UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO PROBLEMATIKA PRODAJE REZERVNIH DELOV ZA GOSPODARSKA VOZILA»MAN«Študent: Urban HORVAT Naslov: Cankarjevo nabrežje 3, Ljubljana Številka indeksa: 81534757 Študij: izredni Program: visokošolski strokovni Študijska smer: poslovna logistika Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent Maribor, marec 2007
ZAHVALA Zahvalil bi se rad številnim, ki so me podpirali ob pisanju diplome, še posebej ženi Maji, hčeri Špeli, staršem za podporo in razumevanje, mojemu mentorju dr. Logožarju za konstruktivno usmerjanje ter sodelavcem in firmi MAN Gospodarska vozila Slovenija d.o.o., ki so mi dovolili objavo poslovnih podatkov. Vsem skupaj hvala, ker ste mi stali ob strani.
2 PREDGOVOR Ker postaja transport pomemben dejavnik narodnega gospodarstva, zahteva le ta tudi optimalno podporo, ki mu omogoča nemoteno temeljno dejavnost ter doseganje zastavljenih poslovnih ciljev. Nemoteno delovanje mu zagotavlja visoko kakovostno transportno sredstvo. S ciljem zadovoljiti rastoče potrebe po kamionih in avtobusih, je leta 1995 v Ljubljani začela s poslovanjem firma MAN Gospodarska vozila Slovenija d.o.o. Ustanovljena je bila s strani matične firme MAN Nutzfahrzeuge AG, ki pripada koncernu MAN AG iz Nemčije. Skupina MAN Nutzfahrzeuge je največje podjetje MAN AG. Zavzema enega izmed vodilnih mest med evropskimi proizvajalci gospodarskih vozil. Začetek poslovanja prodajnega hčerinskega podjetja MAN Gospodarska vozila Slovenija d.o.o. je bil omejen na poslovanje na področju prodaje tovornih vozil, avtobusov, marketinga ter tehnične podpore. Prodaja rezervnih delov ter servis sta bila zaupana pogodbenemu partnerju firmi A Cosmos d.d. iz Ljubljane. Z dobrim poslovanjem v začetnih letih, kar se je odražalo v povečanju tržnega deleža (tržni delež leta 2005 v Sloveniji je znašal 24 %) ter pritisku konkurenčnih znamk v Sloveniji, so se pojavile zahteve po celovitem MAN prodajnem hčerinskem podjetju v Ljubljani. Novi center je začel s poslovanjem konec leta 2001. Področje prodaje rezervnih delov (v nadaljevanju RD) je eden od treh temeljnih dejavnosti (prodaja tovornih vozil in avtobusov, prodaja rezervnih delov, servisiranje vozil) firme. Predstavlja petino celotnega prihodka na ravni podjetja ter je eden od ključnih dejavnikov pri ustvarjanju dobička. Kazalec uspešnosti prodaje RD je izkoriščenost potenciala. Izkoriščenost potenciala v letu 2005 je bila 38 %. Iz navedenega sledi, da je potencial slabo izkoriščen in predstavlja problem. Pri rešitvi problema smo se v diplomskem delu osredotočili na zalogo, skladiščenje, manipulacijo, dostavo RD, kadre ter informacijski sistem, kot elemente logističnega sistema, ki ob optimalnem delovanju lahko zagotovijo boljšo prodajo RD in izkoristek potenciala. Pri zdajšnjem načinu skladiščenja oziroma vodenja zalog so vsi RD v enem skladišču za celotno Slovenijo. Pojavlja se problem pomanjkanja skladiščnega prostora. Oddaljenost uporabnikov je tudi do 200 km. Trenutna poprodajna logistika ni učinkovita ter deluje prepočasi in na škodo uporabnika. Predstavljeni predlog prinaša novo organizacijsko strukturo, spremembo logističnega procesa v fazi poprodaje in prihranek. Pri organizacijski strukturi gre za postavitev novih prodajnih centrov na področju Republike Slovenije, ki omogočijo spremembo logističnega procesa ter prihranek tako iz finančnega kot tudi časovnega vidika. Nova organizacijska struktura ter sprememba poprodajnega logističnega procesa izboljša kakovost prodaje rezervnih delov. Izboljša se tudi»image«firme. S predstavljenim predlogom je realno pričakovati v roku dveh let dvig izkoriščenosti potenciala iz dosedanjih 38 % na 55 do 60 %, kar pa že predstavlja evropsko povprečje.
3 KAZALO 1 UVOD... 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave... 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja... 6 2. POJMOVANJE IN OPREDELITEV LOGISTIKE... 7 2.1 Razvoj logistike... 7 2.2 Opredelitev logistike... 8 2.3 Cilji logistike... 9 2.4 Temeljne faze logističnega procesa... 10 2.4.1 Fizična preskrba oziroma nabavna logistika... 10 2.4.2 Intralogistika oziroma notranja logistika... 12 2.4.3 Fizična distribucija oziroma prodajna logistika... 13 2.4.4 Poprodajna logistika... 14 2.5 Organiziranje logističnih dejavnosti v podjetju... 14 2.6 Stroški v logistiki... 17 2.6.1 Nabavni stroški... 17 2.6.2 Stroški skladiščenja in zalog... 17 2.6.3 Transportni stroški... 18 2.7 Prednosti in slabosti uporabe lastnih ali tujih logističnih storitev... 20 3 PREDSTAVITEV PODJETJA MAN GOSPODARSKA VOZILA SLOVENIJA D.O.O.... 22 4 ANALIZA OBSTOJEČEGA STANJA NA PODROČJU PRODAJE REZERVNIH DELOV... 27 4.1 Analiza obstoječega procesa nabave, prodaje, transporta in skladiščenja rezervnih delov... 27 4.1.1 Skladiščenja rezervnih delov skupine MAN Nutzfahrzeuge AG... 27 4.1.2 Proces naročanja rezervnih delov s strani MAN Gospodarska vozila Slovenija d.o.o. v MAN Nutzfahrzeuge centralno skladišče... 27 4.1.3 Transport oziroma dostava naročenih rezervnih delov... 28 4.1.4 Prevzem, skladiščenje ter izdaja rezervnih delov... 28 4.1.5 Proces prodaje rezervnih delov... 30 4.2 Analiza voznega parka... 30 4.3 Analiza potenciala... 32 4.4 Analiza prodaje RD... 34 4.5 Analiza stanja informacijskega sistema... 35 4.6 Analiza zadovoljstva uporabnika... 35 4.7 Analiza konkurence... 36 4.8 Rezultat oziroma ugotovitve analize... 36 5 PREDLOG ZA IZBOLJŠANJE PRODAJE REZERVNIH DELOV... 38 5.1 Sprememba procesa poprodajne logistike... 38 5.2 Določitev novih področji oziroma regij kjer želimo imeti svoje prodajne centre... 39
4 5.3 Prilagoditev informacijskega sistema spremembi procesa... 39 5.4 Iskanje strateških partnerjev za formiranje regijskih PC... 40 5.5 Dejavnosti povezane s prehodnim obdobjem ter marketinške aktivnosti povezane s predstavitvijo novih regijskih poslovnih enot... 40 6 SKLEP... 41 7 POVZETEK... 43 LITERATURA... 44 VIRI... 45
