VZAJEMNI SKLADI KOT ALTERNATIVNA MOŽNOST VARČEVANJA

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO VZAJEMNI SKLADI KOT ALTERNATIVNA MOŽNOST VARČEVANJA Študent: Fani Cerar Naslov: Spodnje Prapreče 10, 1225 Lukovica Številka indeksa: 81588628 Izredni študij Program: visokošolski strokovni Smer študija: Finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Bobek Sp.Prapreče, oktober 2006

1 UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta IZJAVA Kandidat(ka) Cerar Fani absolventka študijske smeri: finance in bančništvo študijski program: visokošolski strokovni izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a) pod mentorstvom dr.dušan Bobek in uspešno zagovarjal(a) 23.10.2006. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne 30.10.2006 Podpis:

2 PREDGOVOR Najpogostejše vprašanje potencialnega investitorja je, kam vložiti svoje prihranke. Ena izmed obetajočih možnosti oplemenitenja premoženja so tudi vzajemni skladi, ki so v razvitem finančnem svetu že dolgo časa uveljavljena in priljubljena oblika varčevanja. V današnjem času morajo ljudje sami razmišljati o svoji prihodnosti in poskrbeti za finančno varnost. Zavedajo se, da bodo morali varčevati, če bodo hoteli v starosti prejemati pokojnino. Ljudje ne vedo še veliko o varčevanju v vzajemnih skladih, ker so premalo oziroma slabo informirani o njih. Nekateri pa se preprosto»bojijo«, da je to še en nov način, kako si nekdo»polni žepe«. Dobra informiranost bi pripomogla k zaupanju ljudi in na takšen način bi se lahko število vlagateljev v vzajemne sklade povečalo. Ker se obrestne mere v bankah znižujejo in ker je prišlo do obdavčitve obresti, si upam trditi, da se bo vedno več ljudi odločalo za varčevanje v vzajemnih skladih. Tako bodo postali vzajemni skladi vsakdanja tema med znanci, sodelavci in prijatelji. Prav zaradi slabe informiranosti in nezaupanja nekaterih ljudi v njihovo prihodnost sem se odločila, da s pomočjo diplomske naloge predstavim osnovne značilnosti vzajemnih skladov. Diplomska naloga je sestavljena iz šestih poglavij. V uvodu sem na kratko predstavila namen in cilje diplomske naloge. V drugem poglavju so predstavljeni investicijski skladi in opisana njihova delitev na vzajemne sklade in investicijske družbe. V tretjem poglavju so opredeljena klasična varčevanja in depoziti v bankah. Opredeljene so tudi nekatere prednosti in slabosti varčevanja v bankah. V nadaljevanju sem predstavila zakon o ukinitvi temeljne obrestne mere pri bankah v Sloveniji ter njegove posledice, ki so izrednega pomena za prihodnje varčevanje v bankah. V četrtem poglavju so opredeljeni vzajemni skladi in opisane njihove značilnosti, opredeljene so prednosti in slabosti vlaganja v vzajemne sklade, zakaj vlagati v vzajemne sklade in pregled pomembnejših vidikov vlaganja v vzajemne sklade. V petem poglavju sem predstavila primerjavo donosnosti tolarskega bančnega depozita z donosnostjo naložbe v vzajemni sklad. V zadnjem poglavju sem opisala nastanek in razvoj vzajemnih skladov v Sloveniji in podala kratek pregled pomembnejšega dogajanja na slovenskem borznem trgu in v vzajemnih skladih v zadnjih petih letih.

3 KAZALO PREDGOVOR...1 1 UVOD...5 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave...5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve...5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave...6 1.4 Predvidene metode raziskovanja...6 2 FINANČNE INSTITUCIJE IN VLOGA INVESTICIJSKIH SKLADOV...7 2.1 Opredelitev finančnih institucij...7 2.2 Vrste investicijskih skladov...8 2.3 Vrste investicijskih skladov glede na cilj...9 2.4 Vrste investicijskih skladov glede na način vnovčitve naložb v takih skladih...10 2.4.1 Odprti skladi...10 2.4.2 Zaprti skladi...12 3 BANČNE VLOGE...14 3.1 Klasična varčevanja in depoziti...14 3.2 Prednosti in slabosti varčevanja v bankah...16 3.3 Bančne obrestne mere v Sloveniji...17 3.3.1 Ukinitev temeljne obrestne mere...17 4 OPREDELITEV VZAJEMNIH SKLADOV...18 4.1 Klasifikacija vzajemnih skladov...18 4.1.1 Indeksni vzajemni skladi...18 4.2 Prednosti vlaganja v vzajemne sklade...19 4.2.1 Razpršitev premoženja...19 4.2.2 Strokovno upravljanje premoženja...19 4.2.3 Stroški vlaganja...19 4.2.4 Preglednost...20 4.2.5 Visoka likvidnost...20 4.2.6 Varnost pred izgubo zaradi neetične prakse...20 4.2.7 Zasebnost podatkov...20 4.2.8 Prihranek časa...21 4.2.9 Enostaven postopek investiranja...21 4.3 Pomanjkljivosti vzajemnih skladov...21 4.4 Zakaj izbrati varčevanje v vzajemni sklad...22 4.5 Vrednost premoženja in donosnost vzajemnih skladov...24 4.6 Pomembnejši vidiki vlaganja v vzajemne sklade...25

4 4.6.1 Stroški provizije...26 4.6.2 Davki...27 4.6.3 Tveganje...27 4.6.4 Varnost premoženja...28 5 PRIMERJAVA BANČNIH VLOG Z VLOGAMI V VZAJEMNIH SKLADIH...29 6 RAZVOJ TRGA VZAJEMNIH SKLADOV V SLOVENIJI...31 6.1 Nastanek vzajemnih skladov v Sloveniji...31 6.2 Razlogi za počasen razvoj varčevanja v slovenskih vzajemnih skladih...33 6.3 Analiza poslovanja skladov v Sloveniji v zadnjih petih letih...33 7 SKLEP...39 8 POVZETEK...40 SEZNAM LITERATURE...41 SEZNAM VIROV...43 SEZNAM TABEL...44 SEZNAM SLIK...45

5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Za analizo vzajemnih skladov sem se odločila zaradi njihove vse večje popularnosti pri nas, saj se je število vlagateljev v vzajemne sklade v zadnjem obdobju močno povečalo, povečala pa so se tudi sredstva, ki jih skladi upravljajo. Vzajemni skladi so pri nas dokaj nova, v svetu pa že davno uveljavljena in dobičkonosna dejavnost, predvsem zaradi donosnosti, ki je bila v preteklosti bistveno višja kot donosnost bančnih vlog in ostalih oblik varčevanja. Vzajemni skladi imajo pomembno vlogo pri nalaganju prostih denarnih sredstev tako za pravne kot tudi za fizične osebe in tako postajajo čedalje bolj pomembna oblika varčevanja. Vzajemni sklad ni pravna oseba, ampak združeno premoženje vlagateljev. Premoženje je tako razdeljeno na enake dele, investicijske kupone, ki so neprenosljivi na drugo osebo. Sklad sam ne more poslovati, upravljati ga mora družba za upravljanje in po zakonu je njeno premoženje ločeno od premoženja sklada. Vzajemni skladi so namenjeni predvsem vlagateljem, ki nameravajo v vzajemnem skladu varčevati najmanj za dobo petih let. Še posebej primerni so za dodatno pokojninsko varčevanje, dolgoročno varčevanje za potrebe otrok, dolgoročni nakup dobrin večjih vrednosti, dolgoročno plemenitenje že ustvarjenih prihrankov ter doseganje drugih finančnih ciljev. Vzajemni skladi omogočajo posredno varčevanje v vrednostnih papirjih (zlasti delnicah in obveznicah), ki kot naložba prinašajo vrsto prednosti. Delnice in obveznice na dolgi rok nudijo višjo pričakovano donosnost kot zelo varne naložbe, kot so na primer bančne vloge. Obveznice so sicer nekoliko manj donosna naložba od delnic, a še vedno dovolj donosna, da je smiselno del prihrankov razporediti tudi v to naložbeno obliko. Prav pa je, da se vlagatelj zaveda, da višja pričakovana donosnost predstavlja zgolj pričakovano nagrado za prevzemanje dodatnega naložbenega tveganja. Naložbeno tveganje pomeni, da je lahko dejanska donosnost naložbe v določenem obdobju varčevanja višja ali nižja od pričakovane donosnosti (lahko je tudi negativna: v tem primeru vlagatelj ne dobi povrnjenega celotnega vložka v vzajemni sklad). Vzajemni skladi ne nudijo nobenega jamstva glede donosnosti ali vračila začetnega vložka (glavnice) v vzajemni sklad, kar pomeni, da celotno naložbeno tveganje prevzema vlagatelj. To je pripravljen storiti s ciljem, da doseže višjo donosnost naložbe. Vsak vlagatelj naj bi ocenil, koliko naložbenega tveganja lahko prevzame, in na tej osnovi tudi izbiral vzajemne sklade. Vzajemni skladi so dolgoročna naložba predvsem zato, ker se z večanjem ročnosti varčevanja zmanjšuje tveganje, da vlagatelj z varčevanjem v vzajemnih skladih ustvari negativno donosnost. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je poglobiti znanje s področja delovanja vzajemnih skladov ter njihova predstavitev. Vzajemni skladi so vedno bolj dolgoročno privlačna oblika varčevanja, ki je primerna za vsakogar, ki je pripravljen sprejeti določeno mero tveganja in svoj denar oziroma prihranke zaupati v upravljanje strokovnjakom v družbah za upravljanje, ki poznajo trg in ga natančno analizirajo.

6 Cilji: predstavitev in umestitev vzajemnih skladov v sam finančni sistem, predstavitev klasičnih varčevanj in depozitov v bankah, opredelitev vzajemnih skladov, prednosti in slabosti vlaganj v vzajemne sklade, primerjava donosnosti tolarskega depozita z donosnostjo naložbe v vzajemni sklad, pomembnejša dogajanja na slovenskem borznem trgu in vzajemnih skladih. Moj osnovni cilj diplomske naloge je prikaz teorije na področju trženja vzajemnih skladov in primerjava z bančnimi vlogami. Osnovne trditve: Vzajemni skladi v zadnjem času postajajo vedno bolj popularna oblika vlaganja prostih denarnih sredstev, ki pa so dohodkovno zanimivi predvsem zaradi doseganja višjih donosov. Vendar so slovenski varčevalci še vedno zadržani glede te oblike varčevanja in denar še vedno raje zaupajo bankam, ki jim zagotavljajo vnaprej znane donose in minimalno tveganje. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Na temo vzajemnih skladov je napisano kar nekaj strokovne literature in člankov, poleg tega pa bom uporabila tudi praktično znanje s področja trženja vzajemnih skladov, ki ga pridobivam z izkušnjami kot osebna bančnica v Banki Domžale d.d., skupina NLB. Uporabila bom literaturo domačih in tujih avtorjev. Pri pisanju pa mi bo v pomoč tudi interno gradivo Banke Domžale d.d., skupina NLB, gradivo družbe za trženje vzajemnih skladov NLB Skladi d.o.o. ter spletne strani. Kot omejitev lahko navedem pomanjkanje novejše literature v obliki knjig. Večina novejših podatkov je tako zajeta v člankih, iz katerih bom črpala snov pri pripravi diplomske naloge. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Pri pripravi diplomske naloge bom uporabila mikroekonomsko raziskavo. Pri njej gre za analizo vzajemnih skladov, njihovo delovanje, prednosti in slabosti, torej njihove značilnosti. Za metodo raziskovanja bom uporabila deskriptivni pristop z metodo kompilacije, saj bom povzemala sklepe, stališča in spoznanja drugih avtorjev.

