DEJAVNOSTI RAZBREMENILNE LOGISTIKE V TOVARNI OLJA GEA D.D.

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO DEJAVNOSTI RAZBREMENILNE LOGISTIKE V TOVARNI OLJA GEA D.D. Študentka: KATARINA PODKRIŽNIK Naslov: FRAJHAJM 78, ŠMARTNO NA POHORJU Številka indeksa: Študij: REDNI Program: UNIVERZITETNI Študijska smer: PODJETNIŠTVO Mentor: dr. KLAVDIJ LOGOŽAR, docent Šmartno na Pohorju, februar 2006

2 2 PREDGOVOR Osnovni namen tega diplomskega dela je analizirati področje logistike, saj trendi kažejo, da logistika postaja vse bolj pomemben dejavnik narodnega gospodarstva in konkurenčnosti podjetij. Ožje pa smo se osredotočili na analizo logističnega sistema v proizvodnem podjetju, kamor spada tudi razbremenilna logistika Razbremenilna logistika je zelo pomemben dejavnik celotnega logističnega sistema v proizvodnem podjetju, vendar v slovenskih podjetjih še nima ustreznega pomena oz. še ni tako uveljavljena kot v nekaterih tržno razvitih gospodarstvih. Zato smo predpostavili da le-ta predstavlja zelo pomemben element konkurenčne prednosti podjetja. Z diplomskim delom smo izpolnili zastavljene cilje in tudi potrdili naše trditve. Podjetje bi lahko z nekaterimi organizacijskimi spremembami doseglo boljše poslovanje. V Tovarni olja Gea se največ rezerv za izboljšavo poslovanja oziroma znižanje stroškov skriva pri tehničnih sredstvih, ki so že nekoliko dotrajana, prav tako pri informacijskem sistemu, ki bi ga lahko bolje razvili in tako imeli še večji nadzor nad blagovnimi tokovi. Z analiziranjem poslovanja Tovarne olja Gea d.d. smo ugotovili, da je njihovo soočanje s področjem varstva okolja zelo aktivno ter razvojno usmerjeno. Vse to dokazujejo s sprejetimi certifikati serije ISO Ugotovili smo, da se cilji razbremenilne logistike nanašajo na ekološko ozaveščenost, kar pomeni zmanjševanje obremenjevanja naravnega okolja, medtem ko se ekonomski cilji nanašajo na oblikovanje stroškovno učinkovitih in servisno naravnanih blagovnih in informacijskih tokov.

3 3 KAZALO VSEBINE PREDGOVOR... 2 UVOD Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja LOGISTIČNI PODSISTEMI V PROIZVODNEM PODJETJU Značilnosti logistike Pomen logistike Pomen logistike za podjetje Pomen logistike za narodno gospodarstvo Logistični podsistemi Nabavna logistika Notranja logistika Distribucijska logistika Poprodajna logistika OPREDELITEV RAZBREMENILNE LOGISTIKE Razbremenilna logistika Aktivnosti razbremenilne logistike Naloge razbremenilne logistike Predmet razbremenilne logistike Cilji razbremenilne logistike Zunanja oskrba v logistiki Možnosti zunanjega oskrbovanja Lastne ali tuje logistične storitve Logistične storitve, primerne za zunanjo oskrbo Izbira zunanjega izvajalca Outsourcing v razbremenilni logistiki RAZBREMENILNA LOGISTIKA IN VARSTVO OKOLJA Razlogi za ekološko vodenje podjetja Vpliv logistike na okolje Ekološki management Okoljsko učinkovito poslovanje Obvladovanje zahtev in vplivov na okolje Ekonomski instrumenti varstva okolja Plačila za onesnaževanje Subvencije Povrnitev izdatkov Sistem trgovanja z emisijami Standard ISO Koncept standarda ISO

4 Prednosti uvedbe sistema ISO Ekološko knjigovodstvo PREDSTAVITEV TOVARNE OLJA GEA D.D. SLOVENSKA BISTRICA Podjetje skozi čas Organizacijska struktura podjetja Organiziranost skupine GEA Organiziranost obvladujočega podjetja Gea d.d Opredelitev logistike v tovarni olja Gea d.d Vrste transporta v Tovarni olja Gea d.d Tehnologija izvedbe prevoza jedilnega olja Proizvodnja jedilnega olja Priprava tovora na palete Natovarjanje palet Organizacija prevoza palet in izvedba naročil blaga Potek oz. dejavnosti razbremenilne logistike v podjetju Vpliv razbremenilne logistike v podjetju na okolje Okoljevarstveno delovanje tovarne olja Gea d.d MOŽNOSTI RACIONALIZACIJE NA PODROČJU LOGISTIKE V TOVARNI OLJA GEA D.D Predlogi izboljšave na področju prevoznih sredstev Predlogi izboljšave na področju manipulacijskih sredstev SKLEP POVZETEK LITERATURA KAZALO SLIK IN TABEL... 65

5 5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema V zahodnih državah morajo tržno razvita podjetja skrbeti tako za logistične storitve v nabavi, proizvodnji in prodaji blaga, kot tudi za ogromne količine ostankov in drugega materiala. To področje logističnih storitev podjetja se imenuje razbremenilna logistika, kar pa bo tudi osrednja tema tega diplomskega dela. Razbremenilna logistika je le del oz. podsistem celotne poslovne logistike, zato smo v delu na kratko zajeli tudi ostale logistične podsisteme. V glavnem pa smo se osredotočili predvsem na pojem in dejavnosti razbremenilne logistike. Ker je razbremenilna logistika zelo pomembna in je v razvitih tržnih gospodarstvih že uveljavljena storitev, jo je treba uvesti tudi v slovenska podjetja. Jedro problema je torej ugotoviti učinkovitost in uspešnost razbremenilne logistike v slovenskem podjetju. Prav tako pa nas zanima, kako čim bolj učinkovito uvesti to vrsto logistike v podjetje, saj bo le-to, le tako lahko ostalo konkurenčno na trgu. Podjetja morajo namreč pravočasno zaznati in razumeti spremembe ter učinkovito reagirati na njih, da bi ohranile dosežene tržne pozicije na tržišču. Ta problem, ki se nanaša na to temo, smo skušali ugotoviti in raziskati na primeru tovarne olja Gea iz Slovenske Bistrice. Predstavili smo namreč dejavnosti oz. potek razbremenilne logistike v omenjenem podjetju, ekonomski vidik razbremenilne logistike ter okoljevarstveno osveščenost tega podjetja. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Iz diplomskega dela je jasno razviden pomen logistike za podjetje. V tovarni olja Gea ima le-ta zelo pomembno vlogo. Proizvodov oziroma tovora ne bi bilo mogoče prepeljati do potrošnikov brez določenega manipulacijskega prostora, različnih manipulacijskih sredstev in v končni fazi prevoznih sredstev, s katerimi prevažamo tovor. Da vse to poteka brezhibno, moramo imeti primerno embalažo, tvoriti pakete in s pomočjo paletizacije tvoriti večje tovorne enote ter imeti na razpolago primerna prevozna sredstva za razvoz tovora. Prvotni namen tega diplomskega dela je analizirati področje logistike, saj trendi kažejo, da logistika postaja vse bolj pomemben dejavnik narodnega gospodarstva in konkurenčnosti podjetij. Ožje pa smo se osredotočili na analizo logističnega podsistema v proizvodnem podjetju, kamor spada tudi razbremenilna logistika. Navedeno tematiko pa smo podrobneje raziskali tudi z namenom, da bi ugotovili, kako omenjeno podjetje ravna z ogromno količino odpadkov, ki nastanejo pri proizvodnji. Velja namreč, da mora biti celotna dejavnost razbremenilne logistike v podjetju natančno

6 6 definirana in jasno začrtana. Dosledno se morajo izvajati prav vsi potrebni predpisi o ravnanju z odpadki ter o varstvu okolja. Cilji naloge so naslednji: opredeliti razbremenilno logistiko s teoretičnega vidika; proučiti potek, dejavnosti in naloge razbremenilne logistike v izbranem podjetju; analizirati pomen razbremenilne logistike v podjetju Gea d.d. na okolje; spoznati ekonomske vidike razbremenilne logistike; ugotoviti harmoničnost oz. konfliktnost ekonomskih in okoljevarstvenih ciljev v navedenem podjetju. Trditve, ki jih bomo skušali dokazati v tem diplomskem delu, so naslednje: Uspešno podjetje, kot je Tovarna Gea d.d., se vse bolj zaveda problemov z okoljem, kar vodi v integracijo okoljevarstvenih ciljev v sistem ciljev podjetniške politike.to je mogoče doseči le z jasno strategijo, usmerjeno v postopke, ki izboljšujejo kakovost okolja, in nenehnim vlaganjem v posodobitve čistejšo tehnologijo, ki omogoča tako zniževanje stroškov kot tudi boljši image podjetja. Podjetje bi s posvečanjem večje pozornosti logistiki lahko pripomoglo k zmanjšanju stroškov v podjetju. S konceptom razbremenilne logistike uresničujemo tako ekonomske cilje kot cilje v zvezi z varstvom okolja. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Razbremenilna logistika je zelo pomemben dejavnik celotnega logističnega podsistema v proizvodnem podjetju, vendar v slovenskih podjetjih še nima takšnega pomena oz. še ni tako uveljavljena kot v nekaterih tržno razvitih gospodarstvih. Zato smo predpostavili, da le-ta predstavlja zelo pomemben element konkurenčne prednosti podjetja. Glede na področje opazovanja je pojem logistike zelo obsežen, zato smo se v tej nalogi omejili le na področje mikrologistike, torej na raven proizvodnega podjetja. Med najpomembnejšimi omejitvami tega diplomskega dela je potrebno omeniti predvsem težko dostopne informacije, ki so potrebne za podrobno preučevanje problematike, saj nismo zaposleni v izbranem podjetju. Ker proučujemo teoretične možnosti, se med omejitvami pojavlja tudi dejstvo, da nam primanjkuje praktičnih izkušenj, saj smo iskali ustrezne rešitve iz pisnih in elektronskih virov, katerih prenos v prakso je lahko zelo otežen, saj le-ti ne upoštevajo specifične problematike, ki variira od podjetja do podjetja. Pri uporabi literature smo se omejili na najvidnejša dela domačih in tujih avtorjev.

7 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava je poslovna, saj gre za proučevanje dejavnosti razbremenilne logistike podjetja. Uporabili smo dinamično metodo ekonomske raziskave. Proučili smo namreč sedanje stanje razbremenilne logistike v podjetju in spremembe, ki se obetajo. V okviru deskriptivnega nastopa smo uporabili naslednje metode: metodo deskripcije za opis dejstev, procesov in ugotovitev; metodo klasifikacije, s katero smo definirali določene pojme; komparativno metodo, s pomočjo katere smo prišli do novih predlogov; metodo kompilacije, ki smo jo uporabili za povzemanje spoznanj, stališč, sklepov ter rezultatov drugih avtorjev. V okviru analitičnega pristopa pa smo uporabili metodo sinteze in metodo analize.

8 8 2 LOGISTIČNI PODSISTEMI V PROIZVODNEM PODJETJU 2.1 Značilnosti logistike Izraz logistika pomeni fizični tok materiala, proizvodov ter informacij od dobavitelja surovin prek proizvajalca in morebiti trgovca do končnega potrošnika gotovih proizvodov (Požar 1976, 67). Pojem logistika izvira iz vojaške doktrine, kjer je bilo jasno, da učinkovitost vojaške organizacije ni odvisna samo od orožja, borbene sposobnosti in borbenega duha, ampak tudi možnosti prevoza streliva in hrane ter oskrbovanja z njima. Urejanje prevoza in oskrbe z materialom, hrano in strelivom so imenovali logistika (Weele 1998, 237). Pojem logistike se v teoriji in praksi ne uporablja vedno enotno. Od začetka sedemdesetih let se ta pojem čedalje pogosteje uporablja v smislu obravnavanja kompleksnih nakupnih blagovnih tokov, razvoja transporta, skladiščenja in pretovornih manipulacij ter fizične blagovne distribucije. Glavne pristope pri obravnavanju logistike bi tako lahko razvrstili po naslednjih kriterijih (Oblak 1987, 21): glede na dejavnost: transportna logistika, skladiščna logistika, špedicijska logistika, distribucijska logistika, nabavna logistika, trgovinska logistika, intralogistika glede na področje uporabe: industrijska logistika, vojaška logistika, poslovna logistika, marketinška logistika, bolniška logistika, gospodinjska logistika glede na področje opazovanja: megalogistika, makrologistika, mikrologistika, metalogistika Logistiko lahko obravnavamo z dveh vidikov (Ogorelc 1996, 2): s podjetniškega vidika, tj. podjetniška ali poslovna logistika; z vidika narodnega gospodarstva, tj. narodnogospodarska logistika ali tudi makrologistika. Poslovna logistika kot disciplina ekonomike obravnava logistične procese v okviru podjetja. Pomeni veščino vodenja vseh aktivnosti, ki pospešujejo premikanje materiala in proizvodov od izvora do porabnika. Funkcija poslovne logistike je usmerjena k ustvarjanju poslovnih učinkov za uporabnike logističnih storitev. Načrtno delovanje je naravnano k uresničevanju določenega smotra na podlagi logičnega zaporedja logističnih operacij. Logistično poslovanje ima potemtakem določen namen in poteka v okviru posameznega poslovnega sistema, zanj in za njegove podsisteme (Oblak 1997, 73). Definicij poslovne logistike je več, skupno vsem pa je, da je to proces vodenja vseh aktivnosti, ki služijo za premikanje surovin, polproizvodov in gotovih proizvodov od dobaviteljev, nato znotraj podjetja samega, pa do kupcev (Ivanko 2001, 5).

