Bozic_Josip.pdf

Transkripcija

1 Magistrsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa druge stopnje ZDRAVSTVENA NEGA USPEŠNOST PREPREEVANJA IN LAJŠANJA POOPERATIVNE BOLEINE PRI PACIENTIH V HRVAŠKIH BOLNIŠNICAH EFFICIENCY OF POSTOPERATIVE PAIN PREVENTION AND RELIEF IN PATIENTS ADMITTED TO CROATIAN HOSPITALS Mentorica: izr. prof. dr. Brigita Skela Savi Somentor: mag. Miran Rems, viš. pred. Kandidat: Josip Boži Jesenice, april 2014

2 ZAHVALA»Netko sa svojim bolom ide Ko sa otkritom ranom; svi nek vide Drugi ga vrsto u sebi zgnjei I ne da mu prijei u suze i rijei.«* Dobriša Cesari Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Brigiti Skela Savi in somentorju mag. Miranu Remsu, viš. pred., za njuno strokovno podporo in usmeritve. Zahvaljujem se vsem predavateljem VŠZN Jesenice, ki so mi pomagali do veliko novega znanja in pri pridobivanju novih življenjskih izkušenj, tako da sem dokonal magistrsko delo. Zahvaljujem se vsem kolegicam (Moniki, Jožici, Bredi, Roži, Darji, Dragici, Ireni Vesni, Damjani, Nataši in Mirjam) iz letnika za izjemen sprejem v skupino in vso pomo ter izjemne trenutke, ki smo jih preživeli skupaj kot študenti na VŠZNJ. Zahvaljujem se vsem kolegicam in kolegom, ki so si vzeli as in izpolnili vprašalnik, zahvala gre tudi vsem koordinatorjem raziskave po zdravstvenih zavodih za izjemno pomo pri izvajanju raziskave. *Nekdo, ki s svojo boleino hodi kod z odkrito rano: vsak naj to vidi nekdo drug jo vrsto v sebi gnete in ne dovoli mu pogledati v solze in besede.

3 POVZETEK Teoretina izhodiša: Ocena boleine in dokumentacija uinkovitosti vseh ukrepov sta temeljni naeli uspešnega obvladovanja bolein. Za izpopolnjevanje procesa zdravstvene oskrbe oziroma izboljševanje kakovosti je treba oblikovati klinine smernice in standarde obvladovanja boleine na ravni države. Številne raziskave namre potrjujejo, da je trenutno vodenje pooperativne boleine neoptimalno, kar kaže na potrebo po izboljšanju v evropskih bolnišnicah in s tem pa tudi na Hrvaškem. Cilj: Namen raziskave je opisati dosedanjo prakso obvladovanja akutne pooperativne boleine, spremljanje akutne boleine, znanje medicinskih sester in ugotoviti podroja, kjer so potrebne izboljšave na vzorcu izbranih kirurških oddelkov hrvaških bolnišnic. Metoda: V raziskavi je bila uporabljena kvantitativna, deskriptivna metoda dela. Podatki so bili pridobljeni enkratno, s tehniko anketiranja. Kot instrument je bil uporabljen strukturiran pisni vprašalnik s 34 vprašanji. Vrednost p<0,05 je doloala raven statistine pomembnosti. Zanesljivost vzorca je bila preverjena z metodo koeficienta Cronbach alfa (0,721 in 0,757). V obdelavi podatkov so frekvenna porazdelitev, pripadajoi odstotki, hikvadrat test potrdili hipotezo. Statistina analiza je bila narejena s programom IBM SPSS 20.0 (IBM Corp., Armonk, NY). Rezultati: Rezultati pokažejo statistino pomembno razliko v obravnavi pacienta s pooperativno boleino, njenem ocenjevanju, dokumentiranju ter obstoju organizirane službe za lajšanje boleine v splošnih in regijskih bolnišnicah (v 46,7% in 43,0%, p<0,001) Preiskovanci so ocenili, da nimajo dovolj znanja za presojo pooperativne boleine in obstaja statistino pomembna razlika med ustanovami (hi-kvadrat = ; p<0,001) in da se pooperativna boleina ocenjuje rutinsko v asu mirovanja in med gibanjem, hi-kvadrat test je pokazal statistino pomembno razliko med posameznimi ustanovami (hi-kvadrat = 51,879; p<0.001). Razprava: Rezultati raziskave prispevajo k prepoznavanju potrebnih izboljšav v klininih okoljih pri obvladovanju pooperativne boleine v. Nujno je vkljuevanje vseh lanov zdravstvenega tima v izboljševanje obvladovanja in upravljanja pooperativne boleine in v posodobitev klininih praks hrvaških bolnišnic. Kljune besede: boleina, pooperativna boleina, vrednotenje in lajšanje boleine, merjenje boleine, informiranost pacienta.

4 ABSTRACT Theoretical backgrounds Pain assessment and documentation of the efficient measures are the basic principles for the successful pain mastering. In order to improve the process of medical treatment i.e. quality improvement clinical guidelines as well as pain mastering standards should be created. Numerous studies have shown non-optimal treatment of postoperative pain and therefore its improvement in the European as well as Croatian hospitals. The Objective The purpose of the research is to describe present practice of the acute postoperative pain mastering, its monitoring, the present knowledge of the nursing staff and to find out areas of work that need improvements which were assessed on the sample of the selected Croatian hospitals. Methods The research utilizes quantitative descriptive research. The data were acquired with the single poll technique. Structured questionnaire with 34 questions has been used as instrument. The value p<0,05 defined statistical significance. Sample reliability has been tested with the Cronbach Alpha coefficient (0,721 and 0,757). Data processing consists of frequency distribution, related percentages, hi-square test which certified hypothesis. Statistical analysis has been performed with the IBM software SPSS Results The results show statistically important difference in the patient's postoperative pain, its assessment, documenting as well as of the organised pain-relief service in the general and regional hospitals (in 46,7% resp. 43,0%,; p<0,001).participants identified lack of knowledge when assessing postoperative pain- there is significant statistical difference between institutions (hi-square=30.524;p<0,001). Postoperative pain is assessed routine during the rest and motion. Hi-square showed statistically significant difference between individual institutions (hi-kvadrat=51,879;p<0.001). Discussion The results contribute to the identification of the necessary improvements in the clinical environments when mastering postoperative pain the Croatian hospitals. It is necessary to involve all the members of the healthcare team to improve mastering and managing postoperative pain and modernise clinical practice in Croatian hospitals. Keywords pain, postoperative pain, assessment and pain relief, pain measuring, patient's informing