7 2 FINANČNE INSTITUCIJE IN VLOGA INVESTICIJSKIH SKLADOV 2.1 Opredelitev finančnih institucij Finančne institucije so specializirana podjetja, ki se ukvarjajo s finančnimi posli v najširšem smislu. Proizvajajo in prodajajo finančne oblike in/ali storitve. V praksi finančne institucije mnogokrat tudi ustvarjajo finančni trg, zato jih ne moremo ločevati. Finančni trg je mehanizem, ki omogoča prenos finančnih prihrankov od ekonomskih subjektov, ki varčujejo (suficitna gospodarska enota), na tiste, ki investirajo v produktivne namene (deficitna gospodarska enota). Naloga finančnega sistema je zagotavljanje takšnega prenosa finančnih prihrankov, da bodo le-ti v gospodarstvu učinkovito uporabljeni. To dosega z vzpostavljanjem neposrednega ali posrednega prenosa prihrankov med suficitnimi in gospodarskimi enotami. Finančne institucije lahko razdelimo v različne skupine glede na različne kriterije, po katerih jih razvrščamo. Tako delimo finančne institucije po: funkcionalnem načelu, institucionalnem načelu. Po funkcionalnem načelu delimo obstoječe finančne institucije glede na njihovo vlogo pri emisiji denarja, in sicer na denarne (monetarne) in nedenarne finančne institucije. Ta delitev je v skladu z Denarno teorijo, ki daje v ospredje mehanizem emisija denarja v narodnem gospodarstvu. Pri tem nas zanima, ali posamezna finančna institucija spada v denarni (monetarni) sistem ali ne oziroma ali v okviru svojega poslovanja izdaja denar ali ne. Med denarne (monetarne) finančne institucije uvrščamo centralno banko in tisti del poslovnih bank, ki spada v denarni sistem. Sem pa spada samo tisti del premoženjske bilance poslovnih bank, v katerem so na pasivni strani izkazane tiste vloge, ki jih štejemo h knjižnemu denarju. Med nedenarne finančne institucije pa uvrščamo preostali nedenarni del poslovnih bank in vse ostale finančne institucije. Ker pa ta delitev zahteva delitev posamezne finančne institucije na dva dela, je pri obravnavanju finančnih institucij z vidika njihovega finančnega posredništva neustrezna. Po institucionalnem kriteriju pa razdelimo posamezne finančne institucije na agentske finančne institucije in finančne posrednike. Med agentske finančne institucije uvrščamo t.i. brokerje in dilerje, ki so specializirani za trgovanje z vrednostnimi papirji, in investicijske banke, ki pomagajo podjetjem pri emisiji vrednostnih papirjev. Finančne posrednike pa lahko nadalje razdelimo v dve skupini, in sicer na depozitne finančne institucije oziroma institucionalne investitorje. Skupna značilnost depozitnih finančnih institucij je, da zbirajo finančne prihranke prebivalstva na osnovi njihovih vlog oziroma depozitov z različnim rokom zapadlosti (vloge na vpogled, vezane vloge). Vloge pri depozitnih finančnih institucijah se običajno smatrajo za likvidne finančne oblike, ki zagotavljajo nominalno trdno vrednost v prihodnosti in ob praviloma vnaprej določeni višini obrestne mere je vnaprej znana tudi njihova nominalna donosnost. Tveganje depozitnih finančnih institucij je tudi manjše od tveganja končnih posojilojemalcev, zato je tudi zanimanje varčevalcev za nalaganje njihovih prihrankov v vloge pri depozitnih finančnih institucijah veliko. Zbrana sredstva varčevalcev depozitne finančne institucije največkrat prenašajo na deficitne gospodarske celice z odobravanjem posojil, tako kratkoročnih kot dolgoročnih, delno pa tudi z nakupi njihovih vrednostnih papirjev. Med depozitne finančne institucije tako uvrščamo

8 poslovne banke, hranilnice, kreditne zadruge in druge finančne institucije, ki varčevalcem nudijo možnost njihovih prihrankov v obliki vlog. Slika 1: Delitev finančnih institucij po institucionalnem kriteriju FINANČNE INSTITUCIJE DEPOZITNE NEDEPOZITNE POSLOVNE BANKE HRANILNICE KREDITNE ZADRUGE VZAJEMNE HRANILNICE INVESTICIJSKI SKLADI Vzajemni skladi odprti Investicijske družbe zaprti POGODBENE FINANČNE INSTITUCIJE Zavarovalnice Pokojninski skladi Vir: Bahovec, 2004, 3 Institucionalne investitorje oziroma investicijske finančne institucije delimo v dve podskupini, in sicer na pogodbene finančne institucije in na investicijska podjetja oziroma investicijske sklade. Pogodbene finančne institucije (pokojninski zavodi, zavarovalnice) zbirajo prihranke varčevalcev na osnovi posebnih pogodbenih razmerij med varčevalci in pogodbenimi finančnimi institucijami. Njihova primarna naloga je izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, medtem ko je opravljanje funkcije finančnega posredništva le njihova sekundarna naloga. Investicijski finančni posredniki pa zbirajo prihranke varčevalcev na osnovi delnic in delno tudi obveznic ter jih nato investirajo predvsem v vrednostne papirje podjetij. Na ta način posamezniki lahko pridejo do bolj tveganih naložb, česar verjetno ne bi storili v primeru neposrednega investiranja v podjetja. 2.2 Vrste investicijskih skladov V osnovi delimo investicijske družbe oziroma sklade glede na (Žnidaršič Kranjc 1999, 27): cilj, ki ga zasledujejo in je povezan s ciljem investitorja, ki vlaga v tak sklad, možnost oziroma način vnovčitve naložbe v sklad.

9 2.3 Vrste investicijskih skladov glede na cilj Želje posameznih investitorjev so zelo različne. Posamezni vlagatelji želijo s svojimi vlaganji pridobiti čim večjo dividendo, kar pomeni, da težijo k pridobivanju čim večjih stalnih dohodkov od vloženega kapitala. Spet drugim tekoči dohodki niso pomemben ali vsaj prednostni cilj, njihova želja je maksimalno povečati vrednost svojega vložka. Da bi zadovoljili želje različnih vlagateljev, se zato ustanavljajo skladi z različnimi cilji. Namen ali cilj posamezne investicijske družbe oziroma sklada se opredeli že ob ustanovitvi. Od cilja oziroma namena sklada je odvisna tudi vrsta vrednostnih papirjev, ki jih ima sklad v svoji aktivi oziroma jih kupuje. Številne investicijske namene lahko strnemo v nekatere skupine namenov, ki hkrati predstavljajo tudi obliko družbe oziroma sklada, saj so zanjo značilni prav vrednostni papirji, v katere investira. Temeljne skupine skladov oziroma družbe, ki se razlikujejo po namenu, so (Fredman 1993, 24-29): 1. Sklad rasti (Growth Found) Cilj takšnega sklada je donos kapitala, torej rast cen vrednostnih papirjev, ki jih ima sklad. Da bi dosegli kar največji kapitalski dobiček, t.j. razliko med ceno, po kateri smo delnico kupili, in ceno, po kateri jo lahko prodamo, je nujno potrebna rizičnost. Zato so tu investiranja rizična. Kupujejo se visoko donosni vrednostni papirji, zlasti delnice, katerih cene hitro rastejo. Tovrstne sklade imenujemo Gogo Founds. 2. Sklad dohodka (Income Found) Cilj tega sklada je čim večji tekoči gotovinski dohodek iz dividend oziroma obresti, zato so predmet nakupa vrednostni papirji z visoko obrestno mero oziroma dividendo. Seveda pa večji donos vrednostnega papirja spremlja večje tveganje. Primer takega sklada je Junk Bonds Found, ki investira v podjetniške obveznice slabše kvalitete, ki pa imajo zelo visok donos. 3. Sklad rasti in dohodka (Growth and Income Found) Poglavitni cilj tega sklada je donosnost kapitala ob hkratnem zagotavljanju nekega gotovinskega dohodka iz dividend in obresti. Rizičnost tega sklada je manjša kot pri prej navedenih, t.j. skladu rasti in skladu dohodka. Predmet nakupa so navadne delnice, zato ga imenujemo tudi Common Stock Found. 4. Sklad dohodka in rasti (Income and Growth Found) Cilj tega sklada je dohodek iz dividend in šele nato donosnost kapitala. Pri tem so predmet investiranja delnice največjih in najboljših podjetij (Blue Chips) ter preferenčne delnice. 5. Sklad ravnotežja (Balanced Found) Zasleduje tako tekoči dohodek kot kapitalski donos ter posebej stabilnost investicije. Ta sklad nudi manjši donos ob ugodnih in manjšo izgubo ob neugodnih tržnih gibanjih. Predmet investiranja so različne delnice in obveznice. 6. Sklad brez obdavčenj (Tax Exempt Found) Ta sklad praviloma investira le v komunalne obveznice, ki navadno niso obdavčene.

