POJEM VMESNE SODBE Z RAZMEJITVIJO DO PREJUDICIALNEGA VPRAŠANJA IN ANALIZA SODNE PRAKSE Magistrsko delo Avgust, 2017 Rebeka Žirovnik
POJEM VMESNE SODBE Z RAZMEJITVIJO DO PREJUDICIALNEGA VPRAŠANJA IN ANALIZA SODNE PRAKSE Magistrsko delo Kandidatka: Rebeka Žirovnik Mentorica: red. prof. dr. Vesna Rijavec Somentorica: doc. dr. Tjaša Ivanc Avgust, 2017
ZAHVALA
KAZALO SEZNAM OKRAJŠAV POVZETEK ABSTRACT III IV V 1. UVOD 1 1.1 OPREDELITEV PROBLEMA 1 1.2 CILJI IN TEZE 2 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE 2 1.4 UPORABLJENE ZNANSTVENO RAZISKOVALNE METODE 3 2. TOŽBA 4 2.1. POJEM 4 2.2. VRSTE TOŽB 5 3. PREJUDICIALNO ALI PREDHODNO VPRAŠANJE 7 4. UGOTOVITVENA TOŽBA 9 4.1. UGOTOVITVENI ZAHTEVEK 10 4.2. VMESNI UGOTOVITVENI ZAHTEVEK 10 4.3. RAZVOJ UVELJAVLJANJA VMESNEGA UGOTOVITVENEGA ZAHTEVKA 13 5. NASPROTNA TOŽBA 18 5.1. POJEM 18 5.2. NASPROTNA UGOTOVITVENA TOŽBA 19 6. SODBA 21 6.1. POJEM SODBE 21 6.2. VRSTE SODB 22 7. VMESNA SODBA 32 7.1. POJEM 32 7.2. VSEBINA 33 7.3. PRAVNOMOČNOST VMESNE SODBE 34 7.4. VEZANOST NA VMESNO SODBO 38 I
8. RAZMERJE MED REŠITVIJO PREDHODNEGA (PREJUDICIALNEGA) VPRAŠANJA IN VSEBINSKO (MERITORNO) ODLOČITVIJO O TEMELJU ZAHTEVKA 40 8.1. VRSTE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI 42 8.2. PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI 43 8.2.1. NEDOPUSTNO RAVNANJE 43 8.2.2. ODGOVORNOST/KRIVDA 44 8.2.3. VZROČNA ZVEZA 45 8.2.4. ŠKODA 45 8.3 TEMELJ TOŽBENEGA ZAHTEVKA IN PREJUDICIALNO RAZMERJE 46 9. ANALIZA NOVEJŠE SODNE PRAKSE 49 10. ZAKLJUČEK 53 LITERATURA IN VIRI 54 II
SEZNAM OKRAJŠAV GURS OZ VDSS VS RS VSL VSM ZGD ZPP ZVEtL ZZZDR KPPN ZDSS-1 Geodetska uprava Republike Slovenije Obligacijski zakonik Višje delovno in socialno sodišče Vrhovno sodišče Republike Slovenije Višje sodišče v Ljubljani Višje sodišče v Mariboru Zakon o gospodarskih družbah Zakon o pravdnem postopku Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih Kolektivna pogodba za poklicne novinarje Zakon o delovnih in socialnih sodiščih III
POVZETEK Kadar sodišče odloča o dajatvenem ali oblikovalnem zahtevku mora najprej razčistiti, ali obstoji pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari. To stori s postavitvijo predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje je vprašanje obstoja ali neobstoja neke pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Od rešitve predhodnega vprašanja je odvisna odločitev v glavni stvari. Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Pravni učinek ima samo v konkretni pravdi. Sodišče svoje stališče oziroma odločitev o predhodnem vprašanju navede v obrazložitvi sodbe. To pomeni, da je brez učinka pravnomočnosti, saj pravnomočen postane le izrek sodbe. Zato ne veže strank in sodišča v morebitni kasnejši pravdi glede drugih zahtevkov iz istega pravdnega razmerja. V interesu strank pa je lahko, da se obstoj prejudicialnega pravnega razmerja ne reši le z učinkom v konkretni pravdi, ampak z učinkom pravnomočnosti. Tako bi odločitev o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja zavezovala tudi v vseh morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz tega razmerja. Kadar je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšno pravno razmerje, ki je postalo med pravdo sporno, lahko tožnik uveljavlja s tožbo poleg obstoječega tudi nov tožbeni zahtevek. Z njim zahteva ugotovitev, da tako razmerje obstaja ali ne obstaja. Temu zahtevku pravimo vmesni ugotovitveni zahtevek. Namen tega je strankam omogočiti, da dosežejo, da sodišče tudi o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja odloči v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti. Toženec lahko, isti učinek doseže z ustrezno nasprotno tožbo. Ključne besede: predhodno vprašanje, prejudicialno vprašanje, vmesna sodba, vmesni ugotovitveni zahtevek UDK: 347.122(043.3) IV
ABSTRACT When a court decides on a claim or actions for performance, it must first clarify whether there is a legal relationship on which the decision in the main proceedings depends. This is done by asking a preliminary question. The preliminary question is a matter of the existence or absence of any right or legal relationship on which the decision on the claim is dependent. The decision in the main proceedings depends on the solution of the preliminary question. When the decision of the court depends on the preliminary resolution of the question whether there is any right or legal relationship (preliminary question) but this has not yet been decided by the court or any other competent body, the court can decide on it unless otherwise stipulated by special regulations. It only has legal effect in a concrete dispute. The Court shall state its position or decision on the preliminary question in the reasoning of the judgment. This means that it lacks the effect of finality as only the operative part of the judgment becomes final. Therefore, it does not bind the parties and the courts in any subsequent litigation regarding other claims arising from the same legal relationship. It might be in the interests of the parties that the existence of a prejudicial legal relationship is solved not only with effect in the concrete dispute, but also with the effect of legal finality. In this way, the decision on the existence of a prejudicial legal relationship would also be binding in any subsequent judgments concerning other claims from this relationship. Where a decision on a dispute depends on whether or not there is any legal relationship which has become disputed between the litigation, the plaintiff may with this action assert also the new claim in addition to the existing one. Therewith the judicial finding is sought whether such a relationship exists or does not exist. This request is called an intermediate declaratory claim. The purpose of this is to enable the parties to reach a conclusion that the court also decides on the existence of a prejudicial legal relationship in the operative part of the judgment with the effect of finality. The defendant can achieve the same effect by an appropriate counterclaim. Key words: preliminary question, prejudicial question, intermediate judgement, intermediate declaratory claim UDK: 347.122(043.3) V
