UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT JERNEJA PREMELČ POVEZANOST SUBJEKTIVNIH IN OBJEKTIVNIH KAZALCEV S TEKMOVALNO USPEŠNOSTJO V ŠPORTNEM PLESU DOKT

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT JERNEJA PREMELČ POVEZANOST SUBJEKTIVNIH IN OBJEKTIVNIH KAZALCEV S TEKMOVALNO USPEŠNOSTJO V ŠPORTNEM PLESU DOKTORSKA DISERTACIJA Mentor: izr. prof. dr. Goran Vučković LJUBLJANA, 2016

2 Doktorska disertacija z naslovom: POVEZANOST SUBJEKTIVNIH IN OBJEKTIVNIH KAZALCEV S TEKMOVALNO USPEŠNOSTJO V ŠPORTNEM PLESU, je rezultat lastnega znanstveno-raziskovalnega dela. Jerneja Premelč 2

3 POVEZANOST SUBJEKTIVNIH IN OBJEKTIVNIH KAZALCEV S TEKMOVALNO USPEŠNOSTJO V ŠPORTNEM PLESU Jerneja Premelč Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016 Strani: 167, tabel: 45, grafikonov:10, slik: 10, uporabljenih virov: 95 IZVLEČEK Namen doktorske disertacije je bil preučevanje povezanosti subjektivnih in objektivnih kazalcev s tekmovalno uspešnostjo v športnem plesu. Znotraj subjektivnih kazalcev smo želeli ugotoviti kakovost zasnove novega sodniškega sistema tako z vidika teoretičnega, kot praktičnega ocenjevanja. Hkrati je bil namen ugotoviti tudi zanesljivost in veljavnost sodniškega ocenjevanja. Znotraj objektivnih kazalcev je bil namen preučiti uspešnost plesnih parov z vidika gibanja in nekaterih koreografskih značilnosti ter tako ugotoviti kazalce uspešnosti v športnem plesu. Vzorec sodnikov za preučevanje subjektivnih kazalcev (teoretični in praktični model) je predstavljalo 18 slovenskih sodnikov, vzorec plesalcev za preučevanje praktičnega modela pa je predstavljalo 12 najbolje uvrščenih članskih plesnih parov na mednarodnem tekmovanju Slovenija Open Vzorec za preučevanje objektivnih kazalcev je predstavljalo 83 članskih plesalcev na omenjenem tekmovanju, ki so bili razdeljeni v štiri kakovostne skupine glede na uvrstitev na tekmovanju. Spremenljivke za analizo subjektivnih kazalcev so predstavljali štirje glavni ocenjevalni kriteriji (tehnična kvaliteta, gibanje z glasbo, odnos med plesalcem in plesalko ter koreografija in nastop) in štirje vsebinski podkriteriji vsakega glavnega kriterija. Za analizo 3

4 objektivnih kazalcev sta bila preučevana plesa samba in tango, spremenljivke pa hitrost, pot in skupni čas gibanja, uporaba različnih hitrostni razredov, smeri gibanja in izbrane plesne figure. Rezultati raziskave so pokazali nekatere pomanjkljivosti novega sodniškega sistema, kar se je izražalo predvsem v velikih razlikah med ocenami sodnikov, slabi zanesljivosti sodniškega ocenjevanja in visoki povezanosti med ocenjevalnimi kriteriji, kar ne potrjuje latentne strukture praktičnega modela. Prav tako tudi ocene pomembnosti ocenjevalnih kriterijev teoretičnega in praktičnega modela niso bile skladne. V praktičnem modelu ocenjevanja se je izkazalo, da med ocenjevalnimi kriteriji ni razlik pri pojasnjevanju tekmovalne uspešnosti. Znotraj objektivnih kazalcev je bilo ugotovljenih nekaj statistično značilnih razlik med kakovostnimi skupinami. Pri tangu so se statistično značilne razlike pokazale v številu sprememb smeri gibanja, ki je bilo pri uspešnejši plesnih parih manjše. Z uspešnostjo plesnih parov se je zmanjševala tudi hitrost gibanja v plesni smeri. Pri sambi so bile statistično značilne razlike med kakovostnimi skupinami v času posamezne faze znotraj hitrostnega razreda. Z uspešnostjo plesalcev se je namreč zmanjševal čas posamezne faze v vseh hitrostnih razredih. Poleg omenjenih razlik je bilo tudi nekaj drugih, ki sicer niso bile statistično značilne, lahko pa predstavljajo smernice za nadaljnje preučevanje objektivnih kazalcev. Rezultati doktorske disertacije predstavljajo nove smeri znanstvenega raziskovanja na področju športnega plesa ter osnovo za nadaljnje poglobljeno raziskovanje na področju sodniške problematike in pomembnosti kazalcev uspešnosti v športnem plesu. 4

5 CORRELATION BETWEEN SUBJECTIVE AND OBJECTIVE INDICATORS WITH COMPETITIVE PERFORMANCE IN SPORT DANCE Jerneja Premelč University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2016 Pages: 167, tables: 45, charts: 10, figures: 10, sources used: 95 ABSTRACT The aim of the doctoral dissertation was to study the correlation between subjective and objective indicators and competitive performance in sport dance. Using subjective indicators, we aimed to determine the quality of the new judging system in terms of a theoretical and practical evaluation. Another aim was to establish the reliability and validity of the judging. In addition, with the use of objective indicators the aim was to examine dance couples performance in terms of movement and some choreographic characteristics and thus establish performance indicators for sport dance. The sample of adjudicators used in the study of subjective indicators (theoretical and practical model) consisted of 18 Slovenian adjudicators, whereas for the sample of dancers used in the study the practical model consisted of the 12 best-ranked adult dance couples at the 2012 Slovenia Open international competition. The sample used in the study of objective indicators included 83 adult dancers from the abovementioned competition who were divided into four quality groups according to their placement in the competition. 5

6 The variables for the analysis of the subjective indicators included four main evaluation criteria (technical quality, movement to music, partnering skills as well as choreography and performance) and four substantive sub-criteria of each main criterion. Based on an analysis of the objective indicators, we explored the samba and tango dances as well as the variables of speed, distance covered and total movement time, use of different speed classes, movement directions and selected dance figures. The research results revealed some deficiencies in the new judging system that were reflected as big differences between the adjudicators' scores, poor reliability of the judging and the high correlation between the evaluation criteria, which does not confirm the practical model s latent structure. The assessments of the importance of the evaluation criteria of the theoretical and practical models were not congruent. The practical evaluation model did not show any differences between the evaluation criteria in terms of explaining competitive performance. In terms of the objective indicators, some statistically significant differences were established between the quality groups. In tango, statistically significant differences occurred in the number of changes of movement direction, which was lower among more successful dance couples. The lower a dance couple s performance, the lower was the speed of movement in the line of dance. In samba, statistically significant differences were seen between quality groups in individual phases within the speed class. The higher dancers were ranked in terms of performance, the shorter was the time of an individual phase in all speed classes. Besides the abovementioned differences, there were some others that were not statistically significant but can serve as guidelines in the further study of objective indicators. 6

7 The results of the doctoral dissertation indicate new directions for scientific research in sport dance while serving as a basis for further in-depth research into adjudicator issues and the importance of performance indicators in sport dance. 7

8 KAZALO 1. UVOD PREDMET IN PROBLEM SUBJEKTIVNI KAZALCI V ŠPORTNEM PLESU Stara oblika sodniškega ocenjevanja Nov sodniški sistem Sodniški kriteriji v standardnih plesih Sodniški kriteriji v latinsko ameriških plesih Ocenjevanje umetniške vrednosti OBJEKTIVNI KAZALCI V ŠPORTNEM PLESU Gibanje Standardni plesi Latinsko-ameriški plesi Koreografske značilnosti Tango Samba CILJI IN HIPOTEZE Cilji Hipoteze METODE DELA Vzorec merjencev

9 4.2. Vzorec spremenljivk Tango Samba Metode zbiranja in obdelave podatkov Metode zbiranja podatkov Subjektivni kazalci Objektivni kazalci Metode obdelave podatkov Subjektivni kazalci Objektivni kazalci Shema metod in predstavitve rezultatov REZULTATI IN RAZPRAVA SUBJEKTIVNI KAZALCI Teoretični model Praktični model ocenjevanja Zanesljivost sodniškega ocenjevanja Pomembnost ocenjevalnih kriterijev za tekmovalno uspešnost Teoretični model Praktični model Primerjava teoretičnega s praktičnim modelom Predlogi za izboljšanje zanesljivosti in veljavnosti sodniškega sistema Predlogi k dopolnitvi pravilnika

10 5.2. OBJEKTIVNI KAZALCI V ŠPORTNEM PLESU Tango Koreografske značilnosti pri tangu Samba Koreografske značilnosti pri sambi POVEZANOST SUBJEKTIVNIH IN OBJEKTIVNIH KAZALCEV Predlogi k natančnejši določitvi uspešnosti izvedbe znotraj pravilnika sodniškega ocenjevanja Tango Samba SKLEP Preverjanje hipotez Doprinos raziskave k znanosti in praksi Omejitve raziskave in možnosti za nadaljnje raziskovanje LITERATURA

11 Kazalo tabel Tabela 1: Starostne kategorije v športnem plesu Tabela 2: Štirje glavni kriteriji ocenjevanja in njihovi vsebinski podkriteriji Tabela 3: Sodniška ocenjevalna lestvica Tabela 4: Prikaz sodniškega ocenjevanja za posamezni ples Tabela 5: Hitrost glasbe predstavljene v udarcih na minuto Tabela 6: Ritem in poudarjeni udarci Tabela 7: Značaj standardnih plesov Tabela 8: Osnovne akcije latisko-ameriških plesov Tabela 9: Hitrost glasbe predstavljene v udarcih na minuto Tabela 10: Ritem in poudarjeni udarci Tabela 11: Značaj latinsko-ameriških plesov Tabela 12: Pot in hitrost gibanja v standardnih plesih Tabela 13: Pot in hitrost gibanja v latinsko-ameriških plesih Tabela 14: Razvrstitev merjencev v hitrostne razrede Tabela 15: Štrije hitrostni razredi Tabela 16: Shema predstavitve rezulatatov subjektivnih kazalcev Tabela 17: Shema predstavitve rezultatov objektivnih kazalcev Tabela 18: Ocene teoretičnega modela za kriterije in podkriterije Tabela 19: Povezanost ocenjevalnih kriterijev teoretičnega modela Tabela 20: Porazdelitev ocen praktičnega modela za kriterije in podkriterije Tabela 21: Povezanost vsakega kriterija z drugimi kriteriji Tabela 22: Popravljeni in nepopravljeni koeficienti povezanosti Tabela 23: Povprečna povezanost med ocenjevalnimi kriteriji Tabela 24: Povezanost in koeficienti zanesljivosti

12 Tabela 25: Vpliv števila sodnikov na zanesljivost ocenjevanja glavnih kriterijev Tabela 26: Koeficienti napovedovanja tekmovalne uspešnosti Tabela 27: Povprečna hitrost, skupna pot in skupni čas vsake kakovostne skupine Tabela 28: Skupni čas plesanja v posameznem hitrostnem razredu Tabela 29: Čas posamezne faze hitrostnega razreda za kakovostne skupine Tabela 30: Število prehodov med hitrostnimi razredi Tabela 31: Skupni čas plesanja v najbolj uporabljenih smereh gibanja Tabela 32: Čas posamezne faze najbolj uporabljenih smeri gibanja Tabela 33: Število sprememb smeri gibanja Tabela 34: Hitrost gibanja v različnih smereh Tabela 35: Skupna pot gibanja v različnih smereh Tabela 36: Povprečna hitrost, skupna pot in skupni čas posamezne kakovostne skupine Tabela 37: Skupni čas plesanja v posameznem hitrostnem razredu Tabela 38: Čas posamezne faze hitrostnega razreda Tabela 39: Število prehodov med hitrostnimi razredi Tabela 40: Skupni čas plesanja na enem delu plesišča in v plesni smeri Tabela 41: Čas posamezne DP in PS faze Tabela 42: Hitrost in pot gibanja v DP in PS Tabela 43: Povprečna hitrost, skupna pot in skupni čas posamezne figure Tabela 44: Število plesalcev, ki je uporabljalo najbolj značilne figure Tabela 45: Povprečna hitrost, skupna pot in skupni čas figure PNT

13 Kazalo slik Slika 1: Ocenjevalni list na računalniški tablici, ki ga izpolnjujejo sodniki Slika 2: Zasuki trupa glede na položaj bokov in zasuki ramenske osi Slika 3: Smeri gibanja Slika 4: Položaj plesalke gleda na plesalca Slika 5: Bočne akcije Slika 6: Telesne ravnine Slika 7: Pot gibanja pri standardnih plesih Slika 8: Pot gibanja pri latinsko-ameriških plesih Slika 9: Pot gibanja starejših mladincev in članov pri tangu Slika 10: Pot gibanja starejših mladincev in članov pri sambi Kazalo grafikonov Graf 1: Porazdelitev sodniških ocen teoretičnega modela za vse glavne in podkriterije Graf 2: Razlike v centralni tendenci sodniških ocen Graf 3: Porazdelitveni histogram za končne ocene tekmovalcev za posameznega sodnika Graf 4: Vpliv števila sodnikov na vrednost ICC Graf 5: Vpliv števila sodnikov na vrednost MD Graf 6: Skupni čas plesanja v posameznem hitrostnem razredu izražen v odstotkih Graf 7: Skupni čas plesanja v različnih smereh gibanja v odstotkih Graf 8: Hitrosti gibanja v najpogosteje uporabljenih smereh Graf 9: Skupna pot gibanja v najpogosteje uporabljenih smereh Graf 10: Skupni čas plesanja v posameznem hitrostnem razredu izražen v odstotkih

14 1. UVOD Ples se je razvijal skozi glasbo in oblikoval pod vplivom različnih kultur sveta. Prelomno obdobje k razvoju modernega plesa se je zgodilo z ustanovitvijo»ballroom Branch of the Imperial Society of Teachers of Dancing«leta 1924 v Londonu. Najboljši angleški plesalci tistega časa so oblikovali in določili tehniko plesnega gibanja in pravilno izvedbo plesnih figur v standardnih plesih (Silvester, 1993). Razvoj modernih latinsko ameriški plesov je potekal od 1913 do 1954 leta. Pionir latinsko ameriški plesov je bil Pierre, ki je poimenoval večino osnovnih figur in napisal tudi knjigo tehnike v namen poučevanja (Laird, 2009). Tekmovalni ples, imenovan športni ples v obliki, kot ga poznamo danes je zaživel po letu 1950 (Zagorc, Lasan in Ambrož, 2000). Na podlagi razvoja športnega plesa je bil leta 1957 ustanovljen Mednarodni koncil amaterskih plesalcev (International council of amateur dancers - ICAD), ki se je leta 1990 preimenoval v Mednarodno zvezo športnega plesa (International Dancesport Federation - IDSF), leta 2011, pa v danes poznano Svetovno plesno-športno zvezo (World Dancesport Federation - WDSF), ki šteje preko sto članic. Standardne in latinsko-ameriške plese prištevamo k športnemu plesu. Športni ples je nastal iz nadaljevalnih oblik družabnega plesa, tako da se je iz družabne zabave razvil v tekmovalno dejavnost, ki predstavlja most med umetnostjo in športom (Zagorc, 2001). Vključuje elemente športa, umetnosti in predstavo. Z vidika športa je za plesalca pomembno predvsem tekmovanje in zmaga, do česar želi priti z dobro razvitimi gibalnimi sposobnostmi, tehniko in taktiko. Z vidika umetnosti je za plesalca pomembno ustvarjanje, s katerim oblikuje zgodbo in da svojemu plesu vsebinski pomen, z vidika predstave pa plesalec želi prikazati predvsem samega sebe, narediti vtis na publiko in jo navdušiti (Vermey, 1994). 14

15 Športni ples sodi med polistrukturne konvencionalne, estetske športne panoge, kjer je poudarjena umetniška komponenta. Je del športno tekmovalnega programa po vsem svetu, ki poteka po mednarodno določenih pravilih Svetovne plesno-športne zveze (WDSF). Plesni pari lahko tekmujejo v standardnih plesih, latinsko-ameriških plesih ali kombinaciji obojih, vsak izmed plesov pa enakovredno prispeva h končnemu tekmovalnem rezultatu posameznega plesnega para. Plesni pari stremijo k čim boljši razlagi svoje koreografije, ki jo oblikuje niz različnih, tehnično dovršenih figur, ustvarjalno delo nog in elegantnost gibanja (Pittman, Waller in Dark, 2005; Silvester, 1993). Različni plesi zahtevajo različna gibanja. Plesni pari standardnih plesov (angleški valček, tango, dunajski valček, počasni in hitri fokstrot) plešejo po celotnem plesišču, pri čemer uporabljajo različne smeri gibanja. Njihova pot gibanja je v nasprotni smeri urinega kazalca. Pri tem uporabljajo zaprto držo, kar narekuje enako koreografijo tako za plesalca kot plesalko, ki se gibata kot eno. Latinsko-ameriški plesi (samba, ča-ča-ča, rumba, pasodoble in džajv) so sestavljeni iz več obratov, hitrih sprememb smeri in hitrosti gibanja ter ravnotežnih elementov. Drža plesnega para se spreminja, pri čemer se plesalca držita za obe ali eno roko, občasno se ne držita, pri tem sta lahko obrnjena drug proti drugemu ali stran oziroma proti sodnikom ali gledalcem. Plesni pari plešejo na mestu in v plesni smeri (nasprotna smer urinega kazalca), odvisno od tega, kateri ples plešejo. Na plesišču, velikosti najmanj 20 x 10m, hkrati tekmuje tudi do dvanajst plesnih parov, zaradi česar morajo ti pogosto spremeniti smer gibanja in zato njihova pot gibanja ne more biti v naprej popolnoma načrtovana (Tremayne in Ballinger, 2008; Zagorc in Jarc-Šifrar, 2003). Plesalci se lahko udeležujejo različnih tekmovanj na državni in mednarodni ravni. WDSF opredeljuje tekmovalni pravilnik, ki ga skoraj v celoti uporablja tudi Plesna zveza Slovenije (WDSF, 2014). Tekmovanja potekajo v različnih starostnih kategorijah (Tabela 1). 15

16 Tabela 1 Starostne kategorije v športnem plesu Starostna kategorija Starost Mlajši pionirji Pionirji Mlajši mladinci Mladinci Starejši mladinci Člani Seniorji 1 9 let in manj 10 in 11 let 12 in 13 let 14 in 15 let 16, 17 in 18 let 19 let in več 35 in več let Starostne kategorije se nadalje delijo še na tekmovalne razrede, na podlagi česar je lahko program plesnih figur omejen ali ne. Načeloma imajo nižje razvrščeni tekmovalni razredi in nižje starostne kategorije določen program osnovnih figur za posamezne plese, ki jih morajo plesalci vključiti v svoje koreografije. Najvišji tekmovalni razred in starejše starostne kategorije nimajo določenih obveznih figur, pri čemer se jim dopušča večja koreografska svoboda. Uspešnost plesalcev v športnem plesu je odvisna od stopnje razvitosti tehnično-taktičnih spretnosti in znanja (Howard, 2007; Laird 2009; Uznović, 2008; Uznović in Kostić 2005), morfoloških značilnosti in motoričnih sposobnosti (Koutedakis, 2008; Lukić, Bijelić, Zagorc in Zuhrić-Šebić, 2011) ter psihološke priprave in estetike gibanja (Čačković, Barić in Vlašić, 2012; Lukić, Bijelić, Mutavdžić in Šebić-Zuhrić, 2009). Omenjeni kazalci torej vplivajo na uspešnost plesnega nastopa, ki pa je na tekmovanju vedno določena s sodniško oceno. Dobro tehnično znanje omogoča predstavitev lahkotnosti gibanja in tekočo izvedbo koreografije, ki jo ocenjujejo sodniki (Lukić, Gerdijan, Bijelić, Zagorc in Radisavljević, 16

17 2012). Za uspešnost na tekmovanju pa je potreben tudi dober taktični načrt, ki vsebuje informacije o sposobnosti drugih plesnih parov, sestava primerne koreografije, s katero lahko plesalci naredijo dober vtis na sodnike in gledalce ter priprava na različne tekmovalne okoliščine, kot so velikost plesišča, plesna podlaga, različni sodniki ipd. (Uznović, Zagorc, Kostić, Jarc-Šifrar, 2002). Morfološke značilnosti plesalk in plesalcev so pogosto pomembne z estetskega vidika, saj je zaželeno lepo telo, z manj podkožnega maščevja in dolge okončine manjših obsegov, ki dajejo videz vitkega in gracioznega telesa plesalk, medtem ko poleg naštetega tudi nekoliko večja mišična masa plesalcev (Zaletel in Čamernik, 2011). Mikhailov in Raschka (2010) sta ugotovila, da imajo uspešnejši plesalci športnega plesa pri enaki telesni višini, višjo telesno težo in nižji odstotek telesne maščobe, v primerjavi s plesalci nižjega ranga. Športni ples zahteva visoko razvite aerobne in anaerobne sposobnosti (Bria idr., 2011; Liiv idr., 2013). Na tekmovanju športni plesalci plešejo od 5 do tudi 20 plesov, pri čemer pogosto presežejo 180 udarcev srčnega utripa (Chren, Špánik in Kyselovičová, 2010; Soronovich, Chaikovsky in Pilevskaya, 2013). Ušpuriene in Čepulenas (2012) ugotavljata, da je povprečni srčni utrip plesalcev na tekmovanju med 160 in 190 udarcev na minuto, odvisno od tega kateri ples plešejo. Povprečna koncentracija vsebnosti laktata med plesom je med 8,9 in 9,9 mmol/l (Chren idr., 2010; Klonova, Klonovs, Giovanardi in Cicchella, 2011), povprečni VO 2 max pa med 51,2 do 60 ml/kg/min (Liiv idr., 2013). Uznović, Kostić in Miletić (2009) ugotavljajo, da med najpomembnejše motorične sposobnosti za uspešnost v športnem plesu sodijo koordinacija, ponavljajoča hitrost, ravnotežje, ritmična koordinacija in gibljivost pri plesalkah ter eksplozivna moč, ravnotežje, gibljivost in aerobna vzdržljivost pri plesalcih. Hitrost gibanja je v standardnih plesih pomemben dejavnik uspeha, posebej pri dunajskem valčku, hitremu fokstrotu in tangu 17

18 (Uznović idr., 2009). Prosen in Vučković (2012) sta ugotovila, da se višje uvrščeni plesalci na tekmovanju pri dunajskem valčku gibljejo hitreje od nižje uvrščenih. Koordinacija in agilnost sta potrebni zaradi pogostih sprememb smeri gibanja, ter obvladovanja prostora in koreografije navkljub drugim parom na plesišču. Tako v standardnih kot latinsko-ameriških plesih je ritmična razlaga zelo pomembna in se izraža pri predstavitvi značilnosti posameznega plesa in tehničnega vidika izvedbe posameznega plesa. Lukić, Bijelić, Mutavdžić in Šebić-Zuhrić (2009) so ugotovili, da boljše izražanje ritmičnih struktur vpliva na boljšo izvedbo osnovnih tehničnih elementov. Prav tako sta z boljšo izvedbo tehničnih elementov v športnem plesu povezani tudi večja eksplozivna in statična moč plesalcev (Lukić idr., 2011). Drža v standardnih plesih ter položaji in gibi z velikimi amplitudami v latinskoameriških plesih zahtevajo dobro gibljivost, ravnotežje pa se kaže pomembno predvsem pri statičnih položajih, obratih in prenosu težišča s pet na prste in obratno. Izboljšanje teh motoričnih sposobnosti pripomore k boljši koreografski in tehnični izvedbi plesnega nastopa (Lukić idr., 2012). Tako kot v ostalih športnih panogah je psihološka priprava zelo pomemben faktor uspeha tudi v športnem plesu. Namen psihološke priprave je predvsem osredotočenje plesalcev na tekmovanje, nadzor nad anksioznostjo, uporaba tehnik miselne predstave nastopa, boljše komunikacijske sposobnosti s partnerjem ter uspešno prilagajanje motečim dejavnikom (Tremayne in Ballinger, 2008; Čačković idr., 2012). Estetska komponenta v plesu predstavlja lepoto gibanja v očeh gledalca, ki ga interpretirajo plesalci. Plesalci ne izvajajo le korakov in figur, pač pa jih predstavijo kot celoto, vključujoč glasbo, mimiko, plesnega partnerja in interpretacijo čustev. Carver (1985) opisuje plesalca kot igralca, ki z gibom pripoveduje zgodbo in ima pri tem svoj stil, osebnost, razlago, izraznost in tehnične sposobnosti. V športnem plesu je pomembna tudi povezava partnerjev, dveh posameznikov, ki ustvarjata eno celoto zgrajeno na podlagi pobude in odgovora, zaupanja in 18

19 sodelovanja, odnosa med žensko in moškim (Casandra, 2012). Vsak izmed plesov ima svoje značilnosti, ki izvirajo predvsem iz kultur, kjer se je ta glasba in ples razvil. Te značilnosti posameznega plesa imenujemo značaj plesa, ki ga plesalci želijo predstaviti s svojim plesom. 19

20 2. PREDMET IN PROBLEM 2.1. SUBJEKTIVNI KAZALCI V ŠPORTNEM PLESU V konvencionalnih estetskih športnih panogah imajo sodniki glavni vpliv na pravila in ocenjevanje ter posledično na končni rezultat športnikov, zato so raziskave na področju sodniškega ocenjevanja v teh športnih panogah precej pogoste (Auweele, Boen, De Geest in Feys, 2004; Čuk, Fink in Leskošek, 2012; Dallas, Mavidis in Chariopoulou, 2011; Diaz- Pereira, Gomez-Conde, Escalona in Olivieri, 2014; Findlay in Ste-Marie, 2004; International Skating Union, 2005; Keck, 1998; Looney, 2013; Plessner, 1999). Ocenjevanje nastopa plesnih parov na tekmovanju je odvisno od subjektivne sodniške ocene, športni ples pa je tudi izjema med estetskimi športi, kjer ocenjevanje poteka na podlagi razvrščanja plesnih parov, brez podrobnejše ocene posameznih segmentov plesnega nastopa. Obstoječi sodniški sistem v športnem plesu, ki se uporablja že vrsto let je pomanjkljiv, premalo natančen ter preveč odprt za možnost neetičnega ocenjevanja plesnih parov, zato je v nekaterih pogledih potreboval nadgradnjo. V nekaterih drugih estetskih športih, kot sta gimnastika in drsanje, se je sodniški sistem večkrat preoblikoval in izpopolnjeval. Po njihovem vzoru je bil oblikovan tudi nov sodniški sistem v športnem plesu, le da je ples kljub temu značilno različen in ga je bilo zato potrebno obravnavati nekoliko drugače. Svetovna plesno-športna zveza (WDSF) skrbi za spremembe, izobraževanja in napredek na vseh področjih športnega plesa. Prvi predlog nove oblike sodniškega ocenjevanja je bil na WDSF predstavljen leta 2008 in je temeljil na konceptu in oblikovanju pravil, ki so jih razvili na Japonski plesni zvezi po vzoru sodniškega sistem v umetnostnem drsanju od leta Na novo oblikovani sistem je bil prvič testiran leta 2009 v finalu Grand Slam-a v Shanghai-ju (na Kitajskem) in bil od takrat še nekajkrat uporabljen (Ambrož, 2010). Po poglobljenem delu, opazovanju in povratnih informacijah se je sodniški sistem dopolnjeval, spreminjal in 20

