Z n a n s t v e n a k o n f e r e n c a ČASOVNOST RAZLAGE ZAKONA Torek, 9. januar 2018 Atrij ZRC SAZU P o v z e t k i p r i s p e v k o v

Z n a n s t v e n a k o n f e r e n c a ČASOVNOST RAZLAGE ZAKONA Torek, 9. januar 2018 Atrij ZRC SAZU P o v z e t k i p r i s p e v k o v

Marijan Pavčnik Časovnost razlage zakona V naravi prava je, da je prospektivno. Ključno vprašanje je, kako je mogoče utrjevati predvidljivost zakonov ob odločanju o primerih, ki so nastali v preteklosti. Pred sodnikom so štirje temeljni pristopi (skupaj z ustreznimi preoblikovanji), ki so znani kot subjektivistično-statična, subjektivističnodinamična, objektivistično-statična in objektivitično-dinamična razlaga. Odločitev vselej sprejemamo tu in zdaj, a to še ne sme pomeniti, da je objektivistično-dinamični vidik a priori dominanten. Vodilen je toliko, da nam pomaga najti smer, v kateri naj iščemo odgovore. Smer ni in ne sme biti poljubna. Prava izpeljava je tista, ki zavrača kakršnokoli prepovedano retroaktivno rahljanje zakona, in hkrati tista, ki se je sposobna vprašati, katera rešitev je kar najbolj blizu temeljnim (človekovim) pravicam in pravnim načelom na posameznih pravnih področjih. 1

Aleš Novak Pravo v času, čas v pravu Pravo je po naravi stvari umeščeno v časovno dimenzijo. V prvem delu nastopa bom premišljeval o tem, kako čas na pomemben način vpliva na pojem prava, njegovo vsebino in na razlago prava. Na vsaki od teh ravni prava je mogoče opaziti nekoliko drugačen odnos do časa. Na ravni pojma stremljenje k nadčasovnosti, na ravni vsebine odvisnost pravnosti od časa in na ravni razlage navidezno zanikanje vloge, ki jo igra čas. Nič manj zanimivo pa ni opazovanje časa v pravu. Pravo časa v določenih primerih ne razume kot dane kategorije, temveč jo v svojem svetu oblikuje na sebi lasten način. V drugem delu nastopa bom nanizal nekaj misli o tem, kako je takšno vlivanje mogoče in katere pravnoteoretične predpostavke so za takšno razumevanje časa v pravu nujne. 2

Matjaž Ambrož Časovne dimenzije v kazenskem pravu Številna vprašanja v kazenskem pravu so povezana s časovno razsežnostjo. Med vidnejšimi sta vprašanji zastaranja in časovne veljavnosti kazenskega zakona. Ureditev zastaranja je bila v zadnjem desetletju izpostavljena številnim spremembam, kar ponovno odpira vprašanje o»bistvu«zastaranja. Poleg tradicionalnih ključnih besed, ki jih povezujemo z zastaranjem (pravna varnost, dokazne težave, ugasnitev kaznovalne pravice države, ugasnitev preventivnih potreb družbe, izzvenevanje interesa oškodovanca, discipliniranje organov pregona, razbremenitev pravosodja), bo prispevek naslovil tudi vprašanje človeške identitete: ali se deset, dvajset ali petdeset let po dogodku še pogovarjamo z»istim človekom«? Vprašanje, ki se je izkazalo za še posebno sporno, odpira kombinacija zastaranja in časovne veljavnosti kazenskega zakona: ali in pod katerimi pogoji je dopustna retroaktivna uporaba spremenjene ureditve zastaranja? 3