1. UVOD 1.1 Opredelitev problema S sodbo sodišče odloči o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožbenega zahtevka, torej tožnikovega zahtevka, naj mu sodišče proti tožencu prizna pravno varstvo določene vsebine. 1 Tožnik ima velikokrat interes, ne le, da se tožencu naloži kakšna dajatev, spolnitev ali opustitev ali oblikuje kakšno razmerje, ampak tudi, da se pravnomočno ugotovi obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerega je v celoti ali deloma odvisna odločitev o glavni stvari. Z drugimi besedami, da doseže pravnomočno ugotovitev rešitve predhodnega vprašanja. Vmesna sodba je sodba o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka, s katero sodišče odloči o temelju, torej o pravni podlagi tožbenega zahtevka oziroma o utemeljenosti konkretnega zahtevka, ki ga sicer vsebuje končna sodba. Kadar izda sodišče vmesno sodbo, počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna (drugi odstavek 315. člen ZPP 2 ). Gre za dejanski zastoj v postopku. 3 Večkrat pa s sodbo ali celo z vmesno sodbo ni mogoče odločiti o postavljenem ugotovitvenem zahtevku, je pa ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja nujna za vsebinsko odločitev o glavni stvari. 4 Takrat je potrebno najprej rešiti predhodno ali prejudicialno vprašanje in šele nato, na podlagi ugotovitve obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, meritorno odločiti o glavni stvari (13. člen ZPP). Vendar ni le tožnik tisti, katerega interes je ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja. Tudi tožencu pravo (npr. 183. člen ZPP) priznava takšen interes, ki ga lahko uveljavlja z nasprotno tožbo, če seveda zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku po tožbi ali po nasprotni tožbi (3. točka prvega odstavka 183. člena ZPP). 1 Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam-Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana 2010, stran 51. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 uradno prečiščeno besedilo, 45/08 ZArbit, 45/08, 111/08 odl. US, 57/09 odl. US, 12/10 odl. US, 50/10 odl. US, 107/10 odl. US, 75/12 odl. US, 40/13 odl. US, 92/13 odl. US, 10/14 odl. US, 48/15 odl. US, 6/17 odl. US in 10/17). 3 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, stran 303 in 304. 4 Obstoja ali neobstoja zunajzakonske skupnosti ni mogoče obravnavati kot samostojnega (ugotovitvenega) zahtevka, čeprav je ta ugotovitev ključna za odločanje o obstoju/neobstoju skupnega premoženja (glej npr. V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, I. knjiga, str. 125 in VS RS, sodba II Ips 349/2009 z dne 26.5.2011). 1
1.2 Cilji in teze Temeljni cilj magistrske naloge bo predstavitev teoretičnih izhodišč obravnavane teme in njihova uporaba v praksi sodišč. Z analizo novejše sodne prakse bomo poskušali potrditi v nadaljevanju predstavljene teze, ki se nanašajo na pomen razlikovanja ugotovitvenega tožbenega zahtevka na eni strani od predhodnega ali prejudiciranega vprašanja na drugi strani. Ta razmejitev je namreč pomembna za razumevanje pravnomočnosti sodnih odločitev. Teza 1: Z vmesno sodbo se odloča o temelju zahtevka in ne o obstoju pravice ali pravnega razmerja. Teza 2: V odškodninskih sporih se temelj zahtevka od predhodnega vprašanja razlikuje v tem, da predstavlja predhodno vprašanje vprašanje obstoja odškodninske odgovornosti, temelj zahtevka pa predstavlja vsa dejstva, relevantna za odločitev o obstoju odškodninske obveznosti (škodno ravnanje, odgovornost, nastanek škode ter vzročna zveza med škodnim ravnanjem in škodo) glede odškodninskega zahtevka. Teza 3: Pravni učinek ugotovitve sodišča, da obstoji ali da ne obstoji prejudicialna pravica ali pravno razmerje, ne sodi v objektivne meje pravnomočnosti in je ugotovitev vsebovana samo v razlogih sodbe. 1.3 Predpostavke in omejitve Predpostavljamo, da tako viri kot strokovna literatura, ki se nanašata na obravnavano področje zadoščata za izvedbo predmetne raziskave. Prav tako predpostavljamo, da je sodna praksa na tem področju toliko poenotena, da lahko sodišča brez težav presojajo trditve in dokaze strank, še posebej v zvezi z obstojem pravnega interesa, glede na podane tožbene navedbe. Morebitne omejitve se nanašajo zlasti na dostop do tožbenih zahtevkov, ki se nahajajo v sodnih spisih, do katerih je dostop omejen (150. člen Zakona o pravdnem postopku v nadaljevanju: ZPP), prav tako pa tudi do odločitev (sodb in sklepov) sodišč prve stopnje in odločb sodišč druge stopnje, ki niso objavljeni v bazi sodnih odločb 5 iz katere bomo črpali ustrezne primere za analizo (novejše) sodne prakse. 5 www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa. 2
1.4 Uporabljene znanstveno raziskovalne metode Pri preučevanju bomo uporabili različne metode s katerimi bomo na podlagi že znanih teoretičnih izhodišč ugotavljali primerjali različne sodne odločbe s posebnim poudarkom na vmesni sodbi, pri čemer bomo slednjo, zlasti glede učinkov (formalne in materialne) pravnomočnosti primerjali z odločanjem o vmesnem ugotovitvenem zahtevku. Najprej bomo uporabili metodo deskripcije, s katero bomo definirali obstoječe predpise in dokumente, ki se nanašajo na raziskovalno področje. Medsebojno usklajenost prej navedenih predpisov in dokumentov bomo ugotavljali z metodo komparacije, nato pa bomo te ugotovitve z metodo analize dopolnili tako, da bomo že sprejete sodne odločitve primerjali z veljavnimi predpisi in dokumenti. Metodo analize pisnih virov bomo uporabili pri preučevanju že uveljavljenih teorij, spoznanj in ugotovitev. Z metodo triangulacije bomo podatke preverili in povzeli iz različnih virov. 3
2. TOŽBA 2.1. Pojem S tožbo se začne pravdni postopek. 6 Sodišče pravdnega postopka ne more začeti po uradni dolžnosti, temveč le na pobudo stranke (načelo dispozitivnosti). Tožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo. S tožbo tožnik zahteva od sodišča, naj mu nasproti tožencu nudi pravno varstvo določene vsebine. Tožba sicer ni edina oblika oziroma vloga, v kateri lahko stranka zahteva pravno varstvo 7, a je od vseh sredstev, s katerimi stranka zahteva pravno varstvo, najpomembnejša. Sodišče v pravdnem postopku odloča le v mejah zahtevkov, ki so postavljeni v tožbi. 8 Tožba (vložitev tožbe) je torej pomembno procesno dejanje tožnika, ki pa ima tudi procesnopravne 9 in materialnopravne učinke. 10 S tožbo se vzpostavi procesno razmerje med tožnikom in tožencem. Pride do tristranskega procesnega razmerja v pravdi. Navedeno izhaja iz 189. člena ZPP, ki določa, da pravda začne teči z vročitvijo tožbe tožencu. Takrat torej nastopi litispendenca (visečnost pravde). 11 Da je tožba dopustna morajo biti izpolnjene procesne predpostavke. Čeprav se bomo procesnim predpostavkam v nalogi še posebej posvetili, je prav, da uvodoma pojasnimo, da pojem procesne predpostavke v pravdnem postopku pomeni okoliščino ali lastnost, ki mora biti ali ne sme biti podana, da je tožba (in posledično tudi sojenje) dopustno. 