5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema V diplomskem delu bomo predstavili problematiko prodaje RD za gospodarska vozila»man«. Ker postaja transport pomemben dejavnik narodnega gospodarstva, zahteva le ta tudi optimalno podporo, ki mu omogoča nemoteno temeljno dejavnost ter doseganje zastavljenih poslovnih ciljev. Nemoteno delovanje mu zagotavlja visoko kakovosten proizvod, v našem primeru kamion oziroma avtobus. Kakovost je splet fizičnih, psiholoških in drugih dejavnikov, ki jih doživlja uporabnik v zvezi s proizvodom oziroma storitvijo. Med elemente kakovosti štejemo delovanje proizvoda in poprodajne aktivnosti. Kakovost poprodajnih aktivnosti obsega odzivni čas v primeru pritožb, dobro opravljena servisna storitev, manipuliranje z rezervnimi deli, dostava delov, usposobljeni kadri ter dober informacijski sistem. S ciljem zadovoljiti rastoče potrebe po kamionih in avtobusih, je leta 1995 v Ljubljani začela s poslovanjem firma MAN Gospodarska vozila Slovenija d.o.o. Ustanovljena je bila s strani matične firme MAN Nutzfahrzeuge AG. München, ki pripada koncernu MAN AG München iz Nemčije. Področje prodaje rezervnih delov je eden od treh temeljnih dejavnosti (prodaja tovornih vozil in avtobusov, prodaja rezervnih delov, servisiranje vozil) firme. Predstavlja petino celotnega prihodka na ravni podjetja ter je ena od ključnih dejavnikov pri ustvarjanju dobička. Na uspešnost prodaje RD vplivajo dejavniki, kot so: cena, kakovost RD ter skladno delovanje elementov logističnega sistema, ki zagotavljajo kakovostno storitev prodaje RD. Kazalec uspešnosti je izkoriščenost potenciala prodaje RD. Izračun potenciala temelji na številu vozil, življenjski dobi vozil, skupni vrednosti porabljenih RD v življenjski dobi ter odstotni porazdelitvi porabljenih RD po letih. Izkoriščenost potenciala v letu 2005 je bila 38 %. Iz navedenega sledi, da je potencial slabo izkoriščen in kot tak predstavlja problem ne samo na področju prodaje RD oziroma poprodaje temveč tudi na ravni celotne firme. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je predstavitev firme, analiziranje delovanja firme na področju prodaje rezervnih delov ter predstavitev predloga za izboljšanje prodaje RD. Osredotočili se bomo na zalogo, skladiščenje, manipulacijo, dostavo RD, kadre ter informacijski sistem, kot elemente logističnega sistema, ki ob optimalnem delovanju lahko zagotovijo boljšo prodajo RD in izkoristek potenciala. Pri zdajšnjem načinu skladiščenja oziroma vodenja zalog so vsi RD v enem skladišču za celotno Slovenijo. Pojavlja se problem stiske s prostorom ter oddaljenostjo posameznih uporabnikov vozil tudi do 200 km. Trenutna poprodajna logistika ni učinkovita ter deluje prepočasi in na škodo uporabnika. Predstavljeni predlog prinaša novo organizacijsko strukturo, spremembo logističnega procesa v fazi poprodaje in prihranek. Cilji diplomskega dela so naslednji: pojmovanje in opredelitev logistike, predstavitev in organizacija podjetja MAN Gospodarska vozila Slovenija d.o.o., analiziranje poslovanja podjetja na področju prodaje rezervnih delov,
6 predstaviti predlog za izboljšanje prodaje RD. Trditve, ki jih bomo skušali dokazati, so: Trenutna organiziranost prodaje RD ni optimalna. Slabo izkoriščenost potenciala je možno izboljšati z novo organizacijsko strukturo ter spremembo poprodajnega logističnega procesa. Ustanovitev regijskih prodajnih centrov v tuji lasti prinaša boljšo založenost z rezervnimi deli. Z uvedbo nove organizacije in spremembo poprodajne logistike se spremeni čas in oddaljenost do uporabnika. Nova organizacijska struktura ter sprememba poprodajnega logističnega procesa bistveno izboljša kakovost prodaje rezervnih delov ter zadovoljstvo uporabnikov, ki se odraža v boljši izkoriščenosti potenciala. Izboljša se tudi»image«firme. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Logistika je v podjetjih, ki izdelujejo gospodarska vozila in avtobuse, v primerjavi s podjetji, ki proizvajajo osebna vozila, v zaostanku. Z večanjem obsega transporta in posledično večjim povpraševanjem ter večjo prodajo novih vozil se tudi vsi proizvajalci tovornih vozil zavedajo pomembnosti logistike. Dobra logistika omogoča uspešno prodajo in učinkovito poprodajo ter postaja orodje v rokah managementa za ustvarjanje konkurenčnih prednosti. Tako kot glavnina velikih industrijskih podjetij, so tudi proizvajalci gospodarskih vozil izvajanje logističnih storitev prepustili zunanjim izvajalcem, ki lahko zagotovijo večjo dodano vrednost, sami pa se posvečajo ključnim dejavnostim, kjer dosegajo konkurenčne prednosti. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Raziskava bo poslovna, saj gre za proučevanje poslovanja zastopniškega podjetja. Uporabljali bomo dinamično metodo, kar pomeni, da bomo preučil sedanje stanje poslovanja in kakšne spremembe bi se lahko obetale. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili naslednje metode: - metoda deskripcije, s pomočjo katere bomo opisovali teorijo in pojme ter ugotovljena dejstva, - metoda klasifikacije, kjer bomo definirali pojme, - metoda kompilacije, kjer bomo s povzemanjem stališč drugih avtorjev, v zvezi z izbranim raziskovalnim problemom, prišli do oblikovanja novih stališč, - metoda komparacije, kjer bomo primerjali dela različnih avtorjev. V okviru analitičnega pristopa bomo uporabili naslednji metodi: - metoda sinteze (razčlenjevali bomo ugotovitve iz prakse in iz teorije), - metoda analize (povezovali bomo teoretične poglede in preverjene izide iz prakse v celoto). Podatke bomo zbirali s pomočjo interneta, v knjižnici (učbeniki, revije in časopisi) in na delovnem mestu.
