəːr nəs ali pər ˈnəːs. Raba ene ali druge dvojnice je precej odvisna od posamezne govorne situacije, a navadno se različica z naglasom na predlogu realizira pri hitrejšem govorjenju, pri počasnejšem pa je naglašen zaimek. 8

3.3.1 Samoglasniki 3.3.1.1 Sistem naglašenih samoglasnikov Vsi naglašeni samoglasniki so dolgi. Sistem dolgih samoglasnikov je monoftongičnodiftongičen: monoftongi: iː (ˈmiːza ʻmizaʼ), eː (ˈteːšč ʻteščʼ), əː (ˈvəːs ʻvasʼ), aː (γˈlaːva ʻglavaʼ), ː (ˈf ːnt ʻfantʼ), oː (kˈroːx ʻkrogʼ), uː (ˈBuːx ʻBogʼ), üː (ˈmüːxa ʻmuhaʼ); diftongi: e: (mˈleː ku ʻmlekoʼ), iːə (ˈziːət ʻzetʼ), iːe (ˈžiːena ʻženaʼ), oː (ˈnoː č ʻnočʼ), uːə (ˈnuːəsəm ʻnosimʼ), uːo (ˈkuːoza ʻkozaʼ). iː iːə/iːe üː uːə/uːo eː əː oː eː oː ː aː uː Izvor dolgih naglašenih samoglasnikov: iː stalno dolgi i: ˈziːma, sˈviːne, ˈliːst staroakutirani i: ˈxiːša,ˈliːpa iːə/iːe stalno dolgi : ˈpiːət, iˈmiːə staroakutirani : ˈdiːətla kratki v zadnjem besednem zlogu: ˈziːət, ˈziːet ě pred r: zˈviːər, ˈviːəra dolgi cirkumflektirani e: ˈliːət, ˈmiːət, sərˈciːə novoakutirani e: ˈžiːənska, ˈmiːəčəm in sekundarno naglašeni e: ˈžiːena, ˈčiːelu novoakutirani e v zadnjem besednem zlogu: kˈmiːət primeri z navadno neregularnim refleksom za ě: žˈriːelu, bˈriːeme, ˈriːeme 9

eː novoakutirani e v zadnjem besednem zlogu: žˈreːm kratki naglašeni i v zadnjem zlogu: ˈmeːš, ˈneːt, ˈneːč kratki naglašeni u v zadnjem zlogu: ˈkeːp kratki naglašeni ə: ˈteːšč; taki primeri so le redki eː stalno dolgi : sˈpeː t staroakutirani ě: ˈceː sta stalno dolgi ě: mˈleː ku, zˈveː zda aː dolgi ə iz ь in ъ: ˈdaːn, ˈlaːn novoakutirani ə v nezadnjem besednem zlogu: ˈmaːša/ˈmaːše, ˈsaːjne sekundarno naglašeni o za v vzglasju: ˈ aːsa, ˈ aːγən stalno dolgi a: tˈraːva staroakutirani a: ˈmaːti, kˈraːva kratki naglašeni a v zadnjem zlogu: ˈγaːt ʻgadʼ ː kratki naglašeni a v zadnjem zlogu: ˈf ːnt, bˈr ːt; dolgi ə iz ь in ъ: ˈv ːs, ˈl ːš ʻlažʼ, ˈm ːx ʻmahʼ; Glas je prisoten le še pri starejših govorcih. Pri mlajši generaciji je ː prešel v əː. əː novoakutirani ə v nezadnjem besednem zlogu: uˈsəːxne, preˈməːkne, ˈpəːxne, ˈγəːne kratki naglašeni ə v zadnjem zlogu: ˈpəːs dolgi ə iz ь in ъ: ˈvəːs, ˈləːš ʻlažʼ, ˈməːx ʻmahʼ kratki naglašeni a v zadnjem zlogu: ˈfəːnt zlogotvorni : ˈpəːrst, ˈtəːrta kratki naglašeni u v zadnjem zlogu: kˈrəːx (tudi kˈruːx pri mlajših govorcih), ˈkəːp (tudi ˈkeːp) ʻkupʼ stalno dolgi u: ˈləːč, ˈləːbje ʻlubjeʼ staroakutirani u: kˈrəːxa (tudi kˈruːxa pri mlajših govorcih) 10

oː dolgi cirkumflektirani o: ˈnoː č, ˈmoː č zlogotvorni : stalno dolgi: ˈvoː k, ˈžoː na; staroakutirani: ˈvoː na; kratki naglašeni v zadnjem zlogu: ˈpoː x, ˈdoː x ʻdolgʼ uːə/uːo dolgi cirkumflektirani o: γˈnuːəj, ˈmuːost (tudi ˈmuːst pri starejših govorcih) novoakutirani o: ˈuːəla ʻvoljaʼ, ˈnuːəsəm ʻnosimʼ sekundarno naglašeni o: ˈkuːoza, ˈluːonc novoakutirani o v zadnjem besednem zlogu: kˈruːop, ˈkuːoš stalno dolgi : ˈmuːəš, γəˈluːəp primeri z navadno neregularnim refleksom za : ˈmuːoški, ˈmuːətən, ˈruːoka staroakutirani : ˈγuːəba, ˈtuːəča (tudi ˈtuːəče) kratki : moˈγuːəč üː (ta glas uporabljajo samo še starejši govorci) staroakutirani u: kˈrüːx stalno dolgi u: ˈmüːxa uː stalno dolgi u: əˈluːpk (tudi əˈləːpk pri starejših govorcih) ʻolupekʼ dolgi cirkumflektirani o: ˈBuːx, ˈruːx (tudi ˈroː x) ʻrogʼ, ˈmuːst (tudi ˈmuːost, to različico uporabljajo mlajše generacije) staroakutirani u v zadnjem zlogu: kˈruːxa (tudi kˈrəːxa ali tudi kˈrüːxa pri starejših govorcih) kratki naglašeni u v zadnjem zlogu: kˈruːx (tudi kˈrəːx ali tudi kˈrüːx pri starejših govorcih) novoakutirani o v zadnjem besednem zlogu: dˈnuː 11

