Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 3 KAZALO VSEBINE PREDGOVOR 4 1 RISALNA SREDSTVA 5 2 STANDARDIZACIJA TEHNIČNEGA RISANJA 7 2.1 FORMATI NAČRTOV 8 2.2 OKVIR IN GLAVA NAČRTA 10 2.3 MERILA 11 2.4 ČRTE V NAČRTIH 13 2.5 TEHNIČNA PISAVA 15 2.6 OZNAČEVANJE POVRŠIN 16 2.7 OZNAČEVANJE PREREZOV 16 2.8 KOTIRANJE 18 3 PROJEKCIJE 21 3.1 POGLEDI 21 3.2 PREREZI 23 3.3 DETAJLI 25 4 KONSTRUKCIJSKA DOKUMENTACIJA 26 4.1 GLAVA DOKUMENTACIJE 27 4.2 SKICA 27 4.3 TEHNIČNI OPIS 28 4.4 SESTAVNI NAČRT 29 4.5 KOSOVNICA 30 4.6 SESTAVNICA 31 4.7 DRUGI NAČRTI 31 4.8 PRILOGE 31 5 VIRI 33
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 4 PREDGOVOR Gradivo je namenjeno študentom prenovljenega višješolskega študijskega programa LESARSTVO pri predmetu»oblikovanje in konstruiranje v lesarstvu«in novega višješolskega študijskega programa OBLIKOVANJE MATERIALOV pri predmetu»tehnično risanje in opisna geometrija«. Ugotavljam, da je predhodno znanje tehničnega risanja in opisne geometrije ter zmožnost študentov za izdelavo konstrukcijske dokumentacije sila različno. Tako bodo morali študenti, ki jim manjka osnov, poseči po v virih navedenem in še kakšnem viru. Navedeni vir se sicer najbolj približuje lesarstvu, vendar virov iz področij, ki jih obravnavam, res ne manjka. Bolj kot na povzemanje iz že obstoječega učbenika, ki ga kot edinega navajam v virih, sem se pri pisanju tega gradiva usmeril zlasti v pojasnjevanje tistega, kar sem moral v preteklih letih dela s študenti, zlasti v terminih za konzultacije, študentom največkrat še dodatno pojasnjevati. Moje gradivo je namenjeno vsem študentom, ne glede na že usvojene osnove. Skušal sem zajeti pomembne informacije, ki študentu omogočajo, da pri zgoraj omenjenih predmetih opravijo obveznosti, ki se nanašajo na ta del snovi. Pri tehničnem risanju se moramo zavedati, da gre tu zlasti za»pravila igre«, ki jih moramo vsi upoštevati, le malo je zadev, ki jih lahko počnemo»po svoje«. Pri geometriji pa je nadvse pomembno, da si znamo ustvariti predstavo o obravnavanem, torej je golo učenje (znanje) premalo. Pomembno je razumevanje in uporaba. Ker ima vsak učitelj tudi nekaj svojih zahtev, je seveda pomembno, da tudi moje poznate. Podobno bo tudi na delovnem mestu, kjer boste pogosto morali upoštevati določene zahteve, ki mogoče niti niso povsem v skladu s sicer strogo standardizacijo tehničnega risanja in prav nič za spreminjanje dovzetno opisno geometrijo, da o izdelavi konstrukcijske dokumentacije niti ne govorimo. Ne zastavite si cilj, da predmet, na katerega področje gradivo posega, usvojite le v toliko, da opravite izpit za prvi letnik. Osnove tehničnega risanja in opisne geometrije so trajna, za vas pomembna znanja, ki ne smejo in ne morejo v pozabo, ne glede na to, na katerem delovnem mestu že delate ali boste delali. Uspehov pri študiju in delu Vam želim. Dušan Boris HREN, univ. dipl. inž. les.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 5 1 RISALNA SREDSTVA Risalna sredstva lahko razdelimo v: - risalno opremo, - risalne naprave, - risalna orodja in pribor, - risalni potrošni material. Risalna oprema so zlasti: - risalne deske oziroma plošče, - risalne mize, - odlagalna in shranjevalna oprema, - druga oprema. Risalne naprave so največkrat sestavni del risalne opreme, kot npr.: - vzporednik, - paralelogramski aparat, - koordinatni aparat, - druge naprave. Risalno orodje in pribor so: - svinčniki (navadni, tehnični z navadno ali s tanko grafitno mino), - šestila (veliko šestilo, šestilce, merno šestilo, ), - risalna peresa (navadna in cevasta risalna peresa), - ravnila (priložno ravnilo, enakokraki in raznokraki trikotniki), - merila (kljunasto merilo, leseni in kovinski metri, razmernik, prenosna merila), - šablone (za pisanje, za risanje), - drugo risalno orodje in pribor.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 6 Risalni potrošni material vključuje vse ostalo, kot npr.: - risalni papirji (navaden risalni papir, risalni polkarton ali karton (šeleshamer), prosojni papir (paus), milimetrski papir, ), - grafitne mine, - odtisni in samolepilni materiali, - drugi materiali (tuš, radirka, ). Seveda se navedeno v glavnem navezuje na t.i. ročno risanje, ki je vključeno v vaje oz. kot preverjanje poznavanja osnov tehničnega risanja in geometrije v prvem delu izvedbe predmeta. Za tovrsten način dela tako potrebujete: tehnični svinčnik HB 0.5, mehkejši lesen svinčnik (npr. 2B), radirko, šilček, geotrikotnik ali dva trikotnika (enakokraki in raznokraki), šestilo in kalkulator. V nadaljevanju naše delo temelji skoraj izključno na izdelavi načrtov oz. dokumentacije s pomočjo računalnika oz. programa AutoCAD, zato za delo, poleg navedenega potrebujete le še kakšen medij za shranjevanje dokumentov. Več o risalnih sredstvih bo povedanega na mestu, kjer se bomo srečevali z njimi. Prednost dela z računalnikom se kaže tudi v tem, da kar precej od navedenih, v preteklosti klasičnih risalnih sredstev, preprosto ne potrebujemo več, brez nekaterih pa še vedno ne gre oz. jih bomo potrebovali tudi v bodoče. Vprašanja: 1. Kako razdelimo risalna sredstva? 2. Naštejte risalno opremo! 3. Naštejte risalne naprave! 4. Naštejte risalna orodja in pribor! 5. Naštejte risalni potrošni material! 6. Kaj potrebujemo za konstruiranje s pomočjo računalnika?