7 2. POJMOVANJE IN OPREDELITEV LOGISTIKE 2.1 Razvoj logistike Logistika je mlada veda. Pravi razmah je doživela šele v drugi polovici 20. stoletja in morda prav zato težko najdemo neko enotno opredelitev logistike kot vede oziroma področja njenega proučevanja. Morda je za pravilno razumevanje logistike smiselno pregledati razvoj in sodobne opredelitve. V literaturi najdemo za pojem logistika dva različna izvora in sicer iz grščine ter francoščine. Po prvem se navajata besedi»logos«in»logicos«, kar bi lahko prevedli v računati, pravilno misliti ali biti razumen. Po drugem pa bi beseda»loger«pomenila lahko nastanitev, namestitev oziroma preskrbovanje. Menda je bil ta izraz prvič uporabljen leta 1670 v armadi Ludvika XIV., ko so uvedli položaj»marechal General des Logis«. S pojmom logistika so tako poimenovali oskrbo vojaških enot, oborožitve in opreme z enega na drug bojni položaj (Ogorelc 1996, str. 1). V smislu znanstvene discipline je pojem logistika v začetku 19. stoletja prvič uporabil švicarski general Barn de Jomini, ko je izdal delo z naslovom Očrt vojne umetnosti. Logistiko je opredelil kot funkcijo razvoja, oskrbe, distribucije in upravljanja z materialnimi sredstvi, s transportom ter kot podporo pri gradbenih posegih na infrastrukturnih objektih. Delo je kmalu postalo obvezna literatura vojaških oficirjev, predvsem ameriških (Oblak 1987, str. 22). Do izraza je prišla logistika predvsem drugi svetovni vojni. Uspehe vojske ZDA je omogočila tudi zelo dobro organizirana in učinkovita podpora logističnega sistema. Vse to pa so bili vzroki, da se je po vojni začela logistika pojavljati v podjetjih. Zanimanje za logistiko je začelo naraščati v industriji, trgovini in storitvah. Leta 1961 je bila izdana prva knjiga s področja poslovne logistike, ki je obravnavala predvsem probleme fizične distribucije. Logistika se je najprej uveljavila v ZDA, postopoma pa so jo prevzela tudi gospodarstva drugih razvitih držav. Razmah logistike kot vede, pomembnost logistike v poslovnih organizacijah in na mednarodnem trgu ter posledično tudi iskanje primernega kadra z znanjem na področju logistike gre morda pripisovati predvsem trem dejavnikom (Perišić 1990, str. 6): - intenzivnemu mednarodnemu povezovanju, - tehnološkemu razvoju, še posebej na področju transporta, komunikacij in informacijske tehnologije in - profesionalizaciji upravljanja in ravnanja podjetij ter prenos metod upravljanja in ravnanja izven nacionalnih meja suverenih držav. Danes je logistika že tako razvita, da večina tujih ter domačih avtorjev pojem logistike definira na dva načina in sicer: - logistika kot znanstvena veda ter - logistika kot aktivnost.
8 Zelo težko je potegniti mejo med logistiko kot znanost in logistiko kot aktivnost, saj logistika kot znanost postavlja osnovne temelje za logistiko kot aktivnost, logistika kot aktivnost pa mora biti zasnovana na logistiki kot znanost. 2.2 Opredelitev logistike Pojem logistike se v teoriji in praksi ne uporablja vedno enotno. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja se ta pojem čedalje pogosteje uporablja v smislu obravnavanja kompleksnih nakupnih blagovnih tokov, razvoja transporta, skladiščenja in pretovornih manipulacij ter fizične blagovne distribucije. Glavne pristope pri obravnavanju logistike bi lahko razvrstili po naslednjih kriterijih (Oblak 1987, str. 21): - glede na dejavnost: transportna logistika, skladiščna logistika, špedicijska logistika, distribucijska logistika, nabavna logistika, trgovinska logistika, intralogistika, poprodajna logistika ter logistika tretjih oseb, - glede na področje uporabe: industrijska logistika, vojaška logistika, poslovna logistika, marketinška logistika, bolnišnična logistika, gospodinjska logistika, - glede na področje opazovanja: makro, mikro, metalogistika. Podjetja seveda najbolj zanima mikrologistični sistem. To je skupek sistemov organiziranih znotraj enega podjetja za katere je značilno, da so pravila obnašanja jasna in pravno precizna. Takšen logistični sistem zajemajo podsisteme, kot so: ekonomska logistika, pravna logistika, tehnična logistika, finančna logistika, informacijska logistika, kadrovska logistika, tehnološka logistika itd. Zanimivi so tudi metalogistični sistemi, ki vsebujejo več subjektov. Le ti so angažirani v določenih blagovnih in informacijskih tokovih oziroma v logističnih kanalih, kot so: industrijski dobavitelji blaga, veletrgovci, prevozniki, špediterji, zavarovalnice in trgovci na drobno. Logistika pokriva oziroma proučuje mnoga področja na različnih ravneh gospodarstva in se pokriva z ostalimi poslovnimi funkcijami. Potreba po opredelitvi, kaj torej logistika je, kaj so področja njenega proučevanja in delovanja, kateri procesi se odvijajo v sistemu logistike, je velika. Le z natančno definicijo predmeta proučevanja lahko nadalje gradimo teorijo in prakso posamezne vede. V obstoječi slovenski literaturi so podane različne definicije, ki imajo tudi mnogo skupnega. V tuji literaturi je tega zaslediti še več. Zaradi pravilnega razumevanja pojma logistike, je potrebno navesti nekaj teh definicij. Različni avtorji navajajo sledeče definicije: Ogorelc (2004, str. 255-260) razume logistiko kot» proces upravljanja vseh dejavnosti, ki služijo za premikanje surovin, polproizvodov in gotovih proizvodov (tudi energije, informacij in ljudi) od dobaviteljev do podjetja, nato znotraj podjetja in vse do kupcev oziroma porabnikov«. Nato opredeli logistični sistem kot sistem, ki:» obsega vse tiste dejavnosti, ki se ukvarjajo z upravljanjem procesov prenosa (v prostoru in času) energije, materiala, proizvodov in ljudi. V sistem niso vključeni samo transportni procesi, temveč celotni potek naročila, manipulacije, pakiranja.«
9 Perišić (1990, str. 5) nadalje razlaga:»logistika predstavlja plansko oblikovanje, upravljanje in kontrolo toka dela z namenom uresničitve določenega cilja«. Prav tako jo kasneje nekoliko točneje opredeli:»logistika predstavlja sistem aktivnosti, ki omogočajo oblikovanje, projektiranje, usmerjanje, vodenje in reguliranje pretoka blaga (materiala, proizvodov), energije in informacij znotraj sistema in med sistemi.«še kasneje skupaj z Zečevićem (1990, str. 4) predstavita nekoliko spremenjeno definicijo in sicer logistiko pojmujeta:» kot skupek vseh aktivnosti preko katerih se v določenem sistemu izvaja oblikovanje, projektiranje, upravljanje in kontrola postopkov na področju manipuliranja, skladiščenja in transporta blaga. Z racionalnim povezovanjem teh dejavnosti v določenem sistemu blagovnih tokov je potrebno čim uspešnejše obvladati prostor in čas«. Kaltnekar (1993, str. 75) obravnava logistiko mnogo širše.»logistika obravnava vse materialne pretoke med krajem oziroma časom proizvodnje in potrošnje, med izvori in ponori.