Oddelek za biologijo MAGISTRSKO DELO Jure DERVODEL Maribor, 2016

Oddelek za biologijo MAGISTRSKO DELO Jure DERVODEL Maribor, 2016

Oddelek za biologijo PLENILSKO VEDENJE LARV DVEH VRST VOLKCEV V RAZLIČNIH RAZMERAH PREDATORY BEHAVIOUR OF TWO ANTLION SPECIES IN DIFFERENT CONDITIONS Avtor: Jure DERVODEL Mentor: prof. dr. Dušan DEVETAK Somentorica: asist. dr. Vesna KLOKOČOVNIK Maribor, 2016

. III IZJAVA O AVTORSTVU Magistrsko delo je nastalo kot rezultata lastnega dela. Vsi privzeti podatki so citirani skladno z mednarodnimi pravili o varovanju avtorskih pravic. Podpisani Jure Dervodel izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjiţnico Univerze v Mariboru. Magistrsko delo sem izdelal sam ob pomoči mentorja in somentorice. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. 1. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjiţnice Univerze v Mariboru. Tiskana verzija magistrskega dela je istovetna elektronski, ki sem jo oddal za objavo v Digitalno knjiţnico Univerze v Mariboru. Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov, vezanih na zaključek študija, in sicer za spremljanje zaposlovanja diplomantov, za potrebe Kariernega centra ter Alumnih klubov. Jure DERVODEL III

. IV Plenilsko vedenje larv dveh volkcev v različnih razmerah Izvleček V magistrskem delu smo obravnavali vedenjsko plastičnost pri larvah dveh vrst volkcev (Neuroleon microstenus in Euroleon nostras) in preverili konsistentnost obnašanja pri posamezniku. Ugotovili smo, da so larve vrste N. microstenus oba vedenjska vzorca odstranjevanja ostankov plena v povprečju uporabljale enako pogosto. Proučevali smo vedenjsko plastičnost volkcev vrste N. microstenus in ugotovili, da se vedenjski vzorci v razmerah z apliciranim vidnim draţljajem, v razmerah z manjšo granulacijo substrata in v razmerah, kjer smo larve hranili z manjšim plenom, razlikujejo od vedenjskih vzorcev v kontrolnem poskusu. Pri volkcih vrste N. microstenus smo zabeleţili 12 osnovnih vedenjskih vzorcev, ki so v različnih razmerah bili različno zastopani, kar kaţe na vedenjsko plastičnost vrste. Pri vrsti E. nostras pa smo zabeleţili 9 različnih osnovnih vedenjskih vzorcev, ki so zaradi vedenjske plastičnosti prav tako različno zastopani v različnih razmerah (kontrola, vidni draţljaj in vibracijski draţljaj). Zanimiva sta dva na novo opisana vedenjska vzorca - obmirovanje med draţljajem in priprava mesta preţanja. Povprečen čas hranjenja larv je bil najkrajši v kontrolnem poskusu, podaljšal se je z vidnim draţljajem in spremembo granulacije. Naše raziskave niso potrdile, da bi manjši plen vplival na čas prehranjevanja larve. Rezultati statističnih analiz signifikantnih razlik ne potrjujejo. Ključne besede: volkci, lijakarji, nelijakarji, Neuroleon microstenus, Euroleon nostras, vedenjska plastičnost, vidni draţljaj, vibracijski draţljaj, sprememba granulacije, velikost plena IV

. V Predatory behaviour of two antlion species in different conditions Abstract In this master thesis we studied the behavioural plasticity of larvae in two different species of antlions (Neuroleon microstenus and Euroleon nostras) and verified the consistency of specific behaviours in individuals. We discovered that in N. microstenus larvae both behavioural patterns of removing prey remains were used with about the same frequency. We studied the behavioural plasticity in individual N. microstenus larvae and discovered that behavioural patterns in specific circumstances such as application of visual stimuli, smaller granulation of the substrate and smaller prey size, vary from the behaviours observed in the control group. In N. microstenus we recorded 12 behavioural patterns which varied in frequency when different circumstances occurred, thus pointing to the presence of behavioural plasticity in the species. In E. nostras larvae 9 different behavioural patterns were recorded which were also represented with variable frequency depending on which circumstances occurred (control group, visual stimuli, and vibrational stimuli). Additionaly, two newly described behavioural patterns were recorded quiescence during stimuli and the preparation of the ambush position. The average feeding time of the larvae was shortest in the control group and was prolonged with the application of visual stimuli and the change in substrate granulation. Our research did not confirm the theory that smaller prey has an effect on the duration of the feeding. Statistical analysis results did not point to significant differences. Key words: antlions, pit-builder, non-pit-builder, Neuroleon microstenus, Euroleon nostras, behavioural plasticity, visual stimuli, vibrational stimuli, change in granulation, prey size V

. VI KAZALO VSEBINE 1. UVOD... 1 1.1 Oznaka družine Myremeleontidae... 1 1.2 Plenilsko vedenje... 2 1.2.1 Prehranjevalno vedenje lijakarjev... 4 1.2.2 Prehranjevalno vedenje nelijakarjev... 6 1.3 Ponovljivost vedenjskih vzorcev... 8 2. NAMEN IN RAZISKOVALNE HIPOTEZE MAGISTRSKE NALOGE...10 3. MATERIALI IN METODE...11 3.1. Proučevani vrsti volkcev...11 3.1.1 Euroleon nostras (Geoffroy v Fourcroy, 1785)...11 3.1.2 Neuroleon microstenus (McLachen 1898)...13 3.1.2 Primerjava lijakarja in nelijakarja...14 3.2 Eksperimentalno delo...14 3.2.1 Poskusi na vrsti Neuroleon microstenus...16 3.2.2 Poskusi na vrsti Euroleon nostras...18 4. REZULTATI...19 4.1 Vedenje larv N. microstenus...19 4.1.1 Plastičnost vedenja za vrsto Neuroleon microstenus...21 4.2 Vzorec odstranjevanja plena...24 4.3 Trajanje hranjenja za vrsto Neuroleon microstenus...25 4.4 Vedenje larv E. nostras...26 4.4.1 Plastičnost vedenja za vrsto Euroleon nostras...28 4.5 Trajanje hranjenja za vrsto E. nostras...30 5. DISKUSIJA...31 6. LITERATURA...37 VI

. VII KAZALO SLIK Slika 1: Euroleon Nostras: glava dorzalno. Foto: V. Klokočovnik....12 Slika 2: Neuroelon microstenus: glava dorzalno. Foto: V. Klokočovnik....13 Slika 3: Posodica s presejanim peskom in dvema ploščatima kamenčkoma....15 Slika 4: Plastičen valj v posodici, za nadzor lokacije larvinega lijaka....15 Slika 5: Vzorec odstranjevanja plena po hranjenju za larve N. microstenus v vseh štirih razmerah. Legenda: A-lučanje plena, B-odloţitev plena....25 Slika 6: Čas hranjenja pri larvah vrste Neuroleon microstenus v različnih razmerah....26 Slika 7: Čas hranjenja pri larvah vrste Euroleon nostras v različnih razmerah....31 KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Katalog vedenjskih vzorcev predatorskega vedenja larv vrste N. microstenus, od preţanja na plen do selitve...19 Preglednica 2: Pogostost vzorcev vedenja (v odstotkih) v ulovu plena za vrsto N. microstenus v različnih razmerah. Legenda: posk. = poskus....22 Preglednica 3: Katalog vedenjskih vzorcev predatorskega vedenja larv vrste E. nostras, od preţanja na plen do razprtja čeljusti...26 VII