3.3.1.2 Sistem nenaglašenih samoglasnikov i u e ə o a Izvor nenaglašenih samoglasnikov: i (v nekaterih primerih) nenaglašeni prednaglasni i: ziˈdaːr izglasni i: ˈmuːoški izglasni u: bˈraːti, stˈriːci e nenaglašeni : ˈjaːstrep izglasni : žˈriːebe prednaglasni ě: čreˈpiːna izglasni e: ˈmuːrje, ˈpuːle nenaglašeni e: beˈseː da nenaglašeni i: ceˈγaːn nenaglašeni a za ń, ĺ, č, ž, š (preglas za palatalnimi soglasniki, v govoru vasi Planina pa tudi za c, z, s): ˈxiːše, sˈviːne, ˈmaːše, kˈraːle ʻkraljaʼ, kˈliːečet ʻklečatʼ, bˈre: ze, aːse (do preglasa prihaja samo pri govoru starejših govorcev) a izglasni a: γˈlaːva, kˈraːva ə prednaglasni ě: rəsˈniːca, təsˈtuː prednaglasni ə: sˈtəːbər prednaglasni e: vəˈsiːela, təˈliːeta ponaglasni e: ˈniːesəm 12

ponaglasni i: ˈxuːədəm prednaglasni u: stəˈdiːenc, ləˈpiːna ponaglasni a: ˈžaːγət prednaglasni a: zəˈbaːva o izglasni : ˈmiːzo (T in O ed. ž. sp.) u ponaglasni u: tˈreː bux prednaglasni u: klušˈčaː nca izglasni o: koˈleː nu 3.3.1.3 Izguba glasov V govoru vasi Planina onemevata predvsem nenaglašena ə in i v zadnjem zlogu. Glas ə onemi v zadnjem zlogu v primerih s samostalniško pripono -əc in kjer je naglašena osnova. Tudi v knjižnem jeziku se v takih primerih izgovarja ə pred -c, v rodilniku pa glas ə izpade. Taki primeri so: xˈlaːpc, ˈkuːonc, ˈluːonc, ˈloː c, ˈzaːjc, trˈγoː c, Glas ə v zadnjem zlogu onemi tudi v primerih s samostalniško pripono -k in z naglašeno osnovo. Tudi tu se v knjižnem jeziku izgovarja glas ə. Taki primeri so: čˈloː k, ˈpiːətk, ˈsəːrčk, xˈriːpčk ʻhribčekʼ, ˈLuːəjsk ʻLojzekʼ, Glas ə v zadnjem zlogu onemi v primerih s pridevniško pripono -ək in z naglašeno osnovo. Tudi tu se v knjižnem jeziku izgovarja glas ə. Taki primeri so: ˈreː tk ʻredekʼ, pˈleːxk ʻplehekʼ, ˈtiːešk ʻtežekʼ, V primerih s pridevniško pripono -ən in z naglašeno osnovo, kjer se v knjižnem jeziku izgovarja glas ə, pa se tudi v govoru vasi Planina glas ə ohranja. Taki primeri so: pˈriːdən, preˈviːdən, poˈčaːsən, Pri glagolu biti v pretekliku onemi glas i: ˈbuː, bˈlaː, bˈluː, bˈlaː, bˈliː, bˈleː ʻbil, bila, bilo, bila, bili, bileʼ. V posameznih primerih je prisotna je tudi moderna vokalna redukcija v izglasju, npr., doˈbiːl ʻdobiliʼ. Zelo pogosto pa onemeva sklop -əl v izglasju, npr. ˈriːək ʻrekelʼ, pərˈniːəs ʻprineselʼ, ˈpəːrš ʻprišelʼ. 13

3.3.2 Soglasniki Soglasniški sistem Zvočniki: Nezvočniki: zveneči nezveneči, w m b p v d t l r g k n ĺ c /j č (ć) f z s ž š γ x refleks palatalnega ĺ l < ĺ (sˈtiːəla, ˈziːemla, kˈləːč ʻključʼ, ˈbəːl ʻboljʼ); refleks palatalnega ń n < ń (ˈ aːγn ʻogenjʼ, ˈniːva ʻnjivaʼ, ˈkaːmne ʻkamenjeʼ) jn < ń (ˈbaːjna ʻbanjaʼ, koˈvaːjne ʻkovanjeʼ, ˈkuːojn ʻkonjʼ); izglasni - < -l (ˈbeː, ˈceː, ˈvoː ); v zelo redkih primerih je glas j lahko protetični glas pred a (ˈjaːpnu); značilen je protetični glas v, oz. vse variante fonema v (v,, w, ʍ), in sicer včasih pred a, npr. ˈWaːjdušna in skoraj vedno pred o, npr. ˈwaːγn ʻogenjʼ, ˈwaːn/ˈvaːn ʻonʼ, wəˈblaːk ʻoblakʼ; zveneči nezvočniki se v izglasju in pred nezvenečimi nezvočniki onezvenečijo: izglasni zveneči zaporniki > nezveneči: -b > -p (γəˈluːəp) -d > -t (γˈraːt) -g (-γ) > -x (ˈBuːx); izglasni zveneči priporniki > nezveneči: -z > -s (ˈuːs ʻvozʼ) 14

-ž > -š (ˈmuːəš ʻmožʼ); refleks zapornika g: (zveneči mehkonebni pripornik) γ < g (ˈγuːəba); k > h v posameznih primerih k > x: spˈlaːxənt ʻsplaknitiʼ, tˈraːxtor ʻtraktorʼ; k > γ v posameznih primerih k > γ: γˈdaːj ʻkdajʼ, γˈduːˈveː ʻkdoveʼ skupini črě, žrě čˈreː in čˈrəː < črě (čˈreː da, črəˈpiːna ʻčrepinjaʼ) ˈžiːe in žˈriːe < žrě (ˈžiːebu, žˈriːebe); skupina šč > šč ali š (kˈleː šče/kˈleː še, nə ˈteːše ʻna teščeʼ). Pri določenih leksemih prihaja do dvojnic (tudi pri istem informatorju), kjer je š, je leksem pod vplivom kraškega narečja. sekundarna skupina dl v opisnem deležniku > l (ˈpaːdu/ˈpoː : ˈpaːla, ˈjoːu : ˈjeː la); pri končnici -ega (-γa) so ohranjene oblike z 2. praslovansko palatalizacijo (ˈtiːzγa, vəˈliːzγa ʻvelikegaʼ); iterative se navadno tvori s pripono -ava-/-avə- (poˈtaːva ʻpotujeʼ, zməˈγaːvəjo ʻzmagujejoʼ, əpraviˈčaːvəm se ʻopravičujem seʼ); značilna je prekozložna asimilacija, npr. pošˈluːši ʻposlušajʼ in zložna asimilacija, npr. šˈčaːsǝma ʻsčasomaʼ. 3.4 Oblikoslovje 3.4.1 Samostalniška beseda V govoru vasi Planina so ohranjeni vsi trije spoli; moški, ženski in srednji spol. Prav tako govor pozna vsa tri slovnična števila; ednino, dvojino in množino. Dvojina se dosledno uporablja pri m. in sr. sp. v ed. (pri sr. sp. v dv. in mn. se dvojina največkrat izraža s števnikom dve, glagolska oblika pa je množinska), pri ž. sp. pa v D in O sovpade z množinsko obliko (dˈveː m ˈžiːənskəm, z dˈveː mi ˈžiːənskəmi). Ena najpomembnejših 15