12 6 Glej 179. člen ZPP 7 Poznamo tudi druge, kot npr.: predlog za izvršbo, predlog za izdajo začasne/predhodne odredbe, itd., vendar pa gre v teh primerih za nepravdne postopke v katerih pa so pravila bolj nepfromalna in manj stroga. Več glej, V. Rijavec, A. Ekart, Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) z uvodnimi pojasnili, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2009 str. 14 in nasl. 8 Izraz načela dispozitivnosti, ne ultra et extra petitum pomeni, da stranke prosto razpolagajo z zahtevki (3. čl. ZPP). Postopek se začne, teče in zaključi po volji strank (tožba, umik tožbe ali pravnega sredstva, poravnava, pripoznava, odpoved, sprememba tožbe). 9 Ude procesne učinke vložene tožbe deli na naslednje: z vložitvijo tožbe se izčrpa pravica tožnika izbrati krajevno pristojno sodišče; za določitev krajevne pristojnosti so pomembne okoliščine ob vložitvi tožbe; če se okoliščine kasneje spremenijo, to nima vpliva na pristijnost sodišča in dopustnost tožbe se presoja praviloma glede na obstoj procesnih predpostavk v času vložitve tožbe. Tako L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 216. 10 Varovani so prekluzivni roki, zastaralni pa se pretrgajo (365. Člen OZ); od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. Člen OZ); če pripada pri alternativnih obveznostih pravica izbire upniku in upnik te izbire poprej ni opravil, se pravica izbire z vložitvijo tožbe konzumira (396. člen 2. odstavek). 11 Obstoj ali visečnost pravde (litispendenca) je posebno stanje pravde, zaradi katerega ni mogoče istočasno voditi dveh postopkov zoper isto stranko, ki sta identična po predmetu in po obsegu. (Glej VSL sklep III Cpg 30/2001) 12 Povzeto po L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 95-99. 4
2.2. Vrste tožb Glede na vsebino pravnega varstva, ki ga tožnik zahteva, in glede na vsebino tožbenih zahtevkov razlikujemo med dajatveno (kondemnatorno), ugotovitveno (dekleratorno) in oblikovalno (konstitutivno) tožbo. Dajatvena (kondemnatorna) tožba je najpomembnejša in najpogostejša oblika tožbe. 13 Tožnik z njo od sodišča zahteva, da tožencu naloži določeno spolnitev dajatev, opustitev, dopustitev ali storitev. S to tožbo torej tožnik zahteva varstvo pravice, za katero zatrjuje, da mu po materialnem pravu pripada in da mu jo je toženec kršil. Ker je samopomoč praviloma 14 prepovedana, tožnik nima druge možnosti za zagotovitev uresničljive pravice, kot da pred sodiščem zahteva pravno varstvo z dajatveno tožbo. Le ta je tudi edina oblika tožbe, ki se povezuje s pojmom izvršljivosti. 15 Kot navaja Ude, dajatvena sodba, ki sledi dajatveni tožbi, sama po sebi še ne daje pravnega varstva. V primeru, da toženec ne izpolni obveznosti, ki so mu naložene, bo prišlo do prisilne izvršbe, ki se opravi v posebnem izvršilnem postopku. Oblikovalna tožba je zahteva za pravno varstvo, s katerim želi stranka uveljaviti takšno oblikovalno upravičenje po materialnem pravu, ki ga stranka ne more uresničiti z enostansko izjavo volje, temveč le s tožbo sodišča. 16 Z oblikovalno (konstitutivno) tožbo torej tožnik zahteva, da naj sodišče s sodbo ustanovi, spremeni ali odpravi določeno pravno razmerje. 17 Tožnikov zahtevek temelji na materialnopravnem oblikovalnem upravičenju. Le to se lahko pogosto uveljavlja z enostransko izjavo, zunaj pravde. Če so izpolnjeni pogoji ima že taka izjava sama po sebi oblikovalne učinke. 18 Kljub temu je oblikovalno upravičenje praviloma mogoče uveljavljati le s tožbo. 19 Najpogostejše so oblikovalne tožbe v zakonskih in nasploh družinskih sporih. Kot pri dajatveni se tudi pri oblikovalni tožbi pravni interes domneva in ga strankam ni potrebno posebej dokazovati. 20 Pravni interes je eno izmed temeljnih načel civilnega pravdnega postopka. Kadar stranka pravne koristi, ki jo pričakuje ne more doseči na kak drug način, ji to pravno varstvo nudijo sodni organi, vendar le tedaj, kadar je dejavnost pravosodnih organov za varstvo pravic in za zagotovitev pravnega reda nujna. Pravnega interesa načeloma ni potrebno dokazovati. Treba ga je priznati tudi stranki, ki le zatrjuje, da je njena pravica kršena ali ogrožena. 21 13 Ude Lojze, Betetto Nina, Galič, Aleš, Rijavec Vesna, Wedam-Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana 2010, str. 118. 14 Glej npr. drugi odstavek 139. člena OZ. 15 Povzeto po Ude Lojze, Betetto Nina, Galič, Aleš, Rijavec Vesna, Wedam-Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana 2010, str. 118. 16 Razveza zakonske zveze, razveljavitev izpodbojne pogodbe, izključitev družbenika iz gospodarske družbe po čl. 113 ali 436 ZGD, izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe po čl. 364 ZGD,... 17 Ibidem, op. 13, str. 119 18 Npr. odstopno upravičenje po 105. členu OZ, ki ga uveljavlja tako, da dolžniku da naknadni rok, v primeru, da ga le ta ne upošteva (obveznosti še v naknadnem roku ne izpolni) je pogodba razvezana. 19 Npr. razveza zakonske zveze 20 Povzeto po L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 210-112. 21 L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 126. 5
Z ugotovitveno tožbo 22 tožnik zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnosti oziroma nepristnosti kakšne listine. 23 S to tožbo torej tožnik zahteva le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja in ne zahteva, da sodišče tožencu naloži izpolnitev določene obveznosti. Kot smo že omenili so za ugotovitveno tožbo pomembne tri procesne predpostavke. Kot tretjo smo omenili pravni interes, ki ga je potrebno pri ugotovitveni tožbi, za razliko od dajatvene in oblikovalne tožbe, posebej izkazati. S tožbo kot procesnim dejanjem tožnika se torej zagotavlja sodno varstvo pravic. Če je namen tožnika, da z dajatveno tožbo doseže izvršljivost svoje zahteve oz. da z oblikovalno tožbo pričakuje, da se njegova zahteva ustrezno oblikuje, pa z ugotovitveno tožbo zahteva tožnik ugotovitev obstoja in obsega pravnega razmerja. Ugotovitvena tožba torej rešuje vprašanje obstoja pravnega razmerja. Prav zato morajo biti za vložitev ugotovitvene tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Tako kot pri dajatveni in oblikovalni tožbi ne smeta obstajati litispendenca (visečnost pravde) in res judicata (učinek pravnomočno razsojene stvari), mora biti pri ugotovitveni tožbi podana še tretja procesna predpostavka, pravni interes, ki se pri dajatveni in oblikovalni tožbi domneva. S pravnim interesom namreč tožnik izkazuje ogroženost svojega pravnega položaja, ki je posledica ravnanja toženca, pri čemer mora biti ogroženost in ravnanje tožnika, kot tudi ravnanje toženca konkretno in ne le hipotetično. 