1. UVOD 1.1 Oznaka družine Myremeleontidae V nadred Neuropterida (Neuropteroidea, Neuroptera sensu lato), uvrščamo pribliţno 6500 do sedaj opisanih vrst. Predvideva pa se, da obstaja še okoli 3500 neopisanih vrst. Ta nadred sestavljata dva po številu vrst manjša redova, to sta kamelovratnice (Raphidioptera) in velekrilci (Megaloptera) in red, ki je po številu vrst veliko večji, to so pravi mreţekrilci (Neuroptera). V red pravih mreţekrilcev (Neuroptera) uvrščamo pribliţno 6000 vrst, ki so razdeljene v 17 druţin (Haring & Aspöck, 2004). Pravi mreţekrilci so starodavne ţuţelke s popolno preobrazbo, ki so se pojavile ţe v paleozoiku. Skupni lastnosti vseh vrst tega redu sta dva para mreţasto oţiljenih kril, ki jih odrasla ţival zlaga strehasto, in specializirani obustni deli ličinke, ki jih sestavljajo zgornje in spodnje čeljusti, ki tvorijo sesalno cev (Grimaldi in Engel, 2005; Devetak 2003). Red Neuroptera delimo naprej v tri podredove: Nevrorthiformia, Hemerobiiformia in Myrmeleontiformia. V slednjega spada poleg štirih drugih druţin tudi druţina Myrmeleontidae oz. volkci (Devetak, 2003, Stange, 2004). Druţina volkci (Myrmeleontidae) predstavlja z opisanimi pribliţno 2000 vrstami največjo druţino med mreţekrilci. Druţina je razdeljena v tri poddruţine: Stilbopteryginae, Palparinae in Myrmeleontinae (Stange, 2004). Volkce je mogoče najti na vseh kontinentih in na večini večjih otokov po vsem svetu. Volkci so uspešni predvsem zaradi tega, ker je večina vrst larv dobro prilagojenih na ţivljenje v pesku, ki je splošno razširjen habitat (Gepp, 2010; Devetak in sod., 2013; Badano & Pantaleoni, 2014). Volkci so ţuţelke s popolno preobrazbo (holometabolijo), kar pomeni, da njihov razvoj vključuje stadij jajčeca, larve, bube in odrasle ţivali (Mansell, 1986). Odrasli volkci so slabi letalci, aktivni večinoma le v mraku in ponoči, čez dan počivajo na rastlinah. V odraslem stadiju ţivijo pribliţno trideset dni. V tem obdobju se parijo. Samice v substrat odloţijo do dvajset jajčec, iz katerih se izleţejo larve. Volkec večino svojega ţivljenja 1

preţivi v stadiju larve, ki lahko traja tudi do tri leta. V tem času preidejo skozi tri larvalne stadije (L1, L2 in L3), ki se med seboj razlikujejo po velikosti (Griffiths, 1985; Gotelli, 1993). S pomočjo velikih čeljusti zelo učinkovito plenijo manjše členonoţce. Običajno lovijo mravlje, manjše hrošče, muhe, ose, kočiče, gosenice, stonoge in pajke (Devetak, 1985). Larva se lahko zabubi, ko doseţe določeno maso ali celo prej, zaradi neugodnih okoljskih dejavnikov, ali drugih motenj kot je na primer intraspecifična kompeticija za prostor v habitatu (Devetak 2000; Griffiths, 1986). Običajno se larva zabubi pozno spomladi ali zgodaj poleti. Larva volkca naredi kokon, na katerega se prilepijo delci substrata, zato ima kokon izgled okrogle, peščene kepice. Iz kokona prileze odrasla ţival po pribliţno tridesetih dneh (Devetak, 2003). 1.2 Plenilsko vedenje Predatorji uporabljajo različne strategije za lov plena. Glede na strategije razlikujemo tri tipe predatojev. Aktivni predatorji so ţivali, ki aktivno, neprestano iščejo hrano. Primer za takšno vrsto plenilskega vedenja je pajek skakač, ki išče in zasleduje svoj plen, dokler ni ta dovolj blizu, da ga lahko pajek doseţe z enim skokom. Sedentarni predatorji z elementi zasledovanja (angl. sit-and-pursue predators) so ţivali, ki preţijo na plen t.j. se običajno zadrţujejo na eni lokaciji, premikajo pa se le takrat, ko se plen znajde v njihovi neposredni bliţini. Takšen primer so nekatere ličinke kačjih pastirjev. Sedentarni predatorji (angl. sit-and-wait predators) pa so ţivali, ki preţijo na plen na določenem mestu v habitatu, nekatere vrste gradijo celo pasti. Primer takšne vrste plenilskega vedenja so pajki mreţarji in volkci (Scharf in Ovadia, 2006; Scharf in sod, 2011; Klokočovnik & Devetak, 2014). Larve večine volkcev so značilni sedentarni predatorji. Zakopane tik pod površino substrata čakajo na svoj plen in napadejo šele takrat, ko je plen v neposredni bliţini (Eltz, 1997; Ruxton in Hansell, 2009). Larve v pesku ţivečih volkcev so razvile dva načina za lov plena. Pribliţno 10 % vrst vseh znanih volkcev gradi peščene pasti (lijakarji) in veljajo za striktne sedentarne predatorje, medtem, ko večina drugih vrst 2

preţi na plen tik pod površino substrata brez pasti (nelijakarji) (Klokočovnik & Devetak, 2014). S sedentarno strategijo lova lahko larve volkcev prihranijo veliko energije, ki je drugače potrebna za zasledovanje in lov plena. Nujno pa morajo najti primeren prostor za preţanje na plen oz. za gradnjo pasti (Riechert in Luczak 1982). Negativna stran sedentarne plenilske strategije je, da predator ne more vedeti, kdaj se bo v njegovi okolici pojavil nov plen, lahko se pojavi takoj, lahko pa traja zelo dolgo. Prav zaradi občasnih dolgih časovnih obdobij brez hrane, so volkci razvili posebno prilagoditev, gre za upočasnjene metabolne in respiratorne procese, zaradi česar lahko brez teţav preţivijo daljša obdobja brez hrane. Podobno prilagoditev najdemo tudi pri pajkih mreţarjih (Lucas, 1985; Simpson, 1995; Perry in Pianka, 1997). Pravilna izbira prostora za gradnjo pasti oz. lijaka ima veliko prednosti. Dejansko mesto za gradnjo lijaka posredno izbere samica, ki leţe jajčeca v najprimernejšo podlago (Matsura in sod., 2005). Sama larva je pri izbiranju podlage razmeroma zelo omejena. Pri nekaterih vrstah mora larva lijak skopati na območju, ki je zaščiteno pred deţjem in običajno tudi pred sončnim sevanjem. Zaradi tega je prostor za gradnjo lijaka zelo omejen, hkrati pa tudi preprečuje, da bi se larva po tem, ko se odloči za določen prostor, pogosto selila (Mansell, 1996). Larve volkcev gradijo pasti, da se v njih ujame plen. Uspešnost ulova je med drugim odvisna predvsem od velikosti predatorja in plena, od velikosti pasti in od velikosti delcev v substratu (Griffiths, 1986; Humeau in sod., 2015). Pesek oz. fini substrat, v katerem larve ţivijo, predstavlja določene prednosti. Poleg tega, da v njem gradijo pasti, si lahko z njim tudi pomagajo med onesposabljanjem plena. Larva se lahko po tem, ko zgrabi plen, potopi v pesek (submerzija) skupaj s plenom in tako laţje obvladuje večji in močnejši plen. Na ta način se laţje ubrani pred obrambnimi odzivi plena, hkrati pa pesek, ki obda plen, oteţi gibanje plena. Larva se v pesku lahko skrije tudi pred potencialnimi plenilci. S tem, da se larva potopi v pesek, lahko uravnava tudi temperaturo, saj je globlje v pesku hladneje kot na površini. Pesek je tudi zelo dober prenašalec vibracij, zaradi česar lahko zakopana larva zelo dobro zaznava vibracijske draţljaje v okolici (Devetak, 2014). Navsezadnje pa se larva v 3