21 septembra 2013 oblikoval v novega, imenovanega Sistem 2.1. Nov sodniški sistem vsebuje tehnični in umetniški del. Tehnični del je sestavljena iz kriterija tehnična kvaliteta in gibanje z glasbo, umetniški del pa iz kriterija odnos med plesalcem in plesalko ter koreografija in nastop. Vsak posamezen ocenjevalni kriterij vsebuje določene vsebinske podkriterije (World Dance Federation, 2014). Z novim sodniškim sistemom se želi izboljšati in objektivizirati sodniško ocenjevanje. Stara oblika sodniškega ocenjevanja Dosedanja oblika sodniškega ocenjevana, ki se še vedno uporablja na večini plesnih tekmovanj poteka na podlagi izbora parov za nadaljnji tekmovalni krog oz. sodniki v finalu razvrstijo pare po mestnih od 1 do 6. To pomeni, da najboljšemu plesnemu paru prisodijo številko 1 in najslabšemu paru v finalu številko 6, in sicer za vsak ples posebej (Plesna zveza Slovenije, 2011). Očitek dosedanjemu sistemu je težavnost objektivnega ocenjevanja v omejenem času (oceno je potrebno podati v 90 sekundah, kolikor traja posamezen ples), ko hkrati na plesišču nastopa od 6 do 12 plesnih parov. Posledično je ocenjevanje lahko pogosto preveč subjektivno in nenatančno. Poglavitna pomanjkljivost obstoječega sodniškega sistema v športnem plesu pa je ta, da plesni pari ne dobijo povratne informacije o tem, zakaj so bili pri določenem plesu ocenjeni boljše oz. slabše. Z vidika nastopajočih bi bilo zaželeno vedeti ali je to odraz tehnike plesa, izraznosti, neprimerne koreografije itd. 21

22 Nov sodniški sistem Nov sodniški sistem, ki so ga oblikovali strokovnjaki Svetovno plesno-športne zveze (WDSF) prinaša nekaj ključnih sprememb v načinu sojenja. Po novem sodniškem sistemu se ocenjuje štiri kriterije: 1. Tehnična kvaliteta 2. Gibanje z glasbo 3. Odnos med plesalcem in plesalko 4. Koreografija in nastop Prva dva kriterija predstavljata tehnični del, druga dva pa umetniški vtis (Tabela 2). Tabela 2 Štirje glavni kriteriji ocenjevanja in njihovi vsebinski podkriteriji TEHNIČNI DEL UMETNIŠKI VTIS Tehnična kvaliteta Gibanje z glasbo Odnos med plesalcem in plesalko Koreografija in nastop Koreografija: Drža telesa, drža v paru in položaj plesnega para Časovna skladnost Odnos v drži para vsebina; obvladovanje gibanja v prostoru; težavna vrednost Splošna načela Spremenljiva časovna skladnost Vodenje, komunikacija in odziv Ustvarjalnost in osebni stil Osnovne akcije Posebne ritmične zahteve posameznega plesa Posebne sposobnosti vodenja v povezavi z osnovnimi gibi Izraznost, razlaga in ozračje Posebna načela posameznega plesa Ritmična razlaga Posebne sposobnosti vodenja za figure v liniji in trike Značaj plesa (World DanceSport Federation, 2013a). 22

23 Vsak par ocenjuje dvanajst sodnikov. Sodniki so razdeljeni v štiri skupine po trije sodniki. Vsaka skupina ocenjuje le en od štirih ocenjevalnih kriterijev. Za vsak ples posebej se sodnikom določi, katerega izmed kriterijev bodo ocenjevali. Ocenjevalna lestvica vključuje ocene od 0-10, pri čemer je ocena lahko polovična z 0.50 (Tabela 3). Tabela 3 Sodniška ocenjevalna lestvica Ocena Vrednost 0 Nezadostno 1 Zelo slabo 2 Slabo 3 Šibko 4 Zadovoljivo 5 Povprečno 6 Malo nad povprečjem 7 Dobro 8 Zelo dobro 9 Izstopajoče 10 Presežno 23

24 Ocenjevanje poteka preko računalniških tablic, kjer sodniki označijo želeno oceno v kriteriju, katerega ocenjujejo (Slika 1). Slika 1: Ocenjevalni list na računalniški tablici, ki ga izpolnjujejo sodniki. V predtekmovanju so plesalci razdeljeni v več skupin znotraj katerih hkrati pleše osem parov. Glasba za posamezni ples na tekmovanju mora trajati minimalno eno minuto ter maksimalno dve minuti. Tako ima vsak sodnik okvirno 15 sekund časa, da vsak par oceni znotraj tistega kriterija, ki mu je bil določen. V finalu plesni pari ne plešejo hkrati, kot v dosedanjem sodniškem sistemu, ampak izmed vseh petih plesov odplešejo tri posamično in dva vsi skupaj. Plesi, ki se plešejo posamično so izbrani naključno na vsakem tekmovanju posebej. Končna ocena je izračunana za vsak ples posebej, kot seštevek vseh povprečnih ocen posameznih ocenjevalnih kriterijev. 24

25 Izračun končne ocene za posamezni kriterij poteka na način: Najvišja in najnižja ocena predstavljata polovico končne povprečne ocene, srednja ocena pa drugo polovico končne povprečne ocene posameznega kriterija (Tabela 4). Primer izračuna končne ocene za ocenjevalni kriterij Tehnične kvalitete (TK): Tabela 4 Prikaz sodniškega ocenjevanja za posamezni ples enega para Sodnik / Končna Sodniški kriterij ocena Tehnična kvaliteta 6,0 7,0 6,5 6,5 Gibanje z glasbo 8,0 6,5 8,0 7,625 Odnos plesalecplesalka 7,5 6,0 7,0 6,875 Koreografija in nastop 6,5 8,0 8,5 7,75 Skupna končna ocena za posamezni ples Vsak plesni par dobi skupno končno oceno pri posameznemu plesu, na podlagi česar so plesni pari razvrščeni od prvega do šestega mesta (6 plesnih parov v finalu) za vsak ples posebej. Končna uvrstitev plesnih parov, pa je izračunana po dosedanjem Skating sistemu, glede na razvrstitve plesnih parov pri vseh petih plesih (World DanceSport Federation, 2013b). 25

26 Opis ocenjevalnih kriterijev določa Svetovna plesno-športna zveza (Sietas idr., 2013a; 2013b). Ker so si v lastnostih standardni in latinsko-ameriški plesi različni je tudi vsebina nekaterih kriterijev med njimi drugačna. Sodniški kriteriji v standardnih plesih TEHNIČNA KVALITETA Drža telesa, drža v paru in položaj plesnega para Drža telesa je naravna pokončna postavitev telesa z rahlo upognjenimi koleni. Prsni koš je rahlo potisnjen naprej, od pasu navzgor pa je trup rahlo upognjen nazaj, predvsem pri plesalkah. Drža v paru pri standardnih plesih je zaprta, pri čemer plesalci z levo roko držijo plesalkino desno roko v višini plesalkinih oči, desno roko pa položijo na plesalkino levo lopatico. Plesalkina leva roka je na spodnjem delu plesalčeve desne deltoidne mišice. Tako imenovani okvir, ki tvori plesno držo, mora biti čvrst. Linija ramen, bokov in rok v osnovni drži plesalca in plesalke morajo biti vzporedne. Položaj plesnega para je kombinacija drže rok in povezave telesa med plesalcem in plesalko, ki upošteva tehnični in estetski vidik. Obstaja devet položajev plesnega para, in sicer zaprt položaj, položaj zunaj partnerja, promenadni in nasproti promenadni položaj,»v«(fallaway) in nasprotni»v«položaj, krilni (wing) položaj ter desni in levi kotni (angle) položaj. Vsak izmed položajev plesnega para ima svoje tehnične zakonitosti, ki jih določajo knjige tehnike različnih avtorjev (Howard, 2007) in Svetovne plesno-športne zveze. Splošni načela standardnih plesov vključujejo dvig in spust težišča, telesne akcije in zamah (swing). 26

27 Dvig in spust težišča telesa opisuje spremembo višine težišča, ki ga plesalec ustvari med izvedbo korakov in figur. Pri dvigu težišča se peti dvigneta od tal, koleni se iztegneta, trup pa se čim bolj iztegne navzgor. Pri spustu težišča se stopali in koleni upogneta, trup pa ostane v naravni poziciji. K telesnim akcijam prištevamo nagibe, zasuke in iztegnitve telesa. Nagib (sway) telesa je lahko v desno ali levo in je posledica zamaha. Uporablja se za lažjo in bolj tekočo izvedbo obratov in nekaterih figur, za ohranjanje ravnotežja, predvsem pa za večji učinek pri predstavljanju svoje koreografije. Zasuk trupa opisuje vsako gibanje, kjer ramena in boki plesalca niso več v vzporedni liniji. Pri naravni poziciji telesa je linija bokov poravnana z linijo ramen. Zasuki so lahko izvedeni desno ali levo. (Slika 2). Naravni položaj Desni zasuk Levi zasuk Linija bokov Linija ramenske osi Slika 2: Zasuki trupa glede na položaj bokov in zasuki ramenske osi. Iztegnitev, kot telesna akcija v plesu, se smatra kot močna iztegnitev prsnega koša z nagibom v zaklon, pri čemer je vključen prsni koš, vrat in glava. Tovrstno iztegnitev najpogosteje uporabljajo plesalke, kot estetski položaj v drži. Zamah (swing) se prične s spustom težišča in korakom, ko plesni par iz hitrosti enaki nič, začne pospeševati in nato ponovno upočasni svoje gibanje. 27

28 Med osnovne akcije standardnih plesov sodijo osnovni koraki, položaji telesa in figure, ki so tehnično določene za vsak ples posebej. Posebna načela posameznega plesa so posebnosti v gibanju in figurah, ki so tehnično določene za vsak ples posebej. GIBANJE Z GLASBO Časovna skladnost (timing) predstavlja usklajenost med pravilno izvedbo korakov in figur v ustreznem tempu oziroma hitrosti glasbe. Tempo je hitrost glasbe izračunana kot število udarcev na minuto, plesi pa se med seboj razlikujejo glede na hitrost glasbe (Tabela 5). Tabela 5 Hitrost glasbe (tempo) predstavljene v udarcih na minuto Ples Hitrost glasbe Angleški valček Tango Dunajski valček Počasni fokstrot Hitri fokstrot udarcev/min udarcev/min udarcev/min udarcev/min udarcev/min 28

29 Ritem nastaja z nizanjem delov različnih časovnih enot (udarcev) znotraj takta. Ločimo enostavne, sestavljene in sinkopirane ritme. Osnovni ritem plesa, ki sodi k enostavnim ritmom, se med plesi razlikuje (Tabela 6). Vse osnovne figure imajo natančno predpisan ritem. Tabela 6 Ritem in poudarjeni udarci Ples Takt Poudarjeni udarci v taktu Angleški valček 3/4 Prvi udarec Tango 2/4 Oba udarca Dunajski valček 3/4 Prvi udarec Počasni fokstrot 4/4 Prvi in tretji udarec Hitri fokstrot 4/4 Prvi in tretji udarec Spremenljiva časovna skladnost se uporablja s spremembo hitrosti izvedbe korakov in figur, pri čemer se plesni par še vedno giblje v pravilnem tempu. Nekatere figure se lahko izvajajo v različnih ritmih, z izbiro poudarjenih in nepoudarjenih udarcev. Posebne zahteve posameznega plesa. Poleg tega, da se plesi plešejo v različnih ritmih in tempu, imajo tudi svoje posebnosti pri uporabi ritmov značilnih za posamezni ples, ki jih morajo plesni pari upoštevati. Ritmična razlaga oz tako imenovana muzikaličnost, predstavlja plesalčevo ponazoritev različnih ritmov in izbire poudarjenih oz nepoudarjenih udarcev pri izvedbi plesnih figur. Različni ritmi so lahko, enostavni, sestavljeni ali sinkopirani. 29

30 ODNOS MED PLESALCEM IN PLESALKO Odnos v drži para Par povezujejo točke stika, ki se morajo ohranjati med plesom v različnih položajih. Na ta način plesni par ohranja gibanje kot eno in ne kot gibanje dveh posameznikov. Vodenje, komunikacija in odziv Celoten ples vodi plesalec, pri čemer mora biti to vidno med gibanjem tako pri izvedbi figur, kot tudi pri prehodu v različne položaje. Pomembna je neverbalna komunikacija med plesalko in plesalcem v načinu pobuda (plesalec) in odziv (plesalka). Posebne sposobnosti odnosa med plesalcem in plesalko pri osnovnih gibih Poleg vodenja skozi celoten ples je posebej poudarjena komunikacija med partnerjema v povezavi z osnovnimi gibi. Posebne sposobnosti odnosa med plesalcem in plesalko pri figurah v liniji in trikih Poleg vodenja skozi celoten ples je posebej poudarjena komunikacija med partnerjema za figure v liniji in trikih. KOREOGRAFIJA IN NASTOP Koreografijo določa vsebina, obvladovanje gibanja v prostoru in težavnostna vrednost. Vsebina koreografije naj bi vključevala korake in figure, ki predstavljajo posamezni ples. Kljub temu, da je v višjih starostnih kategorijah koreografija popolnoma prosta, mora biti ta še vedno ustrezna, tako da predstavlja značaj posameznega plesa. Koreografija mora biti uravnotežena, tako da vključuje osnovne akcije in figure značilne za posamezni ples, kot tudi razne trike. 30

31 Obvladovanje gibanja v prostoru Plesni pari plešejo v različnih smereh (Slika 3), pri čemer je glavna smer gibanja tako imenovana plesna pot, ki je nasprotna smeri urinega kazalca. V kateri smeri plešejo plesni pari je odvisno od njihove koreografije in drugih parov na plesišču. Slika 3: Smeri gibanja. Z uporabo različnih smeri gibanja lahko koreografijo predstavijo bolj dinamično, hkrati pa jo morajo biti sposobni prilagoditi do te mere, da se lahko izognejo drugim parom na plesišču. S svojim gibanjem morajo biti opazni tako za sodnike, kot za publiko. Težavnost koreografije v športnem plesu ni natančno določena. Sodniki glede na lastne izkušnje in strokovno znanje presodijo o zahtevnosti posamezne koreografije. Pri nekaterih plesih plesni pari uporabljajo zanimive figure, kot so dolgi skoki, zahtevni ravnotežnostni položaji z velikimi razponi idr., ki zahtevajo dobro razvite gibalne sposobnosti in tehnično kvaliteto. 31

32 Ustvarjalnost in osebni stil Plesni pari so pri svoji koreografiji lahko ustvarjalni in tako prikažejo svojevrstno izvedbo figur, ki jih dela drugače od drugih, hkrati pa tudi všečne in posebne. Ustvarijo lahko svoj stil plesanja, ki pa kljub temu še vedno upošteva tehnične zakonitosti. Izraznost, razlaga in vzdušje Plesni pari skozi ples pripovedujejo zgodbo, ki mora biti doživeta. Z mimiko obraza in gibanjem morajo izraziti čustva, ki se skladajo z značajem posameznega plesa. S svojim plesom želijo vplivati na vzdušje, tako da vplivajo na gledalce in sodnike, da občutijo njihov nastop doživeto in pristno, hkrati pa jih tudi navdušijo. Značaj plesa Vsak ples mora predstavljati neko zgodbo s svojim, tako imenovanim značajem. Nekateri plesi predstavljajo moč, napadalnost, drugi nežnost in ljubezen. Plesni par mora v svoji koreografiji in nastopom prikazati značaj posameznega plesa (Tabela 7). Tabela 7 Značaj standardnih plesov Ples Angleški valček Tango Dunajski valček Počasni fokstrot Hitri fokstrot Predstavitev značaja plesa Gracioznost, elegantnost Strast, sunkovitost, agresivnost Veličastnost, pompoznost, lahkotnost Lahkotnost, lebdenje Igrivost, poskočnost 32

33 Sodniški kriteriji v latinsko ameriških plesih TEHNIČNA KVALITETA Drža telesa, drža v paru in položaj plesnega par Drža telesa v LA plesih se pri posameznih plesih nekoliko razlikuje. Pri vseh plesih so glava, ramena in boki poravnani oz. vzporedni. Teža telesa je na sprednjem delu stopal, in sicer na notranji strani stopala, z izjemo pasodobla, kjer je teža razporejena na celo stopalo. Pri ča-ča-ča-ju in rumbi so stopala skupaj, kolena iztegnjena, medtem ko so pri ostalih plesih rahlo upognjena. Pri položaju plesalke je prsni koš rahlo potisnjen naprej, medenica pa rahlo nazaj. Drža v paru pri LA plesih poznamo več oblik drž, glede na stik plesalčevih in plesalkinih rok: 1) Odprta drža, ki je lahko: brez dotika rok, drža obeh rok, leva roka v desni roki, desna roka v desni roki, desna roka v levi roki, leva roka v levi roki. 2) Zaprta oz. normalna drža 3) Promenadna drža 4) Nasproti promenadna drža 5) Senčna drža Položaj plesnega para Poznamo več oblik položajev plesnega para, ki so določeni glede na: 1) Položaj plesalke glede na plesalca 2) Zasuk plesalke glede na plesalca 33

34 Možnih je 13 različnih položajev plesalke glede na plesalca (Slika 4), in sicer: - Zaprt položaj (1) - Odprt položaj (2) - Podaljšani odprti položaj zadaj (12) - Levi diagonalni položaj zadaj (13) - Podaljšan odprt položaj (3) - Levi diagonalni položaj (4) - Desni diagonalni položaj (5) - Podaljšani levi stranski položaj (6) (fan položaj) - Levi stranski položaj (7) - Desni stranski položaj (8) - Desni diagonalni položaj zadaj (9) - Zaprti položaj zadaj (10) - Odprti položaj zadaj (11) Slika 4: Položaj plesalke gleda na plesalca (plesalec je obarvan s črno, položaj plesalke pa z modro). Zasuki plesalke glede na plesalca so lahko štiri: 1) Nasprotni zasuk, pri čemer plesalka gleda v nasprotno stran kot plesalec. 2) Enak zasuk, pri čemer plesalka gleda v isto smer kot plesalec. 3) Desni kotni zasuk, pri čemer plesalka gleda pravokotno (k, na) na plesalca, z desno ramo stran od plesalca. 4) Levi kotni zasuk, pri čemer plesalka gleda pravokotno na plesalca, z levo ramo stran od plesalca. Vsaka izmed položajev plesnega para ima svoje tehnične zakonitosti, ki jih določajo knjige tehnike različnih avtorjev (Laird, 2009) in Svetovne plesno-športne zveze. 34

35 Splošna načela LA plesov vključujejo bočne in telesne akcije. Bočne akcije so lahko različne (Slika 5): 1) Bočna akcija levo in desno 2) Bočna akcija z levim in desnim dvigom boka 3) Zasuk levo in desno 4) Potisk medenice naprej in nazaj 5) Gibanje bokov v obliki osmice Slika 5: Bočne akcije. 35

36 Telesne akcije se nanašajo na delo trupa. Možne so tri akcije trupa, in sicer akcijo le zgornjega dela trupa, akcijo celotnega trupa ali le spodnjega dela trupa. Pri omenjeni akcijah lahko pride do stiska, zasuka, prenosa, dviga, iztegnitve, upogiba in krčenja trupa. Omenjene akcije se izvajajo v treh osnovnih telesnih ravninah, in sicer v čelni (frontalni), bočni (sagitalni) in vodoravni (horizontalni) ravnini (Slika 6). a = čelna ravnina b = bočna ravnina c = vodoravna ravnina Slika 6: Telesne ravnine 36

37 Med osnovne akcije LA plesov sodijo osnovni koraki, pozicije telesa in figure, ki so tehnično določene za vsak ples posebej (Tabela 8). Tabela 8 Osnovne akcije latinsko-ameriških plesov Osnovna akcija Vrtenje (Swivel) Vijačnica (Spiral) Zadržan korak (Delayed) Križni korak (Latin cross) Obrat (Spin) Korak (Step) Krtača (Brush step) Stopalni zdrs (Foot slip) Zibanje (Bounce) Merengue Korak naprej Korak nazaj Korak vstran Ustavljen korak naprej (Checked forward walk) Ustavljen korak nazaj (Checked backward walk) Korak naprej z obračanjem (forward walk turning) Korak nazaj z obračanjem (backward walk turning) Korak na mestu (Walk in place) Prenos teže na mestu (Weight transfer in place) Kubanska zibalna akcija (Cuban rock action) Kubanska ločilna akcija (Cuban break action) Kukarača (Cucaracha) Korakanje (March) Udarec s peto (appel) Poskakovanje (Jumping action) Značilno za kateri ples za vse plese za vse plese za vse plese za vse plese za vse plese za vse plese za vse plese za vse plese samba samba, ča-ča-ča, džajv samba, ča-ča-ča, rumba ča-ča-ča, rumba samba, ča-ča-ča, rumba ča-ča-ča, rumba ča-ča-ča, rumba ča-ča-ča, rumba ča-ča-ča, rumba ča-ča-ča, rumba ča-ča-ča, rumba ča-ča-ča, rumba ča-ča-ča rumba pasodoble pasodoble džajv Vse omenjene akcije imajo svoje tehnične zakonitosti. 37

38 Posebna načela posameznega plesa so posebnosti v gibanju in figurah, ki so tehnično določene za vsak ples posebej. GIBANJE Z GLASBO Časovna skladnost (timing) predstavlja pravilno uporabo hitrosti glasbe (tempa) pri izvedbi korakov in figur. Tempo je hitrost glasbe izračunana kot število udarcev na minuto. Plesi se med seboj razlikujejo glede na hitrost glasbe (Tabela 9). Tabela 9 Hitrost glasbe (tempo) predstavljene v udarcih na minuto Ples Samba Ča-ča-ča Rumba Pasodoble Džajv Hitrost glasbe udarcev/min udarcev/min udarcev/min udarcev/min udarcev/min 38

39 Ritem nastaja z nizanjem delov različnih časovnih enot (udarcev) znotraj takta. Ločimo enostavne, sestavljene in sinkopirane ritme. Osnovni ritem plesa, ki sodi k enostavnim ritmom, se med plesi razlikuje (Tabela 10). Vse osnovne figure imajo natančno predpisan ritem. Tabela 10 Ritem in poudarjeni udarci Ples Takt Poudarjeni udarci v taktu Samba 2/4 Drugi udarec Ča-ča-ča 4/4 Prvi udarec Rumba 4/4 Četrti udarec Pasodoble 2/4 Prvi udarec Džajv 4/4 Drugi in četrti udarec Spremenljiva časovna skladnost, Posebne zahteve posameznega plesa in Ritmična razlaga so enake kot pri standardnih plesih. 39

40 ODNOS MED PLESALCEM IN PLESALKO Odnos v drži para Plesni pari v svojih koreografijah uporabljajo različne položaje plesalke glede na plesalca. Prehodi v različne položaje morajo biti tekoči, pri čemer mora biti vidno, da se to zgodi pod vodstvom plesalca. Vodenje, komunikacija in odziv V LA plesih vodenje in komunikacija potekata na dva načina. Eden je fizično vodenje, drugi pa vizualno vodenje. Pri fizičnem vodenju plesalec po načelu potiska telesa in roke, plesalko vodi po prostoru. Pomembna je oblika drže, s katero plesalec vodi plesalko ter odzivni čas plesalke. Vizualno vodenje se zgodi na način, ko plesalec s svojim gibom in mimiko usmerja plesalkino gibanje, pri čemer je pomembno zavedanje drug drugega. Neverbalna komunikacija med plesalko in plesalcem poteka na način pobuda (plesalec) in odziv (plesalka). Posebne sposobnosti odnosa med plesalko in plesalcem v povezavi z osnovnimi gibi Poleg vodenja skozi celoten ples je posebej poudarjena komunikacija med partnerjema v povezavi z osnovnimi gibi. Posebne sposobnosti odnosa med plesalko in plesalcem v povezavi za figure v liniji in trike Poleg vodenja skozi celoten ples je posebej poudarjena komunikacija med partnerjema za figure v liniji in trike. 40

41 KOREOGRAFIJA IN NASTOP Kriterij koreografije in nastopa v LA plesih se ne razlikuje od standardnih plesov z nekaterimi izjemami. Pri sambi in pasodoblu plesni pari lahko plešejo v plesni smeri po celotnem plesišču ali pa le na enem delu plesišča. Z uporabo različnih smeri gibanja lahko koreografijo predstavijo bolj dinamično, hkrati pa jo morajo biti sposobni prilagajati do te mere, da se lahko izognejo drugim parom na plesišču. S svojim gibanjem morajo biti opazni tako za sodnike, kot za publiko. Pri ča-ča-čaju, rumbi in džajvu plesni pari plešejo le na enem delu plesišča in ne v plesni smeri po celotnem plesišču. Pri tem pa je pomembno, da je plesni par z raznoliko koreografijo opazen. Značaj plesa Vsak ples se predstavlja kot neko zgodbo s svojim, tako imenovanim značajem. Nekateri plesi predstavljajo moč, drznost, drugi čutnost in veselje. Plesni par mora s koreografijo in nastopom prikazati značaj posameznega plesa (Tabela 11). Tabela 11 Značaj latinsko-ameriških plesov Ples Samba Ča-ča-ča Rumba Pasodoble Džajv Predstavitev značaja plesa Karneval, vesel, razburljiv Predrzen, igriv Čuten, romantičen, očarljiv Močan, osredotočen, dramatičen Žareč, živahen, navdihujoč 41