značilnosti notranjskega narečja je, da imata D in M ed. m. sp. končnico -i, npr. (pər) bˈraːti, (pər) ˈsiːni ʻ(pri) bratu, (pri) sinuʼ. Do feminizacije nevter prihaja predvsem pri t. i. samomnožinskih samostalnikih, npr. pˈlüːča/pˈləːča, ˈjəːtra, ˈraːta ter pri samostalnikih sr. sp. v dv. in mn., ki se v I mn. končujejo na -a, npr. ˈjaːjca so se rəzˈbiːle, ˈ aːkna so ətˈpəːrte. Samostalniki moškega spola 1. moška sklanjatev ima v I ed. končnico -, v R ed. pa -a. Samostalniki 1. moške sklanjatve se sklanjajo po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I bˈrəːt bˈraːta bˈraːtje/bˈraːti R bˈraːta bˈraːto bˈraːto D bˈraːti bˈraːtəm bˈraːtəm T bˈraːta bˈraːta bˈraːte M pər bˈraːti pər bˈraːtəx pər bˈraːtəx O z bˈraːtəm z bˈraːtəma z bˈraːtmi Samostalniki 1. moške sklanjatve se od knjižnega jezika razlikujejo v naslednjih končnicah: sklon knjižno planinsko primeri D ed. -u -i bˈraːti, ˈsiːni M ed. -u -i pər bˈraːti, pər ˈsiːni O ed. -om, -em -əm z bˈraːtəm, s ˈsiːnəm D mn. -om, -em -əm ˈsiːnəm, stˈriːcəm M mn. -ih -éh -əx -ˈeː x pər bˈraːtəx, pər ˈsiːnəx x, ampak po ˈzuːəbəx O mn. -i -mi/-əmi z bˈraːtəmi/-mi, s ˈsiːnəmi/-mi 16

Samostalniki ženskega spola Dvojinske oblike pri samostalnikih ženskega spola v D in O sovpadejo z množinskimi. Za izražanje dvojine se pogosto uporablja števnik dve in samostalnik v množini. 1. ženska sklanjatev ima v I ed. končnico -a, v R pa -e. Samostalniki 1. ženske sklanjatve se sklanjajo po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I ˈmiːza (dˈveː ) ˈmiːzi ˈmiːze R ˈmiːze (dˈveː x) ˈmiːz ˈmiːz D ˈmiːzi (dˈveː m) ˈmiːzəm ˈmiːzəm T ˈmiːzo (dˈveː ) ˈmiːzi ˈmiːze M pər ˈmiːzi pər (dˈveː x) ˈmiːzəx pər ˈmiːzəx O z ˈmiːzo z (dˈveː mi) ˈmiːzəmi/ˈmiːzmi z ˈmiːzəmi/ˈmiːzmi Samostalniki 1. ženske sklanjatve se od knjižnega jezika razlikujejo v naslednjih končnicah: sklon knjižno planinsko primeri D dv. -ama -əm kˈraːvəm, ˈruːokəm M dv. -ah -əx kˈraːvəx, ˈruːokəx O dv. -ami -əmi/-mi kˈraːvəmi/-mi, ˈruːokəmi/-mi D mn. -am -əm kˈraːvəm, ˈruːokəm M mn. -ah -əx kˈraːvəx, ˈruːokəx O mn. -ami -mi/-əmi kˈraːvəmi/-mi, ˈruːokəmi/-mi 2. ženska sklanjatev ima v I ed. končnico -, v R ed. pa -i. Samostalniki 2. ženske sklanjatve se sklanjajo po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I ˈmeːš (dˈveː ) ˈmiːši ˈmiːši R ˈmiːši (dˈveː x) ˈmiːši ˈmiːši D ˈmiːši (dˈveː m) ˈmiːšem ˈmiːšem T ˈmeːš (dˈveː ) ˈmiːši ˈmiːši M pər ˈmiːši pər (dˈveː x) ˈmiːšix pər ˈmiːšix O z ˈmiːšjo z (dˈveː mi) ˈmiːšmi z ˈmiːšmi 17

ed. dv. mn. I ˈkuːst (dˈveː ) ˈkuːsti/kosˈtiː kosˈtiː R ˈkoːsti (dˈveː x) kosˈtiː kosˈtiː D ˈkuːsti (dˈveː m) kosˈteː m kosˈteː m T ˈkuːst (dˈveː ) ˈkuːsti/kosˈtiː ˈkuːsti/kosˈtiː M pər ˈkuːsti pər (dˈveː x) kosˈteː x pər kosˈteː x O s ˈkuːstjo/s kustˈjuːə s (dˈveː mi) kostˈmiː s kostˈmiː Pri samostalnikih miš in kost pride navadno do sovpada dvojinskih in množinskih oblik. Samostalniki 2. ženske sklanjatve se od knjižnega jezika razlikujejo v naslednjih končnicah: sklon knjižno planinsko primeri O ed. -o -ˈuːə 2 s kustˈjuːə D dv. -ma -em, -ˈeː m (dˈveː m) ˈmiːšem, (dˈveː m) kosˈteː m O dv. -ima/-ema -mi z (dˈveː mi) ˈmiːšmi, s (dˈveː mi) kostˈmiː D mn. -im -em ˈmiːšem Samostalniki srednjega spola Samostalniki srednjega spola imajo v dvojini svojo obliko (pri čemer se poleg samostalnika rabi še števnik dve (glej primer spodaj)), pri pridevnikih in glagolih v besednem okolju takega samostalnika pa pride do feminizacije nevter in pri glagolih do množinske oblike (dˈveː ˈveːliki ˈmeː sti so bˈleː). Če števnika dve ni, pride do feminizacije nevter in množinske oblike (ˈTəːrst in Γoˈriːca so veˈliːke ˈmeː sta). 1. srednja sklanjatev ima v I ed. končnico -u/-e, v R ed. pa -a. Samostalniki 1. srednje sklanjatve se sklanjajo po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I ˈmeː stu (dˈveː ) ˈmeː sti ˈmeː sta R ˈmeː sta (dˈveː x) ˈmeː st ˈmeː st D ˈmeː sti (dˈveː m) ˈmeː stəm ˈmeː stəm T ˈmeː stu (dˈveː ) ˈmeː sti ˈmeː sta M pər ˈmeː sti pər (dˈveː x) ˈmeː stəx pər ˈmeː stəx 2 Samo v primerih, ko je naglas na zadnjem zlogu. 18