10 7. Sklad obveznic (Bounds Found) Cilj takega sklada je zagotoviti tekoče stabilne dohodke, zato so predmet investiranja nizko, srednje in visoko kvalitetne podjetniške obveznice. Poleg navedenih oblik skladov, ki se razlikujejo po cilju, ki ga zasledujemo, pa poznajo v svetu še posebne oblike skladov. Med njimi so najpomembnejši: sklad kratkoročnih vrednostnih papirjev (Money Market Found), ki investira le v kratkoročne vrednostne papirje in je zato visoko likviden; specializirani skladi, ki investirajo le v določene dele industrije ali druge dejavnosti oziroma v delnice teh organizacij; sklad nepremičnin (Real Estate Fond), ki investira v nepremičninske hipoteke in druge nepremičninske vrednostne papirje; le-ti omogočajo udeležbo pri lastništvu teh nepremičnin in pridobivanje rente ter tudi davčne olajšave; zaradi stabilnih, čeprav nižjih, donosov so naložbe v te sklade predvsem zelo varne. 2.4 Vrste investicijskih skladov glede na način vnovčitve naložb v takih skladih Ta delitev investicijskih skladov je ena najpomembnejših, saj gre za delitev na postavke na pasivni strani investicijskih skladov. Glede na način vnovčitve naložb delimo investicijske sklade na (Žnidaršič Kranjc 1999, 28-34): odprte investicijske sklade in zaprte investicijske sklade. 2.4.1 Odprti skladi V primeru odprtega sklada (Open-end Investment Company/Found), ki navadno ni delničarska družba, lahko investitor kupi ali proda posamezne enote premoženja sklada (npr. investicijski kupon) ob vsakem času. Cena teh kuponov se določa dnevno, in sicer tako, da se tržna vrednost vseh vrednostnih papirjev v aktivi deli s številom izdanih certifikatov enot sklada. Vrednost sklada se dnevno objavlja v časopisju. Odprti investicijski skladi nudijo investitorjem možnost diverzifikacije vrednostnih papirjev (različne oblike in vrste), kar sicer manjšim investitorjem ni dostopno. To zmanjšuje tudi rizik naložbe. Poleg tega je likvidnost te oblike investiranja velika, saj je vedno možna prodaja oziroma nakup. Investicijski sklad pa na ta način zniža stroške prodaje (provizije) svojih certifikatov. Odprti skladi so najpomembnejši in najbolj razširjen tip investicijskih skladov v ZDA. Največkrat so organizirani kot trusti (oziroma kot skupno premoženje), lahko pa tudi kot delniška družba. Lahko bi jih imenovali tudi vzajemni skladi ali skladi s spremenljivim obsegom kapitala. Njihova glavna značilnost, po kateri se tudi razlikujejo od zaprtih skladov, je v tem, da sklad stalno izdaja oziroma prodaja svoje delnice in jih je tudi v vsakem trenutku pripravljen odkupiti od delničarjev, ki jih želijo prodati. To pomeni, da se vrednost sredstev oziroma število delnic sklada stalno (dnevno) spreminja. Vrednost portfelja se spreminja s spreminjanjem števila prodanih ali dokupljenih delnic sklada. Zato je glavna skrb managerja sklada, da mu delničarji»ne uidejo«.

11 Prodaja in odkup delnic odprtih skladov teče po dnevni ceni t.i. neto vrednosti aktive na delnico (Net Asset Value per Share), ki velja tisti dan. Izračunajo jo tako, da vrednost premoženja v aktivi (torej vsoto trenutne tržne vrednosti vseh vrednostnih papirjev, ki jih držijo v svoji aktivi) zmanjšajo za znesek vseh dolgov, nato pa to delijo s celotnim številom prodanih delnic. To izračunajo ob koncu vsakega poslovnega dne in pomeni ceno, po kateri delničar proda svoje delnice nazaj skladu, hkrati pa je to tudi cena, po kateri skladi prodajajo dodatne delnice novim investitorjem (če zanemarimo morebitne provizije). Za določitev vrednosti investicije posameznega investitorja je potrebno pomnožiti dnevno neto vrednost aktive s številom delnic, ki jih investitor ima. Število delnic posameznika lahko naraste ne le z nakupom dodatnih delnic, ampak tudi z reinvestiranjem kapitalskih dobičkov, namesto da bi le-te investitorjem izplačali. Sama vrednost delnic sklada pa naraste, ko narastejo tečaji vrednostnih papirjev v portfelju. Pravno gledano je odprti sklad samostojna poslovna enota, ločena od njenih upravljavcev oziroma investicijskih svetovalcev. Sklad ima upravni odbor, v katerem mora biti tudi določeno število zunanjih neodvisnih članov. Prav tako morajo odprti skladi po zakonu (Investment Company Act-u) delničarjem in ameriški vladni komisiji za vrednostne papirje SEC (Securities Exchange Commision) stalno pošiljati natančna računovodska poročila o rezultatih delovanja. Odprti skladi spadajo v oblike za pretok oziroma kanaliziranje dohodkov in investicij in so tako zavezanci za plačilo davka od dobička, če sledijo določilom zvezne davčne komisije IRS (Internal Revenue Service). To pomeni, da morajo dejansko vse neto dohodke portfelja, pa naj so v obliki dividend, obresti ali kapitalskih dobičkov, v istem letu izplačati investitorjem oziroma jih po njihovem naročilu reinvestirati. Seveda pa so ti dohodki v obliki dohodnine obdavčeni pri samem investitorju. Odprti skladi omogočajo vlagateljem, da lahko kadarkoli dobijo izplačan denar v višini deleža njihovega kapitala v celotnih sredstvih sklada. To pomeni visoko stopnjo likvidnosti za investitorja. Da je to možno, mora sklad v vsakem trenutku imeti možnost izračuna neto vrednosti aktive. Za to pa mora investicijski sklad poznati tečaje vrednostnih papirjev, ki jih ima v aktivi; torej morajo ti vrednostni papirji kotirati na borzah oziroma biti tako razširjeni in znani na drugih finančnih trgih, da je njihov tečaj vsak trenutek znan. Neto vrednost aktive mnogih ameriških investicijskih skladov je obljavljena v dnevnem finančnem časopisju (npr. The Wall Street Journal). Tako lahko investitor za vsak sklad ugotovi dnevno neto vrednost aktive za delnico sklada, ponudbeno ceno, ki pri skladih s provizijo vključuje provizijo, v kotaciji pa je zapisana tudi višina spremembe v neto vrednosti aktive glede na prejšnji dan ali teden, ko se je trgovalo z delnicami sklada. Odprti skladi so mnogo bolj popularni od zaprtih, saj se prilagajajo trgu z variabilnim kapitalom, trgujejo s svojimi delnicami po neto vrednosti aktive in imajo organizirano stalno ponudbo prek bančnih okenc ali brokerjev, kar zagotavlja visoko stopnjo likvidnosti investicije ( Žnidaršič Kranjc 1999, 28-31). Kot posebna oblika odprtega sklada se pojavljajo tudi trusti (Unit Investment Trust). Trust je družba s fiksnim portfeljem, zbranim za čas trajanja trusta. Brokerska firma, ki trust ustanovi, nakupi portfelj različnih vrednostnih papirjev, ponavadi dolžniških, in jih plasira pri trustu (navadno posebni bančni oddelek za trusta). Ta te papirje varuje in opravlja

12 administrativne storitve v zvezi z njimi. V zameno za vrednostne papirje pa sponzorju izda odkupljive certifikate o trustu. Te certifikate, ki dokazujejo sorazmerni lastninski delež v sredstvih trusta, brokerska firma proda investitorjem večinoma v zneskih, ki niso manjši od 2000 USD. Tveganje prodaje certifikatov si brokerska firma pokriva z dodajanjem prodajnih provizij na ceno vrednostnih papirjev. Portfelj»unit trusta«sestavljajo predvsem instrumenti denarnega trga, korporativne obveznice, municipalne obveznice ali ameriške državne obveznice. Obresti od kuponov so razdeljene na investitorje. Če investitor želi certifikate prodati, jih trust odkupi po neto vrednosti aktive. Osnova za izračun neto vrednosti aktive pa so tržne nakupne cene vrednostnih papirjev v portfelju. Denar za odkup certifikatov od investitorjev pridobi sklad s prodajo vrednostnih papirjev v portfelju. Rok trajanja trusta je določen s končno zapadlostjo vrednostnih papirjev. Ta je lahko npr. 6 mesecev do 1 leta za instrumente denarnega trga ali več 10 let za obveznice. 2.4.2 Zaprti skladi Zaprte sklade (Closed-End Investment Funds) imenujemo tudi investicijski sklad s fiksnim obsegom kapitala. To ime nam pove, da se od odprtih skladov razlikujejo po tem, da je velikost sklada oziroma število delnic sklada določeno ob ustanovitvi in fiksno. V tem so podobni delniškim družbam. Zaprti skladi svojih delnic ne odkupujejo, prav tako pa sami ne trgujejo z njimi, ampak to prepuščajo brokerjem na sekundarnem trgu kapitala. Torej so vsi zaprti skladi t.i. load skladi skladi s provizijo. Provizija za trgovanje na sekundarnem trgu znaša 0,5 3%. Vrednost portfelja oziroma premoženja se spreminja le s spremembami tečajev vrednostnih papirjev, ki jih imajo v aktivi, ali pa se poveča z občasnim izdajanjem novih delnic. Investitor lahko kupi delnice sklada ob ustanovitvi sklada oziroma začetni prodaji novih delnic ali pa kasneje na sekundarnem trgu od drugega investitorja, ki jih želi prodati. Delnice zaprtih skladov kotirajo na borzah in trgu prek okenc (OTC trg), kjer se oblikujejo njihove tekoče cene. Tržni tečaj delnice zaprtega sklada ni enak vrednosti aktive na delnico, ampak je odvisen od punudbe in povpraševanja na sekundarnem trgu. Lahko je diskontna ali premijska cena glede na neto vrednost aktive, čeprav gre navadno za diskont v višini 5 20% pod neto vrednost aktive. Zanesljive razlage za ta pojav ni, opazili pa so povezavo med tržnimi gibanji in velikostjo razlike med neto vrednostjo aktive in tržno ceno. V pogojih padajočih tečajev vrednostnih papirjev, ko pesimistični investitorji delnice zavržejo, je diskont večji; v obdobju naraščujočih tečajev pa se diskont oži in je tečaj bliže neto vrednosti aktive. Edini razlog za prodajo z diskontom je morda tudi v možni vgrajeni davčni obveznosti za delničarje zaradi nerazdeljenih preteklih kapitalskih dobičkov, v preteklih rezultatih skladov ali v brokerskih provizijah za prodajo oziroma nakup na borzi, ki jo z diskontom izničijo. Zaradi takega načina trgovanja z delnicami je pritisk na upravitelje skladov manjši, saj se jim ni treba ukvarjati s skrbjo, da bi jim delničarji ušli. Seveda pa lahko v primeru množičnih prodaj delnic tečaj le-tem močno pade. Hkrati se upravitelj sklada tudi ne ukvarja s stalnimi nakupi in prodajami vrednostnih papirjev, ki jih ima v portfelju, ko je to nujno pri odprtih skladih, kjer investitorji dnevno vstopajo in izstopajo v sklad ali iz njega in

13 povzročajo nastanek presežka sredstev, ki ga je potrebno dodatno investirati, ali primanjkljaja, ki ga morajo kriti s prodajo dela vrednostnih papirjev. Tako ima manager več časa za ustrezne analize vrednostnih papirjev in določanje časovnih terminov nakupov in prodaj vrednostnih papirjev in ima zato mnogokrat tudi ugodnejše investicijske rezultate. Donosi skladov so nemalokrat večji tudi zato, ker so zaradi domnevno manjše likvidnosti oziroma fleksibilnosti teh skladov tečaji delnic le-teh zaradi diskonta nižji in dajo pri enaki dividendi dejansko večji donos na vložena sredstva, še zlasti, če se diskont zmanjša po nakupu. Zaprti skladi so obdavčeni tako kot delniške družbe, torej morajo plačati davek na dobiček, medtem ko so odprti skladi praviloma davka opravičeni, če tekoče prerazdelijo dohodek delničarjem. Zaprte sklade delimo v tri večje skupine (Žnidaršič Kranjc 1999, 34): diverzificirani zaprti skladi (diversified closed-endfunds), ki investirajo v širok krog vrednostnih papirjev; skladi z dvojnim namenom (dual-purpose funds ali leverage funds), ki imajo enak delež kapitalskih in dohodkovnih delnic; Lastniki dohodkovnih delnic dobijo ves dohodek portfelja, lastniki kapitalskih delnic pa vse neto kapitalske dobičke od portfelja. Ti skladi so časovno omejeni. Od zapadlosti lahko dohodkovne delnice odprodajo ali pa jih zamenjajo za delnice sklada. specializirani zaprti skladi (specialized closed-end funds) imajo portfelje omejene glede na tip vrednostnih papirjev, gospodarsko panogo, skupino panog ali geografsko okolje.