pesku tudi zabubi. Delci peska, ki se prilepijo na njen kokon, volkcu dajejo kamuflaţo in je zato neopazen (Mansell, 1999). 1.2.1 Prehranjevalno vedenje lijakarjev V Evropi je do danes popisanih nad 50 vrst volkcev. Od tega je tako imenovanih lijakarskih vrst le pribl. 15 (Gepp, 2010). Devetak (1984, 2003) navaja, da najdemo v Sloveniji 6 vrst volkcev, od katerih le dve vrsti gradita peščene pasti, to sta Myrmeleon formicarius (Linnaeus, 1767) in Euroleon nostras (Geoffroy v Fourcroy, 1785). Larve lijakarskih vrst volkcev v pesku skopljejo past v obliki narobe obrnjenega stoţca lijaka, za lov plena. Ko je lijak izkopan, se larva zakoplje v njegovem centru tako, da je viden le sprednji del glave, mandibule in antene. Past deluje tako, da plen zdrsne z roba navzdol proti centru pasti, posip peska pa preprečuje njegov pobeg. Larva v pasti plen takoj zgrabi z mandibulami. V primeru, da plen zgreši v prvem poskusu in ta poskuša pobegniti iz pasti, začne larva agresivno vanj metati pesek. S tem mu onemogoča pobeg in plen ponovno zdrsi na dno pasti, kjer ga larva lahko zgrabi (Mansell, 1996; Klokočovnik & Devetak, 2014). Poraba energije in časa za lov plena s pastjo je običajno manjša kot pri lovu plena brez pasti. Pri tem je pomembno, da je larva na takšni lokaciji, kjer je pogostost plena velika. Pri strategiji s pastjo je lahko poraba energije in časa minimizirana z moţnostmi v zvezi z dobra lokacija pasti, ki je odvisna od različnih meril. Ta merila so: pogostost plena, porazdelitev velikosti granulacije v substratu, interspecifična kompeticija in druge motenje. Pri tem je pomemben čas, po katerem se ţival»vda«(angl. giving up time), to je čas, ki ga je larva pripravljena preţiveti na isti lokaciji, preden se preseli na drugo lokacijo. Pri nekaterih vrstah je ta čas odvisen od frekvence ulova plena (Heinrich in Heinrich, 1984). Larve volkcev so sposobne prilagajati strukturo pasti ozirajoč se na plen (npr. premer/ globina pasti) (Mansell, 1996). Velikost lijaka je lahko omejena tudi zaradi pomanjkanja prostora (Scharf in sod., 2011). 4

Gradnjo lijaka so opisali različni avtorji (Turner, 1915; Youthed & Moran, 1969; Lucas, 1982; Klokočovnik in sod., 2012). Youthed in Moran (1969) sta za vrsto Myrmeleon obscurus gradnjo lijaka opisala v sedmih fazah od izkopa majhnega lijaka, do naključnega premikanja po porvšini in dejanske gradnje lijaka za lov plena. Za to afriško vrsto sta določila med gradnjo lijaka sedem faz. Larva se v prvi fazi izkoplje iz substrata in na površini nekaj časa miruje. V drugi fazi larva izkoplje majhen lijak in v njem miruje. Prvi dve fazi običajno trajate le do pet minut. V tretji fazi se larva začne zadenjsko premikati po površini. Vzorec njenega premikanja ni predvidljiv oz. je naključen, zato takšno obnašanje povezujejo z iskanjem primernega prostora, kjer bo larva zgradila svoj lijak. Med gibanjem je prisotno tudi izmetavanje peska s čeljustmi in glavo. Ta faza lahko traja od 5 min do 3 ure, odvisno od tega, kako uspešna je larva v lociranju primernega prostora za gradnjo lijaka. V četrti fazi larva prične graditi lijak. Najprej nastane kroţna brazda, ki naznanja velikost lijaka. Larva se v vzorcu polţa premika od zunanjosti proti notranjosti, med premikanjem pa izmetava pesek s hitrim gibom glave in čeljusti. Lucas (1982) navaja, da se larve lijakarjev v fazi gradnje lijaka lahko tudi večkrat obrnejo in z gradnjo nadaljujejo v drugi smeri, število krogov, ki so potrebni, da je lijak končan, pa je odvisen od velikosti lijaka. V peti fazi, po končanem kroţenju, se ličinka znajde v sredini lijaka, kjer začne lijak poglabljati. To doseţe s tem, da iz sredine izmetava pesek. Šesto fazo predstavlja končan lijak, ki je primeren za lovljenje. Občasno pogljabljanje oz. večanje lijaka z izmetavanjem peska iz centra pa predstavlja zadnjo- sedmo fazo. Larva zazna plen ţe, ko je ta oddaljen nekaj centimetrov od pasti. Zazna ga zaradi vibracij, ki jih plen oddaja med premikanjem po substratu (Devetak, 2014). Ko se plen dovolj pribliţa pasti, lahko zdrsne vanjo, naklon pa mu onemogoča pobeg. Zaradi naklona in ker je past oblikovana v narobe obrnjen stoţec, je padec plena usmerjen proti centru. Tam ga larva zgrabi z močnimi čeljustmi in ga potegne pod pesek (Lucas, 1989). Kadar larva plena ne uspe zgrabiti v prvem poskusu in ta poskuša uiti iz pasti, začne larva vanj metati pesek, tako da plen ponovno pade v center pasti. Larva pogosto s plenom tolče ob stene pasti (Napolitano, 1998). S tem plen zmede, hkrati pa naj bi v plen skozi hitinizirano kutikulo laţje vbodla mandibule. Larva v plen izloči strupe, ki 5

plen usmrtijo, ter encime, ki notranjost razgradijo, da jo lahko larva nato posesa. Po končanem hranjenju larva s čeljustmi zabada v različne dele plena (s plenom manipulira). S tem skuša posesati še preostanek razgrajene notranjosti plena in ga s tem izkoristiti v celoti. Trdo zunanjost plena (ostanke) pa larva nato s hitrim gibom zaluča iz pasti (Griffiths, 1980). Napolitano (1998) je opravljal poskuse na larvah volkca vrste Myrmeleon mobilis. Opazoval je vedenjske vzorce od ulova plena do ponovnega razprtja čeljusti. Larve je hranil z različnim plenom, termiti, mravljami in hrošči, ter opisal vse vedenjske vzorce, ki so se pojavili med prehranjevanjem. Pri vseh larvah je bilo zaporedje vedenjskih vzorcev podobno. V vseh primerih je larva takoj zgrabila plen in ga drţala z močnimi čeljustmi. Larva se je nato potopila v substrat skupaj s plenom (submerzija). Po emerziji plena na površino se je pričelo hranjenje. Po hranjenju je ličinka odstranila plen, očistila čeljusti in nato še lijak. Po tem je larva nekaj časa mirovala, nato pa se ponovno pripravila na lov, tako da je razprla čeljusti.. V primerjavi vedenjskih vzorcev med prehranjevanjem z različnim plenom je bila največja razlika v tolčenju s plenom. Najpogosteje (90 %) so larve tolkle s plenom ob stene lijaka, kadar so plen predstavljali hrošči, manjkrat se je to zgodilo ob prisotnosti mravelj (20 %) in le v 10 %, ko so plen predstavljali termiti. Napolitano navaja, da naj bi se pogostejše tolčenje hroščev ob pesek pojavilo zaradi bolj sklerotizirane kutikule hroščev. S tolčenjem naj bi larva laţje predrla debelo kutikulo. Druga razlaga je ta, da je večji in močnejši plen teţje obvladljiv in naj bi ga larva s tolčenjem zmedla oziroma dezorientirala, ter tako oteţila pobeg in pridobila čas za vbod čeljusti. 1.2.2 Prehranjevalno vedenje nelijakarjev Na nelijakarjih je bilo opravljeno le malo raziskav (Simon, 1985; Cain, 1987; Klokočovnik in Devetak, 2014). Larve v pesku ţivečih volkcev, ki ne gradijo peščenih pasti oz. lijakov, lovijo plen zakopane v substrat. Običajno so zakopane tik pod površino 6