«glavne naloge logistike so tako predvsem (Kaltnekar, 1993, str. 59): - nabava materiala, - odvoz materiala v delovno organizacijo, - skladiščenje materiala, - transport materiala do delovnih mest in med njimi, - skladiščenje polproizvodov v vmesnih skladiščih, - transport gotovih proizvodov do končnih skladišč, - skladiščenje gotovih proizvodov, - transport gotovih proizvodov do kupcev, - informacijsko spremljanje in evidentiranje dogajanja in - koordinacijo dela vseh teh dejavnosti. Zanimiva je tudi opredelitev logistike v reviji Effective Logistics Management (Gattora et al., 1994, str. 6):»Logistika je definirana kot proces strateškega upravljanja, pridobivanja, premikanja in shranjevanja materialov, delov in končnih produktov (in nato nanašajočih se informacijskih tokov) skozi organizacijo in njene marketinške kanale na tak način, da je tekoča in prihodnja donosnost maksimalna glede na stroške, ki se pojavljajo pri učinkovitem izpolnjevanju naročil«. Zaključimo lahko, da se definicije razlikujejo deloma glede na perspektivo gledanja deloma glede na širino proučevanja. Nekako poenostavljeno bi lahko trdili, da je logistika skupek med seboj povezanih aktivnosti, ki služijo za premikanje surovin, polproizvodov, ostalih materialov in gotovih proizvodov, od dobavitelja do podjetja, za premikanje znotraj podjetja in od podjetja do odjemalcev oziroma kupcev ter vse z njimi povezane aktivnosti. 2.3 Cilji logistike Vedno ostrejša konkurenca na globalnem trgu sili podjetja k neprestanim spremembam in inovativnosti. Podjetja morajo vedno znova dokazovati, da so vredna zaupanja stalnih kupcev in se hkrati širiti na nove trge. To je možno ob tržni usmeritvi podjetja, kar pomeni tržna usmerjenost vseh poslovnih sistemov med katere prištevamo tudi logistiko. Za tržno usmerjenost logistike morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: poznavanje trgov, uveljavljen koncept učinkovite postrežbe kupcev, ponudba pravih količin in to na pravem mestu ob pravem času,
10 vzpostavitev tržnih cen, ki omogočajo maksimalno prodajo, uvedba poprodajnih aktivnosti. Logistični sistem si mora torej postaviti cilj, svoje smernice delovanja, ki bodo zadovoljevale kupce in prispevala k celotni učinkovitosti podjetja. Šele z vnaprej postavljenimi cilji lahko na koncu ocenjujemo rezultate njegovega delovanja. Če je znano, kaj logistika sploh je oziroma k čemu logistični sistem stremi, je ta cilj mnogo lažje določiti. Temeljni cilj logističnega sistema je optimalno (načrtno) preskrbovanje proizvodnje s potrebnim predmeti dela (energijo in informacijami) in optimalna (načrtna) oskrba odjemalcev s proizvodi v zahtevani (želeni) količini in kakovosti (stanju) in v pravem trenutku (Ogorelc, 2004, str. 259). K temu osnovnemu ali glavnemu cilju logističnega sistema stremijo cilji posameznih logističnih podsistemov, ki skušajo s skupnim delovanjem doseči osnovni cilj. Delitev na logistične podsisteme se opravi zaradi boljšega razumevanja logistike v proizvodnem podjetju. Razdelitev se opravi glede na to kaj se dogaja v podjetju pred začetkom proizvodnje, v procesu proizvodnje in potem, ko je proces proizvodnje zaključen. Pri oblikovanju podsistemov poslovne logistike se torej izbere osnovne funkcije, ki jih je potrebno izvrševati v vsakem proizvodnem podjetju. Primeri teh osnovnih funkcij so nabava materialov za proizvodnjo, proizvodnja, distribucija, prodajne aktivnosti, poprodajne aktivnosti. 2.4 Temeljne faze logističnega procesa Avtorji različno delijo logistične sisteme na podsisteme oziroma temeljne faze logističnega procesa. Najbolj se je uveljavila delitev oziroma razmejitev logističnega sistema na temeljne faze logističnega procesa (Ogorelc, 2004, str. 259-260): - faza fizične preskrbe oziroma nabavna logistika, - faza intralogistike oziroma notranja logistika, - faza fizične distribucije oziroma prodajna logistika, - faza poprodajne logistike. 2.4.1 Fizična preskrba oziroma nabavna logistika Fizična preskrba, kot prva faza logističnega procesa, skrbi za njegovo oskrbo s prostorsko določenimi dejavnostmi prevzema in dostave potrebnega blaga v potrebni količini, kakovosti, pravem času in na pravo mesto. Blago predstavljajo vse potrebne surovine, materiale, polizdelke in izdelke, ki jih poslovni sistem potrebuje za izvedbo svojega proizvodnega programa. Vključuje predvsem zunanji transport, fizični prevzem materiala, odlaganje materiala na skladiščna mesta in priprava materiala ter transporta do proizvodnih mest (Ogorelc, 2004, str. 259). Osnovni cilj fizične preskrbe je optimalna preskrba porabnikov v podjetju z ustreznimi količinami, kakovostjo ter ob pravem času in pri tem težiti k čim večji gospodarnosti celotne dejavnosti (Logožar, 2004, str. 100).
11 Raven servisnih storitev fizične distribucije je tako odvisna od pogojev dobaviteljev in od pogojev odjemalcev. Sam način dobave je odvisen od treh dejavnikov: načina naročila, načina odpreme in informacij. Da bi nabavna logistika dosegla zastavljene cilje, mora nabavna služba ugotoviti in določiti nabavne potrebe v podjetju glede na: - vrsto potrebnega materiala, - predpisano kakovost materiala, - potrebno količino materiala in - čas, v katerem je potrebno material dostaviti. Sam proces nabave mora vedno težiti k racionalizaciji, ki se dosega predvsem z izvajanjem naslednjih aktivnosti (Gattora et al., 1994, str. 64): - vnaprejšnjo določitvijo in ocenitvijo nabavnih potreb, - identifikacijo morebitnih dobaviteljev, - preučevanjem ponudb dobaviteljev, - izbiro dobavitelja, - uporabo ustreznih analitičnih tehnik za določanje cen in stroškov, - pogajanje, - selekcijo izbranih dobaviteljev in podpisom pogodb ter - sklenitvijo nakupnih poslov. Iz zgoraj navedenega sledi, da so naloge fizične preskrbe: - razvijanje in nadzor preskrbe, ki mora doseči optimalni preskrbovalni servis ob optimalnih stroških, - določitev ravni preskrbovalnega servisa, - organizacija in vodenje dela operativnih služb (nabavno skladišče, notranji ter zunanji transport), - načrtovanje ter nadzor zalog v skladiščih surovin in embalaže, - kontrola servisa preskrbe ter - evidentiranje in kontrola stroškov vezanih na fizično preskrbo. Pri nabavi materiala povzema Logožar (2004, str. 100) po Grochlu (1986, str. 23) tri načine, ki postavljajo različne zahteve nabavni logistiki. Prvi način se nanaša na nabavo določenega blaga takrat, ko se le to potrebuje. Ta način ima seveda svoje prednosti in slabosti. Prednosti tega načina se kažejo predvsem v temu, da odpade potreba po skladiščenju blaga, to pa bistveno zmanjša stroške skladiščenja in nanje vezanih obratnih sredstev v zalogah materiala. Lahko pa pride do zastoja v proizvodnji, če material ne prispe pravočasno v poslovni sistem. Posledica je v prekoračitvi nabavnega roka in neustrezni izrabi proizvodnih zmogljivosti. Navedeni način se uporablja predvsem za blago, ki je na tržišču vedno na voljo v zadostnih količinah ter za blago, ki ga potrebujemo nenadoma in ga za to nismo upoštevali v planu nabave. Drugi način predstavlja nabavo blaga na zalogo tako, da je material vedno pripravljen, ko ga potrebujemo v proizvodnji. S tem se poslovni sistem zavaruje pred riziki zunanje preskrbe, ki se nanašajo na tržna nihanja ponudbe za to blago in na dobavno nezanesljivost pri dobaviteljih. Pri navedenem načinu narastejo stroški vezave sredstev za zalogo in stroški skladiščenja. S stroškovnega vidika nastaja potreba po ugotovitvi optimalnih naročenih količin materiala.