14 3 BANČNE VLOGE 3.1 Klasična varčevanja in depoziti O bančni vlogi ali depozitu govorimo, ko vlagatelj položi denar na račun pri banki, banka pa se obveže, da mu denar z obrestmi vrne v dogovorjenem času. Banke varčevalcem nudijo vloge na vpogled in vezane vloge. Pri vlogah na vpogled vlagatelj kadarkoli svobodno dvigne denar s svojega računa, medtem ko pri vezanih vlogah denar dvigne šele po koncu dogovorjenega obdobja ter za svojo vlogo prejme ustrezno višjo obrestno mero. Višina obrestne mere narašča s povečanjem dobe vezave sredstev. Klasična varčevanja in depoziti so se uveljavili kot najprimernejši način za oblikovanje trdnih finančnih temeljev. Kdor prisega na varnost prihrankov in noče tvegati v zameno za večji donos, bo v izboru različnih oblik klasičnih bančnih varčevanj in depozitov zagotovo našel najljubšo varčevalno obliko. Izbira lahko namreč med različnimi dobami varčevanja in se odloči, ali bo varčeval v domači ali v tuji valuti. Hkrati lahko svojim zmožnostim in potrebam prilagaja tudi način pologov. Pri dolgoročnem varčevanju v bankah lahko izpostavimo: rentno varčevanje, modro varčevanje, depoziti v tolarjih ali tuji valuti. Rentno varčevanje sodi med zelo varne naložbe, ker so njihovi ponudniki banke, varčevalci pa imamo v primeru stečaja banke zajamčeno izplačilo vlog do višine 5.1 mio SIT. Med varčevalci se je ta oblika dolgoročnega varčevanja prijela, ko so spoznali, da je potrebno za zagotovitev življenjskega standarda (pokojnine, šolanje otrok, nakup stanovanja) v kasnejših letih varčevati še kaj dodatno. Sama oblika varčevanja je precej prilagodljiva potrebam in željam varčevalcev, saj obstaja precej možnosti izbire. Lahko izbiramo med varčevanjem v tolarjih ali v devizah, lahko si prilagodimo načine vplačevanja po obrokih. Možnost trajanja varčevanja in izplačila privarčevanih sredstev (enkratno, rentno ali kombinacija obeh) je široka. Prejemnik sredstev je lahko sam varčevalec ali pa katerakoli druga oseba, ki jo določimo ob sklenitvi pogodbe ali kasneje med varčevanjem z dodatno izjavo. V času varčevanja lahko zvišujemo znesek in dobo varčevanja, nikakor pa ne obratno. Ko ocenjujemo donose pri rentnem varčevanju, se moramo zavedati, da gre kljub vsemu za bančni način varčevanja. To pomeni, da je ta oblika varčevanja v marsičem podobna depozitnemu. Ponavadi so obrestne mere malo višje, kot če se odločimo za nekajletno vezano varčevanje. Ta nekoliko višji donos je neke vrste nagrada za varčevalce, ker se obvežejo, da bodo vsako obdobje vplačali nov obrok, dokler ne poteče pogodbeno obdobje. Pri tem je potrebno še dodati, da gre vseeno za spremenljive donose. Če primerjamo to obliko varčevanja z investiranjem v vzajemne sklade, lahko ugotovimo, da je rentna oblika varčevanja v večini pogledov slabša. Nudi nižje donose, kot so donosi skladov (v večini primerov). Prav tako je slabši tudi likvidnostni vidik, saj vloženih sredstev ne smemo predčasno dvigniti, če se nočemo odpovedati pripadajočim obrestim. Med prednosti rentnega varčevanja lahko prištejemo stabilnost donosov, česar pri skladih ni. Zaenkrat je tudi davčni vidik ugodnejši za rentna varčevanja nad desetimi leti, saj ni davka na obresti.

15 Modro varčevanje je varčevanje v tolarjih. Tukaj se lahko varčuje največ pet let. Izbrati moramo znesek v tolarjih ali EUR, ki smo ga sposobni in pripravljeni odvajati v rednih mesečnih obrokih ter ne bo bistveno oškodoval našega družinskega in osebnega proračuna. Dobra lastnost modrega varčevanja je v tem, da ga lahko varčevalec kadarkoli po 12 mesecih prekine z napovednim rokom 91 dni. Obrestna mera je nominalna, spremenljiva in je sestavljena iz osnovne spremenljive obrestne mere in fiksnega pribitka, ki je za vsako zaključeno leto varčevanja višji. Po treh letih varčevanja lahko varčevalec ali njegov ožji družinski član najame kredit pri banki za na nakup, gradnjo in obnovo nepremičnine po ugodnejših pogojih. Depoziti v tolarjih ali v tuji valuti, imajo najdaljšo tradicijo vlaganja med slovenskimi vlagatelji. Bančne depozite lahko ločimo glede na to, v kolikšnem času nam je dostopen denar, ki je naložen na bančnem računu oziroma glede na obdobje vezave. Tako poznamo: vloge na vpogled-a vista depozit, depoziti (vezava) na odpoklic, vezani depoziti. Glede na način ohranjanja ali povečevanja vrednosti vezanega denarja ločimo: tolarske depozite, devizne depozite. Že samo ime pove, da imamo pri tolarskih depozitih na računu sredstva v domači valuti, slovenskem tolarju (SIT). Pri tolarskih depozitih se lahko vrednost sredstev ohranja ali povečuje tako, da se varčevalcu prizna nominalna obrestna mera. Devizni depozit predstavljajo sredstva na računu, ki so izražena v tuji valuti. Glede na namen delimo depozite na namenske in nenamenske. Nenamenski depozit je enostavna oblika depozita, namenjena vsem, ki imajo presežna finančna sredstva in še nimajo vizije, v kak namen jih bodo uporabili. Lahko so vezani za določeno obdobje ali pa gre za depozite z odpovednim rokom (oziroma na odpoklic). Njihov namen je predvsem varčevanje in plemenitenje privarčevanih sredstev z obrestovanjem pa tudi večja varnost denarja (npr. manjša možnost kraje, izgube, uničenja). Namenski depoziti pa niso vezani časovno, temveč za določen namen uporabe. Porabijo se lahko kadarkoli, a le za namen, za katerega so bila sredstva naložena v banko (Bobek 1995, 85). A vista depozit vloga na vpogled Vpogledno vlogo pri nas predstavlja vloga na osebnem računu. Gre za denarni račun, ki je namenjen tekočemu prejemanju vlog, dvigovanju in nakazovanju s tega računa tretjim osebam. Banka za komitenta evidentira vse prilive in odlive z njegovega računa in ga o tem obvešča. Sredstva, ki so na tem računu, so brez roka, kar pomeni, da jih lahko komitent vsak trenutek dvigne. Obresti, ki se na tak način pripisujejo, so zelo minimalne. Komitenti torej v te vloge naložijo denar zaradi opravljanja plačilnega prometa in ne zato, ker bi radi privarčevana sredstva oplemenitili. Denar na tem računu lahko lastnik uporablja časovno in namensko neomejeno, kar daje temu računu obliko depozita na vpogled (a vista depozit).

16 Depozit na odpoklic (z odpovednim rokom) Za depozite na odpoklic velja, da so to sredstva, vezana na bančnem računu, ki se sprostijo ob odpovedi oziroma odpoklicu upnika. To pomeni, da mora komitent depozit odpovedati, nakar se po določenem (odpovednem) roku sredstva na računu sprostijo in jih lahko komitent spet dvigne oziroma mu jih mora banka izplačati (Bobek 1995, 84). Obrestne mere za take depozite so praviloma višje od obresti na vpogledne vloge, a nižje od obresti za depozite, vezane za določen čas. Vezani depozit Del sredstev, ki jih želi komitent (varčevalec) banke privarčevati, lahko izloči s svojega transakcijskega računa in jih veže. Vezana vloga seveda prinaša višje obresti kot vloga na transakcijskem računu, saj vloga na transakcijskem računu nima roka, medtem ko se varčevalec pri vezani vlogi odloči, da bo sredstva pustil določen čas»mirovati«pri banki. Banka jih lahko posodi oziroma investira naprej in jih tako oplemeniti. Vezana vloga je namenjena varčevanju ter se spreminja in vodi na posebnem varčevalnem računu. Med trajanjem pogodbe komitent ne more dvigniti sredstev z računa. To lahko stori šele po poteku roka vezave, ko se sredstva na računu sprostijo. Vezani depoziti so lahko kratkoročni (depoziti do enega leta) in dolgoročni (vezani nad enim letom). 3.2 Prednosti in slabosti varčevanja v bankah Pristop k varčevanju je enostaven, saj vlagatelj preprosto izpolni varčevalno pogodbo (s strani vlagatelja je to predvsem redno plačevanje pogodbenih zneskov, za banko pa to pomeni izplačevanje dogovorjenih obresti na račun vlagatelja). Preglednost naložbe je za vlagatelja dobra, saj natančno ve, kolikšni so vložki, kakšna je doba varčevanja in kakšni bodo donosi. Do 01.01.2005 je bila pomembna prednost bančne vloge neobdavčenost obresti na vloge. Po 01.01.2005 so obresti obdavčene. V letno davčno osnovo se ne vštevajo obresti do skupnega letnega zneska 300.000,00 SIT iz denarnih depozitov fizičnih oseb pri bankah in hranilnicah, dolžniških vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje na borznem trgu v Sloveniji in na priznanih borzah v drugih državah članicah EU, ter del dohodka iz vzajemnih skladov, ki se izplačujeta v obliki obresti. Jamstvo za izplačilo vlog je tudi pomembna prednost bančnih vlog, ki ga banka nudi svojim strankam, če le-ta zaide v stečajni postopek. Višina jamstva je omejena navzgor in je trenutno 5.100.000,00 SIT na varčevalca. Donosnost na bančne vloge je omejena zaradi restriktivne naložbene politike bank. Banke lahko le manjši del zbranih vlog nalagajo direktno na trg kapitala, kjer se ustvarjajo višji dobički ob višjem tveganju, večji del pa nalagajo v manj tvegane državne vrednostne papirje, kredite prebivalstvu in gospodarstvu.