24 Korist tožnika je pri ugotovitveni tožbi pravna. Izraža se v sferi njegovih pravic oz. pravnih razmerij. Tožnik namesto pravnega interesa s tožbo ne more izkazovati nekega drugega upravičenega interesa, saj je naloga sodišča zagotoviti varstvo pravic tožnika v konkretnem sporu, ne pa izdajanje pravnih mnenj v ugotovitvenih odločbah. Zato pavšalne navedbe tožnika o morebitnih "občutljivih razmerjih" ali nevednosti o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja ali tožnikove pravice ne utemeljuje pravnega interesa tožnika za izdajo ugotovitvene sodbe. 25 Na različne vrste tožb se navezujejo tudi različne vrste sodb. To so dajatvena, oblikovalna in ugotovitvena sodba. Le v primeru, kadar sodišče tožbam ugodi pride do prekrivanja med tožbo in sodbo (dajatveni tožbi sledi dajatvena sodba). V primeru, da sodišče dajatveno ali oblikovalno tožbo zavrne, ne bo šlo za dajatveno ali oblikovalno sodbo, temveč za sodbo, s katero bo sodišče odločilo, da tožnikov zahtevek za spolnitev oz. za (pre)oblikovanje pravnega razmerja ni utemeljen. 26 22 O ugotovitveni tožbi glej podrobneje v poglavju 4. v nadaljevanju. 23 Glej prvi odstavek 181. člen ZPP 24 Glej VS RS sklep II Ips 734/2009 z dne 20.1.2011. 25 Glej VSL sklep I Cp 2538/2010 z dne 1.12.2010. 26 Ibidem, op. 13, str. 119. 6
3. PREJUDICIALNO ALI PREDHODNO VPRAŠANJE Pogosto se dogaja, da morajo sodišča, ko odločajo v sporu, preden odločijo o glavnem vprašanju, rešiti še enega ali več drugih vprašanj, od katerih je odvisen tudi odgovor oziroma odločitev o glavnem vprašanju. Mislimo na reševanje predhodnih vprašanj, ki so lahko v posameznem postopku tudi glavna vprašanja, večkar pa o predhodnem vprašanju niti ni mogoče samostojno odločiti. Tako naprimer ni mogoče samostojno odločiti o obstoju ali neobstoju zunajzakonske skupnosti, čeprav je odločitev o tem vprašanju bistvenega pomena, ko gre za spore iz dedovanja ali za spore o premoženjskopravnih razmerjih. Sodišča, ki sodijo v civilnih sporih ali v kazenskih zadevah, ter drugi državni organi so, kadar odločajo o pravicah in pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti (načelo prirejenosti postopkov). Vsak organ mora odločati v mejah svoje pristojnosti. Načelo prirejenosti, ki je opisano zgoraj, se kaže zlasti v vezanosti na pravnomočne odločbe drugih organov in v sistemu reševanja predhodnih vprašanj. 27 Predhodno vprašanje je vprašanje obstoja ali neobstoja neke pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. 28 Kljub temu, da predhodno vprašanje samo ni predmet civilne pravde, pomeni pravno celoto, ki bi bila lahko predmet samostojnega obravnavanja v postopku pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Od rešitve predhodnega vprašanja je odvisna odločitev v glavni stvari. Rešitev le tega je sestavni del spodnje premise sodniškega silogizma, na katerem temelji odločitev o zahtevku. Ravno zaradi tega ima pravni učinek samo v konkretni pravdi (drugi odstavek 13. člen ZPP). Kadar je torej odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. 29 Po drugi strani pa obstajajo tudi primeri, ko je predhodno vprašanje že rešeno in je odločba o rešitvi takšnega, predhodnega vprašanja postala pravnomočna. V danem primeru načeloma torej ni mogoče odločati o istem predhodnem vprašanju v drugi pravdi, kljub drugačnemu glavnemu vprašanju. Le če je pravnomočna odločba odpravljena (rezveljavljena ), lahko sodišče ponovno odloča o isti stvari. Povedano drugače, dokler prenehanja prejudicialne odločitve ni, ne morejo biti dani pogoji za možnost drugačne odločitve. 30 Pri prejudicialnosti gre tudi za relacijo odvisnosti dveh pravnih razmerij. Pravica ali pravno razmerje sta prejudicialna le, če nista identična z glavno stvarjo in če rešitev predhodnega vprašanja tvori temelj, 27 L. Ude, Civilno procesno pravo, str. 132. 28 Povzeto po D. Wedam Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str 37. 29 Glej 13. člen ZPP 30 Glej VSL sklep II Cp 1691/2016 z dne 19. 10. 2016. 7
od katerega je odvisna odločitev sodišča o glavni stvari. Prejudicialnost pa ni podana, če je odločitev mogoča ne oziraje se na določeno pravico ali pravno razmerje. 31 31 Glej VSL sklep I Cpg 268/2017 z dne 19. 4. 2017. 8
4. UGOTOVITVENA TOŽBA Ugotovitvena tožba se povezuje s pojmom preventivnega pravnega varstva. Za razliko od dajatvene in oblikovalne tožbe, kjer je namen reagirati na že nastalo kršitev pravic materialnega prava, se pri ugotovitveni tožbi zagotavljanje sodnega varstva civilnih pravic širi od primerov, ko so pravice že kršene pa na primere, ko le te še niso kršene, so pa zaradi spornosti določenega pravnega razmerja ogrožene. Ugotovitvena sodba le ugotavlja obstoj ali neobstoj pravnega razmerja, ničesar pa ne zapoveduje ali preoblikuje. Prav zaradi tega nima učinka izvršljivosti in ne oblikovalnega učinka. 32 Sama ugotovitev obstoja ali neobstoja in obsega pravnega razmerja, ki je vsebovana v izreku pravnomočne ugotovitvene sodbe, vnaša v obstoječa razmerja med strankama gotovost, odpravlja dvom ter daje možnost strankama, da spoznata, kako naj ravnata v prihodnje in s tem prispevata k večji verjetnosti, da do kršitev obveznosti iz tega pravnega razmerja ne bo prišlo. V primeru, če stranka pravnega razmerja, ugotovljenega s pravnomočno ugotovitveno sodbo ne bi upoštevala, bo upnik primoran za uresničitev svoje pravice vložiti novo tožbo (dajatveno oz. oblikovalno). Sodišče bo v tem primeru, ko bo šlo za predhodno vprašanje obstoja prejudicialnega pravnega razmerja, vezano na pravnomočno odločitev o neobstoju ali obstoju tega razmerja, vsebovano v izreku ugotovitvene sodbe. 33 Na podlagi ugotovitvene tožbe se vnaprej rešuje vprašanje obstoja pravnega razmerja, ki bi ga sicer sodišče moralo, kot predhodno vprašanje, rešiti ob odločanju o kasnejši dajatveni oz. oblikovalni tožbi. Prav zaradi tega ugotovitveno tožbo imenujemo tudi prejudicialna tožba. 34 Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja. To je procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe. 35 Nedopustno je zahtevati zgolj ugotovitev (ne)obstoja določenih spornih dejstev. Izjema, ki jo je po prvem odstavku 181. člena ZPP mogoče ugotavljati z ugotovitveno tožbo je pristnost ali nepristnost listine. 