substrata in napadejo plen šele takrat, ko je ta v njihovem neposrednem dosegu (Simon, 1985; Cain, 1987). V primerjavi z lijakarji je vedenje nelijakarskih vrst slabše raziskano, predvsem zaradi tega, ker jih je v naravi, predvsem larve, teţje najti. Simon (1985) in Cain (1987) navajata nekaj podatkov o vedenjskih vzorcih za nelijakarske larve vrst Nophis teillardi in Brachynemurus sp. Larve teh dveh vrst se lahko med iskanjem novega prostora za zasedo premikajo tako zadenjsko kot tudi predensko. Ko najdejo primeren prostor, se potopijo v pesek in s čeljustmi naredijo majhen lijak. Zakopljejo tudi glavo z njenim premikanjem levo in desno. Na dorzalni del glave s prednjimi nogami nanesejo pesek in se tako zakamuflirajo. Najbolj uspešno so larve svoj plen zgrabile s hitrim premikom glave in mandibul, ko je bil ta oddaljen le dva milimetra. V primeru, da so bile uspešne, so se skupaj s plenom potopile v substrat (submerzija). Hranjenje je trajalo od 15-50 minut. Trajanje hranjenja je verjetno odvisno od velikosti, mase in vrste plena. Ko se larva preneha hraniti, začne s plenom manipulirati (prestavlja ga s čeljustmi) tako, da ga čim bolje izkoristi, kar lahko traja do 20 minut. Na koncu manipuliranja s plenom ga larva odloţi na substrat, sama pa se potopi v substrat, kjer si čisti čeljusti. Larve vrste Nophis teillardi so na svoj plen na enakem mestu pripravljene čakati v povprečju od 8-24 ur, preden se prestavijo. V redkih primerih čakajo na plen celo do tri dni. Klokočovnik in Devetak (2014) navajata, da larva vrste N. microstenus uporablja po hranjenju dva načina odstranjevanja plena. Različno obnašanje, ki sledi, pa je vezano na specifičen vzorec odstranjevanja, ki ga je larva uporabila. V večini analiziranih primerih je larva ostanke plena preprosto odloţila na substrat in se takoj po tem v substrat tudi potopila (submerzija). Ko je larva prišla na površje (emerzija), je sledilo razprtje čeljusti in mirovanje za nekaj sekund. Kadar pa je larva izbrala drug vzorec odstranjevanja in plen zalučala, je takoj za tem sledilo razprtje čeljusti in mirovanje za nekaj sekund (Klokočovnik in Devetak, 2014). Vedenjski vzorec submerzije larve pa je bil pri takem načinu odstranitve plena odsoten. V obeh primerih pa je mirovanje larve (po emerziji oz. po tem, ko zaluča ostanke plena), ekstremnega pomena, saj je to obrambni mehanizem pred predatorji. Larva je namreč za predatorje najbolj opazna med premikanjem oz. hitrimi gibi. 7

1.3 Ponovljivost vedenjskih vzorcev Raziskave na področju vedenja ţivali se vse bolj osredotočajo na raziskovanje razlik v vedenju posameznih osebkov in se nanašajo na vprašanje, ali je vedenje konsistentno in se pri posameznih osebkih le malo spreminja ali je prisotna vedenjska plastičnost, predvsem fenotipska plastičnost, kot prilagoditev na trenutne razmere v okolju (Dall in sod., 2004; Bell in sod., 2014). Predvidevajo, da se posamezni osebki vedejo bolj konsistentno, z značilnimi vedenjskimi vzorci. Primer razlagajo z agresivnostjo, pri čemer naj bi nekateri osebki bili bolj agresivni in nekateri manj, v primerjavi več različnih situacij, v katerih so se osebki znašli (Sih in sod., 2004). Slednje so poimenovali kot vedenjski sindrom (angl. behavioural syndrome), kjer naj bi šlo za niz podobnega vedenja v več (dveh ali več) različnih razmerah. Vedenjski sindrom se lahko odraţa na celotni populaciji ali na posameznem osebku. Pri posameznem osebku se znotraj vedenjskega sindroma kaţe t. i. vedenjski tip (angl. behavioural type), kjer naj bi osebki imeli različne lastnosti (npr. en osebek je bolj agresiven kot drugi) (Brodie III in sod., 1999; Gosling, 2001; Sih in sod., 2004; Alcalay in sod., 2015). Zaradi konsistence v vedenju se v neugodnih razmerah nekateri osebki vedejo suboptimalno (Duckworth, 2006) in razlike v vedenju, kot tudi nekatere druge lastnosti osebkov so potreben temelj naravne selekcije (Sih in sod. 2004; Bell in sod., 2014). Bell in sod. (2014) so primerjali 114 raziskav, ki so obsegale 98 različnih vrst. Raziskovali so ponovljivost vedenjskih vzorcev, ki naj bi se pojavila, kadar se posamezni osebki vedejo konsistentno skozi čas in kadar se ti osebki med seboj vedejo različno. Ugotovili so, da se ponovljivost vedenjskih vzorcev zelo razlikuje glede na vrsto vedenja. Vedenjski vzorci so bili najbolj ponovljivi pri vedenju, kot so dvorjenje, izbira habitata in agresivnost. Najmanj ponovljivi pa so bili pri vedenjskih vzorcih, kot so gibalna aktivnost, izbira partnerja in migriranje. Ugotovili so tudi, da je ponovljivost med vretenčarji in nevretenčarji zelo različna pri različnih vedenjskih vzorcih. Npr. pri dvorjenju so nevretenčarji bolj konsistentni pri svojem vedenju, kot pa vretenčarji, 8