42 Ocenjevanje umetniške vrednosti Ocenjevanje umetniške vrednosti je neprimerno težje določiti in natančno zapisati. Umetniška vrednost predstavlja celostno predstavitev koreografije, ki vključuje povezavo med gibalnimi strukturami in glasbo, prostorom ter doživetim nastopom plesnega para. Plesni par z doživetim, igrivim, elegantnim, tekočim, strastnim, ponosnim itd. nastopom plesa dosega večjo umetniško vrednost. Predstavitev koreografije mora biti povezana z značajem plesa in tehnično kvaliteto, ki omogoča estetsko gibanje. Vermey in Brandt (2002) sta predstavila glavne smernice pri ocenjevanju umetniške vrednosti, ki jih morajo sodniki upoštevati pri ocenjevanju plesnih parov: 1. Zmožnost nadzora nežnih in ekstremnih gibov. 2. Značaj in kakovost posameznega plesa morajo biti jasno razvidne. 3. Razpoloženje, ki ga ustvarjajo plesalci mora biti primerno predstavljeno glede na posamezni ples. 4. Plesni pari morajo predstavljati celoto in popolnost. 5. Ritmična razlaga mora biti smiselno uporabljena glede na posamezni ples in koreografijo. 6. Izraznost preko giba in mimike mora ponazarjati doživeto predstavitev plesa. 7. Zmožnost vključiti v ples lastno razlago in stil. Z vidika telesa mora plesni par v celoti tvoriti elegantno obliko, ne glede na to ali je telo v gibanju ali ne. Svetovna plesno-športna zveza je z novim sodniškim sistemom želela doseči sledeče cilje: 1. Zagotoviti bolj kakovostno in objektivno sojenje. 2. Zagotoviti povratno informacijo za plesalce, v katerih delih plesa so boljši oz. slabši. 3. Narediti ples bolj všečen in zanimiv za gledalce in medije (TV). 42

43 4. S skupnimi plesi ohraniti borbenost med plesnimi pari na plesišču in oceniti njihovo sposobnost obvladovanja prostora. 5. S posamičnimi plesi sodnikom in gledalcem omogočiti, da se osredotočijo le na en plesni par. 6. Z natančnejšim in kakovostnejšim sodniškim sistemom približati športni ples k olimpijskim športom. Premiki v sodniškem sistemu so se zgodili v večini konvencionalno estetskih športov, kot so gimnastika, umetnostno drsanje in ritmična gimnastika (Boen, Van Hoye, Auweele in Feys, 2008; Dallas in Kirialanis, 2010; Leskošek, Čuk in Bučar Pajek, 2013), zato so tudi raziskave na področju zanesljivosti, objektivnosti in veljavnosti sojenja v teh športih pogoste. Lockwood, McCreary in Liddell (2005) so preučevali skladnost med sodniki v umetnostnem drsanju. V študijo je bilo vključenih 27 sodnikov z mednarodno licenco iz 20 različnih držav, ki so ocenjevali drsalce zimskih Olimpijskih iger v Salt Lake Citiy-ju iz leta Avtorji so preučevali, ali se zanesljivost ocenjevanja razlikuje med tremi različnimi skupinami (pari, ženske in moški posamično), med ocenjevalnimi lestvicami (tehnična in umetniška) in med različnimi programi (kratek in dolg program). Za analizo so uporabili metodo analizo variance, ugotovili pa so, da je absolutna skladnost med sodniki visoka za vse tri različne skupine. Statistično značilno višja skladnost je bila pri ocenjevanju parov (94%), v primerjavi s skladnostjo ocenjevanja žensk (82%) in moških (84%) posamično. Med ocenjevalnimi lestvicami je bila višja skladnost tehnične v primerjavi z umetniško lestvico, tako v kratkem, kot v dolgem programu. Bučar Pajek, Forbes, Pajek, Leskošek in Čuk (2011) so preučevali uporabnost sistema za sojenje v realnem času. V raziskavo je bilo vključenih šest mednarodnih sodnikov, ki so ocenjevali sestave na moški bradlji, s Šalamunovega memoriala iz leta Za veljavnost 43

44 sistema so uporabili Kendallov W koeficient in analizo variance, za zanesljivost pa koeficiente povezanosti (Cronbach's alpha, intra-class in Armor's theta koeficient). Ugotovili so visoko doslednost (Cronbach alpha večinoma preko 0.96) in zanesljivost (Armor theta 0.95, intra-class povezanost od 0.77 do 0.95) sodniškega ocenjevanja v realnem času. Tudi Atiković, Delaš Kalinski, Bijelić in Avdibašić Vukadinović (2011) so na vzorcu 176 gimnastičarjev, preučevali zanesljivost sodniškega ocenjevanja, na podlagi sodniških ocen s Svetovnega prvenstva v moški gimnastiki iz leta 2009 v Londonu. Za analizo so uporabili koeficiente povezanosti in ugotovili visoko skladnost med sodniškimi ocenami (Cronbach's alpha od 0,94 0,98). Leskošek, Čuk, Karacsony, Pajek in Bučar (2011) so ugotavljali zanesljivost ocenjevanja tudi na različnih gimnastičnih orodjih. Analizirali so ocene 4 do 6 sodnikov na tekmovanju Univerzitetnih iger v Beogradu, v moški gimnastiki. Ugotovili so visoko zanesljivost na vseh gimnastičnih orodjih, saj so bili vsi koeficienti povezanosti (Cronbach's alpha, intra-class in Armor's theta koeficient), višji od 0,9. Vpliv sodnikov različnih nivojev na ocenjevanje v gimnastiki sta ugotavljala Dallas in Kirialanis (2010). Preučevala sta 20 sodnikov, 10 z državno in 10 z mednarodno sodniško licenco. Na podlagi multivariatne analize variance sta ugotovila, da med sodniki različnih nivojev, obstajajo statistično značilne razlike pri odbitkih zaradi napak v nastopu. Vse ugotovitve raziskav kažejo na smiselnost in pomembnost preučevanja sodniške problematike. V športnem plesu sprememb v sodniškem sistemu ni bilo, poleg tega tudi ni zaslediti nobene znanstvene obravnave s področja sodniškega ocenjevanja. 44

45 2.2. OBJEKTIVNI KAZALCI V ŠPORTNEM PLESU Gibanje Standardni plesi Gibanje plesnih parov v športnem plesu se razlikuje od plesa do plesa. Pri standardnih plesih se plesni pari lahko gibljejo v osem različnih smeri: - Plesna smer (PS) - Diagonalno proti centru (DC) - Diagonalno proti steni (DS) - Proti centru (C) - Proti steni (S) - Nasproti plesne smeri (NPS) - Diagonalno nazaj proti centru (NDC) - Diagonalno nazaj proti steni (NDS) Pri standardnih plesih plesalec in plesalka celotni ples plešeta v zaprti drži, zaradi česar je njuna pot in hitrost gibanja enaka (Rebula, 2011). Pot gibanja se med plesi nekoliko razlikuje. Pri angleškem valčku plesni pari najpogosteje uporabljajo diagonalne smeri, pri čemer se gibljejo po celotnem plesišču. Pri tangu se plesni pari gibljejo raznoliko, pri čemer večkrat zamenjajo smer gibanja in plešejo v sredino plesišča ter nato nazaj proti robu plesišča. Pot gibanja je v obliki cikcak (večkrat ostro ukrivljena črta). Pri dunajskem valčku se plesni pari za razliko od ostalih plesov gibljejo najbolj enako, in sicer v obliki kroženja po plesišču, brez velikih sprememb smeri. Počasni fokstrot je po poti gibanja plesnih parov podoben tangu, v obliki cikcak, le da plesalci redkeje plešejo povsem v sredini plesišča. Pri hitrem fokstrotu plesalci plešejo po celotnem plesišču, tako v sredini, kot tudi ob robu plesišča (Slika 7). 45

46 Angleški valček Tango Dunajski valček Počasni fokstrot Hitri fokstrot Slika 7: Pot gibanja pri standardnih plesih. Zaletel, Vučković, James, Rebula in Zagorc (2010) so preučevali pot in hitrost gibanja v standardnih plesih. Analizirali so šest plesnih parov, tri članske in tri mladinske plesne pare, v vseh petih standardnih plesih. V ta namen so uporabili sledilni sistem, imenovan Trecker in tako preučevali pot in hitrosti gibanja plesnih parov v posameznih plesih. Ugotovili so, da so mladinski plesni pari večinoma uporabljali pot v obliki kroženja po plesišču, članski plesni pari pa gibanje pa v obliki cikcak in se tako gibali tudi na sredini plesišča. Hitrost in pot gibanja v vseh standardnih plesih, sta bili višja in daljša pri članskih plesih parih, v primerjavi z mladinskimi plesni pari. Članski plesni pari so v povprečju naredili 20-30m daljšo pot, pri čemer so se gibali povprečno 0,3 m/s hitreje, kot mladinski plesni pari. Ugotovili so, da je bila v standardnih plesih povprečna hitrost gibanja med 1,12 1,89 m/s, povprečna pot gibanja pa 46

47 med 103,33 164,67 m. Pri dunajskem valčku so plesni pari dosegli največje hitrosti gibanja in naredili največ poti. Najnižje hitrosti gibanja so imeli pri tangu, najmanj poti pa so opravili pri počasnem fokstrotu (Tabela 12). Tabela 12 Pot in hitrost gibanja v standardnih plesih Standardni plesi Pot (m) Hitrost (m/s) Angleški valček 108,67 1,16 Tango 109,33 1,12 Dunajski valček 164,67 1,89 Počasni fokstrot 103,33 1,17 Hitri fokstrot 145,33 1,6 Latinsko-ameriški plesi Med latinsko-ameriške plese prištevamo ča-ča-ča, rumbo in džajv, pri katerih plesni pari plešejo na enem delu plesišča ter sambo in pasodoble, pri katerih plesni pari plešejo na enem delu plesišča ali v plesni smeri (nasproti smeri urinega kazalca) po celotnem plesišču. Pri latinsko-ameriških plesih lahko plesalec in plesalka plešeta v različnih držah ali celo brez drže, vsak zase, zato se njuna pot in hitrost gibanja nekoliko razlikujeta (Rebula, 2011). Zaletel, Vučković, Rebula in Zagorc (2011) so preučevali pot in hitrost gibanja v latinskoameriških (LA) plesih. Analiza je potekala s pomočjo sledilnega sistema, imenovanega Trecker, na vzorcu treh članskih plesnih parov, ki so odplesali vseh pet LA plesov. Ugotovili so, da pot gibanja pri sambi poteka v plesni smeri in je sestavljena v večini iz ravnih linij in gibanja na mestu. Za sambo je značilno, da je poudarjeno gibanje tako po prostoru, kot tudi na mestu. Pot gibanja pri ča-ča-ča-ju, rumbi in džajv-u, je povečini potekala na delu plesišča, ki 47

48 so plesni pari izbrali na začetku plesa. V pasodoblu je bila pot gibanja med plesnimi pari zelo različna. Nekateri so s koreografijo oblikovali krožnico, drugi pa so večkrat plesali proti sredini plesišča in nato spet nazaj proti robu plesišča. Med plesalko in plesalcem v pasodoblu ni bilo veliko razlik v poti gibanja, saj plesni pari po večini celoten ples plešejo v zaprti drži. Slika 8 prikazuje pot gibanja plesalca (rumena) in plesalke (rdeča) v latinsko-ameriških plesih. Samba Ča-ča-ča Rumba Pasodoble Džajv Slika 8: Pot gibanja pri latinsko-ameriških plesih. Zaletel, Vučković, Rebula idr. (2011) so ugotovili, da je povprečna hitrost gibanja pri sambi in pasodoblu med 0,83 0,85 m/s, pri ča-ča-čaju, rumbi, džajvu, kjer plesni pari plešejo le na enem delu plesišča pa med 0,54 0,67 m/s. Najhitreje so se plesni pari gibali po plesišču pri pasodoblu in sambi, najpočasneje pa pri rumbi. Povprečna pot, ki so jo plesalci opravili pri 48

49 sambi in pasodoblu je bila med 73,95 76,42 m, pri ča-ča-čaju, rumbi, džajvu pa med 44,81 59,03 m (Tabela 13). Tabela 13 Pot in hitrost gibanja v latinsko-ameriških plesih Latinsko-ameriški plesi Pot (m) Hitrost (m/s) Samba 76,42 0,83 Ča-ča-ča 57,14 0,64 Rumba 44,81 0,54 Pasodoble 73,95 0,85 Džajv 59,03 0,67 Analiza gibanja in obremenitve se je v mnogih športnih igrah izkazala za zelo pomemben del znanstvene obravnave, ki je v prvi meri služila kot podpora ustreznemu načrtovanju optimalnih trenažnih procesov, predvsem v tistem delu, ki je bil namenjen kondicijski pripravi (Bourbousson, Séve in McGarry, 2010; Carling, Bloomfield, Nelsen in Reilly, 2008; Diaz- Pereira, Gomez-Conde, Escalona in Olivieri, 2014; Gray, Jenkins, Andrews, Taaffe in Glover, 2010; King, Jenkins in Gabbett, 2009; Mallo, López de Subijana in Navarro, 2010; McInnes, Carlson, Jones in McKenna, 1995; Pyne in Rattray, 2010; Tan, Polgaze in Dawson, 2009; Travassos, Araújo, Vilar in McGarry, 2011; Wisbey, Montgomery, Austin, Gabbett in Jenkins, 2011). Tovrstne raziskave so se izkazale za pomemben del znanstvene obravnave tudi v konvencionalnih estetskih športih. Angioi, Twitchett in Wyon (2007), Twitchett, Angioi, Koutedakis in Woyn (2009) in Wyon idr. (2011) so s preučevanjem gibanja po prostoru, sprememb smeri gibanja in koreografije ugotavljali vpliv na obremenitev plesalcev v modernem plesu in baletu. 49

50 Angioi idr. (2007) so preučevali plesne nastope v modernem plesu. Preučevali so 25 plesalcev in 25 plesalk, pri čemer so merili čas v različnih delih in elementih koreografije, kot so: ples s partnerjem, skoki, dvigi, spremembe smeri, gibanje iz stoje v ležeč položaj in obratno itd. Ugotovili so, da plesalci in plesalke v povprečju plešejo 14,75±14,43 min, pri čemer na minuto izvedejo 0,1± 0,12 dvigov, 2± 2 skoka, 0,5± 0,48 sprememb smeri, 0,4± 0,4 dvigov iz ležečega položaja in 0,4± 0,4 spustov iz stoje v ležeč položaj. V povprečju plešejo 6 min posamično in 8,75 min v paru. Twitchett idr. (2009) so prav tako preučevali različne elemente koreografije, z namenom analize nastopa v baletu. Preučevali so plesni nastop 24 plesalcev in 24 plesalk, med katerimi je bilo 16 vodilnih plesalcev, 16 solistov in 16 ostalih plesalcev v skupini. V analizo koreografije so bili vključeni skoki, dvigi, spremembe smeri, gibanje iz stoje v ležo in iz leže v stojo. Preučevali so tudi čas plesanja in čas počitka med plesno predstavo. Razlike med skupinami (plesalci/plesalke; vodilni/solisti/ostali) so ugotavljali z uporabo večsmerne analize variance in neparametričnim Mann Whitney-evim testom. Vodilni plesalci in plesalke so imeli statistično značilno manj časa počitka, v primerjavi s solisti (vodilni M = 53±24,1%; solisti M = 75,2±15,1%; p < 0,05). Kljub temu, da razlike niso bile statistično značilne, so solisti in vodilni plesalci izvedli več skokov in sprememb smeri v primerjavi s plesalkami. Omenjeni rezultati so služili za ugotavljanje obremenitev plesalcev in plesalk baleta s koreografskega vidika analize nastopa. Wyon idr. (2007) so z video analizo ugotavljali razlike v nastopu, med plesalci baleta (48) in sodobnega plesa (45). Preučevali so obremenitev plesalcev, število sprememb smeri gibanja in druge koreografske elemente (dvigi, skoki itd.). Ugotovili so, da so plesalci baleta imeli daljši čas počitka med plesnimi nastopi, znotraj celotne plesne predstave, vendar pa so statistično značilno več časa plesali pri visoki intenzivnosti, v primerjavi s plesalci sodobnega plesa (p < 0,001). Prav tako so imeli plesalci baleta statistično značilno več sprememb smeri 50

51 gibanja (p < 0,001), med ostalimi koreografskimi elementi (dvigi, skoki itd.), pa ni bilo statistično značilnih razlik med skupinama. Omenjena raziskava je bila prva, ki je primerjala plesalce različnih plesnih zvrsti z vidika analize nastopa. Prve študije preučevanja gibanja in koreografskih značilnosti v športnem plesu so bile narejene pri nas leta Zaletel, Vučković, James idr. (2010) in Zaletel, Vučković, Rebula in Zagorc (2010), so preučevali hitrost in pot gibanja v standardnih in latinsko-ameriških plesih s pomočjo sledilnega sistema Tracker in ugotovili, da se različno kakovostni pari razlikujejo tako v hitrosti kot poti gibanja. Rebula (2011) je napravil pilotno študijo na šestih plesnih parih športnega plesa in ugotovil, da imajo plesni pari višjega kakovostnega razreda v vseh standardnih plesih hitrejšo pot gibanja in posledično opravijo več poti, kot nižje kakovostni razred. Z omenjeno raziskavo je tudi potrdil smiselnost uporabe sledilnega sistema Trecker v namen preučevanja nastopa v športnem plesu. V nadaljevanju so z uporabo sledilnega sistema Tracker, Prosen in Vučković (2012) ter Prosen, James, Dimitriou, Perš in Vučković (2013) preučevali obremenitev in koreografske značilnosti pri dunajskem valčku, na večjem vzorcu plesnih parov (24). Analizirali so leve in desne obrate, ki so jih plesni pari izvajali v ravnini in krivulji plesišča. Največ časa so plesni pari izvajali desne obrate v krivulji (M = 21±5,09 s), nato pa leve obrate v ravnini (M = 12,6±4,8 s). Hitreje so se plesni pari gibali med desnimi obrati (M = 2,04±0,13m/s), v primerjavi z levimi obrati (M = 1,97±0,15 s). Ugotovili so, da so imeli uspešnejši plesni pari statistično značilno višjo hitrost gibanja med obrati (M = 2,09 m/s), v primerjavi z nižje uvrščenimi pari (M = 1,94 m/s). 51

52 Koreografske značilnosti Ples predstavlja vrsto plesnih figur, ki so izvedene v gibanju skozi prostor ali na mestu in so koreografsko razporejene tako, da plesni par lahko prikaže čim več svojih plesnih sposobnosti in izraznih kvalitet (Zagorc, 2001). Koreografija mora predstavljati značaj plesa, ki izvira iz avtentičnosti (pristnosti), izvora kulture in posebnosti posameznega plesa, vsak izmed plesov pa mora biti prepoznaven, vključujoč osnovne korake, figure in gibanja značilna za posamezni ples (Vermey, 1994). Težavnost koreografije mora biti prilagojena sposobnostim plesnega para in zasnovana tako, da poudari kvalitete in skrije tehnične pomanjkljivosti plesalcev. Pri standardnih plesih in dinamičnih latinsko-ameriških plesih, kjer je poudarjeno gibanje po prostoru je s koreografskega vidika pomembno, kako plesni pari obvladujejo plesni prostor (Winkelhuis, 2001). S svojim gibanjem želijo biti čim bolj vidni in izstopajoči na plesišču, zaradi česar pogosto spreminjajo smer in hitrost gibanja. Uporabljajo figure z raznovrstno razlago ritma, z različno hitrostjo, trajanjem in poudarkom gibov ter razne trike in zanimive figure, kot so hitri zaporedni obrati, položaji, ki zahtevajo ekstremno gibljivost, visoki skoki ipd. Namen tovrstnih figur je izstopati in pritegniti sodnikovo pozornost. Ponavljajoči koraki in figure v koreografiji so pogostejši pri standardnih plesih, še posebej pri dunajskem valčku, kjer ponavljajoči obrati dajejo videz lahkotnosti in elegance. V latinsko-ameriških plesih so ponavljajoče figure redkejše, saj plesni pari želijo biti s koreografijo vedno bolj inovativni, hitrejši in posledično vidnejši na plesišču (Vermey, 1994). Plesalci se srečujejo z nepredvidljivimi okoliščinami na plesišču. Zaradi ostalih plesnih parov na plesišču morajo prilagajati svojo koreografijo, spremeniti smer gibanja, zaporedje figur in se tudi ustaviti ter ponovno nadaljevati s plesom. Ne vedo na kakšno glasbo bodo plesali in morajo prilagoditi svojo izraznost in nastop glede na izbor glasbe. Zato je sposobnost prilagajanja koreografije in obvladovanje prostora pomembna kvaliteta plesalcev. 52

53 Tango Tango spada med standardne plese in za razliko od ostalih plesov ne vključuje dviga in spusta težišča ter telesnega nihaja, pač pa plesalec in plesalka ostajata na enaki višini z upognjenimi koleni. Značilnosti tanga so veliko sprememb smeri gibanja, hitre zaustavitve gibanja, sunkovite in odrezane postavitve telesa, s čimer plesalci želijo prikazati silovitost, strast, agresivnost in večjo dinamiko. Ostali standardni plesi poudarjajo mehkobo gibanja, gibanje pa je pri večini bolj krožno v plesni smeri, kar pa ne velja za tango, kjer plesni pari plešejo od roba do sredine plesišča s hitrimi spremembami smeri. Povprečna pot in hitrost je pri članski plesnih parih daljša in višja, kot pri kategoriji starejših mladincev. Starejši mladinci pri tangu opravijo povprečno 76,33 m, pri hitrosti 0,82 m/s, članski pari pa povprečno 109,33 m, pri hitrosti 1,12 m/s. Poleg tega med omenjenima kategorijama prihaja do razlik tudi v poti gibanja. Starejši mladinci redko plešejo v sredini plesišča, medtem ko se članski plesni pari gibljejo bolj v obliki cikcak in večkrat pridejo v sredino in nazaj do roba plesišča (Slika 9) (Zaletel, Vučković, James idr., 2010). To kaže tudi na to, da zahtevnejše koreografije vključujejo uporabo večjega dela plesišča, z več spremembami smeri gibanja. Ali pogostost sprememb smeri in hitrosti gibanja vpliva na uspešnost tudi med članskimi pari je v tem trenutku se vedno neznano in zato bi bilo to problematiko smiselno nadaljnje preučiti. 53

54 Starejši mladinci Člani Slika 9: Pot gibanja starejših mladincev in članov pri tangu. Samba Samba s pasodoblom, spada med dinamične latinsko-ameriške (LA) plese, zato plesni pari tudi opravijo več poti, v primerjavi z ostalimi LA plesi (Tabela 13, str. 43), in sicer 76,4 m, pri hitrosti 0,83 m/s (Zaletel, Vučković, Rebula idr., 2011). Koreografija sambe vključuje gibanje v plesni smeri, gibanje na mestu ali samo na enem delu plesišča. Za gibanje v plesni smeri plesalci najpogosteje uporabljajo značilne samba korake in figure, kot so ponavljajoči vstran-čez koraki (volte), tri-koraki (naprej-vstran-prenos težišča im. botafoge), valje, promenadne in nasproti promenade teke, zaklenjene korake itd. Vse omenjene korake in figure lahko izvajajo različno dolgo časa, v različnih hitrostih in z uporabo raznovrstnih ritmov. Starejši mladinci se od članskih plesnih parov skoraj ne razlikujejo v opravljeni poti, vendar pa se njihova pot in s tem koreografija razlikuje (Slika 10). Starejši mladinci plešejo bolj krožno po plesišču v plesni smeri in se povečini manj gibajo na mestu. Članski plesni pari očitno uporabljajo več sprememb v hitrosti gibanja, pri čemer veliko plešejo tako na mestu kot tudi v plesni smeri po celotnem plesišču. S hitrim gibanjem po plesni smeri in 54

55 raznovrstno koreografijo, želijo biti plesni pari čim bolj opaženi na plesišču. Zato je smiselno nadaljnje preučiti ali na uspešnost v sambi vpliva hitrost, čas in pot gibanja pri figurah, ko se plesni pari gibljejo v plesni smeri (PS) in le na enem delu plesišča (DP). Starejši mladinci Člani Slika 10: Pot gibanja starejših mladincev in članov pri sambi. Uspešnost plesalcev v športnem plesu je odvisna od tehnične dovršenosti, koreografskih značilnosti, taktičnih sposobnosti, umetniškega vtisa, muzikaličnosti in odnosa s partnerjem. Glede na prikazan plesni nastop, pa sodniki plesnim parom dodelijo oceno. Sodniško ocenjevanje v konvencionalnih estetskih športih predstavlja celovit proces, na katerega vpliva vrsto dejavnikov, predvsem pa sodnikovo strokovno znanje, osebne izkušnje, mentalne sposobnosti in etična načela (Heinen, Mandry, Vinken in Nicolaus, 2013; Malitowska, 2013). Sodniki imajo glavni vpliv na pravila in ocenjevanje ter posledično na končni rezultat športnikov, zato mora biti sodniški sistem natančno določen, veljaven in zanesljiv. Sodniško ocenjevanje v športnem plesu znanstveno ni raziskano. Strokovnjaki poudarjajo, da je ocenjevanje preveč subjektivno, manipulativno in favorizirano, zaradi česar prihaja do nezadovoljstva med plesalci, sodniki in trenerji (Malitowska, 2013). Nov sodniški sistem prinaša veliko novosti s katerimi se želi izboljšati in objektivizirati sodniško ocenjevanje. 55