9 9 Logistiko lahko pojmujemo tudi kot samostojno vedo, ki proučuje logistične sisteme, t.j. opisuje, razlaga in oblikuje logistične procese z vidika celotnega gospodarstva (Ogorelc 1996, 2). Podjetja seveda najbolj zanimajo mikrologistični sistemi. To so sistemi znotraj enega podjetja, za katere je značilno, da so intraorganizacijski in so pravila obnašanja jasna ter pravno precizirana. Takšni logistični sistemi zajemajo podsisteme kot so: ekonomska logistika, pravna logistika, tehnična logistika, finančna logistika, informacijska logistika, kadrovska logistika, tehnološka logistika, marketing logistike, management logistike itd. Zanimivi so tudi metalogistični sistemi, ki vsebujejo več subjektov. Le-ti so angažirani v določenih blagovnih in informacijskih tokovih oziroma v logističnih kanalih kot so industrijski dobavitelji blaga, veletrgovci, prevozniki, špediterji, zavarovalnice in trgovci na drobno. Logistika pokriva oziroma proučuje mnoga področja na različnih ravneh gospodarstva in se zato nujno prekriva z ostalimi poslovnimi funkcijami. Vodenje logistike vsebuje vse materialne tokove, in sicer: tok nabavljenega materiala v podjetje, tok v proizvodnem procesu in tok izdelkov do kupcev. Izhodiščno točko predstavlja kratkoročni prodajni plan in z njim povezan plan izdelkov. Funkcija logistika vsebuje torej kratkoročno planiranje materiala, oskrbo s surovinami in drugim materialom, notranji transport, skladiščenje in fizično distribucijo (Weele 1998, 238). Sodoben način obravnavanja logistike je celovit. Značilna je velika soodvisnost logistike z drugimi dejavnostmi in njihovo sinergijsko dopolnjevanje (Ogorelc 1996, 8). Za optimalno uspešnost logističnega sistema v organizaciji je torej nujno povezovanje z drugimi področji poslovanja organizacije, in sicer (Mihelič 2001, 127): če hoče proizvodna funkcija izpolniti zahteve distribucijske logistike (napolniti skladišča, skrajšati dobavni čas, upoštevati posebne želje kupcev), tega ne more zadovoljivo rešiti brez povezave s sodobnim sistemom nabavne logistike, ki ji lahko pravočasno dostavi surovine in repromaterial v želeni količini in kakovosti; na področju notranje logistike so problemi proizvodnje, notranjega transporta, skladiščenja in manipulacij med seboj tesno povezani; v procesu proizvodnje nastajajo zaloge polproizvodov in gotovih proizvodov; notranji transport povezuje posamezne faze proizvodnega procesa ter manipulacije, sam pa je odvisen od razporeditve zgradb in naprav; proizvodnja, skladiščenje in transport morajo biti harmonizirani v smislu optimalne usklajenosti, ki neposredno vpliva na zmanjšanje stroškov logistike in skrajšuje pretočne čase proizvodnih linij; trženjski splet je pogojen z izvajanjem logističnih dejavnosti v fazi distribucijske logistike; osnovna funkcija v tem okviru je v optimalni dostavi prave količine in ustrezne kakovosti na pravo mesto.

10 Pomen logistike Logistika kot veda, ki se ukvarja z načrtovanjem, vodenjem in nadzorom nad tokovi materiala, ljudi, energije in informacij s ciljem, da se znižajo stroški, izboljša kakovost (hitrost, točnost, zanesljivost, itd) in varstvo okolja, postaja tako v gospodarstvu kot v storitvenih dejavnostih zelo pomemben, če ne ključni dejavnik konkurenčnosti. Logistična veriga je tista, ki omogoča večje konkurenčne prednosti in zmanjšuje stroške poslovanja (Pušnik 2004, 10). Pomen logistike je v zadovoljevanju potreb organizacije po premagovanju prostorskih in premoščanju časovnih razlik med viri materiala (dobavitelji) in proizvodnim podsistemom organizacije, od tod pa do točke želene dostave proizvodov (Mihelič 2001, 117). V procesu globalizacije industrije in trgovine ter zaradi potreb konkurenčnosti so logistične zahteve vedno večje. Tako mora biti logistika (ITL 2000, 25-26): orodje za obvladovanje oskrbovalnih verig, zanesljiva, točna in hitra, varna in stroškovno sprejemljiva, izjemno odzivna, omogočati mora oskrbo po sistemu»just-in-time«, vsebovati sisteme za informacijsko spremljanje in sledenje pošiljk, temeljiti na elektronskem poslovanju celovitih informacijskih sistemov. Logistika se neprestano spopada z novimi izzivi ter se spreminja hitreje kot kdajkoli prej. Največji pomen pri tem gre pripisati vse naprednejši tehnologiji. Ta se kaže (npr.) v gibanju materiala npr. elektronska identifikacija paketov, satelitsko sledenje kamionov in sistem avtomatskega vodenja. Največji vpliv pa je prišel s komunikacijami (Waters 2003, 30) Pomen logistike za podjetje Dolgo časa se je logistiki pripisoval le pomen instrumenta racionalizacije. Glede na to, se je od logistike kot servisne funkcije pričakovalo, da bo izpolnjevala predpisane naloge z minimalnimi stroški. V tem smislu opravlja nabavna logistika oskrbni servis, distribucijska logistika pa dobavni servis. Najizrazitejša formulacija tega razumevanja je načelo 5P, po katerem morajo logistični koncepti poskrbeti, da je pravi material na voljo ob pravem času, v pravilni količini in pravilni kakovosti, na pravem mestu in z minimalnimi stroški. Taka definicija prisoja čisto podporno funkcijo v trenutnih okvirih. (Logožar 2004a, 36). Pritisk na stroške zaradi vse večje konkurence in zniževanja cen zahteva v zadnjem času od naših podjetij različnih branž, da razmišljajo o organizacijskih izboljšavah na vseh področjih poslovanja. Praksa v tujih podjetjih nam kaže, da so največje možnosti za izboljšave in s tem zniževanje stroškov prav na logističnem področju (ITL 1998, 21).

11 11 Podjetja stojijo pred vprašanjem, kako organizirati podjetje, da bi dvignili učinkovitost, kako doseči sinergijske učinke in s tem znižati stroške. Nalogo koordinatorja zaradi svoje povezujoče vloge v podjetju lahko prevzame logistika. Logistika je namreč povezovalno področje materialnega in informacijskega toka in ima zato odločujočo vlogo v organizacijski strukturi podjetja. Logistika prevzema določene naloge na nabavnem področju, v proizvodnji, na prodajnem področju, v distribuciji itd. Tako logistika»soodloča«o uspehu ali neuspehu celotnega podjetja (ibid., 21). Logistika postaja enakovreden dejavnik pri nakupnih odločitvah. Poleg institucionalnega in funkcijskega vidika je zelo pomemben tudi procesni vidik opazovanja logističnih aktivnosti. Osrednjo vlogo pri vsem tem ima informacijski tok. Za obvladovanje teh razmer so vse bolj potrebni ustrezno izobraženi managerji, saj izrazito raste pomen logistike kot odločujočega dejavnika konkurenčnosti (ITL 2002, 68). Logistika v podjetju predstavlja resen izziv oziroma priložnost. Da bi lahko znižali stroške in prešli iz politične proze v dejanja, je potrebno najprej zelo globoko seči v žep in to investirati v instrumentarij logistike. To pa niso samo kvadratni metri skladišč, tekoči metri polic, število kamionov in viličarjev, temveč tudi vrhunska računalniška podpora logističnih procesov (Cedilnik 2004, 17). Na pomen podjetniške logistike so vplivale zlasti naslednje okoliščine (ITL 2000, 24): globalizacija poslovanja v industriji in trgovini ter globalizacija trgov, spremembe v obsegu in strukturi blagovnih tokov ter zaostreni pogoji konkurence, odprava ovir pri trgovanju in prostem pretoku blaga, kapitala in ljudi, vplivi liberalizacije trga ter vplivi deregulacije in harmonizacije pogojev poslovanja, v Evropi še posebej učinki delovanja enotnega evropskega trga, povečan pritisk javnosti in državnih organov za zaostritev varnostnih in ekoloških standardov. Spremenjena tržna razmerja so pripeljala do tega, da so se spremenile tudi naloge v logističnih podsistemih. Tako naloga nabavne logistike ni več le zagotavljanje razpoložljivosti potrebnih materialov, ampak tudi dolgoročna integracija dobaviteljev v logistično verigo, še posebej zaradi vse manjše globine proizvodnih programov. Proizvodna logistika mora dejavno sodelovati pri reorganiziranju proizvodnih struktur. Posledica zaostrene konkurence se za distribucijo kaže v tem, da podjetja z izboljšanim dobavnim servisom ali večjo terminsko zanesljivostjo izrabljajo nadaljnje možnosti za diferenciranje proizvodov in s tem ustvarjajo konkurenčno prednost. Končno postavlja čedalje strožja okoljska zakonodaja, ki vse bolj obremenjuje stroške podjetij, razbremenilni logistiki vedno večje zahteve, ki pa se šele razvija (Logožar 2004a, 37). Nesporno je logistika za številna podjetja pomemben dejavnik uspešnosti in konkurenčnosti. Čim bolj podjetje uporablja logistiko za ustvarjanje konkurenčnih prednosti, tem bolj nezadostna je njena vloga kot čiste podporne funkcije. V tistih podjetjih, kjer so uvideli

12 12 strateški pomen logistike, v smislu organizacijske integracije, je logistika na višjem položaju v organizacijski hierarhiji (Logožar 2002, 9). Podjetniška logistika v razvitih državah je po ocenah 15 let pred slovensko podjetniško logistiko. V teh državah so logistični oddelki enakovredni vsem ostalim oddelkom v podjetju ter svojo dejavnost izvajajo v koordinaciji z drugimi oddelki.v večini slovenskih podjetij pa je logistična dejavnost razdrobljena po glavnih sektorjih podjetja, kot so npr. nabavna logistika in skladiščenje nabavnega materiala v nabavnem oddelku, skladiščenje gotovih izdelkov, odprema in transport v marketingu, vodenje zalog v finančnem oddelku itd. (ITL 2003, 26). Pomembnost logistike v podjetju se torej povečuje, saj poleg ekonomskih zahtev raste tudi razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije, tehnike in tehnologije transporta, skladiščenja in pakiranja. Danes ne obsega zgolj tradicionalne transformacije dobrin temveč tudi finančno poslovanje, računovodstvo, kontrolo, raziskave in razvoj, upravljanje s človeškimi viri itd ali drugače povedano vse aktivnosti, ki dajejo podporo učinkovitemu opravljanju osnovne dejavnosti podjetja Pomen logistike za narodno gospodarstvo Za sodobna razvita gospodarstva je značilno gospodarno ravnanje, ki se kaže v družbeni in mednarodni delitvi dela ter pri tem v razmestitveni in časovni soodvisnosti poslovno neposredno ali posredno povezanih sistemov (Logožar 2004b, 14). Smoter logistike je v tem, da omogoča po vrsti, količini, kakovosti, prostoru in času prilagojen dovoz stvari, tako kot so potrebne za izvedbo proizvodnih, storitvenih in potrošnih procesov. Iz tega izhaja, da ima logistika vpliv na celotno gospodarstvo, saj učinkuje na njegove stroške ter vsebuje rešitve, ki ne zadevajo le posameznega poslovnega sistema (Oblak 1987, 31). Logistični sistem je pomemben razvojni dejavnik narodnega gospodarstva. Nanj vplivajo zlasti potrebe tržišča, naraščanje mednarodne menjave, število novih proizvodov, stroški pretoka materiala, problem energije ter uvajanje sodobnih transportnih sredstev (Ivanko 2001, 1). Pri nabavi, proizvodnji in prodaji, ki predstavljajo temeljne poslovne procese gospodarskih organizacij, nastajajo številne premostitvene potrebe. Po eni strani se kažejo potrebe po premoščanju v gospodarstvu zaradi delitve dela, dislociranosti in časovne razporeditve nabave, proizvodnje in porabe, po drugi strani pa se s premeščanjem prostorske in časovne neenakomernosti med proizvodnjo in porabo blaga soodloča o strukturi, prostorski in časovni organiziranosti preoblikovalnega sektorja s pogoji transfera (Oblak 1997, 29).

13 Logistični podsistemi Sistem logistike sestavlja več elementov (npr. pakiranje, prevoz, skladiščenje, nakladanje, itd.), ki jih lahko smiselno združimo v večje enote (kot podsisteme) kot je prikazano na sliki 1 (ITL 1998, 8): VODSTVENI ORGAN Distribucijska logistika Dobavi telji Nabavna logistika Skladišče materiala notranja logistika Proizvodnja medskladiščenje Skladišča končnih proizvodov Trgovec porabnik Skladišče rezervnih delov logistika rezervnih delov Vračanje embalaže, palet, itd. vračanje embalaže, palet, itd. Reciklaža Odlagališča odpadkov Razbremenilna logistika SLIKA 1: LOGISTIČNI PODSISTEMI proizvodnega podjetja, prirejeno po Požarju (1998, 8) Vir: Logožar 1999, 23 Pri mikrologističnem vidiku je bolj poudarjena intralogistika v okviru podjetja, to je zlasti notranji transport do delovnih mest in med njimi, ter skladiščenje in medskladiščenje surovin, polproizvodov in gotovih proizvodov (ITL 1998, 8). Avtorji različno delijo logistični sistem na podsisteme. Najbolj pa se je uveljavila delitev oziroma razmejitev logističnega sistema na podsisteme, kot jih je v svojih delih opredelil dr. Oblak: nabavna logistika, notranja logistika, distribucijska logistika in poprodajna logistika.