5 KAZALO 1 UVOD TEORETINA IZHODIŠA SPLOŠNO O BOLEINI IN VLOGA MEDICINSKE SESTRE Definicija boleine in smernice POOPERATIVNA BOLEINA Definicija pooperativne boleine in smernice Spoznanja raziskav o obvladovanju pooperativne boleine Celosten pristop pri pooperativni boleini Vidno analogna lestvica (VAL) The Visual Analogue Scale (VAS) Vedenjska lestvica boleine The Behavioural Pain Scale (BPS) "Critical care" orodje za ocenjevanje boleine The Critical-care PAIN OBSERVATION TOOL (CPOT) Lestvica za tokovanje izraza obraza, položaja, dejavnosti, joka, tolažbe FLACC LESTVICA Lestvica nelagodja tip Alzheimerjeve demence EMPIRINI DEL NAMEN IN CILJI RAZISKOVANJA RAZISKOVALNE HIPOTEZE RAZISKOVALNA METODOLOGIJA Metode in tehnike zbiranja podatkov Opis spremenljivk in merskega instrumenta Opis vzorca Opis poteka raziskave in obdelave podatkov REZULTATI RAZPRAVA ZAKLJUEK LITERATURA PRILOGE INSTRUMENT Anketni vprašalnik... 66

6 KAZALO TABEL Tabela 1: Metode zdravljenja in intenziteta pooperativne boleine, priakovane pri tipinih operacijskih posegih (ESRA, 2010)...10 Tabela 2: Skupno število zaposlenih zdravstvenih delavcev po ustanovi in odzivnost na raziskavo...27 Tabela 3: Prikaz vzorca po poklicu, izobrazbi in delovnem mestu...29 Tabela 4: Testiranje zanesljivosti instrumenta po sklopih vprašalnika...30 Tabela 5: Obstoj organizirane službe za lajšanje boleine, primerjava med ustanovami...31 Tabela 6: Denarna sredstva za izobraževanje o lajšanju pooperativne boleine, primerjava med ustanovami...32 Tabela 7: Izvajanje uravnotežene analgezije prvih 24 ur po operaciji, primerjava med ustanovami...32 Tabela 8: Ocenjevanje lastnega znanja za presojo pooperativne boleine, primerjava med ustanovami...33 Tabela 9: Ocena lastnega znanja o pooperativni boleini za izobraževanje bolnikov, primerjava med ustanovami...34 Tabela 10: Sodelovanje na izobraževanju o pooperativni boleini, primerjava med ustanovami...34 Tabela 11: Ocenjevanje lastnega znanja za presojo pooperativne boleine, primerjava po izobrazbi...35 Tabela 12: Ocena znanja o pooperativni boleini za izobraževanje bolnikov, primerjava po izobrazbi...36 Tabela 13: Sodelovanje na izobraževanju o pooperativni boleini, primerjava po izobrazbi...36 Tabela 14: Izvajanje formalnega izobraževanja za obvladovanje boleine, primerjava med ustanovami...37 Tabela 15: Pogostost ocenjevanja pooperativne boleine v asu vašega delovnika, primerjava med ustanovami...38 Tabela 16: Pomo merske lestvice pri ocenjevanju boleine, primerjava med ustanovami38 Tabela 17: Pogostost ocenjevanja pooperativne boleine na kirurških oddelkih, primerjava med ustanovami...39 Tabela 18: Ocenjevanje pooperativne boleine rutinsko ali med gibanjem, primerjava med ustanovami...39 Tabela 19: Ali se ocena boleine dokumentira v zdravstvenem kartonu pacienta, primerjava med ustanovami...40 Tabela 20: Obstojnost praga boleine za prejem analgetika, primerjava med ustanovami41 Tabela 21: Ocenjevanje zadovoljstva pacientov z lajšanjem pooperativne boleine po odpustu iz bolnišnice, primerjava med ustanovami...41 Tabela 22: Zdravljenje pooperativne boleine na oddelkih, primerjava med ustanovami..42 Tabela 23: Uporaba metode meritve (lestvice) za ocenjevanje boleine, primerjava med ustanovami...42

7 Tabela 24: Pogostost metode meritve (lestvica) boleine na oddelkih, primerjava med ustanovami...43 Tabela 25: Ustreznost informiranosti pacienta o pooperativni boleini, primerjava med ustanovami...44 Tabela 26: Nain informiranja o pooperativni boleini, primerjava med ustanovami...44 Tabela 27: Zadolžitev za informiranje pacientov o pooperativni boleini, primerjava med ustanovami...45 Tabela 28: Informacije, ki jih pacient prejme o pooperativni boleini, primerjava med ustanovami...46

8 Magistrsko delo 1 UVOD Boleina je neprijeten obutek posameznika, težko jo je doloiti, saj jo vsak doživlja na svoj nain in je eden od najpogostejših vzrokov, ki pacienta pripelje k zdravniku. Za zdravnika predstavlja resno opozorilo za iskanje vzroka bolezni (Persoli Gudelj, 2013). Boleina je neprijetna osebna izkušnja, ki jo je težko definirati. Najpogosteje navedena definicija boleine je, da»je boleina prisotna kjerkoli in kadarkoli posameznik ree, da jo uti oziroma doživlja in je tako mona, kot jo ocenjuje.«(mccafery, 1968 povz. po Šavniar, 2004, str. 101). Akutna boleina je znak, da se v našem telesu ali njegovi okolici dogaja nekaj, kar nam lahko škodi. Zato ima akutna boleina svoj varovalni namen, ki ga moramo lajšati. e je le možno, jo lajšamo vzrono, vasih tudi simptomatsko. Akutno boleino najvekrat lajšamo z zdravili, ne smemo pa pozabiti tudi na druge, nefarmakološke naine lajšanja. Konni cilj je jakost boleine, ki ne presega višine 3 po vizualno-analogni lestvici (Požlep, 2009). Boleina je simptom doloenega obolenja, s katerim se medicinska sestra pogosto sreuje na vseh podrojih svojega delovanja. Za pacienta je boleina najbolj neprijeten simptom in e ni ustrezno zdravljena, povzroa pacientu trpljenje. Prav tako je boleina subjektivna izkušnja, na katero vplivajo osebnostni, kulturni in biološki dejavniki in je definirana kot peti vitalni znak in zelo pomemben zdravstveni problem (Juki, Majeri-Kogler, Fingler, 2011). Pacienti, ki niso naklonjeni analgeziji, se bojijo odvisnosti od protiboleinskih zdravil in zato boleino zanikajo (Huang et al., 2001, Manias et al., 2002, Bedard et al., 2006, Klopper et al., 2006 povz. po Bell, Duffy, 2009). Pred odloitvijo o predpisovanju opioidov mora biti natanno opredeljena diagnoza boleine in opravljen temeljit pregled anamnestinih, klininih in zdravstvenih podatkov. Bolnik mora biti psihino stabilen in informiran o morebitnih stranskih uinkih. Bolnik in zdravnik se morata dogovoriti o nainu zdravljenja, ocenjevanju zdravljenja in priakovanem izidu zdravljenja (Krevski Škvar et al., 2007). Medicinska sestra deluje v multidisciplinarnem Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 1

9 Magistrsko delo timu, v katerem ima pri obvladovanju boleine pomembno vlogo. Znanje o boleini, pomen boleine za bolnika ter celostna obravnava boleine so elementi, od katerih je odvisna kakovostna obravnava bolnika, ki trpi boleino (Šavniar, 2004, str. 105). V današnjem razvitem informacijskem svetu in poenotenem sistemu dokumentiranja boleine bi naredili boleino vidno kot velik zdravstveni problem, pridobili povratne informacije, s tem pa prikazali naše delo kot visoko profesionalno in strokovno (Boži, Skela Savi, 2012). Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 2