17 Likvidnost bančne vloge je izredno omejena. V primeru želje po predčasni prekinitvi pogodbe o varčevanju so sankcije izredno ostre (npr. prekinitev ni možna prej kot v drugem letu varčevanja, pri čemer se obrestne mere obračunavajo po znižani stopnji, ponavadi za vpogledne vloge ali enomesečni depozit), lahko pa nam banka da premostitveni kredit, ki je obrestovan po višji obrestni meri kot naša vloga. 3.3 Bančne obrestne mere v Sloveniji 3.3.1 Ukinitev temeljne obrestne mere V začetku leta 2002 se je pri poslovnih bankah začelo drastično upadanje obrestnih mer depozitov, do takrat pa so bile vse obrestne mere razen pri zakladnih menicah vezane na temeljno obrestno mero (TOM). Sprejeti zakon iz začetka leta 2002 je določal, da od sredine leta 2002 ne sme biti več vezave na TOM oziroma, da morajo biti obrestne mere do enega leta določene v nominalnem znesku. Obrestne mere so bile do sredine 2002 dokaj ugodne, saj je vedno obstajal določen pozitiven pribitek nad TOM, ki naj bi zagotavljal določeno realno obrestno mero. Zaradi metodologije temeljne obrestne mere, ki je bila izračunana za nazaj, je bila dejanska dosežena realna obrestna mera do zapadlosti depozita še višja od pribitka na TOM. TOM je namreč trendu upadanja inflacije sledil z zamikom. Ukrep zniževanja obrestnih mer in s tem sprejetje novega zakona o obrestnih merah je bil potreben, saj je potrebno fiksirati tečaj tolarja proti evru. Tako je potrebno tudi domače obrestne mere izenačiti z evropskimi obrestnimi merami. Obrestne mere so morale padati hitreje kot domača inflacija, saj so bile v preteklih letih naše realne obrestne mere višje od evropskih. Bančne depozitne obrestne mere so tako v zadnjih dveh letih mesečno upadale za več, kot je upadala povprečna medletna inflacija (Dolenc 2004, 23). S tem so se zniževale tudi realne donosnosti depozitov, saj je bil trend upadanja nominalnih obrestnih mer hitrejši od trenda upadanja inflacije. To pomeni, da v takem primeru obrestne mere ne ohranjajo več realne vrednosti depozita. Obrestne mere posojil ne smejo slediti obrestnim meram depozitov zaradi doseganja ciljnega obsega obrestnih prihodkov, zato se ponavadi obrestne mere posojil znižajo kasneje in za manjši obseg, kot se znižajo obrestne mere depozitov. V mesecu novembru 2003 je bančna obrestna mera za tolarske depozite že tako padla, da je devizni depozit postal donosnejši od tolarskega, kar se od uvedbe tolarja še ni zgodilo. Dolga leta so bili tolarski depoziti občutno donosnejši od deviz (donosnost deviznih depozitov je ponavadi dosegala polovico tolarske), razlika pa se je začela zmanjševati šele leta 2003, zlasti v drugi polovici leta (Petavs 2003, 54).

18 4 OPREDELITEV VZAJEMNIH SKLADOV 4.1 Klasifikacija vzajemnih skladov V tujini danes poznajo še vrsto drugih kategorij in podskupin skladov, izmed katerih so nekatere že prav eksotične. Vlagatelji lahko izbirajo med skladi, ki vlagajo v posamezne skupine vrednostnih papirjev (delnice, obveznice ali kratkoročne vrednostne papirje), posamezne podskupine osnovnih skupin vrednostnih papirjev (na primer delnice hitrorastočih podjetij, majhnih podjetij, državnih obveznic, ), v posamezne panoge in na posamezne trge kapitala (Kleindienst 2001, 450-455). Zaradi prilagajanja potrebam in željam investitorjev se je v obdobju od ustanovitve prvega vzajemnega sklada do danes razvila vrsta najrazličnejših VS, ki omogočajo zadovoljitev investitorjev, saj lahko izbirajo med tremi oblikami vzajemnih skladov, ki sovpadajo s kategorijami rizičnosti (Dimovski, Gregorič 2000, 169-171): skladi agresivne rasti (aggressive growth funds), katerih naložbena politika je naravnana predvsem na hitro rast kapitala in zahteva agresivno ter špekulativno investiranje z velikim tveganjem; skladi zmerne rasti (moderate growth funds), katerih investitorji so pripravljeni sprejeti zmerno rizičnost za dosego povprečne rasti kapitala; skladi zadržane rasti (conservative growth funds), ki so namenjeni investitorjem, ki se želijo izogniti visoki tveganosti ter nestanovitnosti in si ne upajo čakati na velike zaslužke ob pravem času. Najbolj razširjena je klasificiranja vzajemnih skladov glede na naložbeno politiko vzajemnih skladov oziroma glede na prevladujočo vrsto finančnih naložb, ki jih imajo v svojem premoženju. Tako ločimo (Fredman 1993, 23-54): vzajemne sklade delnic (common stock mutual funds), vzajemne sklade obveznic (bond mutual funds), vzajemne sklade kratkoročnih vrednostnih papirjev (money market mutual funds), lahko pa tudi mešane sklade (balanced funds). 4.1.1 Indeksni vzajemni skladi Indeksni skladi so bili v zadnjih dveh desetletjih najhitreje rastoča skupina investicijskih skladov v svetu. Osnova njihova delovanja je preprosta. Svoje premoženje oblikujejo v skoraj natančno takšni sestavi, kot jo ima določeni borzni indeks. Tovrsten sklad bi nam na primer lahko omogočil, da svoje premoženje vložimo v borzni indeks SBI 20 ali katerega izmed znanih tujih indeksov. Donosnost teh skladov pred stroški je tako skorajda enaka donosnosti izbranega borznega indeksa ali splošni donosnosti delnic na trgu. Večje ko je podjetje (merjeno z velikostjo tržne kapitalizacije njegovih delnic), večji je delež njegovih delnic v indeksu in tako tudi v portfelju skladov, ki se glasijo na ta indeks.

19 Indeksni skladi, ki so namenjeni zasebnim investitorjem, so dostopni že za začetni vložek v višini od 1000 do 3000 $, investitorjem pa običajno nudijo možnost rednega mesečnega vlaganja dodatnih sredstev že v višini 100 $. Osnovni prednosti indeksnih vzajemnih skladov sta visoka stopnja razpršitve premoženja in predvsem razmeroma nizki stroški upravljanja. Imajo precej manjše število zaposlenih kot aktivno upravljani skladi, saj ne zaposlujejo večjega števila svetovalcev, upraviteljev in analitikov, zato so njihovi operativni stroški minimalni. Majhni so tudi stroški trgovanja z vrednostnimi papirji, saj jih kupujejo in prodajajo zelo poredko (Kleindienst 2001, 455-472). 4.2 Prednosti vlaganja v vzajemne sklade Za investitorje, ki nimajo zadosti časa in znanja za temeljito analizo posameznega podjetja, je bolje, da svoje prihranke investirajo v vzajemne sklade. Investiranje prihrankov v vzajemne sklade ima kar nekaj prednosti pred individualnim investiranjem. 4.2.1 Razpršitev premoženja Tveganje premoženja je možno zmanjšati z investiranjem prihrankov v večje število vrednostnih papirjev. Empirične raziskave na razvitih finančnih trgih so pokazale, da z razpršitvijo premoženja med 12 in 20 različnih vrednostnih papirjev lahko občutno zmanjšamo tveganje tega premoženja. Vzajemni skladi pridobivajo s prodajo svojih delnic prihranke investitorjev, ki jih nato investirajo naprej v večje število tveganih vrednostnih papirjev. S tem opravljajo vzajemni skladi za svoje investitorje razpršitev naložb, katere posamezni investitorji zaradi sorazmerno majhnih prihrankov ne bi mogli doseči v tolikšni meri. S tem zagotovijo individualnemu investitorju večjo varnost njegove naložbe, saj je tveganje delnice sklada povprečje različno tveganih vrednostnih papirjev. 4.2.2 Strokovno upravljanje premoženja Premoženje vzajemnih skladov upravljajo profesionalni upravitelji, ki imajo zaledje v analitski službi, ki s ciljem povečanja donosnosti sklada nenehno raziskuje trge, podjetja in panoge (Kleindienst 2001, 443-444). Strokovno upravljanje vzajemnih skladov je pomembna prednost za tiste investitorje, ki sami nimajo znanja, časa, sredstev in izkušenj s področja financ, da bi sami investirali svoje prihranke. 4.2.3 Stroški vlaganja Pri vlaganju v vzajemne sklade so stroški za vlagatelja bistveno nižji kot pri večini drugih oblik investiranja na borzi (KD Investments, 2004). Pristop k skladu oziroma odprtje računa je pri slovenskih vzajemnih skladih brezplačen, vlagatelji tudi nimajo nikakršnih stroškov za vodenje računa, kot je to običajno pri nekaterih tujih skladih. Posamezni vlagatelj v sklad plača vstopno, izstopno in upravljavsko provizijo. Vsota vstopne in izstopne provizije pri slovenskih vzajemnih skladih ne presega 3% na vsako vplačilo pri vstopu oziroma izplačilo pri izstopu iz sklada.

20 4.2.4 Preglednost Posameznik, ki je vložil v vzajemni sklad, lahko v vsakem trenutku izve, koliko znaša njegovo premoženje, saj so vrednosti točk skladov, na podlagi katerega vlagatelj lahko izračuna trenutno vrednost svojega vložka, na voljo v tečajnicah v dnevnem časopisju in tudi na spletnih straneh. Vlagatelj ima na sedežu upravljavca v vsakem trenutku na voljo ažurne podatke o vzajemnem skladu, v katerem ima svoje premoženje. Na razpolago ima zadnje letno in zadnje polletno poročilo, iz katerega so poleg finančnih izkazov sklada razvidni tudi podatki o provizijah. Vlagatelj ima tudi možnost vpogleda v naložbene strukture sklada, tako da lahko spremlja, kam upravljavec nalaga sredstva. Vse našteto je velika prednost pred bankami in zavarovalnicami, ki take preglednosti ne omogočajo. 4.2.5 Visoka likvidnost Bistvena prednost vzajemnega sklada pred drugimi naložbami, kot so vezane vloge, življenjsko zavarovanje ali naložbe v nepremičnine, je likvidnost, saj denar v skladu ni vezan. Na visoko likvidnost vzajemnih skladov vplivajo naslednja dejstva: ni nikakršnih pogodb z določenimi roki vplačil in višino zneskov in torej nobenih pogodbenih kazni; sklad mora denar na račun investitorja nakazati najkasneje v petih delovnih dneh od prejema zahteve za izplačilo; delničar sklada svoj vložek kupi ali proda katerikoli delovni dan po ceni, ki velja tisti dan; trgovanje z lastnimi delnicami sklada po neto vrednosti aktive; organizirana stalna ponudba preko bančnih okenc ali borznih posrednikov. 4.2.6 Varnost pred izgubo zaradi neetične prakse Verjetnost izgub zaradi finančnih prevar, škandalov ali stečajev, v katerih bi bili vključeni upravljavci vzajemnega sklada, je zelo majhna. Področje poslovanja vzajemnih skladov je podrobno regulirano s ciljem večje varnosti poslovanja, kar je pomembno za zaščito investitorjev in njihovega zaupanja v tovrstne finančne institucije. 4.2.7 Zasebnost podatkov Podatke o imetništvu investicijskih kuponov posameznega sklada v Sloveniji imata samo družba za upravljanje, ki s skladom upravlja, in banka skrbnica. Podatke morata skrbno varovati; družba za upravljanje jih lahko razkrije samo na podlagi pisnega dovoljenja imetnika ali na pisno zahtevo Agencije za trg vrednostnih papirjev, Banke Slovenije oziroma drugega pristojnega nadzornega organa. Organ sme podatke uporabiti izključno za namen, zaradi katerega so bili podatki pridobljeni od družbe za upravljanje.