14 Nabavna logistika Nabavna dejavnost je bila mnogo časa zapostavljena in šele ob vse večji konkurenci so podjetja uvidela, da so v nabavi velike rezerve za znižanje stroškov. Poraba materiala pomeni velik odstotek proizvodne vrednosti (Vorina 2004, 65). Osnovna cilja nabavne logistike sta (Kaltenekar 1993,183): preskrbovati vse porabnike v podjetju z ustreznimi količinami in kvalitetami potrebnega materiala (kamor vključujemo tudi surovine) ob planiranih časovnih terminih; in pri tem težiti k čim večji gospodarnosti celotne dejavnosti. Pomen nabavne logistike je odvisen od oskrbnega in dobavnega servisa, določenega v okviru politike marketinga posameznega poslovnega sistema in seveda tudi od logističnih stroškov, vse za blago, ki je predmet pretoka skozi logistični (pod)sistem (Oblak 1987, 38). Nabavna logistika, kot podsistem poslovnega sistema logistike, skrbi za njegovo oskrbo s prostorsko določenimi dejavnostmi prevzema in dostave potrebnega blaga v dani količini in kakovosti. Blago predstavljajo vse potrebne surovine, materiali, polizdelki in izdelki, ki jih poslovni sistem potrebuje za izvedbo svojega proizvodnega ali prodajnega programa. Vključuje predvsem zunanji transport, morebitno skladiščenje in potrebne manipulativne operacije z blagom (Vorina 2004, 65). Raven servisnih storitev nabavne logistike je tako odvisna od pogojev dobaviteljev in od pogojev odjemalcev. Sam način dobave pa je odvisen od treh dejavnikov: načina naročila, načina odpreme in informacij. Da bi nabavna logistika dosegala zastavljene cilje, mora nabavna služba ugotoviti in določiti nabavne potrebe v podjetju glede na: vrsto potrebnega materiala, predpisano kakovost materiala, potrebno količino materiala, čas, v katerem je potrebno material dostaviti. Sam proces nabave mora vedno težiti k racionalizaciji, ki se dosega predvsem z izvajanjem naslednjih temeljnih aktivnosti: vnaprejšnjo določitvijo in ocenitvijo nabavnih potreb, identifikacijo morebitnih dobaviteljev, preučevanjem dobaviteljevih ponudb, izbiro dobaviteljev, ponovnim pregledom, povzetkom in analizo izbranih dobaviteljev, uporabo ustreznih analitičnih tehnik za določanje cen in stroškov, pogajanjem, selekcijo izbranih dobaviteljev in podpisom pogodb, nadzorom nad dobavitelji ter sklenitvijo nakupnih poslov (Gattora et al. 1994, 64).

15 Notranja logistika Notranja logistika zajema vse aktivnosti v okviru podjetja (pretok materiala od njegovega prevzema do odpreme gotovih proizvodov). Gre v bistvu za planiranje, organiziranje in kontrolo vseh aktivnosti premikanja in skladiščenja znotraj delovne organizacije z namenom optimiziranja procesa proizvodnje. Med prvine notranje logistike prištevamo tako delovno silo, notranji transport, transportne poti, transportna sredstva in naprave, skladišča in skladiščenje, pakiranje, paletiziranje in pretovorne manipulacije, kakor tudi komisioniranje blaga. Prostorska razporeditev strojev in naprav ter notranja logistika morata zagotoviti gospodaren potek proizvodnje. Prav notranji transport mora premostiti napake slabega prostorskega planiranja tovarne. Osnovno načelo notranje logistike je čim bolje izkoristiti prostor ter skrajšati poti in čas pretoka materiala (Vorina 2004, 66). Funkcija notranje logistike se začenja s količinskim in kakovostnim prevzemom blaga, ki ga je nabavna logistika pripeljala v podjetje z oddaljenih domačih in tujih trgov. Blago se najprej razvrsti. Po količinskem in kakovostnem pregledu se uskladišči, pri čemer so poleg stroškov skladišč in skladiščenja pomembni tudi stroški delovne sile in vezanih obratnih sredstev v zalogah. Notranja logistika mora vzdrževati primerno dobavno pripravljenost vhodnih materialov za proizvodni proces, skrbeti mora tako za notranji transport in medfazno skladiščenje materiala (ali polizdelkov) kakor tudi za transport izdelkov iz proizvodnje v skladišče izdelkov. Ti morajo biti ustrezno pakirani in obstajati mora primerna dobavna pripravljenost teh izdelkov, da jih lahko distribucijska logistika s svojimi aktivnostmi dostavi odjemalcem (Oblak 1987, 39-40). Poglavitne dejavnosti notranje logistike so torej smotrno urejen notranji transport in skladiščenje ter potrebne manipulativne operacije (nakladanje, razkladanje, premeščanje, paletizacija, kontejnerizacija, pakiranje, razpakiranje itd.) Distribucijska logistika Distribucijska logistika obravnava tok gotovih proizvodov od proizvajalca oziroma prodajalca do končnega uporabnika, tako da pride proizvod v roke uporabnika v zahtevani količini in kakovosti, ob pravem času in na pravem kraju, nepoškodovan in z optimalnimi stroški. V okvir delovanja distribucijske logistike spada: skladiščenje gotovih proizvodov, zunanji transport, potrebne manipulativne operacije in s tem povezana administrativna dela (Vorina 2004, 66). Distribucijska logistika skrbi za izročitev določenega blaga uporabniku v zahtevani količini in kakovosti v določenem času in na kraju, ki ga je določil v kupni pogodbi. Lahko gre za enkratne, občasne ali pa kontinuirane dostave blaga. S parametri kot so dobavni čas, dobavna pripravljenost in dobavna zanesljivost, prilagodi ponudnik svojo dobavo blaga včasih sorazmerno nepreglednim časovnim potrebam kupcev (Oblak 1987, 41).

16 16 Na učinkovitost distribucijske logistike vplivajo različni subjektivni in objektivni dejavniki. Na dobavni čas vpliva tako čas, v katerem prispe naročilo od kupca do proizvajalca, čas obdelave naročila in izbira naročenega blaga v skladišču, čas oblikovanja pošiljk in njihovega nakladanja na transportno sredstvo, kot tudi čas transporta blaga do kupca. Na sam transportni čas pa vpliva izbira prometnih poti in sredstev ter razvitosti prometne infrastrukture in ostalo (ibid., 41-42). Vložki v sistem distribucije so pravzaprav stroški, povezani z izvajanjem dejavnosti fizične distribucije, ki nastajajo pri transportu, kontroli zalog, skladiščnih in distribucijskih centrih, pri pripravljanju pošiljk za prevoz ter pri obdelavi naročil in posredovanju informacij. Učinke sistema distribucijske logistike opredeljujemo s cilji sistema. Temeljni cilj distribucijske logistike je dobaviti proizvode kupcem v zahtevani količini, zahtevani kakovosti in ob pravem času. V tej zvezi govorimo o nivoju postrežbe kupcev ali dobavnega servisa. Na nivo postrežbe kupcev vplivajo predvsem naslednji dejavniki: dobavni čas, dobavna zanesljivost, dobavna kakovost in informacijski sistem (ibid., 41-42). Zaradi potrebe po gospodarnosti distribucije poslovnega sistema je naloga distribucijske logistike poiskati in uvesti takšne vzajemne odnose med stroški proizvodnje in pakiranja na eni strani in stroški distribucijske logistike na drugi strani, da so odprte možnosti organiziranja za njihovo skupno optimiranje, ne samo v okviru poslovnega sistema, temveč tudi na njegovi medorganizacijski ravni. Drugi vidik, ki je seveda enako pomemben kot so nizki logistični stroški, je logistični servis, ki je potreben za logistične storitve pri distribuciji določenega blaga in njegovem dobavnem servisu. Distribucijska logistika se torej ukvarja z zasnovo logističnih kanalov pretoka blaga (logistična infrastruktura) in z izvajanjem teh procesov. Input kot element distribucijskega sistema zajema v glavnem (ibid., 41-42): načrtovanje skladišč, skladiščenje, transport, pakiranje in potekanje naročil; informacije iz sistemov, ki so potrebni za dosego cilja; krmilne aktivnosti, ki krmilijo in uravnavajo sistem po načelu povratne zveze Poprodajna logistika Aktivnosti poprodajne logistike stečejo po opravljenem prodajnem poslu. Pri teh aktivnostih gre tudi za posle razbremenitvene logistike poleg že omenjenih v zvezi s ponakupnimi servisnimi storitvami v zvezi z izdelkom, zato je smotrna delitev določenih logističnih funkcij v skladu z njihovim namenom. Po tem vidiku med te funkcije spadajo tudi vračanje poškodovanega ali pa napačno dostavljenega blaga dobaviteljem (Oblak 1997, 61). Poprodajna logistika je najmlajši podsistem mikrologističnega sistema v industrijskih, trgovinskih in ostalih storitvenih poslovnih sistemih in je zaradi tega nekaterim podjetjem še neznano in posledično tudi zanemarjeno področje. Ostali podsistemi kot so nabavna, notranja in distribucijska logistika, so namreč v primerjavi s poprodajno logistiko bolj razviti, kar velja zlasti za razvita tržna gospodarstva manj pa za naše gospodarstvo.vendar

17 17 je lahko poprodajna logistika s svojimi aktivnostmi pomemben vir konkurenčnih prednosti podjetja. Tukaj je poudarjeno predvsem poglabljanje odnosov s strankami in s tem graditev večjega medsebojnega zaupanja (Logožar 2002, 3). S poprodajno logistiko razumemo poprodajne servisne storitve posameznih podjetij oziroma prodajalcev svojim odjemalcem oziroma kupcem. Oblak (1987, 43) loči aktivnosti poprodajne logistike na: poprodajne servisne storitve prodajalca in razbremenilno logistiko. Poprodajne servisne storitve prodajalca zajemajo aktivnosti kot so montaža in poskusno delovanje strojev, servisno, tekoče in investicijsko vzdrževanje ter dostava rezervnih delov. Razbremenilna logistika pa vključuje vračanje pomožnih transportnih sredstev (palet, kontejnerjev, embalaže za večkratno uporabo ipd.), ponovno uporabo ali uničenje odpadkov oziroma ostankov iz proizvodnega procesa in reklamacije za poškodovano ali nepravilno dostavljeno blago. Taka opredelitev poprodajne logistike se ujema s pojmom poprodajnega marketinga, kot ga je definiral Vezjak (1986, 53), po katerem poprodajni marketing vključuje vse tiste namenske dejavnosti, ki zagotavljajo stalnost izvoza z ustreznim tržnim deležem na tujem. Te dejavnosti so: servisna dejavnost in izobraževanje kadrov, kontrola in dotok povratnih informacij, poprodajno tržno komuniciranje, spreminjanje izvoznega programa, izločitev starih in uvajanje novih programov, trajna skrb za ugled podjetja in njegovega proizvoda. Z namenom, da bi si utrdilo položaj na trgu, si mora podjetje tudi po opravljeni prodaji prizadevati, da bo ustvarjalo konkurenčne prednosti. To lahko doseže s ciljno usmerjenimi poprodajnimi aktivnostmi oziroma storitvami, ki pomagajo spodbujati zaupanje pri kupcih. Poprodajne servisne aktivnosti morajo biti hitre, učinkovite in kakovostne, le tako bo podjetje doseglo pričakovan odziv pri kupcih oziroma strankah in posledično pridobilo dobro ime in utrdilo položaj na trgu (Logožar 2004a, ).

18 18 3 OPREDELITEV RAZBREMENILNE LOGISTIKE 3.1 Razbremenilna logistika V zahodnih državah morajo podjetja skrbeti ne le za logistične storitve v nabavi, proizvodnji in prodaji blaga, temveč tudi za ogromne količine ostankov in drugega materiala (npr. embalaže). To področje logističnih storitev podjetja bomo imenovali razbremenilna logistika. V nemški literaturi, ki je razbremenilno logistiko najbolj natančno opredelila, se je za razbremenilno logistiko uveljavil izraz Entsorgunglogistik. Angleško govoreči avtorji posvečajo razbremenilni logistiki veliko manj pozornosti in tudi ni uveljavljenega izraza zanjo. Tri najpogostejša poimenovanja so: Reverse Logistics, ki po Crawfordu (1992, 205) vključuje poprodajne aktivnosti zbiranja, končnih trgov, Reverse Distribution, ki naj po mnenju Czinkote in Ronkainena (1995, 593) podjetju omogoči pridobivanje svojih proizvodov s trga z namenom ponovne uporabe, recikliranja ali odstranitve, in»return Logistics«(Logožar 1999, 42). 3.2 Aktivnosti razbremenilne logistike Razbremenilna logistika vključuje naslednje aktivnosti (ibid., 32): vračanje pomožnih transportnih sredstev (palet, kontejnerjev, zamenljivih in nakladalnih zabojev, embalaže za večkratno uporabo ipd.); ponovno uporabo ali uničenje odpadkov oziroma ostankov iz proizvodnega procesa; reklamacije za poškodovano ali nepravilno dostavljeno blago. Zakaj podjetje potrebuje razbremenilno logistiko ( Logožar 2002, 3): zaradi izpolnjevanja zakonov, ki zahtevajo posebno ravnanje z ostanki (varovanje okolja, združljivost in nezdružljivost snovi, skladiščenje nevarnih snovi itd.); zaradi odgovornosti za nevarne odpadke, ki jih javne komunalne ustanove niso dolžne odstranjevati; zaradi višjih stroškov, ki jih je potrebno plačevati organizacijam za odvoz ostankov, če jih podjetje ni sortiralo (npr. stara olja, razredčila, gradbeni odpad itd.); zaradi ugleda, ki ga podjetje izgubi, če ga v medijih označijo kot onesnaževalca okolja; v podjetjih vse bolj narašča tudi pomen skrbi za varstvo okolja in tako se pojavlja potreba po vključitvi področja razbremenitve v delovno področje poslovne logistike. Vključuje širši pojem razbremenitve, vse planske in izvedbene