medtem, ko so pri izbiri partnerja vretenčarji bolj ponovljivi v primerjavi z nevretenčarji. Zelo zanimiva je bila tudi ugotovitev, da je bila ponovljivost med eksperimenti bolj konsistentna pri tistih, ki so bili izvedeni na terenu, kot pa pri laboratorijskih, kjer so bile razmere kontrolirane. Alcalay in sod. (2014) so raziskovali ponovljivost vedenjskih vzorcev na posameznih osebkih larv lijakarske vrste Myrmeleon hyalinus. Osredotočili so se na dva osnovna vedenjska vzorca: premikanje med iskanjem nove lokacije za gradnjo pasti. Ta vzorca so izbrali, ker sta neposredno povezana z iskanjem hrane in iskanjem ustreznega habitata. Larve so izpostavili trem različnim razmeram. Pri vsaki izmed teh razmer pa so larve izpostavili ugodnim in neugodnim draţljajem. Larve so izpostavili različnim temperaturam in vlaţnosti in sicer 35 C in 20 % vlaţnosti, ter 20 C in 50 % vlaţnosti. Larve so izpostavili tudi pogojem z različno višino peska, kjer je neugodne razmere predstavljal nizek nasip peska (0,5 cm), ugodne pa visok nasip peska (3 cm). V zadnjem eksperimentu so bile larve izpostavljene različnim tipom substrata, in sicer pesku ter fini podlagi iz rečnih naplavin. Ugotovili so, da je razdalja pri premestitvi larve zelo konstantna v vseh treh razmerah, tako v ugodnih, kot tudi pri neugodnih pogojih. Kot, pod katerim se je larva premikala, ni bil tako konsistenten, saj je bila ponovljivost zelo nizka. Larve so pokazale konsistentno vedenje tudi pri gradnji pasti v pogojih z različnim tipom substrata ter v razmerah z različno višino nasipa peska, medtem, ko temu ni bilo tako v razmerah z različno temperaturo in vlaţnostjo. Kljub temu, da je vrsta volkca M. hyalinus habitatni generalist, je bila ponovljivost vedenjskih vzorcev veliko višja v peščenem substratu kot v finejši podlagi. Sklepali so, da v naravi v stresnih oz. neugodnih razmerah prihaja do večje vedenjske plastičnosti. 9

2. NAMEN IN RAZISKOVALNE HIPOTEZE MAGISTRSKE NALOGE V okviru magistrske naloge smo ţeleli raziskovati plastičnost oziroma konsistentnost vedenja dveh vrst volkcev (Neuroleon microstenus in Euroleon nostras) z različno strategijo lova, v spremenljivih razmerah. V magistrski nalogi ţelimo odgovoriti na naslednja vprašanja: - Ali je vedenjski vzorec odstranjevanja plena nelijakarske vrste N. microstenus naključen ali vedno en in isti pri posameznem osebku? - Ali draţljaji iz okolice vplivajo na plastičnost vedenjskih vzorcev pri nelijakarski vrsti N. microstenus in lijakarski vrsti Euroleon nostras? - Ali draţljaji iz okolice vplivajo na čas, ki ga larve potrebujejo za hranjenje? V raziskovalnem delu magistrske naloge smo zastavili naslednje hipoteze: - Predvidevamo, da bo vzorec odstranjevanja plena vedno enak pri posameznem osebku nelijakarske vrste N. microstenus, ne glede na vpliv draţljajev iz okolice. - Predvidevamo, da se bodo larve obeh vrst volkcev pod vplivom draţljajev vedle bolj plastično kot v kontrolni skupini brez draţljajev, kar se bo pokazalo pri pojavitvi ali odsotnosti ter frekvenci posameznih vedenjskih vzorcev med lovom plena in hranjenjem. - Predvidevamo, da bodo draţljaji vplivali na čas, ki ga larve potrebujejo za prehranjevanje, tako da se bo le-ta podaljšal. Ob spremembi velikosti plena (če bomo uporabili manjši plen), se bo čas za prehranjevanje skrajšal. 10

3. MATERIALI IN METODE 3.1. Proučevani vrsti volkcev V poskusih smo uporabili dve vrsti volkcev. Proučevali smo lijakarsko vrsto Euroleon nostras, ki za lov plena gradi lijakaste pasti, in nelijakarsko vrsto Neuroleon microstenus, ki na plen preţi tik pod površino substrata, brez pasti. 3.1.1 Euroleon nostras (Geoffroy v Fourcroy, 1785) Gradnja peščenih pasti te vrste je vzbudila pozornost ţe pri naravoslovcih, kot sta Réaumur (1742) in Rösel von Rosenhof (1755) (oboje cit. Po Badano in Pantaleoni, 2014), ki sta opravila osnovne opise te vrste. Prvi znanstveni opis pa je naredil Geoffroy v delu Fourcroyja leta 1785. Ta vrsta je bila velikokrat ponovno opisana in je verjetno ena izmed najbolje raziskanih vrst iz te druţine (Badano in Pantaleoni, 2014). Larva je v glavnem rdečkasto rjave barve s temnimi vzorci na dorzalni strani, na ventralni strani pa bolj blede barve, z velikimi temnimi vzorci. Na glavi ima dve piki in temen vzorec v obliki črke»v«, ki se nadaljuje na protoraks in ustvarja sliko v obliki črke X (slika 1). Spodnja stan glave je blede barve z rjavimi neenakomernimi vzorci, dvema nekoliko temnejšima pikama in dvema podaljšanima vzorcema. Mandibule so svetlo rjave. Glava je daljša kot široka, čeljusti so enako dolge kot glava (Badano & Pantaleoni, 2014). 11

Slika 1: Euroleon nostras: glava dorzalno. Foto: V. Klokočovnik. Vrsta Euroleon nostras, ţivi v zelo raznolikih habitatih, od niţin pa vse do gora. Običajno njene larve gradijo pasti v pred deţjem zaščitenih predelih, kjer je prisoten primeren običajno peščen substrat. Larve te vrste lahko zato najdemo pod skalnimi prevesi, blizu vhodov v jame, pod drevesi oz. grmovjem ter tudi na rečnih bregovih in sipinah ob morju in gozdnih robovih (Badano in Pantaleoni, 2014). Larve volkca Euroleon nostras smo nabrali na Boču meseca junija 2016, pod naravnimi napušči ob gozdni poti. Larve smo zajeli z ţličko iz lijaka in jih prenesli v lončke, v katere smo predhodno nasuli substrat iz mesta nahajališča larv. Nabrali smo 12 osebkov, ki smo jih prenesli v laboratorij na Fakulteti za naravoslovje in matematiko. 12

3.1.2 Neuroleon microstenus (McLachen 1898) Prvi stadij larve volkca vrste Neuroleon microstenus, je prvi opisal Gepp (1974). Drugi in tretji stadij pa so opisali Devetak in sod. (2010). Larva te vrste je v glavnem svetle oker barve, s kontrastnimi temno rjavimi vzorci na dorzalni strani (slika 2). Na glavi je večji temnejši vzorec, ki ustvarja obliko zapolnjene črke»v«, medtem ko je spodnja stran glave temnejša in brez vzorcev. Spodnja stran telesa je blede barve s temnimi vzorci. Glava je daljša kot široka. Mandibule so skoraj tako dolge kot glava (Devetak in sod., 2010; Badano in Pantaleoni, 2014). Slika 2: Neuroleon microstenus: glava dorzalno. Foto: V. Klokočovnik. Neuroleon microstenus je policentrična mediteranska vrsta (Aspöck in sod. 2001). V Sloveniji najdemo vrsto le v priobalnih predelih. Odrasle osebke te vrste lahko brez teţav ločimo od ostalih vrst rodu Neuroleon in sicer po majhni piki na krilih ter po tem, da ima samec veliko daljši zadek kot pa krila (Devetak in sod., 2010). Larve volkca Neuroleon microstenus smo nabrali junija 2016 v Črnem kalu (45 33'12.5"N 13 52'25.5"E). Larve smo našli v grobem pesku ali celo na površini 13