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 7 2 STANDARDIZACIJA TEHNIČNEGA RISANJA Pri tehničnem risanju moramo upoštevati»pravila igre«. Ta pravila tehničnega risanja so podana s standardi. Obstajajo pa seveda tudi številna pravila, ki so se na področju tehničnega risanja uveljavila, brez, da bi jih omenjali standardi. Standardizirana pravila tehničnega risanja so osnova za sporazumevanje pri izdelavi izdelkov. Še zlasti si brez takšne ureditve ne moremo zamisliti delovanje večjega proizvodnega sistema. Standardi nam določene zadeve natančno predpisujejo (npr. uporaba črt) določene pa navajajo le kot priporočilo, z določenimi manjšimi zahtevami znotraj priporočila (npr. glava načrta). SIST Slovenski inštitut za standardizacijo za področje tehnične dokumentacije večino standardov povzema po mednarodnih (ISO) in evropskih (EN) standardih. Označb standardov se ne bomo učili na pamet, vedeti pa je dobro, na kakšen način pridemo do standardov in imeti za pomembnejša področja označbe standardov kje zapisane. Mogoče jih boste potrebovali pri kakšni bolj poglobljeni študiji npr. izdelavi diplomskega dela. Vprašanja: 1. Naštejte nekaj področij tehničnega risanja, kjer je potrebno upoštevati standardizacijo! 2. Naštejte primer, kjer je standardizacijo potrebno v celoti upoštevati in primer, kjer so standardizirane zadeve zgolj kot priporočilo! 3. Opišite kako pridemo do želenega standarda? V nadaljevanju poglejmo nekatera področja tehničnega risanja, kjer je standardizacija še kako prisotna.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 8 2.1 FORMATI NAČRTOV Standardne formate predpisuje SIST ISO 5457 iz leta 1980, kot: - glavne formate (A), - podaljšane formate (po širini poljubno podaljšan A4 format) in - dopolnilne formate (B, C, D). Pri glavnih formatih gre za tako imenovane A formate. Osnovni je A0 format dimenzije 841mm x 1189mm. Manjše formate dobimo iz večjega z razpolavljanjem, vedno po daljši stranici. A4 (pisarniški) format dobimo z štirikratnim razpolavljanjem osnovnega A0 formata po daljši stranici in ima dimenzije 210 mm x 297 mm. Pri risanju dolgih predmetov (npr. zadnja noga stola) so zelo priročni podaljšani formati. Tu A4 format poljubno podaljšujemo po širini. Izberemo lahko tudi dopolnilni format (osnovna B in C formata sta večja, D pa je manjši od A0 formata). V bistvu moramo poznati samo dimenzijo A4 formata (210mm x 297mm), ki je pri izdelavi konstrukcijske dokumentacije najmanjši format s katerim delamo. Načrti torej ne smejo biti ožji kot 210mm in ne nižji kot 297mm. Po drugi strani pa ne pretiravajmo z velikostjo načrta. Še kako je potrebna smiselna racionalnost pri risanju. Načrt naj bo velik le toliko, kot je dejansko potrebno. Vsak poljubno velik format»širina x višina«, ki je večji od A4 formata 210mm x 297mm, se zloži na A4 format, bodisi za vpenjanje v mapo (to bomo potrebovali pri projektni nalogi) ali le za vstavljanje v mapo.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 9 Včasih smo ročno risali osnutke na debelejši risalni karton, matrico pa na polprosojen paus papir. Teh debelih oz. tankih papirjev danes ne potrebujemo več. Vse kar se riše oz. tiska, je na papirju s težo 80 g/m 2 (+ 20 g/m 2 ). Nekateri mislijo, da večji kot ocenjevalcu prinesejo načrt, boljša bo ocena. Ravno nasprotno. Vsak načrt naj bo, ob upoštevanju, da je vse pregledno prikazano in, da se iz načrta da razbrati vse potrebno za izdelavo, risan čim bolj racionalno. Res smo omejeni z velikostjo papirja pri izrisu, a pri projektni nalogi ni nobene bojazni, da bi imeli s tem težave. Tisti, ki se trudijo, da so načrti velikosti A0, A1, A2, A3 ali A4, se naj še toliko potrudijo in dojamejo, da so načrti lahko tudi povsem poljubne (seveda ne manj kot pri A4 formatu) širine in višine, ki ni vezana na zgoraj navedeno. Kako se pravilno zloži načrte in vpne v mapo bo prikazano na predavanjih oz. vajah. Vprašanja: 1. Kakšne formate načrtov poznamo? 2. Kakšna je razlika med glavnimi in dopolnilnimi formati? 3. Kako dobimo podaljšan format? 4. Kakšna mora biti oz. je lahko velikost (širina x višina) načrta? 5. Kakšen papir uporabljamo pri tiskanju načrtov? 6. Kako se pravilno zloži načrte za vpenjanje oz. za vstavljanje v mapo?
