UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za športno treniranje DIPLOMSKO DELO Tanja Cimerman Maribor, 2014

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za športno treniranje DIPLOMSKO DELO Tanja Cimerman Maribor, 2014

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za športno treniranje Diplomsko delo ŠPORT NE POZNA DRUGAČNOSTI NAČRTOVANJE TRENINGA PARAPLEGIKOV V ATLETSKIH METIH Mentor: Bojan Struger, prof. šp. vzg. Avtor: Tanja Cimerman Maribor, 2014

Lektorica: Marija Prelog, prof. Prevajalka: Travnikar Sandra, mag.

Zahvala Za nasvete, strokovno pomoč in podporo pri nastajanju diplomskega dela se iskreno zahvaljujem mentorju prof. šp. vzg. Bojanu Strugerju in paraolimpijcu Janezu Hudeju za številne koristne nasvete ter nesebično predajanje znanja. Zahvaljujem se tudi staršem in prijateljem ter vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri nastajanju diplomskega dela.

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA Podpisana Tanja Cimerman, rojena 27.08.1986, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Trener izbrane športne panoge, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Šport ne pozna drugačnosti načrtovanje treninga paraplegikov v atletskih metih, pod vodstvom mentorja prof. Bojana Strugerja, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Tanja CIMERMAN Maribor, 2014

Ni ovir, le ravnina in sila vetra, ki me žene. Pot je tista, ki me vodi, da napnem vse sile, te v energijo spremenim in zalučam ga tja daleč, da ga s pogledom izgubim. Tanja B. Emberšič

Ključne besede: gibalna oviranost, meti paraplegikov, ciklizacija, vadbeni cikel, vzporedni princip, zaporedni princip, športna forma ŠPORT NE POZNA DRUGAČNOSTI - NAČRTOVANJE TRENINGA PARAPLEGIKOV V ATLETSKIH METIH Tanja Cimerman Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru, 2014 Oddelek za športno treniranje, smer Atletika strani 84; slikovnih prikazov 3, slik 3; preglednic 3; virov 21; prilog 0 POVZETEK Eno najpomembnejših področij vsakega športnega procesa predstavlja samo načrtovanje športne vadbe. Organizacijo vadbenega procesa s ciljem do čim boljše priprave športnika, bi lahko primerjali z umetnostjo, ki je prepletena s poskusi in napakami, s katerimi se srečujemo skozi različna časovna obdobja vadbenega procesa. Da pa sam vadbeni proces poteka v pravi smeri je potrebno vključevanje temeljnih znanstvenih načel. Osnovni namen diplomske naloge je bil preučiti različne pristope k načrtovanju športne vadbe paraplegikov v atletskih metih. Cilji, ki sem si jih zadala so bili osredotočeni na predstavitev načrtovanja treninga in ciklizacije atletov, predstavitev teoretičnih izhodišč za načrtovanje treninga po sistemu vzhodno evropskih držav in zahodnem modelu, primerjava obeh predstavljenih pristopov ter oceniti prednosti in slabosti le teh. Pri pisanju sem si pomagala z različnimi viri, tako domačimi kot tujimi. Veliko mi je pripomoglo znanje, ki sem ga pridobila skozi pogovore s strokovnjaki tega področja.

Vsak izmed pristopov ima določene karakteristike. Največja razlika teh dveh pristopov se kaže v razvijanju motoričnih sposobnosti, kjer vzhodni model uporablja bolj vzporedni princip, medtem, ko zahodni model zaporednega. Najbolj pomembna razlika pristopov je v dolžini pripravljalnih obdobij. Če so ta preveč dolga, kot je to značilno za zaporedni princip je težko slediti razporedu tekem skozi vso sezono. Tako so sistemi vzporednega principa v večji prednosti, saj se vse sposobnosti razvijajo hkrati, s čimer ohranjamo kakovostnejši rezultat.