10 Magistrsko delo 2 TEORETINA IZHODIŠA 2.1 SPLOŠNO O BOLEINI IN VLOGA MEDICINSKE SESTRE Boleina je najpogostejši razlog, da ljudje poišejo zdravniško pomo. Boleina je subjektivna izkušnja in je ni mogoe zlahka oceniti z zunanjim opazovanjem. Boleina vkljuuje dva procesa: odkrivanje in interpretacijo (Casey, 2011). Je zapleten fiziološki in psihološki fenomen, ki je subjektiven in je lahko akutna ali kronina. Boleina je razširjena težava, ki je po veini neustrezno ocenjena, dokumentirana in vodena (Gunnarsdóttir, Gunnarsdóttir, 2011). Doživljanje boleine je individualno in subjektivno. Le pacient sam lahko pove, kako mona je njegova boleina. Za ocenjevanje boleine nimamo objektivnih meril ali lestvic. Opiše in oceni jo samo tisti, ki jo doživlja. Pacienti se na boleino odzivajo razlino. Na odziv vpliva ustveno stanje pacienta, njegove prejšnje izkušnje, starost, spol, okolje, iz katerega izhaja, socialno-ekonomsko stanje, vrednote, preprianja, pomen boleine, mehanizmi prilagajanja in drugo (Phipps et al., 1995 povz. po Šmitek, Krist, 2008, str. 186). Boleina je torej kljuna prilagoditvena funkcija, ki nas opozarja na škodljive dogodke in situacije, spodbuja nas k njihovemu izogibanju in spodbuja obnašanje, ki olajša okrevanje (Bresjanac, Repovš, 2005). Boleina je simptom doloenega obolenja, s katerim se medicinska sestra pogosto sreuje na vseh podrojih svojega delovanja. Za pacienta je boleina najbolj neprijeten simptom in e ni ustrezno zdravljena, povzroa pacientu trpljenje. Prav tako je boleina subjektivna izkušnja, na katero vplivajo osebnostni, kulturni in biološki dejavniki in je definirana kot peti vitalni znak in zelo pomemben zdravstveni problem (Juki, Majeri Kogler, Fingler, 2011). Boleina je edinstvena za vsako osebo in vkljuuje telesne, psihološke, kognitivne in ustvene elemente. Prvi korak pri uinkovitem upravljanju z boleino je doloitev vrste boleine, ki jo bolnik doživlja. Akutna in kronina boleina imata razline oblike. Obravnavati jo je treba takoj in na ustrezen nain pri vseh pacientih. Da bi zagotovile najboljšo možno oskrbo pacientove boleine, morajo biti medicinske sestre pozorne na razline vrste in manifestacije boleine ter razlike, ki se izkazujejo pri posameznem pacientu (Helms, Barone, 2008). Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 3

11 Magistrsko delo Dolgotrajna boleina zmanjša kakovost življenja bolnika in njegove družine ter pomeni trpljenje, invalidnost, nezmožnost opravljanja dela, izgubo prihodka in skrb zaradi negotove prihodnosti. Bolniki se pogosto osamijo od družine in prijateljev, zapirajo se vase, temu sledijo depresija, razoaranje, zagrenjenost in samomorilne misli. Boleina povzroa nespenost, utrujenost, zmanjšano telesno dejavnost, slabše prehranjevanje in slabšanje imunskega sistema. Zaradi stalnih težav so bolniki odvisni od zdravstvene službe (Krevski Škvar et al., 2007, str. 382). Boleinske zaznave redno nastajajo po nocicepcijski sestavi, ki v normalnih pogojih ne deluje ali pa pri možnosti poškodbe ali obstojeim poškodbam celic in tkiv ustvarja boleinske dražljaje ter jih vodi v osrednji živni sistem, vse do ravni zavesti. Vkljueni so štirje procesi: vzburjanje ali transdukcija, prenašanje ali transmisija, sooblikovanje ali modulacija in zaznavanje ali percepcija (Moline, 2001, str. 390). Boleino povzroa draženje nociceptorjev (receptorjev za boleino), moteno uravnavanje avtonomnega živnega sistema, neposredna okvara v perifernem in osrednjem živevju za zaznavanje boleine, stisnjenje perifernih živcev (Skerbinjek Kavalar, Molan Štiglic, Krevski Škvarc, 2005, str. 91). Boleinski obutek (nocicepcija) nastaja s stimulacijo posebnih sprejemnikov, ki jih imenujemo nociceptorji. Nociceptorji so prosti konii boleinskih vlaken. Glede na mieliziranost in premer vlaken ter njihovo vzdražnost razdelimo nociceptorje v 3 skupine: 1. mehanonociceptorji A, ki se vzdražijo ob monem mehanskem dražljaju; 2. polimodalni nociceptorji A, ki se odzivajo na mehanske, toplotne in mone kemine dražljaje; 3. polimodalni nociceptorji C, ki reagirajo nespecifino na mehanske, toplotne in kemine dražljaje. Prvi dve skupini nociceptorji so prosti konii mieliziranih, tankih vlaken A, nociceptorji C pa nemieliziranih, debelejših vlaken C. Impulz potuje po vlaknu A desetkrat hitreje kot po vlaknu C. Nocicepcija je zaznava boleine, ki je posledica boleinskega dražljala in prenos inpulzov po perifernih nociceptorjih do centralnega živnega sistema in možganov (Loeser, Treed, 2008). Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 4

12 Magistrsko delo Nocicepcija je zaporedje dogajanj od aktivacije perifernih živnih niti za prevajanje boleine in prevajanje boleine v osrednjem živnem sistemu do možganske skorje, ki pripeljejo do kvalitetnega zaznavanja in lokalizacije boleine. Receptorji za boleinske dražljaje so prosti konii, ki se nahajajo v koži in sluznicah, manj pa jih je v notranjosti telesa in v notranjih organih. Nociceptorji so prosti živni konii v koži, žilah, mišicah, podkožju, fascijah, pokostnici, drobovju, sklepih in drugih strukturah, ki se odzivajo na boleinske dražljaje. Da pa sploh pride do obutka boleine, mora delovati na organizem neki dražljaj, ki aktivira živne konie. V prenos boleinskega dražljaja iz periferije do centralnega živnega sistema so vkljueni štirje procesi (Šavniar, 2004, str. 103). Tako nocicepcijo delimo na štiri faze: 1. Transdukcija oziroma prenos mehanskih in keminih dražljajev v živne dejavnosti. 2. Transmisija pomeni izvajanje živnih impulzov do drugih nevronov v hrbtenjai. 3. Modulacija ali obdelava in preoblikovanje informacij o boleini v hrbtenjai za višje centre, ki pomirjajo živni prenos v možganih. 4. Percepcija (dojemanje) je projekcija živnih poti za prenos boleine v možganski skorji in je zavestni obutek boleine (Šavniar, 2004, str. 103). Da pride do obutka boleine, mora delovati neki dražljaj iz periferije. Do osrednjega živnega sistema so vkljueni štirje procesi: vzburjanje ali transdukcija, prenašanje ali transmisija, sooblikovanje ali modulacija in zaznavanje ali percepcija (Moline, 2001, str. 390). Boleine navadno povzroijo razline oblike vedenja, obnašanja, ki so imperativ za prekinitev boleinskega dražljaja, odpravo bolee izkušnje ali pa odpravo vzroka boleine. Umik oziroma refleks je primer refleksne reakcije, npr. umik roke z boleinskega dražljaja, avtonomna reakcija pa je povezana s procesi, ki bodo v asu boleinskega dražljaja dajali vidne spremembe v organih in žlezah. Razširjene zenice, mišina napetost, potenje so najpogostejše oblika tega vedenja (Juki, 2011). Kako bomo konno doživeli boleino oz. dražljaj (spodbudo), je odvisno od fizinega in psihinega stanja bolnika in zunanjih vplivov, ta pa se lahko povea (strah, jeza, žalost, nespenost, osamljenost) ali zmanjša (soutje, upanje, srea, socialno skrbstvo). Fiziološko Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 5