36 Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati ugotovitev (ne)obstoja celotnega, kompleksnega pravnega razmerja, (ne)obstoja stvarnih pravic ter pravic intelektualne lastnine, (ne)obstoja oblikovalnih pravic (pravica izpodbijanja, odpovedi, odstopa od pogodbe). Predmet ugotovitvene tožbe pa so lahko tudi posamezne pravice ali upravičenja, ki izhajajo iz kakšnega celotnega pravnega razmerja. Tako lahko npr. tožnik zahteva ugotovitev obstoja celotne prodajne pogodbe, lahko pa zgolj ugotovitev obstoja posamezne terjatve iz te pogodbe, npr. pravica do plačila določenega zneska (kupnine). 37 Za dopustnost tožbe, mora biti pravno razmerje že konkretno opredeljeno, neizpolnjen je lahko le še pogoj oziroma rok, ki pa mora biti v tožbi natančno naveden. 38 32 VS RS sklep II Ips 246/2000, z dne 8.11.2000 33 Glej 13. člen ZPP 34 Povzeto po Galič Aleš, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, Ljubljana, 2012 35 Povzeto po Galič Aleš, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, Ljubljana, 2012 36 Glej VS RS sklep II Ips 222/96. 37 Povzeto po Galič Aleš, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, Ljubljana 2012. 38 Povzeto po Galič Aleš, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, Ljubljana 2012. 9
4.1. Ugotovitveni zahtevek Kot je bilo že izpostavljeno, lahko tožnik od sodišča zahteva, da v pravdnem postopku ugotovi obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, pri čemer je takšen tožbeni zahtevek lahko samostojen, ali pa je obstoj ali neobstoj koristi ali pravnega razmerja tesno povezan s končno odločitvijo o tožbenem zahtevku. V takšnih primerih govorimo o vmesnem ugotovitvenem zahtevku, ki je lahko relativno samostojen (na podlagi vmesne sodbe lahko postane vmesni ugotovitveni zahtevek o temelju tožbenega zahtevka, npr. pri odškodninskih sporih, pravnomočen), ali pa mu samostojnosti ni mogoče priznati (npr. pri ugotavljanju obstoja ali neobstoja zunajzakonske skupnosti). 39 4.2. Vmesni ugotovitveni zahtevek Kadar sodišče odloča o dajatvenem ali oblikovalnem zahtevku mora najprej razčistiti, ali obstoji pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari. To stori s postavitvijo predhodnega vprašanja. Vendar sodišče svoje stališče oziroma odločitev o predhodnem vprašanju navede v obrazložitvi sodbe. To pomeni, da je brez učinka pravnomočnosti, saj pravnomočen postane le izrek sodbe. Zato ne veže strank in sodišča v morebitni kasnejši pravdi glede drugih zahtevkov iz istega pravdnega razmerja. 40 V interesu strank je lahko, da se obstoj prejudicialnega pravnega razmerja ne reši le z učinkom v konkretni pravdi, ampak z učinkom pravnomočnosti. To pomeni, da bi odločitev o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja zavezovala tudi v vseh morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz tega razmerja. 41 Iz tega razloga ZPP v tretjem odstavku 181. člena ZPP navaja posebno vrsto ugotovitvene tožbe - vmesno ugotovitveno tožbo. V primeru, da je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšno pravno razmerje, ki je postalo med pravdo sporno, lahko tožnik uveljavlja s tožbo poleg obstoječega tudi nov tožbeni zahtevek. Z njim zahteva ugotovitev, da tako razmerje obstaja ali ne obstaja. Temu zahtevku pravimo vmesni ugotovitveni zahtevek. 42 Namen tega je strankam omogočiti, da dosežejo, da sodišče tudi o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja odloči v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti. Toženec lahko, isti učinek doseže z ustrezno nasprotno tožbo. 43 Institut vmesnega ugotovitvenega zahtevka in institut nasprotne prejudicialne tožbe služita za uveljavitev pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja. Tožnik ima na razpolago vmesni ugotovitveni zahtevek, ki ga lahko vloži v primeru, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje. Toženec pa nasprotno prejudicialno tožbo vloži v primeru, 39 Če je odločitev o pravici ali dolžnosti odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti iz prejšnjega odstavka, se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali dolžnosti. Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno (drugi odstavek 12. člena ZZZDR). 40 Povzeto po Galič Aleš, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, Ljubljana 2012. 41 Povzeto po Galič Aleš, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, Ljubljana 2012. 42 Povzeto po Ude, Civilno procesno pravo, str. 209-210. 43 Glej tretji odstavek 187. člen ZPP. 10
če se z njo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločitev o glavni stvari (183. Člen ZPP). Formulacija obeh tožb se formalno nekoliko razlikuje, vendar gre za dva instituta, ki služita istemu namenu. To je doseči pravnomočno ugotovitev prejudicialnega pravnega razmerja. Sporni predmet pri obeh tožbah je tako ugotovitev, ali obstaja ali ne obstaja pravica ali pravno razmerje. V nasprotju s splošno ugotovitveno tožbo se ne ugotavljajo dejstva o pristnosti ali nepristnosti listine. V civilnem pravu mora biti strankam za uveljavitev istih pravic omogočen enak dostop do sodišča, ki ga mora spoštovati tako sodišče kot tudi zakonodajalec, ki predpisuje predpostavke in pogoje za pravno varnost. To pomeni, da mora procesno pravo obema strankama nuditi enake možnosti. Upoštevati je potrebno, da lahko v civilni pravdi govorimo le o formalni enakopravnosti (equality), ne pa tudi o materialni ali kvalitativni enakosti (equity). Slednje izhaja iz samega bistva stvari, saj sodišče v civilni pravdi odloča o zahtevkih, ki jih stranke uveljavljajo s stališča navzkrižnih interesov. Formalna enakopravnost se kaže v tem, da pripadajo obema strankama na enak način in pod enakimi pogoji iste procesne pravice. To so na primer pravica do zaslišanja, pravica do navajanja dejstev, pravica do pritožbe itd. 44 V procesnem pravu težko govorimoi o dejanski (materialni) enakosti pravdnih strank, 45 saj se v samem postopku kažejo znatne razlike v položaju tožnika in toženca, kar bi lahko pripisali materialni neenakosti pravdnih strank. Tako na primer toženec brez večje pravdne vneme ali dejavnosti doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, če tožnik ne navede vseh pravotvornih dejstev 46, na katera opira zahtevek, ali jih ne more dokazati, če so sporna. Toženec tudi lahko prepreči umik ali spremembo tožbe. 