O z ˈmeː stəm z (dˈveː mi) ˈmeː stmi/-əmi z ˈmeː stmi/-əmi Samostalniki 1. srednje sklanjatve se od knjižnega jezika razlikujejo v naslednjih končnicah: sklon knjižno planinsko primeri I ed. -o -u ˈmeː stu D ed. -u -i ˈmeː sti T ed. -o -u ˈmeː stu M ed. -u -i pər ˈmeː sti O ed. -om -əm z ˈmeː stəm D dv. -oma -əm (dˈveː m) ˈmeː stəm M dv. -ih -əx pər (dˈveː x) ˈmeː stəx O dv. -oma -mi/-əmi z (dˈveː mi) ˈmeː stmi/-əmi D mn. -om -əm ˈmeː stəm M mn. -ih -əx pər ˈmeː stəx O mn. -i -mi/-əmi z ˈmeː stmi/-əmi Samostalniški zaimki Pri samostalniških zaimkih v obravnavanem govoru glede na knjižni jezik ni bistvenih razlik. Pretežno prihaja do glasovnih posebnosti ter bolj dosledne rabe števnika dve pri kategoriji dvojine v vseh sklonih in ne le v I dv. kot v knjižnem jeziku. Tako je zaimek sestavljen iz zaimka in števnika, pregibata pa se oba. Zaimki so enaki za dvojino in množino v vseh sklonih, razen v I (v mn. seveda odpade števnik dve). Druga posebnost je v M mn., kjer se naglas lahko umakne na sicer nenaglašeni predlog (ˈpəːr nəs, ˈpəːr vəs), navadno pri hitrejšem govorjenju. Samostalniški zaimek jaz: ed. dv. mn. I ˈjəːst midˈvaː/midvˈeː ˈmiː R ˈmeːne ˈnəːs dˈveː x ˈnəːs D ˈmeːni ˈnəːm dˈveː m ˈnəːm T ˈmeːne ˈnəːs dˈvaː ˈnəːs 19

M pər ˈmeːni pər ˈnəːs dˈveː x pər ˈnəːs/ˈpəːr nəs O z ˈmaːno z ˈnaːmi dˈveː mi z ˈnaːmi Samostalniški zaimek ti: ed. dv. mn. I ˈtiː vidˈvaː/vidˈveː ˈviː R ˈtiːebe ˈvəːs dˈveː x ˈvəːs D ˈtiːebi ˈvəːm dˈveː m(-a) ˈvəːm T ˈtiːebe ˈvəːs dˈvaː/ˈvəːs dˈveː ˈvəːs M pər ˈtiːebi pər ˈvəːs dˈveː x pər ˈvəːs/ˈpəːr vəs O s ˈtaːbo z ˈvaːmi dˈveː mi z ˈvaːmi Samostalniški zaimek on/ono: ed. dv. mn. I ˈ aːn/ˈ aːnu ˈ aːnedˈvaː/ˈ aːnedˈveː ˈ aːni/ˈ aːne R ˈneːγa ˈniːx dˈveː x ˈniːx D ˈneːmu ˈniːm dˈveː m ˈniːm T ˈneːγa ˈniːx dˈvaː/ ˈniːx dˈveː ˈniːx M pər ˈneːmu pər ˈneːx dˈveː x pər ˈneːx O z ˈniːm z ˈniːmi dˈveː mi z ˈniːmi Samostalniški zaimek ona: ed. dv. mn. I ˈ aːna aːnedˈveː aːne R ˈniːə ˈniːx dˈveː x ˈniːx D ˈniː ˈniːm dˈveː m ˈniːm T ˈnuːə ˈniːx dˈveː ˈniːx M pər ˈniː pər ˈneːx dˈveː x pər ˈneːx O z ˈnuːə z ˈniːmi dˈveː mi z ˈniːmi 20

3.4.2 Pridevniška beseda V govoru Planine je pogostejša raba nedoločne kot določne oblike pridevnika, določno se navadno zaznamuje s členom ta (lep > təˈleː p). Pridevniki se pogosteje stopnjujejo z obrazili, pa tudi s prislovi ali opisnim stopnjevanjem. Stopnjevanje z obrazili: ˈleː p ˈleː pši najˈleː pši. Stopnjevanje s prislovom ali opisno stopnjevanje: ˈleː p ˈbəːl ˈleː p najˈbəːl ˈleː p. Starejši govorci še uporabljajo tudi obrazilo nar- v presežniku: narˈleː pši. Določni člen ta stoji v presežniku na začetku zveze: ˈtəː najˈleː pši/narˈleː pši. Ponaglasni -e- lahko onemi (-ega > -γa), ponaglasni -i- pa se lahko reducira v polglasnik ə (-im > -əm). Pri pridevnikih ženskega spola se kategorija dvojine izgublja in sovpada z množino v vseh sklonih razen v I in T. Enako se dogaja pri srednjem spolu. Tu je zveza pridevnika in samostalnika ujemalna le v ednini (veˈliːku ˈmeː stu), v množini pa pride pri pridevniku do feminizacije nevter in tako do sovpada z množinsko obliko ženskega spola (veˈliːke ˈmeː sta). Pridevniki moškega spola se sklanjajo po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I ˈviːelk vəˈliːka vəˈliːki R veˈliːkγa vəˈliːkix vəˈliːkix D vəˈliːkmu vəˈliːkim/-əm vəˈliːkim/-əm T vəˈliːkγa vəˈliːka vəˈliːke M pər vəˈliːkəm pər vəˈliːkix/-əx pər vəˈliːkix/-əx O z vəˈliːkim z vəˈliːkmi z vəˈliːkmi Pridevniki ženskega spola se sklanjajo po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I veˈliːka veˈliːki veˈliːke R veˈliːke veˈliːkix veˈliːkix D veˈliːki veˈliːkim/-əm veˈliːkim/-əm T veˈliːko veˈliːki veˈliːke M pər veˈliːki pər veˈliːkix/-əx pər veˈliːkix/-əx O z veˈliːko z veˈliːkmi z veˈliːkmi 21