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 10 2.2 OKVIR IN GLAVA NAČRTA Okvir je neke vrste obroba načrta, čez katero ne rišemo oz. pišemo, niti se je nič narisanega ali napisanega ne sme dotikati. Robovi (oddaljenost od roba načrta do okvirja) so: zgoraj = 5 mm spodaj = 5 mm desno = 5 mm levo = 20 mm (18 mm) Glava načrta leži v desnem spodnjem vogalu načrta, nalegajoča na okvir. Vedno jo rišemo v ležeči legi. Pri dimenzijah osnovne glave predlagam zunanjo mero 180mm x 40mm. Vendar pazite pri širini glave. Lahko, da je širina 180 mm celo preveč. Pri zlaganju načrta mora vedno celotna glava načrta ostati na»prednjem delu«zloženega načrta, saj je funkcija glave načrta zlasti ta, da nam da prvo informacijo o načrtu, brez, da ga sploh razgrnemo. Le pri A4 formatu je glava v načrtu spodaj, ujeta med tri črte okvira. Osnovna glava načrta naj vsebuje naslednje podatke: naslov načrta, številka načrta, številka lista, podatki o izdelovanju (kdo je risal in kdaj, kdo je pregledal (odobril) in kdaj), naziv institucije, merilo, pustimo tudi prostor za zaznambo kasnejših sprememb v načrtu. V glavo načrta lahko vključimo še več podatkov. Tako glava načrta kot okvir morata biti dobro vidna. Še posebej to velja za vsebino glave načrta, katera nam da osnovne oz. bistvene podatke o načrtu. Če boste imeli z robovi težave (npr. pri tiskanju), jih mirno prilagodite na malo več kot je zgoraj navedeno. Lahko, da bo prilagajanje robov pomenilo, da morate prilagoditi tudi širino glave načrta. Kar pogumno. Standard to področje podaja le kot priporočilo in ne kot nekaj dogmatskega. Le vsebino glave skušajte pustiti čim bolj enako, z vsemi potrebnimi podatki, ki zagotavljajo hiter vpogled v načrt.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 11 Vprašanja: 1. Čemu služi okvir načrta? 2. Kakšne so oddaljenosti črt okvirja od roba načrta? 3. Čemu služi glava načrta? 4. Kje in kako leži glava načrta? 5. Katere osnovne podatke bi naj vsebovala glava načrta? 2.3 MERILA Rišemo lahko v naslednjih merilih: - pomanjševalna merila 1:n - naravno merilo 1:1 - povečevalna merila N:1 SIST ISO 5455 iz leta 1979 predpisuje naslednja merila za: - povečavo: 50:1 20:1 10:1 5:1 2:1 in - pomanjšavo: 1:2 1:5 1:10 1:20 1:50 1:100 1:200 1:500 1:1000 1:2000 1:5000 1:10000. Pri našem delu bomo poleg naravnega merila 1:1 v glavnem uporabljali od meril za povečavo 2:1, od meril za pomanjšavo pa 1:2, 1:5 in 1:10. Merila na risbah lahko označujemo na tri načine; in sicer: Merilo 1:2 M 1:2 1:2 (primer za risbo risano v merilu 1:2). V glavi načrta zadostuje, da vpišemo merilo na tretji, zgoraj naveden način. Če vpisujemo merilo poleg risbe pa je najbolj primeren zgoraj naveden srednji način zapisa.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 12 Zelo pogosto se v enem načrtu pojavlja več različnih meril. Število le-teh ni omejeno. Eno od meril opredelimo kot glavno merilo (navadno tisto v katerem so risani pogledi oz. večina), ostala merila so stranska merila in jih vedno vpisujemo v načrtu dvakrat; v glavi načrta pod glavnim merilom (manjša velikost pisave kot za glavno merilo) in v risbi, poleg dela, ki je narisan v tistem merilu. Eno najbolj pogostih vprašanj študentov je, v kakšnem merilu mora biti kaj, kar je v načrtu, narisano? Odločitev je prepuščena vaši presoji. Če je nekaj narisano v prevelikem merilu, je zagotovo, da je neracionalno (načrt nepotrebno velikega formata). Narisano v premajhnem merilu pa je ev. slabo vidno in zopet so potrebni detajli, prerezi,, da se zadeva pojasni, kar ponovno prinese prav tako velik neracionalen načrt. Predmete v načrtu rišite v merilu, ki po vaši presoji najbolj ustreza racionalnemu. Dovolim vam, da je lahko narisano tudi v nestandardnem merilu, vendar upoštevajte, da v razmerju uporabite le cela števila (npr.: če je merilo 1:2 preveliko, 1:5 pa nekoliko premajhno uporabite merilo 1:4). To pravico si jemljem tudi izhajajoč iz dejstva, da so, ne glede na to, v katerem merilu je tehnična risba narisana, kotirna števila, ki jih pišemo, vedno dejanske mere. Slednje pa je tisto, kar dejansko pri izdelavi izdelka upoštevamo. Res je, da smo omejeni z velikostjo načrta, ki ga lahko največjega natisnemo. Po drugi strani pa še enkrat poudarim, da ni nobene potrebe, da bi morali biti načrti velikosti A0, A1, A2, A3 ali A4, ko zaradi tega po nepotrebnem»raztegujemo«ali»krčimo«narisano na neustrezno velikost, ali pa puščamo preveč praznega prostora v načrtu. Vsak načrt je lahko poljubne velikosti»širina x višina«, katerega edina zahteva je, da velikost ni manjša kot 210mm x 297mm.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 13 Vprašanja: 1. Kakšna merila (pri risanju načrtov) poznamo? 2. Kaj pomeni, če rišemo predmet v merilu 1:1? 3. Kaj pomeni, če rišemo predmet v merilu N:1 in kaj če rišemo v merilu 1:n? 4. Kakšna so standardna merila za povečavo in kakšna za pomanjšavo? 5. Koliko različnih meril lahko uporabimo v enem načrtu? 6. V kakšnem merilu morajo biti v načrtu narisani pogledi, prerezi in detajli? 7. Kam in kako v načrtu vpisujemo glavno merilo in kam vpisujemo stranska merila? 2.4 ČRTE V NAČRTIH V risbah za različne namene uporabljamo različne vrste in debeline črt, kar vse določa standard SIST ISO 12011-1 iz leta 1994. Debeline črt lahko izbiramo iz naslednjega niza debelin: (0,18) 0,25 0,35 0,5 0,7 1,0 1,4 2,0 mm. V istem načrtu smemo uporabiti le dve različni debelini črt debelo črto in tanko črto. Razmerje med njima ne sme biti manjše kot 2:1 (npr. 0,5 in 0,25). Debelina črt je odvisna od vrste črt in namena uporabe. Pri izbiri debeline črt pa upoštevamo tudi velikost načrta. Črte v načrtih so lahko tanke ali debele, risane z ravnilom ali prostoročno, polne ali črtkane s presledkom, ki je lahko brez, z eno ali z dvema pikama v presledku. Pri slednjih je pomembno, da presledki med črticami niso preveliki. Lepo bi bilo, da bi upoštevali še pravilo o sekanju črt in pravilo o risanju črt v vogalih. Sekajo oz. v vogalih stikajo se lahko le črta črta, črta črtica ali črtica črtica. V nadaljevanju poglejmo še vrste črt in njihovo uporabo.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 14 Tisti, ki ste se o vrstah črt učili po sistemu, kakšne so in kaj pomenijo črte od A do K, raje pustite abecedo pri miru in skupaj odgovorimo na spodaj navedena vprašanja. S kakšno črto rišemo? - vidne obrise, vidne robove polna debela črta, - nevidne obrise, nevidne robove tanka ali debela črtkana črta, - pomožne črte, kazalne črte polna tanka črta, - pomožne kotirne črte, kotirne črte polna tanka črta, - osi, srednjice, simetrale tanka črtkana črta s pikami, - slednice tanka črtkana črta s pikami, ki je na koncih in mestih sprememb odebeljena, - dele pred prerezno ravnino tanka črtkana črta s podvojenimi pikami, - obrise sosednjih delov tanka črtkana črta s podvojenimi pikami, - mejne črte detajlov, skrajšave tanka polna prostoročna črta ali tanka polna cik-cak črta, - osnutke skic oziroma skice polna (tanka) prostoročna črta, - šrafiranje različnih materialov polna tanka (prostoročna) črta, - označevanje teksture lesa polna tanka prostoročna črta. Upam si zapisati, da je, poleg ustreznega kotiranja in zlasti zapisa pravih oz. potrebnih kotirnih števil, v načrtih risanje pravih črt na pravem mestu ena od najbolj pomembnih zadev tehničnega risanja oz. geometrije. Nepoznavanje tega področja? Niti pomislite ne na to! Vprašanja: 1. Koliko različnih debelin črt lahko uporabimo v enem načrtu? 2. Kakšno mora biti razmerje med debelo in tanko črto? Navedite primer! 3. S kakšno črto rišemo (ponovite po zgornji tabeli)?