47 Kljub tej navidezni materialni neenakosti 48 pa je temeljna zahteva vsakega procesnega prava vsaj formalna enakopravnost. Le ta se doseže tako, da se varuje načelo enakosti pred zakonom, ki ni nič drugega kot ustavno načelo enakosti pred zakonom, ki je zapisano v 14. členu Ustave RS in je konkretizirano na področju civilne pravde. 49 44 A. Veselič, Izenačevanje procesnega položaja tožnika in toženca pri uveljavljanju pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja, Odvetnik 4, Glasilo odvetniške zbornice Slovenije, 1999 45 Zupančič navaja, da je bila materialna enakost v času jugoslovanskega socializma sinonim za uravnilovko (torej za izenačevanje prihodhov ne glede na količino in kakovost opravljenega dela) in je posledično pomenila brisanje meja med sposobnostjo in pridnostjo na eni ter uspehom na drugi strain. B.M.Zupančič, Priročnik za Slovence: Enakopravnost, enakost in istost, najdeno 21.8.2017 na http://siol.net/siol-plus/kolumne/prirocnik-za-slovence-enakopravnost-enakost-in-istost- 405482 46 Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). 47 Povzeto po A. Veselič, Izenačevanje procesnega položaja tožnika in toženca pri uveljavljanju pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja, Odvetnik 4, Glasilo odvetniške zbornice Slovenije, 1999. 48 Po Teršku je materialna enakost sinonim za dejansko enakost možnosti pri učinkovitem uresničevanju vseh posameznih pravic v praksi. Osnovni predpogoj za to pa je izenačevanje dejanskih pogojev za pridobivanje materialnih in moralnih dobrin. Načelo socialne države je temeljni»socialni korektiv«za zmanjševanje, izravnavo socialnih razlik. A. Teršek, Referendum o ustavni pravici do zaščite pred revščino? Za revne se močne interesne skupine ne borijo, Dnevnik, 3. 12. 2016, najdeno 21. 8. 2017 na https://www.dnevnik.si/1042755791/slovenija/referendum-o-ustavni-pravici-do-zascite-pred-revscino-za-revnese-mocne-interesne-skupine-ne-borijo 49 Povzeto po A. Veselič, Izenačevanje procesnega položaja tožnika in toženca pri uveljavljanju pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja, Odvetnik 4, Glasilo odvetniške zbornice Slovenije, 1999. 11
Zaradi lažjega razumevanja materije je potrebno obrazložiti tudi zgoraj navedena pojma umik tožbe in sprememba tožbe. Tožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo. To svojo zahtevo za pravno varstvo pa lahko tožnik tudi umakne. V primeru umika odpadejo vsi učinki vložene in vročene tožbe za nazaj (ex tunc). To pomeni, da se šteje, kot da tožba sploh ni bila vložene in se lahko znova vloži 50. Izjava o umiku tožbe ima neposreden učinek, tako da je pravda z umikom končana. Po umiku tožbe izda sodišče sklep o ustavitvi postopka. Umik tožbe je nepreklicljiva izjava. Možen je tudi samo delni umik tožbe. 188. člen ZPP določa, da lahko tožnik tožbo umakne brez privolitve toženca, dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari. Do konca glavne obravnave lahko tožbo umakne, samo če toženec v to privoli. Privolitev toženca je nujen pogoj za dopustnost umika. Le ta je potreben zaradi varstva toženčevih interesov. Toženec je namreč v primeru umika še vedno izpostavljen nadlegovanju tožnika, saj lahko tožnik tožbo ponovno vloži. Interes toženca je lahko v tem, da doseže zavrnilno sodbo in se tako izogne ponovnemu nadlegovanju. 51 Nasprotno od umika tožbe pa odpoved zahtevku pomeni izjavo toženca, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Če se tožnik do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku izda sodišče brez nadaljne obravnave sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. 52 Obširnejša opredelitev sodbe na podlagi odpovedi sledi v nadaljevanju. O spremembi tožbe govorimo, kadar zaradi spremembe posameznih elementov tožbe, bodisi strank ali tožbenega zahtevka, spremenjena tožba ni več istovetna s prvotvno. Poznamo objektivno in subjektivno spremembo tožbe. 53 Pojem objektivne spremembe tožbe je ožji del pojma spremembe tožbe. Kategorično označuje primere, ko pride v pravdi do spremembe istovetnosti zahtevka, povečanja obstoječega zahtevka ali uveljavljanja drugega zahtevka poleg obstoječega 54. Tožnik lahko svojo tožbo spremeni tudi tako, da namesto prvotnega toženca toži koga drugega. Procesno to pomeni, umik tožbe proti prvotnemu tožencu. Subjektivna sprememba tožbe je dovoljena, če vanjo privolita prvotni toženec, v primeru, da se je že spustil v obravnavanje in novi toženec. Tisti, ki vstopu v pravdo namesto prvotnega toženca mora pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo. 55 Poznamo pa tudi priviligirano objektivno spremembo tožbe 56, kjer lahko ugotovimo vse elemente spremembe tožbe, pa privolitev toženca ni potrebna. Za takšno priviligirano objektivno spremembo tožbe bi šlo v primeru, ko tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek. Največrat takšen primer opazimo pri odškodninskih zahtevkih, ko tožeča stranka, po prejemu izvedenskega mneja, zviša tožbeni zahtevek in zahteva višjo odškodnino. 57 50 Glej četrti odstavek 188. člen ZPP 51 Povzeto po Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 222 52 Povzeto po Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 222 53 Povzeto po Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 220. 54 Glej 184. Člen ZPP 55 Povzeto po Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 219-222. 56 Glej 186. člen ZPP 57 Glej npr. VSL sklep II Cp 23/2011, VSM sklep I Cpg 66/2014, VSL sklep II Cp 99/2017. 12
4.3. Razvoj uveljavljanja vmesnega ugotovitvenega zahtevka Procesni položaj tožnika pri uveljavljanju vmesnega ugotovitvenega zahtevka in toženca pri vložitvi nasprotne prejudicialne tožbe nekoč ni bil enak. Toženec je bil pred uveljavitvijo obstoječega ZPP zmeraj v boljšem položaju. 58 Razvoj jugoslovanskega civilnega procesnega prava, katerega del je do leta 1991 bila tudi Republika Slovenija, vse do starega predvojnega zakona iz leta 1930 do zakonov iz leta 1956 in 1977 59, je težil k vedno večjemu izenačevanju, ki ga je sedaj veljavni zakon v glavnem tudi dosegel. 