12 Tretji način preskrbe materiala je sinhronizacija izdelave in dobave materiala, s čimer se skuša odpraviti slabosti prejšnjih dveh načinov. Gre za tako imenovani sistem časovno točnega oskrbovanja. Dobavitelj mora dobaviti blago v točno določenemu roku, ki je opredeljen s potrebami po tem materialu v proizvodnji podjetja. Vsakdanje potrebe po materialu so pokrite z dobavo, pri kateri je značilno, da se material dostavlja iz transportnega sredstva neposredno na proizvodna mesta. Z navedenim načinom dosežemo najkrajši čas pretoka materiala. Podjetje ima le varnostne zaloge, tako da so stroški vezave sredstev in skladiščenja minimalni. Pri navedenem načinu je zanesljivost dobaviteljev pomemben element. Zaradi navedenega prihaja pri takšnem načinu do poglobljenega poslovnega sodelovanja med dobavitelji in proizvajalcem v smislu obojestranske visoke stopnje zaupanja. Podjetje se mora odločiti za tisti način, ki mu glede na razvejanost proizvodnega programa, bližino trga, naravne danosti, javne infrastrukturo in gospodarsko politične situacije v regiji najbolj ustreza. 2.4.2 Intralogistika oziroma notranja logistika Intralogistika oziroma notranja logistika zajema vse aktivnosti logistike v podjetju. Proces intralogistike obsega: transport materiala v procesu preoblikovanja, priprava gotovih proizvodov za transport (pakiranje, zlaganje), transport gotovih proizvodov do odlagalnih mest ter centralnega skladišča (Ogorelc, 2004, str 260). Gre za planiranje, organiziranje, izvajanje in kontrolo vseh aktivnosti premikanja ter skladiščenja znotraj podjetja z namenom optimiziranja procesa proizvodnje. Med prvine notranje logistike prištevamo: delovno silo, notranji transport, transportne poti, transportna sredstva in naprave, skladišča, manipulacijo ter komisioniranje blaga. Prostorska razporeditev strojev in naprav ter notranja logistika morata zagotoviti gospodaren potek proizvodnje. Intralogistika je eden od pomembnejših instrumentov za odpravo slabosti zaradi slabega prostorskega planiranja podjetja. Temeljni cilj intralogistike je zagotoviti v podjetju optimalen pretok materiala do skladišča gotovih proizvodov (Logožar 2004, str. 105-107). Funkcija intralogistike se začenja s količinskim in kakovostnim prevzemom blaga, ki ga je nabavna logistika pripeljala v podjetje z domačih in tujih trgov. Blago se razvrsti in uskladišči, pri čemer so poleg stroškov skladišča in skladiščenja pomembni tudi stroški delovne sile in vezanih obratnih sredstev v zalogah. Intralogistika mora vzdrževati primerno dobavno pripravljenost vhodnih materialov za proizvodni proces, skrbeti mora tako za notranji transport in medfazno skladiščenje materiala (polizdelkov) kakor tudi za transport izdelkov iz proizvodnje v centralno skladišče izdelkov. Ti morajo biti ustrezno pakirani in obstajati mora primerna dobavna pripravljenost teh izdelkov, da jih lahko fizična distribucija oziroma prodajna logistika dostavi odjemalcem (Oblak, 1987, str. 39-40). Iz navedenega sledi, da so naloge intralogistike: - načrtovanje, usklajevanje in nadzor intralogistike, - izvajanje procesov pakiranja, transporta, manipuliranja skladno s potrebami nabave, proizvodnje in prodaje,
13 - svetovanje pri logističnih vprašanjih v proizvodnem procesu in - evidentiranje ter kontrola stroškov. 2.4.3 Fizična distribucija oziroma prodajna logistika Fizična distribucija obravnava tok gotovih proizvodov od proizvajalca oziroma prodajalca do končnega uporabnika tako, da pride proizvod v roke uporabnika v zahtevani količini in kakovosti, ob pravem času in na pravem kraju, nepoškodovan in z optimalnimi stroški. Proces fizične distribucije obsega: skladiščenje gotovih proizvodov v smislu prevzema proizvodov in odlaganja na skladiščna mesta, priprava pošiljk oziroma komisioniranje, odprema, transport do področnih skladišč ter skladiščenje v njih in transport do kupcev (Ogorelc, 2004, str. 260). Fizična distribucija skrbi za izročitev določenega blaga uporabniku, ki sta ga določila v pogodbi. Lahko gre za enkratno, občasno ali pa kontinuirano dostavo blaga. S parametri, kot so dobavni čas, dobavna pripravljenost in dobavna zanesljivost, prilagodi ponudnik svojo dobavo blaga včasih sorazmerno nepreglednim časovnim potrebam kupcev. Na učinkovitost fizične distribucije vplivajo različni subjektivni in objektivni dejavniki. Na dobavni čas vpliva tako čas v katerem prispe naročilo od kupca do proizvajalca, čas obdelave naročila in izbira naročenega blaga v skladišču, čas oblikovanja pošiljk in njihovega nakladanja na transportna sredstva, kot tudi čas transporta blaga do kupca. Na sam transportni čas pa vpliva izbira prometnih poti in sredstev ter razvitost javne infrastrukture (Logožar, 2004, str. 108). Vložki v sistem distribucije so pravzaprav stroški, povezani z izvajanjem dejavnosti fizične distribucije, ki nastajajo pri transportu, kontroli zalog, skladiščnih in distribucijskih centrih, pri pripravljanju pošiljk za prevoz ter pri obdelavi naročil in posredovanju informacij (Logožar, 2004, str. 109). Podjetje ima zaloge zaradi določene stopnje negotovosti in tveganja. Negotovost se lahko pojavlja zaradi različnih notranjih in zunanjih vzrokov. Med notranje vzroke bi lahko šteli predvsem neracionalne in neučinkovite odločitve v zvezi z vložki v sistem distribucije in njegovih učinkov. Med zunanje vzroke za pojav negotovosti prištevamo predvsem zahteve kupcev, obnašanje konkurence, odločitve, ki so v pristojnosti države (Logožar, 2004, str. 109). Učinke sistema fizične distribucije opredeljujemo s cilji sistema. Temeljni cilj fizične distribucije je dobaviti proizvode kupcem v zahtevani količini, kakovosti in ob pravem času. Pri tem gre za nivo postrežbe kupca oziroma dobavni servis. Na nivo postrežbe kupca vplivajo: dobavni čas, dobavna zanesljivost, dobavna odzivnost in dobavna kakovost (Ogorelc, 2004, str. 260). Zaradi gospodarnosti distribucije poslovnega sistema je naloga fizične distribucije poiskati in uvesti takšne vzajemne odnose med stroški proizvodnje in pakiranja na eni strani ter stroški distribucijske logistike na drugi strani, da so možnosti skupnega optimiranja ne samo na ravni poslovnega sistema ampak tudi na medorganizacijski ravni. Drugi pomemben vidik poleg nizkih stroškov je raven dobavnega servisa, ki je potreben za zagotavljanje distribucije določenega blaga.