19 19 aktivnosti, ki se nanašajo na okolju prijazno uporabo, recikliranje in nadzorovano odstranitev odpadkov. Tako so na primer transportne palete nepogrešljiv del logističnih procesov, uporabljajo jih tako rekoč v vseh industrijskih panogah. Uporaba standardiziranih transportnih palet je nedvomno olajšala številne logistične postopke. Ne glede na številne prednosti imajo lesene transportne palete tudi pomanjkljivosti, katerim se je mogoče izogniti z drugačnimi možnostmi. Kljub prevladi lesenih palet njihovo vlogo ponekod uspešno prevzemajo palete iz valovitega kartona in počasi zamenjujejo lesene palete. Palete iz valovitega kartona imajo pred lesenimi kar nekaj prednosti. Poleg nižje cene je pomembno, da za njihovo izdelavo lahko uporabljajo 70 odstotkov recikliranih materialov. Po uporabi jih je mogoče znova reciklirati ali lažje uničiti kot lesene, ki kljub možnosti večkratne uporabe pogosto prehitro končajo na smetiščih, reciklaža pa je zahtevnejša. Najpogosteje se za palete iz valovitega kartona za zdaj odločajo v farmacevtski oziroma kozmetični industriji in v proizvodnji živilskih, tobačnih in tekstilnih izdelkov, igrač in občutljive elektronike (Vorina 2004, 68). Cilji razbremenilne logistike se nanašajo na ekološko ozaveščenost, kar pomeni zmanjševanje obremenjevanja naravnega okolja, medtem ko se ekonomski cilji nanašajo na oblikovanje stroškovno učinkovitih in servisno naravnanih blagovnih in informacijskih tokov (Logožar 1999, 43). 3.3 Naloge razbremenilne logistike Razdelitev nalog razbremenilne logistike se opira na aktivnosti tradicionalnih logističnih področij uporabe, kot so nabava, proizvodnja in distribucija, saj lahko tudi pri razbremenilni logistiki ločimo transportne in pretovorne procese, procese skladiščenja, kakor tudi z materialnim tokom ujemajoče se informacijske tokove, torej obdelavo naročil. Vendar lahko pri nalogah razbremenilne logistike zasledimo nekatere vsebinske razlike. Kot dodatna samostojna naloga razbremenilne logistike se pojavlja še zbiranje in sortiranje ostankov (Logožar 1999, 49). Zbiranje in sortiranje ostankov lahko označimo kot tipično nalogo razbremenilne logistike. Z ločevanjem kot delno nalogo dosežemo torej bolj čiste vrste ostankov. Na procese zbiranja ostankov odločilno vpliva struktura nastajanja ostankov, ki jo opredeljujejo tri značilnosti: količina ostankov po mestu nastanka, ritem nastajanja ostankov in kemijska sestava zbranih ostankov. Pridobivanje čistih vrst ostankov je pogoj za recikliranje ostankov. Redno nastajanje ostankov v velikih količinah in velika koncentracija le nekaj različnih vrst ostankov olajšujeta zbiranje in ločevanje (Vorina 2004, 69). 3.4 Predmet razbremenilne logistike V strokovni literaturi so številne opredelitve predmeta razbremenitve, kot so odpadek, ostanek,»nonproduktoutput«, reziduum, sekundarne surovine, razbremenitveno blago in škart. Jasne in nedvoumne definicije še ni, saj se nobeno imenovanje ni moglo uveljaviti.

20 20 Pri vsakem proizvodnem in distribucijskem procesu poleg želenih proizvodov nujno nastajajo tudi predmeti, ki sami po sebi ne ustrezajo stvarnim ciljem podjetja. Te ostanke lahko razdelimo v dve skupini kot je razvidno (Logožar 2004a, 124): Output podjetja proizvodi Ostanki oz. odpadki v širšem odpadki ostanki Odpadne vode Odpadki v ožjem pomenu Izpusti v zrak (trdni delci) SLIKA 2: PREDMETI RAZBREMENILNE LOGISTIKE, Vir: Prirejeno po Pfohlu In Stölzleju (1992, 187) V prvo kategorijo sodijo ostanki, ki nimajo nobene vrednosti za povzročitelja ali nekoga tretjega in zato ne pridejo v poštev za recikliranje. Za to kategorijo ostankov bomo uporabljali termin odpadki. V najširšem pomenu označujemo z recikliranjem krožne tokove v transformacijskih procesih, ki pomenijo vračanje in ponovno izkoriščanje odpadnih surovin, materialov in proizvodov v proizvodnji. Potekajo lahko na več načinov (povzeto po Pregrad in Musil 1995, 54-55): s ponovno uporabo proizvodov ali njihovih delov, ki se brez zahtevnejših fizikalno-kemijskih postopkov predelave vključujejo v transformacijski proces v prvotni materialni sestavi in obliki ter opravljajo prvotno funkcijo (npr. vračljive steklenice) ali funkcijo posameznih komponent v napravah (npr. deli računalnika); z nadaljnjo uporabo proizvodov v prvotni materialni sestavi in obdelavi, vendar s spremenjeno funkcijo (npr. plastična embalaža kot vedro);

21 21 s ponovnim izkoriščanjem, kar pomeni zahtevnejši proces predelave (recikliranje v ožjem pomenu), s čimer ponovno dosežemo prvotno materialno sestavo, prvotno obliko in prvotni namen uporabe (npr. železni ostanki v jeklarski industriji); z nadaljnjim izkoriščanjem, katerega značilnost je sprememba materiala in s tem spremenjena funkcija novih proizvodov, ki so na nižji tehnološki ravni (npr. lesene plošče iz žagovine). Pomembno je, da že pri konstrukciji proizvoda upoštevamo možnost recikliranja ali neškodljivega odstranjevanja ostankov. Prednostno zaporedje glede omejevanja obremenjevanja okolja naj bi bilo: preprečevanje - omejevanje - ponovno izkoriščanje odstranitev. Sposobnost recikliranja ostankov je potrebno zagotoviti npr. z izbiro ustreznih surovin, s preprečevanjem proizvodnje težko ločljivih materialov, z zagotovitvijo preproste demontaže naprav, itn. Prvo kategorijo ostankov, torej odpadke, podjetja prepustijo specializiranim podjetjem (razbremenjevalcem) in jih je po njihovem agregatnem stanju mogoče razdeliti na odplake (odpadne vode), odpadke v ožjem pomenu in izpuhe (izpuste v zrak). Ostanke, ki imajo za povzročitelja in/ali nekoga tretjega zadovoljivo vrednost za recikliranje, imenujemo ostanki z vrednostjo ali ostanki v ožjem smislu. Predmeti razbremenilne logistike so tako opredeljeni ostanki. Pri tem je izpuste v zrak potrebno razmejiti na filtrirane snovne komponente, ki so predmet razbremenilne logistike, in na v ozračje izpuščen del, ki ga ne upoštevamo kot predmet razbremenilne logistike. Zraven tega prištevamo med objekte razbremenilne logistike tudi embalažo, pomožna transportna sredstva in blago, ki se vrača v podjetje zaradi poškodb med prevozom ali zaradi dobave napačnemu komitentu (Logožar 1999, 44-47). 3.5 Cilji razbremenilne logistike Iz definicije razbremenilne logistike izhaja, da s konceptom razbremenilne logistike uresničujemo tako ekonomske cilje kot cilje v zvezi z varstvom okolja. Pri ciljih, ki se nanašajo na ekološki vidik, lahko razlikujemo dve oporni točki za formuliranje stvarnih ciljev. V okviru prizadevanj podjetja za zmanjšanje obremenjevanja naravnih resursov lahko razbremenilna logistika na strani inputov pospešuje recikliranje ostankov in s tem prihranke pri angažiranju redkih surovin. Na strani outputov je stvarni cilj razbremenilne logistike enak, to se pravi recikliranje ostankov. Če za določene ostanke možnosti nadaljnje uporabe ali nadaljnje predelave ne obstajajo, mora razbremenilna logistika zagotoviti okolju prijazno prostorsko-časovno transformacijo odpadkov do njihove ustrezne odstranitve (ibid., 48). Ekonomski cilji razbremenilne logistike so usmerjeni na izboljšanje rentabilnosti podjetja. Če se kot merilo rentabilnosti podjetja upošteva stopnja donosa (angl. Return on Investment ROI), se lahko izpeljejo te oporne točke za cilje razbremenilne logistike. S

22 22 povečanjem kvote ostankov, ki jih podjetje reciklira, se zmanjša količina ostankov za odstranitev, s čimer doseže podjetje znižanje stroškov za razbremenitev. Pri tem se lahko z avtomatizacijo pretoka ostankov znižajo tudi stroški za plače delavcev. S tem, ko podjetje poveča delež ostankov, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, se lahko v primeru mikrorecikliranja znižajo stroški vhodnih prvin. V primeru makrorecikliranja pa se lahko poveča dobiček na podlagi iztržka od prodaje ostankov. Investicije v delovna sredstva za razbremenilno logistiko, kot so npr. zbirna, transportna, pretovorna in skladiščna sredstva, sicer povzročajo vezave kapitala, vendar praviloma omogočajo ukrepe za avtomatizacijo in s tem prispevajo k racionalnejšemu poteku procesov razbremenilne logistike (Logožar 2004a, ). Od treh načelnih možnih razmerij med cilji, ki so harmoničnost, konfliktnost in nevtralnost, sta za oba vidika ciljev razbremenilne logistike pomembni predvsem harmoničnost in konfliktnost. Cilji varstva okolja in ekonomski cilji razbremenilne logistike so harmonični, kadar se s postopki recikliranja ostankov zmanjšuje poraba surovin in obremenjevanje okolja, ter se hkrati znižujejo tudi celotni stroški podjetja in s tem povečuje rentabilnost poslovanja. Nasprotno so cilji varstva okolja in ekonomski cilji v konfliktu, ko se z uresničevanjem ciljev varstva okolja povečajo celotni stroški in/ali vezave kapitala. Obstoj harmonije ali konfliktov med cilji je pri tem zelo odvisen od trenutka opazovanja. Tako lahko upoštevanje ciljev varstva okolja zahteva investicije, ki kratkoročno povzročajo dodatno angažiranje kapitala in v glavnem tudi višje stroške poslovanja. Dolgoročno pa lahko te investicije znatno prispevajo k znižanju stroškov za odstranitev in k ustvarjanju možnosti za prodajo ostankov in trženje pridobljenega knowhowa. V tem primeru se lahko kratkoročni konflikti med cilji spremenijo v dolgoročno harmonijo med le-temi (Logožar 1999, 48). 3.6 Zunanja oskrba v logistiki V podjetju je treba opredeliti temeljne logistične strategije, ki so naslednje: izključna uporaba lastnih, izključna uporaba tujih ali sočasna uporaba lastnih in tujih logističnih storitev. Preden pa se odločimo za katerokoli različico, moramo ugotoviti ali bomo uspeli z zunanjo oskrbo znižati stroške in ohraniti kakovost logistike. Pri ocenjevanju prednosti in pomanjkljivosti ene ali druge možnosti je potrebno upoštevati transakcijske in oportunitetne stroške (Ogorelc 1999, 456). Ena najpogostejših»kombiniranih možnosti«v zunanjem transportu je opravljanje lokalnih prevozov z lastnimi transportnimi sredstvi, daljinske prevoze pa prepustiti javnemu cestnemu prevozniku (ibid., 23).

23 23 Lastna skladišča Tuja skladišča Lastne storitve Tuje storitve Pogoji velik obseg pretovora blaga, kontinuiran pretok blaga, geografsko koncentrirani in stabilni trgi, potrebna posebna nega blaga. močna nihanja v povpraševanju, manjši obseg pretovora, drugo. pretežno lokalni transport, kontinuiran pretok blaga, malo sprememb v transportni tehniki in tehnologiji. pretežno daljinski transport, manjše transportne količine, neenakomerne transportne količine. Prednosti boljše možnosti za nadzor, možnosti za prilagajanje (specifične zahteve uskladiščevanja). nobenih kadrovskih problemov, nobenih večjih investicij, možnost hitre spremembe prostora. boljša oskrba prejemnikov, večja skrb za tovor. tuji prevozi imajo načelno boljšo izkoriščenost (manj praznih povratnih voženj). TABELA 1: LASTNE ALI TUJE LOGISTIČNE STORITVE Vir: Ogorelc 1998, 63 Prednosti zunanje oskrbe so naslednje (Veselko in Jakomin 2004, 7): pospešitev dobrobiti, ki jih prinaša reorganizacija podjetja, dostop in povezava s svetovnimi viri poslovnih zmogljivosti, priliv kapitala, sprostitev virov za druge namene, težave pri upravljanju ali nesposobnost kontrole, izboljšanje podjetniške osredotočenosti, prej zasedeni viri kapitala postanejo sproščeni, zmanjševanje poslovnega tveganja. Glavni in najočitnejši razlog za outsourcing je dejstvo, da podjetja pogosto niso sposobna sama opravljati logistike. S tem, ko se podjetje odloči za outsourcing, dobi tudi dostop do strokovnega znanja, ki ga ima management logistike (Waters 1999, 218). Glavni vzroki za zaskrbljenost pa so (Veselko in Jakomin 2004, 9): prehodno obdobje, raven specializiranosti in poslovna sposobnost logističnega ponudnika, varnost, zaupanje, cena. Prehodno obdobje je najbolj občutljivo, saj gre za veliko negotovosti in spoznavanja med partnerskima podjetjema. Nastajajo korenite spremembe, ki podjetjema puščajo veliko nerešenih vprašanj.