60 V predvojnem civilnem procesnem pravu je imel tožnik za uveljavljanje rešitve predhodnega vprašanja na voljo vmesni ugotovitveni predlog, ki je popolnoma delil usodo glavne tožbe. Z njo se je postavil in z njo je tudi padel. Bil je popolnoma akcesorne narave. V primeru, da je sodišče glavno tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, ali če je tožnik tožbo umaknil, je odpadel tudi vmesni predlog, ki je postal v tem primeru brezpredmeten. Kot pravovarstveno sredstvo vmesni predlog ni bil zanesljiv. Stranka zmeraj tudi ni mogla pričakovati, da bo njena zahteva v pravdi obravnavana in odločena. Tožnik in toženec sta bila kot že omenjeno v neenakopravnem položaju. Na eni strani je tožnik imel na razpolago le akcesorni ugotovitveni predlog, toženec pa samostojno močnejšo nasprotno tožbo. Na drugi strani je bil diskriminiran tudi toženec. Tožnik je lahko zahteval rešitev predhodnega vprašanja z vmesnim ugotovitvenim predlogom zgolj neformalno, to pomeni ustno med samo glavno obravnavo. Pri tem mu je po uradni dolžnosti moral pomagati zahtevek protokolirati sodnik. Toženca pa je samo opozoril, da sme tako pravdno dejanje opraviti s posebno pismeno vlogo izven naroka. Omenjeno je onemogočilo koncentracijo postopka in povzročila še več pravdnih stroškov, ki so nastali z drugo pravdo, ki je bila sprožena na podlagi nasprotne tožbe. 61 Za uveljavitev predhodnega vprašanja je zakon iz leta 1956 namesto navadnega predloga že omogočil tožniku vmesni ugotovitveni zahtevek oziroma tako imenovano incidenčno tožbo, saj je enakovredno pravno varstvo nasprotni tožbi le tožba. Vzor takšnega pravnega varstva je v sodobni procesni zakonodaji vmesna ali incidenča ugotovitvena tožba nemškaga procesnega prava. Na drugi strani avstrijsko pravo še zmeraj pozna vmesni ugotovitveni predlog, kot ga je poznal stari jugoslovanski Civilni pravdni postupnik iz leta 1930. 62 V primeru, da tožnik postavi vmesni ugotovitveni zahtevek in s tem zahteva, da sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, obstoj tega razmerja ne pomeni več le predhodnega vprašanja od katerega je odvisna odločitev o zahtevku. Obstoj razmerja preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi. Sodišče mora torej v vsaki pravdi preden odloči o utemeljenosti zahtevka rešiti 58 Ibidem op. 32. 59 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 57/89, 20/90, 27/90. 60 Ibidem op. 32. 61 A. Veselič, Izenačevanje procesnega položaja tožnika in toženca pri uveljavljanju pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja, Odvetnik 4, Glasilo odvetniške zbornice Slovenije, 1999 62 A. Galič, Vmesni ugotovitveni zahtevek v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav LVI. Letnik, Ljubljana, 1996, str. 62 65. 13
predhodno vprašanje. Tega mu ni potrebno storiti, če se v skladu z 206. členom ZPP odloči, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja in zato prekine pravdo. Ali bo sodišče o prejudcialnem pravnem razmerju odločilo z učinkom le za konkretno pravdo ali pa z učinkom pravnomočnosti je odvisno od volje strank. Z učinkom pravnomočnosti se odloči v primeru, če je vložen vmesni ugotovotveni zahtevek. Takšna rešitev je izraz načela dispozitivnosti. Sodišče namreč v pravdi odloča v mejah zahtevkov (2. člen ZPP). 63 Tožnik skuša z uveljavljanjem vmesnega ugotovitvenega zahtevka doseči posebno in na koncu postopka tudi pravnomočno sodbo o pravici oziroma o pravnem razmerju, ki je za odločitev v civilnem sporu prejudicialno. Najpogosteje postavi tak vmesni ugotovitveni zahtevek v primeru, ko z glavnim zahtevkom uveljavlja dajatveni oz. spolnitveni zahtevek, ki temelji na nekem pogodbenem razmerju, ki postane med postopkom sporen. Vsebina ugotovitvenega zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja ne more biti ugotovitev spornega dejstva, pa tudi ne ugotovitev posamezne materialnopravne predpostavke. Vsebina je lahko le pravica oziroma pravno razmerje, ki predstavlja celoto in katerega ugotovitev bi lahko predstavljala vsebino samostojne ugotovitvene tožbe. 64 Tako za vložitev vmesne ugotovitvene tožbe kot tudi nasprotne tožbe morajo biti poleg splošnih procesnih predpostavk, kot so strankina sposobnost, procesna sposobnost, morebitno zastopstvo in dovoljenje za pravdo, podane tudi posebne procesne predpostavke. Splošne procesne predpostavke so tiste, ki se nanašajo na ves postopek. Ker ne dopuščajo meritorne odločbe, so tudi vsa druga procesna dejanja nedopustna. Posebne procesne predpostavke pa se nanašajo na posamezna procesna dejanja sodišča in strank, na posamezne procesne vrste in na posamezne procesne odseke. 65 Aktualni ZPP je natančneje določil posebne procesne predpostavke za obe tožbi, s čimer je odpravil pomanjkljivosti stare ureditve, po kateri sta bila tudi v tem primeru tožnik in toženec v neenakopravnem položaju. Po prejšnjem ZPP/99 66 je lahko tožnik vložil vmesni ugotovitveni zahtevek, če je bilo sodišče pred katerim je tekla pravda zanj pristojno. Ta določba se je v prvi vrsti nanašala na sodno pristojnost. Z vmesno ugotovitveno tožbo namreč ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja ali neobstoja pravnega razmerja, če odločanje o tem pravnem razmerju spada v pristojnost upravnih organov. O stvarni in krajevni pristojnosti v določbi ni bilo govora. ZPP sedaj natančneje določa, da mora biti za vmesni ugotovitveni zahtevek sodišče stvarno pristojno. Pri tem lahko omenimo, da ima vmesna ugotovitvena tožba smisel le, če je sodišče, ki je stvarno pristojno za glavno tožbo, vselej zanjo tudi krajevno pristojno. S tem, ko je bila natančno določena stvarna pristojnost za vložitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka in za vložitev nasprotne tožbe, je ZPP odpravil tudi dilemo glede krajevne pristojnosti. Položaj toženca je bil pri vložitvi nasprotne tožbe ugodnejši, ker je zaradi atrakcije pristojnosti bilo sodišče, ki je bilo krajevno pristojno za odločanje o tožbi, vselej tudi krajevno pristojno za odločanje o nasprotni tožbi. Z delitvijo prvostopenjskega sojenja na okrajna in okrožna sodišča je še zlasti aktualno vprašanje stvarne pristojnosti pri uveljavljanju vmesnega ugotovitvenega zahtevka. ZPP odpravlja tudi dilemo, 63 Povzeto po A. Galič, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, Ljubljana 2012. 64 Povzeto po L. Ude, Civilno procesno pravo, str. 210. 65 Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana, 1961, str. 19 66 Uradni list RS, št. 26/99. 14