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 15 2.5 TEHNIČNA PISAVA Tehnično pisavo določa SIST ISO 3098 1 iz leta 1979. Standard predpisuje dve vrsti pisav pisavo A in pisavo B. V obeh primerih je višina velikih črk (h) lahko: 2,5/3,5/5/7/10/14/20 mm. Višino velikih črk izbiramo glede na format načrta in glede na pomembnost napisanega. V obeh primerih je lahko pisava pokončna ali poševna. Razlika je le v debelini črt črk. Pisava A ima debelino črt črk 1/14 višine velikih črk, pisava B pa ima debelino črt črk 1/10 višine velikih črk. Merila za tehnično pisavo: A B višina velikih črk»h«(14/14)h (10/10)h višina malih črk (10/14)h (7/10)h razmik med črkami (2/14)h (2/10)h minimalna razdalja med besedami (6/14)h (6/10)h razdalja med vrsticami (22/14)h (16/10)h debelina črt (1/14)h (1/10)h V kolikor nam ni dano pisati s pomočjo računalnika, se gre truditi v smislu pokončne tehnične pisave B, pri čemer ne uporabljamo za pisanje nobenih pomagal. Pri pisavi B imamo debelejše črte kot pri pisavi A. Vse kar napišemo je namreč bolj ali manj pomembno, iz česar sledi, da mora biti tudi vse napisano v dokumentaciji dobro vidno. Res pa je, da se ne spomnim, kdaj sem npr. nazadnje (če sploh kdaj) preverjal ali je debelina črt črk in številk res 1/10 višine velikih črk. Pri delu z računalnikom pa je vse lažje, tudi kaj od navedenega preveriti ni pretirano zamudno.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 16 Vprašanja: 1. Kakšna je razlika med tehnično pisavo A in tehnično pisavo B? 2. Kakšne so lahko standardne višine velikih črk tehnične pisave? 3. Kakšno pisavo uporabljamo pri ročnem pisanju in kakšno pri delu z računalnikom? 2.6 OZNAČEVANJE POVRŠIN Površine v pogledih največkrat ne označujemo, saj samo označevanje površin risbo napravi nepregledno. V lesarstvu pri označevanju površin največkrat nakazujemo le smer teksture lesa, pa tudi to je bolje opisati drugje, npr. v tehničnem opisu. Najpogosteje tako označujemo le steklene površine. 2.7 OZNAČEVANJE PREREZOV O prerezih več malo kasneje. Vemo pa, da vse»prerezane«površine nakazujemo glede na material. Najbolj primerno je šrafiranje. Lesarski standard DIN 919 omenja naslednje načine označevanja prerezov: šrafiranje, temnenje in barvanje. Le označevanje prerezov s šrafiranjem nam vedno nakaže tudi kakšen material smo»prerezali«. Enako sicer velja za označevanje prerezov z barvami, vendar le, če ne bomo delali črno-belih kopij načrtov, ki namesto različnih barv ohranjajo le različne, med sabo težko ločljive odtenke sive barve. Temnenje je način označevanja prerezov, ki nam ne da informacije o materialu. Žal pa je v zelo majhnih oziroma tankih prerezih takšno označevanje prerezanega materiala edina možnost.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 17 Lesarski standard DIN 919 dopušča tudi vpisovanje označb v elemente, ki so prerezani (npr.: IVP, OIVP, FP, HDF, MDF, bu 56/78, ). Pa vendar takšne označbe v večini primerov niso potrebne, saj so podatki o materialu zapisani tudi drugje v načrtu (npr. v sestavnici sestavnega načrta imamo stolpec, ki opisuje materiale). Omenimo še znaka za smer v prerezu: vzdolžno in X prečno. V sestavih šrafuro podajamo tako, da le-ta poteka enkrat v eno, drugič pa v drugo smer, v primeru različnih materialov, pa so tako tudi šrafure različne. Za označevanje prerezov (kot tudi označevanje površin) uporabljamo vedno tanke črte. S tem črte šrafure ločimo od»konstrukcijskih«črt. Kakšne so, je odvisno od tega, kakšno površino oziroma material nakazujemo. Na srečo danes pri konstruiranju s pomočjo računalniškega programa zamudnost in večina nepravilnosti pri šrafiranju odpade. Šrafuro se vnese enostavno in hitro, hkrati pa tudi prilagodi gostoto in smer le-te. Vprašanja: 1. S kakšno označbo nakazujemo steklene površine? 2. S kakšno šrafuro nakazujemo: masivni les iglavcev in listavcev, iverne plošče, furnirne plošče, panelne plošče, polnilo, umetne snovi, kovino,? 3. Kdaj in kam vnašamo šrafuro? 4. Kaj pomenijo označbe: IVP, OIVP, FP, HDF, MDF, bu,? 5. Kaj pomenijo označbe in X? 6. Kako vnašamo šrafuro v sestavljenih kosih?