peska in pod manjšimi kamni na suhem travišču s posamičnimi grmovnimi vrstami. Nabrali smo 17 larv, vse so bile v tretjem stadiju razvoja. 3.1.2 Primerjava lijakarja in nelijakarja Proučeni vrsti Euroleon nostras in Neuroleon microstenus se najlaţje ločita po svoji strategiji lova. Euroleon nostras sodi med lijakarje, kar pomeni, da v substratu koplje peščene pasti lijake. Neuroleon microstenus takšnih lijakov ne izkopava, ampak se zakopava v pesek in čaka na plen, zato ga uvrščamo med nelijakarje. Splošno lahko larve lijakarjev in nelijakarjev ločimo tudi po nekaterih morfoloških značilnostih. Za larve lijakarjev je značilno, da imajo na čeljustih veliko dolgih ščetin. Te ščetine igrajo ključno vlogo pri kopanju lijaka, saj povečajo efektivno površino čeljusti, zaradi česar larve veliko laţje izmetavajo drobce substrata iz lijaka. Ščetine pri nelijakarjih so veliko krajše in redkejše, saj larva ne koplje lijaka. Pri nelijakarjih so larvalne oči na izrazitih očesnih tuberklih medtem ko pri lijakarjih takšnih tuberklov ni (Paulus, 1986; Satar in sod., 2006; Lipovšek in sod., 2009; Devetak in sod., 2010 a,b). 3.2 Eksperimentalno delo Vse eksperimente smo opravljali v laboratorijih Katedre za fiziologijo in etologijo Fakultete za naravoslovje in matematiko. Poskuse smo opravljali v laboratoriju, v katerem smo poskušali čim bolj omejiti draţljaje iz okolja. Larve smo posamično razporedili v plastične posodice s premerom 12,5 cm in višino 10,5 cm. Za vrsto Neuroleon microstenus smo posodice napolnili s peskom iz habitata, kjer so bile larve nabrane. Najpogostejša granulacija peska v tem substratu je bila 540-1000 µm. Pesek smo pred tem dodatno presejali s sitom in tako iz peska izločili večje kamnite delce in drug material (vejice, liste). V vsako posodico smo dodali tudi dva nekoliko večja ploščata kamenčka (slika 3). Larvo Neuroleon microstenus smo nato spustili v posodico. 14

Slika 3: Posodica s presejanim peskom in dvema ploščatima kamenčkoma. Podobno kot vrsto Neuroleon microstenus, smo tudi vrsto Euroleon nostras namestili posamično v posodice, v katere pa smo nasuli kremenčev pesek granulacije 230-540 µm. Takšna granulacija naj bi bila, glede na podatke Devetaka in sod. (2005), za to vrsto najbolj ustrezna. Na sredino posodice smo na pesek postavili plastični valj s premerom 5 cm. V pesek smo ga zarinili pribliţno 1.5 cm in vanj izpustili larvo vrste Euroleon nostras. S tem smo preprečili, da bi larva naredila lijak drugje kot na sredini posodice, kar bi oteţilo snemanje. Potem ko je larva izkopala lijak, smo plastičen valj odstranili (slika 4). Slika 4: Plastičen valj v posodici, za nadzor lokacije larvinega lijaka. 15

Skozi celoten eksperiment so bile larve volkcev obeh vrst izpostavljene dnevno nočnemu reţimu 12h:12h, s svetlim delom dneva od osme ure zjutraj do osme ure zvečer. Svetlobo in nekoliko višjo temperaturo v sobi smo zagotovili s halogenskim reflektorjem na nastavljivem stojalu (Commel), z 2 x 250 W ţarnicami. Povprečna temperatura pri dnevnem reţimu je bila 30 ± 1 C. Skozi celoten eksperiment smo larve hranili enkrat dnevno z mravljami delavkami vrste Lasius fuliginosus. Pred začetkom poskusa smo vse larve najprej sedem dni hranili, da smo zagotovili enako nahranjenost, šele nato smo pričeli s poskusom. Vedenje larv smo snemali z dvema kamerama, Sony HDR-CX 130 z 8 GB SD spominsko kartico in Sony HDR-CX 240 z 16 GB SD spominsko kartico. Kameri sta bili postavljeni na stojalu in od površine substrata v posodici oddaljene 30 cm. S snemanjem smo začeli tik preden smo v posodico izpustili mravljo ter končali, dokler larva ni ponovno razširila čeljusti ali se prestavila. Med vsakim snemanjem smo laboratorij zapustili in s tem preprečili morebitne dodatne motnje. 3.2.1 Poskusi na vrsti Neuroleon microstenus Larve smo opazovali v štirih različnih pogojih, najprej v kontrolni skupini, brez draţljajev, šele nato smo jih izpostavili različnim draţljajem med prehranjevalnim vedenjem. Uporabili smo vidni draţljaj, spremembo granulacije ter spremembo velikosti plena. V analizo smo vključili le tiste larve, ki smo jih posneli v vseh štirih pogojih. Brez dražljaja Snemanje larv brez posebnih draţljajev nam je sluţilo kot kontrolna skupina. Vsako larvo smo posneli v treh ponovitvah, od ulova plena do razširitve čeljusti, oziroma do trenutka, ko se je larva prestavila. V tem delu smo bili še posebej pozorni, da smo, kolikor je bilo mogoče, izločili moteče dejavnike iz okolice. 16

Vidni dražljaj Larve smo v tem eksperimentu izpostavili vidnemu draţljaju. Za vidni draţljaj smo uporabili krog s premerom 50 mm, ki smo ga pritrdili na 3 mm debelo in 20 cm dolgo kovinsko ţico ter drţalo. Krog smo izdelali iz črnega kartona. S pripomočkom za vidni draţljaj smo tik nad posodico, kjer je bila larva volkca, petkrat počasi pomahali tako, da je larva volkca lahko videla krog, prav tako pa smo bili pozorni, da se je čez larvo med premikanjem kroga pomaknila senca. Premikanje kroga po pet zamahov smo ponovili trikrat na posamezno opazovanje larve v sledečem zaporedju: 1) takoj, ko je larva volkca zgrabila mravljo, (2) deset minut po zgrabitvi mravlje (med tem, ko je larva potisnila plen na površino in se hranila) ter nekje 18 minut po zgrabitvni mravlje (med tem, ko je larva manipulirala z mravljo). Opazovanje posamezne larve smo ponovili dvakrat. Sprememba granulacije V tem delu eksperimenta smo larve izpostavili finejšemu substratu, kot je bil v kontroli. V ta namen smo presejali pesek iz habitata, kjer smo larve nabrali, na granulacijo < 540 µm. Vsako larvo smo v dani granulaciji posneli dvakrat. Sprememba plena Larve volkcev smo v tem delu eksperimenta hranili z manjšim plenom. Uporabili smo delavke mravlje vrste Lasius emarginatus, ki smo jih nabrali v Mariboru. Vedenje vsake larve v teh pogojih smo posneli enkrat. 17

3.2.2 Poskusi na vrsti Euroleon nostras Larve smo podobno kot N. microstenus, najprej posneli v kontrolni skupini brez draţljajev, nato smo uporabili vidni ter vibracijski draţljaj. Brez dražljaja Larve volkcev vrste Euroleon nostras smo med predatorskim vedenjem snemali s kamero. Pri tem poskusu draţljajev ni bilo. Vedenjske vzorce brez dodatnih draţljajev smo snemali enkrat, kar je predstavljajo kontrolo za vedenjske vzorce. Vidni dražljaj Larve smo v tem eksperimentu izpostavili vidnemu draţljaju. Vidni draţljaj smo naredili s pomočjo istega kroga na enak način, kot je opisano za vrsto N. microstenus. Vidni draţljaj smo ponovili trikrat na vsako snemanje (takoj, ko je larva volkca zgrabila mravljo; deset minut po zgrabitvi mravlje; 18 minut po zgrabitvni mravlje). Eksperiment smo ponovili enkrat za vsako označeno larvo. Vibracijski dražljaj Larve smo v tem eksperimentu izpostavili vibracijskemu draţljaju. Draţljaj smo naredili s tanko 3 mm in 30 cm dolgo leseno palčko, s katero smo trikrat podrgnili po površini peska v neposredni bliţini lijaka, kjer se je hranila larva. Pri tem smo pazili na to, da smo vibracije delali v tistem delu posodice, kjer smo s svojo prisotnostjo bili čim manj moteči in nismo povzročali sence na površini substrata. Vibracijski draţljaj smo tako kot pri vidnem draţljaju naredili trikrat (takoj, ko je larva volkca zgrabila mravljo; 10 minut po zgrabitvi mravlje; 18 minut po zgrabitvni mravlje). Odzive na takšno draţenje smo posneli enkrat za vsako označeno larvo. 18