Pridevniki srednjega spola se sklanjajo po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I veˈliːku veˈliːki veˈliːke R veˈliːkγa veˈliːkix veˈliːkix D veˈliːkmu veˈliːkim/-əm veˈliːkim/-əm T veˈliːku veˈliːki veˈliːke M pər veˈliːkmu pər veˈliːki/-əx pər veˈliːkix/-əx O z veˈliːkim z veˈliːkmi z veˈliːkmi Pridevniki se od knjižnega jezika razlikujejo v naslednjih končnicah: sklon knjižno planinsko primeri I in T ed. sr. sp. -o -u veˈliːku I in T mn. sr. sp. -a -e veˈliːke M ed. m. sp. -em -əm pər vəˈliːkəm Pridevniški zaimek Pridevniški zaimki v govoru Planine imajo glede na knjižni jezik le glasovne posebnosti. Pri lastnostnih zaimkih se navadno oz. pri starejših govorcih dosledno asimilira glas k (ˈkəːšən, ˈməːrsˈkəːšən, ˈkaːšnər/ˈkəːšnər ˈkoːli). Kazalni zaimek ta se od knjižnega jezika razlikuje po elementu -v- v posameznih sklonih. V dvojini se navadno uporablja števnik dve, sicer pa zaimek v dvojini sovpade pri vseh spolih z množinsko obliko v vseh sklonih razen v I. Pri srednjem spolu v dv. in mn. pride do feminizacije nevter. Kazalni zaimek ta se v moškem spolu sklanja po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I ˈtaː ˈteːve dˈvaː ˈteːvi R ˈteːγa ˈteːx/ˈteːvix dˈveː x ˈteːx/ˈteːvix D ˈteːmu ˈteːm/ˈteːvim/ˈteːvəm ˈteːm/ˈteːvim/ˈteːvəm dˈveː m T ˈteːγa ˈteːve dˈvaː ˈteːve 22

M pər ˈteːmu pər ˈteːvix/ˈteːvəx dˈveː x pər ˈteːvix/ˈteːvəx O s ˈteːm/ˈteːvim/ˈteːvəm s ˈteːmi/ˈteːvəmi dˈveː mi s ˈteːmi/ˈteːvəmi Kazalni zaimek ta se v ženskem spolu sklanja po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I ˈtaː ˈteːve dˈveː ˈteːve R ˈteːve ˈteːx/ˈteːvix dˈveː x ˈteːx/ˈteːvix D ˈteːvi ˈteːvim/ˈteːvəm dˈveː m ˈteːvim/ˈteːvəm T ˈtuːə ˈteːve dˈveː ˈteːve M pər ˈteːvi pər ˈteːvix/ˈteːvəx dˈveː x pər ˈteːvix/ˈteːvəx O s ˈtuːə s ˈteːmi/ˈteːvəmi dˈveː mi s ˈteːmi/ˈteːvəmi Kazalni zaimek ta se v srednjem spolu sklanja po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I ˈtuː ˈteːve dˈveː ˈteːve R ˈteːγa ˈteːx/ˈteːvix dˈveː x ˈteːx/ˈteːvix D ˈteːmu ˈteːvim/ˈteːvəm dˈveː m ˈteːvim/ˈteːvəm T ˈtuː ˈteːve dˈveː ˈteːve M pər ˈteːmu pər ˈteːvix/ˈteːvəx dˈveː x pər ˈteːvix/ˈteːvəx O s ˈteːm/ˈteːvim/ˈteːvəm s ˈteːmi/ˈteːvəmi dˈveː mi s ˈteːmi/ˈteːvəmi Osebni svojilni zaimki se od knjižnega jezika ne razlikuje veliko. Ponaglasni -e- lahko onemi (-ega > -γa), ponaglasni -i- pa se lahko reducira v polglasnik ə (-im > -əm). Za izražanje dvojine se (dosledno) uporablja števnik dve. Zaimki v dvojini sovpadejo z množino v vseh treh spolih in v vseh sklonih razen v I. Osebni svojilni zaimek moj se v moškem spolu sklanja po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I ˈmuːəj ˈmuːoja dˈvaː ˈmuːoji R ˈmuːojγa ˈmuːojix dˈveː x ˈmuːojix D ˈmuːojmu ˈmuːojim/ˈmuːojəm dˈveː m ˈmuːojim/ˈmuːojəm T ˈmuːojγa ˈmuːoje dˈvaː ˈmuːoje 23

M pər ˈmuːojmu pər ˈmuːojəx/ˈmuːojix dˈveː x pər ˈmuːojəx/ˈmuːojix O z ˈmuːojim/ˈmuːojəm z ˈmuːojmi dˈveː mi z ˈmuːojmi Osebni svojilni zaimek moj se v ženskem spolu sklanja po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I ˈmuːoja ˈmuːoje dˈveː ˈmuːoje R ˈmuːoje ˈmuːojix dˈveː x ˈmuːojix D ˈmuːoji ˈmuːojim/ˈmuːojəm ˈmuːojim/ˈmuːojəm dˈveː m T ˈmuːojo ˈmuːoje dˈveː ˈmuːoje M pər ˈmuːoji pər ˈmuːojəx/ˈmuːojix dˈveː x pər ˈmuːojəx/ˈmuːojix O z ˈmuːojo z ˈmuːojmi dˈveː mi z ˈmuːojmi Osebni svojilni zaimek moj se v srednjem spolu sklanja po naslednjem vzorcu: ed. dv. mn. I ˈmuːoje ˈmuːoje dˈveː ˈmuːoje R ˈmuːojγa ˈmuːojix dˈveː x ˈmuːojix D ˈmuːojmu ˈmuːojim/ˈmuːojəm ˈmuːojim/ˈmuːojəm dˈveː m T ˈmuːoje ˈmuːoje dˈveː ˈmuːoje M pər ˈmuːojmu pər ˈmuːojəx/ˈmuːojix dˈveː x pər ˈmuːojəx/ˈmuːojix O Z ˈmuːojim/ ˈmuːojəm z ˈmuːojmi dˈveː mi z ˈmuːojmi 3.4.3 Glagol V govoru vasi Planina se uporablja kratki nedoločnik, npr. ˈmuːərəm ˈtəːrpt, ˈnuːost itd. Posebnosti glagolskih končnic v govoru vasi Planina so: značilno je posploševanje brezpriponske končnice -ste pri priponskih glagolih, npr. ˈ ədǝste itd.; 24