24 Možnosti zunanjega oskrbovanja V podjetju je treba zaradi nenehnih sprememb v razmerah proizvodnje (napredek tehnologije in spremembe cen) nenehno prilagajati kombinacijo tvorcev. Zaradi redkosti dobrin podjetje vseskozi presoja, katere dejavnosti izvaja v podjetju in katere kupi pri drugih. Na temelju zakonitosti uspešnega poslovanja»narediti ali kupiti«(»make or buy«) so strokovnjaki zasnovali koncept zunanjega oskrbovanja (outsourcing). Temeljna ideja tega je, da naj se podjetje osredotoči na proizvodnjo izdelkov in izvaja tiste aktivnosti poslovnega procesa, v katerih ima konkurenčne prednosti (ITL 1998, 58). MOŽNOSTI MOŽNOSTI ZUNANJEGA ZUNANJEGA OSKRBOVANJA OSKRBOVANJA narediti kupiti sam partnerstvo kratek rok dolgi rok nadzorovano nenadzorovano SLIKA 3: MOŽNOSTI ZUNANJEGA OSKRBOVANJA Vir: Povzeto po Reberniku, 1998, 81 Ključne pristojnosti podjetja so tista temeljna znanja in veščine, v katerih se podjetje razlikuje od konkurenčnih podjetij. Z zunanjim oskrbovanjem želijo podjetja povečati svojo dolgoročno uspešnost. Pri uvajanju sistema zunanjega oskrbovanja je potrebno temeljito proučiti naslednje (Rebernik 1998, 84): Kakšne so možnosti za doseganje konkurenčne prednosti pri izbiri neke variante zunanje oskrbe? Kolikšna je potencialna ranljivost (grožnja s trga) pri prenosu neke aktivnosti zunaj podjetja? Kakšne naj bodo pogodbe z dobavitelji, da se ob ohranjeni potrebni prilagodljivosti zmanjša nevarnost ranljivosti podjetja?

25 25 Nasproti pridobivanju strateških prednosti, ki jih ponuja koncept zunanjega oskrbovanja, je potrebno postaviti prisotno nevarnost, da komponente izdelkov ali storitve ne bodo zadostile zahtevam podjetja. Podjetje prav gotovo ne bo prepustilo zunanjim izvajalcem tistih komponent ali storitev, s katerimi bi konkurenčna podjetja morebiti pridobila nadzor nad podjetjem ali morebiti celo ogrozila njihov obstoj. Zato je potrebno poiskati ravnovesje med potencialnimi konkurenčnimi prednostmi zunanjega oskrbovanja in storitve, ki bodo prispevale k povečanju konkurenčnih prednosti ob minimalnem tveganju. Poleg tega pa gospodarske transakcije v zunanji oskrbi zavarujemo s primerno obliko upravljavske strukture (Logožar 1999, 94) Lastne ali tuje logistične storitve Odločitve glede zunanje oskrbe so v pristojnosti najvišjega managementa. Po preteku določenega časa, odločitve imajo srednjo oziroma dolgoročno naravo, je potrebna ponovna temeljita presoja. Odločitve v zvezi z dilemo»narediti ali kupiti«podjetje ne opravi zgolj na osnovi stroškovne presoje. Pomembna je celovita presoja z vidika vseh podjetniških področij, ki upoštevajo pomembne vplivne dejavnike in sekundarne učinke odločitev. Pri analizi zunanje oskrbe je zato eno od temeljnih vprašanj določanje ustreznih postopkov izračunavanja stroškov (Logožar 2004a, 211). V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je pomen zunanje oskrbe v logistiki zelo povečal. Industrijska in storitvena podjetja uporabniki logističnih storitev se zavedajo, da je najbolje, da izvedbo logistike prepustijo specializiranim izvajalcem. Po drugi strani pa so logistična podjetja zainteresirana, da ponudijo celovito izvedbo logističnih storitev. Podjetja prepustijo logistično dejavnost zunanjim izvajalcem (ibid., ): zaradi hitrega vstopa podjetja na nove trge, zaradi večjih sprememb v nabavni in/ali prodajni strukturi ter proizvodni strukturi, zaradi zahtevane kakovosti fizične oskrbe oziroma fizične distribucije (na primer zmanjševanje dobavnih časov, spremenjene nabavne/prodajne količine), zaradi prilagajanja hitremu porastu prodaje. Tako so nekateri proizvajalci na svetovnem trgu ocenili, da ne bodo zmogli slediti razvoju logistike. Po temeljiti analizi so prepustili logistiko tretjim osebam Logistične storitve, primerne za zunanjo oskrbo V nemški študiji o zunanji oskrbi v logistiki so ugotavljali, katere logistične storitve podjetja prepuščajo zunanjim izvajalcem in katere cilje želijo s tem doseči (Heiner 1996, 32-33). Rezultati so bili naslednji:

26 26 Storitve Delež od vseh podjetij (v %) Transportne storitve 85 Skladiščenje 53 Odprava 47 Pakiranje 33 Komisioniranje 33 Razbremenilna logistika 32 Etiketiranje 31 Carinsko posredovanje 27 Montaža 10 Kontrola kakovosti 10 Finančne storitve 9 Organizacija logistike 9 TABELA 2: LOGISTIČNE STORITVE, PRIMERNE ZA ZUNANJE IZVAJALCE Vir: Heiner, 1996, 32 Cilji, ki so jih podjetja hotela doseči, so bili naslednji (ibid., 33): znižanje stroškov (86%), izboljšanje kakovosti storitev (51%), realiziranje sinergijskih učinkov (48%), preprečevanja podvajanja (33%), zmanjšanje tveganja (22%), okoljevarstveni cilj (13%), povečanje preglednosti trga (10%), standardiziranje storitev (8%), intenzivna obdelava trga (7%), drugo (9%). Izvajalec logističnih storitev vodi logistično poslovanje popolnoma ločeno od poslovanja matičnega podjetja, hkrati pa podjetje spodbuja k specializaciji na njegovem osnovnem področju Izbira zunanjega izvajalca Podjetja navajajo številne razloge za uporabo tujih storitev pri vzpostavljanju novih kanalov ponovne uporabe in recikliranja. Najpogosteje se pojavljajo naslednji razlogi (Kopicki 1993, ): Usmeritev na ključne sposobnosti. Če se podjetje posveča poleg osnovne dejavnosti tudi drugim dejavnostim, se lahko zgodi, da svoje strateške usmeritve ne postavlja na prvo mesto, da preveč drobi svoje resurse in zaradi tega ogroža svojo fleksibilnost pri reagiranju na nove tržne priložnosti.

27 27 Ohranjanje lastnega kapitala. Uporaba tujih storitev pogosto vključuje tudi uporabo kapitala zunanjih oskrbovalcev, kar zmanjšuje potrebo po velikih začetnih investicijah. Izkoriščanje najboljših možnih sposobnosti. Nekateri zunanji izvajalci se zelo trudijo, da bi bili najboljši na svojem področju. Če podjetje ne angažira teh vodilnih ponudnikov temveč manj sposobne, ali poskuša razviti svoje lastne rešitve v razbremenilni logistiki, se lahko zgodi, da rešitve ne bodo optimalne. Ekonomija obsega. Pri zbiranju ostankov in združevanju tokov ostankov z obstoječimi transportnimi mrežami obstajajo pomembne ekonomije obsega. Individualni proizvajalci teh ekonomij obsega sami ne morejo doseči, še posebej ne v začetni fazi programov razbremenilne logistike. Integracija razbremenilne verige. Zunanji izvajalci, ki vzdržujejo tesne stike z vsemi udeleženci v razbremenilni verigi, lahko pogosto bolje ocenijo tokove ostankov in lažje zagotovijo zahtevano kakovost zbranih ostankov. Zelo pomembna je izdelava meril za izbiro zunanjih izvajalcev logistike. V posebni študiji so ugotavljali pomembnost parametrov dejavnikov kakovosti logistike (povzeto po Menon et al. 1998, ). Ti parametri, razvrščeni po pomembnosti, so: hitrost in zanesljivost izvajanja logističnih procesov (14,8%), verjetnost izgube in/ali poškodbe blaga (8,4%), razlike v prevoznih tarifah (7,5%), marketinški pristop in konkurenca na trgu (5,6%), politika podjetja in vpliv porabnikov na izvajanje storitev (5,2%), vplivi zunanjih trgov (4,7%). Posebni vidiki, ki jih morajo podjetja upoštevati pri izbiri logističnega podjetja, pa so: 1. Kakovost izvajanja storitev mora zadovoljevati (opredeljena) standardna merila kakovosti. 2. Pogajanja o ceni pridejo na vrsto šele takrat, ko sta obe strani že skoraj odločeni, da bosta poslovno sodelovali. Bistveni elementi pogodbe o sodelovanju morajo biti usklajeni. 3. Izvajanje storitev zunanjega logističnega podjetja ne sme ovirati temeljnega poslovnega procesa. 4. Logistično podjetje ne sme enostransko spreminjati elementov pogodbe (na primer neupravičena podražitev storitev). Vsekakor je treba upoštevati tudi nevarnosti, ki jih pomeni zunanja oskrba, saj obstaja možnost, da kakovost logističnih storitev ne bo zadovoljiva. Podjetje naj izvajanje

28 28 poslovne logistike prepusti takemu izvajalcu, ki bo ob minimalnem tveganju, prinesel čim večjo konkurenčno prednost (Logožar 2004a, ). 3.7 Outsourcing v razbremenilni logistiki Tuje storitve, ki so koristne v razbremenilni logistiki, lahko razvrstimo v pet kategorij (Logožar 2004a, 218): 1. Specializirano zbiranje in združevanje proizvodov velike vrednosti. Pri tem zunanji izvajalci pomagajo proizvajalcem pri demontaži opreme, združevanju in transportu. Proizvajalci ohranijo pravico do proizvodov in dajo navodila za odstranitev. 2. Zbiranje, sortiranje in marketing komercialnih ostankov. Številna podjetja za razbremenitev ponujajo storitve kot so zbiranje, sortiranje in marketing za običajne komercialne ostanke, na primer valovite lepenke, pisarniškega papirja in vsebnike za napitke. 3. Specializirano zbiranje, predelava in marketing komercialnih ostankov. Ponudniki teh storitev so specializirani za razbremenjevanje velikih količin homogenih ostankov ali posebnih ostankov (na primer stara olja, baterije in akumulatorji, stara guma), ki se pojavljajo v manjših podjetjih in industriji. Praviloma se posvetijo le določenim vrstam materialov kot so stara olja, kovinski ostanki ali papir. Nekatera od teh podjetij se bolj posvečajo sortiranju ter predelavi in redko ponujajo storitve kot je zbiranje. Nasprotno je pri posebnih ostankih zbiranje pomembna komponenta storitev razbremenitve. 4. Ravnanje s povratno embalažo in paletami. Nabavni stroški in stroški za razbremenitev pakirnih materialov za enkratno uporabo so ponovno vzbudili zanimanje za povratno embalažo in zaščitne oziroma ovojne materiale. Nova samostojna podjetja, ki imajo svoje palete in jih dajejo v najem proizvajalcem ter distributerjem, so zelo uspešna pri zagotavljanju kakovostnih storitev. 5. Verifikacija»zelenih«proizvodov. Podjetja, ki se zanimajo za proizvodnjo, nakup ali prodajo»zelenih«proizvodov, morajo premagati dvome porabnikov glede motivov podjetja, nasprotujočih si predpisov o označevanju in razlik v miselnosti o tem, kakšne lastnosti mora imeti proizvod, da ga je mogoče uvrstiti med»zelene«proizvode. Ustanovljena so bila podjetja, ki proizvajalcem»zelenih«proizvodov ponujajo neodvisno verifikacijo okolju prijaznih proizvodov. Pri tem uporabljajo metode, kot so analiza življenjskega cikla in medsebojne primerjave podobnih proizvodov, za katere proizvajalci želijo dokazati, da spadajo med»zelene«proizvode.

29 29 storitve Specializirano zbiranje in združevanje proizvodov velike vrednosti Zbiranje, sortiranje in marketing komercialnih ostankov Specializirano zbiranje, predelava in marketing komercialnih ostankov Ravnanje z embalažo, paletami in kontejnerji Verifikacija»»zelenih««proizvodov primeri demontaža računalniške, pisarniške in medicinske opreme združevanje odsluženih proizvodov v večje tovarne enote in njihov transport do mesta razstavitve ravnanje z različnimi vrstami materialov (papir, steklo, plastika, kovine) iz različnih podjetij zbiranje starih olj in topil zbiranje in stiskanje avtomobilov sortiranje odpadnega papirja upravljanje sistemov povratne embalaže izmenjava ali dajanje palet in kontejnerjev v najem recikliranje ali ponovna uporaba zaščitnih materialov potrjevanje vsebnosti recikliranih materialov, primernosti za recikliranje in drugih lastnosti proizvodov, prijaznih okolju. TABELA 3: OUTSOURCING V RAZBREMENILNI LOGISTIKI Vir: prirejeno po Kopicki 1993, 198.