13 Magistrsko delo reagiranje na boleino je možno, e je refleksno in avtonomno (zvišan krvni tlak, pulz, dihanje). Vse te reakcije se uvršajo v zašitne reakcije. Fiziološke reakcije, odzivi in obnašanja se s asom spreminjajo. Ko se boleina pojavi, še posebej, e je mona, je nenadna reakcija zelo izrazita, vendar se sasoma njena intenzivnost zmanjša, saj telo ne more dolgo ohranjati avtonomnega odgovora na visoki ravni (Juki, 2011). Reakcija zanikanja je takšna, da postane oseba, ki doživlja boleino, zaradi izrpanosti poasi mirnejša in uspe osredotoiti pozornost na nekaj drugega, kar ji pomaga vzpostaviti nadzor nad seboj. Boleino lahko razvršamo po razlinih merilih. Najpomembnejša razdelitev je po asu trajanja boleine - loimo akutno in kronino boleino. Po izvoru boleinskega dražljaja je boleina lahko somatska in visceralna. Po pomenu pa jo delimo na fiziološko in patološko. Glede na patogenetske dejavnike loimo vnetno in nevropatsko boleino (JCAHO, 2001). Po mestu nastanka in vzdrževanja pa boleino delimo na periferno in osrednjo, medtem ko glede na bolezen ali bolezensko dogajanje, ki je boleino sprožilo, poznamo boleino po poškodbi, pooperativno boleino, boleino zaradi raka (maligna boleina) in boleino, ki spremlja nekatere organske sisteme, kot so srno-žilne, nevrološke, revmatine itd. Lahko pa tudi obstaja boleinski sindrom kot skupek boleinskih znakov. Glede na patogenetske dejavnike delimo boleino na vnetno in nevropatsko. Po pomenu jo delimo na fiziološko in patološko. Boleina je lahko psihina ali duševna boleina (Šmitek, Krist, 2008, str. 186). Izkušnja boleine je edinstvena za vsakega posameznika in vkljuuje fizine, psihine, kognitivne in ustvene lastnosti osebe. Prvi korak v uinkovito upravljanje z boleino je doloitev vrste boleine, ki jo pacient doživlja. Akutna boleina in kronina boleina imata razline izraznosti. Boleino je treba nemudoma in ustrezno obravnavati pri vseh pacientih. Da bi zagotovili najboljšo oskrbo za paciente z boleinami, morajo biti medicinske sestre pozorne na razline tipe in izraze boleine in na razlike med pacienti, saj to odloilno vpliva pri doživljanju boleine (Helms, Barone, 2008). Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 6

14 Magistrsko delo Definicija boleine in smernice Definicija svetovnega združenja za boleino pa boleino definira kot neprijetno senzorno zaznavo in ustveno izkušnjo, povezano z dejansko ali možno poškodbo tkiva ali opisano z izrazi neke poškodbe (Moline, 2001). Boleina ni le neprijetna izkušnja. e traja dolgo ali ni zdravljena, povzroa trpljenje, kar ogroža posameznikovo biopsihosocialno celovitost (Cassel, 1982 povz. po Šmitek, Krist, 2008, str. 186). Zdravljenje in lajšanje boleine je osnovna in temeljna pravica vsakega pacienta, ki ima pravico do ustrezne pomoi. Boleino je pred zaetkom zdravljenja treba oceniti. Za to so na voljo razline ocenjevalne lestvice. Boleino moramo zdraviti vzrono. Na voljo imamo številne nefarmakološke in farmakološke naine lajšanja bolein. Pacient mora biti seznanjen z diagnozo in nainom zdravljenja ter mora podati svoj pristanek za postopke zdravljenja. Vsako raziskovanje o boleini in zdravljenje boleine mora biti izvedeno po doloenih standardih. Pacient ima prav tako pravico odstopiti od sodelovanja v raziskovanju ali nainu zdravljenja (Juki et al., 2011). V zadnjem desetletju se je v zdravljenju boleine kljub vsemu zelo premaknilo. Pomembno je, da je razumevanje boleine danes drugano, da znamo prepoznavati razline boleinske situacije, razline vrste boleine in da uvajamo nove naine zdravljenja, ki so lahko medicinski ali nemedicinski ter invazivni in neinvazivni ali pa gre za kombinacijo metod farmakološkega in nefarmakološkega zdravljenja (Krevski Škvar, 2005). Za uinkovito obvladovanje boleine je pomemben odnos medicinske sestre do boleine in njeno znanje o tem. Njeno delo in ravnanja usmerja kodeks etike, ki je vodilo pri oblikovanju etinih vrednot in spodbuda pri delu v praksi zdravstvene nege. Medicinska sestra je zagovornica koristi bolnika in mu nudi fizino, psihino, socialno, duhovno ter moralno podporo (Kodeks etike, 2006, str. 1). Razumevanje fiziologije boleine, zlasti patološki vidiki kronine boleine in njihov vpliv na možganski center, krepijo razumevanje medicinskih sester pri obravnavi pacienta z boleino. Družbeno-kulturni vidik in pretekle izkušnje pacienta imajo neposreden vpliv na stopnjo zaznavanja boleine. Pri zagotavljanju analgezije Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 7