-o : -e : -jo (-ejo, -ijo) v 3. os. mn. > -ejo, -əjo, -iːjo (ˈriːečejo/ˈriːečəjo, ˈniːesejo/ˈniːesejo, tərˈpiːjo, žˈviːjo); iterative se navadno tvori s pripono -ava-/-avə-, npr. stopˈaːvəm (1. os. ed.), kuˈpaːva (3. os. ed.), zməˈγaːva (3. os. ed.) itd. Pri spreganju glagola v m. sp. se uporablja dvojinska oblika, pri ž. sp. in sr. sp. pa ta sovpade z množinsko. Pri tem pride pri sr. sp. še do feminizacije nevter (dvˈeː ˈjeː ci so bˈleː). Dvojina glagola delati v m., ž. in sr. sp.: m. sp. ž. sp. sr. sp. 1. os. (midˈvaː) ˈdeː ləva (midˈveː ) ˈdeː ləmo (midˈveː ) ˈdeː ləmo 2. os. (vidˈvaː/ˈviːdva) (vidˈveː ) ˈdeː ləste (vidˈveː ) ˈdeː ləste ˈdeː ləsta 3. os. (ˈ aːnedva/ anedˈvaː) ˈdeː ləsta ( anedˈveː ) ˈdeː ləjo ( anedˈveː ) ˈdeː ləjo V obravnavanem govoru se pri večini glagolov posplošuje raba končnice -sta v 2. in 3. os. dv. ter 2. os. mn. v m. sp. in končnice -ste v 2. os. dv. ter 2. os. mn. v ž. in sr. sp. V primerjavi s knjižnim jezikom je v govoru vasi Planina pri velelnikih naglas skoraj vedno na prvem zlogu osnove. Tako je npr. tudi gl. nositi v velelniku, ki je v knjižnem jeziku naglašen na drugem zlogu (v dv. in mn.) (knj. ˈneːsi, neˈsiːva, neˈsiːta, neˈsiːmo, neˈsiːte), naglašen na prvem zlogu osnove, samoglasnik, ki je v knjižnem jeziku naglašen, pa je izpadel. Spreganje velelnika nositi v m. sp.: ed. dv. mn. 1. os. / (midˈvaː) ˈniːesva ˈniːesmo 2. os. ˈniːesi (vidˈvaː) ˈniːesta ˈniːeste Tu bi omenila še ohranitev soglasniške skupine dl, oz. njeno asimilacijo v l. Pri gl. vedeti v deležniku se soglasniška skupina dl ohrani: ˈveː dla, ˈveː dle, ˈveː dli; pri gl. jesti, pa se reducira v l: ˈjeː la, ˈjeː le, ˈjeː li. 25

3.4.4 Prislov, predlog, veznik, členek, medmet Pri prislovu, predlogu, vezniku in medmetu kot besednih vrstah v obravnavanem govoru ni večjih posebnosti glede na knjižni jezik, gre le za glasovne posebnosti. Le pri prislovu je značilna zveza dveh prislovov, npr. kǝˈd oːl (knj. tja dol) ipd. 3.5 Besedotvorje Pri besedotvorju v govoru vasi Planina ni velikih posebnosti glede na knjižni jezik. Tudi tu gre navadno le za glasovne posebnosti. Položajno prihaja do vokalne redukcije, npr. səm ˈriːək de ʻsem rekel daʼ, ˈtəːd dərˈγaːč ʻtudi drugačeʼ ipd. Manjšalnice se tvorijo z istimi obrazili kot v knjižnem jeziku: m. sp. z obrazilom -čək- (ˈruːəpčk ʻrobčekʼ), ž. sp. z obrazilom -ica/-ka ( əbˈleː kca ʻoblekicaʼ) in -čk- (ˈraːčka), sr. sp. z obrazili ce (pəˈriːəsce ʻperesceʼ, dəkˈliːə(t)ce ʻdekletceʼ), -čke (ˈsuːnčke ʻsončekʼ, aːkənčke ʻokenceʼ). 3.6 Skladnja V transkribiranih pripovedih se pojavljajo naslednje skladenjske značilnosti: Zelo pogost je členek ne, nar. ˈniːə. Ta se pojavlja skoraj na koncu vsakega stavka. Informator s to besedico, ki je mašilo, preverja, ali ga sogovornik razume. Stava ujemalnega prilastka glede na jedro je navadno enaka kot v knjižnem jeziku. V besedilu je primer, ko je govorec želel uporabiti predložno zvezo (ki ni knjižna) namesto svojilnega pridevnika; zatem se je popravil: sˈtaːrši ˈvǝːd nǝˈγoːvi ˈstaːrši (ʻstarši od njegovi staršiʼ). V besedilu je primer pridevniškega ujemalnega prilastka na desni strani: ˈtiːsti tǝ ˈpǝːrvi ˈnuːoči poˈruːəčni. V besedilu je primer, ko sta v funkciji predmeta v dajalniku naslonska in naglasna oblika samostalniškega zaimka (podvajanje zaimkov): 26

»ˈ t jǝ ˈ ǝːsto ˈtiːebi.«,»Ja, sej t jǝ uˈseːlix ˈ ǝːsto ˈtiːebi ˈtǝː ˈmaːli«. 3.7 Besedje V govoru vasi Planina je prisotnih veliko prevzetih besed, in sicer germanizmov in romanizmov. Spodaj naštevam le nekaj izmed njih. Germanizmi: špǝrˈγeːrt ʻštedilnikʼ, šˈteːkǝr ʻvtičnicaʼ, šˈraː f ʻvijakʼ, fǝrˈdiːǝrbǝt ʻuničitʼ, ˈraːjtǝt ʻpripovedovatʼ, šˈraː fǝnˈciːnγǝr ʻizvijačʼ, ˈceːjt ʻčasʼ, ˈtaːler ʻkrožnikʼ, ˈkaːmbra ʻsobaʼ. Romanizmi: ˈboːrša ʻvrečka ali torbicaʼ, kǝlˈciːǝta ʻnogavicaʼ, šˈkaːrpi ʻčevljiʼ, ˈnoːna in ˈnoːno ʻbabica in dedekʼ, kǝndˈreː γa ʻstolʼ, məˈniːəra ʻolikaʼ. 27