56 Določitev štirih ocenjevalnih kriterijev, ocenjevalna lestvica, večje število sodnikov, pri čemer vsak sodnik ocenjuje le en kriterij in manjše število plesnih parov hkrati na plesišču, naj bi omogočali boljšo kakovost sodniškega ocenjevanja ter povratno informacijo plesnim parom v katerih segmentih plesnega nastopa so bolj in v kateri manj uspešni. K spoznanju kvalitete sodniškega ocenjevanja lahko pripomoremo s testiranjem novega sodniškega sistema, zato je problem subjektivnih kazalcev usmerjen k preučevanju ocenjevalnih kriterijev v smeri zanesljivosti in veljavnosti sodniškega ocenjevanja teoretičnega modela in praktičnega ocenjevanja. Glede na to, da gre za dokaj nov sistem, ki se postopno uvaja na tekmovanjih različnega nivoja in se ga želi vpeljati na vsa tekmovanja, je smiselno preveriti ustreznost zasnove teoretičnega modela in zanesljivost ter veljavnost praktičnega ocenjevanja. Pri tem se zastavlja vprašanje ali se zasnova teoretičnega modela dejansko upošteva in izvaja pri neposrednem ocenjevanju na tekmovanju. Potrebno je, da so mnenja sodnikov v teoriji skladna tudi z njihovim ocenjevanjem, saj bi to potrjevalo dobro in natančno opredelitev ocenjevalnih kriterijev in hkrati, da sodniki razumejo vsebino le teh. Nova oblika sodniškega ocenjevanja prinaša korenite spremembe, saj je bilo za ocenjevanje potrebno vsak glavni kriterij in njihove vsebinske podkriterije, natančno opredeliti z ocenjevalno lestvico, na katero se lahko sodniki oprejo pri ocenjevanju. Hkrati so morali sodniki narediti velik preskok v načinu ocenjevanja, ki so ga bili vajeni do sedaj. Namreč ne ocenjujejo več vseh vidikov nastopa plesnih parov, pač pa le posamezni vidik, ki ga določa en kriterij in katerega ocenjujejo med plesnim nastopom. S tem so primorani izločiti vpliv drugih ocenjevalnih kriterijev, ki jih takrat ne ocenjujejo. Namen raziskave je bil preučiti omenjene predpostavke, se pravi ustreznost zasnove sodniškega sistema in razumevanje le tega s strani sodnikov. 56

57 Eden izmed štirih ocenjevalnih kriterijev se nanaša tudi na gibanje in koreografijo, ki vključuje različne korake, figure ter smiselno povezavo med njimi. Plesalci s koreografijo sodnikom in gledalcem želijo predstaviti zgodbo posameznega plesa, pri tem pa želijo biti tudi čim bolj opazni. V ta namen uporabljajo različne zanimive figure, različno hitrost in smeri gibanja ter različne ritmične razlage figur. Pri standardnih plesih in tistih latinskoameriških plesih, kjer se plesni pari gibljejo v plesni smeri, je obvladovanje prostora pomembna kvaliteta plesalcev, ki morajo koreografijo prilagoditi glede na trenutne razmere na plesišču. V zadnjih letih se športni ples vedno bolj nagiba k športu kot umetnosti, kar se kaže tudi v tem, da plesalci in trenerji dajejo velik poudarek hitremu gibanju po plesišču in hitrim, pogostim spremembam smeri ter zanimivim elementom, ki zahtevajo veliko količino obratov, velike razpone giba in ravnotežnostnih položajev, ki zahtevajo veliko gibljivosti. Nekateri trenerji spodbujajo tak razvoj plesa, spet drugi so mnenja, da na ta način ples izgublja elegantnost in čutnost, v posameznih plesih pa je vedno manj osnovnih, tipičnih korakov in figur, ki predstavljajo značaj posameznega plesa (Valeria, 2012). Pomembnost preučevanja gibanja in koreografskih značilnosti se je pokazala za pomemben del doprinosa k uspešnosti v konvencionalnih estetskih športih (Angioi idr., 2007; Wyon idr., 2011). V športnem plesu na področju raziskovanja vlada praznina, saj se nihče ni ukvarjal s preučevanjem sodniškega ocenjevanja in analizo nastopa ter njene povezave z uspešnostjo. Do sedaj je bilo narejenih nekaj pilotnih študij analize nastopa z vidika gibanja in koreografskih značilnosti (Zaletel, Vučković, James idr., 2011; Prosen idr., 2013), ki so bile namenjene preverjanju možnosti tovrstnega preučevanja plesnih nastopov in so bili vzorci merjencev temu primerno omejeni. Ugotovitev zato tudi ni bilo mogoče posploševati. Pri tokratni raziskavi je vzorec merjencev ustreznejši. Problem slabega poznavanja objektivnih kazalcev uspešnosti v športnem plesu, nas je usmeril v preučevanje le teh z vidika gibanja plesalcev in nekaterih koreografskih značilnosti plesnega nastopa. Plesalci in 57

58 trenerji težko načrtujejo vadbeni proces in sestavo dobre koreografije, če ne vedo kaj jih bo vodilo k uspešnejšemu nastopu. Zato bo lahko poglobljeno preučevanje plesnih nastopov v povezavi s tekmovalno uspešnostjo plesnih parov, v pomoč trenerjem in plesalcem pri načrtovanju trenažnega procesa in sestavi koreografije. Poleg tega bodo rezultati objektivnih kazalcev lahko v pomoč tudi k dopolnitvi sodniškega sistema. Preučevanje sodniškega ocenjevanja predstavlja prvo raziskavo na tem področju v športnem plesu. Predvidevamo, da bodo ugotovitve, ali sodniški sistem deluje v praksi kot je bilo načrtovano in je kakovostno ocenjevanje zagotovljeno, lahko imele velik pomen za mednarodno plesno športno zvezo. 58

59 3. CILJI IN HIPOTEZE Cilji Na osnovi predmeta in problema so bili oblikovani naslednji cilji: 1. Ugotoviti pomembnost posameznih ocenjevalnih podkriterijev znotraj vsakega glavnega kriterija v teoretičnem modelu. 2. Ugotoviti, ali v teoretičnem modelu podkriteriji opredeljujejo štiri glavne ocenjevalne kriterije. 3. Ugotoviti, ali v praktičnem ocenjevanju podkriteriji opredeljujejo štiri glavne ocenjevalne kriterije. 4. Ugotoviti, ali je sodniško ocenjevanje veljavno in zanesljivo. 5. Ugotoviti pomembnost kriterijev in podkriterijev pri pojasnjevanju tekmovalne uspešnosti. 6. Ugotoviti, ali so ocene pomembnosti kriterijev teoretičnega modela skladne z ocenami pomembnosti kriterijev praktičnega ocenjevanja. 7. Ugotoviti povezanost hitrosti in poti gibanja z uspešnostjo v športnem plesu. 8. Ugotoviti povezanost koreografskih značilnosti z uspešnostjo v športnem plesu. 59

60 Hipoteze Na osnovi ciljev so bile oblikovale naslednje ničelne hipoteze: SUBJEKTIVNI KAZALCI Teoretični model H 0 1: V ocenah teoretičnega modela med podkriteriji znotraj vsakega glavnega kriterija ne obstajajo statistično značilne razlike. H 0 2: Znotraj teoretičnega modela vzorec podkriterijev opredeljuje štirih glavne ocenjevalne kriterije, saj podkriteriji različnih glavnih kriterijev med seboj niso statistično značilno povezani. Praktični model H 0 3: Znotraj praktičnega ocenjevanja vzorec podkriterijev opredeljuje štirih glavne ocenjevalne kriterije, saj podkriteriji različnih glavnih kriterijev med seboj niso statistično značilno povezani. Zanesljivost sodniškega ocenjevanja H 0 4: Znotraj praktičnega ocenjevanja med sodniki ni statistično značilnih razlik: Medocenjevalna zanesljivost sodniškega ocenjevanja vzorca plesnih parov bo visoka, ICC bodo za vse kriterije na strokovno sprejemljivi višini in statistično značilni, Kendallovi W koeficienti pa visoki in statistično značilni. Pomembnost ocenjevalnih kriterijev za tekmovalno uspešnost H 0 5: Med glavnimi kriteriji in podkriteriji ni statistično značilnih razlik pri pojasnjevanju tekmovalne uspešnosti. H 0 6: Ocene pomembnosti kriterijev teoretičnega modela bodo skladne z ocenami pomembnosti kriterijev praktičnega ocenjevanja. 60

61 OBJEKTIVNI KAZALCI Tango H 0 7: Hitrost in pot gibanja pri tangu nista statistično značilno povezani z uspešnostjo plesnih parov. H 0 8: Spremembe v hitrosti gibanja in pogostost prehodov med različnimi hitrostnimi razredi v koreografiji tanga niso statistično značilno povezani z uspešnostjo plesnih parov. H 0 9: Skupni čas in čas posamezne faze smeri gibanja ter število sprememb smeri gibanja v koreografiji tanga niso statistično značilno povezani z uspešnostjo plesnih parov. H 0 10: Hitrost gibanja v posamezni smeri gibanja v koreografiji tanga ni statistično značilno povezana z uspešnostjo plesnih parov. Samba H 0 11: Hitrost in pot gibanja pri sambi nista statistično značilno povezani z uspešnostjo plesnih parov. H 0 12: Spremembe v hitrosti gibanja in pogostost prehodov med različnimi hitrostnimi razredi v koreografiji sambe niso statistično značilno povezani z uspešnostjo plesnih parov. H 0 13: Skupni čas in čas posamezne faze gibanja v plesni smeri (PS) in gibanja na enem delu plesišča (DP) ter število prehodov med obema fazama v koreografiji sambe niso statistično značilno povezani z uspešnostjo plesnih parov. H 0 14: Hitrost gibanja v plesni smeri (PS) in gibanja na enem delu plesišča (DP) znotraj koreografije sambe ni statistično značilno povezana z uspešnostjo plesnih parov. H 0 15: Hitrost gibanja znotraj figure promenadni in nasproti promenadni tek (PNT) v koreografiji sambe ni statistično značilno povezana z uspešnostjo plesnih parov. 61

62 4. METODE DELA 4.1. Vzorec merjencev Vzorec sodnikov za preučevanje subjektivnih kazalcev (teoretični in praktični model) je predstavljalo 18 slovenskih sodnikov, 2 z državno in 16 z mednarodno sodniško licenco. Sodniških izkušenj imajo povprečno 19,6±9 let. Vsi sodniki so usposobljeni za sojenje po novem sodniškem sistemu in so se udeležili sodniških seminarjev ter opravili letni sodniški izpit. Sodniki so tudi bivši športni plesalci, večina pa jih opravlja tudi trenersko delo. Vzorec plesalcev za preučevanje praktičnega modela subjektivnih kazalcev z vidika sodniškega ocenjevanja je predstavljalo 12 najbolje uvrščenih članskih plesnih parov (nad 19 let) na mednarodnem tekmovanju Slovenija Open Vzorec za preučevanje objektivnih kazalcev je predstavljalo 83 članskih plesnih parov oz plesalcev na omenjenem tekmovanju. Plesne pare se je preučevalo na podlagi enega standardnega plesa, in sicer tanga (35 plesnih parov) ter enega latinsko-ameriškega plesa, sambe (24 plesnih parov - 48 plesalcev). Pri tangu so bili preučevani plesni pari, saj v standardnih plesih plesalec in plesalka plešeta v zaprti drži, zaradi česar imata enako pot in hitrost gibanja (Zaletel, Vučković, Rebula idr., 2010). Pri sambi so bili preučevani plesalci (ženske in moški), saj v latinsko-ameriških plesih plesalec in plesalka uporabljata različne drže, zaradi česar se tudi njuna pot in hitrost gibanja razlikujeta. Merjenci so bili razdeljeni v štiri (tango) oz tri (samba) kakovostne skupine glede na uvrstitev na tekmovanju (Tabela 14). 62

63 Tabela 14 Razvrstitev merjencev v kakovostne skupine Število parov Skupina Merjenci Tango Število plesalcev Samba 1 Finalisti Polfinalisti Četrtfinalisti Osmina-finala 12 / Skupaj Vzorec spremenljivk Spremenljivke za analizo subjektivnih kazalcev (teoretični in praktični model), so predstavljali štirje glavni ocenjevalni kriteriji (tehnična kvaliteta, gibanje z glasbo, odnos med plesalcem in plesalko ter koreografija in nastop) in štirje vsebinski podkriteriji vsakega glavnega kriterija (glej Tabelo 2, str.16). Za analizo objektivnih kazalcev sta bila izbrana samba in tango. Samba je bila izbrana, ker je gibanje po prostoru bolj poudarjeno v primerjavi z drugimi latinsko-ameriškimi plesi in vključuje tako gibanje v plesni smeri (PS) in gibanje na enem delu plesišča (DP). Tango pa, ker vključuje več sprememb smeri gibanja, hitrih zaustavljanj in pospeševanj gibanja v primerjavi z ostalimi standardnimi plesi. Omenjena plesa sta bila zato bolj zanimiva za preučevanje plesnega nastopa z vidika gibanja in koreografskih značilnosti v primerjavi z ostalimi plesi. 63

64 Spremenljivke za analizo objektivnih kazalcev (v oklepajih so prikazane enote merjenja): Tango - Hitrost, skupna pot in skupni čas gibanja v koreografiji tanga (m/s, m, s). - Skupni čas in čas posamezne faze hitrostnega razreda (glej Tabelo 15, str. 62) ter število prehodov med različnimi hitrostnimi razredi v koreografiji tanga (s, število). - Skupni čas in čas posamezne faze smeri gibanja ter število sprememb smeri gibanja v koreografiji tanga (s, število). Smeri gibanja so: plesna smer (PS), diagonalno proti centru (DC), diagonalno proti steni (DS), ples na mestu (PNM), stanje na mestu (SNM). Samba - Hitrost, skupna pot in skupni čas gibanja v koreografiji sambe (m/s, m, s). - Skupni čas in čas posamezne faze hitrostnega razreda ter število prehodov med različnimi hitrostnimi razredi v koreografiji sambe (s, število). - Hitrost, skupna pot in skupni čas gibanja v fazi gibanja v plesni smeri (PS) in gibanja na enem delu plesišča (DP) v koreografiji sambe (m/s, m, s). - Skupni čas in čas posamezne PS in DP faze ter število prehodov med fazama v koreografiji sambi (s, število). - Hitrost in skupna pot gibanja v posameznih figurah ter njihovo število v koreografiji sambe: promenadni in nasproti promenadni tek (PNT), zaklenjeni koraki (ZK), levi valj (LV), potovalni vstran-čez koraki (volta) (PV) (m/s, m, število). 64

65 4.3. Metode zbiranja in obdelave podatkov Metode zbiranja podatkov Subjektivni kazalci Teoretični model subjektivnih kazalcev so sodniki ovrednotili z anketnim vprašalnikom o pomembnosti kriterijev in podkriterijev na tekmovalno uspešnost. Za vsak kriterij in podkriterij so sodniki na črto označili, kakšna je po njihovem mnenju vrednost posameznega kriterija od 0 do 10. Praktični model subjektivnih kazalcev je bil preučevan na podlagi videoposnetkov. Sodniki so si ogledali videoposnetke plesnih parov na velikem platnu in jih ocenili v vseh kriterijih in podkriterijih. Video kamere so bile postavljene na mestu plesišča, kjer so tudi na tekmovanju stali sodniki, s čimer smo se želeli čim bolj približati realnim pogojem. Za vsak plesni par so sodniki imeli najmanj eno minuto časa, da ga ocenijo v enem glavnem kriteriju in njegovih štirih vsebinskih podkriterijih, kar je primerljivo s časom, ki ga imajo sodniki na tekmovanju za oceno plesnega para. Objektivni kazalci Za preučevanje objektivnih kazalcev je bilo mednarodno tekmovanje Slovenija Open 2012 posneto z analogno PAL kamero (JBL UTC A6000H, Korea) s hitrostjo snemanja 25 slik na sekundo, ki je bila pritrjena na stropu in je pokrivala celotno plesišče (15x28m). Video signal je bil posnet direktno na DVD+R disk z uporabo Philips DVD rekorderja. Digitalni MPEG2 zapis je bil nato prenesen na osebni računalnik. Poleg kamere na stropu je bilo tekmovanje posneto tudi z digitalno video kamero s strani plesišča. Posnetki s stropne in stranske kamere so bili sinhronizirani in obdelali z uporabo računalniškega sledilnega sistema Trecker, ki je bil razvit na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za elektrotehniko (Vučković, Perš in Dežman, 2006). Ta temelji na tehnologiji računalniškega vida z metodami in algoritmi, ki služijo za 65

66 pridobivanje informacij iz digitalnih slik in posnetkov s pomočjo računalnika. Sledilni sistem Trecker vključuje različne module, ki so namenjeni kalibraciji sistema, sledenju gibanja plesalcev, beleženju (anotiranju) različnih elementov nastopa plesalcev in grafičnemu prikazu rezultatov. Za sledenje gibanja plesalcev je bilo potrebno vsakega plesalca posebej označiti in nato spremljati njegovo pot. Za beleženje različnih elementov smo najprej oblikovali slovar elementov, in sicer plesne smeri gibanja pri tangu in izbrane figure pri sambi (opredeljeno v spremenljivkah analize). Temu je sledilo ponovno spremljanje vsakega plesalca posebej, pri čemer smo te elemente označili, ko so se pojavili v koreografiji. Pridobljene podatke smo iz Treckerja shranili v program Microsoft Access (Microsoft Office) in jih obdelali na podlagi SQL jezika v omenjenem programu (Perš, Kovačič in Vučković, 2005). Podatke smo nato izvozili v program Microsoft Excel (Microsoft Office), kjer smo kreirali ukazne stavke za pridobitev končnih podatkov. Sledilnik v programu Trecker je merilna naprava, katera za to raziskavo ni bila testirana, saj je bilo to narejeno že v predhodnih študijah in se je izkazalo, da so napake v mejah sprejemljivega za tovrstne analize (Perš, Bon in Kovačič 2001; Perš, Bon, Kovačič, Šibila in Dežman, 2002; Perš, Kovačič in Vučković, 2005). Omenjeni sistem je bil uporabljen tudi v različnih športnih igrah, kot so skvoš, košarka in rokomet (Erčulj, Dežman, Vučković, Perš, Perše in Kristan, 2008; Vučković, Dežman, James in Erčulj, 2010; Vučković in James 2010; Vučković, Perš, James in Hughes, 2010). Metode obdelave podatkov Subjektivni kazalci Za analiziranje ocen teoretičnega modela so bili uporabljeni postopki opisne statistike, za ugotavljanje razlik med vsemi kriteriji pa analiza variance za ponovljene meritve in Friedmanov test. Korelacije med ocenami kriterijev (Pearsonov r in Spearmanov ro 66

67 koeficient) so bile uporabljene za ugotavljanje latentne strukture teoretičnega modela in praktičnega ocenjevanja. Ker nezanesljivost ocenjevanja vpliva na ocene nekaterih parametrov, med drugim se zmanjša tudi Pearsonov koeficient korelacije med dejanskima spremenljivkama, se je njegova prava popravljena vrednost izračunala s popravljenim koeficientom korelacije: ( ) ( ). Poleg korelacij je bila za ugotavljanje latentne strukture uporabljena tudi faktorska analiza. Za ugotavljanje pomembnosti kriterijev in podkriterijev pri pojasnjevanju tekmovalne uspešnosti je bila uporabljena linearna regresijska analiza, pri čemer je bila relativna pomembnost napovednikov ocenjena Lindemanovim C koeficientom, ki se uporablja tudi v primeru kršenja predpostavke zaradi multikolinearnosti (Grömping, 2006; Johnson, 2000). Medocenjevalna zanesljivost sodniškega ocenjevanja je bila ovrednotena za MeanCor (povprečje r med vsemi 18 sodniki v vsakem glavnem kriteriju in pod-kriteriju, Kendalow W koeficient konkordance in ICC-ji (interklasni korelacijski koeficienti). Z uporabo zapisovanja Shrout in Fleiss (1979) so bili izračunani naslednji ICC-ji: ICC (2,1), ICC(2,3), ICC(3,1), ICC(3,3), kar pomeni posamični in povprečni izračun za oba dvo-smerni naključni (two-way random) (doslednost) in fiksni (absolutna skladnost) efekt. ICC (2,3) in ICC(3,3) sta bila izračunana iz ICC(2,1) in ICC(3,1) z uporabo Sperman-Brownove napovedne formule. SEM (standardna napaka meritev) je bila izračunana kot SD*(1- ICC(2,3)) 1/2, pri čemer SD predstavlja standardno deviacijo povprečnih ocen parov za posamezen ocenjevalni kriterij. Vsi izračuni so bili narejeni z irr in psych izdaje softverja R (The R project for statistical computing, 2015). Vpliv števila sodnikov na zanesljivost ocenjevanja so bili izračunani ICC, SEM in MD (minimum difference). ICC so bili izračunani s pomočjo Sperman-Brownove napovedne formule, pri čemer je bilo izbrano različno število sodnikov. ( ) ( ) ; N = število sodnikov; R = ICC za enega sodnika 67

68 Primer za tri sodnike: ( ) ( ) MD je bila izračunana po formuli: SEM*1,96* Skladnost ocen pomembnosti kriterijev teoretičnega modela z ocenami pomembnosti kriterijev praktičnega ocenjevanja je bila preučevana z opisno primerjavo. Podatki so predstavljeni tudi grafično in v tabelah. Objektivni kazalci Primerjava med kakovostnimi skupinami za ugotavljanje povezanosti gibanja in koreografskih značilnosti z uspešnost plesnih parov je bila analizirana s pomočjo več-smerne analize variance in Kruskal-Wallisovim testom. Pri preučevanju hitrosti gibanja so bili uporabljeni 4 hitrostni razredi, ki so bili določeni na podlagi preučevanja več plesnih parov različno kakovostnih skupin. Hitrostni razredi so predstavljeni v tabeli 15. Tabela 15 Štirje hitrostni razredi Hitrostni razred Hitrost (m/s) Prvi hitrostni razred (1) 0 0,4 Drugi hitrostni razred (2) 0,5 0,85 Tretji hitrostni razred (3) 0,86 1,6 Četrti hitrostni razred (4) > 1,6 68

69 Shema metod in predstavitve rezultatov V tabelah 16 in 17 sta oblikovani shemi predstavitve rezultatov in sicer uporabljene metode za posamezno področje preučevanja subjektivnih in objektivnih kazalcev. Tabela 16 Shema za predstavitev rezultatov subjektivnih kazalcev Področje preučevanja Metoda SUBJEKTIVNI KAZALCI TEORETIČNI MODEL (TM) 1 Predstavitev in analiza ocen TM Opisna statistika (Me, SD, min, max) 2 Razlike v centralni tendenci med ocenjevalnimi kriteriji v TM (H 0 1) Friedmanov test (rang) 3 Latentna struktura TM (H 0 2) Spermanov ro PRAKTIČNI MODEL (PM) 4 Predstavitev in analiza ocen PM Opisna statistika (M, SD, min, max) 5 Latentna struktura PM (H 0 3) Pearsonov r, Spermanov ro, Faktorska analiza 6 Zanesljivost sodniškega ocenjevanja (H 0 4) Korelacija, Kendallov W koeficient, ICC koeficienti, SEM in MD POMEMBNOST KRITERIJEV ZA TEKMOVALNO USPEŠNOST 7 Pomembnost kriterijev za tekmovalno uspešnost v PM (H 0 5) Linearna regresijska analiza, Beta in Lindemanov C koeficient 8 Skladnost TM s PM (H 0 6) Opisna primerjava 69

70 Tabela 17 Shema za predstavitev rezultatov objektivnih kazalcev Področje preučevanja Metoda OBJEKTIVNI KAZALCI TANGO Opisna statistika (M, SD), večsmerna analiza variance, Kruskal-Wallis test 1 Povprečna hitrost, skupna pot in skupni čas gibanja (H 0 7) 2 Skupni čas in čas posamezne faze hitrostnega razreda (H 0 8) 3 Število prehodov med različnimi hitrostnimi razredi (H 0 8) Koreografske značilnosti 4 Skupni čas in čas posamezne faze smeri gibanja (H 0 9) 5 Število sprememb smeri gibanja (H 0 9) 6 Hitrost in skupna pot gibanja v posamezni smeri gibanja (H 0 10) SAMBA Opisna statistika (M, SD), večsmerna analiza variance, Kruskal-Wallis test 7 Povprečna hitrost, skupna pot in skupni čas gibanja (H 0 11) 8 Skupni čas in čas posamezne faze hitrostnega razreda (H 0 12) 9 Število prehodov med različnimi hitrostnimi razredi (H 0 12) Koreografske značilnosti 10 Skupni čas in čas posamezne PS in DP faze (H 0 13) 11 Število prehodov med PS in DP fazo (H 0 13) 12 Hitrost in skupna pot gibanja v PS in DP fazi (H 0 14) 13 Hitrost plesanja v figuri PNT (H 0 15) 70

71 5. REZULTATI IN RAZPRAVA 5.1. SUBJEKTIVNI KAZALCI Teoretični model Teoretični model predstavlja pomembnost ocenjevalnih kriterijev po mnenju sodnikov, ki so svojo oceno podali na podlagi anketnega vprašalnika. Večino ocen je bilo visokih za vse kriterije. Med glavnimi kriteriji so bila povprečja ocen nekoliko višja pri Tehnični kvaliteti (TK) in Gibanju z glasbo (GG), v primerjavi s kriterijema Odnos plesalec-plesalka (OPP) in Koreografija in nastop (KN). Najvišji razpon med ocenami glavnih kriterijev je bil za kriterij Odnos plesalec-plesalka (Tabela 18). 71

72 Tabela 18 Ocene teoretičnega modela za kriterije in podkriterije OCENJEVALNI KRITERIJ MEDIANA STANDARDNI ODKLON NAJNIŽJA OCENA NAJVIŠJA OCENA TEHNIČNA KVALITETA 8,95 0,83 7,5 10 TK1- Drža in položaj 8,75 0,8 7,2 10 TK2 Splošna načela 8,45 0,96 6,2 10 TK3 - Osnovne akcije 8,45 1,93 1,5 10 TK4 Posebna načela 7,7 1,61 3,9 9 GIBANJE Z GLASBO 8,85 0, GG1 - Časovna skladnost 9,9 0,63 8,2 10 GG2 - Spremenljiva čas.skl. 8,5 1,08 4,9 9,5 GG3 - Posebne ritmične zahteve 8,4 1,48 4,5 10 GG4 Ritmična razlaga 8,35 1,23 4,5 10 ODNOS PLESALEC- PLESALKA 8 0, OPP1 Odnos v drži para 8,9 1,44 4,6 10 OPP2 - Vodenje 9,05 0,61 8,3 10 OPP3 - Pos.spos. osnovni gibi 7,8 1,04 5,4 9,5 OPP4 - Pos.spos. figure 6,5 2,33 0 9,7 KOREOGRAFIJA in NASTOP 8,05 0,56 7,8 10 KN1 - Koreografija 8,9 0,78 7 9,9 KN2 - Ustvarjalnost, osebni stil 8,45 0,92 6,6 9,7 KN3 - Izraznost, razlaga 8,05 1,1 5,1 9,8 KN4 Značaj plesa 8,5 1,84 1,9 9,6 72