15 Magistrsko delo in njene uinkovitosti ima pomemben vpliv tudi terapevtski odnos med medicinsko sestro in pacientom (Casey, 2011). Vadivelu in drugi (2012) navajajo, da je neustrezno obravnavana akutna boleina svetovni zdravstveni problem, ki povzroa veliko trpljenje pacientom, pomeni tveganje kroninosti in lahko povzroa invalidnost, poveano izrabo virov in narašajoe stroške zdravstvenega varstva. Skupek problemov predstavlja pomanjkanje ustreznega usposabljanja za zdravljenje akutne boleine in je prisoten v zdravstvenih šolah po vsem svetu. Vkljuitev akutne boleine, diagnoz ter obvladovanja boleine kot sestavnega dela šolskega kurikuma v zdravstvenih šolah bo omogoil celovit pristop, soutno zdravljenje pacientov z akutnim sindromom boleine in ga je zato treba vnesti v zdravstveno oskrbo. Uspešnost zdravljenja boleine je odvisna predvsem od znanja zdravnikov, njihovega sodelovanja z bolnikom in njegovo družino ter z drugimi strokovnjaki za lajšanje boleine. Slovensko združenje za zdravljenje boleine je izoblikovalo priporoila za zdravnike, ki se pri svojem delu sreujejo z zdravljenjem boleine (Krevski Škvar et al., 2007). Osnovni namen priprave in izvajanje smernic je po eni strani izboljšati kakovost zdravljenje, po drugi strani pa izkljuitev ali zmanjšanje uporab neutemeljenih, neprimernih in neracionalnih postopkov v klinini praksi. Prav tako neposredno ali posredno, usmerjanje in spodbujanje racionalne uporabe zdravil, opreme, ali oboje ter loveških in finannih virov (Majeri Kogler et al., 2013) Spoznanja raziskav Da bi zagotovili najboljšo možno oskrbo pacientove boleine, morajo medicinske sestre razumeti fiziologijo boleine, razline vrste boleine in njihove razline manifestacije, raznolikost pacientovih odzivov, in razloge za izbiro metode nadzora nad boleino (Helms, Barone, 2008). Boleina obsega kombinacijo fizinih, psihinih, socialnih, kulturnih in okoljskih dejavnikov. Gre za osebno izkušnjo ter komunikacijo o boleini med pacienti in zdravstvenimi delavci. V raziskavi (Manias, Bucknall, Botti, 2005), ki se je izvajala na dveh kirurških oddelkih v Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 8

16 Magistrsko delo Avstraliji, je sodelovalo 52 medicinskih sester. V opazovanem obdobju so preuili 316 primerov. Ugotovitve poudarjajo kritino naravo komunikacije med zdravniki in pacienti ter med zdravniki samimi. Prav tako je raziskava pokazala vpliv asa na strategije vodenja boleine in relativni pomen nefarmakoloških ukrepov v praksi. Niemi Murola in drugi (2007) menijo, da pacienti še vedno prepogosto trpijo za boleino po operacijah. Ugotovljeno je bilo neskladje med doživeto boleino in njeno ocenjeno vrednostjo. Šavniar (2004, str. 102) pravi, da je zaradi osebnih razlik v zaznavanju bolein in odzivov na pojav boleine kot tudi razlinih vrst boleine nujno, da ima medicinska sestra teoretino znanje in obvlada vešine za obravnavo le-te, da bi bolniku lahko zagotovila najvišjo možno stopnjo dobrega poutja kot visoko uvršene potrebe v zdravstveni negi. Teoretino znanje in vešine pa mora vedno znova obogatiti s svojim izkustvenim znanjem, ki ga pridobiva ob svojem delu, ko obravnava bolnika. 2.2 POOPERATIVNA BOLEINA Akutna pooperativna boleina nastane zaradi poškodbe, ki je nastala pri operativnem posegu. Je kompleksna fiziološka reakcija na poškodbo tkiva, raztezanje visceralnih organov ali na bolezen. Je odraz samodejnega fiziološkega in vedenjsko pogojnega odzivanja na dražljaj, ki se kaže kot neugodje ter neželena zaznava in ustvena izkušnja in je pri veini pacientov v celotnem perioperativnem obdobju najbolj negativno doživetje. Je priakovana in obiajno z ozdravitvijo operiranih tkiv mine. Zato lahko pooperativno boleino uspešno zdravimo (Krevski Škvar, 2002). Na pooperativno boleino vplivajo številni dejavniki, kot so mesto in trajanje operacije, nain operiranja, vrsta anestezije ter pacientov ustveni in razumski odziv na boleino (Štor, 2008, str. 112). Pooperativna boleina predstavlja zapleten pojav, ki vkljuuje fizine, psihološke, socialne, kulturne in okoljske dejavnike, ki se med seboj povezujejo in vplivajo na nain zaznavanja boleine, upravljanja in ocenjevanja (IASP, 2003 povz. po Manias et al., 2005). Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 9

17 Magistrsko delo Definicija pooperativne boleine in smernice Ameriško združenje za boleino (American Pain Society) (Gordon et al., 2005) je za izboljšanje kakovosti izdalo smernice glede vodenja boleine v letu Glavni cilj smernic je, da zdravstveni timi lahko zagotovijo varnost, uspešnost, osredotoenost na pacienta, pravoasno, uinkovito in pravino lajšanje bolein. Vodilni lani v timu morajo poznati edinstvene karakteristike o boleini in razumeti ter poznati raziskave o vodenju boleine in s tem povezane najboljše prakse (Pasero et al., 2009). Tudi pri nas obstajajo smernice, ki ga je izdalo Slovensko združenje za zdravljenje boleine v letu 2008, temeljijo pa predvsem na obravnavi kronine boleine. Pooperativna boleina obsega zapleten pojav, ki vkljuuje fizine, psihološke, socialne, kulturne in okoljske dejavnike, ki se med seboj povezujejo in vplivajo na nain zaznavanja boleine, upravljanja in ocenjevanja (IASP, 2003 povz. po Manias et al., 2005). Pooperativna boleina ima številne škodljive uinke na telesno in duševno stanje pacienta. Posledice nezdravljene boleine na loveški organizem so kratkorone in dolgorone ter vplivajo na izid zdravljenja, as hospitalizacije in as okrevanja. Zato je zdravljenje oziroma lajšanje boleine nujno ne samo iz humanitarnih razlogov, temve tudi zato, ker lajšanje boleine skrajša as okrevanja in zmanjša možnost zapletov (Beri, 2005, str. 7). Tabela 1: Metode zdravljenja in intenziteta pooperativne boleine, priakovane pri tipinih operacijskih posegih (ESRA, 2010) Blaga do zmerna boleina* dimeljska kila krne žile laparoskopija Boleina intenzitete artoplastika kolka histerektomija kirurgija eljusti zmerne Boleina mone intenzitete Torakotomije Operativni posegi gornjega dela trebuha, velikih krvnih žila (aorte), zamenjava kolka (TEP) 1. paracetamol in infiltracija rane z lokalnim anestetikom 2. NSAIL 3. epiduralna analgezija z lokalnim anestetikom (LA) ali infiltracija velikih perifernih živcev ali spletov LA ali injekcija opioida (iv. PCA) Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 10