21 4.2.8 Prihranek časa Vzajemni skladi imajo zaposlene strokovnjake, ki zelo dobro poznajo zakonitosti delovanja finančnega trga. Analizirajo tržne razmere in zbirajo informacije o trgu ter se nato na podlagi vseh analiz odločajo, kam bodo vlagali premoženje sklada. Za to posvečajo celotni delovni čas. So vedno v središču dogajanja in se zato hitreje odzovejo na spremembo trga. Posamezniku zato ni potrebno tratiti časa za odločitve o nakupu in prodaji svojih vrednostnih papirjev, temveč to prepusti strokovnim upravljalcem sklada ter tako prihrani čas, ki ga lahko učinkoviteje porabi. 4.2.9 Enostaven postopek investiranja Pomeni enostaven postopek nakupa in prodaje vrednostnih papirjev vzajemnega sklada, lahko tudi možnost avtomatičnega reinvestiranja dividend in razdeljenih kapitalskih dobičkov, priprave poročila za davčno službo in drugih ugodnosti. 4.3 Pomanjkljivosti vzajemnih skladov Vzajemni skladi imajo občuten obseg neposrednih stroškov provizije pri nakupu in prodaji delnic, poleg tega skladi zaračunavajo še upravljavsko provizijo. Hkrati z vstopno, izstopno in upravljavsko provizijo je posamezni investitor dolžan vzajemnemu skladu plačilo tudi za posredne stroške, ki jih ima vzajemni sklad v zvezi s stroški transakcij finančnega premoženja. Skladi na borzi trgujejo vsakodnevno, tako da vseeno trgujejo z nižjimi stroški, kot bi to uspelo posameznemu investitorju. Vzajemni skladi ne omogočajo neposrednega stika med posameznim investitorjem in investicijskim upraviteljem sklada. Sklad investira upoštevaje svojo investicijsko politiko neodvisno od želja posameznih investitorjev, ki pri tem nimajo vpliva. Investitor izgubi nadzor nad kapitalskimi dobički v nasprotju z neposredno naložbo. Pri neposrednem investiranju lahko posameznik namreč natančno določi, kdaj bo in kdaj ne bo dosegel kapitalskega dobička ali kapitalske izgube, pri tem pa lahko upošteva tudi davčni vidik. Posamezni investitor tako praktično ne more sodelovati pri upravljanju sklada (Rowland 1996, 138). Zaradi velikega števila vzajemnih skladov ima investitor oteženo delo pri izbiri primernega sklada (Bogle 1994, 54-55). Število skladov v svetu je veliko, prav tako pa njihovo število narašča tudi pri nas. Omejitev odločanja vlagatelja. Posameznik ima možnost odločanja, v kateri vzajemni sklad bo vlagal, ne more pa direktno vplivati na to, kakšen bo portfelj sklada, v katerega bo denar vložil. Pri odločitvi mu pomaga naložbena politika sklada, ne pa količina in kakovost posameznih vrednostnih papirjev, ki so trenutno v portfelju, saj jih lahko upravitelj sklada glede na naložbeno politiko in težnje po doseganju višje donosnosti kadarkoli zamenja.

22 4.4 Zakaj izbrati varčevanje v vzajemni sklad Vzajemni sklad je primeren za dolgoročno varčevanje (za pokojnino) in neprimeren za hitre zaslužke. Vzajemne sklade ločimo glede na naložbeno politiko investiranja sredstev. Skladi, ki investirajo v obveznice, se imenujejo obvezniški in so primerni za varčevanje nad tremi leti. Tisti, ki investirajo v delnice, pa se imenujejo delniški in so primerni za varčevanje nad deset let. Večina slovenskih vzajemnih skladov je mešanih, torej investirajo v delnice in obveznice. Vzajemni sklad pa ni primerna naložba, če bomo denar potrebovali prej kot v letu dni. Slovenski vzajemni skladi niso najbolj primerni za kratkoročne naložbe oziroma je tveganje vlagatelja bistveno večje kot pri dolgoročni naložbi, tudi zaradi davka na kapitalski dobiček in nihanj v vrednosti točke. Vzajemni sklad je z vidika likvidnosti boljša dolgoročna naložba od različnih rentnih oziroma življenjskih zavarovanj ali pa od vezave na banki, saj denar v vzajemnem skladu ni vezan. Pozorni moramo biti tudi na davek na kapitalski dobiček. Plačali ga bomo v primeru prodaje točk vzajemnega sklada. Varčevati je mogoče tudi z manjšimi zneski. Mnogo ljudi se že zaveda, da bodo morali za varno prihodnost poskrbeti sami. V vzajemnem skladu nas ne obvezuje nobena pogodba. Varčujemo, kadarkoli želimo in kolikor želimo, lahko tudi samo z vrednostjo ene točke. Ker imajo vzajemni skladi v povprečju boljše dolgoročne donose od dolgoročnih vezanih vlog, lahko v prihodnosti pričakujemo več denarja. Varčevanje v vzajemnem skladu je zelo pregledno, saj lahko v vsakem trenutku izvemo, koliko je vredno naše premoženje. Na svojem investicijskem kuponu ali izpisku z investicijskega računa pogledamo število točk. Število točk nato pomnožimo z odkupno vrednostjo enote premoženja, ki jo najdemo v tečajnici vzajemnih skladov v enem izmed dnevnih časopisov z veliko naklado ali pa na spletnih straneh oziroma teletekstu.

23 Tabela 1: Primerjava alternativ za dolgoročno naložbo prihrankov Kriterij Vzajemni sklad Portfelj vrednostnih papirjev upravljanju v Naložbeno življenjsko zavarovanje (z zajamčenim donosom in brez njega) Naložba v nepremičnino za oddajanje v najem Rentno varčevanje banki v Prostovoljno dodatno pokojninsko varčevanje Klasično življenjsko zavarovanje Likvidnost (unovčitev prihrankov) dela dobra dobra zmerna (možnost predujma) slaba slaba slaba slaba Stroški zmerni zmerni zmerni do visoki (skriti režijski stroški) zmerni do visoki (investicijsko vzdrževanje) brez stroškov zmerni visoki Zajamčena donosnost ne ne da, pri nekaterih oblikah ne da, vendar je obrestna mera spremenljiva da da Davčna obremenitev (po uveljavitvi potekajoče davčne reforme) zmerna visoka (ob aktivnem trgovanju) zmerna oz. visoka, če je zavarovalna doba krajša od 10 let zmerna zmerna nizka zmerna oz. visoka, če je zavarovalna doba krajša od 10 let Preglednost naložb dobra dobra zmerna zmerna zmerna zmerna slaba Pričakovana donosnost zmerna, visoka (odvisno od vrste sklada) zmerna, visoka (odvisno od naložbene politike) nizka, zmerna, visoka (odvisno od naložbene politike) zmerna do visoka (odvisno od lokacije itd.) zmerna zmerna nizka do zmerna (odvisno od pripisanih dobičkov) Vir: http://vzajemci.com. Vzajemni skladi so podvrženi strogi zakonodaji: Zakonu o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU), Zakonu o trgu vrednostnih papirjev in sklepom Agencije za trg vrednostnih papirjev. Obvezne so redne revizije skladov in družb za upravljanje, premoženje vzajemnega sklada je popolnoma ločeno od upravitelja, državna institucija Agencija za trg vrednostnih papirjev pa dnevno nadzoruje upravitelja in s tem ščiti vlagatelje. Premoženje vzajemnega sklada je razpršeno med veliko število vrednostnih papirjev, kar zelo zmanjša tveganost naložbe, kot vlagatelji imamo možnost vpogleda v naložbeno strukturo vzajemnega sklada za prejšnji mesec, posamezni varčevalec pa ima lahko največ 5% vrednosti vzajemnega sklada. Nekatere družbe za upravljanje omogočajo svojim vlagateljem, da namesto investicijskih kuponov prejmejo samo izpisek z investicijskega računa. To je za vlagatelja bolj prijazna rešitev, saj se investicijski kuponi hranijo pri družbi za upravljanje in vlagatelj nima skrbi. V primeru izgube investicijskega kupona bi moral vlagatelj le-tega preklicati v Uradnem listu. Praktičnost takega načina vplačila se pokaže tudi pri mesečnem vplačevanju v vzajemne sklade, saj vlagatelj namesto gore papirja prejme samo izpisek, podoben tistemu, ki ga dobi iz banke.