73 Na podlagi rezultatov lahko sklepamo, da so bili za sodnike vsi glavni kriterij pomembni, pri čemer so dali nekoliko večjo vrednost tehničnemu delu pred umetniškem delom. Znotraj kriterija Tehnične kvalitete, je bila za sodnike najpomembnejša TK1_Drža in položaj plesnega para, kar je razumljivo, saj je pravilni položaj telesa in drža v paru osnova za pravilno izvedbo figur in omogoča tehnično pravilno delo nog in na sploh celotnega gibanja. Hkrati vpliva na pravilno vodenje v paru in je z estetskega vidika tudi najbolj opazna (Hurley, 2012). Znotraj glavnega kriterija Gibanje z glasbo, so dali sodniki najpomembnejšo vlogo GG1_Časovni skladnosti, ki predstavlja, gibanje plesnega para v pravilnem ritmu, ki ga določa glasba. To je seveda tudi osnova za ples, brez katere ne more biti izpolnjen noben izmed ostalih podkriterijev znotraj Gibanja z glasbo. OPP2_Vodenje, je sodnikom predstavljal najpomembnejši podkriterij znotraj Odnosa plesalec-plesalka. Dobro vodenje je namreč kvaliteta, s katero je komunikacija med plesnim parom najbolj vidna. Športni ples predstavlja ples dveh, moškega in ženske, ki skupaj tvorita celoto. Brez pravega vodenja je to le ples dveh posameznikov in ne plesnega para. Plesalec vodi plesalko po plesišču, plesalka pa se na plesalčevo vodenje odziva in mu sledi. Med njima mora biti vidna komunikacija, ki se ustvarja z gibom (Papineau, 2012). Znotraj glavnega kriterija Koreografija in nastop, so sodniki največjo pomembnost namenili podkriteriju KN1_Koreografija, ki vključuje tako vsebino, težavnostno stopnjo, kot tudi obvladovanje prostora. Dobro zasnovana koreografija, plesnemu paru omogoča čim boljšo razlago koreografije, poudari kvalitete in skrije morebitne tehnične pomanjkljivosti. Koreografija je pomemben segment ocenjevanja, saj je to vsebina plesa, ki jo predstavljajo plesalci, seveda pa je odvisna od tega, kako dobra je njena razlaga. Med podkriteriji z nižjimi vrednostmi in večjo razpršenostjo, sta znatno odstopala podkriterija TK4_Posebna načela in OPP4_Pos.Spos.Figure. Nekaj izrazitih osamelcev (outlierjev) je bilo vidnih pri sodniki #6, #4 in #3 (Graf 1). Verjetno nekateri sodniki dajejo večjo pomembnost osnovnim tehničnim zahtevam plesa, kot so drža, osnovne akcije, vodenje itd., kot pa tehniki 73

74 elementov, ki predstavljajo nadgradnjo plesa in zahtevajo posebna načela in sposobnosti. Posebna načela posameznega plesa so nadgradnja osnovnim načelom in akcijam, prav tako velja za posebne sposobnosti za vodenje figur v linijah in trike, ki so lahko dodana vrednost v koreografiji. Sodniška mnenja se lahko v tem razlikujejo ter posledično nekateri dajejo večji pomen osnovnim zahtevam plesa, pred posebnimi zahtevmi. Graf 1: Porazdelitev sodniških ocen teoretičnega modela za vse glavne in podkriterije. 74

75 Nekatere spremenljivke so bile porazdeljene nenormalno, zlasti zaradi asimetrije (pretežno v levo), verjetno tudi osamelcev in cenzoriranosti. Izrazita asimetrija v desno je bila opažena le pri kriteriju Koreografije in nastopa. Nenormalnost porazdelitve je predstavljala omejitev pri uporabi parametričnih metod, zato je bil za ugotavljanje razlik med ocenami v centralni tendenci uporabljen neparametrični Friedmanov test. Iz povprečnega ranga je razvidno, da so bile med glavnimi kriteriji razlike v centralni tendenci sodniških ocen velike in statistično značilne (p = 0.00). Prav tako je tudi med ocenami vseh podkriterijev znotraj glavnih kriterijev prihajalo do statistično značilnih razlik (TK p = 0.02; GG p = 0.00; OPP p = 0.00; KN p = 0.01) (Graf 2). Sodniki so glavne kriterije in tudi podkriterije ovrednotili različno pomembno, kar pomeni, da so kriterijem pripisovali različen vpliv na končni uspeh plesalcev. Med glavnimi kriteriji jim je bil najpomembnejši kriterij Tehnične kvaliteta (M = 13,67), pri podkriterijih pa GG1_Časovna skladnost (M = 17,44). Graf 2: Razlike v centralni tendenci sodniških ocen. 75

76 TEHNICNA_KVALITETA TK1_Drza_Položaj TK2_SplosnaNačela TK3_OsnovneAkcije TK4_PosebnaNačela GIBANJE_Z_GLASBO GG1_CasovnaSkladnost GG2_SpremenljivaCasovnaSkladnost GG3_PosebneRitmicneZahteve GG4_RitmičnaRazlaga ODNOS_PLESALEC_PLESALKA OPP1_Odnos_v_drži OPP2_Vodenje OPP3_PosSpos_OsnovniGibi OPP4_PosSpos_Figure KOREOGRAFIJA_NASTOP KN1_Koreografija KN2_Ustvarjalnost_OsebniStil KN3_Izraznost_Razlaga_Ozračje KN4_Značaj_plesa Spearmanov rho (ρ oz. r s ) je pokazal zmerno povezanost med večino glavnih kriterijev. Podkriteriji znotraj posameznega glavnega kriterija so bili po večni nizko in zmerno povezani (Tabela 19). Med glavnimi kriteriji sta bila visoko in statistično značilno povezana kriterija Tehnična kvaliteta in Koreografija in nastop (r s = 0,66, p = 0,003) ter kriterija Odnos plesalec-plesalka in Koreografija in nastop (r s = 0,56, p = 0,02). Ostali glavni kriteriji so bili med seboj povezani zmerno in statistično neznačilno (r s = 0,33 0,42, p > 0.05). Tabela 19 Povezanost ocenjevalnih kriterijev teoretičnega modela TEHNICNA_KVALITETA -,12,08,34,39,35,22 -,04,05,16,39,13,13,24,17,66,07 -,10 -,10,09 TK1_Drža_Položaj -,12 -,51 -,02 -,20,30,53,33,07 -,02 -,12,26,12 -,01,05 -,23,45 -,32,00,22 TK2_SplošnaNačela,08 -,51,36,44,01 -,31 -,10 -,40,07,33,33,05,22,23,12 -,35,57,58 -,18 TK3_OsnovneAkcije,34 -,02,36,45,10,14,08,30 -,40,17 -,03,16,37,20,44,14,20,48,53 TK4_PosebnaNačela,39 -,20,44,45,09 -,02,27 -,02,05,23 -,18,22,56,41,38,01,52,48,14 GIBANJE_Z_GLASBO,35,30,01,10,09,59,14,20,11,42,21,30 -,12 -,08,33,04 -,04,00,01 GG1_ČasovnaSkladnost,22,53 -,31,14 -,02,59,32,00 -,32,00 -,06,49 -,35 -,30,05,14 -,10,01 -,03 GG2_SpremenljivaČasovnaSkladnost -,04,33 -,10,08,27,14,32,00 -,12 -,28 -,20,03,22,07 -,18,18,18,18,10 GG3_PosebneRitmicneZahteve,05,07 -,40,30 -,02,20,00,00 -,10 -,05 -,36 -,10,19,21,51,36 -,16 -,19,51 GG4_RitmičnaRazlaga,16 -,02,07 -,40,05,11 -,32 -,12 -,10,06,40 -,43 -,05,14 -,01 -,10 -,19 -,28 -,46 ODNOS_PLESALEC_PLESALKA,39 -,12,33,17,23,42,00 -,28 -,05,06,42,26,38,24,56 -,18,24,31,30 OPP1_Odnos_v_drži,13,26,33 -,03 -,18,21 -,06 -,20 -,36,40,42 -,17,15,27 -,07 -,06 -,02,13 -,12 OPP2_Vodenje,13,12,05,16,22,30,49,03 -,10 -,43,26 -,17,08 -,02,24,21,21,37,16 OPP3_PosSpos_OsnovniGibi,24 -,01,22,37,56 -,12 -,35,22,19 -,05,38,15,08,63,35,26,26,37,65 OPP4_PosSpos_Figure,17,05,23,20,41 -,08 -,30,07,21,14,24,27 -,02,63,42,49,45,38,22 KOREOGRAFIJA_NASTOP,66 -,23,12,44,38,33,05 -,18,51 -,01,56 -,07,24,35,42,05,27,15,29 KN1_Koreografija,07,45 -,35,14,01,04,14,18,36 -,10 -,18 -,06,21,26,49,05 -,27,06,43 KN2_Ustvarjalnost_OsebniStil -,10 -,32,57,20,52 -,04 -,10,18 -,16 -,19,24 -,02,21,26,45,27 -,27,74 -,21 KN3_Izraznost_Razlaga_Ozračje -,10,00,58,48,48,00,01,18 -,19 -,28,31,13,37,37,38,15,06,74,13 KN4_Značaj_plesa,09,22 -,18,53,14,01 -,03,10,51 -,46,30 -,12,16,65,22,29,43 -,21,13 76

77 Podkriteriji TK so bili s svojim glavnim kriterijem neznatno do nizko povezani (r s = 0,08 0,39, p > 0,05). Podkriterija TK1_Drža in položaj in TK2_Splošna načela sta bila visoko in statistično značilno povezana (r s = -0,51, p = 0,031), kar nakazuje na to, da imata podkriterija v teoriji, za posameznega sodnika zelo podoben pomen. Ostali podkriteriji TK so bili med seboj neznatno do zmerno povezani (r s = -0,02 0,45, p > 0,05). Podkriteriji TK so bili s podkriteriji GG neznatno do zmerno povezani (r s = -0,02 0,53, p > 0,05), s podkriteriji OPP neznatno do nizko povezani (r s = -0,01 0,37, p > 0,05) in s podkriteriji KN neznatno do zmerno povezani (r s = 0,00 0,53, p > 0,05). Podkriteriji GG so bili s svojim glavnim kriterijem neznatno do zmerno povezani (r s = 0,11 0,59, p > 0,05). Prav tako so bili tudi med seboj vsi podkriteriji GG neznatno do zmerno povezani (r s = 0 (-0,32), p > 0,05). Podkriteriji GG so bili neznatno do zmerno povezani s podkriteriji TK, OPP (r s = 0,03 (-0,43), p > 0,05) in KN (r s = 0,01 0,51, p > 0,05). Podkriteriji OPP so bili s svojim glavnim kriterijem nizko do zmerno povezani (r s = 0,24 0,42, p > 0,05). Tudi med seboj so bili podkriteriji OPP nizko do zmerno povezani (r s = -0,02 0,27, p > 0,05), z izjemo visoke povezanosti podkriterijev OPP3_Pos.spos.Osnovni gibi in OPP4_Pos.spos.Figure (r s = 0,63, p = 0,01), kar nakazuje na to, da imata podkriterija OPP3 in OPP4 v teoriji za posameznega sodnika zelo podoben pomen. Podkriteriji OPP so bili neznatno do zmerno povezani s podkriteriji TK, GG in KN (r s = -0,02 0,49, p > 0,05). Podkriteriji KN so bili s svojim glavnim kriterijem neznatno do nizko povezani (r s = 0,05 0,29, p > 0,05). Med podkriteriji KN so bile korelacije nizke do zmerne (r s = 0,06 0,43, p > 0,05), z izjemo visoke povezanosti podkriterijev KN2_Ustvarjalnost, osebni stil in KN3_Izraznost, razlaga, ozračje (r s = 0,74, p = 0,00). Podkriteriji KN so bili z vsemi ostali podkriteriji neznatno do zmerno povezani. 77

78 Iz podatkov je razvidno, da zmerna povezanost med glavnimi kriteriji, ne nasprotuje smiselnosti ocenjevanja štirih glavnih kriterijev. Namen je namreč, da sodniki ocenjujejo posamezen kriterij neodvisno od drugih kriterijev. Prav tako so tudi vsi podkriteriji posameznega glavnega kriterija, z ostalimi podkriteriji, nizko do zmerno ter statistično neznačilno povezani, kar potrjuje latentno strukturo teoretičnega modela. Teoretični model sodniškega ocenjevanja prikazuje, da imajo v teoriji na tekmovalno uspešnost sodniški kriteriji različen vpliv, saj so bile med ocenjevalnimi kriteriji statistično značilne razlike v centralni tendenci. Tehnični del naj bi imel pomembnejšo vlogo kot umetniški del. Med vsemi glavnimi kriteriji so sodniki menili, da k uspešnosti največ prispevata kriterij Tehnične kvalitete, nato pa kriterij Gibanje z glasbo. Oba kriterija namreč predstavljata osnovo plesu, ki nato omogoča tudi boljšo umetniško razlago. Razpršenost ocen je pokazala na precejšne razlike med mnenji sodnikov o pomembnosti posameznih podkriterijev, pri čemer so posebej izstopali podkriteriji TK4_PosebnaNačela, OPP4_Pos.Spos.Figure in GG3_Pos.RitmičneZahteve. Mnenja sodnikov so bila bolj poenotena pri podkriterijih, ki predstavljajo osnovne zahteve v plesu, kot so drža, izvedba osnovnih korakov, vodenje, časovna skladnost in koreografija, medtem ko so se njihova mnenja bolj razlikovala pri tistih podkriterijih, ki predstavljajo neko dodano vrednost v plesu, katerim nekateri sodniki dajejo pomembnejšo vlogo, drugi pa menijo, da k uspešnosti nimajo tako velikega doprinosa. Razumevanje sodniškega modela v teoriji prikazuje, da so bili glavni kriteriji med seboj zmerno povezani, prav tako pa tudi podkriteriji potrjujejo latentno strukturo teoretičnega modela. Razlike v sodniških mnenjih o pomembnosti podkriterijev je lahko opozorilo, da vsebina glavnih kriterijev ni natančno določena. Sodniški sistem bi moral določiti vrednost posameznih podkriterijev, saj bi ti morali imeti enako vrednost pri vseh sodnikih. Pri sodnikih pa je očitno ocena glavnih kriterijev odvisna od tistih podkriterijev, ki 78

79 jim posamezni sodnik daje večjo pomembnost. Zato je potrebno opredeliti ali so osnovne zahteve v plesu, kot so drža, izvedba osnovnih korakov, vodenje itd., pomembnejše od posebnih zahtev ali ne in to tudi opredeliti v pravilniku. Različna sodniška mnenja kažejo namreč na to, da je potrebno sodniški sistem dopolniti in natančneje opredeliti. 79

80 Praktični model ocenjevanja Povprečna sodniška ocena je bila 7,33 s povprečnim standardnim odklonom 1,22. Povprečna najnižja ocena je bila 4, pri čemer je bil razpon med minimalno in maksimalno najnižjo oceno 6,5 točke. Povprečna najvišja ocena je bila 9,36, z razponom med minimalno in maksimalno najvišjo oceno 1,5 točke. Skupne ocene (povprečje ocen za vse ocenjevalne kriterije) kažejo na visoko variabilnost med sodniki (Graf 3). Rangirne širine so variirale med manj kot dve točki (sodnik #3 in #9), do več kot šest točk (sodnik #7 in #8). Povprečja posameznih sodnikov so bila pri nekaterih sodnikih precej nižja od skupnega povprečja vseh sodnikov (za 1,57 točke pri sodniku #7), pri nekaterih pa visoko nad skupnim povprečjem (več kot 1 točka pri sodniku #4, #9 in #12). Minimalne ocene pri večini sodnikov so bile nad 4 točke (pri polovici sodnikov, več kot 6 točk), medtem, ko je pri sodniku #7 minimalna ocena dosegla celo 1,25 točke. Podobno so maksimalne vrednosti variirale med 7,75 (sodnik #6) in 9,50 (sodnik #4, #12 in #18). Prav tako je prihajalo do ekstremnih razlik med varianco ocen med sodniki npr. med sodnikom #3 (SD = 0,51, CV=0,06) in sodnikom #7 (SD = 2,30, CV = 0,40). 80

81 Graf 3: Porazdelitveni histogram za končne ocene tekmovalcev (N=12) za posameznega sodnika. Navpična zelena linija prikazuje povprečje ocen vseh sodnikov skupaj, modra črtkana linija, pa povprečje ocen posameznega sodnika. 81

82 Razlike med sodniki so bile velike tako v centralni tendenci (M = 5,77 8,53), kot v razpršenosti (SD = 0,67 2,42), kar kaže na različno»strogost«in občutljivost«ocenjevanja. Največje razlike med sodniki v centralni tendenci so bile v kriteriju Odnos med plesalcem in plesalko (M = 5,67 8,7), nato v kriteriju Koreografija in nastop (M = 5,53 8,54), manj pa v kriteriju Gibanje z glasbo (M = 5,92-8,71) in Tehnična kvaliteta (M = 5,93 8,5) (Tabela 20). Nekoliko večje razlike v umetniškem delu kot v tehničnem delu so po eni strani razumljive, saj je tehnični del natančneje opredeljen, medtem ko je umetniški del bolj odvisen od sodnikovega mnenja, kaj je lepo in dobro in kaj ne. Razlike med sodniškimi ocenami so bile za podkriterije Tehnične kvalitete velike tako v centralni tendenci (M = 5,67 8,58), kot v razpršenosti (SD = 0,54 2,41) in so si bile med podkriteriji podobne. Sodniške ocene podkriterijev Gibanja z glasbo so v centralni tendenci in razpršenosti, pokazale največ razlik v podkriteriju GG4_Osebna razlaga (M = 5,5 8,58; SD = 0,67 3,4) in GG3_Posebne ritmične zahteve posameznega plesa (M = 5,67 8,75; SD = 0,54 2,76). Razlike med sodniškimi ocenami v centralni tendenci in razpršenost so bile prav tako velike in podobne za podkriterije Odnosa med plesalcem in plesalko (M = 5,42 8,85; SD = 0,48 2,84) in podkriterije Koreografije in nastopa (M = 5,46 8,63; SD = 0,42 2,78) (Tabela 20). 82

83 Tabela 20 Porazdelitev ocene praktičnega modela za kriterije in podkriterije OCENJEVALNI KRITERIJ POVPREČJA STANDARDNI ODKLON NAJNIŽJA OCENA NAJVIŠJA OCENA Mean Min Max Mean Min Max Mean Min Max Mean Min Max TEHNIČNA KVALITETA 7,36 5,93 8,5 1,15 0,7 2,1 5,25 1,0 7,5 8,89 8,0 9,5 TK1- Drža in položaj 7,47 6,04 8,54 1,11 0,66 2,3 5,31 0,5 7,5 8,97 8,5 9,5 TK2 Splošna načela 7,35 5,79 8,5 1,21 0,68 2,41 5,08 0,5 7,0 8,94 8,0 9,5 TK3 - Osnovne akcije 7,31 5,88 8,58 1,18 0,63 2,01 5,14 1,0 7,5 8,97 8,0 9,5 TK4 Posebna načela 7,23 5,67 8,5 1,2 0,54 2,06 5,08 1,5 7,5 8,89 7,5 9,5 GIBANJE Z GLASBO 7,34 5,92 8,71 1,38 0,54 3,01 4,83 1,0 7,5 9,03 8,0 9,5 GG1 - Časovna skladnost 7,56 6,08 8,67 1,29 0,62 2,9 5,11 1,0 7,5 9,17 8,0 9,5 GG2 - Spremenljiva čas.skl. 7,27 5,79 8,63 1,45 0,65 3,06 4,69 1,0 7,5 9,14 8,0 9,5 GG3 - Posebne ritmične zahteve 7,28 5,67 8,75 1,35 0,54 2,76 4,81 1,0 7,5 8,97 8,0 9,5 GG4 Ritmična razlaga 7,17 5,5 8,58 1,53 0,67 3,4 4,47 0,5 7,5 9,14 8,0 10,0 ODNOS PLESALEC- PLESALKA 7,37 5,67 8,71 1,15 0,53 2,16 5,39 1,5 7,5 8,94 7,5 9,5 OPP1 Odnos v drži para 7,52 5,92 8,63 1,03 0,48 1,84 5,81 2,0 7,5 9,03 8,0 9,5 OPP2 - Vodenje 7,42 5,63 8,75 1,24 0,52 2,54 5,28 1,0 7,5 9,06 8,0 9,5 OPP3 - Pos.spos. osnovni gibi 7,3 5,42 8,71 1,16 0,61 2,17 5,22 2,0 7,5 8,94 7,5 9,5 OPP4 - Pos.spos. figure 7,21 5,58 8,58 1,26 0,62 2,8 5,06 0,5 7,5 8,97 7,5 9,5 KOREOGRAFIJA in NASTOP 7,35 5,53 8,54 1,08 0,45 2,41 5,5 1,5 7,5 8,86 7,5 9,5 KN1 - Koreografija 7,48 5,71 8,63 1,02 0,42 2,35 5,67 1,5 8,0 8,92 8,0 9,5 KN2 - Ustvarjalnost, osebni stil 7,15 5,17 8,54 1,17 0,5 2,59 5,14 1,0 7,5 8,86 7,0 9,5 KN3 - Izraznost, razlaga 7,23 5,71 8,46 1,16 0,45 2,35 5,31 3,0 7,5 8,92 7,5 9,5 KN4 Značaj plesa 7,29 5,46 8,54 1,17 0,48 2,78 5,31 1,0 7,5 8,97 8,0 9,5 SKUPNA OCENA 7,33 5,77 8,53 1,22 0,67 2,42 4,00 0,5 7,0 9,36 8,5 10,0 83

84 Tabela 21 prikazuje povprečno moč povezanosti vsakega glavnega kriterija z njegovimi podkriteriji ter vsakega glavnega kriterija z drugimi glavnimi kriteriji. Vse sodniške ocene za štiri glavne kriterije so bile visoko povezane z njihovimi podkriteriji. Nekoliko višja povezanost je bila pri obeh glavnih kriterijih tehničnega dela (TK, GG) v primerjavi z glavnima kriterijema umetniškega dela (OPP, KN). Povezanost med posameznim glavnim kriterijem z ostalimi tremi glavnimi kriteriji je bila po večini zmerna do zelo visoka, vendar so bile razlike med sodniki precejšnje (r = 0,2 0,91). Pri treh sodnikih (#3, #13 in #15) je nizka povezanost med glavnimi kriteriji precej odstopala v primerjavi z ostalimi sodniki. 84

85 Tabela 21 Povprečna povezanost vsakega glavnega kriterija z njegovimi podkriteriji in povezanost vsakega glavnega kriterija z drugimi glavnimi kriteriji Pearson korelacijski koeficient med vsakim glavnim kriterijem in njegovimi podkriteriji z drugimi glavnimi kriteriji Sodnik TK GG OPP KN TK GG OPP KN Ker nezanesljivost ocenjevanja vpliva na ocene nekaterih parametrov, med drugim se zmanjša tudi Pearsonov koeficient korelacije med dejanskima spremenljivkama, se je njegova prava popravljena vrednost izračunala s popravljenim koeficientom korelacije. V Tabeli 22 so predstavljeni nepopravljeni in popravljeni koeficienti povezanosti med glavnimi kriteriji. 85

86 Tabela 22 Popravljeni in nepopravljeni koeficienti povezanosti med glavnimi ocenjevalnimi kriteriji Ocenjevalni kriteriji Nepopravljeni Pearsonov koeficient (r) Popravljeni Pearsonov koeficient (ro) TEHNIČNA KVALITETA GG 0,79 0,86 OPP 0,78 0,88 KN 0,82 0,92 GIBANJE Z GLASBO TK 0,79 0,86 OPP 0,75 0,85 KN 0,76 0,86 ODNOS PLESALEC- PLESALKA TK 0,78 0,88 GG 0,75 0,85 KN 0,81 0,94 KOREOGRAFIJA IN NASTOP TK 0,82 0,92 GG 0,76 0,86 OPP 0,81 0,94 Popravljani koeficienti kažejo na še večjo povezanost med ocenjevalnimi kriteriji, in sicer od 0,85 do 0,94. Kriterij Tehnična kvaliteta je najvišje povezan s kriterijem Koreografija in nastop, kriterij Gibanje z glasbo pa je z vsemi glavnimi kriteriji podobno povezan. Kriterija umetniškega dela sta med seboj višje povezana, kot s kriterijema tehničnega dela. Pričakovano bi bilo, da sta kriterija tehničnega dela višje povezana med seboj, kot sta povezana s kriteriji umetniškega dela, kar pa se v praksi ni izkazalo. Te ugotovitve kažejo na preplet kriterijev med seboj in ne potrjujejo latentne strukture praktičnega modela 86