18 Magistrsko delo 1. NSAIL (e ni kontraindiciran) 2. paracetamol in infiltracija rane oz. AL 3. blok perifernega živca (enkratna injekcija LA ali kontinuirana infuzija) ali injekcija opioida (iv. PCA) 1. paracetamol in infiltracija rane 2. NSAIL (e ni kontraindiciran) 3. regionalana blok-analgezija, e je potrebno, dodamo slab opioid ali pomožni analgetik z majhnimi dodatki monih opioidov Legenda: LA lokalni anestetik; NSAID nesteroidna protivnetna zdravila PCA bolnik nadzorovana analgezija * tukaj našteti primeri so ponavadi izražene stopnje boleine. Vsa ta zdravila je treba prilagoditi boleini in navesti osebne izkušnje. Zdravila ali metode ne uporabljamo, e obstajajo osebne kontraindikacije. Multimodalna analgezija se je izkazala za dober nain lajšanja boleine v številnih akutnih boleinskih pogojih. Uporablja se kombinacija ve vrst drog, lokalnih anestetikov, s imer se doseže najvišje možni in dober terapevtski uinek oziroma lajšanje boleine in znižuje oziroma zmanjšuje neželene uinke na sprejemljivo raven. Tako multimodalno zdravljenje uporablja enako metodo (npr. kombinacijo anestetika (lokalni) in epiduralno opioid) ali kombinacijo metod (Majeri Kogler et al., 2013) Spoznanja raziskav o obvladovanju pooperativne boleine V letih 2004 in 2005 je bila v sedmih evropskih državah izvedena raziskava, ki z obsežno zbirko dokazov potrjuje, da trenutno vodenje pooperativne boleine na kirurških oddelkih ostaja neoptimalno in zahteva izboljšave (Benhamou et al., 2007). Kljub velikemu tehnološkemu napredku in mnogim raziskavam na podroju vodenja boleine študije kažejo, da pooperativna boleina pri veini pacientov ostaja. Medicinske sestre so zdravstveni delavci, ki preživijo najve asa ob pacientu z boleino. Strokovnjaki ocenjujejo, da je še vedno premalo raziskav, ki bi poskušale opredeliti izkušnje medicinskih sester na tem podroju (Richards, Hubbert, 2007). Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 11

19 Magistrsko delo eprav je bila veina kirurških pacientov deležna ocene boleine, obstaja ocena, da 75 odstotkov bolein ni ustrezno obravnavanih oziroma zdravljenih (Huang, 2001; Chung, Lui, 2003 povz. po Bellin, Duffy, 2009). Skrb vzbujajoe je, da številne medicinske sestre podcenjujejo pooperativno boleino in je ne jemljejo dovolj resno ter pogosteje opravljajo druge naloge, kot pa dajanje analgetikov (pomo drugim medicinskim sestram, sodelovanje na viziti, administracija itd.). Veliko medicinskih sester namre meni, da je boleina po operaciji normalna, zatorej pacienti ne smejo priakovati popolnega prenehanja boleine. Veina osebja aka, da jih pacienti sami opozorijo na boleino ter si tako prihranijo ocenjevanje boleine in situaciji prilagojene ukrepe (Ene et al., 2008). Dokazano je tudi, da izobraževanje pred operacijo zmanjša boleine po operaciji, kar so dokazali z razlino koliino apliciranih analgetikov in ocenjevalnimi lestvicami (Glindvad, Jorgenson, 2007). Medicinske sestre se morajo zavedati, da je obravnava boleine potrebna za reševanje problemov pri zagotavljanju primerne zdravstvene nege in pri postopkih zdravljenja pacienta. Kljub vsemu se zdi, da so zadovoljne z obstojeo prakso vodenja boleine. V raziskavi (Schaufheutle, Cantrill, Noyce, 2001) na vprašanje, kako dobro medicinske sestre lajšajo boleine, 70 % vprašanih odgovarja z "dobro ali zelo dobro". Medicinske sestre se morajo zavedati, da pooperativna boleina mine ez doloen as, je pa še vedno preslabo obravnavana in povzroa nepotrebno trpljenje. Boleina, ki se pojavlja po operativnih posegih, je priakovana in obvladljiva, vendar avtorji v razlinih obsežnih klininih raziskavah ugotavljajo, da je akutna pooperativna boleina pri veini pacientov nezadostno lajšana (Apfelbaum et al., 2003). Zbrane informacije so pomembne in so osnova za dobro vodeno pooperativno analgezijo, za ustrezno lajšanje boleine, zadovoljnega pacienta in kakovostno zdravstveno nego. Izobraževanje pacientov o boleini je temelj uinkovitega obvladovanja boleine. Narava boleine in potreba pacientovega sodelovanja pri obvladovanju narekuje izobraževanje pacientov in izdelavo realnega narta obvladovanja boleine. Za lajšanje boleine uporabljamo farmakološka in nefarmakološka sredstva in metode. Vedno je treba upoštevati individualne znailnosti bolnika, njegova soasna bolezenska stanja in terapijo, ki jo bolnik že prejema. Ob tem je treba upoštevati morebiten medsebojni vpliv in stranske uinke in ne nazadnje boleino ter temu ustrezno prilagoditi terapijo. Za kronino boleino velja, da etiološko zdravljenje Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 12

20 Magistrsko delo veinoma ni možno, zato je terapija pretežno simptomatska. Tudi simptomatska terapija je toliko bolj uinkovita, kolikor prej z njo zanemo (Tušek Bunc, 2010). V raziskavi Manias in drugi (2005) je bilo ugotovljeno, da medicinske sestre boleino sprejemajo kot del normalnega pooperativnega okrevanja. Veinoma dajejo prednost drugim klininim dejavnostim in boleino najvekrat podcenjujejo. Prav tako se morajo zdravniki, ki skrbijo za paciente po operacijah, zavedati svoje odgovornosti do pacientov in njihove sposobnosti, da zagotovijo uinkovito vodenje boleine. Liu in Wu (2007) menita, da so potrebne raziskave za ugotavljanje uinkovitosti in uspešnosti analgetine terapije, kljub velikemu številu literature, ki jo imamo na voljo. Za oceno pacientove pooperativne izkušnje in statusa vodenja akutne boleine so v ZDA opravili nacionalno telefonsko raziskavo. Nakljuni vzorec je obsegal 250 odraslih, ki so bili operirani, paciente pa so spraševali o resnosti pooperativne boleine, zdravljenju, zadovoljstvu z analgetino terapijo, izobrazbi in dojemanju pooperativne boleine. Približno 80 % pacientov je izkusilo akutno boleino po operaciji. Od teh pacientovjih je 86 % doživljalo zmerne, mone ali zelo mone boleine tako po odpustu kot pred odpustom. Vse paciente v raziskavi je skrbelo doživljanje boleine in pri skoraj 25 % pacientov, ki so prejeli zdravila proti boleinam, je prišlo do neželenih uinkov. Blizu 90 % jih je bilo zadovoljnih z zdravili proti boleinam in približno dve tretjini pacientov sta poroali, da so se zdravstveni strokovnjaki pogovarjali z njimi o njihovih boleinah (Apfelbaum et al., 2003). V sedmih evropskih državah je bila v letih narejena raziskava, ki z obsežno zbirko dokazov potrjuje, da trenutno vodenje pooperativne boleine ostaja neoptimalno in opredeljuje potrebe za izboljšanje na evropskih kirurških oddelkih obravnave pacientov z pooperativno boleino (Benhamou et al., 2007). Avtorja White in Kehlet (2007) pravita, da je treba zavihati rokave in zaeti delati visoko kakovostne klinine raziskave, s katerimi bomo lahko prišli do boljših rezultatov zdravljenja pooperativne boleine. Carlsonova (2009) je med medicinskimi sestrami raziskala obravnavo pooperativne boleine. Študija je bila izvedena med medicinskimi sestrami, ki skrbijo za odrasle paciente s pooperativno boleino v dveh bolnišnicah. Medicinske sestre, ki uporabljajo ve razlinih virov za reševanje problema in redno sledijo eni ali dvema strokovnima revijama, bolj verjetno sprejmejo z dokazi podprto prakso. Medicinske sestre je Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 13