24 Tabela 2: Pregled posameznih vrst naložb ter njihovih prednosti in slabosti Vrsta naložb Prednosti Slabosti Priložnosti Vzajemni skladi Strokovno Odvisnost od Večji pritok denarja upravljanje, visoki nepredvidljivega v sklade, donosi, likvidnost, koncentracija dostopnost kapitalskega trga lastništva na kapitalskem trgu Obveznice Varna naložba Prenizki donosi PID-i Podcenjenost, preoblikovanje holdinge inv.družbe v in Nepremičnine Varna naložba, prihodek od oddajanja Umetnine Uživanje v lepoti umetniškega dela Delnice Konsolidacija lastništva in prihod tujcev (bo)sta dvignila tečaje nekaterih delnic Banke Varna naložba z zagotovljenim donosom Življenjsko zavarovanje Vir: Pinterič, 2002, 72 Zagotovljena izplačila ob doživetju Slabo premoženje, ki so ga dobili ob zapolnitvi privatizacijkse vrzeli Visoke cene v mestnih sredičih naj bi upadle Visoke cene in majhno zanimanje vplivajo na nizke, včasih celo negativne donose Dokaj tvegana naložba, še posebej v času recesije Zniževanje obrestnih mer in uvedba fiksne obrestne mere Ni likvidna Ob zapolnitvi privatizacijske vrzeli in preoblikovanju je pričakovati rast pidovskih delnic Nakup nepremičnin v mestih, ki jih bo povezala avtocesta in turistično zanimivih krajih Nakupi mladih in še neuveljavljenih avtorjev Prevzemne tarče 4.5 Vrednost premoženja in donosnost vzajemnih skladov Vrednost enote premoženja (VEP) vzajemnega sklada, ki se izračunava vsakodnevno, dobimo tako, da od sredstev odštejemo obveznosti in rezervacije sklada (Mramor 2000, 100). VEP= (celotna sredstva (obveznosti + rezervacije)) / število enot v obtoku

25 Dnevna čista vrednost sredstev vzajemnega sklada (ČVSd) se deli s številom enot premoženja vzajemnega sklada v obtoku (EVO). VEP se določi v skladu z Metodologijo za izračun čiste vrednosti investicijskega sklada in VEP vzajemnega sklada, ki jo podpiše Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju tudi ATVP). Donosnost naložbe je definirana kot razmerje med prejetim dohodkom in vloženimi sredstvi (Dimovski 2000, 175-176). Donosnost naložbe= Donos VP / Cena VP VEP se vedno giblje med prodajno in odkupno ceno enote premoženja. Prodajna cena enote premoženja se izračunava tako, da se k vrednosti enote premoženja prišteje vstopna provizija, odkupna cena enote premoženja pa je enaka vrednosti enote, zmanjšani za izstopno provizijo. Ob vplačilu v sklad se vlagatelju zaračuna vstopna provizija, ob izplačilu pa izstopna provizija. Proviziji se od sklada do sklada razlikujeta, vendar skupaj ne smeta presegati 3% vrednosti investicijskega kupona. S pristopom v vzajemni sklad dobi vlagatelj investicijski kupon in postane lastnik sorazmernega dela vzajemnega sklada. Investicijski kupon ima poleg označbe, da gre za investicijski kupon vzajemnega sklada, katerega upravlja DZU, še sledeče glavne oznake: serijsko številko, število enot, na katerega se glasi, ime kupca, oznako o neprenosljivosti na drugo osebo, pravice, ki izhajajo iz investicijskega kupona, kraj in datum izdaje ter faksimile odgovorne osebe DZU. Investitorju, ki je kupil investicijski kupon vzajemnega sklada, je tako zagotovljena razpršenost naložb v okviru politike naložb posameznega vzajemnega sklada. 4.6 Pomembnejši vidiki vlaganja v vzajemne sklade Po izkušnjah sodeč se izmed fizičnih oseb za naložbe v vzajemne sklade odločajo predvsem ljudje iz srednjega socialnoekonomskega razreda in tisti, ki sodijo v sam vrh poznavanja razmer na kapitalskem trgu, starejši ljudje pa redkeje. V vzajemne sklade ne vlagajo svojih sredstev ljudje z nizkimi dohodki, ki tudi ne razmišljajo o dolgoročnem varčevanju, saj imajo komaj za preživetje ali pa so, sicer z nekoliko višjimi dohodki, v fazi investiranja npr. v izboljšanju življenjskih razmer (gradnja hiše ali nakup stanovanja). V vzajemne sklade nalagajo sredstva ljudje, ki del denarja namenijo za plemenitenje svojega premoženja. Gre za zneske, ki v družinskem ali osebnem proračunu ne pomenijo odrekanja osnovnim potrebam, temveč predstavljajo viške, ki jih je možno pogrešati za določen čas v pričakovanju primernega donosa. Pravne osebe, ki nalagajo sredstva v vzajemne sklade, so podjetja, ki tudi sicer nalagajo denarna sredstva v dolgoročne oziroma kratkoročne finančne naložbe. V primeru, da gre za manjša podjetja, se lastniki na tem področju obnašajo podobno kot individualne fizične osebe, le da imajo običajno še bolj izrazite zahteve. Investitor naj pri izbiri primernega sklada sledi naslednjim osnovnim načelom (Kleindienst 2001, 485-491): skladnost s priporočljivo strateško sestavo premoženja, pristop k investiranju (investicijska politika sklada) in investicijski cilji, pretekla uspešnost vzajemnega sklada, stroški sklada, velikost sklada in upravitelja le-tega,

26 stopnja specializacije sklada. Ob upoštevanju teh kriterijev lahko sklenemo, naj investitor svoje prihranke naloži v mešani vzajemni sklad, katerega sestava je enaka ali vsaj podobna strateški sestavi in sicer v dva ali več takih skladov. Nadalje se mora odločiti o tem ali naj bo upravljanje sklada aktivno ali pasivno, oziroma ustrezna kombinacija le-tega. Pri odločitvi je zelo pomembna tudi pretekla donosnost sklada, ki jo naši skladi zelo poudarjajo. Investitor bi se moral odločati za povprečno donosne sklade, saj je pretekla (ne)uspešnost slab kazalec bodoče (ne)uspešnosti sklada. Investitor naj bi se izogibal skladom s previsokimi stroški, običajno so takšni predvsem manjši skladi, ki težko dosežejo uspešnost velikih. Investitor mora svoj portfelj razporediti v dobro razpršene splošne sklade, vlaganje v specializirane sklade naj bi bilo le dopolnilo osnovnemu portfelju, saj ti skladi prinašajo preveč tveganja, da bi lahko tvorili investitorjev osnovni portfelj. V osnovi delimo investitorje na tri tipe: konzervativni tip, katerega visok donos ne zanima; zanj je pomembno samo stabilno naraščanje vrednosti premoženja; dinamični tip, ki si želi visokih dobičkov in je zato pripravljen na vzpone in padce premoženja; tip investitorja, ki je vmes med prvima dvema. Vzajemni skladi so vse bolj popularna oblika varčevanja in v zadnjem času tudi najhitreje rastoča sestavina kapitalskega trga. Zanimivi so postali predvsem zaradi visokih donosov v primerjavi z bančnimi vlogami, obdavčitve obresti na bančne vloge in seveda likvidnosti v primerjavi z dolgoročnimi bančnimi vlogami ali življenjskimi zavarovanji. 4.6.1 Stroški provizije Vzajemni sklad ne more poslovati sam, temveč ga upravlja DZU, ki za svoje delo zaračunava določen delež. Pristop k skladu (odprtje računa) je pri slovenskih skladih brezplačen, ravno tako ni nobenih stroškov vodenja računa. Pri varčevanju v vzajemnih skladih obstajajo vstopna, izstopna in upravljavska provizija. Vstopna in izstopna sta izraženi v odstotku od zneska vplačila oziroma izplačila. Vsota vstopne in izstopne provizije pri obstoječih slovenskih posebnih vzajemnih skladih ne presega 3% na vsak plačani oziroma izplačani znesek. Vstopna provizija je vezana na vrednost točke ob vstopu, izstopna provizija pa na vrednost točke na dan izstopa. Za nove vzajemne sklade v skladu ZISDU-1 vstopna provizija ni več zakonsko omejena, izstopna pa je omejena na 3%. Po novem zakonu (ZISDU-1) bo DZU upravičena tudi do določenih drugih stroškov, ki jih ima v zvezi z upravljanjem vzajemnega sklada. Upravičena bo lahko do: stroškov posredovanja pri nakupu in prodaji vrednostnih papirjev na organiziranem trgu, stroškov za provizije, ki jih je treba plačati klirinško-depotni družbi, stroškov v plačilnem prometu, stroškov revidiranja, stroškov obveščanja imetnikov investicijskih kuponov,

27 stroškov v zvezi s skrbniško banko, davkov in nadomestil za nadzor. 4.6.2 Davki V skladu z določbami zakona o dohodnini je dobiček iz kapitala obdavčen po enotni davčni stopnji 20%. Stopnja dohodnine od dobička iz kapitala se znižuje vsakih pet let imetništva kapitala in znaša po dopolnjenih: petih letih imetništva kapitala: 15%, desetih letih imetništva kapitala: 10%, 15 letih imetništva kapitala: 5%, 20 ali več letih imetništva kapitala: 0%. Dohodnino od dobička iz kapitala v obliki unovčevanja investicijskih kuponov vzajemnih skladov se plača le v primeru, če je davčna osnova pozitivna. Davčna osnova se izračuna kot razlika med vrednostjo enote premoženja ob izplačilu, znižano za izstopne stroške v dejanski višini oziroma največ v višini 1,00%, in vrednostjo enote premoženja ob vplačilu, povečano za vstopne stroške v dejanski višini oziroma največ v višini 1,00%. Pri tem se za vlagatelje, ki so bili imetniki investicijskega kupona več kot eno leto po letu pridobitve, nabavna cena investicijskega kupona za čas od koledarskega leta pridobitve do koledarskega leta odsvojitve uskladi s koeficientom rasti življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji. Zavezanec za plačilo dohodnine od dobička iz kapitala je v skladu Z zakonom o dohodnini (Uradni list RS, št. 54/04, 56/04-popravek, 62/04-popravek, 63/04-popravek, 80/04,139/04, 53/05 in 115/05) fizična oseba, in sicer tako rezident s stalnim bivališčem na območju Republike Slovenije ali države članice EU, kot nerezident, z dohodkom, ki ga dosega z odsvojitvijo investicijskega kupona vzajemnega sklada, s prejemom izplačila iz vzajemnega sklada v obliki sorazmernega dela likvidacijske mase vzajemnega sklada oziroma z izplačilom v obliki obresti ali v obliki dividend. Način obračuna in plačila davka je poleg z ZDoh-1 določen tudi z Zakonom o davčnem postopku (uradni list RS, št. 54/04, 57/04-ZDS-1, 109/04-odločba US, 139/04, 96/05- ZRTVS-1 in 109/05). Morebiten davek od dobička iz kapitala se plača enkrat letno, na podlagi odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, ki jo izda na podlagi napovedi dohodnine s strani zavezanca (Informacija o obdavčitvi vlagateljev-fizičnih oseb v vzajemni sklad po 1.januarju 2006). 4.6.3 Tveganje Večina ljudi ima predstavo, da tveganje pomeni verjetnost neugodnega razvoja dogodkov. Dejansko pa tveganje pomeni verjetnost, da se napoved ne bo uresničila. Torej, če je tveganje naložbe visoko, potem je malo verjetnosti, da bo napoved točna. Stopnja donosa za večino naložb običajno ni znana, kar lahko pomeni možnost velikih izgub ali dobičkov. Ta možnost se običajno imenuje tveganje. Donosnost in tveganje sta navadno v obratnem sorazmerju. Če želi imeti investitor v daljšem časovnem obdobju nadpovprečno visoko donosnost, moramo biti pripravljeni nositi tudi nadpovprečno visoko tveganje. Na velikost tveganja poslovanja vzajemnega sklada lahko vplivajo štirje dejavniki (Zobavnik 1997, 6):