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 18 2.8 KOTIRANJE S kotiranjem kotirani predmet dimenzijsko opredelimo. Pri nas je kotiranje predpisano s SIST ISO 128 iz leta 1982 in SIST ISO 129 iz leta 1985. Elementi kotiranja so: - kotirna številka (kota), - kotirna črta, - pomožna kotirna črta, - kotirni zaključek, - kazalna črta, - ničlišče. Bistveno je vsekakor kotirno število oziroma kota. Kotirni zaključki so lahko: - ostre, polne kotirne puščice, - kotirne pike oz. krogci, - pravokotne puščice, - poševne črtice, - brez kotirnih zaključkov. Zaželena je uporaba ostrih polnih puščic. Če za to ni prostora, pa uporabimo pike. Brez kotirnih zaključkov elemente kotiranja ne puščamo, saj je potem težko ločiti, kam kakšna kota sodi. Načini kotiranja: - vzporedno kotiranje, - zaporedno kotiranje, - kombinacija vzporednega in zaporednega kotiranja, - koordinatno kotiranje.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 19 Prevladuje naj zaporedno kotiranje, kjer je kotiranja veliko pa kombinirano (zaporedno in vzporedno) kotiranje. Vsekakor moramo podati vse za izdelavo potrebne dimenzije kot tudi vse»zunanje«dimenzije. Koordinatno kotiranje, kjer izhajamo iz ničlišča, se uporablja, če izdelava poteka na računalniško vodenih strojih. Zapišimo nekaj»pravil dobrega kotiranja«: - kotirajmo tako, da bomo podali vse, za izdelavo potrebne podatke (dimenzije), - predmet kotirajmo tako kot bo nastajal (delavcu naj ne bo potrebno dodatno računanje), - kotirna števila naj se ne podvajajo (vsako mero kotirajmo le enkrat), - ne kotirajmo nepotrebnih dimenzij, - preveč kotiranja napravi risbo nepregledno, - kotirajmo čim bližje»izvoru«, - kotirajmo v tisti projekciji, v kateri je kota najlažje opazna, - upoštevajmo zaporedje kotiranja (od manjšega k večjemu, da ne sekamo kotirnih s pomožnimi kotirnimi črtami), - kotirne in pomožne kotirne črte so vedno tanke črte, - v risbi ne kotiramo, če ni nujno potrebno, - kotirajmo vidne obrise in robove, nevidnih čim manj (rešitev so prerezi), - vedno pravilno zapišimo kotirna števila (nad kotirno črto, beremo z desne), - kotirna števila so vedno podana v milimetrih, zato enot poleg kot ne pišemo, - kotirna števila morajo biti dobro vidna, - uporabimo označbe pred kotirnimi števili (s tem lahko odpade kakšen pogled). Brez ustreznega, preglednega, jasnega, pravilnega in popolnega kotiranja, nobena, pa naj si bo še tako dovršena, risba, ne pomeni veliko, da o možni škodi sploh ne govorimo.»kakšna pravila dobrega kotiranja? Saj je vseeno, samo da nekaj kotiramo!«nikar ne razmišljajte v tej smeri!
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 20 Vprašanja: 1. Kateri so elementi kotiranja in kakšna je njihova pozicija glede na narisano konstrukcijo? 2. Kdaj je risba ustrezno kotirana? Naštejte in pojasnite»pravila dobrega kotiranja«!
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 21 3 PROJEKCIJE Osnove projekcijskega risanja predvidevam poznamo že iz srednje, mogoče celo že iz osnovne šole. Tu je podan le kratek povzetek, kako prikazujemo poglede, kako poenostavljeno rišemo poglede, kako rišemo detajle in kako prereze. To bodo tudi ključna potrebna znanja pri izdelavi konstrukcijske dokumentacije. Poleg ustreznega risanja osnovnih pogledov, nam le smiselna izdelava prerezov ter risanje vseh potrebnih detajlov omogoča, da lahko že na osnovi sestavnega načrta izdelamo izdelek. Vseskozi pa imejmo v mislih tudi racionalnost pri risanju - vse za izdelavo potrebno, dobro vidno, a kljub vsemu na čim manjšem formatu. 3.1 POGLEDI Splošna načela prikazovanja pogledov v tehničnih risbah obravnava SIST ISO 128 iz leta 1982. Poznamo tri poglede: Naris je pogled na predmet (izdelek, element, ) od spredaj. Kaj izberemo za naris je največkrat odvisno od nas. Za naris vzamemo tisti pogled, ki se nam zdi najbolj značilen, ki nam največ prikazuje. V smislu racionalnega risanja pri izbiri gledamo tudi na prostorsko razsežnost predmeta v posameznih pogledih, na simetrijo in še kaj. Tloris je pogled na predmet v narisu od zgoraj (iz ptičje perspektive). Tloris rišemo pod narisom. Stranski ris je pogled na predmet v narisu z leve strani. Rišemo ga na desni strani glede na naris. To je tako imenovani evropski način prikazovanja pogledov (E).
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 22 Obstoja tudi ameriški način razporejanja pogledov (A), kjer je naris pogled od spredaj in ga rišemo na mestu našega tlorisa, tloris je pogled od zgoraj, narisan na mestu našega narisa, stranski ris pa je pogled v narisu z desne strani in se riše na mestu, kjer mi prenašamo iz tlorisa v stranski ris oz. obratno. Tega načina mi ne uporabljamo. Lahko pa se zgodi, da bo potrebno kdaj kakšen takšen načrt spremeniti v»naš«prikaz ali pa obratno. S poenostavitvami pri risanju pogledov si prihranimo odvečno risarsko delo. Ni vseeno ali nekaj rišemo npr. štiri ure ali to isto narišemo šele v osmih urah. Že večkrat sem tudi poudaril, da ni vseeno ali rišemo racionalno, na čim manjši format, ali ne. Označbe pred kotirnimi števili so sicer majhne, hitro narejene poteze, nas pa včasih (npr. struženi elementi)»rešijo«risanja vseh treh pogledov. Polovični (in četrtinski) pogledi so poenostavitev na katero najprej pomislimo pri simetričnih izdelkih oziroma elementih, ki jih moramo narisati. Pri tem poenostavljenem risanju rišemo le levo polovico oziroma zgornjo polovico pogleda (leva zgornja četrtina pri četrtinskih pogledih). Ne pozabimo na označitev poenostavitve z dvema kratkima ravnima črticama na obeh koncih osi simetričnosti. Narisano je potrebno tudi ustrezno kotirati. Skrajšani pogledi so smiselni zlasti pri daljših elementih, kjer se na določenem mestu nič ne spreminja. Tisto kar namišljeno»izrežemo«mora biti (v smislu prereza, dimenzij, operacij, ) enako tistemu pred in za skrajšavo. Posebni pogledi in delni posebni pogledi so dobrodošla rešitev zlasti v primerih, če določene (največkrat nagnjene) ploskve pri normalnem razporedu pogledov niso dobro predstavljene in jih ne moremo kotirati. Te ploskve ali le del teh ploskev projiciramo na poševno projekcijsko ravnino, ki je vzporedna z nagnjeno ploskvijo. Smer pogleda označimo z veliko tiskano črko in puščico, ki nakazuje smer pogleda. Pri narisanem pogledu napišemo za kateri pogled gre. Če gre le za delni pogled, ga zaključimo s tanko prostoročno črto.