21 Magistrsko delo treba spodbujati, da uporabljajo ve strokovnih in profesionalnih virov v zdravstveni negi in na tak nain poišejo rešitve problemov. Potrebni so inovativni pristopi, ki spodbujajo uporabo raziskav v izobraževanju in praksi. Ugotovljeno javno mnenje zdravstvenih strokovnjakov, ki se sreujejo s pacienti s pooperativno boleino, je pomemben vir pri premagovanju ovir. V zadnjih tridesetih letih se je izkazalo, da pooperativna boleina ni zadostno lajšana. Medicinske sestre bi morale uporabljati na dokazih podprto prakso obravnave pooperativne boleine. Pacienti navajajo pomanjkanje informacij v zvezi z ukrepi za nadzor in neuinkovito kontrolo boleine (Manias et al., 2005). Boleina obsega kombinacijo fizinih, psihinih, socialnih, kulturnih in okoljskih dejavnikov. Gre za osebno izkušnjo ter komunikacijo o boleini med pacienti in zdravstvenimi delavci. Psihološke posledice so strah, anksioznost, nezadovoljstvo pacientov z zdravstvenim osebjem (Faut Callhan, 2001, str. 1194). Lajšana akutna pooperativna boleina vpliva na zmanjšanje pooperativnih zapletov, kot so pljunice, atelektaze, globoka venska tromboza, paralitini ileus, nausea, bruhanje, septini zapleti in zmanjšanje smrtnosti pri ogroženih pacientih. Popolna odsotnost boleine ni vedno realna možnost, zato je pomembno obvladovanje akutne pooperativne boleine, ki ima štiri cilje: zmanjšanje incidence in jakosti pooperativne boleine; spodbujanje pacientov, da spregovorijo o nelajšani boleini in so tako deležni uinkovitega lajšanja; dosei im veje udobje in zadovoljstvo pacientov; zmanjšati pooperativne zaplete in dosei skrajšanje zdravljenja (Elkin, Perry, Potter, 2000, str. 530). Posledice nezdravljene boleine na loveški organizem so kratkorone in dolgorone. Vplivajo na izid zdravljenja, as okrevanja in as hospitalizacije. Lajšanje boleine skrajša as okrevanja in zmanjša možnost zapletov (Beri, 2005, str. 7). Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 14

22 Magistrsko delo Celosten pristop pri pooperativni boleini Ocena boleine in dokumentiranje uinkovitosti ukrepov sta temeljni naeli uspešnega obvladovanja boleine. Oba, nefarmakološki in farmakološki nain zdravljenja se lahko uporabljata za zmanjšanje pacientove boleine. Celostna obravnava bolnikov obsega stalni nadzor uinkovitosti simptomatskega zdravljenja, prepreevanja hudih bolein in drugih fizinih težav, skrb za ustvene potrebe, kot so težko sprejemanje situacije, odvisnost od drugih, neurejeni odnosi v družini itd. (Žargi, 2006, str. 60). Lahajnar avlovi in sodelavci (2001) navajajo, da moramo za celostno zdravljenje boleine bolniku nuditi pomo tudi pri njegovih socialnih in duševnih težavah. Pomembno je, da bolnika izobrazimo o njegovi boleini. Vedeti mora, zakaj je boleina nastala (predvsem mora biti obvešen o bolezni, zaradi katere trpi boleine) in kaj poskušamo storiti, da bi mu boleino zmanjšali. V zdravljenje moramo vkljuiti tudi bolnikove svojce oziramo tiste, ki zanj skrbijo. Pacient mora imeti aktivno vlogo pri upravljanju svoje boleine. Sam namre prispeva k oceni boleine in sodeluje v odloitvah zdravljenja. Izobraževanje pacientov za obvladovanje boleine je del strategije obvladovanja le-te (Cousins 2009, povz. po Cox, 2010). Boleina služi kot orodje za ocenjevanje, zato jo je treba uporabiti za pomo pri diagnozi le-te in s tem ugotoviti uinkovitost kakršnihkoli posegov. Pripomoki za ocenjevanje morajo biti lahko razumljivi za osebje in paciente ter izražati veljavne in zanesljive vrednosti boleine. Lestvice boleine nam služijo zgolj kot smernice in so osredotoene le na jakost boleine. Žal pa te lestvice ne orišejo drugih vidikov boleine, kot so njene lastnosti (ostra, dolgotrajna, utripajoa) ali drugih znailnostih (Cox, 2010). Do ovir in napak pri ocenjevanju boleine med drugim po navedbah Moline (2001) prihaja tudi pri zdravstvenih delavcih, za kar lahko vzrok tii tudi v nepoznavanju lestvic za merjenje boleine in rokovanju z njimi. Vse to vodi v navedbo nepopolnih in napanih podatkov v bolnikovo negovalno dokumentacijo, na kateri temelji kontinuirana ter kakovostna zdravstvena nega. Ocena boleine kot "petega vitalnega znaka" je samo merjenje intenzivnosti boleine. Medicinske sestre opravljajo glavno vlogo pri lajšanju boleine v mnogih klininih okoljih (Juki, 2011). Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 15

23 Magistrsko delo Boleina je zapleten pojav, ki zahteva strukturirano oceno pacienta za ugotovitev vzroka, ki sproži boleino, kot tudi opredelitev koristi z intervencijami za lajšanje boleine (Cox, 2010). Za medicinsko sestro je znanje komuniciranja najvažnejša vrlina, e želi, da bolnika celostno obravnava. Pogovor kot nain sporazumevanja je ena od najzahtevnejših vešin, ki pa je še vedno preslabo cenjena v zdravstvu, saj je na prvem mestu še vedno tehnologija in njen napredek. Posvet med bolnikom in medicinsko sestro predstavlja temelj reševanja praktino vseh zdravstvenih težav. Obliko sporazumevanja, ki jo v doloeni situaciji uporabljamo, izberemo na podlagi bolnikovega stanja, razumevanja in naina komunikacije, katerega bolnik najbolj razume. Veliko je odvisno tudi od znanja zdravstvenega in medicinskega osebja (Kersnik, 2007). Medicinska sestra mora imeti dovolj znanja, sposobnosti opazovanja in komunikacijskih spretnosti, da lahko s pomojo besedne in nebesedne komunikacije oceni boleino (Luka, 2002, str. 19). Prepoznavanje bolnikovih potreb omogoa celostno obravnavo (Payne, Walker, 2002). Predoperativni pogovor je izrednega pomena in dobro orodje za prejemanje in dajanje informacij. Lauzon Clabo (2010) navaja, da Fagerhaugh in Strauss (1977) v svoji raziskavi poudarjata dramatino raznolikost pri oskrbovanju boleine med razlinimi oddelki. Raziskave so pokazale razlino razumevanje oskrbe bolein na razlinih oddelkih. Pomemben dejavnik pri ocenjevanju boleine pa je tudi kultura v organizaciji, ki vpliva na oceno in obvladovanje boleine. Lauzon Clabo (2010) navaja, da sta Wild in Mitchell (2000) dokazala obstoj razlik med oddelki v zaznavanju boleine (vkljuno z intenzivnostjo boleine, rednimi razpravami in pogovori pri obravnavanju boleine). Na podlagi njunih raziskav je predlagano, da se stališa o boleini in lajšanju bolein izmenjavajo znotraj zdravstveno-negovalnega tima ter se s tem ustvari oblika kolektivnega razmišljanja o problemih oskrbovanja boleine. V veini primerov je mogoe boleino odpraviti ali olajšati že na primarni ravni zdravstvenega varstva in le redko je stanje tako, da je potrebno poglobljeno sodelovanje s specialisti za lajšanje boleine. Medicinska sestra mora simptome prepoznati, jih izmeriti in opisati. Najbolj uinkovit nain ocenjevanja moteih simptomov je pogovor, bolnika vprašamo o njegovih težavah in katere so zanj motee. Bolnik naj natanno opiše zaznavanje težav, intenzivnost in trajanje Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 16