4 TRANSKRIPCIJA GOVORA VASI PLANINA Za ponazoritev govora vasi Planina navajam besedilo v slovenski dialektološki fonetični transkripciji. 3 Informator pripoveduje o svojih doživetjih iz mladosti. 4 ˈLoː če jə ˈaːdǝn dˈvaː pˈleːn, ˈniːe, smo ˈdaːl ˈeːnγa ˈtiːstmu, ku γa ˈneː še ˈjǝːmu, ˈniːe. In ˈpuːo ˈjǝː(s) a ˈliːe ˈmaːjxniγa, ˈaːnγa pa veˈliːgγa, pˈleːnu, ˈniːe. ˈPuːo ˈvåːržem əˈbaː ˈvǝːn z ˈruːcǝka in ˈ ˈjəːm ˈneːč, ˈniːe. ˈSej ˈ(j)ǝːs ə:»tˈliːe,«sǝm ˈriːək»zˈbiːerte si, ˈtiːzγa ku čˈteː, ˈniːe«. {nerazumljivo, morda j poγˈraːbu} tǝ veˈliːgγa, ˈniːe. ˈTuː jə bˈluː ə ˈtaːk sˈmeː x, ˈtǝːdi. Ja pˈraː( ):»ˈSeːj tǝ ˈmaːl t jǝ ˈ ǝːsto ˈtiːebi.«Jǝ ˈriːǝk :»ˈ(K)iːǝrγa p (p)ej ˈtiː po måˈniːəri ˈziːǝ?«Sǝm ˈriːǝk:»Tǝ ˈmaːlγa.Ja, sej t jǝ uˈseːlix ˈ ǝːsto ˈtiːebi ˈtǝː ˈmaːli,«ˈniːe. Tǝˈkuː de so bˈleː ˈtǝːkeˈliːe doγoˈdiː ščine. Moˈγuːǝče bi se sˈpoː m jǝ šˈluː ˈ ǝːn z γˈlaːve ˈsiːe ˈtuː, de Žeˈniːtu γu ˈtǝː ˈpǝːr ˈpuːnco sk ˈoːr neˈkaːku zǝšˈlǝːšt, pˈreːj kǝ s jǝ ˈuːpo pˈriːtt u ˈxiːšo in ˈtuː jǝ ˈmoː γu duˈoːs (s)e ˈžǝːrtvavǝt, ˈniːe, jən ˈsiːe ˈtuː. In ku jǝ ˈpǝːrš ˈpǝːrvič {skoraj neslišno v ˈBoː, nǝ ˈboː?«ˈTuː so sˈtaːrši ˈveː {nerazumljivo, morda al} sta zå uˈkoːp, al sta zǝˈduːost båˈγaːta ǝˈbaː, kǝr če jǝ bˈlaː ˈbuːǝγa, ǝːː, boˈγaːta ˈpuːnca, jǝ ˈmoː u u fiˈnaːle. ˈJǝːnu ˈpuːol so se nǝˈvaːdnu ˈtǝːd doγovoˈriːli zå ˈduːǝto, ˈkeːj bo doˈbiːla; ˈtoːlk ˈteːγa, ˈtoːlk ˈuːnγa, ˈtuː jǝ bˈluː ˈsiːe doγovoˈriːenu u nǝpˈreːj. In ˈpuːo jǝ ˈtuː ˈtraːjǝla ˈtiːsta 3 Dialektološko fonetično transkripcijo govora sem pripravila z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani razvil dr. Peter Weiss (dostopno na http://zrcola.zrc-sazu.si). Za poslušanje avdio posnetkov sem uporabila računalniški program Audacity 2.1.0. znaki, ki sem jih uporabila v transkripciji so razloženi v podpoglavju 6.2 Seznam znakov in simbolov. 4 Informator je Franc Kobal, rojen 1934. Vse življenje živi na Planini. 28

odˈduːnkəli. Tǝˈkuː de jǝ če jǝ ˈ aːn pˈlaːčo u γosˈtiːlni, ˈriːe:čmo zǝ deˈsiːǝt ˈliːtru ˈviːna, so dˈrǝːγi ˈfaːntje pˈlaːčel dˈvaːjst ˈliːtru, ˈniːe, ˈveːč x ˈoːtt x ˈteːvi ˈpuːnci. Al pej ˈvaːn jǝ ˈtǝːd ˈloːxku ˈpuːnco, kə če jǝ ˈšoː sluˈčaːjnu x voˈjaːkom med ˈtiːstǝm ˈcaːjtǝm, al ˈtuː, jǝ poˈvaːbu ˈfaːnte u γosˈtiːlno, ˈtuː so bˈleː te ˈvaːške γosˈtiːlne, ˈniːe, in ˈtåː(m) jǝ pˈlaːč oˈbiːedǝn ˈtaː ˈceːjt voˈjaːšne, ˈbuːx ˈ aːr de bi ˈšoː ˈkåːšǝn x ˈtiːsti ˈpuːnci, ˈniːe. ˈTuː so ˈriːekli, jǝ zǝˈpiː ˈpuːnco, ˈniːe, de jǝ zǝˈpiː, de jǝ zǝˈvaːrv neˈkaːku, ˈniːe. poˈruːəka, ˈtuː, kǝr jǝ ˈpǝːršlu do poˈruːəke, ˈtuː so bˈleː veˈliːke ǝrˈčiː, poˈsiːəbnu pǝr tå boˈγaːtix. ˈTuː so neveˈriːətnu ˈsiːe zˈγaːjnǝli, ˈraːzne cupǝrˈniːje {nerazumljivo, morda so bˈleː}, koˈmiːədje, ˈniːe. Je bˈluː ˈtǝːd ˈtǝːku, de ˈ(riː)ečmo ˈpuːole, kǝr se jǝ ˈtiːsto ˈbaːlo... ˈBaːlo se jǝ nǝˈvaːdnu ˈfaːntje s ˈtiːste vǝˈsiː, ˈkoːkǝr jǝ bˈlaː ˈpuːnca, so jo nǝloˈžiːli, ma (fo) ˈuːni ˈfuːrmån jǝ ˈbuː z nǝˈγoːve strǝˈniː, z nǝˈγoːve vǝˈsiː, in so nǝloˈžiːl ˈtiːsto ˈbaːlo. Zˈdeːj spˈreːtni ˈfaːntje so zˈnaːli tǝˈkuː ˈmǝːrsˈkeːj, kǝ se jǝ ˈbaːlo poˈviːəzǝlu kə jǝ ˈsiːe u šˈkaːtlǝx, ˈniːe, jǝ bˈluː ˈsiːe kompˈleːt konˈčaːnu. ˈKuːosmi, ˈpuːǝsle ˈsiːe, ˈtuː jə (ǝn) pǝrˈmiːǝr, de štˈriːka, ˈbuːx ˈ ǝt šˈtriːka, ˈniːe. Si ˈiːǝsko in ˈiːəsko ə se jǝ ˈtiːstu doˈbiːlu, ˈtiːs ˈkuːonc. (T) ˈloːx si ˈšoː kar zǝ šˈtriːkom oˈkuːli jǝn ( do ˈkuːonca. Jǝn kǝr se jǝ ˈtuː doˈbiːlu ˈkuːonc. In ˈpuːo se jǝ noˈsiːl ˈtiːsto ˈbaːlo u ˈsuːobo, ˈpuːo se jǝ ˈmoː γlu nǝˈriːest, ˈfaːntje so ˈmoː γli zˈnåːt nǝˈriːest ˈpuːəslo kompˈleːt, ˈsiːe kar zǝ ˈjǝːt sˈpaːt, ˈniːe. In se jə ˈdaːlu ˈtǝːt tǝˈkuː poˈγǝːrǝnt ˈriːəxe, de se nǝ(r)ˈdiː ˈžaːku, ˈriːečmo de pˈriːde ˈriːəxa do poloˈviːce in ˈpuːo nǝˈzaːj ˈγuːor in ˈpuːo ˈtuː pˈriːde ˈžaːku, de niˈkoːkǝr nǝ ˈmuːǝrš ˈjǝːt ˈnuːətǝr u ǝːšne soˈliː ˈnuːətǝr po ˈpuːəsli al ˈkǝːšne eːːːː ˈžiːtu, šeˈniːco ˈtaːku ˈbeːl ˈvaːjstru ˈaːjda jǝ bˈlaː ˈkǝːšǝn ˈbuːot ˈtaːka ˈbeːl ˈvaːjstra, ˈniːe. Kǝr ˈkǝːšǝn ˈbuːot se jǝ ˈtǝːd ˈaːjdo po Plåˈniːni ˈduːost ˈsjaːlu. Zˈdeːj se je ˈniːe ˈveːč. ˈJǝːn sˈmeː dˈriːəγǝnt oˈbeːdǝn, ˈniːe, zǝkˈliːənǝnu ˈtåːm. In nǝ ˈdaːn poˈruːəke jǝ ˈšoː ˈloːx tǝ ˈpǝːrvi ˈbuːot x ˈniː sˈpaːt. ˈMiːslem ǝm, pǝrˈpiːelo ˈžiːeno, de sta šˈlaː ˈpǝːrvič sˈpaːt u nǝ ˈtiːsto ˈpuːəslo, ˈniːe, ˈtuː jǝ bˈluː ˈpuːo ˈsiːe, ku pˈraːm de, ˈtiːsta ˈaːjda ˈnuːətǝr, ˈpuːo še ə sta šˈlaː u ˈpuːəslo. 29