28 vrsta vrednostnih papirjev v vzajemnem skladu; vrednostni papirji majhnih, hitro rastočih delniških družb so bolj tvegani kot vrednostni papirji najboljših velikih delniških družb; na splošno so delnice bolj tvegane kot obveznice; stopnja, po kateri vzajemni sklad razpršuje svoje finančno premoženje; finančno premoženje, ki ga sestavlja le deset delnic, bo bolj tvegano kot tisto, ki vsebuje vrednostne papirje sto izdaj ali več;. stopnja, od katere upravljalec uporablja finančni vzvod oziroma zadolževanje, da bi povečal poslovno uspešnost; obseg, do katerega se upravljavec vzajemnega sklada trudi predvideti tržna gibanja oziroma se zavarovati pred tveganjem; upravljavec sklada lahko zmanjša tveganje s povečanjem deleža denarja v aktivi vzajemnega sklada, če pričakuje, da bodo cene delnic padle, kar lahko zmanjša tveganje sklada. S svojo naložbeno politiko lahko vzajemni sklad bistveno vpliva na zmanjšanje tveganja vzajemnega sklada. Tveganje premoženja je zraven naložb, ki sestavljajo premoženje, odvisno tudi od razmerja med njimi. Tveganje premoženja lahko vzajemni skladi zmanjšajo z diverzifikacijo, ki pomeni ustrezno kombiniranje posameznih naložb sklada, kar omogoča, da ima vzajemni sklad manjše tveganje ob enaki pričakovani donosnosti (Sharpe, Alexander 1990, 11). 4.6.4 Varnost premoženja Za vlagatelja je vedno pomembno, kako varno je njegovo premoženje v skladu. Varnost vlagateljevega premoženja je zagotovljena z velikim številom različnih vrednostnih papirjev, ki so v vsakem posameznem skladu. Razpršenost naložb hkrati zagotavlja tudi manjši vpliv tržnega nihanja cen posameznih vrednostnih papirjev na vrednost točke sklada. Vsak vrednostni papir iz portfelja sklada namreč vpliva na vrednost sklada le sorazmerno s svojo zastopanostjo v skladu. Sklad lahko torej»propade«le, če»propadejo«vsi izdajatelji vrednostnih papirjev iz portfelja sklada. Varnost vlagateljevega premoženja je zagotovljena tudi z možnostjo vpogleda v strukturo sklada, kar lahko vlagatelj opravi na sedežu družbe. S tem lahko natančno vidi, kje dejansko je njegovo premoženje. Pri drugih oblikah varčevanja takih možnosti posameznik nima. Agencija za trg vrednostnih papirjev nadzira poslovanje sklada in družbe za upravljanje. Revizijska družba po zaključku poslovnega leta pregleda poslovanje vsakega sklada posebej. Njena naloga je, da presodi in poda pisno mnenje o usklajenosti poslovanja skladov z zakoni. Za naložbe vlagateljev v vzajemne sklade nikjer na svetu ne jamči država. Varnost vlog je zagotovljena z: upoštevanjem vseh zakonskih določb, razpršenostjo naložb, nadzorom ATVP, revizorjev, skrbnika. Zavedati se moramo, da absolutne 100% varnosti ni nikjer, relativna varnost vzajemnih skladov pa je vsekakor velika, kar dokazuje tudi dolgoletno varno poslovanje skladov v tujini. Donos v prihodnosti ni odvisen od donosov v preteklosti. Nihče vlagatelju ne more zagotoviti, kakšna bo vrednost točke na nek dan v prihodnosti. Vrednost vloge v skladu se lahko tudi zmanjša in dobi vlagatelj ven manj, kot je vplačal. Vrednost točke v nekaterih obdobjih raste in v drugih pada, pač glede na gibanja tečajev na borzi.

29 5 PRIMERJAVA BANČNIH VLOG Z VLOGAMI V VZAJEMNIH SKLADIH Glede na dejstvo, da so varčevalne navade slovenskega prebivalstva še vedno usmerjene v varčevanje v bankah, se bom osredotočila na to alternativo varčevanja in jo primerjala z varčevanjem v vzajemnih skladih. Varčevalec z naložbo v banko želi za nagrado čim večje obresti, ko pa jemlje kredit v banki, pa si želi čim nižje obresti. Banke si želijo ravno obratno, in sicer, da posojajo finančna sredstva po čim večji obrestni meri, ko sredstva dobijo v upravljanje, pa želijo plačati čim manjšo obrestno mero. V tem primeru govorimo o klasičnem homo economicus načelu (Tajnikar 1996, 7). Slovenske banke so do nedavnega zelo udobno služile na račun velikega razkoraka med aktivnimi in pasivnimi obrestnimi merami. Kljub temu imajo banke veliko varčevalcev, saj je bančno varčevanje pri mnogih varčevalcih še vedno edina varna naložba denarja. Po podatkih Banke Slovenije so se obrestne mere za vloge nad enim letom v letu 2003, glede na predhodno leto, zmanjšale z 10,52% na 5,64%. Prav tako so se skoraj prepolovile tudi obrestne mere za ostale kratkoročne vloge (Bilten Banke Slovenije, 2004, 17-33). Če primerjamo naložbo v banko in naložbo v vzajemni sklad, lahko rečemo, da je imel npr. sklad NLB Skladi-Sklad obveznic, ki premoženje svojih varčevalcev vlaga večinoma v manj donosne vrednostne papirje, obveznice, v obdobju zadnjega leta (01.01.2005-31.12.2005) manjšo letno donosnost kot tolarski depozit. Tabela 3: Primerjava donosnosti bančnega depozita za mesec januar 2005 z donosnostjo naložbe v vzajemni sklad v višini 1.000.000,00 SIT za obdobje enega leta VRSTA NALOŽBE V SIT V % Bančna vloga 1.027.000 2,70 NLB Skladi-Sklad obveznic 1.015.000 1,5 NLB Skladi-Svetovni sklad delnic 1.244.000 24,4 Vir: Skupni prospekt vzajemnih skladov NLB Skladi, upravljanje premoženja d.o.o., 2006 Banka Domžale d.d.-tolarski depoziti; lastni izračuni, 2005 Donosnost obeh skladov je izračunana kot enoletno povprečje obdobja od 01.01.2005 do 31.12.2005. Obrestna mera tolarskega depozita v višini enega milijona, vezanega za eno leto, znaša meseca januarja 2005 le 2,70%. Iz tega lahko sklepamo, da če bi naložili v sklad NLB Skladi-Sklad obveznic v kateremkoli obdobju zadnjega leta 1.000.000,00 SIT za eno leto, bi imeli še skoraj polovico manjši donos, kot če bi vložili isti znesek v banko za isto obdobje. Če bi naložili premoženje npr. v bolj tvegan sklad delniški sklad, NLB Skladi- Svetovni sklad delnic, bi zaslužili približno 8 krat več v primerjavi z bančnim depozitom. Poudariti je potrebno, da so iz izračuna donosnosti izvzeti morebitni vstopni in izstopni stroški, ki bremenijo vlagatelja v vzajemni sklad. V začetku leta 2005 je prišlo do obdavčitve bančnih obrestnih mer depozitov. Poleg zniževanja bančne obrestne mere depozita in obdavčljivosti ima bančna vloga tudi to pomanjkljivost, da je nelikvidna. Denarja, ki smo ga dali vezati, namreč pred potekom vezave ne moremo dvigniti. Velika slabost je tudi to, da je obrestna mera za dolgoročna

30 varčevanja spremenljiva in se lahko spremeni kar med tekom varčevalne dobe, lahko se namreč zmanjša. Bančna vloga je res najvarnejša opcija med naložbami, vendar ima zelo nizko donosnost. Poudariti pa je treba, da v preteklosti dosežena donosnost naložbe v investicijske kupone vzajemnega sklada ne zagotavlja enake ali podobne donosnosti v prihodnje. Vrednost naložbe v investicijske kupone vzajemnega sklada se lahko v prihodnosti poveča ali zmanjša. Zaradi neugodnih gibanj tečajev vrednostnih papirjev in valut obstaja možnost, da vlagatelj v obdobju varčevanja ne dobi povrnjenih vseh sredstev, ki jih je vložil v investicijske kupone vzajemnega sklada. Tabela 4: Primerjava donosnosti bančnega depozita za mesec januar 2006 z donosnostjo naložbe v vzajemni sklad v višini 1.000.000,00 SIT za obdobje od 01.01.2006 do 15.09.2006 VRSTA NALOŽBE V % Bančna vloga 2,70 NLB Skladi-Sklad obveznic -0,11 NLB Skladi-Svetovni sklad delnic 0,48 Vir: Spletna stran vzajemci.com; Banka Domžale d.d.-tolarski depoziti; lastni izračuni, 2005 Kot vidimo iz tabele, je letošnja porast vzajemnih skladov zelo nizka oziroma je celo negativna pri vzajemnem skladu NLB Skladi-Sklad obveznic. Če predpostavljamo, da bo porast sklada NLB Skladi-Svetovni sklad delnic tekla v tej smeri, potem bo konec leta 2006 letna donosnost precej manjša, kakor da bi vezali sredstva v banki.

31 6 RAZVOJ TRGA VZAJEMNIH SKLADOV V SLOVENIJI 6.1 Nastanek vzajemnih skladov v Sloveniji Galileo je bil prvi vzajemni sklad v Sloveniji in je pričel delovati 01.01.1992. Ustanoviteljica tega sklada je Kmečka družba, sklad pa še posluje (Prislan 2004, 22). Slika 2: Vzajemni sklad Galileo (GIBANJE NALOŽBENE STRUKTURE) Vir: http://www.skladi.com Konkurenco je dobil konec istega leta, ko se mu je pridružil vzajemni sklad LBM Piramida pod upravljanjem LB Maksime. Leta 1993 so bili ustanovljeni trije vzajemni skladi, leta 1994 pa jih je bilo ustanovljenih kar osem. Ti skladi so bili tesno povezani s prvotnimi borzno-posredniškimi družbami. Ustanovljeni so bili na podjetniški osnovi, brez posebnih povezav z drugimi finančnimi institucijami, saj v tem obdobju trg kapitala in tudi finančne institucije niso imele pomembne vloge v slovenskem finančnem prostoru. Trg kapitala in njegove institucije so se začele hitreje razvijati šele s procesom lastninjenja družbenega kapitala, saj je bila za ta proces potrebna ustreznejša infrastruktura trga (organiziran trg vrednostnih papirjev, urejena hramba vrednostnih papirjev), večja reguliranost finančnih institucij pa tudi ustreznejša ureditev postopkov novih izdaj vrednostnih papirjev, zlasti tistih podjetij, ki so se lastninila (Prislan 2004, 22). Na podlagi nove zakonodaje o trgu kapitala (sprejeta je bila aprila 1994) so se začele ustanavljati številne privatizacijske investicijske družbe (PID-i) in družbe za upravljanje (DZU). Novi zakonodaji so se prilagajali tudi že ustanovljeni vzajemni skladi. Do 01.01.1995 so morali vsi vzajemni skladi preiti v upravljanje družb za upravljanje, ustanovljenih po Zakonu o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU). S to zahtevo ter ostalimi pogoji in obvezami, ki jih je prinesel nov zakon, so mnoge borzne hiše opustile idejo o upravljanju vzajemnih skladov (ibid., 22).