14 Iz navedenega sledi, da so naloge fizične distribucije: - načrtovanje fizične distribucije, ki naj doseže optimalni dobavni servis ob primernih stroških, - določitev ravni dobavnega servisa, - vodenje operativnih služb: centralnega skladišča gotovih proizvodov, področnih skladišč, zunanjega transporta, - načrtovanje in kontrola zalog (mesečna, četrtletna, letna), - evidentiranje in kontrola stroškov aktivnosti fizične distribucije. 2.4.4 Poprodajna logistika Poprodajna logistika je najmlajša faza logističnega procesa in je zaradi tega nekaterim podjetjem še dokaj neznana ter tudi v nekaterih primerih zanemarjeno področje. Vendar pa je lahko poprodajna logistika s svojimi aktivnostmi pomemben vir konkurenčnih prednosti podjetja. Tu gre predvsem za poglobljen odnos med proizvajalcem in odjemalcem oziroma uporabnikom in s tem osnova za graditev večjega medsebojnega zaupanja. Logožar (2004, str. 110) po Oblaku (1997, str. 42) s poprodajno logistiko opredeli dva področja in sicer: - poprodajne servisne storitve prodajalca in - razbremenilno logistiko. Logistika poprodajne servisne storitve zajema aktivnosti, kot so: montaža in poskusno delovanje strojev, servisno, tekoče in investicijsko vzdrževanje in pa distribucijo rezervnih delov. Razbremenilna logistika pa vključuje vračanje pomožnih transportnih sredstev (palete, kontejnerji, embalaža za večkratno uporabo) ponovno v uporabo, zbiranje ostankov oziroma odpadkov iz proizvodnje ter z njo povezana reciklaža in reševanje reklamacij za poškodovano oziroma nepravilno dostavljeno blago. Z namenom, da bi si utrdilo položaj na trgu, si mora podjetje tudi po opravljeni prodaji prizadevati, da bo ustvarjalo konkurenčne prednosti. To lahko doseže s ciljno usmerjenimi poprodajnimi aktivnostmi oziroma storitvami, ki pomagajo spodbujati zaupanje pri kupcih. Poprodajne servisne aktivnosti morajo biti hitre, učinkovite in kakovostne. Le tako bo podjetje doseglo pričakovan odziv pri kupcih oziroma strankah in posledično pridobilo dobro ime, utrdilo položaj na trgu ter image. 2.5 Organiziranje logističnih dejavnosti v podjetju Logistične dejavnosti morajo biti v podjetju organizirane v skladu s poslovno politiko podjetja oziroma tako, da omogočajo doseganje optimalnih rezultatov posameznih podsistemov. Celotna logistična funkcija bo ustrezno organizirana le, če bo ohranila prežemajoči značaj do temeljnih poslovnih funkcij in če bodo vsa logistična opravila brez izjeme v pristojnosti logistike. To pa so visoki kriteriji, ki jih ni lahko uresničiti. Ustrezna organizacija poslovne logistike v podjetju naj bi vključevala in ustrezno reševala vse probleme, ki se nanašajo na material, energetske, proizvodne in informacijske tokove znotraj podjetja ter izven njega. Ustrezno organizirana poslovna logistika je torej
15 medfunkcijsko povezana z drugimi poslovnimi funkcijami sistema in z določenimi funkcijami v drugih podjetjih. Cel poslovni sistem bo notranje funkcijsko povezan, ko bodo v procesu optimizacije upoštevane najugodnejše možnosti poslovanja z vidika vseh njegovih funkcij, torej tudi logistike. Pomembna je usklajenost struktur vseh delov logistike znotraj podjetja, v medorganizacijskih odnosih struktur sredstev in virov, kakor tudi struktur marketinga (Oblak 1987, str. 167-170). Funkcija poslovne logistike je usmerjena k ustvarjanju poslovnih učinkov za uporabnike logističnih storitev. Torej mora biti tudi organizacija te funkcije usmerjena k istim ciljem. Organizacijo določajo osnovne naloge temeljnega logističnega procesa, ki so transport, skladiščenje in manipulacija z blagom. Te naloge praviloma nastopajo na različnih mestih v poslovnem sistemu, zato je možno le v izjemnih primerih enovito izvajanje logističnih procesov. Logistične procese je treba torej povezati v en proces. V grobem bi lahko proces planiranja in izvajanja logistične organiziranosti izvršili skozi naslednje faze. V prvi fazi postavimo koncepcijo logistike, ki pomeni grobi plan rešitve in realizacije, nato v drugi fazi izdelamo plan rešitve in izvajanja logističnih storitev, sledi faza izvajanja in kontrola uspeha izvajanja storitev. Takšni naj bi bili racionalni koraki pri organiziranju funkcije. Vsa logistična opravila naj bi bila v pristojnosti logistike. Logistika postane tako osrednje storitveno področje poslovanja poslovnega sistema z ustrezno odgovornostjo za pokrivanje časovno-prostorskih neravnovesij pretoka materiala in izdelkov v okviru notranjih in tržnih potreb poslovnega sistema. Hkrati pa postane s to svojo dejavnostjo pomemben načrtovalni, krmilni in kontrolni instrument, uporaben ter potreben za celoten poslovni sistem (Oblak, 1987, str. 53-54). Ovire pri snovanju ustrezne organizacijske strukture so predvsem: - nepoznavanje koncepta poslovne logistike, - preveliko in preobsežno področje logističnih nalog, - pomanjkanje ustrezni kadrov in - odpor raznih subjektov v poslovnih sistemih. Z znanjem in informiranjem vseh ostalih zaposlenih o pomembnosti potrebnih sprememb bi bilo možno večino teh ovir premagati. Problem pri organiziranju oziroma uvrščanju posameznih logističnih aktivnosti v razna funkcijska področja je ta, da je težko določiti najbolj primerno obliko organiziranosti. Prednosti ene se prekrivajo s slabostmi druge in obratno. V grobem pa ločimo dva možna načina organiziranja poslovne logistike: - združevanje vseh logističnih dejavnosti v okvir nekega tradicionalnega funkcijskega področja, - združevanje logističnih dejavnosti v samostojno funkcijsko področje. Prva možnost je bolj primerna za manjša podjetja in podjetja, kjer je en podsistem logistike prevladujoč, na primer nabava, vsi ostali podsistemi pa so nepomembni. Ta možnost pride prav tudi kot vmesna stopnja pri oblikovanju samostojnega področja poslovne logistike. Druga možnost oziroma način organizacije omogoča celovito upravljanje materialnih in informacijskih tokov v poslovnem sistemu. Pojavlja se predvsem v velikih poslovnih sistemih in lahko nastopa v več oblikah: centralizirano, decentralizirano in kombinirano.