30 30 4 RAZBREMENILNA LOGISTIKA IN VARSTVO OKOLJA Podjetnik ali manager, ki si prizadeva za obstoj rentabilnosti svojega podjetja, se mora danes spopasti z ekološkim vodenjem podjetja. Ekološko vodenje podjetja pomeni sodelovanje pri zgodovinskem reševanju vprašanja o ohranjanju ali vzpostavljanju naših naravnih življenjskih temeljev (Vuk 2000, 52). Upoštevanje okolja postaja ena najpomembnejših nalog podjetja. Skrb za okolje za vse, od varstva pred hrupom do varčevanja z energijo prevzema prav vse vidike podjetja. Po Winterjevem modelu je podjetje živi organizem. Po tem celovitem načelu se je treba usmeriti na proizvodne procese pa tudi na postopke in izdelke. Nobena dejavnost podjetja se ne more izogniti preverjanju v smislu varstva okolja. Vsi sodelavci morajo razviti tako imenovano okoljsko usmerjeno inteligenco (ibid., 53). 4.1 Razlogi za ekološko vodenje podjetja Najpomembnejši razlogi zaradi katerih naj bi vsak odgovoren podjetnik, ki ima ves čas pred očmi tudi lastne interese, v svojem podjetju izvajal oz. upošteval ekološko vodenje podjetja so (ibid., 52-54): brez ekološko ozaveščenih podjetij ni ekološko ozaveščenega gospodarstva, brez ekološko ozaveščenega vodenja podjetja pride do izgube vedno večjih tržnih priložnosti, poveča pa se tudi tveganje zaradi ekološke odgovornosti v milijonskih vrednostih skupaj z ogroženostjo podjetij in njihovih delovnih mest, za vse vodilne delavce, direktorje, vodje oddelkov in sodelavce se brez ekološko ozaveščenega vodenja podjetja poveča tveganje zaradi možnosti izgube delovnih mest, zmanjšujejo pa se tudi možnosti nadaljnjega poklicnega napredovanja, brez ekološko ozaveščenega vodenja se odpovemo številnim priložnostim za zmanjšanje stroškov, brez ekološko ozaveščenega vodenja ni odgovornosti pred lastno vestjo in brez odgovornosti do svoje vesti ni popolne identifikacije s svojim poklicem. 4.2 Vpliv logistike na okolje Pri reševanju ne samo logističnih problemov, temveč gospodarskih problemov nasploh, se vse bolj pojavlja vprašanje varstva okolja, to je ekološko vprašanje. Gospodarski oziroma logistični in ekološki interesi so si mnogokrat v nasprotju. Osrednje vprašanje ekologije je, koliko je še mogoče bremeniti ekosistem. K temu nastopi dejstvo, da je lahko imisija škodljivih snovi v določenem kraju znosna, v drugem pa neznosna.

31 31 Logistična dejavnost prizadeva okolje predvsem s hrupom in z onesnaževanjem zraka s škodljivimi snovmi. Ne smemo pa zanemarjati nevarnosti onesnaževanja tal in podtalne vode. Promet ogroža okolje še v drugih oblikah: npr. z zatrpanostjo prometnih sredstev je ogroženo normalno gibanje ljudi. Pri onesnaževanju okolja sodeluje promet ne samo, ko so vozila v obratovanju, temveč tudi že v pripravi na obratovanje (gradnja in vzdrževanje prometnih poti, gradnja in vzdrževanje vozil, priprava pogonske energije elektrike in naftnih derivatov) (Požar 1985, 230). 4.3 Ekološki management V dobi tržnega gospodarstva se vedno bolj uveljavlja nova smer, in sicer ekološki management, ki predstavlja tako poslovno kot tudi družbeno nujnost. Ekološki management (Environmental Management) je tema, ki sega na različna področja vodenja podjetja. Povezan je z raziskovanjem in razvojem, nabavo, proizvodnjo, marketingom, investicijami, kadrom in podobno. Med temeljnimi nalogami in aktivnostmi managementa je danes nedvomno tudi skrb za varstvo okolja, ki v podjetju predstavlja splet poslovnih funkcij. Skrb za varstvo okolja mora postati del strateških poslovnih ciljev vsakega podjetja. Izvajanje akcij v smeri okolju prijaznega podjetja pa mora potekati celostno in dosledno. Posebej je potrebno poudariti, da ekološka osveščenost v podjetju ne sme pomeniti le odpravljanja posledic preteklega ekološkega obremenjevanja okolja, ampak predvsem preprečevanje nastajanja novih tovrstnih pojavov. Pri tem pa je potrebno upoštevati celosten pristop, torej celostno filozofijo ekologije ter skrb za varstvo okolja obravnavati integralno z ostalimi poslovnimi področji in nikakor ne izolirano kot individualno področje (Mihelič 1999, 8). Vsekakor je na tem področju velik izziv za gospodarstvo. Strateškega pomena je, da začnejo podjetja razmišljati okoljevarstveno. V okviru poslovne ekologije lahko govorimo o nujnosti aktivnega izvajanja procesa ekologizacije podjetja. Danes se vse bolj zavedamo, da se ekološka prizadevanja in tržno gospodarstvo medsebojno dopolnjujeta in tudi ni nobenega vzroka za konfliktno relacijo med tema področjema. To seveda velja posebno v primeru, ko so načrtovanje, razvoj, delovni postopki, tehnološki postopki, uporaba materialov, energije in ostalih resursov ter način uporabe in končna odstranitev izdelka, realizirani na način, ki ne obremenjuje okolja. Dobiček in okolje se torej v tem primeru usklajujeta in koncept prizadevanj za neobremenjeno okolje se lahko kaže v osvajanju novih tržišč, povečevanju obstoječega tržnega deleža in poslovanju z dobičkom. Strokovnjaki danes menijo, da je slogan clean & green postal sinonim za rast, dobiček in konkurenčno prednost podjetja. Skrb za okolje postaja tako sestavni del celotne podjetniške strategije (Vuk 2000, 53). Strateški management torej dobiva nove razsežnosti in razvojne tendence, v smislu posvečanja posebne pozornosti okoljevarstvenim zahtevam ter vse bolj izrazitega integriranja in vloge ekoloških komponent kot konkurenčnih dejavnikov. Pri razvoju tovrstne ekološke in okoljevarstvene politike v podjetju je v ospredju iskanje inovativnih rešitev, v zadnjem času pa se podjetja v te namene vedno boj pogosto poslužujejo tudi benchmarkinga (ibid., 53).

32 Okoljsko učinkovito poslovanje Temeljna ideja okoljskega poslovanja z dobičkom je, da organizacije vodijo svoje procese, ki vplivajo na okolje tako, da ob tem ustvarjajo tudi dobiček. Poudarjeno je učinkovito gospodarjenje z energijo, vodo in odpadki, obvladovanje pretoka snovi, analiza proizvodnje in procesov, ekološko nadziranje in poznavanje zakonodaje (Boršnik et al. 2004, 172) Obvladovanje zahtev in vplivov na okolje Učinkovito in za družbo sprejemljivo ravnanje z odpadki zahteva veliko število ukrepov in dejavnosti, ki so med seboj tesno povezane in se dopolnjujejo. Postavljene cilje bo mogoče doseči ob najširšem razumevanju vpliva problematike odpadkov na razvoj ter ob soglasju najširše javnosti pri umeščanju objektov in naprav za ravnanje z odpadki v prostor. Količine odpadkov bo mogoče zmanjšati z ustreznim zbiranjem posameznih vrst odpadkov ter z zagotovitvijo njihove snovne in energetske izrabe (Zore in Marc 2001, 8). Strateške in programske usmeritve na tem področju segajo v leto 1996, ko so bile izdelane strateške usmeritve ravnanja z odpadki v Republiki Sloveniji. Te so sestavni del nacionalnega programa varstva okolja, ki je pripravljen na podlagi Zakona o varstvu okolja (ibid., 8). Obvladovanje zahtev in vplivov na okolje je v začetni fazi uvajanja sistemov varovanja okolja (v nadaljevanju EMS Environmental Management Systems) predvsem osnova za določanje ciljev in oblikovanje programa EMS. V kasnejši zreli fazi delovanja sistema pa gre za trajno nalogo podjetja, ki se z obvladovanjem zahtev in ciljev učinkovito odziva na spremembe v zunanjem okolju (Logožar 1999, 87). Okoljske cilje je potrebno smiselno določiti. Prenizko postavljeni cilji ne zagotavljajo motivacije zaposlenih, ki jih uresničujejo, in tudi ne prinašajo potrebnega zadovoljstva ob njihovi realizaciji. Po drugi strani postavitev previsokih ali celo nerealnih ciljev ne omogoča doseganja začetnih uspehov, ki so zelo pomembni za nadaljevanje projekta. Postavitev okoljskih ciljev se mora omogočiti vsem zaposlenim na vseh nivojih podjetja, da se zavedajo vplivov na okolje, ki jih povzroča njihovo neposredno delo in da prek tega zavedanja prevzamejo aktivno vlogo. Zato morajo biti vsi zaposleni vključeni v proces boljšega ravnanja z okoljem, kar je eden od osnovnih ciljev projekta uvajanja sistemov varovanja okolja v podjetje. Vodilne, administrativne in operativne strukture morajo vseskozi sodelovati v prijetnem in neavtoritativnem delovnem ozračju, ki ne temelji na praviloma neproduktivni prisili (ibid., 90-91).

33 Ekonomski instrumenti varstva okolja Uporaba ekonomskih instrumentov omogoča onesnaževalcem, da prevzamejo lastne pobude in da zmanjšajo uporabo virov ali onesnaževanje. Torej išče možnost, da internalizira zunanje stroške onesnaževanja in izkoriščanje virov (Conelly and Smith 1999, 163). Mnogo ekonomistov je mnenja, da je tržno zasnovan koncept primernejši in učinkovitejši od pristopa ukaza in kontrole. Primerna cena dobrin je (ali bi morala biti) takšna, ki bi odražala celotne socialne stroške in stroške okolja pri proizvodnji (ibid., 164). Poskus tržnega pristopa je obnoviti ekonomske zakonitosti s pripisovanjem vrednosti kvaliteti okolja ali enakovredno z zmanjšanjem vrednosti onesnaževanja. Ko pride do tega, prilagodijo podjetja in potrošniki svoje obnašanje s tem, da ga optimirajo glede na spremenjene okoliščine tržnih razmer (Callan and Thomas 2000, 124). Tržne instrumente lahko ločimo na (ibid., 124): plačila za onesnaževanje (pollution charges), subvencije (subsidies), sisteme povračila izdatkov (deposit/refunding systems) in sistem trgovanja z emisijami (pollution permit trading system) Plačila za onesnaževanje To so naložena plačila za onesnaževanje, ki se neposredno spreminjajo z zneskom oziroma količino onesnaženosti okolja. Ta instrument je široko uporabljiv, ker je lahko uveden na različne načine. V to skupino spadajo (ibid., 125): Plačila za obremenitve in emisije (effluent or emissinon fees), ki so določena neposredno na onesnaževane izpuste, npr. za nadzor hrupa in onesnaženosti vode; Obdavčitev proizvodov (product charges) obdavčijo se okolju ali zdravju škodljivi proizvodi; Plačila uporabe (user charges) namenjeni so uporabnikom naravnih dobrin, npr. ravnanju z odpadnimi vodami in trdimi odpadki; Administrativna plačila za storitve, ki se nanašajo na varovanje okolja, npr. implementacija in monitoring predpisov ali registracijo nevarnih kemikalij. Skupno vsem je, da internalizirajo stroške okoljske škode z okoljsko pogojenimi aktivnostmi.

34 Subvencije Subvencije so plačila namenjena zmanjšanju nivoja onesnaženosti ali za razvojne načrte, ki prispevajo k zmanjšanju onesnaženosti v prihodnosti. Subvencije dajejo onesnaževalcem sredstva, da povečajo aktivnosti pri zmanjševanju onesnaževanja, kar je ravno nasprotno davkom. Subvencije so lahko v obliki (ibid., 125): neposrednih plačil, donatorskih programov, posojil z nižjimi obrestnimi merami ali davčnih povračil. Subvencije lahko močno vplivajo na razvojno dogajanje na trgu. Subvencioniranje naravnih virov (npr. premoga) ovira prehod na uporabo obnovljivih virov energije, ki so manj obremenjujoča za okolje (npr. plin ali energija vetra), saj se s subvencioniranjem umetno znižuje njihova cena. Subvencije so učinkovite takrat, ko se koristno uporabijo; ko ustvarijo pogoje za razvoj okolju prijaznejših proizvodnih procesov, proizvodov ali storitev ter imajo čim manjši vpliv na konkurenčnost Povrnitev izdatkov Kot že samo ime nakazuje, je sistem povrnitve izdatkov sestavljen iz dveh delov. Gre za določitev preventivnih obremenitev oziroma takse ali davka (up-front charge) za potencialno povzročeno škodo in dovoljuje povračilo takse (refund of the charge) na koncu življenjske dobe proizvoda ob pravilnem ravnanju potrošnika, da prepreči takšno škodo. To plačilo je kasneje povrnjeno za pozitivno dejanje kot npr. za proizvode, ki so bili primerno odstranjeni ali reciklirani (ibid., 125) Sistem trgovanja z emisijami Gre za novejši tržni pristop, pri katerem izda država fiksno število dovoljenj oziroma pravic do onesnaževanja in jih razdeli med onesnaževalce ter prepusti razvoj trga, na katerem onesnaževalci trgujejo s pravicami do emisije (ibid., 125). Država uporabi cenovno količinsko razmerje z vpeljavo količine onesnaženosti ali zmanjšanja onesnaženosti, ki ga morajo doseči in prepustiti trgu, da oblikuje cene. Takšna je osnovna predpostavka trgovanja s pravicami do emisije, ki se izvršuje z uporabo pravic do onesnaževanja. Pri»kreditu«(pollution kredit) lahko onesnaževalci pridobijo dovoljenje za onesnaževanje le, če onesnažujejo pod postavljenim standardom. Če se namesto»kredita«uporabljajo onesnaževalna dovoljenja, prinaša vsako dovoljenje do emisij dovoljenje za določeno količino onesnaževanja. Ta dva instrumenta sta tržno usmerjena tako, da lahko onesnaževalci kupujejo ali prodajajo dovoljenja, ki predstavljajo neko osnovo njihovega dostopa do okoljsko prijaznih tehnologij in stroškovnih pogojev (ibid., 144).