Tomaž Pavčnik Predvidljivost v civilni pravdi Izhodišče posveta je dilema o retroaktivnih pasteh sodne prakse. Ne le, če pristanemo na tezo o precedenčnem učinku sodnih odločb in s tem na tezo o sodni praksi kot formalno zavezujočem pravnem viru, torej predpisu, zadošča že, če sodni praksi priznamo njeno ustvarjalno prvino, in že trčimo ob dejstvo, da bodo normativni učinki sodne prakse neizbežno tudi retroaktivni. V civilnem pravu sodišče odloča o preteklem življenjskem primeru (sporu) med dvema prirejenima subjektoma. Če naj civilno sodišče odloči vsebinsko pravilno in hkrati v koraku z razvijajočim se pravom, je določena mera retroaktivnosti nujna. Čim pa je tako, jo je treba zamejiti v srži protipravnih učinkov retroaktivnosti.v civilni pravdi to mejo zarisuje predvidljivost, kakšno pravno stališče bo sprejelo sodišče. Predvidljivost sama po sebi je torej pomembno ustavnopravno merilo, po katerem naj odloča civilno sodišče. Ta cilj je mogoče doseči, če sodišče vselej ravna v skladu s temeljnimi izhodišči človeškega sožitja, ustavno-skladno ter razlaga postavljeno pravo v skladu z načelom notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda. Če bo ravnalo tako, potem bo tudi glede sodne prakse kot pravnega vira lahko utemeljeno veljal rek Ignorantia iuris nocet. Drugi enako pomemben vidik predvidljivosti v civilni pravdi pa se nanaša na vprašanje, kako sodišče vodi postopek, kako sprejema pravno diagnozo spora, kakšne obličnosti terja od strank in, najpomembnejše, kakšno materialno pravdno vodstvo jim pri tem nudi. Osrednjega pomena v prenovljenem modelu pravdnega postopka je precedenčni položaj Vrhovnega sodišča, katerega pogoj in hkrati odraz je zakonska opredelitev pomembnih pravnih vprašanj, o katerih naj se dopusti odločanje pred Vrhovnim sodiščem. Te se nanašajo na (a) poenotenje dotlej neenotne sodne prakse; (b) razvoj prava prek sodne prakse in (c) s preprečevanjem ustavnopravno nedovoljenih odstopov od precedensov, oblikovanih na prej opisan način. 4

Rok Čeferin Spremembe sodne prakse v civilnopravnih sporih in njihov vpliv na pravice strank v postopku V prispevku avtor obravnava vpliv spreminjanja sodne prakse med civilnim sodnim postopkom na pravice pravdnih strank v tem postopku. Po ustaljeni sodni praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije so dolžna sodišča svojo sodno prakso prilagajati družbenim razmeram. Če sodišča spremenijo svojo sodno prakso med potekom sodnega postopka, lahko taka sprememba sodne prakse pripelje do kršitve pravice pravdnih strank do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). V skladu z navedeno ustavno določbo se imajo namreč pravdne stranke pravico zanesti na to, da bo določena pravna ureditev veljala do konca sodnega postopka. Če se pravna ureditev (pravna norma ali tolmačenje te pravne norme, torej sodna praksa) med postopkom spremeni in če stranke te spremembe ne morejo vnaprej predvideti, lahko pride do kršenja načela pravne varnosti in v njegovem okviru ustavne pravice strank do enakega varstva pravic. Spreminjanje sodne prakse med postopkom tako lahko pripelje do kolizije med pravico pravdnih strank do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in javnim interesom, ki se kaže v interesu pravnih subjektov in družbe v celoti, da sodišča sodijo na podlagi pravilnega, aktualnim družbenim razmeram ustreznega razumevanja vsebine pravne norme. Avtor v prispevku išče odgovor na vprašanje, kako bi morala sodišča v opisanem primeru ravnati, da bi zagotovila ravnotežje med človekovo pravico in javnim interesom, ki sta v koliziji. 5

Dragica Wedam Lukić Časovno vprašanje v prehodnih določbah v civilnem procesnem pravu Na področju procesnega prava na splošno velja, da sodišče uporablja procesna pravila, ki veljajo v času odločanja. Glede na to se začnejo zakonske spremembe tudi v postopkih, ki so v teku, uporabljati takoj, ko stopijo v veljavo. Če se z njimi širijo pravice strank v postopku, to ne povzroča težav, drugače pa je v primeru, če se z njimi uveljavljajo za stranke strožja pravila. V tem primeru se lahko zgodi, da stranka, ki se je zanesla na prej veljavna pravila, nekega procesnega dejanja ne bo mogla več opraviti, ker veljajo po novem za opravo tega dejanja drugačni pogoji. To pa bi pomenilo kršitev načela zaupanja v pravo, ki je eno od načel pravne države, ogroženi pa bi bili tudi strankina pravica do sodnega varstva in pravica do enakega varstva pravic v postopku. Temu se je mogoče izogniti z ustreznimi prehodnimi določbami, s katerimi zakonodajalec določi posebna pravila za časovno veljavnost nekaterih zakonskih sprememb. 6