16 Na stopnjo centraliziranosti poslovne logistike vplivajo homogenost blaga, število in značilnost logističnih kanalov, želena raven oskrbovalnega in dobavnega servisa, prostorska koncentracija proizvodnje in obstoječa organizacijska struktura. Čista decentralizirana organizacijska oblika je primerna za zelo velike poslovne sisteme. Kombinirana organiziranost logistike vključuje prednosti obeh prej navedenih struktur in je primerna za večino podjetji (Ogorelc 1996, str. 35-36). Poslovna logistika je lahko podobno, kot ostale funkcije v poslovnem sistemu, organizirana v naslednje organizacijske strukture (Ogorelc 1996, str. 36-40): - Linijska struktura: centralno mesto zavzema vodja oddelka, ki je v celoti odgovoren za pravilno delovanje oddelka. Svoj smisel ima v zagotavljanju vodstvene kontrole ne pa v ustvarjalnem sodelovanju. Je dokaj toga. Logistika se upravlja z enega mesta od koder prihajajo navzdol jasna navodila in omejitve. - Linijsko štabna struktura: klasična linijska oblika ima postavljene štabe, v katerih so specialisti za posamezna logistična področja. Štab daje nasvete linijskim vodjem o raznih specialnih problemih. Linija je zelo primerna za izvajanje operativnih logističnih nalog, če ji dodamo prednosti štaba, ki analizira logistične stroške, oskrbovalni in dobavni servis, ugotavlja število in lokacijo zunanjih skladišč, načrtuje transport in zaloge. Uporablja analitične in njim podobne metode. Dobimo visoko učinkovito organizacijo, ki se zaveda problemov in išče ustrezne rešitve. - Projektna struktura: je primernejša za izvajanje obsežnejših nalog oziroma projektov. Za vsak projekt se postavi vodjo, ki ima kontrolo nad vsemi funkcijami, dejavnostmi in viri za izvršitev projekta. V projektu sodelujejo strokovni sodelavci iz različnih organizacijskih enot, katerih sodelovanje zahteva izvedba projekta. Po opravljenem projektu se vrnejo v svoje organizacijske enote. - Matrična struktura: je primerna za podjetja, kjer izvajajo hkrati večje število manjših projektov. Sodelavci delujejo pri različnih projektih, vendar so podrejeni vodjem svojih matičnih organizacijskih enot. Posamezne organizacijske enote so v storitvenem odnosu do projektne organizacije. Hierarhično strukturo moči in pristojnosti zamenjuje dinamično sodelovanje med projektno organizacijo in obstoječimi organizacijskimi enotami. Glavna prednost zadnjih dveh organizacijskih struktur je v tem, da sta dinamični in ju torej moremo v vsakem trenutku prilagoditi zahtevam in posebnostim podjetja. Prvi dve pa sta bolj statični in s tem tudi bolj togi v odzivanju na spremembe (Ogorelc 1996, str. 36-40). Te glavne organizacijske strukture se lahko med seboj dopolnjujejo. Glavno vprašanje pri izbiri ustrezne strukture je vprašanje centralizacije ali decentralizacije logistične funkcije. Glede na potrebe oziroma zahteve poslovnega sistema, se izbere primerna organizacijska struktura. Tudi ko je le-ta že izbrana in deluje v novi strukturi, se je treba zavedati, da to ni enkratna rešitev, temveč je organiziranje poslovnih sistemov in s tem tudi logistike trajen proces, s katerim želimo čim bolj kljubovati zunanjim vplivom in jih tudi izkoriščati v prid našemu poslovnemu sistemu. Ti vplivi so lahko sprememba okolja, sprememba delovnega procesa ali pa uvajanje novih tehnologij v poslovni sistem. Poslovna logistika mora biti fleksibilna, ker se mora vedno prilagajati spremembam v okolju. Vsako podjetje mora torej postaviti tako organizacijsko strukturo, ki bo omogočala čim bolj racionalno in gospodarno poslovanje. Logistika je pomemben instrument
17 marketinškega spleta, potrebnega za dosego ciljev podjetja. Vsako podjetje bi torej moralo v skladu s svojimi potrebami in zmožnostmi skrbeti za trajno spremljanje učinkovitosti in primernosti organizacijske strukture logistične funkcije. Cilje lahko podjetje doseže le skozi sistematičen proces planiranja, ki mora biti usklajen z vizijo o prihodnosti podjetja. Podjetje bo torej svoj uspeh in tudi uspeh logistične funkcije iskalo skozi proces strateškega planiranja. 2.6 Stroški v logistiki Logistika povzroča relativno in absolutno zelo visoke stroške. Delež stroškov logistike v skupnih stroških končne proizvodnje se v ZDA giblje okrog 60 %, v zahodni Evropi pa 54 %. Ta stopnja je različna tudi po posameznih gospodarskih vejah. V prehrambeni industriji znaša delež logističnih stroškov v skupnem prihodku 13,4 %. V bivši Jugoslaviji je leta 1990 delež logističnih stroškov v vrednosti blaga prehrambene industrije znašal 10,2 % (Perišić, 1990, str. 9). Ob primerjanju deleža stroškov po posameznih državah je potrebno vso pozornost usmeriti v to katere stroške je določen dajalec podatkov podal kot logistične stroške. Sledenje in analiziranje stroškov je torej zelo pomembna dejavnost logistike. V teoriji analiziramo logistične stroške glede na področje, kjer se porajajo. Ločimo nabavne stroške, stroške skladiščenja in zalog, transportne stroške in druge stroške, ki nastajajo pri izvajanju logističnih dejavnosti. V praksi pa je logistične stroške zelo težko zajemati. Največja ovira je samo določanje okvirov za te stroške. Zato si moramo postaviti jasne okvire ter predvideti vse točke nastajanja stroškov. To vključuje določanje izvorov stroškov in nameščanje stroškov po stroškovnih mestih. V nadaljevanju bomo zgolj opisno podali, kaj nekateri stroški zajemajo oziroma kaj se razume pod posameznimi stroški. 2.6.1 Nabavni stroški Med nabavne stroške štejemo stroške same nabavne dejavnosti. Nabavni stroški torej zajemajo stroške delovanja same nabavne funkcije in stroške, ki nastajajo pri posameznih nabavnih aktivnostih. Gre za fiksne in variabilne stroške. Delitev na fiksne in variabilne stroške je težka, zato največkrat evidentiramo skupne stroške nabavne dejavnosti in jih le redko skušamo razdeliti. Nabavni stroški sami po sebi največkrat ne predstavljajo občutnega deleža v skupnih stroških podjetja. Mnogo večji pa je učinek, ki ga ima poslovanje nabave na druge stroške, predvsem na proizvodne (Kaltnekar, 1993, str. 238-239). 2.6.2 Stroški skladiščenja in zalog Stroški skladiščenja in zalog (v nadaljevanju skladiščni stroški) so med seboj tesno povezani, zato jih lahko obravnavamo skupaj. Skladiščni stroški so stroški, ki nastajajo zaradi mirovanja materiala v poslovnem in proizvodnem procesu. To so torej stroški materialnih skladišč, medfaznih skladišč, skladišč gotovih proizvodov. Skoraj vse vrste