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 23 Vprašanja: 1. Na modelu (izdelajte ga iz lesa ali stiropora) prikažite naris, tloris in stranski ris. Kako omenjene poglede narišemo? 2. Kakšna je razlika med evropskim in ameriškim načinom razvrščanja pogledov? 3. Katere poenostavitve pri risanju pogledov poznamo? 3.2 PREREZI Prereze rišemo z namenom, da dobimo»vpogled v notranjost«predmeta, ki ga rišemo. Za sicer»namišljene«prereze se odločimo zlasti takrat, kadar bi nam risanje zgolj pogleda prineslo preveč črtkanih črt (nevidni robovi). Črtkane črte risbe ne napravijo pregledne, pa tudi kotiranje črtkanih črt ni preveč zaželeno. Pri prerezu je še kako pomembna odločitev, na katerem mestu bomo predmet (namišljeno) prerezali. Režemo tam, kjer se kaj bistvenega dogaja, da s tem čim več (v pogledu sicer črtkanih črt) postane polnih. Prerezi niso sami sebi namen. Npr. risanje prereza nekje pri koncu predmeta, kjer se»nič več ne dogaja«, z namenom, da bomo imeli čim manj risarskega dela, nikakor nima smisla. Še več. Če z nespametnim prerezom zamenjamo kakšen pogled, se bo zgodilo, da na koncu precej stvari ne bo prikazanih oziroma ne bo kotiranih. Izdelava narisanega tako ne bo mogoča. Na mestu, kjer poteka (namišljeni) prerez, v pogledu narišemo slednico. Slednica je tanka črtkana črta s piko, ki postane ob izstopu iz predmeta odebeljena. Na to odebelitev narišemo pravokotno, na obeh straneh, kjer slednica zapušča predmet, dobro vidni puščici, ki nakazujeta smer gledanja. Zraven puščic napišemo označbo prereza (veliki tiskani črki). Prerez lahko rišemo namesto pogleda ali pa ga narišemo poleg pogleda. Ko rišemo prerez, tisto kar je bilo pred prerezom odmislimo in rišemo le od prereza dalje. Vsaj na mestu prereza sedaj dobimo vidne obrise in robove. Če želimo kljub vsemu prikazati kakšen obris, ki je bil pred prerezom, to nakažemo s črtkano črto s podvojeno piko.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 24 V prerezih nevidne robove rišemo ali pa tudi ne. Da je prerez dokončan, narišemo še šrafuro na (namišljeno) prerezane ploskve predmeta, ter poleg samega prereza označimo prerez, ki se ujema z označbama na slednici (npr. Prerez A-A). Pri risanju prerezov se poslužujemo tudi številnih poenostavitev. Zlasti velja omeniti lomljen prerez, kjer v bistvu narišemo le en prerez namesto več le-teh. Tu naenkrat režemo skozi različne pomembne predele predmeta. Slednica, ki nakazuje smer prereza, se na mestu preloma odebeli. V samem prerezu s tanko črtkano črto s piko nakažemo mesto preloma. Šrafuro začnemo na tem mestu risati znova, z zamikom. Pogosto prikažemo prerez tudi znotraj pogleda, ki smo ga skrajšali. Prav tako lahko rišemo prereze eden v drugem. Pri simetričnih predmetih se pogosto odločamo, da v isti risbi narišemo pol predmeta kot pogled, pol pa kot prerez (polovični prerez). V primeru simetrije levo-desno ostane pogled leva polovica, v primeru simetrije zgoraj-spodaj pa ostane pogled zgornja polovica. V prerezih rišemo vezi, vezne elemente in okovja, kljub namišljenemu prerezu čez sredino le-teh, neprerezane (rišemo jih s polno črto in jih ne šrafiramo). Slednje je bistvenega pomena tudi pri risanju detajlov. Vprašanja: 1. Kdaj se odločamo za risanje prerezov? 2. Kje in kako nakažemo potek prereza in kako ga narišemo? 3. Kdaj se odločamo za risanje lomljenega prereza in kako ga narišemo? 4. Kdaj in kako rišemo polovičen prerez? 5. Kako v prerezih rišemo vezi, vezne elemente in okovja?
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 25 3.3 DETAJLI Detajle rišemo le takrat, kadar v osnovnih pogledih nečesa ne moremo zadovoljivo prikazati (bodisi je narisano premajhno, bodisi ne moremo na nekem mestu vsega kotirati, ker ni več prostora, ). Največkrat so detajli risani v večjem merilu kot je izvzeti del prikazan v osnovnem pogledu, ni pa to nujno. Namen narisanega detajla je zadovoljivo prikazati določen del (npr. vez), ki nam z ustreznim prikazom in kotiranjem omogoča izdelavo. Detajl je torej delni pogled, najbolje pa je, da ga rišemo kot prerez. Prerez si zamislimo čez vez, vezni element, okovje oz. tisto, kar želimo posebej prikazati z detajlom. Iz poglavja o prerezih vemo, kako rišemo»prerezane«vezi, vezne elemente oziroma okovja. Detajl si zamislimo tako, da ga namišljeno»prerežemo«po sredini vezi, veznega elementa oz. okovja, ki ga prikazujemo z detajlom. Vendar vezi, veznih elementov oz. okovij ne šrafiramo. Šrafiramo le okoliško tvorivo oziroma material, ki smo ga»prerezali«. Tisto, kar želimo prikazati kot detajl v osnovnem pogledu obkrožimo in označimo (npr. z veliko tiskano črko). Detajl skušamo narisati»čim bližje izvoru«(obkroženemu delu). Pri večjih, zahtevnejših načrtih oziroma tam, kjer je detajlov precej, je slednje težko upoštevati. Obvezno upoštevamo tudi pravilo, da detajl narišemo»v enaki legi«kot je v pogledu v obkroženem delu. Morebitne»krake«, ki v detajlu nič ne prikazujejo, čim prej zaključimo s tanko prostoročno črto. Le tako lahko celoten detajl kotiramo čim bližje izvoru in poskrbimo za to, da narisan detajl ne zavzame preveč prostora. Ne pozabimo na ustrezno označbo detajla (npr. Detajl A). Če je detajl risan v stranskem merilu, poleg detajla navedimo še merilo. Vprašanja: 1. Kdaj se odločamo za risanje detajlov? 2. Na kakšen način in kje v načrtu narišemo detajl(e)?