Tilen Štajnpihler Božič Sklicevanje na tradicijo kot argument v pravnem razlogovanju Pravu v družbi pripisujemo različne funkcije, a med njimi običajno najprej omenimo ohranjanje družbenega reda, ki je povezno z vrednotami, kot so pravna predvidljivost in varnost, ali stabilnost pravnega odločanja. S temi pravnimi dragotinami je neposredno povezana tudi časovna dimenzija pravne pojavnosti. Kot so ugotavljali nekateri pravni filozofi, je eden od tako temeljnih postulatov pravnega mišljenja, da ga redko sploh izrecno omenimo, okoliščina, da nas pretekle pravne odločitve, ko so enkrat veljavno sprejete, vežejo vse dokler jih v ustreznem postopku ne spremenimo. V tej luči pridobi preteklost v pravnem razlogovanju samostojno moč in je včasih razumljena kot (samostojna) vrednota, ki lahko tudi neodvisno od drugih argumentov prispevka k utemeljitvi pravnih odločitev. Odmev te pietete do preteklosti pa običajno zaznamo tudi v pojmu tradicija oziroma izročilo. Ob poudarjanju tega vidika v delovanju prava nekateri govorijo tudi o pravnem tradicionalizmu. V tem kontekstu je akumulirana»modrost stoletij«, kot se je izrazil Blackstone, ki odseva v (pravni) kulturi in tradiciji neke skupnosti, temelj, na katerem gradimo tudi v svetu prava. Pričujoči prispevek skuša kritično razčleniti to izhodišče ter odgovoriti na vprašanje, kakšno mesto ima sklicevanje na tradicijo v pravnem razlogovanju. 7

Erik Kerševan Učinkovitost sodnega varstva zoper nosilce oblasti v (prostoru in) času Problem opredelitve in ustalitve avtoritativne sodne razlage zakonov je morda najbolj prisoten prav na področju upravnega prava in na njem temelječega delovanja izvršilne funkcije državne oblasti, saj se najhitreje od vseh pravnih področij prilagaja spremembam in potrebam sodobnega življenja ter s tem povezane potrebe po varstvu javnega interesa. Navedeno pomeni dvojnost vloge sodišča v upravnem sporu pri zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva zoper nosilce oblasti v (prostoru in) času. Po eni strani je treba vzpostaviti predvidljivost odločanja upravnih organov in sodišč z ustalitvijo razlage zakona in zagotovitvijo ustrezno enake uporabe take razlage - v okviru procesnih možnosti - za vse primere odločanja o pravicah ali obveznostih posameznikov in pravnih oseb. Že navedeno je lahko v določenem notranjem konfliktu, saj se razlaga pravilne uporabe zakonov in drugih predpisov s strani upravnih organov in sodišč že zaradi časovnega vidika razlikuje in tudi različno učinkuje v (ne)pravnomočno rešenih zadevah. Po drugi strani pa potreba po učinkovitem sodnem varstvu terja tudi vzpostavitev obveznosti določene razlage prava kot odgovor na pravično odločitev v konkretnem primeru, torej ne le zaradi splošnih načel - in ne v konfliktu z njimi - temveč zaradi ugotovitve, da bi ob danih pravnih in dejanskih okoliščinah določenega primera drugačna določitev časovne uporabe predpisa vodila do neučinkovitosti zaščite pravic upravičenih oseb pred sodiščem, katerega funkcija je prav v tem, da jim to varstvo zagotavlja v zadostni meri. 8

Jadranka Sovdat Časovni vidiki v ustavnosodni presoji Čas je upošteven dejavnik v ustavnosodni presoji. Vanjo vstopa na številne in različne načine. To nam odstre že delni vpogled v materialnopravne in procesnopravne vidike ustavnosti. Nekatera ustavna načela in pravila nosijo v svoji vsebini časovnost, kot na primer zahteva po vnaprejšnji objavi zakona ali drugega predpisa, prepoved njihove retroaktivnosti, načelo zaupanja v pravo. Ustavno sodišče je s svojimi odločitvami opredelilo njihovo vsebino. Ni pa si še zastavilo vprašanja, ali avtentična razlaga zakona protiustavno posega v načelo ločitve oblasti in ali povzroča nedovoljene retroaktivne učinke. Ustavno sodišče zagotavlja ustavnost uporabe pred-ustavnih predpisov, tj. predpisov, ki ob osamosvojitvi države niso postali sestavni del našega pravnega reda, v sedanjih postopkih. Razveljavitev zakona naj ne bi učinkovala na pravnomočno zaključena razmerja. Vendar sodišče ne sme soditi na podlagi zakona, ki ga je ustavno sodišče kot protiustavnega izločilo iz pravnega reda. Zato razveljavitev zakona učinkuje tudi pri odločanju o izrednih pravnih sredstvih, torej tudi pri odločanju vrhovnega in ustavnega sodišča, ki imata pooblastilo razveljaviti pravnomočne sodne odločbe. Tedaj učinkuje ex tunc. Ustavno sodišče vežejo pri določitvi načina izvršitve odločbe, ki ima moč zakona, enake ustavne zahteve kot zakonodajalca, vključno s prepovedjo retroaktivnosti. Sodišča ga morajo razlagati na enak način, kot razlagajo zakone. Vendar ga morajo vselej upoštevati pri sojenju, tudi retroaktivno, če bi drugače s svojo odločitvijo kršila človekovo pravico. 9