pˈraːvi po ˈtiːsti ˈtǝː ˈpǝːrvi ˈnuːoči poˈruːəčni, so pej ˈbaːbe ˈpǝːršle ˈsiːe pod ˈvaːknu γˈliːədǝt, bi ˈmoː γla ˈvǝːršt nǝ ˈvaːknu ˈtiːste rˈiːəxe in jǝ ˈmoː γle so ˈviːtt, de jǝ bˈluː ˈkeːj kǝrˈvaːvu, de jǝ šˈlaː nǝˈdoː žna pred ǝlˈtaːr, in če ˈTåːm so ˈpuːo ˈbaːbe uγoˈtaː γovoˈriːm pˈraː kǝˈluːəno posˈtaː t, ˈniːe ˈtǝːdi, nǝ ˈtiːs ˈdaːn pret poˈruːəko. So posˈtaː lu kǝˈluːəno z nǝˈpiːsom ˈγuːor in ˈsiːe ˈtuː ˈjǝːnu ˈKeːj s tˈlaː ˈriːečt? {žena} De ˈkeːj so ˈpuːole nǝrˈdiːli,? {naprej informator} Ja, ej ˈčaːk ǝ sej se jǝ pej ˈloːxk ˈmaːl ˈkåːm, ˈniːe {smeh}, de so posleˈpaːrli, ˈniːe. ˈJǝːnu ˈ(p)uːole ǝ, ˈkeːj sǝm že ˈtoː zˈdeːj. Zˈdeːj pˈriːde ˈpoː γlu ˈbeːt deˈžuːrstvu, ˈniːe, do ˈziːətru pǝr kǝˈluːəni in tǝˈkˈuː poˈvaːbli, ˈtiːste ˈfaːnte so poˈvaːbli nǝ veˈčiːərjo, ku so bˈliː ˈuːəžji ˈvǝːnde. {tlesk} ˈKǝːšǝn ˈbuːot so bˈliː (misli fantje) doγovorˈjeːni, nǝ pˈriːmer, tˈliːe Plǝˈniːna jǝ bˈlaː tǝˈkuː: Koˈbuːoli in ˈГuːrna ˈvaːs jǝ bˈluː al jǝ bˈlaː ˈ ǝːxcet pǝr Koˈbuːolix al u ˈГuːrno ˈvǝːsi, jǝ šˈluː kˈriːžǝm, ˈniːe, so se so šˈliː ˈkoːp dˈruːžle. 30

5 OPREDELITEV FRAZEOLOŠKIH ENOT ALI FRAZEMOV IN NAČRTOVANJE FRAZEOLOŠKEGA NAREČNEGA SLOVARČKA 5.1 Kaj je frazeološka enota ali frazem? Prva naloga pri zasnovi frazeološkega narečnega slovarčka je bila opredeliti se glede pojmovanja frazeoloških enot ali frazemov, ki so gradivo za frazeološki slovarček. Slovar slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ) frazeologem definira kot»staln[o] besedn[o] zvez[o], katere pomen je popolnoma ali delno predvidljiv ali ni predvidljiv iz pomena besed, ki jo sestavljajo«. Karin Marc Bratina navaja, da se je v slovenski frazeologiji ustalil termin frazem, uvedla ga je Erika Kržišnik (1994) (Marc Bratina, 2014).»Frazeologi pojmujejo zbir frazemov zelo različno, glavna delitev pa zajema pojmovanje frazeologije v širšem in ožjem smislu. V frazeologijo v širšem smislu tako sodijo tudi jezikovne enote kot so reki, izreki, pregovori oz. vse besedne zveze, ki se jih v govoru ne tvori sproti, pač pa jih jemljemo iz spomina; izkazujejo torej lastnost večbesednosti in stalnosti [ ]. V ožjem smislu pa frazeologija zajema stalne besedne zveze z lastnostmi, kot so relativna sestavinska zapolnitev in skladenjska zgradba, sposobnost reproduciranja, ekspresivnost [ ], predvsem pa nepredvidljiva pomenska zgradba [ ], tj. frazeološki pomen, ali na kratko: poleg lastnosti večbesednosti in stalnosti tudi nepredvidljivost pomena frazema in njegovih sestavin [ ]. Ob vsem tem pa vendar velja, da se oblika frazema lahko spreminja glede na obliko rabe, poleg tega pa obstajajo tudi frazeološke variante«(marc Bratina, 2014, str. 19 20). Načeloma pa za frazeme velja, da se od drugih jezikovnih enot ločijo po večbesednosti, stalnosti in leksikaliziranosti, idiomatičnosti ter ekspresivnosti. V svoj frazeološki slovarček bom vključila tudi frazeme, ki se uporabljajo na Planini in mogoče še v ožji okolici, a še niso (vsaj po mojem vedenju) bili uslovarjeni. Glede idiomatičnosti velja, da imajo frazemi različno stopnjo predvidljivosti pomena, in sicer glede na pomene svojih sestavin. Predvidljivost pomena frazema je različna, pri nekaterih pomena njegovih sestavin sploh ne moremo predvideti, npr. iti v Rim (ʻroditiʼ); pri drugih iz delov frazema lahko razberemo prenesenost pomena v smislu metafore (živeti na koruzi), metonimije (dati besedo komu), primerjave (bati se koga/česa kot hudič križa), simbola (križ je); 31