87 TEHNICNA_KVALITETA TK1_Drza_Položaj TK2_SplosnaNačela TK3_OsnovneAkcije TK4_PosebnaNačela GIBANJE_Z_GLASBO GG1_CasovnaSkladnost GG2_SpremenljivaCasovnaSkladnost GG3_PosebneRitmicneZahteve GG4_RitmičnaRazlaga ODNOS_PLESALEC_PLESALKA OPP1_Odnos_v_drži OPP2_Vodenje OPP3_PosSpos_OsnovniGibi OPP4_PosSpos_Figure KOREOGRAFIJA_NASTOP KN1_Koreografija KN2_Ustvarjalnost_OsebniStil KN3_Izraznost_Razlaga_Ozračje KN4_Značaj_plesa ocenjevanja, saj sodniki ne ocenjujejo vsak kriterij neodvisno od drugih kriterijev. Prav tako tudi rezultati faktorske analize ne potrjujejo latentne strukture praktičnega modela, saj se vsi glavni kriteriji združujejo v en faktor, ki skupaj pojasnjuje 92% variance. Spermanov rho (ρ oz. r s ) je pokazal zelo visoko povezanost vseh podkriterijev znotraj posameznega glavnega kriterija in visoko povezanost med podkriteriji različnih glavnih kriterijev (r s = 0,66 0,81, p < 0,05) (Tabela 23). Vsi glavni kriteriji in podkriteriji so bili med seboj statistično značilno povezani (p < 0,05). Tabela 23 Povprečna povezanost med ocenjevalnimi kriteriji TEHNICNA_KVALITETA,95,97,98,96,73,69,70,76,71,75,74,73,75,73,79,71,78,77,78 TK1_Drža_Položaj,95,92,92,91,70,66,68,72,69,74,75,73,73,72,75,67,73,73,74 TK2_SplošnaNačela,97,92,94,94,71,67,67,74,68,73,72,72,74,70,78,69,76,75,77 TK3_OsnovneAkcije,98,92,94,95,73,68,70,76,72,74,73,72,74,71,79,70,78,77,78 TK4_PosebnaNačela,96,91,94,95,74,69,70,76,72,73,73,72,74,72,81,73,78,77,79 GIBANJE_Z_GLASBO,73,70,71,73,74,95,95,97,95,71,70,70,70,73,75,70,74,71,75 GG1_ČasovnaSkladnost,69,66,67,68,69,95,91,91,88,69,69,68,70,71,71,68,69,66,71 GG2_SpremenljivaČasovnaSkladnost,70,68,67,70,70,95,91,92,90,68,68,66,66,70,72,69,73,67,70 GG3_PosebneRitmicneZahteve,76,72,74,76,76,97,91,92,91,71,70,70,71,71,75,70,75,71,74 GG4_RitmičnaRazlaga,71,69,68,72,72,95,88,90,91,70,69,69,69,72,75,67,75,72,75 ODNOS_PLESALEC_PLESALKA,75,74,73,74,73,71,69,68,71,70,95,96,97,95,77,73,75,75,75 OPP1_Odnos_v_drži,74,75,72,73,73,70,69,68,70,69,95,91,93,92,76,73,74,75,73 OPP2_Vodenje,73,73,72,72,72,70,68,66,70,69,96,91,94,92,75,70,73,73,74 OPP3_PosSpos_OsnovniGibi,75,73,74,74,74,70,70,66,71,69,97,93,94,92,76,70,76,75,74 OPP4_PosSpos_Figure,73,72,70,71,72,73,71,70,71,72,95,92,92,92,76,71,74,74,74 KOREOGRAFIJA_NASTOP,79,75,78,79,81,75,71,72,75,75,77,76,75,76,76,94,93,95,96 KN1_Koreografija,71,67,69,70,73,70,68,69,70,67,73,73,70,70,71,94,84,85,88 KN2_Ustvarjalnost_OsebniStil,78,73,76,78,78,74,69,73,75,75,75,74,73,76,74,93,84,92,90 KN3_Izraznost_Razlaga_Ozračje,77,73,75,77,77,71,66,67,71,72,75,75,73,75,74,95,85,92,91 KN4_Značaj_plesa,78,74,77,78,79,75,71,70,74,75,75,73,74,74,74,96,88,90,91 87

88 Rezultati kažejo na to, da podkriteriji ne opredeljujejo latentne strukture praktičnega modela, z ocenjevanjem štirih glavnih kriterijev, saj je bila povezanost med vsemi kriteriji in podkriteriji visoka in statistično značilna. Povezanost podkriterijev znotraj glavnega kriterija, je najverjetneje posledica tega, da je kvaliteta plesnega para v enem izmed podkriterijev, pogojena s kvaliteto izvedbe drugih podkriterijev. Primer je lahko slaba tehnika drže, ki ne omogoča dobre tehnične izvedbe dela nog ali splošnih principov. Visoka povezanost med podkriteriji, znotraj glavnega kriterija je s tega vidika smiselna. Vendar pa povezanost podkriterijev različnih glavnih kriterijev, kaže na to, da sodniki pri ocenjevanju ne ločujejo med različnimi kriteriji. Ugotovljeni rezultati so v nasprotju s teoretičnim modelom, ki kaže na to, da podkriteriji opredeljujejo štiri glavne kriterije. V praksi se je pokazalo, da temu ni tako. Zanesljivost sodniškega ocenjevanja Povezanost med sodniškimi ocenami za vse kriterije je bila M = 0,48. Višja povezanost med sodniškimi ocenami je bila pri kriteriju Tehnične kvalitete in Gibanja z glasbo, pri čemer je najvišja povezanost dosegala vrednosti M = 0,83. Povezanost je bila zmerna znotraj kriterija Odnos plesalec-plesalka ter Koreografije in nastopa. Za ugotavljanje zanesljivosti sodniške ocenjevanja je bil uporabljen Kendalow W koeficient konkordance in ICC za enega (x,1) in tri (x,3) sodnike. Kendalow W koeficienti so bili za vse ocenjevalne kriterije srednje visoki (W a = 0,507 0,583) in statistično značilni (p < 0,05), kar kaže na zmerno povezanost med-sodniškega ocenjevanja. Nekoliko nižji koeficienti so bili zabeleženi pri glavnih kriterijih umetniškega dela (Odnos plesalec-plesalka (W a = 0,45) in Koreografija in nastop (W a = 0,49)) v primerjavi s tehničnim delom (Tehnična kvaliteta (W a = 0,56) in Gibanje z glasbo (W a = 0,54)). To potrjuje prejšnje ugotovitve razlikovanja med 88

89 tehničnim in umetniškim delom, ki je verjetno posledica natančneje opredelitve tehničnega dela. Najnižja povezanost med podkriteriji je bila zabeležena za OPP2_Vodenje (W a = 0,41). Kvaliteta vodenja je pogosto težko vidna, še posebej, če plesni par veliko uporablja odprto držo, kjer ni pravega kontakta med plesalko in plesalcem, ampak gre le za izrazno komunikacijo. Podobni rezultati so bili ugotovljeni z ICC koeficienti. Dve obliki ICC sta bili uporabljeni za analiziranje zanesljivosti sojenja; eden za absolutno skladnost (3,x) ocenjevanja, drugi pa za doslednost ocenjevanja (2,x), ki predstavlja rang posameznega sodnika znotraj skupine v primerjavi z ostalimi sodniki. ICC(x,3) za tri sodnike je predstavljal zanesljivost sodniškega ocenjevanja, ki je primerljivo z realnim ocenjevanjem na tekmovanju, kjer posamezni kriterij ocenjujejo le trije sodniki. SEM je bila uporabljena kot indikator natančnosti sodniške lestvice. ICC za vse kriterije je bil nižji za absolutno skladnost (ICC (2,3) = 0,62) in višji za doslednost ocenjevanja (ICC(3,3) = 0,80), z visoko SEM (0,54). ICC za podkriterije je bil podoben kot za glavne kriterije. Rezultati nakazujejo, da je bilo sodniško ocenjevanje tehničnega dela nekoliko bolj zanesljivo od ocenjevanja umetniškega dela. Največja razlika ICC koeficienta med tehničnim in umetniškim delom je dosegla 0,14 za absolutno skladnost in 0,13 za doslednost ocenjevanja. ICC koeficienti so bili podobno visoki in statistično značilni pri glavnih kriterijih Tehnična kvaliteta (ICC (2,3) = 0,63; ICC(3,3) = 0,78; p < 0,05) in Gibanje z glasbo (ICC (2,3) = 0,64; ICC(3,3) = 0,75; p < 0,05). Nižji ICC koeficienti so bili pri kriterijih Odnos plesalec-plesalka (ICC (2,3) = 0,50; ICC(3,3) = 0,65) in Koreografija in nastop (ICC (2,3) = 0,52; ICC(3,3) = 0,68) (Tabela 24). 89

90 Tabela 24 Povezanost in koeficienti zanesljivosti OCENJEVALNI KRITERIJ ICC koeficienti POVEZANOST Kendallov W koeficient Absolutna skladnost (AS) (št.sodnikov) Doslednost (D) (št.sodnikov) SEM M Min Max Value* TEHNIČNA KVALITETA 0,60 0,24 0,83 0,56 0,37 0,63 0,55 0,78 0,56 TK1- Drža in položaj 0,53 0,15 0,8 0,47 0,33 0,60 0,48 0,74 0,54 TK2 Splošna načela 0,54 0,17 0,83 0,52 0,34 0,60 0,50 0,75 0,59 TK3 - Osnovne akcije 0,60 0,22 0,81 0,57 0,36 0,63 0,55 0,79 0,58 TK4 Posebna načela 0,53 0,2 0,8 0,53 0,30 0,57 0,48 0,73 0,60 GIBANJE Z GLASBO 0,59 0,24 0,83 0,54 0,37 0,64 0,50 0,75 0,67 GG1 - Časovna skladnost 0,55 0,16 0,8 0,52 0,38 0,65 0,48 0,73 0,61 GG2 - Spremenljiva čas.skl. 0,60 0,3 0,82 0,57 0,36 0,63 0,48 0,74 0,70 GG3 - Posebne ritmične zahteve 0,61 0,28 0,84 0,57 0,37 0,64 0,51 0,76 0,67 GG4 Ritmična razlaga 0,60 0,28 0,83 0,55 0,36 0,63 0,49 0,75 0,76 ODNOS PLESALEC-PLESALKA 0,46 0,07 0,75 0,45 0,25 0,50 0,38 0,65 0,57 OPP1 Odnos v drži para 0,46 0,09 0,78 0,45 0,24 0,49 0, ,52 OPP2 - Vodenje 0,41 0,22 0,74 0,41 0,24 0,48 0, ,61 OPP3 - Pos.spos. osnovni gibi 0,45 0,03 0,72 0,44 0,23 0,47 0,37 0,64 0,59 OPP4 - Pos.spos. figure 0,44 0,02 0,76 0,43 0,25 0,50 0, ,63 KOREOGRAFIJA in NASTOP 0,49 0,0 0,79 0,49 0,26 0,52 0,41 0,68 0,54 KN1 - Koreografija 0,42-0,06 0,76 0,44 0,24 0,48 0,36 0,63 0,50 KN2 - Ustvarjalnost, osebni stil 0,46-0,02 0,76 0,45 0,23 0,47 0,39 0,66 0,60 KN3 - Izraznost, razlaga 0,45-0,01 0,77 0,44 0,26 0,51 0,39 0,65 0,57 KN4 Značaj plesa 0,44-0,05 0,74 0,46 0,25 0,50 0,37 0,64 0,58 SKUPNA OCENA 0,48 0,21 0,65 0,58 0,36 0,62 0,57 0,80 0,54 90

91 Kljub temu, da so bili ICC koeficienti za vse podkriterije, znotraj posameznih glavnih kriterijev, zelo podobni, so bili ti za absolutno skladnost najvišji pri TK3_osnovne akcije (ICC (2,3) = 0,63), GG1_Časovna skladnost (ICC (2,3) = 0,65), OPP4_Pos.spos.figure (ICC (2,3) = 0,50) in KN3_Izraznost, razlaga (ICC (2,3) = 0,51). ICC koeficienti za doslednost ocenjevanja so bili znotraj posameznih glavnih kriterijev najvišji za podkriterije TK3_osnovne akcije (ICC (3,3) = 0,79), GG3_Pos.ritmične zahteve (ICC (3,3) = 0,76), OPP1_Odnos v drži para (ICC (3,3) = 0,64) in OPP3_Pos.spos.osnovni gibi (ICC (3,3) = 0,64) ter KN2_Ustvarjalnost, osebni stil (ICC (3,3) = 0,66). Kljub temu, da so bili Kendallovi W in ICC koeficienti statistično značilni, rezultati ne kažejo na visoko med-ocenjevalsko zanesljivost. Nekateri rezultati kažejo na velike razlike med ocenami sodnikov ter različno strogost pri ocenjevanju. ICC koeficienti pri ocenjevanju umetniškega dela kažejo celo na nesprejemljivo nizko zanesljivost sodniškega ocenjevanja. Doslednost med sodniškimi ocenami je bila višja v primerjavi z absolutno skladnostjo. Doslednost pri ocenjevanju ni tako problematična, saj vse plesne pare ocenjujejo isti sodniki, in zato previsoko ali prenizko ocenjevanje posameznega sodnika nima tako velikega vpliva na končni rezultat. Nizka absolutna skladnost je bolj problematična, saj kaže na to, da sodniki isti plesni par, ne ocenjujejo enako. To je najverjetneje posledica preveč subjektivnega ocenjevanja, katere vzrok je lahko nenatančna določljivost ocenjevalne lestvice za posamezni kriterij. Vsekakor je potrebno najti vzroke, zaradi katerih prihaja do takih razlik med sodniškim ocenjevanjem ter primerne rešitve za odpravo le teh. Ena izmed možnosti izboljšanja zanesljivosti sodniškega ocenjevanja je zmanjšanje števila ocenjevalnih kriterijev, s čimer bi lahko zagotovili večje število sodnikov za en kriterij in ne le treh, kot je v obstoječem sistemu. V primeru ocenjevanja le dveh kriterijev, tehničnega in umetniškega, bi šest sodnikov ocenjevalo enega in šest drugega. Lahko bi tudi vseh 12 sodnikov ocenjevalo oba kriterija, s čimer bi se število sodnikov na kriterij še povečalo. V ta 91

92 Vrednost ICC namen je bila opravljena analiza vpliva večjega števila sodnikov/kriterij na izboljšanje zanesljivosti ocenjevanja. V Grafu 4 je prikazano kako se zanesljivost ocenjevanja izboljšuje z večjim številom sodnikov. Z večjim številom sodnikov vrednosti ICC naraščajo, SEM in MD (minimum difference) pa se zmanjšujeta. Če bi en kriterij ocenjevalo šest sodnikov, se v našem primeru vrednosti ICC povečajo za od 0,14 do 0,17, odvisno od ocenjevalnega kriterija, v primeru 12 sodnikov/kriterij pa celo od 0,24 do 0,30. ICC z 12 sodniki/kriterij dosežejo vrednosti od 0,77 do 0,86, kar kaže na precejšno izboljšanje zanesljivosti ocenjevanja. Od enajstega sodnika/kriterij dalje se ICC zvišujejo le še za 0,01/sodnika. Tako MD in SEM kažeta, da se z večjim številom sodnikov zanesljivost ocenjevanja izboljša. Pri 12 sodnikih/kriterij se MD zmanjša za 1,02 do 1,20, SEM pa od 0,37 do 0,43 (Tabela 25 in Graf 5). 1,00 0,90 0,80 0,79 0,88 0,70 0,65 0,60 0,50 0,40 TK GG OPP KN 0,30 0, Število sodnikov Graf 4: Vpliv števila sodnikov na vrednost ICC. 92

93 Vrednosti MD Tabela 25 Vpliv števila sodnikov na zanesljivost ocenjevanja glavnih kriterijev Št.sodnikov TK_ICC GG_ICC OPP_ICC KN_ICC 1 0,37 0,37 0,25 0,26 2 0,54 0,54 0,40 0,41 3 0,64 0,64 0,50 0,51 4 0,70 0,70 0,57 0,58 5 0,75 0,75 0,63 0,64 6 0,78 0,78 0,67 0,68 7 0,80 0,80 0,70 0,71 8 0,82 0,82 0,73 0,74 9 0,84 0,84 0,75 0, ,85 0,85 0,77 0, ,87 0,87 0,79 0, ,88 0,88 0,80 0, ,88 0,88 0,81 0, ,89 0,89 0,82 0, ,90 0,90 0,83 0, ,90 0,90 0,84 0, ,91 0,91 0,85 0, ,91 0,91 0,86 0,86 4,50 4,00 3,50 3,00 2,50 2,00 1,50 1,00 0,50 0, Število sodnikov TK GG OPP KN Graf 5: Vpliv števila sodnikov na vrednost MD. 93

94 Pomembnost ocenjevalnih kriterijev za tekmovalno uspešnost Teoretični model Natančnejša opredelitev pomembnosti vseh glavnih kriterijev in podkriterijev znotraj teoretičnega modela je bila predstavljena v prvem delu rezultatov, ki se nanaša na predstavitev teoretičnega modela. Praktični model Zaradi multioklinearnosti so bili poleg regresije in beta koeficientov izračunani tudi Lindemann-ovi C koeficienti. Končni rezultat plesnih parov bi bil enak, ne glede na to, kateri kriterij bi sodniki ocenjevali, saj med kriteriji ni razlik pri pojasnjevanju tekmovalne uspešnosti. Zaradi multikolinearnosti regresijska analiza tega ni pokazala (beta koeficienti so zelo različni), jasno pa je to pokazala relativna pomembnost napovednikov (C koeficienti). Beta koeficienti so zato predstavljeni zgolj informativno. V praktičnem modelu sodniškega ocenjevanja so glavni kriteriji pojasnili 100% variabilnosti tekmovalne uspešnosti (R 2 = 1, R 2 adj. = 1, p < 0,05). Tako Beta kot C koeficienti kažejo, da med kriteriji ni razlik pri napovedovanju uspešnosti. C koeficient je bil sicer nekoliko višji pri kriteriju Tehnične kvalitete in nekoliko nižji pa pri kriteriju Koreografija in nastop (Tabela 26). 94

95 Tabela 26 Koeficienti napovedovanja tekmovalne uspešnosti OCENJEVALNI KRITERIJ BETA KOEFICIENT P VREDNOST C KOEFICIENT TEHNIČNA KVALITETA 1 0,00 0,26 TK1- Drža in položaj 0,16 0,30 0,25 TK2 Splošna načela 0,32 0,15 0,25 TK3 - Osnovne akcije 0,39 0,08 0,25 TK4 Posebna načela 0,14 0,45 0,25 GIBANJE Z GLASBO 1 0,00 0,25 GG1 - Časovna skladnost 0,50 0,10 0,25 GG2 - Spremenljiva čas.skl. 0,57 0,06 0,25 GG3 - Posebne ritmične zahteve 0,17 0,43 0,25 GG4 Ritmična razlaga -0,21 0,53 0,25 ODNOS PLESALEC-PLESALKA 1 0,00 0,25 OPP1 Odnos v drži para 0,44 0,24 0,25 OPP2 - Vodenje -0,32 0,64 0,24 OPP3 - Pos.spos. osnovni gibi 0,85 0,38 0,25 OPP4 - Pos.spos. figure 0,11 0,74 0,24 KOREOGRAFIJA in NASTOP 1 0,00 0,24 KN1 - Koreografija 0,35 0,06 0,25 KN2 - Ustvarjalnost, osebni stil 0,25 0,28 0,25 KN3 - Izraznost, razlaga 0,36 0,26 0,26 KN4 Značaj plesa 0,03 0,79 0,24 Vsi podkriteriji Tehnične kvalitete so skupaj pojasnili 99,7% variabilnosti tekmovalne uspešnosti (R 2 = 1, R 2 adj. = 1, p < 0,05). Na podlagi regresije in Beta koeficientov sta bila pri pojasnjevanju tekmovalne uspešnosti pomembnejša podkriterija TK3_Osnovne akcije (β = 95

96 0,39, p = 0,08) in podkriterij TK2_Splošna načela (β = 0,32, p = 0,15). V nasprotju z Beta koeficienti, C koeficienti kažejo na enako pojasnjevalno vrednost vseh podkriterijev TK (C = 0,25). Podkriteriji Gibanja z glasbo so skupaj pojasnili 99,6% variabilnosti tekmovalne uspešnosti (R 2 = 1, R 2 adj. = 1, p < 0,05). Beta koeficienta sta bila nekoliko višja pri podkriteriju GG2_Spremenljiva časovna skladnost (β = 0,57, p = 0,06) in GG1_Časovna skladnost (β = 0,50, p = 0,10). C koeficienti so bili enako visoki za vse podkriterije GG (C = 0,25). Vsi podkriteriji glavnega kriterija Odnos plesalec-plesalka so skupaj pojasnili 98,3% variabilnosti tekmovalne uspešnosti (R 2 = 0,98, R 2 adj. = 0,97, p < 0,05). K uspešnosti sta, na podlagi Beta koeficientov, največ prispevala podkriterija OPP3_Pos.spos.osnovni gibi (β = 0,85, p = 0,38) in OPP1_Odnos v drži (β = 0,44, p = 0,25). Na podlagi C koeficientov imata prav tako nekoliko večjo pomembnost OPP3 in OPP1 (C = 0,25), kot OPP2 in OPP4 (C = 0,24). Podkriteriji Koreografije in nastopa so skupaj pojasnili 99,7% variabilnosti tekmovalne uspešnosti (R 2 = 1, R 2 adj. = 1, p < 0,05). Nekoliko višja Beta koeficienta sta bila pri podkriteriju KN1_Koreografija (β = 0,36, p = 0,26) in KN3_Izraznost in razlaga (β = 0,35, p = 0,06), najnižji pa je bil pri podkriteriju KN4_Značaj plesa (β = 0,03, p = 0,79). Tudi C koeficienti so nekoliko višji pri KN3 (C = 0,26), najnižji pa pri KN4 (C = 0,24). Vsi rezultati kažejo na to, da ni pomembno, kateri kriterij sodniki ocenjujejo, vedno bo rezultat uspešnosti plesnih parov enak. Posledično se je potrebno vprašati, ali je smiselno ocenjevati štiri različne glavne kriterije? Če Mednarodna plesno-športna zveza (WDSF) želi ohraniti sistem ocenjevanja štirih glavnih kriterijev, je potrebno najti vzroke za visoko povezanost med ocenjevalnimi kriteriji pri pojasnjevanju tekmovalne uspešnosti. Vzroki med njimi so lahko: nenatančna opredelitev posameznih kriterijev, nenatančna določitev 96

97 ocenjevalne lestvice, premalo usposobljeni sodniki za ocenjevanje po novem sodniškem sistemu, kvaliteta plesa je močno povezana z vsemi kriteriji, zaradi česar ni smiselno ločevati kriterije med seboj idr. Na podlagi ugotovitev vzrokov, bi bilo potrebno odpraviti pomanjkljivosti sodniškega sistema, dopolniti vsebino, usposobiti sodnike za novo obliko ocenjevanja itd., in na ta način omogočiti, da bi ocenjevanje potekalo tako, kot je mišljeno, z ločenim ocenjevanjem štirih glavnih kriterijev ali pa sistem preoblikovati na ocenjevanje le dveh ali le enega glavnega kriterija, če se izkaže, da ločnica med štirimi glavnimi kriteriji ni mogoča. Primerjava teoretičnega s praktičnim modelom Kljub temu, da so bili sodnikom, v teoretičnem modelu, vsi glavni kriteriji zelo pomembni, pa so bile razlike v centralni tendenci med sodniki velike in statistično značilne. Nekoliko večjo pomembnost h končnemu rezultatu naj bi po mnenju sodnikov imel tehnični del kot umetniški del. Prav tako je bil v praktičnem delu C koeficient nekoliko višji pri kriteriju Tehnične kvalitete, vendar pa so vsi glavni kriteriji enakovredno prispevali k uspešnosti plesnih parov. V teoretičnem modelu zmerna povezanost med glavnimi kriteriji ne nasprotuje smiselnosti ocenjevanja štirih glavnih kriterijev. Namen je namreč, da sodniki ocenjujejo posamezen kriterij neodvisno od drugih kriterijev. Prav tako ni bilo statistično značilne povezanosti med podkriteriji posameznega glavnega kriterija. Te ugotovitve potrjujejo latentno strukturo teoretičnega modela. V nasprotju s teoretičnem modelom, pa praktični model ne potrjuje latente strukture, saj so bili vsi glavni kriteriji in podkriteriji med seboj visoko in statistično značilno povezani. Neskladje med teoretičnim in praktičnim modelom kaže na nenatančno oblikovan sodniški sistem in ohlapnost pravil, ki sodnikom ne omogočajo kakovostnega ocenjevanja, saj kriteriji 97

98 ocenjevanja niso natančno določeni. Posledično je ocenjevanje odvisno od sodnikovega ekspertnega znanja, hkrati pa je ocenjevanje še vedno pod velikim vplivom subjektivnega pogleda sodnikov na tekmovalno uspešnost. Da nek plesni par ocenijo bolje kot drugega je lahko posledica tudi všečnosti plesnega para, vizualne podobe plesalcev, plesnih oblačil, prepoznavnosti plesnega para in njihove uspešnosti glede na prejšnja tekmovanja. Prednost lahko dajejo svojim varovancem in favorizirajo nekatere tekmovalce. Sodniška mnenja v teoretičnem modelu bi bilo smiselno preučiti in na podlagi tega določiti pomembnost posameznih kriterijev. Seveda določitev pomembnosti kriterijev mora vsebovati tudi poglobljeno opredelitev njihove vsebine ter določitev ocenjevalne lestvice glede na popolne in pomanjkljive izvedbe. Potrebno je določiti ali so osnovne zahteve v plesu, kot so drža, izvedba osnovnih korakov, vodenje itd., pomembnejše od posebnih zahtev, kot so posebnosti v gibanju in figurah pri vsakem plesu posebej. 98

99 Pri oblikovanju novega sodniškega sistema je sodelovalo veliko plesnih strokovnjakov, sodnikov, trenerjev in plesalcev, v želji po spremembah, ki bi športnemu plesu doprinesle izboljšanja na več področjih. Morebitna pomanjkljivost pri oblikovanju novega sodniškega sistema, bi lahko bila izvzetost strokovnjakov in oblikovalcev novih sodniških sistemov, drugih estetskih športih. V večini estetskih športov je prišlo do sprememb v sodniških sistemih, ki so se izkazale za pozitivne (Boen, Van Hoye, Auweele in Feys, 2008; Čuk in Atiković, 2009; Dallas in Kirialanis, 2010; Leskošek, Čuk, Karacsony, Pajek in Bučar, 2011). Izkušnje, napake in prednosti, s katerimi so se srečevali pri oblikovanju sodniških sistemov v drugih športih, bi verjetno lahko prispevale velik delež k boljšemu oblikovanju novega sistema tudi v športnem plesu. Druga pomembna pomanjkljivost je delitev plesne stroke na dve močnejši organizaciji, in sicer Mednarodno plesno-športno zvezo (WDSF) in Svetovni plesni svet (WDC), ki zagovarjata različni stališči. Prva ples usmerja pretežno v šport, druga daje poudarek umetnosti. WDSF podpira nov sodniški sistem, medtem ko WDC tekmovanja potekajo po zdajšnjem ocenjevanju razvrščanja plesnih parov. Prav tako so tudi plesalci razdeljeni in tekmujejo pod okriljem ene ali druge zveze. To pomeni, da znotraj ene športne panoge vlada razkol med dvema organizacijama, ki zagovarjata različni stališči. Neenotnost znotraj športnega plesa kaže na to, da se tudi plesna stroka ne more zediniti o tem, kaj naj bi športni ples predstavljal, katere so prednosti in slabosti novega in dosedanjega sodniškega sistema, kaj predstavlja kvaliteto v plesu ter kaj oceniti kot dobro in kaj ne. Nekateri predstavniki plesne stroke opozarjajo na slabosti novega sodniškega sistema, ki naj ne bi odpravljal favoriziranja plesnih parov in ne prinašal izboljšanja. Fred Bijester (2012) je mnenja, da nov sodniški sistem izključuje borbenost in interakcijo plesnih parov, ki so hkrati na plesišču, da so zmagovalci tisti, ki vključujejo vedno več trikov in manj osnovnih plesnih korakov, hkrati pa se je tudi dolžina tekmovanja podaljšala. Na večjo subjektivnost lahko vpliva tudi to, da so trenerji hkrati tudi sodniki. Ker v plesu končno oceno določa le mnenje 99