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 26 4 KONSTRUKCIJSKA DOKUMENTACIJA S konstrukcijsko dokumentacijo se boste ubadali zlasti pri projektni nalogi, ki vam bo vzela dobršen del ur samostojnega dela predmeta. Izdelava konstrukcijske dokumentacije je zahtevno, obsežno, dolgotrajno in odgovorno delo. Konstrukcijsko dokumentacijo izdelajte s pomočjo računalnika. Izjema je le skica. Načrti naj bodo narisani s pomočjo programa AutoCAD. Poleg splošnih pravil za izdelavo konstrukcijske dokumentacije, pri izdelavi upoštevajte tudi nekatere moje zahteve. Le tako bo na koncu dokumentacija zadovoljivo ovrednotena. Zavedajmo se, da tudi v podjetjih izdelujejo dokumentacijo po že obstoječih in utečenih predlogah, česar mogoče ob prihodu na delo v podjetje ne boste vajeni od prej. Na nas je, da se temu prilagodimo. V kolikor (lahko) s časoma predlagamo kakšne spremembe na bolje, pa to storimo nevsiljivo in z veliko mero potrpežljivosti ter ob pričakovanju, da spremembe, četudi na bolje, pogosto (vsaj na začetku) naletijo na odpor. Konstrukcijska dokumentacija, ki jo boste izdelali za projektno nalogo, mora biti sestavljena iz naslednjih dokumentov: - glava dokumentacije, - skica izdelka, - tehnični opis izdelka, - sestavni načrt izdelka, - kosovnice sestavnih delov, - sestavnica, - drugi načrti, - priloge. Dokumente konstrukcijske dokumentacije vpnite v PVC mapo, po zgoraj zaporedju. navedenem
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 27 Primeri konstrukcijske dokumentacije so vam na vpogled v času predavanj, vaj in pogovornih ur. Primer vam bo na voljo tudi v elektronski obliki oz. vam ga na vašo željo pošljem po elektronski pošti. 4.1 GLAVA DOKUMENTACIJE Glava dokumentacije je edini dokument konstrukcijske dokumentacije za katerega bomo uporabili vsi isto predlogo, z namenom, da imajo vsaj na zunaj dokumentacije enak izgled. Za ostale dokumente konstrukcijske dokumentacije vam dovolim uporabo predlog, ki jih bodisi že imate izdelane od prej, bodisi ste jih od kje povzeli ali ste si jih ustvarili na novo. S tem, ko vam dovoljujem več svobode pri delu, pa se moramo kljub vsemu zavedati, da bi naj v podjetju težili k temu, da vsi uporabljamo enake predloge. 4.2 SKICA Skica je risba, ki je narisana s prosto roko!!! Za izdelavo skice si vzemimo dovolj časa. Tisti, ki rišejo»lepe«skice z ravnili ali celo s pomočjo računalnika, po mojem mnenju (pa naj si zveni še tako staromodno) pač ne rišejo skice! Skica naj bo narisana na A4 format v pokončni legi. Ker pri skiciranju ne uporabljamo ravnil (nalašč sem zapisal še enkrat!), skice pač ne moremo narisati v merilu. Kljub temu dejstvu, je nadvse zaželeno, da pri izdelavi skice uporabimo znanje iz opisne geometrije npr. aksonometrija. Če skico rišemo na milimetrski papir namesto na bel list, se lažje približamo čim bolj ustreznemu sorazmerju dimenzij. Slednje se mi zdi bolj pomembno kot, da se trudimo risati čim bolj ravne črte, ki jih s prosto roko tako ali tako ne moremo narisati. Skica naj bo dovolj velika. Najprej si narišemo osnutek - skelet (širina, višina, globina), k temu pa vlečemo čim bolj vzporedne (tanke) črte, dokler ne dobimo celotnega osnutka skice. Osnutek izvlečemo z mehkejšim svinčnikom (npr. 2B). Skeletnih črt ne brišemo. Skico opremite še z zunanjimi dimenzijami. Skica naj vsebuje podpis avtorja oz. avtorjev. Moj podpis na skici pomeni, da je skica odobrena v smislu izdelave konstrukcijske dokumentacije.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 28 Pogosto je praksa, da se v majhni, bolj kot ne unikatni proizvodnji, kar zadeva konstrukcijsko dokumentacijo vse začne in konča s skico, ki se opremi z bistvenimi podatki in dimenzijami, vse ostalo pa se tistih nekaj zaposlenih delavcev pogovori med sabo. Kljub računalniški opremi, ki je na razpolago, v navedenem primeru izdelava dokumentacije v vsem obsegu pogosto ni smiselna oz. za to ni niti časa. 4.3 TEHNIČNI OPIS Tehnični opis izdelka je dokument v katerem izdelek opišemo v obliki besedila. V njem navedemo zlasti vse tiste podatke, ki niso razvidni iz ostalih dokumentov konstrukcijske dokumentacije, so pa potrebni za izdelavo tehnološke dokumentacije oziroma izdelka. Tehnični opis napišemo z računalnikom (v Wordovem dokumentu). Opis mora biti kratek in jedrnat, pisan slovnično in strokovno pravilno. Zaželena je uporaba standardnih kratic (npr. pri navajanju materialov). Posamezni deli tehničnega opisa naj bodo ločeni z odstavki. Tehnični opis naj med drugim vsebuje: - namen in opis izdelka: - natančno poimenovanje izdelka, - čemu je izdelek namenjen, - relevantne mere, zlasti tiste, ki so vezane na standardizacijo, - konstrukcijske značilnosti (razstavljivost ali nerazstavljivost, ); - pregled surovin in materialov: - natančen opis, iz kakšnih surovin oz. materialov so sestavni deli, - natančen opis, kako so sestavni deli povezani med sabo; - ročna in strojna obdelava: - navedemo le posebnosti v ročni in strojni obdelavi, - pregled furniranja (drevesna vrsta, debelina furnirja, lepilo in nanos), - lepljenje (vrsta lepila, nanos, receptura); - predpis brušenja: - vrsta brusnega papirja (granulacija), - število brušenj,