kaj se zgodi v primeru, če je za zahtevek iz vmesne ugotovitvene tožbe zaradi izključne stvarne pristojnosti, pristojno drugo sodišče. Določa, da sodišče, ki ni stvarno pristojno za odločaje o zahtevku po splošnih pravilih o stvarni pristojnosti, tožbe zaradi nepristojnosti ne more zavreči. Samo pa se lahko izreče za nepristojno in po pravnomočnosti odstopi vmesno ugotovitveno tožbo stvarno pristojnemu sodišču. 67 Sodišče lahko postopek tudi prekine do rešitve zadeve. To lahko stori, če smiselno uporabi določilo prvega odstavka 206. člena ZPP, ki smo ga omenili zgoraj. Le ta določa, da odredi sodišče prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. ZPP tako za vmesno ugotovitveno tožbo, kot tudi za nasprotno tožbo, določa stvarno pristojnost sodišča kot posebno procesno predpostavko. Obe tožbi nista dopustni, če ni podana stvarna prostojnost, kar pomeni, da mora sodišče takšno tožbo zavreči. 68 Do zgoraj opisane razlage pa pripelje tudi pomen in procesna funkcija vmesne ugotovitvene tožbe in nasprotne prejudicialne tožbe. Omenili smo že, da sta ti dve tožbi na razpolago tožniku in tožencu, da z njo že v tekoči pravdi dosežeta pravnomočno ugotovitev prejudicialnega spornega vprašanja. Z enim postopkom in eno sodbo naj se odloči o dveh zahtevkih. Ena pravda naj nadomesti dve pravdi, da se prihranita denar in čas in da se ustreže pravnovarstvenim potrebam strank. Uporaba splošnih določil o stvarni pristojnosti se mora zato v tem primeru umakniti posebnim razlogom, ki pojmovno izhajajo iz namena vmesne ugotovitvene tožbe in nasprotne tožbe. Iz teh razlogov vmesni ugotovitveni zahtevek in nasprotno prejudicialno tožbo zavrže, če sodišče, ki odloča o glavni stvari zanj ni stvarno pristojno. Tudi nasprotna tožba se ne more vložiti, če je za zahtevek stvarno pristojno drugo sodišče. S tem se je izenačil procesni položaj tožnika in toženca pri uveljavljanju iste pravice. Takšna ureditev stvarne pristojnosti je v skladu s pravili o objektivni kumulaciji zahtevkov. Vložitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka ali nasprotne tožbe nedvomno predstavlja spremembo tožbe. Gre za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. 69 Takšna sprememba tožbe pomeni objektivno kumulacijo zahtevkov. Gre za popolnoma identično procesno situacijo, kot če stranka v isti tožbi uveljavlja več zahtevkov. Tako se lahko v primeru, če zahtevki ne izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage, uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišeč stvarno pristojno za vsakega od njih. 70 V tretjem odstavku 181. člena ZPP predpisuje, da mora biti za odločanje o vmesnem ugotovitvenem zahtevku podana ista vrsta postopka kot za odločanje o glavni stvari. Z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom ni mogoče zahtevati, da naj sodišče v pravdnem postopku odloči o obstoju kaznivega dejanja, kadar je odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje. Enako je v primeru, kadar je za odločanje o vmesnem ugotovitvenem zahtevku sicer predpisan pravdni postopek, vendar je ta drugačne vrste od pravdnega postopka, ki je v teku za odločanje o glavni stvari. 71 67 Glej 19. člen ZPP. 68 Povzeto po A. Veselič, Izenačevanje procesnega položaja tožnika in toženca pri uveljavljanju pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja, Odvetnik 4, Glasilo odvetniške zbornice Slovenije, 1999. 69 Glej drugi odstavke 184. člen ZPP. 70 Glej drugi odstavek 182. člen ZPP. 71 Povzeto po Galič, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, Ljubljana 2012. 15
Enako ZPP za nasprotno tožbo predpisuje, da mora biti zanjo predpisana ista vrsta postopka, kot za odločanje o glavni stvari. To pa predvsem zato, da bi se odpavila morebitna dilema, ki jo je povzročala stara ureditev, ki takšnega določila ni imela. V primeru, da za vmesni ugotovitveni zahtevek oziroma za nasprotno tožbo ni predpisana ista vrsta postopka, sodišče takšno tožbo zavrže. S takšno ureditvijo je ZPP popolnoma izenačil položaj tožnika in toženca. Predpostavka za dopustnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka in tudi nasprotne tožbe je prejudicialnost. Kaže se predvsem v tem, da je odločitev o glavni stvari odvisna od vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje. Pravica ali pravno razmerje sta prejudicialna le, če nista identična z glavno stvarjo in katerih pravnomočnost o glavni stvari naravnost ne zajema. Prejudicialno je le tisto razmerje, katerega ugotovitev ima pomen za odločitev o glavni stvari. Predpostavka prejudicialnosti pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku in nasprotni prejudicialni tožbi nadomešča predpostavko pravnega interesa. Le te ni potrebno posebej izkazovati kot pri navadni ugotovitveni tožbi. 72 Pravni interes je razviden že iz tega, da se s tem zahtevkom zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o glavnem zahtevku v pravdi. Lahko pa se zgodi, da tožnik kasneje umakne primarni (dajatveni ali oblikovalni) tožbeni zahtevek ali da sodišče tožbo glede tega zahtevka zavrže. V tem primeru je treba preostali zahtevek obravnavati kot samostojno ugotovitveno tožbo. In kot smo že omenili je ena od pomembnih predpostavk vložitve ugotovitvene tožbe ravno obstoj pravnega interesa. 73 Nasprotna tožba se lahko vloži le, če je glavna pravda v teku. Ni dopustna pred začetkom in po prenehanju glavne pravde. ZPP izrecno določa, da se nasprotna tožba lahko vloži le do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Zakon pa ne določa, do kdaj se lahko vloži vmesni ugotovitveni zahtevek. Glede na to, da je zakon za nasprotno tožbo določil, da se lahko vloži do konca glavne obravnave in da se sme tudi sprememba tožbe uveljavljati do konca glavne obravnave, lahko sklepamo, da se sme tudi vmesni ugotovitveni zahtevek vložiti le do konca glavne obravnave na prvi stopnji. 74 Kot že omenjeno je z vmesnih ugotovitvenim zahtevkom dopustno zahtevati le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja tistega pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Z njim je torej dopustno zahtevati, da sodišče v izreku sodbe odloči o tistem, o čemer bi sicer moralo odločiti kot o predhodnem vprašanju. Dejstva, iz katerih izhaja prejudicialno pravno razmerje in na katera zato stranka opira vmesni ugotovitveni zahtevek, praviloma tvorijo del podlage tožnikovega zahtevka. Lahko pa prejudicialno pravno razmerje tvori tudi del podlage toženčevih ugovorov, torej takrat, ko je odločitev o zahtevku odvisna od obstoja določenega pravnega razmerja, na katerega se sklicuje toženec. Mislimo predvsem samostojne ugovore toženca, s katerimi izpodbija utemeljenost zahtevka. 75 72 Glej drugi odstavek 181. Člena ZPP. 73 Povzeto po A. Galič, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, Ljubljana 2012. 74 Povzeto po A. Veselič, Izenačevanje procesnega položaja tožnika in toženca pri uveljavljanju pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja, Odvetnik 4, Glasilo odvetniške zbornice Slovenije, 1999. 75 Povzeto po Galič, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, Ljubljana 2012. 16