100 sodnikov, je favoriziranje svojih plesnih parov še toliko bolj mogoče, kot v drugih športih. Plesni pari posledično za individualne plesne ure izbirajo določene sodnike, ki so hkrati tudi trenerji v želji, da jih bodo na plesišču prepoznali in tudi bolje ocenili. Z omenjeno problematiko se spopadajo tako na mednarodni, kot tudi na slovenski plesno-športni zvezi. Izključitev sodnikov, ki hkrati opravljajo tudi funkcijo trenerjev, bi drastično zmanjšalo število v sodniških vrstah, kar bi prineslo problem nezadostnega števila za sojenje različnih tekmovanj. Hkrati plesni strokovnjaki poudarjajo, da so trenerji tisti, ki najbolj spremljajo spremembe in napredek v športnem plesu, zaradi česar so tudi kot sodniki, bolj kompetentni za ocenjevanje kvalitete v plesu. Sporno je, da Plesna zveza Slovenije (PZS) želi novi sistem ocenjevanja vpeljati tudi v naša tekmovanja, vendar zaradi premajhnega števila sodnikov, načrtuje ocenjevanje le treh ocenjevalnih kriterijev in ne štirih. Sodniški sistem bi vsekakor moral biti enak za vse, pri čemer bi morale vse plesne zveze odpravljati težave z namenom zadostiti pogojem, ki jih novi sistem zahteva, ne pa, da sodniški sistem prilagajajo in spreminjajo tako kot njim bolj ustreza. Če se PZS srečuje s problemom premajhnega števila sodnikov, bi bilo potrebno izobraziti nove ali zadostiti dovolj sredstev, da bi sodili tuji sodniki. V primeru, da se z omenjenimi problemi srečuje večina plesnih zvez po svetu, pa bi bilo potrebno razmisliti o spremembi sodniškega sistema na način, da bi lahko vse plesne zveze izpolnjevale potrebne pogoje. Glede na to, da kriteriji ocenjevanja ne potrjujejo latentne strukture praktičnega modela, bi bilo smiselno razmisliti o oblikovanju manjšega števila kriterijev, kar bi potencialno lahko rešilo omenjene probleme. Glavno gonilo k spremembi novega sodniškega sistema je predvsem želja, da bi se športni ples uvrstil v program olimpijskih iger. Poleg tega so športni ples želeli narediti medijsko bolj zanimiv tako z ocenami posameznih kriterijev, kot tudi manjšim številom plesnih parov na plesišču. Želja predvsem po uvrstitvi plesa na olimpijske igre in medijski zanimivosti, je lahko oblikovanje novega sodniškega sistema usmerilo stran od poglavitnih ciljev. Kakovost 100

101 sojenja ni odvisna le od sodniškega sistema, ampak tudi od etičnih lastnosti sodnikov. Sodniški sistem bi moral omogočati pravilno in optimalno ocenjevanje plesnega nastopa četudi bi bila sodniška etika sporna. Razvoj športnega plesa je seveda potreben in kljub temu, da se je sodniško ocenjevanje izkazalo kot nezanesljivo, to seveda ne pomeni, da je osnova novega sodniškega sistema slabo zasnovana. Namen, da bi bilo ocenjevanje bolj objektivno in da bi plesalcem omogočilo povratno informacijo o tem v katerih segmentih plesa so boljši ali slabši, je seveda zelo dober, vendar je očitno potrebno sistem še podrobneje oblikovati, nadgraditi ali dopolniti. Ocenjevalna lestvica ponuja 21 različnih nivojev (11 celih ocen (0-10) in 10 polovičnih ocen ( )) ocenjevanja kvalitete nastopa. Kljub temu, da je naziv posameznega nivoja celih ocen določen (glej Tabelo 3, str.17), le ta ni natančno opisan, kaj točno predstavlja. Sodniki posledično sami ocenijo nastop, pri čemer nekako razvrščajo plesne pare. Namen novega sistema namreč ni bilo razvrščaje plesnih parov, temveč ustrezna ocena plesnega nastopa, ki bi temeljila na natančnem razumevanju novega sodniškega sistema. Posledično ne bi smelo prihajata do ekstremnih razhajanj med sodniki. V umetnostnem drsanju prav tako uporabljajo ocenjevalno lestvico od Po njihovem vzoru so lestvico oblikovali tudi v športnem plesu. Vendar pa je lestvica v umetnostnem drsanju opredeljena natančneje in sicer je za vsako oceno določena vsebina prikazanih elementov in njihova tehnična in umetniška izvedba. Kvaliteta zahtevanih elementov je natančno definirana, pri čemer vključuje tudi morebitne manjše in večje napake v izvedbi (International Skating Union, 2014). Tudi v športnem plesu bi bilo na ta način potrebno natančneje opredeliti ocenjevalno lestvico, kaj točno posamezni nivo predstavlja z vidika tehnične in umetniške izvedbe ter določiti tudi manjše in večje napake v izvedbi. Ocenjevanje tehničnega dela v tej raziskavi se je izkazalo za nekoliko bolj zanesljivo kot ocenjevanje umetniškega dela. Temu lahko pripišemo natančneje oblikovana pravila, kaj je 101

102 tehnično pravilno in kaj ne. Literatura (Howard, 2007; Laird, 2009; Slivester, 1993) natančno določa pravilno izvedbo korakov in figur, zaradi česar imajo sodniki bolj enotno mnenje o kvaliteti posamezne izvedbe. Prav tako tudi glasba narekuje hitrost gibanja in uporabo različnih ritmov. Ni pa dovolj natančno določeno kaj na ocenjevalni lestvici pomeni določena uporaba različnih ritmov, posebne ritmične zahteve in osebna ponazoritev. Pravilnik opisuje različno uporabo ritmov, ki jih plesalci lahko uporabijo, vendar ti niso natančno opredeljeni z vidika izvedbe. Tako si sodniki ustvarijo lastno predstavo o tem kaj je zanje kvalitetno in kaj ne, posledično pa prihaja do velikih razlik med ocenami in različne strogosti pri ocenjevanju, kar so pokazali tudi rezultati. Enako se dogaja tudi pri ocenjevanju umetniškega dela, kjer je problem še toliko večji, saj so tu navodila še bolj ohlapna. Odnos med plesalcem in plesalko je pogosto težko dobro viden, še posebej v latinsko-ameriških plesih, kjer plesni pari pogosto plešejo brez drže. Poleg tega je poudarjena predvsem komunikacija s publiko in sodniki, zaradi česar je komunikacija s partnerjem pogosto še toliko manj izrazita. Kako točno sodniki ocenjujejo izvedbo tega in kaj točno predstavlja kvaliteten odnos med plesalcem in plesalko, je težko reči. Pri ocenjevanju koreografije se ponovno srečujemo s problemom nedefiniranosti koreografije. Težavnost koreografije namreč ni določena, posebno v članski kategoriji, kjer je koreografija povsem prosto zasnovana. Kaj natančno naj bi pomenila dobra koreografija in kaj ne, je ponovno odvisno od razlage posameznega sodnika. Pravilniki Mednarodne gimnastične zveze znotraj vseh disciplin (ženska in moška športna gimnastika, ritmična gimnastika, športna aerobika, prožna ponjava, gimnastika za vse in akrobatika), določajo koreografijo glede na težavnost izbora elementov, korakov, skokov, obratov, idr., ki imajo natančno določeno pravilnost izvedbe in težavnostno stopnjo (International Gymnastics Federation, 2015). To bi lahko bile smernice tudi športnemu plesu, kako določiti elemente koreografije, njihovo izvedbo, napake v izvedbi, težavnostno stopnjo, ter to tudi ovrednotiti na ocenjevalni lestvici. 102

103 Problem je tudi prepletanje ocenjevalnih kriterijev. Primer drže v standardnih plesih, ki je natančno določena s tehničnega vidika: če plesni par ne tvori pravega okvirja in pravilne drže, je seveda ocenjen slabše v Tehnični kvaliteti. Sodniki, ki pri tem ocenjujejo Odnos plesalecplesalka, zaradi slabe drže predvidoma slabo ocenijo tudi njun odnos z vidika vodenja in pozicije plesnega para. Poraja se vprašanje, kje je potem takem ločnica med posameznimi kriteriji in, ali v končni fazi ocenjujejo ena in isto stvar v različnih kriterijih? Očitno je, da se ocenjevalni kriteriji prepletajo, kar je razvidno tudi iz povezanosti med glavnimi kriteriji in podkriteriji. Ali je to posledica tega, da sodniki ne poznajo ločnic med kriteriji ali pa sistem ni dovolj natančno zasnovan, da bi tudi v praksi dejansko lahko ločil štiri glavne kriterije. Zaradi vseh omenjenih pomanjkljivosti je dokaj nejasno kaj vse in v kolikšni meri vpliva na tekmovalno uspešnost. Iz rezultatov je razvidno, da ne glede na to kateri kriterij bi sodniki ocenjevali, bi bil končni rezultat uspešnosti plesnih parov enak. Predvidevamo, da bi lahko na uspešnost vplivali še drugi dejavniki, kot so vizualna podoba plesnega para, uspešnost plesnega para na prejšnjih tekmovanjih, poznavanje plesnih parov, ki so si pogosto tudi v odnosu trener-varovanec, itd. To bi seveda lahko omogočalo precej veliko možnost favoriziranja določenih plesnih parov. Različna sodniška mnenja o tem kaj vpliva na tekmovalno uspešnost kaže na to, da tisto, kar je za nekatere sodnike pomembno za tekmovalno uspešnost, za druge ni. Že v samem teoretičnemu modelu prihaja do razlik o pomenu posameznih kriterijev ocenjevanja za tekmovalno uspešnost, kar kaže na neenotnost mnenj sodnikov, kateri segmenti so v športnem plesu pomembnejši in kateri manj. Stroka bi se morala zediniti kaj je v športnem plesu pomembneje in kaj manj pomembno ter na podlagi tega oblikovati tudi pomembnost posameznih glavnih kriterijev in podkriterijev. Trenutno sistem opredeljuje, da so glavni kriteriji med seboj enakovredni, kar pa se v teoretičnem modelu ni izkazalo. Namreč niti en sodnik ni glavne kriterije ocenil enakovredno. Pravilnik mora biti sprejet tak kot je napisan in enako interpretiran pri vseh sodnikih, brez nasprotujočih 103

104 si mnenj. Če trenutni pravilnik opredeljuje enakovrednost glavnih kriterijev bi tudi sodniki morali v teoretičnem modelu te tako ovrednotiti. Če se s tem ne strinjajo pa bi bilo smiselno ponovno preučiti pomembnost kriterijev in jih na podlagi tega opredeliti tako, da bo za večino sprejemljivo. Vendar pa tukaj ne gre samo za mnenja, ampak tudi za to, da prihaja do neskladnosti teoretičnega in praktičnega modela ocenjevanja. To ponovno kaže na to, da tudi sami sodniki ne vedo natančno, kaj je tisto kar je pomembneje za tekmovalno uspešnost. Posledično lahko trenerji svojim varovancem dajejo napačne usmeritve o tem, v katerih segmentih morajo izboljšati svojo izvedbo, da bodo uspešnejši. K izboljšanju bi lahko prispevali tako, da bi na podlagi praktičnega ocenjevanja in prikazanih rezultatov ovrednotili pomen različnih delov ocenjevanja, ki prispevajo k tekmovalni uspešnosti. Nadaljnje bi bilo potrebno poiskati tudi druge segmente, ki vplivajo na uspešnost, pa znotraj sodniškega sistema niso zajeti. Enotnost med sodniki znotraj teoretičnega modela bi lahko prispevala k trdnejšemu sodniškemu sistemu, ki bi ga lahko nadaljnje udejanjili tudi v praksi. Vsekakor je znotraj sistema problematična ohlapnost pravil. Potrebno bi bilo nenatančno določiti vsebino in s tem odpraviti neskladje med sodniki o pomenu posameznih ocenjevalnih kriterijev. Trenutno so zasnovani novi ocenjevalni kriteriji, vendar je vrednotenje podobno prejšnjemu razvrščanju plesnih parov, saj kriteriji niso zasnovani tako, da bi lahko sodniki natančno določili vrednost izvedbe nastopa glede na ocenjevalno lestvico. Lahko bi celo rekli, da ocenjujejo zelo podobno kot prej, le da je predstavitev ocen drugačna. Rezultati kažejo, da je ocenjevanje še vedno zelo subjektivno, nenatančno in nezanesljivo. Glede na to, da je ples v veliki meri ocenjen tudi iz estetskega vidika, je natančna opredelitev določenih kriterijev in podkriterijev lahko precej težavna. Mnogi strokovnjaki so mnenja, da ples ne bi smel biti preveč določljiv, saj s tem izgublja pomen umetniške predstavitve in svobodo plesalcev (Gasson, 2012). 104

105 K izboljšanju zanesljivosti sodniškega ocenjevanja bi pripomoglo tudi večje število sodnikov za ocenjevanje enega kriterija. V ta namen bi bilo smiselno razmisliti o ocenjevanju le dveh kriterijev, tehničnega in umetniška, tako kot poteka ocenjevanje v umetnostnem drsanju. S tem bi se povečalo število sodnikov za ocenjevanje enega kriterija. Šest sodnikov bi ocenjevalo tehnični kriterij, šest pa umetniški. Lahko bi tudi vseh dvanajst sodnikov ocenjevalo oba kriterija. To bi pripomoglo k večji zanesljivosti ocenjevanja, hkrati pa bi se lahko lažje izločale ekstremne vrednosti, kar je pri dosedanjih treh sodnikih skoraj nemogoče. Večje število sodnikov bi tudi zmanjšalo subjektivni vpliv na končno razvrstitev plesnih parov. V umetnostnem drsanju devet sodnikov ocenjuje nastop plesnih parov, kamor sodi pet ocenjevalnih kriterijev, in sicer dva tehnična (drsanje in povezovanje prvin) in trije umetniški (učinkovito izvajanje programa, koreografija in zgradba programa ter predstavitev glasbe). Vseh devet sodnikov za vsak kriterij podajo oceno, seštevek vseh ocen pa določa končno oceno. Vsi ocenjevalni kriteriji, težavnost in pravilna izvedba prvin so natančno opisani v sodniškem pravilniku Mednarodne drsalne zveze (International skating union, 2014). Po vzoru umetnostnega drsanja bi tudi v športnem plesu lahko več sodnikov ocenjevalo dva kriterija, kar bi pripomoglo k zanesljivejšemu sodniškemu ocenjevanju. 105

106 Predlogi za izboljšanje zanesljivosti in veljavnosti sodniškega sistema - Natančno oblikovati kriterije z vsebinskega vidika in določiti kakovost izvedbe plesnega nastopa. - Določiti težavnostno stopnjo posameznih elementov in figur ter koreografije. - Določiti obvezne figure in smeri gibanja v koreografiji. - Oblikovati med seboj neodvisne kriterije, ki ocenjujejo različne stvari. - Za vsak nivo ocenjevalne lestvice natančno določiti pomen in vrednost. - Razmisliti o oblikovanju le dveh ocenjevalnih kriterijev (tehnični in umetniški kriterij). - Povečati število sodnikov na ocenjevalni kriterij; vsak kriterij (tehničnega in umetniškega) naj ocenjuje šest sodnikov ali oba kriterija vseh dvanajst sodnikov. - Oblikovati skupino neodvisnih sodnikov, ki hkrati niso tudi trenerji. - Sodniški pravilnik natančno tudi zapisati in oblikovati literaturo za nadaljnje izobraževanje sodnikov. - Večkrat letna izobraževanja sodnikov. - Kontrola sodnikov; preučevanje sojenja po tekmovanju in morebitna sodniška odstopanja od povprečnih ocen preučiti ter v primeru neetičnega ocenjevanja sodnikom začasno onemogočiti ocenjevanje. - V oblikovanje sodniškega sistema vključiti tudi strokovnjake drugih estetskih športov, ki so že oblikovali nove sisteme. - Sodniški pravilnik mora biti v celoti dostopen vsem, tako trenerjem kot plesalcem. 106

107 Predlogi k dopolnitvi pravilnika TEHNIČNA KVALITETA TK1- Drža in položaj: Pravilni izvedbi drže telesa ter drže in položaja v paru bi bilo potrebno dodati tudi napake, ki se pojavljajo pri tem. Opisati bi bilo potrebno različne izvedbe, od popolne, do izvedbe z manjšimi in večjimi napakami, ter na podlagi tega določiti vrednost posamezne izvedbe na lestvici od TK2 Splošna načela: Pravilni izvedbi splošnih načel; telesne akcije, dvig in spust, bočno gibanje itd. bi bilo potrebno določiti napake, opisati različne izvedbe in na podlagi tega ovrednotiti posamezno izvedbo na lestvici od TK3 - Osnovne akcije: Vsem uporabljenim korakom in figuram bi bilo potrebno določiti tudi napake v izvedbi in na podlagi tega določiti vrednost posamezne izvedbe na lestvici od TK4 Posebna načela: Točno določiti katere so posebnosti v gibanju in figurah, njihovo uporabo, napake v izvedbi in jih ovrednotiti na lestvici od GIBANJE Z GLASBO GG1 - Časovna skladnost: Določiti bi bilo potrebno nepravilnosti v uporabi ritmov in glede na napake ovrednotiti izvedbo na lestvici od GG2 - Spremenljiva časovna skladnost: Določiti bi bilo potrebno vse možnosti uporabe različnih ritmov, napačno in pravilno uporabo in opredeliti njihovo vrednost na lestvici od GG3 - Posebne ritmične zahteve: Pri vsakemu plesu je potrebno določiti posebnosti uporabe različnih ritmičnih zahtev in jih ovrednotiti od

108 GG4 - Ritmična razlaga: Določiti pomen ritmične razlage ter ovrednotiti dodano vrednost k izvedbi. ODNOS PLESALEC-PLESALKA OPP1 Odnos v drži: Potrebno bi bilo določiti napake v položaju plesnega para, zaradi česar plesni par ne predstavlja celoto, ampak dva posameznika. Na podlagi teh napak bi bilo potrebno določiti posamezne izvedbe na lestvici od OPP2 Vodenje: Ovrednotiti bi bilo potrebno posamezne izvedbe vodenja od 0-10, glede na to ali je razvidno vodenje plesalca, komunikacija med partnerjema in sledenje plesalke. OPP3 Posebne sposobnosti osnovni gibi: ovrednotiti bi bilo potrebno posamezne izvedbe od 0-10 glede na primerno uporabljeno vodenje in komunikacijo v povezavi z osnovnimi gibi. OPP4 Posebne sposobnosti figure in triki: ovrednotiti bi bilo potrebno posamezne izvedbe od 0-10 glede na primerno uporabljeno vodenje in komunikacijo v povezavi s figurami v liniji in triki. KOREOGRAFIJA IN NASTOP KN1 Koreografija: Natančno bi bilo potrebno določiti, kateri elementi, koraki in figure morajo biti vključeni v koreografijo in oblikovati njihovo težavno vrednost. Poleg tega bi bilo potrebno določiti tudi to, kaj pomeni dobro obvladovanje prostora in to ovrednotiti na lestvici od KN2 - Ustvarjalnost, osebni stil: Ovrednotiti bi bilo potrebno kakšen doprinos ima ustvarjalnost in všečen osebni stil k boljšemu prikazu koreografije in nastopa. KN3 - Izraznost, razlaga: Opisati bi bilo potrebno pomembnost in primerno izraznost plesnega para ter razlage koreografije. 108

109 KN4 Značaj plesa: Določiti bi bilo potrebno pomembnost in primernost predstavitve značaja plesa ter jo ovrednotiti na lestvici od

110 5.2. OBJEKTIVNI KAZALCI V ŠPORTNEM PLESU Objektivni kazalci so bili preučevani z namenom ugotavljanja povezanosti gibanja in koreografskih značilnosti z uspešnostjo v športnem plesu. Analiziran je bil standardni ples tango in latinsko-ameriški ples samba. Za prvega je značilno gibanje v plesni smeri z več spremembami smeri, za drugega pa uporaba dveh načinov gibanja na plesišču, in sicer gibanje v plesni smeri (GPS) in gibanje na enem delu plesišča (GDP). Tango Proučevanih je bilo 35 plesnih parov, ki so bili razdeljeni v štiri kakovostne skupine (KS), glede na uvrstitev na plesnem tekmovanju, in sicer na finaliste (6), polfinaliste (6), četrtfinaliste (11) in zadnjo skupino (12), ki se ni uvrstila v naslednja kola. Rezultati so predstavljeni po sledečem zaporedju: Analiza gibanja plesnih parov: 1. Povprečna hitrost, skupna pot in skupni čas gibanja skozi celoten ples 2. Skupni čas hitrostnega razreda (HR) - skupni čas plesanja v posameznem hitrostnem razredu (Hitrost gibanja plesnih parov je možno opredeliti na osnovi štirih hitrostnih razredov. Skupni čas HR predstavlja, koliko časa plesni pari plešejo v prvem/drugem/tretjem/četrtem hitrostnem razredu v celotnem plesu/koreografiji) 3. Čas posamezne faze hitrostnega razreda (HR) - čas plesanja v posameznem hitrostnem razredu do prehoda v kateri drug hitrostni razred 4. Število prehodov med različnimi hitrostnimi razredi Koreografske značilnosti: 5. Skupni čas posamezne smeri gibanja- skupni čas plesanja v posamezni smeri (plesni pari lahko plešejo v več različnih smereh. Skupni čas plesanja predstavlja, koliko časa plesni pari plešejo v posamezni smeri v celotnem plesu/koreografiji) 6. Čas posamezne faze smeri gibanja- čas plesanja v posamezni smeri pred spremembo smeri 110

111 7. Število sprememb smeri gibanja 8. Hitrost plesanja v posamezni smeri gibanja 9. Skupna pot plesanja v posamezni smeri gibanja Plesalko in plesalca se je preučevalo skupaj, saj je njuna smer, hitrost in pot gibanja enaka, zaradi zaprte drže, ki je značilna pri standardnih plesih. Zato so bili preučevani plesni pari in ne posamični plesalci. Povprečna hitrost gibanja 35 plesnih parov je bila 1,14±0,1 m/s, pri čemer so povprečno opravili 77,56±11,1 m poti skozi celotni ples. Povprečni čas plesanja je bil 68,28±5,1 s. Nekateri plesni pari so začeli plesati takoj, ko se je glasba pričela, drugi pa so še nekaj časa stali na mestu in začeli plesati nekoliko kasneje. Zato se je čas plesanja med plesnimi pari nekoliko razlikoval, povprečno pa so plesali 68,3±5,1 s (Tabela 27). Tabela 27 Povprečna hitrost, skupna pot in skupni čas vsake kakovostne skupine (KS) Kakovostna skupina (KS) Povprečna hitrost (m/s) Skupna pot (m) Skupni čas (s) KS1 1,05±0,1 68,58±7,6 65,61±5,2 KS2 1,17±0,2 80,08±12,7 68,7±3,75 KS3 1,16±0,2 78,76±13,5 67,95±4,8 KS4 1,15±0,1 79,69±7,8 69,71±6 Skupaj 1,14±0,1 77,56±11,1 68,28±5,1 Števila so izražena kot povprečne vrednosti (mean±sd) Med skupinami sicer ni bilo statistično značilnih razlik, vendar so plesni pari prve kakovostne skupine, plesali najpočasneje ter posledično naredili tudi manj poti. Ker se koreografije med 111

112 plesnimi pari razlikujejo, so bile razlike v hitrosti lahko posledica izbranih figur, ki zahtevajo nižje hitrosti oz uporaba figur s katerimi se plesni pari hitreje premikajo po plesišču. Najuspešnejši plesni pari očitno izbirajo figure s katerimi se nekoliko počasneje gibljejo po plesišču. V primerjavi z drugimi standardnimi plesi je gibanje pri tangu najpočasnejše (Zaletel, Vučković, Rebula in Zagorc, 2010). Tango ne vključuje dviga in spusta težišča med plesom, kolena pa so med celotnim plesom upognjena. Tango predstavlja harmonijo med hitrostjo in ostrino na eni strani in mehkobo na drugi strani. Vendar pa je hitrost lahko prikazana s hitrim gibanjem po plesišču ali pa s hitrimi zasuki v trupu in glavi ter s hitrim delom nog, ki se lahko izvajajo tudi na mestu ali v počasnem gibanju po plesišču. Najboljši plesni pari očitno značaj tanga prikazujejo s slednjim, kar zahteva dobro tehnično znanje v ustrezni drži trupa in gibanju spodnjih ekstremitet. 112

113 Plesni pari so največ časa plesali v četrtem hitrostnem razredu (M = 19,94±4,7 s), nato prvem (M = 17,07±3,9 s) in tretjem (M = 16,67±2,5 s), nekoliko manj pa v drugem hitrostnem razredu (M = 14,59±4,7 s) (Graf 6). Graf 6: Skupni čas plesanja v posameznem hitrostnem razredu izražen v odstotkih. Razlike med kakovostnimi skupinami sicer niso bile velike in statistično neznačilne, vendar so najuspešnejši plesni pari (KS1) povprečno največ časa plesali v HR1, medtem ko so ostale kakovostne skupine povprečno največ časa plesale v HR4 (Tabela 28). 113

114 Tabela 28 Skupni čas plesanja v posameznem hitrostnem razredu za kakovostne skupine Hitrostni razred/ Kakovostna skupina HR1 HR2 HR3 HR4 KS1 28,19 24,16 23,26 24,39 KS2 25,59 20,53 22,9 30,98 KS3 23,99 20,37 25,16 30,47 KS4 24,12 21,36 25,04 29,48 Skupaj 25,01 21,37 24,41 29,21 Števila so izražena v odstotkih (%) Iz Tabele 28 je razvidno tudi to, da so plesni pari KS1, z izjemo HR1, uporabljali vse ostale hitrostne razrede v podobnih deležih, kar pa ne velja za ostale kakovostne skupine. Uspešnejši plesni pari verjetno s hitrejšimi in počasnejšimi figurami želijo prikazati bolj uravnoteženo koreografijo. Plesni pari KS3 in KS4 so največ uporabljali HR4 in HR3, kar potrjuje že prejšnja predvidevanja, da manj uspešni plesalci najverjetneje uporabljajo figure, s katerimi se hitreje gibljejo po plesišču in na ta način poskušajo biti bolj opazni na plesišču ali pa želijo tudi zakriti nekatere tehnične pomanjkljivosti, ki so bolje opazne pri počasnejšem gibanju. Nadaljnje je bil zabeležen tudi čas posamezne faze hitrostnega razreda (HR), pred prehodom v kateri drug hitrostni razred. Najdalj trajajoče posamezne faze so bile znotraj HR4 (M = 0,85±0,2 s). Prav tako so bile dalj trajajoče faze znotraj HR1 (M = 0,5±0,1 s), faze HR2 in HR3 pa so bile krajše (HR2: M = 0,23±0,4 s; HR3: M = 0,32±0,5 s) (Tabela 29). Med kakovostnimi skupinami ni bilo statistično značilnih razlik. 114