18 skladiščnih stroškov so neposredno ali posredno odvisne od uskladiščenih površin. Gre torej v največji meri za variabilne stroške, v manjšem deležu pa gre tudi za relativno fiksne stroške. Skladiščne stroške delimo v tri skupine (Kaltnekar, 1993, str. 271): - stroški uskladiščenega material, - stroški skladiščnega prostora, - stroški delovanja skladišča. Stroški uskladiščenega materiala so tisti stroški, ki nastajajo kot posledica zalog materiala. Material veže nase določena obratna sredstva, obresti za ta sredstva predstavljajo strošek. K stroškom uskladiščenja prištevamo tudi stroške zavarovanja uskladiščenega materiala in stroške, ki jih imamo zaradi poškodb, okvar, razsipa in staranja. Stroški uskladiščenega materiala predstavljajo tudi do 80 % skupnih skladiščnih stroškov. Stroški uskladiščenja so variabilni stroški. Stroški skladiščnega prostora so predvsem amortizacija zgradb ali najemnina, stroški amortizacije skladiščne tehnike, stroški vzdrževanja ter stroški zavarovanja in varovanja. Stroški skladiščnega prostora se obravnavajo kot fiksni stroški. Stroški delovanja skladišč so stroški delovne sile in stroški skladiščnih naprav. Prav tako štejemo sem tudi stroške povezane z upravljanjem skladišč ter vodenjem evidenc in kontrole nad zalogami v skladišču. Stroški delovanja skladišča so variabilni stroški. Podjetja stroške skladiščenja le redko točno zajemajo, zato je mogoče o natančni višini leteh v nekaterih primerih le ugibati. Vendar pa v zadnjem času postaja za podjetje poznavanje teh stroškov bistvenega pomena in se jim posveča vedno večja pozornost. Ocene strokovnjakov glede tega, koliko premoženja imajo podjetja vezana v zalogah, so različne. Ammer pravi, da ima povprečna proizvajalna družba približno 24 % sredstev vezanih v zalogah in 39 % v čisto premoženje, to so zgradbe in naprave. Kaltnekar nasprotno ugotavlja, da je pri nas povprečno vezanih za 38,3 % materiala od vrednosti njegove celotne porabe (1993, str. 17). 2.6.3 Transportni stroški Med transportne stroške štejemo stroške notranjega in zunanjega transporta, čeprav jih v praksi zajemamo ločeno. Ti stroški nastajajo zaradi gibanja materiala in oseb med posameznimi točkami poslovnega ali proizvodnega procesa. Relativni delež teh stroškov se giblje med 35 % in 55 % v skupnih logističnih stroških. Iz tega je jasno razvidno, da imajo transportni stroški velik vpliv na velikost celotnih logističnih stroškov. Da bi transportne stroške čim bolje zajeli, moramo nujno poznati tok materiala. Pomagamo si z analizo toka materiala. Stroški, ki jih določimo s to analizo, nam omogočajo vsaj delni vpogled v vzroke njihovega nastanka in omogočajo lociranje skritih rezerv oziroma možnosti racionalizacije v transportu. Med transportne stroške zunanjega transporta štejemo: tovornine, zavarovanja pri prevozu, stroške nakladanja in razkladanja, stroške količinskega in kakovostnega prevzema, stroške za transportno embalažo in prevozni kalo ter stroške goriva. Med stroške notranjega transporta štejemo: stroške transportnih sredstev, stroški delovne sile in energije.
19 V primeru zunanjega izvajanja aktivnosti štejemo med stroške transporta tudi stroške uslug oziroma storitve za izvajanje transporta. Transportne stroške lahko delimo glede na mesta, kjer nastajajo. Na ta način ločimo direktne in indirektne stroške (Kaltnekar, 1993, str. 353-355). Direktni stroški so stroški same transportne dejavnosti med katere prištevamo stalne - fiksne stroške (amortizacija, obresti na osnovna sredstva, zavarovanje transportnih naprav in drugi stalni stroški) ter spremenljive - variabilne stroške (stroški energije in goriva, stroški vzdrževanja, stroški dela, preneseni stroški). Indirektni stroški so stroški, ki nastajajo izven transportne dejavnosti in so pogojeni z boljšim ali slabšim delovanjem transportnih služb. To so izgube zaradi nepravočasne dostave materiala, potrebe po obratnih sredstvih in obresti na ta sredstva zaradi zadrževanja materiala, poškodbe materiala in ljudi, ležarin ter podobno. Variabilni stroški se ugotavljajo na transportno enoto (tono, km, tkm-tonkilometer) ali na čas obratovanja transportnih naprav. Fiksni stroški pa so neodvisni od obsega transportnega dela. Stroški, ki nastajajo zunaj transportne dejavnosti, so včasih lahko še večji od samih stroškov transportnih nalog. Vendar velja načelo, da bolje kot je organiziran in bolj kot je mehaniziran transport, manjši so ti stroški. Nosilec stroškov v transportnih stroških je navadno proizvod oziroma različno izražena transportna storitev. V zunanjem transportu se navadno uporablja tonkilometer (tkm), v notranjem transportu pa tona ali m 3, pogosto pa tudi čas. Delitev stroškov glede na mesto nastanka, poznavanje teh stroškov in analiza toka materiala, nam omogočajo tudi dobro ugotavljanje učinkovitosti transportnih služb v podjetju. Primerjava med stroški različnih stroškovnih mest in v različnih časovnih obdobjih nam omogoča dokaj dobro ugotavljanje učinkovitosti transportne dejavnosti. Seveda moramo predhodno določiti stroškovna mesta. Stroškovna mesta lahko določimo: - organizacijsko po različnih transportnih enotah (zunanji ali notranji transport) in njihovih delih (transport v določenem obratu), - funkcijsko po različnih transportnih dejavnostih (nakladanje, razkladanje, vožnja...), - v odnosu do uporabnika (dovažanje ali odvažanje blaga, prevozi med enotami znotraj podjetja), - dopustno pa je tudi na kakšen drugačen način, ki odgovarja podjetju. Ugotovimo lahko, da je vpliv stroškov logistike na poslovanje velik. Za njihovo obvladovanje je nujno stalno spremljanje in analiziranje stroškov. Zaradi sorazmerno velikega deleža, ki ga imajo logistični stroški v strukturi celotnih stroškov podjetja, se v zadnjem času iščejo alternativne možnosti organizacije transporta. Ena od možnosti, ki v zadnjem času pridobiva na veljavi, je logistika tretje osebe oziroma»outsourcing«.