4. REZULTATI Pri obeh vrstah volkcev smo opazovali vedenje med ulovom plena in hranjenjem in prepoznali osnovne vedenjske vzorce. 4.1 Vedenje larv N. microstenus Pri nelijakarski vrsti N. microstenus smo prepoznali 12 osnovnih vedenjskih vzorcev, ki jih z opisom navajamo v preglednici 1. Preglednica 1: Katalog vedenjskih vzorcev predatorskega vedenja larv vrste N. microstenus, od preţanja na plen do selitve Vedenjski vzorec Opis Variabilnost vedenjskega vzorca 1. Preţanje na Čakanje na plen tik pod površino / plen substrata z razprtimi čeljustmi. 2. Submerzija plena Larva v celoti ali le delno potopi plen v pesek. - popolna submerzija plena - nepopolna submerzija plena 3. Obmirovanje Larva med draţljajem iz okolice / med draţljajem 4. Odstranitev plena popolnoma obmiruje. Larva po hranjenju odstrani ostanke plena. 5. Mirovanje Larva obmiruje za nekaj sekund. / 6. Submerzija Larva se v celoti potopi pod površino / larve substrata, včasih ostanejo vidni le 7. Čiščenje čeljusti prednji deli čeljusti. Larva očisti čeljusti tako, da s koncem ene čeljusti drgne ob notranji rob druge. 8. Emerzija larve Larva pride na površje, tako, da so vidni glava, čeljusti in delno predprsje. 9. Razprtje Larva razpre čeljusti in je ponovno čeljusti pripravljena na lov novega plena 10. Kamuflaţa Larva s pomočjo sprednjih nog na dorzalno površino glave nanese pesek. 11. Priprava mesta preţanja Larva najprej obrača glavo v različne smeri (nazaj, levo in desno) nato z glavo premika ali zaluča nekaj kamenčkov, ki so v neposredni bliţini, na mestu preţanja. 12. Selitev Larva se po hranjenju prestavi na drugo mesto, kjer se zakoplje in preţi na plen. - izmet ostankov plena - spustitev ostankov plena / / / / / / 19

Večina vedenjskih vzorcev je bila enakih ali podobnih, kot sta jih opisala Klokočovnik in Devetak (2014). Spodaj pa navajamo opis vedenjskih vzorcev, ki smo jih dodatno prepoznali in še niso bili podrobno opisani. Obmirovanje med vidnim dražljajem V kontrolnem poskusu, kjer smo larve opazovali brez draţljajev, nismo opazili obmirovanja med prehranjevanjem larve, prav tako ne v poskusih, kjer smo larvam zamenjali granulacijo substrata ali pri spremembi plena. Med vidnim draţljajem pa so larve v nekaterih primerih obmirovale. Obmirovanje je bilo najlaţje določiti pri drugi ponovitvi vidnega draţljaja (10 minut po zgrabitvi plena). V tem času se je larva v večini primerov prehranjevala, včasih pa je ţe manipulirala s plenom. Ob prisotnosti vidnega draţljaja pa je povsem obmirovala. Podobno je bilo tudi pri naslednji ponovitvi vidnega draţljaja (18 minut po zgrabitvi plena). Običajno je larva obmirovala samo za toliko časa, kolikor je bil prisoten vidni draţljaj, takoj, ko je ta izginil, je tudi larva nadaljevala z manipulacjo mravlje. Takšen odziv je bil prisoten v 42,9 % opazovanih primerih v razmerah z vidnim draţljajem. Le v 11,9 % pa je larva obmirovala dlje časa, kot pa je bil prisoten vidni draţljaj. V ostalih primerih se larva ni odzvala na draţljaj. Priprava mesta prežanja V nekaterih primerih smo pri larvah, preden so razprle čeljusti po koncu hranjenja, opazili vedenjski vzorec čiščenja, oziroma priprave mesta preţanja. Pri tem larva premika glavo nazaj, levo in desno, s tem odstranjuje delce s površine glave in protoraksa. V nekaterih primerih celo odriva kamenčke, ki so v bliţini njene glave, včasih pa smo opazili, da kamenčke celo zaluča s hitrim gibom glave in čeljusti, podobno kot to počnejo lijakarji. Ta vedenjski vzorec se je pojavljal pri 39,3 % vseh opazovanih larv. 20

Selitev na drugo mesto prežanja Larva se v nekaterih primerih prestavi na drugo lokacijo. Ta vedenjski vzorec se pojavi takoj po čiščenju čeljusti, ali pa celo po tem, ko je larva ţe razprla čeljusti in se pripravila na ponovno plenjenje. Najprej larva 2- do 3-krat premakne glavo, kot pri vedenjskem vzorcu priprave mesta preţanja (kot da bi ţelela s prednjega dela telesa odstraniti kamenčke in ostalo kamuflaţo), nato sledi popolna emerzija v substrat. Med iskanjem nove lokacije se po površini giblje predensko in med premikanjem večkrat obmiruje za nekaj sekund. Ko najde ustrezno lokacijo, se zadenjsko zakoplje, tako da je sprednji del telesa z glavo in čeljustmi viden (nepopolna submerzija) in nadaljuje z določenimi vedenjskimi vzorci, ki jih drugače opazimo po čiščenju čeljusti (npr. s pripravo mesta preţanja, kamuflaţo in razprtjem čeljusti). 4.1.1 Plastičnost vedenja za vrsto Neuroleon microstenus Pregledali smo vse video posnetke in beleţili vedenjske vzorce za vrsto Neuroleon microstenus, v štirih različnih razmerah (kontrola, vidni draţljaj, manjša granulacija in manjša velikost plena). V kontrolnem poskusu (brez draţljajev) smo opazili 11 osnovnih vedenjskih vzorcev, odsoten je bil le vedenjski vzorec obmirovanja med draţljajem. V vseh primerih v razmerah brez draţljaja je bil samo enkrat zabeleţen primer, da se je larva nahajala med plenjenjem na površini substrata. V poskusu, kjer se je pojavil vidni draţljaj, smo opazili 11 osnovnih vedenjskih vzorcev. Zaradi vidnega draţljaja se je pojavil nov vedenjski vzorec - obmirovanje med draţljajem, odsoten pa je bil vedenjski vzore, kjer larva za več kot 2 sekundi miruje po odstranitvi plena (mirovanje). V teh razmerah smo samo enkrat zabeleţili primer, da je larva za ulov plena potrebovala več kot dva poskusa (preglednica 2). 21