115 Tabela 29 Čas posamezne faze hitrostnega razreda za kakovostne skupine Hitrostni razred (s)/ Kakovostna skupina HR1 HR2 HR3 HR4 KS1 0,48±0,1 0,24±0,1 0,32±0,1 0,83±0,2 KS2 0,57±0,1 0,24±0,0 0,30±0,0 0,87±0,2 KS3 0,51±0,2 0,23±0,0 0,32±0,1 0,82±0,1 KS4 0,49±0,1 0,23±0,0 0,32±0,0 0,88±0,3 Skupaj 0,51±0,1 0,23±0,0 0,32±0,1 0,85±0,2 Števila so izražena kot povprečne vrednosti (mean±sd)- v sekundah Prehodi med različnimi hitrostnimi razredi so bili zabeleženi kot število sprememb med hitrostnimi razredi. Povprečno število prehodov med različnimi hitrostnimi razredi v celotni koreografiji posameznega para je bilo 174,46±22,4, kar kaže na veliko sprememb v hitrosti gibanja, s čimer plesni pari želijo prikazati večjo dinamiko v plesu. Povprečno število prehodov v eni minuti je bilo največje pri plesnih parih KS1 (M = 159,25±19,7), medtem ko je bilo pri drugih kakovostnih skupinah zabeleženih nekoliko manj prehodov (KS2: M = 147,02±13,2; KS3: M = 154,8±20,9; KS4: M = 152,9±19,3). Večje število prehodov z nenehnimi pospeševanji in zaustavljanji gibanja nakazuje tudi na večjo obremenitev plesnih parov. Med kakovostnimi skupinami ni bilo statistično značilnih razlik v številu prehodov med posameznimi hitrostnimi razredi. Največje razlike je opaziti v številu prehodov v HR4 ( χ 2 = 7,6, df = 3, p = 0,06), kjer so plesni pari KS1 imeli najnižji delež prehodov. Vse kakovostne skupine so imele največje število prehodov v HR2, nato v HR3, manj pa v HR1 in HR4 (Tabela 30). 115

116 Tabela 30 Število prehodov med hitrostnimi razredi za posamezne kakovostne skupine Hitrostni razred/ Kakovostna skupina HR1 HR2 HR3 HR4 KS1 22,31 38,75 27,79 11,15 KS2 18,4 35,21 31,75 14,64 KS3 19,01 35,42 31,12 14,45 KS4 19,4 36,11 30,65 13,84 Skupaj 19,6 36,19 30,49 13,71 Števila so izražena v odstotkih (%) Kljub temu, da so plesni pari večinoma najmanj časa plesali v HR2, pa je bilo tukaj zabeleženih največje število prehodov. Iz tega lahko sklepamo, da plesni pari verjetno redkeje uporabljajo figure, ki zahtevajo srednje hitrosti (HR2 in HR3) in da te verjetno po večini služijo za prehod HR1 in HR4, kjer odplešejo večino svoje koreografije. V primerjavi z drugimi kakovostnimi skupinami so imeli, plesni pari KS1, več prehodov v HR1 in HR2, kar je tudi posledica daljšega časa plesanja pri nižjih hitrostih. Iz podatkov je razvidno, da so imeli plesni pari večje število prehodov v HR2 in HR3, vendar so tam ostali manj časa, obratno pa velja za HR1 in HR4. Vzrok temu je najverjetneje sestava koreografije, ko plesni pari zelo hitro prehajajo iz večjih hitrosti gibanja skozi HR3 in HR2, v zaustavljanje s pozicijami in spremembami smeri ter obratno. Ti rezultati so lahko tudi pokazatelj, da tango s svojimi hitrimi in pogostimi prehodi v nižje in višje hitrostne razrede, predstavlja veliko obremenitev za plesne pare. Tango, v primerjavi z ostalimi standardnimi plesi, vključuje največ zaustavljanj in pospeševanj znotraj koreografije. Popolno nasprotje tangu je dunajski valček, kjer plesalci nimajo raznolike koreografije in je ta sestavljena le iz 116

117 zaporednih levih in desnih obratov, kjer dosegajo povprečne hitrosti med 1,97 (levi obrati) in 2,04 (desni obrati) (Prosen in Vučković). Vendar pa lahko predvidevamo, da je obremenitev plesalcev pri tangu, kljub nižji povprečni hitrosti gibanja kot jo plesni pari dosežejo pri dunajskem valčku, prav tako velika, ravno zaradi nenehnih sprememb v hitrosti in smeri gibanja. Koreografske značilnosti pri tangu Plesni pari pri tangu uporabljajo več različnih smeri gibanja, pred menjavo smeri, pa se pogosto tudi zaustavijo in nato izvajajo različne položaje z nagibom plesalke nazaj in z zasuki glave. Graf 7 prikazuje koliko časa so plesni pari plesali v posamezni smeri gibanja. Graf 7: Skupni čas plesanja v različnih smereh gibanja v odstotkih. Plesni pari so skozi celoten ples največ časa stali na mestu (SNM) pri izvajanju položajev (M = 21,38 s), katere uporabljajo za spremembe smeri gibanja in hkrati za prikaz linij z nagibom plesalke nazaj in z obračanjem glave, kar so značilnosti tanga. Omenjeni položaji se izvajajo 117

118 zelo hitro in sunkovito, s hitrimi zasuki v trupu in obračanjem glave v eno in drugo stran, s čimer plesalci želijo prikazati značaj tanga (strast, agresivnost, sunkovitost). Med položaji pogosto odplešejo nekaj korakov na mestu, nato pa ponovno sledi nov položaj. Zato je bil ples na mestu (PNM) prav tako večkrat uporabljen (M = 10,4 s). Plesni pari stojijo na mestu ali plešejo na mestu tudi takrat, ko se pred njimi zadržujejo drugi plesni pari, ki bi jih lahko ovirali pri nadaljevanju gibanja v izbrani smeri. Do takšnih primerov lahko predvsem prihaja pri večjem številu plesnih parov na plesišču. V tem primeru plesni pari počakajo na mestu in izvajajo položaje z zasuki glave ali pa uporabljajo ples na mestu. Poleg izvajanja različnih položajev in plesanja na mestu, so plesni pari največ časa plesali v treh smereh, in sicer v plesni smeri (M = 10,74±5,2 s), diagonalno proti centru (M = 9,96±4,5 s) in diagonalno proti steni (M = 8±3,1 s). Vse tri smeri gibanja so uporabili vsi plesni pari. Vse ostale smeri gibanja je uporabilo manj kot 20 plesnih parov in tudi delež uporabe teh smeri je bil zanemarljiv, zato se jih v nadaljevanju ni analiziralo. Med kakovostnimi skupinami sicer ni bilo statistično značilnih razlik v času plesanja v posamezni smeri gibanja, vendar je med njimi kljub temu prišlo do nekateri vidnih razlik. Z uspešnejšo kakovostno skupino je padal čas plesanja v liniji plesne smeri (LPS), hkrati pa so plesni pari KS1 in KS2, več časa plesali diagonalno proti centru (DC), kot pa v plesni smeri (PS) in diagonalno proti steni (DS). Plesni pari manj uspešnih kakovostnih skupin (KS3 in KS4), so več časa plesali v PS, kot v DC in DS (Tabela 31). 118

119 Tabela 31 Skupni čas plesanja v najbolj uporabljenih smereh gibanja Smer gibanja/ Kakovostna skupina PS DC DS PNM SNM DRUGO KS ,97 11,77 16,27 33,59 12,4 KS2 14,53 19,1 12,78 15,34 29,99 8,26 KS3 16,68 14,61 10,75 18,10 26,56 13,3 KS4 17,71 12, ,12 35,16 10,82 Skupaj 15,73 14,6 11,71 15,23 31,32 11,41 Števila so izražena v odstotkih (%) Koreografija pri tangu naj bi bila sestavljena tako, da plesni pari po večini ne plešejo krožno v PS, ampak plešejo v nekakšni obliki cikcak, pri čemer se najprej gibljejo diagonalno proti centru, se tam zaustavijo in nato spremenijo smer ter nadaljujejo diagonalno proti steni. Rebula (2011) je ugotovil, da slabše kakovostni plesni pari plešejo bolj krožno v plesni smeri (PS), medtem ko boljši plesni pari plešejo bolj v obliki cikcak. Obenem članski plesni pari uporabljajo manj krožnega gibanja v primerjavi z mladinskimi pari (Zaletel, Vučković, James idr., 2010). V članski kategoriji so seveda razlike manjše, kljub temu pa kažejo na to, da najboljši plesni pari uporabljajo najmanj gibanja v liniji plesne smeri, ki potuje krožno po plesišču. Iz tabele 31 je razvidno, da so plesni pari manj kakovostnih skupin večkrat uporabili PS, kot DC in DS, kar pomeni, da so v koreografiji bolj uporabili pot kroženja in ne toliko v obliki cikcak. Gibanje v DC je namreč težavneje, saj se v centru plesišča plesni pari ustavljajo za prikaz položajev in je zato navadno gneča plesnih parov tam največja. Poleg tega gibanje od roba plesišča proti centru pomeni večjo verjetnost prečenja poti drugih plesnih parov, ki se gibljejo naprej po plesni smeri in je zato potrebno dobro obvladovati prostor in se izogibati trkom z drugimi plesni pari. Manj uspešni plesni pari verjetno načrtujejo gibanje v center, 119

120 vendar zaradi slabšega obvladovanja prostora ne uspejo izvesti koreografije v načrtovani poti. Zato nadaljujejo koreografijo v PS, kjer je lažja kontrola gibanja nad drugi plesnimi pari. Možno je tudi, da imajo koreografijo sestavljeno tako, da večji del plešejo v LPS, ker vedo, da niso zmožni kvalitetnega plesanja DC. Nadaljnje je bil zabeležen tudi čas posamezne faze smeri gibanja. Najdalj trajajoče posamezne faze so bile znotraj smeri DC (M = 3,71±1,1 s). Nekoliko krajše so bile faze v DS (M = 2,86±1 s), v LPS (M = 2,74±1 s) in PNM (M = 2,64±1 s). Najkrajše faze so bile pri SNM (M = 2,31±0,8 s), kar kaže na to, da je čas izvajanja položajev kratek, čemur je sledilo nadaljevanje v eni izmed smeri gibanja. Plesni pari KS1 in KS2 so imeli nekoliko daljše faze v smeri DC, kar nakazuje, da so dalj časa plesali proti centru, brez zaustavljanja zaradi morebitne gneče na plesišču. Plesni pari KS1 so imeli tudi daljšo fazo PNM, kar je najverjetneje posledica izbora počasnejših figur in figur s poudarjenim delom nog in zasuki trupa, vendar omenjene razlike niso bile statistično značilne (Tabela 32). Tabela 32 Čas posamezne faze najbolj uporabnih smereh gibanja za posamezno kakovostno skupino Smer gibanja (s)/ Kakovostna skupina PS DC DS PNM SNM KS1 2,78±1,9 3,88±0,7 2,81±1,1 3,11±1,1 2,46±0,4 KS2 2,53±0,6 4,34±0,4 2,93±0,5 2,53±0,9 2,07±0,6 KS3 2,59±0,8 3,26±0,9 2,73±0,7 2,53±0,7 2,09±0,9 KS4 2,74±0,8 3,74±1,5 2,96±1,2 2,56±1,0 2,56±0,8 Skupaj 2,74±1,0 3,71±1,1 2,86±0,9 2,64±0,9 2,31±0,8 Števila so izražena kot povprečne vrednosti (mean±sd) - v sekundah 120

121 Prehodi med različnimi smermi gibanja so bili zabeleženi kot število sprememb smeri gibanja. Plesni pari so povprečno 26,31±3,4-krat spremenili smer gibanja. Med kakovostnimi skupinami so bile statistično značilne razlike v številu sprememb smeri ( χ 2 = 7,7, df = 3, p = 0,04). Plesni pari KS1 so najmanjkrat spremenili smer gibanja (M = 23,33±1,5), ostale kakovostne skupine pa so imele večje število sprememb smeri (KS2; M = 27±3,6, KS3; M = 27±3,6, KS4; M = 26±3,8). Razlogov temu, da so plesni pari KS1 manjkrat spremenili smer gibanja, je lahko več. Lahko je bila koreografija zasnovana tako, da je bilo vključenih manj sprememb smeri, lahko pa je bila to tudi posledica, da so plesni pari v naprej predvideli gibanje ostalih plesnih parov in izbrali tisto smer gibanja, pri kateri zaradi drugih plesnih parov, niso potrebovali spremeniti smeri. Obvladovanje prostora namreč zahteva dober pregled nad plesnimi pari na plesišču in temu primerno prilagoditev koreografije. Plesni pari KS1 so imeli tudi daljši čas trajanja posamezne faze smeri gibanja. Dalj trajajoče faze smeri gibanja so botrovale tudi kasnejši spremembi in manjšemu številu sprememb smeri KS1. 121

122 Iz Tabele 33 je razvidno, da so imeli vsi plesni pari največ sprememb v SNM in PNM. SNM in PNM plesni pari uporabijo za prikaz značaja tanga in za spremembo smeri gibanja. Čas izvajanja položajev in plesa na mestu pa je bil krajši od časa plesanja v druge smeri gibanja. Tabela 33 Število sprememb v različnih smereh gibanja za posamezno kakovostno skupino Smer gibanja/ Kakovostna skupina PS DC DS PNM SNM DRUGO KS1 10,71 10,71 10,71 15,71 38,57 13,59 KS2 14,81 11,11 11,73 15,43 37,65 9,27 KS3 15,36 11,11 9,8 17,32 32,68 13,73 KS4 15,97 9,27 11,5 13,42 37,7 12,14 Skupaj 14,77 10,42 10,86 15,42 36,16 12,37 Števila so izražena v odstotkih (%) Kljub temu, da med kakovostnimi skupinami ni bilo statistično značilnih razlik, je bilo med njimi nekaj vidnejših razlik. Plesni pari KS1 so izmed smeri gibanja, s katerimi se gibljejo naprej po plesni poti, uporabljali enak delež sprememb v PS, DC in DS, medtem ko so ostale kakovostne skupine spremembe v te tri smeri, uporabljale različno pogosto. Enak delež sprememb smeri KS1 v PS, DC in DS kaže na raznolikost koreografije in obvladovanje gibanja v vse smeri plesišča. Možno je, da plesni pari manj uspešnih kakovostnih skupin večkrat preidejo v spremembo smeri v PS ravno zaradi drugih plesnih parov na plesišču in nezmožnosti odplesati koreografijo v smeri, ki so jo načrtovali. Poleg tega so imeli plesni pari KS1 precej nižji delež sprememb smeri v PS, čeprav razlike niso bile statistično značilne ( χ 2 = 7,1, df = 3, p = 0,07). 122

123 Hitrost gibanja se nekoliko razlikuje glede na smer gibanja. Plesni pari so se najhitreje gibali v smeri DC, nato v DS in nekoliko manj v PS. Najnižjo hitrost so pričakovano dosegali, ko so plesali na mestu (Graf 8). Graf 8: Hitrosti gibanja v najpogosteje uporabljenih smereh. Med kakovostnimi skupinami so bile statistično značilne razlike v hitrosti gibanja v smeri PS ( χ 2 = 9,0, df = 3, p = 0,03). Hitrost gibanja v PS je z uspešnejšo kakovostno skupino padala. Iz Tabele 34 je razvidno, da so se plesni pari KS1 in KS2 gibali z višjimi hitrostmi v smeri DS in DC, kot v smeri PS. To nakazuje na višjo hitrost gibanja v obliki cikcak, ki je bila uporabljena kot glavna oblika gibanja uspešnejših kakovostnih skupin. Plesni pari KS3 in KS4 so se gibali najhitreje v plesni smeri DC, nato v PS, najpočasneje pa v smeri DS. 123

124 Tabela 34 Hitrost gibanja v različnih smereh za posamezno kakovostno skupino Smeri gibanja (m/s)/ Kakovostna skupina PS DC DS PNM KS1 1,37±0,4 1,75±0,3 1,72±0,2 0,64±0,1 KS2 1,42±01 1,88±0,3 1,82±0,2 0,72±0,2 KS3 1,61±0,3 1,84±0,3 1,54±0,3 0,74±0,2 KS4 1,74±0,2 1,77±0,3 1,7±0,2 0,77±0,1 Skupaj 1,58±0,3 1,81±0,3 1,67±0,2 0,73±0,2 Števila so izražena kot povprečne vrednosti (mean±sd) v m/s Skupna pot gibanja v različnih smereh se je nekoliko razlikovala, glede na čas in različne hitrosti gibanja plesnih parov, v posamezni smeri. Največ poti so plesni pari naredili v smeri DC (17,99±8,54 m) in PS (M = 17,46±10,3 m) (Graf 9). Graf 9: Skupna pot gibanja v najpogosteje uporabljenih smereh. 124

125 Kljub temu, da med kakovostnimi skupinami ni bilo statistično značilnih razlik v skupni poti gibanja v različnih smereh, pa je bilo največ razlik vidnih v smeri PS. Skupna pot v smeri PS je z uspešnejšo kakovostno skupino padala. Uspešnejši plesni pari (KS1 in KS2) so največ poti opravili v smeri DC, najmanj pa v smeri PS. V nasprotju s tem so manj uspešni plesni pari (KS3 in KS4) opravili največ poti v smeri PS, najmanj pa v smeri DS (Tabela 35). To potrjuje prejšnje ugotovitve, da so uspešnejši plesni pari poudarili gibanje v obliki cikcak po plesišču, manj uspešni plesni pari pa so se gibali bolj krožno po plesišču. Tabela 35 Skupna pot gibanja v različnih smereh za posamezno kakovostno skupino Smer gibanja (m)/ Kakovostna skupina PS DC DS PNM KS1 10,05±6,5 17,47±6,9 12,57±7,7 6,79±2,5 KS2 14,21±4,6 24,90±8,9 15,76±2,1 7,39±3,6 KS3 18,58±9,4 18,33±10,3 11,37±4,5 8,93±4,9 KS4 21,77±12,7 14,50±5,5 14,10±4,6 7,11±3,3 Skupaj 17,46±10,3 17,99±8,5 13,27±5,1 7,69±3,8 Števila so izražena kot povprečne vrednosti (mean±sd) v metrih 125

126 Na podlagi predstavljeni rezultatov lahko ugotovimo nekatere razlike med uspešnejšimi in manj uspešnimi plesnimi pari. Uspešnejši plesni pari so plesali počasneje, posledično so tudi največ časa plesali v HR1 ter vse hitrostne razrede uporabljali v časovno bolj podobnih deležih. Uspešnejši plesni pari so najmanj časa plesali v PS, imeli manj sprememb plesnih smeri, zato pa so dalj časa plesali znotraj posamezne faze smeri gibanja. Plesni pari KS1 so imeli enak delež sprememb smeri v PS, DC in DS, kar ne velja za ostale kakovostne skupine. Z uspešnostjo plesnih parov je padala hitrost in skupna pot v PS. V DC in DS so se gibali hitreje kot v PS, kar nakazuje na poudarjeno gibanje v obliki cikcak po plesišču, medtem ko se manj uspešni plesni pari najhitreje gibali v smeri DC in PS ter posledično bolj krožno po plesišču. Plesni pari KS1 so bili tudi najpočasnejši v plesu na mestu (PNM). Ugotovitve razlik med uspešnejšimi in manj uspešnimi plesnimi pari so lahko smernice trenerjem in plesalcem kako v fazi treniranja sestaviti koreografije, ki bodo pripomogle v razvoju in boljšemu nastopu na tekmovanjih. Trenerji in sodniki pogosto poudarjajo, da plesni pari želijo biti opaženi tako, da čim hitreje plešejo po plesišču, pri čemer zanemarijo prikaz dobrega tehničnega znanja, estetike ter koreografije ne prilagodijo glasbi na katero plešejo. Uspešnejši plesni pari očitno dajejo večji poudarek tehniki, muzikaličnosti, ritmičnosti in estetiki, s čimer zadostijo tudi predstavitvi značaja posameznega plesa. Rezultati kažejo, da vse to izvajajo ob nižji hitrosti gibanja po plesišču. Manj uspešni plesni pari, ki imajo verjetno slabše tehnično in drugo znanje, želijo s koreografijo prikriti pomanjkljivosti, hkrati pa želijo biti opaženi na plesišču na način hitrejšega gibanja. S slabšim obvladovanjem prostora so verjetno prisiljeni, da večkrat uporabijo plesno smeri (PS), s čimer je njihovo gibanje po plesišču bolj krožno in manj v obliki cikcak, ki je značilna za uspešnejše plesne pare (Zaletel, Vučković, James idr., 2010). Za izboljšanje obvladovanja prostora in plesanja diagonalno proti centru in proti steni, je potrebno tekmovalne pogoje vključiti tudi v trenažni proces. Danes je težnja plesnih parov, da 126

127 treningi potekajo individualno, kar sicer lahko prispeva k večjemu tehničnemu napredku, ne prinaša pa napredka v obvladovanju prostora, ki zahteva, da se na plesišču giblje več plesnih parov. Strokovnjaki opozarjajo, da se kvaliteta obvladovanja prostora zmanjšuje in da je na plesišču opaženih vedno več trkov med plesnimi pari (Bijster, 2012). Potrebno bi bilo plesati na različno velikem prostoru, z različnim številom plesnih parov. Hkrati bi bilo potrebno tudi taktično načrtovanje, pri čemer bi plesni pari preučili obliko in velikost plesišča preden bi se udeležili tekmovanja in prilagodili koreografijo glede na lastnosti posameznega plesišča, hkrati pa bi morali obvladati osnovne elemente, katere je mogoče vključiti v koreografijo v primeru večje gneče na plesišču. V koreografijo je očitno potrebno vključiti manj sprememb smeri gibanja in daljše posamezne faze gibanja v izbrano smer. Bolj kot hitro gibanje po plesišču pridejo do izraza figure, ki vključujejo počasnejše gibanje po plesišču. Seveda pa pri teh figurah pride bolj do izraza tehnična kvaliteta, ki pa je pri manj uspešnih plesnih parih verjetno slabša, zaradi česar se želijo takim figuram izogniti in jih nadomestiti s hitrejšimi. 127

128 Samba Proučevanih je bilo 24 plesnih parov, skupaj 48 plesalcev (plesalke in plesalci) ki so bili razdeljeni v tri skupine, glede na uvrstitev na plesnem tekmovanju, in sicer na finaliste (12), polfinaliste (12), četrtfinaliste (24). Plesalec in plesalka sta bila preučevana ločeno, saj se plesna drža v latinsko-ameriških plesih spreminja, zato je hitrost in pot gibanja med njima različna. Posledično se ne uporablja izraz plesni pari, ampak plesalci (plesalke in plesalci). Rezultati so predstavljeni po sledečem zaporedju: Analiza gibanja plesnih parov: 1. Povprečna hitrost, skupna pot in skupni čas gibanja skozi celoten ples 2. Skupni čas hitrostnega razreda (HR) - skupni čas plesanja v posameznem hitrostnem razredu 3. Čas posamezne faze hitrostnega razreda (HR) - čas plesanja v posameznem hitrostnem razredu do prehoda v kateri drug hitrostni razred 4. Število prehodov med različnimi hitrostnimi razredi Koreografske značilnosti: 5. Skupni čas gibanja na enem delu plesišča (DP) in v plesni smeri (PS) 6. Čas posamezne faze DP in PS - čas plesanja v posamezni plesni fazi pred spremembo plesne faze 7. Število prehodov med DP in PS 8. Hitrost plesanja v DP in PS 9. Skupna pot plesanja v DP in PS 10. Skupni čas plesanja v različnih plesnih figurah 11. Hitrost plesanja v figuri promenadni in nasproti promenadni tek (PNT) 12. Skupna pot plesanja v figuri promenadni in nasproti promenadni tek (PNT) 128

129 Povprečna hitrost gibanja vseh plesalcev je bila 0,91±0,1 m/s, pri čemer so povprečno opravili 58,91±9,7 m poti skozi celotni ples. Ples je trajal med 1 min do minute in pol. Nekateri plesalci so začeli plesati takoj, ko se je glasba pričela, drugi so še nekaj časa stali na mestu in začeli plesati nekoliko kasneje. Zato se je čas plesanja med plesalci nekoliko razlikoval, povprečno pa so plesali 64,73±5,8 s (Tabela 36). Tabela 36 Povprečna hitrost, skupna pot in skupni čas posamezne kakovostne skupine (KS) Kakovostna skupina Povprečna hitrost (m/s) Skupna pot (m) Skupni čas (s) KS1 0,93±0,1 61,35±7 66,45±9 KS2 0,92±0,2 59,62±11 64,81±3,1 KS3 0,89±0,1 57,34±10,2 63,83±4,8 Skupaj 0,91±0,1 58,91±9,7 64,73±5,8 Števila so izražena kot povprečne vrednosti (mean±sd) Med skupinami ni bilo statistično značilnih razlik v povprečni hitrosti gibanja, vseeno pa rezultati kažejo, da je bila povprečna hitrost pri višje uvrščenih parih višja. Večja hitrost in daljši skupni čas plesanja sta prispevala tudi k daljši opravljeni poti, ki je z uspešnostjo kakovostne skupine naraščala. 129

130 Plesalci so največ časa plesali v HR2 in HR3 (HR2: M = 20,03±2,4 s; HR3: M = 19,4±3,8 ), nato v HR1 (M = 15,8±3,5 s), najmanj pa v HR4 (M = 9,57±3,4 s) (Graf 10). Graf 10: Skupni čas plesanja v posameznem hitrostnem razredu izražen v odstotkih. Za sambo sta značilna gibanje na enem delu plesišča (DP) in gibanje v plesni smeri (PS). Ko se plesalci gibljejo na enem delu plesišča, plesalec in plesalka ne stojita na mestu, kot je to pogosto pri tangu, pač pa plešeta drug okoli drugega, se oddaljujeta in približujeta in gibljeta proti publiki in stran od nje, zaradi česar je bil HR2 pogosteje uporabljen kot HR1. Čas plesanja v plesni smeri pri sambi ni tako dolg, kot pri standardnih plesih, saj temu kmalu sledi 130