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 29 - brušenje med površinsko obdelavo; - predpis površinske obdelave: - način površinske obdelave, - vrsta, nanos in receptura premaznih sredstev; - predpis embaliranja: - predpis montaže, embaliranja, transporta. 4.4 SESTAVNI NAČRT Sestavni načrt je glavni načrt konstrukcijske dokumentacije, ki med drugim služi za izdelavo ostale konstrukcijske in tudi tehnološke dokumentacije. V proizvodnji ga uporabljamo zlasti v fazi montaže izdelka. V sestavnem načrtu je izdelek v osnovi narisan in kotiran v narisu, tlorisu in stranskem risu. Poleg ali namesto pogledov so lahko v načrtu tudi prerezi. Sestavni načrt vsebuje tudi ev. potrebne detajle. Število prerezov in detajlov je odvisno zlasti od zahtevnosti izdelka in velikosti narisanega. Sestavni načrt je navadno nekoliko večjih dimenzij poljubne širine in višine (seveda ne manj kot pri A4). Zložimo ga na A4 format za vpenjanje v mapo. Sestavni načrt je vedno samo en načrt! Vse kar sodi na sestavni načrt je na enem oz. istem listu. Nad osnovno glavo sestavnega načrta je t.i. sestavnica, ki je enake širine kot glava načrta. V sestavnici sestavnega načrta vsak sestavni del izdelka (tudi tisti najmanjši - npr. sponka) dobi svojo pozicijo, ki jo s kazalno črto in pozicijsko številko nakažemo tudi v risbi. Pozicije v sestavnici pišemo vedno od spodaj navzgor. V sestavnici za sestavne dele zapišemo zlasti njihovo natančno poimenovanje (v ednini), iz kakšnega materiala so, kakšne zunanje mere imajo in število enakih sestavnih delov. Poimenovanje sestavnih delov mora biti povsem enako poimenovanju le-teh v ostalih dokumentih konstrukcijske dokumentacije.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 30 Dva sestavna dela sta enaka (imata isto pozicijo) če sta istih dimenzij, na istih mestih iz istih materialov in če so vse operacije izvedene na njima enake in na enakih mestih. Zlasti slednje moramo največkrat dobro preveriti. Prav posebej bi vas opozoril na mojo zahtevo; in sicer: sestavni načrt izdelajte tako, da se bo dalo že na osnovi sestavnega načrta izdelati izdelek. Na osnovi sestavnega načrta bom tudi preveril kosovnice. Poleg konstrukcijskih, geometričnih in dimenzijskih napak ali nepopolnega kotiranja ter neupoštevanja pravil tehničnega risanja, se pri izdelavi načrtov odkrije največ napak v smislu neujemanja dokumentov med sabo; kot npr., da se: - tehnični opis ne ujema s sestavnim načrtom, - ne ujemata narisano v sestavnem načrtu in zapisano v sestavnici sestavnega načrta, - kosovnice ne ujemajo s sestavnim načrtom, - sestavnici ne ujemata med sabo, - sestavne dele različno poimenuje v različnih dokumentih konstrukcijske dokumentacije. 4.5 KOSOVNICA Kosovnica je delavniški načrt, ki v proizvodnji spremlja izdelavo narisanega kosa izdelka od stroja do stroja, od delavca do delavca, skratka od prve do zadnje operacije izdelave tega sestavnega dela. Za vsak sestavni del, ki ga bo potrebno izdelati, narišite svojo kosovnico. Izdelajte tudi kosovnice za sestavne dele, ki jih bodo izdelali drugje. Za delavniški načrt je še posebej zaželeno, da je narisan na čim manjšem formatu (ne manj kot A4, lahko pa je večji), da nam v fazah izdelave sestavnega dela načrt ni v napoto. V osnovi je v kosovnici narisan naris, tloris in stranski ris sestavnega dela, z vsemi vrisanimi operacijami (luknje, utori, ) in ustrezno, za izdelavo potrebno dimenzijsko opredelitvijo. V kolikor so potrebni prerezi, detajli,, jih prav tako vključimo v načrt. V glavi načrta zapišemo za kakšen kos in kateri izdelek gre (poimenovanje naj bo enako kot v sestavnici sestavnega načrta), ter ostale podatke, ki jih vsebuje glava načrta.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 31 4.6 SESTAVNICA Sestavnica, kot poseben, samostojen dokument konstrukcijske dokumentacije, prikazuje, kako se elementi povezujejo med sabo v podsestave, elementi in podsestavi v sestave ter elementi, podsestavi in sestavi v izdelek. Element je osnovni sestavni del izdelka, nedeljiva enota iz nekega tvoriva. Podsestav je sestavljen iz elementov. Sestav pa je že nekaj konkretnega (okvir, obod, ogrodje, ). Obstajajo različne oblike sestavnic z ločenim ali skupnim opisnim in shematskim prikazom povezovanja. Žal so štirje stolpci (element, podsestav, sestav, izdelek), za izdelavo najbolj nazornega prikaza povezovanja sestavnih delov pogosto premalo. Zlasti je, kljub zgornji definiciji, pogosta problematika, kaj vzeti kot element. Več o tej problematiki bo na primerih podano na predavanjih. 4.7 DRUGI NAČRTI Pogosto je potrebno izdelati, poleg že omenjenega, še kakšen dodaten načrt, kot npr. montažni načrt, načrt embaliranja, itd. Te ne uvrščamo v osnovno konstrukcijsko dokumentacijo. V kolikor smatrate za potrebno, lahko izdelate še dodatne dokumente in jih na koncu priložite v mapo konstrukcijske dokumentacije. 4.8 PRILOGE Če boste v izdelek vključevali okovja in vezne elemente, katerih podatke se da pridobiti iz nabavnih katalogov proizvajalcev, na koncu dokumentacije priložite še kopijo navedenega. Kot prilogo na koncu konstrukcijske dokumentacije dodajte tudi ocenjevalni list in CD z računalniško izdelanimi dokumenti vaše konstrukcijske dokumentacije.
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 32 Vprašanja: 1. Kateri so dokumenti konstrukcijske dokumentacije? 2. Kako izdelamo skico? 3. Čemu služi tehnični opis, kaj vsebuje in kako ga zapišemo? 4. Kaj vsebuje sestavni načrt izdelka in čemu služi? 5. Kakšen dokument je kosovnica in čemu služi? 6. Kaj pojasnjuje sestavnica?
Hren, D.B. Tehnično risanje, opisna geometrija in konstrukcijska dokumentacija. 33 5 VIRI Rozman, V. in Gaber T. (2003). Tehnično risanje in konstrukcijska dokumentacija. Ljubljana: Zveza lesarjev Slovenije, Lesarska založba.