35 Standard ISO Koncept standarda ISO Poglavitni namen svetovnega okoljskega standarda ISO je predvsem v preventivnem delovanju na področju ravnanja z okoljem, pri čemer je poudarek na tem, da z okoljem ravnamo enovito in usklajeno na vseh ravneh. Mednarodni standardi za ravnanje z okoljem naj bi organizacijam priskrbeli elemente učinkovitega sistema ravnanja z okoljem, ki jih je mogoče povezati z drugimi zahtevami vodenja, tako da organizacijam pomagajo doseči tako okoljske kot tudi gospodarske cilje (Vuk 2000, 151). Standard podrobno določa zahteve takega ravnanja z okoljem. Pripravljen je tako, da ga je mogoče uporabiti v organizacijah vseh vrst in velikosti ter prilagoditi različnim zemljepisnim, kulturnim in družbenim razmeram. Sistem te vrste omogoča organizaciji, da vzpostavi in presodi postopke, s katerimi določi politiko do okolja in okvirne cilje, dosega njihovo izpolnjevanje ter to prikaže tudi drugim. Skupni cilj tega mednarodnega standarda je podpreti varovanje okolja in preprečevanje obremenjevanja v ravnovesju z družbeno gospodarskimi potrebami (ibid., 152) Prednosti uvedbe sistema ISO Vzroki za uvedbo sistema ravnanja z okoljem ISO oziroma temeljne prednosti njegove uvedbe so naslednje (Burja 1999, 33): uvesti ga je mogoče v vseh sektorjih, zagotavlja okoljsko naravnanost podjetja, omogoča boljše tržne priložnosti, izboljšuje ugled, omogoča lažje in boljše komuniciranje z javnostjo, daje ugodnejše možnosti najemanja kreditov in zavarovanj, zmanjšuje stroške, krepi zaupanje strank, izboljša vodenja in obvladovanje proizvodnih procesov izboljšuje odnose na vseh ravneh in omogoča lažje pridobivanje različnih soglasij in dovoljenj. 4.7 Ekološko knjigovodstvo V okviru informacijskih sistemov razbremenilne logistike zavzema ekološko knjigovodstvo (ökologische Buchhaltung) posebno mesto, saj v osnovni koncepciji posnema finančno knjigovodstvo (Logožar 1999, 67). Zastavlja se vprašanje, ali je uvajanje ekološkega knjigovodstva v korist ohranjanja naravnega okolja sploh potrebno, ko pa so na voljo še drugi načini, kot so omejitev emisije, obdavčitev povzročiteljev, gradbeni in delovni predpisi, itd. Vendar ekološko knjigovodstvo teh načinov ne želi nadomestiti, temveč dopolniti. Od teh načinov se

36 36 ekološko knjigovodstvo razlikuje po tem, da probleme okolja opazuje v celoti, namesto da bi bilo razdeljeno na omejene sektorje, in lahko obenem vodi k narodno-gospodarsko še posebej koristnim rešitvam problemov okolja. Na podlagi ekvivalentnih odnosov med različnimi vrstami vplivov na okolje lahko vsak povzročitelj odstrani tiste vplive, ki so v svojih specifičnih odnosih najlažje odstranljivi. Prednost ekološkega knjigovodstva je, da upošteva relativno redkost prvin v okolju in da z zbirnim prikazovanjem različnih vrst učinkov omogoča primerjavo stanja pred ukrepanjem in po njem. Ima pa tudi nekatere slabosti (Vuk 2000, 138): zajemanje in vrednotenje različnih vplivov na okolje prek ekvivalentnih koeficientov je zamudno in zahteva veliko ekspertno znanje, določitev ekvivalentnih koeficientov je problematična, izračunavanje ekoloških redkosti je odvisno od subjektivnih presoj, poudarek je na zunanjih učinkih proizvodnega procesa in ne proizvoda, zajeti niso učinki v zvezi s porabo in odstranitvijo proizvoda.

37 37 5 PREDSTAVITEV TOVARNE OLJA GEA D.D. SLOVENSKA BISTRICA 5.1 Podjetje skozi čas 1 Zgodovina Tovarne olja Gea se je začela že daljnega leta 1904, ko je Albert Štiger ustanovil podjetje za predelavo bučnega olja na obrtniški način. Že leta 1922 so v podjetju s prvo rekonstrukcijo predelave uvedli industrijski način dela. Leto 1953 je bilo za podjetje zelo težko, saj je del podjetja uničil požar. Posledice požara so bile občutne še naslednja tri leta. Težkemu obdobju sta sledili obnova podjetja in izgradnja novih objektov. Zgradili so ekstrakcijo, rafinerijo, kotlovnico, most čez potok in skladišče surovin. To je bilo obdobje začetka proizvodnje rafiniranega jedilnega olja. SLIKA 4: POGLED NA TOVARNO OLJA GEA PRED MNOGIMI LETI Vir: http// Zaradi naraščanja potreb po olju so leta 1968 zgradili in opremili prvo polnilnico olja in prvič tudi rekonstruirali rafinerijo. Obnovitvenih del so se lotevali tudi med leti 1976 in 1980, ko je potekala gospodarska sanacija podjetja. Takrat so sredstva vložili predvsem v posodobitev opreme in uvedbo paletnega sistema. Med leti 1978 in 1989 je bila Tovarna olja Gea članica Sestavljene organizacije Zvijezda Zagreb. Leta 1982 so zgradili novo polnilnico olja s trikratno povečano zmogljivostjo polnjenja steklenic, kasneje pa še nove rezervoarske in skladiščne prostore. Sledila je tehnološkoenergetska rekonstrukcija v rafineriji in kotlovnici. Med leti 1987 in 1990 so posodobili proizvodnjo bučnega olja. Poleg tega se je podjetje preusmerilo v uporabo novega energetskega vira, saj se je priključilo na plinovod, zgrajena pa je bila tudi čistilna naprava. Leta 1989 je bil zgrajen obrat za proizvodnjo delikatesnih proizvodov na osnovi majonez. Med leti 1991 in 1993 pa je podjetje usmerilo vlaganja v posodobitev tehnoloških 1 Vir: http//

38 38 postopkov, v novo polnilno linijo za PET plastenke in v posodobitev polnilne linije steklenic. Kmalu po osamosvojitvi Slovenije, leta 1992, se je pričel projekt lastninskega preoblikovanja podjetja v delniško družbo Tovarna olja GEA, d.d. Slovenska Bistrica. Leta 1993 je Tovarna olja GEA skupaj z nizozemskim podjetjem STAPO ustanovila družbo v mešani lastnini Party's d.o.o. Slovenska Bistrica za proizvodnjo delikatesnih proizvodov, ki so jih začeli tržiti pod blagovno znamko GEA in PARTY. Leta 1994 je podjetje pričelo vlagati v posodobitev rafinerije, leta 1997 pa v proizvodnjo programa začimb. Leta 1998 je Tovarna olja GEA kupila podjetje Oljarne Domžale, v katerem ima 87,5% lastninski delež. SLIKA 5:VČASIH SO V TOVARNI OLJA GEA POLNILI ROČNO Vir: http// Z vpisom v sodni register se je leta 1995 zaključilo lastninsko preoblikovanje podjetja. S tem je bil izveden prenos družbenega kapitala na znane lastnike. Takrat so dokončno ukinili predelavo oljne ogrščice in s tem del zmogljivosti v predelavi oljnic v stiskanju in ekstrakciji. SLIKA 6: POLNILNA LINIJA V TOVARNI OLJA GEA PRED MNOGIMI LETI Vir: http//

39 39 Leta 2001 se je družba Party's pripojila h Tovarni olja Gea. Istega leta se je zaključil ciklus posodobitve rafinacijskih kapacitet in avtomatizacije proizvodnje. Konec leta 2002 je Tovarna olja Gea registrirala podjetje Uljara Gea & Aba d.o.o. v Bosni in Hercegovini. Leta 2003 je bila uvedena nova polnilna linija za olja GEA. Danes je Tovarna olja Gea delniška družba, ki uspešno posluje v skladu z mednarodnim certifikatom kakovosti ISO 9001, ISO in sistemom HACCP. Bogata tradicija proizvodnje rastlinskih jedilnih olj ter visoka kakovost izdelkov uvrščata Tovarno olja GEA na vodilno mesto med slovenskimi oljarnami. Med proizvajalci rafiniranega jedilnega olja je GEA d.d. v Sloveniji na vodilnem mestu po tehnološki opremljenosti, obsegu proizvodnje, tržnem deležu in dohodkovni učinkovitosti. Glede na delež osnovne predelave oljnic bučnic je tudi povezovalec s primarno kmetijsko proizvodnjo, nosilec zaščite te proizvodnje z geografsko označbo ter nosilec ECO in BIO proizvodnje. Osnova konkurenčnosti je celovita in inovativna ponudba s podporo močnih in jasno pozicioniranih blagovnih znamk. 5.2 Organizacijska struktura podjetja Tovarna olja GEA Slovenska Bistrica je največji proizvajalec jedilnega olja v Sloveniji, saj pokriva okoli 60% vsega slovenskega trga. Uspešnost podjetja temelji na tehnološkem razvoju, ki združuje najnovejše tehnološke procese z okolju prijaznim proizvodnim procesom. Okolju prijazna tehnologija pa zahteva poglobljeno analizo celotnega proizvodnega procesa, še posebej pa porabo energije glede na enoto proizvoda. Z investicijami v tehnološko najnaprednejšo opremo, tako strojno kot računalniško, želi Tovarna olja GEA še izboljšati svoj proizvodni proces Organiziranost skupine GEA OBVLADUJOČE PODJETJE TOVARNA OLJA GEA d.d. ODVISNO PODJETJE GEA OLJARNA DOMŽALE d.o.o. (87,5%) PRIDRUŽENO PODJETJE ULJARA GEA&ABA d.o.o. (49%) SLIKA 7: ORGANIZIRANOST SKUPINE GEA Vir:

40 40 Obvladujoče podjetje upravlja vsa podjetja in so vključena v izkaze skupine GEA (konsolidirani računovodski izkazi) Organiziranost obvladujočega podjetja Gea d.d. SKUPŠČINA NADZORNI SVET DIREKTOR (UPRAVA) TAJNIŠTVO VODENJE PROJEKTOV VODJA PROJEKTA ISO9001,14001 KONTROLING KOMERCIAL NI SEKTOR FINANČNO RAČUNOVOD. SEKTOR SEKTOR ZA RAZVOJ IN KAKOVOST PROIZVODNO TEHNIČNI SEKTOR KADROVSKI SEKTOR SLIKA 8: ORGANIZIRANOST OBVLADUJOČEGA PODJETJA GEA D.D. Vir:

41 41 Shema izvajalnih procesov Tovarne olja Gea Vodenje družbe Razvoj Nabava Proizvodnja Prodaja Stiskalnica Rafinerija Začimbe Polnilnice Delikatese Proizvodnja plastenk ISO HACCP kontroling Finančni Kadrovski rač. sektor sektor Kontrola kakovosti Čistilna naprava Vzdrževanje SLIKA 9: SHEMA IZVAJALNIH PROCESOV TOVARNE OLJA GEA Vir:

42 Opredelitev logistike v tovarni olja Gea d.d. Sodobna definicija logistike pravi, da je logistika predvsem strateško upravljanje procesov skladiščenja in transportiranja surovin, polizdelkov in izdelkov v oskrbni verigi, po ravneh dobave, proizvodnje in distribucije ter postprodaje, kakor tudi upravljanje z informacijami, ki so povezane s temi aktivnostmi.v nadaljevanju so narisane in opisane najpomembnejše operacije kot si sledijo v proizvodnem obratu v tovarni olja Gea Slovenska Bistrica. skladišče proizvodnja skladiščnik embalažirani proizvodi proizvodnja skladiščnik naročnik SLIKA 10: NAJPOMEMBNEJŠE OPERACIJE V PROIZVODNEM OBRATU TOVARNE OLJA Vir: delovni nalog, zahtevnica (proizvodnja) skladiščnik (Prevzem / izdaja) naročnik naročilo, nalog za izdajo SLIKA 11: POTEK DELA V SKLADIŠČU Vir: Proizvodi so embalažirani, označeni in potujejo iz proizvodnega traku do skladiščnikov, ki poskrbijo za njihov sprejem v skladišče. Iz skladišča se proizvodi, na podlagi izdajnic, izdajo naročnikom.

43 43 Skladiščni delavci blago iz proizvodnje sprejemajo v skladišče na podlagi prevzemnic, te pa nastanejo na podlagi predajnic iz proizvodnje. Ob tem preverijo količino sprejetega blaga. Skladiščne lokacije za odlaganje blaga v skladišču niso označene, tako da je njihova lokacija nedoločena. S tem pa se hkrati izgubi tudi sledljivost blaga v skladišču, oziroma se posledično ne more računalniško zagotoviti, da je izdano blago hkrati tudi tisto z najkrajšim rokom uporabnosti. Poleg tega ima, v nekaterih proizvodnih obratih, podjetje tudi prehrambene izdelke, ki zahtevajo kratkotrajno skladiščenje v ustreznih klimatskih pogojih (hladilnice). Distribucijska logistika nam predstavlja proizvodnjo jedilnih olj in drugih izdelkov ter prevoz le-teh od podjetja do distribucijskih centrov ali prodajalcev in tako do končnih potrošnikov, do katerih pride proizvod v zahtevani količini in kakovosti z optimalnimi stroški. Tovarna olja Gea d.d. zaposluje 110 delavcev in pokriva skoraj polovico slovenskih potreb po rastlinskih jedilnih oljih. Podjetje ima vodilno mesto med proizvajalci jedilnih olj in ponuja najširši asortiman različnih jedilnih olj, delikates in začimb. Najpomembnejše in nosilno poslovno področje so rastlinska olja in masti, ki se v glavnem tržijo pod lastnimi blagovnimi znamkami GEA, ZVEZDA in SONČNI CVET, manjši del pa pod trgovskimi blagovnimi znamkami. SLIKA 12: NEKATERI PROIZVODI BLAGOVNIH ZNAMK SONČNI CVET, GEA IN ZVEZDA Vir: http// Blagovna znamka GEA obsega visokokakovostna specialna rastlinska olja (bučno olje, olje za solate, hladno stiskano sončnično olje in sezamovo olje, olje koruznih kalčkov in olja z zelišči, z znakom Varuje zdravje: hladno stisnjeno olivno olje, ekstra sončnično olje, čisto olivno olje), margarine in delikatesne izdelke (majoneze, solate, omake). Asortiman blagovne znamke ZVEZDA so rafinirana olja ( rastlinsko, sončnično, sojino, olje za cvrtje in olje oljne ogrščice), sprej za peko in kisi (jabolčni, vinski, kis za vlaganje).