V poskusu, kjer smo spremenili granulacijo substrata smo opazili 10 osnovnih vedenjskih vzorcev. Odsotni sta bila vedenjska vzorca, kjer se larva odzove na draţljaj (saj draţljaja ni bilo) in kjer larva očisti mesto preţanja. Samo enkrat so se pojavili vedenjski vzorci: plen je v celoti zakopan (popolna submerzija), larva miruje po odstranitvi plena in kamuflaţa. Opazili smo, da so vse larve plen uspešno zgrabile v prvem poskusu (preglednica 2). V poskusu, kjer je bil plen manjši, smo opazili 10 osnovnih vedenjskih vzorcev. Odsoten je bil vzorec, kjer larva miruje po odstranitvi plena za več kot dve sekundi. Samo enkrat se je pojavil vedenjski vzorec priprave mesta preţanja. Opazili smo, da larva za ulov plena nikoli ni potrebovala več kot dva poskusa (preglednica 2) Preglednica 2: Pogostost vzorcev vedenja (v odstotkih) v ulovu plena za vrsto N. microstenus v različnih razmerah. Legenda: posk. = poskus. Razmere Brez draţljaja Vidni draţljaj Sprememba granulacije Sprememba plena Prvi posk. Drugi posk. Več kot dva posk. Prvi posk. Drugi posk. Več kot dva posk. Prvi posk. Drugi posk. Več kot dva posk. Prvi posk. Drugi posk. Več kot dva posk. 75,8% 13,8% 10,3% 78,6% 14,2% 7,2% 100% 0% 0% 66,6% 33,3% 0% Mirovanje Pri kontrolnem poskusu brez draţljaja, je bilo mirovanje, ki bi bilo daljše od 2 sekund, prisotno v 9 primerih od skupno 29 analiziranih video posnetkov. V poskusu z vidnim draţljajem je bilo mirovanje za več kot 2 sekundi po odstranitvi plena povsem odsotno. Larve niso mirovale, temveč so takoj nadaljevale z naslednjimi vedenjskimi vzorci. V poskusu s spremenjeno granulacijo je v 14,3 % vseh analiziranih poskusov, larva obmirovala po odstranitvi plena. V poskusu, kjer je bila spremenjena velikost plena, je bil vedenjski vzorec mirovanja za več kot 2 sekundi po odstranitvi plena odsoten. 22

Selitev V kontrolnem poskusu se je po hranjenju prestavilo na drugo lokacijo 17,2 % analiziranih larv. V prisotnosti vidnega draţljaja se je prav tako na drugo lokacijo preselilo 35,7 % analiziranih larv. Ko smo larve prestavili v posodice z manjšo granulacijo peska, so se te po hranjenju prestavile na drugo lokacijo v 87,5 %.V prisotnosti manjšega plena so se larve po hranjenju preselile na drugo lokacijo v 50 %. Submerzija Larve so se v kontrolnem poskusu po hranjenju potopile v pesek v 62 % vseh poskusov. Ob prisotnosti vidnega draţljaja so se v pesek potopile v 57,1 % vseh poskusov. V manjši granulaciji so se v pesek, po hranjenju, larve potopile v 28, 6 % vseh poskusov. Tudi kadar smo larve hranili z manjšim plenom, so se larve v pesek potopile nekoliko manjkrat. V 33,3 % vseh analiziranih video posnetkov so se larve po hranjenju potopile v pesek. Obmirovanje med vidnim dražljajem Ugotovili smo, da so larve obmirovale zaradi vidnega draţljaja v 35,7 % primerov vseh poskusov pri prvemu draţljaju. V nobenem primeru pa larva ni mirovala dlje časa, kot je trajal draţljaj. Torej, ko je larva draţljaj zaznala, je obmirovala, dokler je bil draţljaj prisoten. Takoj, ko je draţljaj prenehal delovati, se je larva premikala naprej. Pri drugem draţljaju (10 minut po zgrabitvi plena), je bilo obmirovanje larve zaradi vidnega draţljaja veliko laţje prepoznati. Larva se 10 minut po zgrabitvi plena v večini primerov hrani, včasih pa z njim ţe manipulira. Takrat je obmirovanje veliko bolj opazno. Tudi trajanje obmirovanja je bilo veliko bolj očitno. Larve so pri drugem vidnem draţljaju obmirovale v 64,3 % vseh primerov. Od tega sta v dveh primerih larvi obmirovali dlje časa, kot pa je trajal draţljaj. Ena izmed larv je mirovala še 11 sekund po odsotnosti draţljaja, ena larva pa celo 45 sekund po odsotnosti draţljaja. 23

Tudi pri tretjem draţljaju (18 minut po zgrabitvi) je bilo obmirovanje larv zlahka opaţeno, saj larva, podobno kot pri drugem draţljaju, manipulira z mravljo. Larve so obmirovale v 28,6 % vseh poskusov. Od tega so tri larve obmirovale dlje časa, kot pa je trajal draţljaj. Skupno so larve obmirovale v 42,8 % vseh analiziranih video posnetkih. 4.2 Vzorec odstranjevanja plena Pri vrsti N. microstenus smo analizirali tudi vzorec odstranjevanja plena po hranjenju. Zanimalo nas je, ali bo posamezna larva vedno uporabila samo en vzorec odstranitve plena ali bodo larve uporabljale oba vzorca in katerega pogosteje v danih razmerah. Ugotovili smo, da nobena od 17 larv, ki smo jih analizirali v različnih razmerah, ni uporabljala samo enega vzorca odstranjevanja plena. Prav tako so larve menjavale vzorec odstranitve plena tudi v kontrolni skupini, kjer smo za vsako larvo naredili tri ponovitve. Zanimalo nas je, ali bodo v določenih razmerah larve po hranjenju pogosteje uporabljale določen način odstranitve plena (odlaganje/ lučanje plena) ali pa različne razmere ne bodo vplivale na njihovo izbiro odstranjevanja plena. Ugotovili smo, da v kontrolnem poskusu larve uporabljajo oba vzorca odstranjevanja plena pribliţno enako pogosto. V razmerah z vidnim draţljajem so larve pogosteje uporabile vzorec odlaganja plena, v primerjavi z lučanjem plena. V poskusu z manjšo granulacijo peska so larve pogosteje plen po hranjenju zalučale kot odloţile. Obraten rezultat je bil v poskusu, kjer so se larve hranile z manjšim plenom (slika 5). 24

% odstranitve plena 70 60 50 40 30 20 10 0 A B A B A B A B Brez dražljaja Vidni dražljaj Sprememba granulacije Razmere Sprememba plena Slika 5: Vzorec odstranjevanja plena po hranjenju za larve N. microstenus v vseh štirih razmerah. Legenda: A-lučanje plena, B-odloţitev plena. 4.3 Trajanje hranjenja za vrsto Neuroleon microstenus Dolţino hranjenja pri larvah vrste Neuroleon microstenus v različnih razmerah prikazujemo na sliki 6. V primerjavi s kontrolo, kjer je srednja vrednost časa hranjenja ± SD = 1617±220 sekund (n=14 larv), so srednje vrednosti časa hranjenja ± SD ob vidnem draţljaju, spremembi granulacije in spremembi plena višje: 1750±319 s (n=11), 2044±527 s (n=7), 2059±719 s (n=6). S t testom smo preverjali, ali se srednje vrednosti časa hranjenja statistično razlikujejo med kontrolo in hranjenjem ob vidnem draţljaju. Ostala dva poskusa, pri katerih smo ugotavljali vpliv spremembe granulacije in plena, imata prenizek numerus. Razlike med kontrolo in hranjenjem ob vidnem draţljaju niso statistično signifikantne: t=1,238, df=23, P<0,05. Tudi mediana pri kontroli se od median v poskusnih razmerah statistično ne razlikuje (Kruskal-Wallis test: 4,958, št. skupin=4, P<0,05). 25