24 Magistrsko delo simptomov. Medicinska sestra v nadaljevanju obravnave sledi uinkovitosti zdravljenja in nartovanim aktivnostim (Jakhel, Petrnelj, 2011, str. 47). Bolnik, ki trpi boleino, ima slab apetit, je nestrpen, depresiven in zaskrbljen. Boleino zdravimo celostno, kar pomeni, da zdravimo obenem vse fizine simptome, kot so slabost, bruhanje, zaprtje, anoreksija in zmedenost, pomagamo lajšati psihine, socialne in duhovne težave, ki so posledica boleine in bolezni (Novakovi et al., 2009). Ocena kakovosti in intenzivnosti boleine ni vedno lahka predvsem zaradi subjektivne komponente boleine. Ocena je še posebej težka pri starejših pacientih zaradi šibkejših kognitivnih sposobnosti in okvar sluha in vida. Ocenjevalci morajo uporabljati neverbalne metode za ocenjevanje boleine, kot so grimase, mršenje obrvi, kretnje in podobno (Juki, 2011). Merjenje in dokumentiranje boleine sta temelj uinkovitega zdravljenja. Kvantifikacijo boleine omogoajo enodimenzionalne in multi-dimenzionalne lestvice za oceno intenzivnosti boleine (Persoli Gudelj, 2013). Ocena boleine in dokumentacija uinkovitosti vseh ukrepov sta temeljni naeli uspešnega obvladovanja bolein. Nefarmakološka in farmakološka zdravljenja se lahko uporabijo za zmanjšanje bolnikovega dojemanja boleine. Orodja za ocenjevanje boleine je treba uporabiti kot pomo pri diagnozi in ugotoviti uinkovitost kakršnihkoli posegov. Orodja za ocenjevanje morajo biti lahko razumljiva za osebje in bolnike in morajo biti veljavna ter zanesljiva pri merjenju boleine. Izbira orodja bo vplivala na zahtevano obutljivost pri odmeri ocene (Cox, 2010). Ocena boleine v klininem okolju kot "petega kljunega znaka" je samo merjenje intenzivnosti boleine. Kot navaja Slak (2009), ima medicinska sestra pri zdravljenju boleine kljuno vlogo in naloge, ki nemalokrat presegajo formalno pridobljeno izobrazbo in vkljuujejo oseben odnos do boleine, vešine in karakteristike, ki jo definirajo kot»strokovnjaka«. Možina in sodelavci (2004) pravijo, da ta vloga oznauje formalno in neformalno znanje posameznika, znotraj strokovnega tima, v katerem deluje samostojno ali soodvisno z drugimi lani tima. Vloga medicinske sestre že dolgo ni ve omejena na izvajanje Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 17

25 Magistrsko delo intervencij po naroilu zdravnika in vlogi pomonika. Zaradi delovanja medicinskih sester tako zdravstvena nega že dolgo ni ve samo skrb za fizine potrebe bolnikov. Medicinske sestre opravljajo glavno odgovornost za lajšanje in zdravljenje bolein v mnogih klininih okoljih. Pomembno je, da ostajamo pozorni na možnost boleine v vseh klininih sreanjih. Medtem ko je lahko priznanje boleine, petega vitalnega znaka, v pomo, pa je to samo koristno za bolnika, e oceni sledijo dejanja. Posamezen odziv na boleino, ki je opredeljen z družbeno-kulturnimi vplivi, razpoloženji in preteklimi izkušnjami, bo imel neposreden vpliv na stopnjo zaznavanja boleine. V zameno pa ima lahko terapevtski odnos med medicinsko sestro in pacientom (ki ima delež v zagotavljanju analgezije) pomemben vpliv na njegovo uinkovitost (Casey, 2011). Individualne in vedimenzionalne narave so izraz bolnikove boleine pod vplivom razlinih osebnih in situacijskih dejavnikov. Zdravstveni delavci morajo imeti vpogled v svoje odzivanje na boleino, kot tudi odziv na boleino drugih to zagotavlja, da njihove izkušnje in ozadja nimajo negativnega vpliva na izražanja boleine pacientov. Vloga medicinske sestre je v spodbujanju uinkovitega sporazumevanja, v zaupanju, terapevtskem odnosu med medicinsko sestro in bolnikom, ki omogoajo izražanje boleine in polno oceno boleine. Vodenje vedimenzionalne ocene boleine pomeni, da lahko utemeljene odloitve o najbolj uinkovitih strategijah za lajšanje bolein pacientov in za njihovo zadovoljstvo te hitrejše okrevanje. (Briggs, 2010). Bolniki morajo imeti aktivno vlogo pri upravljanju svoje boleine. To prispeva k ocenjevanju boleine za doloitev uinkovitosti posegov in zato je treba paciente tudi pouiti o strategijah za obvladovanje bolein (Cousins, 2009 povz. po Cox, 2010). Opozoriti je treba, da ni "termometra" za lajšanje bolein. Objektivnega merjenja boleine ni, obstaja le nart, ki mora biti pravilen in natanen. Ocena intenzivnosti boleine, ki temelji na izražanju pacienta. Zato je pri ocenjevanju treba upoštevati kulturno in družbeno okolje pacientov, kultorološke raznolikosti, somatizacijo pritožb boleine in kognitivno stanje pacientov. Merjenje in dokumentiranje boleine sta podlaga za uinkovito lajšanje in zdravljenje. Kvantifikacijo boleine omogoajo enodimenzionalne in vedimenzionalne lestvice za doloanje intenzivnosti boleine. (Persoli Gudelj, 2013). Josip Boži: Uspešnost prepreavanja in lajšanja postoperativne boleine pri pacientih v stran 18