44 44 SLIKA 13: PROIZVODI BLAGOVNE ZNAMKE ZVEZDA Vir: http// Posebna skupina proizvodnega in prodajnega programa je blagovna znamka KARAKTER, ki obsega začimbe, zelišča in suhi program (kokos, lešniki, koruza, sezam, golice, pistacije). Krmila kot hrana za živali so stranski proizvodi procesa pridobivanja olja. Program krmil predstavlja naslednje skupine: sončnične tropine, repične tropine, sojine tropine, oljne pogače in luske. Tehnologija in organizacija prevoza blagovne znamke KARAKTER in pa krmil je dokaj podobna kot pri oljih. SLIKA 14: PROIZVODI BLAGOVNE ZNAMKE KARAKTER Vir: http// Vrste transporta v Tovarni olja Gea d.d. V podjetju se v glavnem odvija notranji transport. Notranji transport poteka z viličarji znotraj skladišč in po infrastrukturi oziroma transportnih poteh, ki nudijo podporo skladiščem in podjetju in so hkrati registrirane kot gasilske poti, katerih skupna dolžina je približno 1 km. Pod notranji transport štejemo transport z viličarji znotraj skladišč in podjetja. V Gei lahko razdelimo notranji transport na dva dela:

45 45 Natovarjanje tovornih vozil, ki se izvaja na odpremnem prostoru; odpremni prostor je s streho pokrit prostor na katerem je pripravljeno blago, ki čaka na natovarjanje. Notranji transport po skladiščih; med ta transport po skladiščih spadajo elektročelni viličarji, s katerimi se oskrbuje regalno skladišče, pripravlja blago na prevoz, prav tako pa vozijo surovine iz skladišč v proizvodnjo Tehnologija izvedbe prevoza jedilnega olja Pod tehnologijo izvedbe prevoza razumemo ves proces, ki poteka od proizvodnje jedilnih olj, naročila blaga, do dostave blaga prejemniku. Podjetje uporablja za dostavo jedilnih olj v distribucijske centre prodajalne palete ali pa cisterne za prevoze v rinfuzi. Za dostavo olj uporabljajo Euro in boks palete. Za uporabo teh vrst palet je bilo potrebno pridobiti tudi ustrezna manipulacijska in prevozna sredstva oziroma tovorna vozila. Podjetje uporablja manipulacijska sredstva s prekinjenim delovanjem, katerih tipični predstavnik je viličar. SLIKA 15: ZUNANJI ČELNI VILIČAR INDOS Glede na značilnosti prevoznih sredstev in dejavnike, ki vplivajo na izbor prevoznih sredstev in glede na potrebe, so se v tovarni olja Gea odločili, da tovor transportirajo iz tovarne do potrošnikov s paletnim sistemom in cisternami "rinfuzo" samo po Sloveniji in večinoma sami, torej opravljajo notranje prevoze za lastne potrebe. Zato so se odločili za nakup lastnega avtoparka štirih tovornih vozil, s katerimi izvršujejo prevozne storitve s paletnim sistemom prevoza jedilnega olja, za "rinfuzo prevoze" pa so kupili 8000 litrsko cisterno. Za prevoze večjih količin svojega tovora pa imajo kooperante, ki za njih vršijo prevoze, zlasti kadar gre za mednarodne prevoze in "rinfuzo prevoze" oziroma prevoze olj s cisternami.

46 46 SLIKA 16: VOZILO IVECO EURO CARGO-150 E23, ki ga uporabljajo za paletni sistem Proizvodnja jedilnega olja Najprej je potrebna proizvodnja jedilnih olj, da sploh dobimo končni izdelek, ki ga lahko ponudimo na tržišču. Na osnovi primera proizvodnje za sončnično jedilno olje bomo opisali celoten potek in postopek potrebnih transportnih poti.to olje se namreč kasneje lahko embalira in pakira ter tvori večje tovorne enote tako imenovani paletni sistem ali pa se do kupcev prevaža s cisternami, s tako imenovanim "rinfuzo prevozom". 1. Sprejem surovega olja Surovo sončnično olje se od dobaviteljev dobi v vagonskih cisternah ali avtocisternah. Pred skladiščenjem se surovo olje povzorči, da dobimo povprečni vzorec, ki se nato analizira. Če analiza ustreza, se surovo sončnično olje skladišči v cisterne za surova olja. 2. Predelava surovega olja Surovo sončnično olje se iz cistern s pomočjo črpalk prečrpa v rafinerijo. Surovemu olju se s postopkom nevtralizacije zniža kislinsko število. Olje se po pranju obeli z belilno zemljo pri temperaturi 100 C. Nato sledi postopek kristalizacije, kjer se prefiltrirano beljeno olje ohladi, da se izkristalizirajo voski, nato pa se prefiltrira. Takšno olje gre na dezodoracijo. Tukaj se oddestilirajo komponente vonja in okusa, nekoliko se zniža kislinsko število. Ves postopek poteka nad 200 C in vakuumu. Olje se nato ohladi na približno 20 C in se skladišči v cisterne rafiniranega olja. 3. Polnitev sončničnega olja Iz cisterne za rafinirana olja se sončnično olje črpa na polnilec, kjer se napolni v polietilensko embalažo, se ustrezno zamaši in etiketira. Nato se pakira po 6 kosov v termo folijo, se zloži na palete ter ovije z ovijalno folijo. Tako pripravljeni proizvodi se predajo v skladišče gotovih proizvodov.

47 Priprava tovora na palete Za shranjevanje svojih proizvodov uporabljajo različno vrsto embalaže. Za prodajni program ZVEZDA uporabljajo steklenice in PET embalažo količine 1 litra, imajo pa še 2 in 5 litrsko embalažo. Za večje količine so v uporabi 10, 20 in 25 litrske PVC ročke. Pri prodajnem programu GEA gre za ponudbo vrhunskih olj za najbolj zahtevne kupce. Ker sledijo tujim trendom in raziskavam, ki kažejo, da poleg povpraševanja po različnih vrstah olj narašča tudi želja potrošnikov po manjših velikostih embalaže, saj je vedno več gospodinjstev z manjšim številom članov. Zato so se odločili za polnjenje tudi v manjše steklenice in PET plastenke. Zraven litrske embalaže še polnijo količine 0.25, 0.5 in 0.75 litra. To embalažo različnih lastnosti in velikosti nato za lažji transport do potrošnikov zlagajo v zaboje ali karton ter tvorijo večje tovorne enote na paletah s pomočjo paletizacije. Tovor se takoj po končani proizvodnji polni v embalažo, pakira v karton ali ovije s termo folijo. Nato se palete ročno nalaga tako, da je paleta čim bolj optimalno izkoriščena. Količina kartonov ali vezov, ki se nahaja na paleti, je odvisna od embaliranja in pakiranja, torej od dimenzij embalaže in s tem posledično dimenzij kartonov. V večini primerov se pri natovarjanju programa jedilnih olj nahaja po 6 steklenic ali plastenk olja v kartonu. Na paleto pa se nalaga po 100 kartonov. Ko je paleta naložena, se ovije s stretch folijo, ki zaščiti tovor pred razsutjem med natovarjanjem in raztovarjanjem vozila. Nato palete z elektro viličarji odpeljejo v skladišča gotovih izdelkov, kjer se blago skladišči in čaka na naročilo. Skladiščnik gotovih proizvodov mora enkrat na teden v prodajo dostaviti stanje zalog gotovih proizvodov po transportnih enotah. Prav tako pa mora dnevno ustno poročati koordinatorju prodaje in referentu prodaje o zalogah. Dan pred želenim dobavnim rokom, navedenim v naročilu, koordinator prodaje disponira tovornjake za naslednji dan in vpiše vozilo, ki bo prevažalo blago za posameznega kupca na nalog za izdajo, ki ga preda skladiščniku gotovih izdelkov. Skladiščnik naloge dopolni z natančnimi količinami blaga in da nalog viličaristu v transportni skupini. Na osnovi tega naloga za izdajo izstavi skladiščnik izdajnico za odpremo naročenega blaga kupcu. Na osnovi izdajnice fakturist izstavi račun, ki ga pregleda in podpiše vodja komercialnega sektorja. Gotovi proizvodi, ki potrebujejo nizke temperature, se iz proizvodnje skladiščijo v hladilnici gotovih proizvodov, ki je ohlajena na primerno temperaturo. Skladiščnik gotovih proizvodov dvakrat dnevno izmeri temperaturo v hladilnici in skladišču ter podatke zapiše na obrazec z oznako KN 21/03. V primeru, da temperatura v hladilnici ali skladišču ne ustreza predpisani, takoj obvesti vodjo vzdrževanja oziroma dežurnega vzdrževalca in nadrejenega Natovarjanje palet Natovarjanje in raztovarjanje lahko poteka ročno ali mehanizirano. Ročno natovarjanje in raztovarjanje blaga zahteva visoke stroške dela, veliko porabo časa in ljudi. Mehanizirano natovarjanje in raztovarjanje tovora je produktivnejše od ročnega dela. Delež živega dela je še vedno zelo visok, vendar je produktivnost dela z uporabo mehanizacije bistveno večja

48 48 kot pri ročnem pretovoru. Zaradi teh lastnosti si z mehaniziranim natovarjanjem in raztovarjanjem pomagajo tudi v našem primeru, in sicer za ta opravila uporabljajo viličarje, kar je razvidno iz naslednje slike: SLIKA 17: ZUNANJI ČELNI VILIČAR pri natovarjanju palet na vozilo Natovarjanje tovornjakov v tovarni se vrši vsak delovni dan, v dopoldanskem in popoldanskem času. Koordinator prodaje do ure disponira tovornjake za naslednji dan in vpiše vozilo, ki bo prevažalo blago za posameznega kupca na nalog za izdajo. Nalog za izdajo se preda skladiščniku gotovih proizvodov, ki naloge dopolni z natančnimi količinami blaga, en nalog pa dobi viličarist. Natovarjanje tovornjakov izvajajo viličaristi, ki so odgovorni za pravilno nalaganje tovornjakov, nadzor pa vrši skladiščnik gotovih proizvodov, po potrebi pa tudi vodja prodaje. Terminal za natovarjanje in raztovarjanje se nahaja v neposredni bližini glavnega vhoda v tovarno, tako da se voznikom ni potrebno voziti po tovarni in ga iskati. Zunanji prevozniki, ki prihajajo po izdelke in pa tisti, ki pripeljejo v podjetje surovine za proizvodnjo olj, morajo najprej pred vhodom zapeljati z vozilom na tehtnico, katere nosilnost je do 50 ton, kjer jim varnostnik stehta vozilo, bodisi prazno ali polno. Nato se skozi vhod odpeljejo do terminala za natovarjanje in raztovarjanje, kjer se vozilo natovori oziroma raztovori. Da bi olajšali zamudno obračanje oziroma manipuliranje vozil, je v sklopu terminala narejeno obračališče oziroma krožišče, okrog katerega vozilo preprosto zapelje in zapusti podjetje skozi drugi izhod. Tam pa mora vozilo ponovno na tehtnico. S podatki tehtanja se dodatno ugotavljajo in preverjajo podatki, koliko surovine je bilo pripeljane oziroma koliko tovora je bilo odpeljanega. SLIKA 18: KROŽIŠČE TOVARNE OLJA GEA

49 49 Za zaščito blaga med prevozom je odgovorno prevozno podjetje oziroma prevoznik, ki prevoz opravlja. Za skladiščenje in hrambo večjih količin olja imajo na območju tovarne kar nekaj večjih cistern, nekaj 10 hl, ki zraven tega, da služijo shranjevanju olja, služijo tudi kot mesto, kjer se polnijo tovornjaki s cisterno. SLIKA 19: CISTERNE ZA SHRANJEVANJE JEDILNEGA OLJA IN MESTO POLNJENJA TOVORNIH CISTERN Organizacija prevoza palet in izvedba naročil blaga Pod organizacijo prevoza palet se razume skupina aktivnosti, ki vodi delo od prejema naročila do predaje blaga naročniku. Da je to delo usklajeno na vseh oddelkih v podjetju, je potrebna dobra organizacija dela in vsi morajo zelo dobro poznati svoje naloge in odgovornosti. a) Planiranje proizvodnje blaga Zaradi nemotene prodaje je potrebno tedensko izvajati planiranje proizvodnje, ki se izvaja predvidoma vsak četrtek v delovnem tednu. Na osnovi stanja zalog gotovih proizvodov se na sestanku dogovori o proizvodnji v naslednjem tednu. Vsi odmiki od dogovorjenega plana se dogovarjajo neposredno z vodjem proizvodnotehničnega sektorja. 1. Spremljanje realizacije naročil blaga Tekoče količinsko spremljanje realizacije naročil izvajata koordinator prodaje in referent prodaje z dnevnim pregledom nalogov za izdajo in stanjem zalog gotovih proizvodov. Prav tako obveščata kupce o vseh morebitnih odstopanjih od dogovorjenih rokov realizacije naročila in se z njimi dogovarjata za možne alternative, o katerih obveščata vse odgovorne v procesu realizacije naročila.