Key words: movement impairment, throws of the paraplegics, periodization, exercise cycle, parallel principle, subsequent principle, sports form SPORT DOES NOT KNOW OTHERNESS PLANNING THE TRAINING OF PARAPLEGICS IN ATHLETE THROWING Tanja Cimerman Pedagogical Faculty, University of Maribor, 2014 Department of sports trainers, athletics pages 84; picture displays 3; photos 3; tables 3 ; references 21; annex 0 ABSTRACT Planning of training is one of the most important fields of every sports process. The organization of training with the goal of peak performance of the athlete can be compared to an art that is intertwined with experiments and errors that we meet in different time periods of the training process. For the training process itself to take the right direction, we need to integrate the basic scientific principles. The main objective of this thesis was to study different approaches to planning the training of paraplegics in athletics throws. The objectives that I have set were focused on presentation of training planning and periodization of the athletes, presentation of theoretical standpoints in order to plan the training according to the system of east-european countries and according to the west model, comparison of both approaches presented and evaluation of their advantages and weaknesses. I used various international and domestic sources. The information that I have obtained through discussions with specialists from this field was of great assistance to me. Each of the approaches has certain characteristics. The biggest difference between the two approaches is shown in the development of motor skills, as the eastern model tends to use the parallel principle while the western model prefers the subsequent principle.

The most important difference between approaches is in the length of preparatory periods. If they are too long, as they typically are in the subsequent principle, it is difficult to follow the schedule of the matches throughout the season. Therefore the systems of the parallel principle are at advantage, as all the skills are developed at the same time and the results we obtain are of better quality.

KAZALO VSEBINE 1 UVOD... 1 1.1. ŠPORTNA AKTIVNOST IN GIBALNO OVIRANI... 2 1.1.1. Opredelitev gibalne oviranosti... 2 1.2. PARAPLEGIKI V ATLETIKI... 7 1.2.1. Kratek zgodovinski pregled razvoja športa paraplegikov v svetu in Sloveniji... 7 2 PREDMET IN PROBLEM... 9 2.1. ATLETIKA KOT TEKMOVALNI ŠPORT PARAPLEGIKOV... 10 2.1.1. Tekmovalna raven športa paraplegikov... 10 2.1.2. Klasifikacijski sistem... 11 2.2. PRAVILA IN PRIPOMOČKI PRI ATLETSKIH METIH... 14 2.2.1. Pravila atletskih metov... 14 2.2.2. Pripomočki športna oprema... 18 2.3. PROCES ŠPORTNE VADBE... 20 2.3.1. Obremenitev... 23 2.3.2. Napor... 24 2.3.3. Odmor... 25 2.4. CIKLIZACIJA... 26 2.4.1. Enoletna tekmovalna sezona... 27 2.4.2. Makrocikel... 28 2.4.3. Mezocikel... 28 2.4.4. Mikrocikel... 29 2.4.5. Vadbena enota... 30 2.5. PRIPRAVA ŠPORTNIKA... 30 2.6. STRATEGIJA CIKLIZACIJE... 31 2.7. CIKLIZACIJA V TEKMOVALNEM ŠPORTU PARAPLEGIKA... 33 2.8. PROBLEM IN NAMEN DIPLOMSKE NALOGE... 34 3 CILJI... 35 4 METODE DELA... 35 5 RAZPRAVA... 36 5.1. Načrtovanje treninga v atletiki in atletskih metih paraplegikov... 36

5.2. Osnovna teoretična izhodišča za načrtovanje treninga po različnih pristopih in kako te uporabiti v treningu paraplegikov... 38 5.2.1. Primeri treningov... 48 5.3. Načrtovanje vrha športne forme za najpomembnejša tekmovanja... 76 5.4. Primerjava izbranih sistemov... 78 6 SKLEP... 79 7 LITERATURA... 81 KAZALO SLIKOVNIH PRIKAZOV Slikovni prikaz 1: Funkcionalne aktivnosti in zmožnosti posameznika s spinalno poškodbo hrbtenjače na različnih ravneh... 6 Slikovni prikaz 2: Prikaz valovitega spreminjanja količine in intenzivnosti v tekmovalni sezoni... 34 Slikovni prikaz 3: Različne krivulje superkompenzacije... 77 KAZALO SLIK Slika 1: Stol TIP 1... 19 Slika 2: Stol TIP 2... 19 Slika 3: Stol TIP 3... 20 KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Primer razporeda tekmovanj atletov metalcev v eni sezoni... 36 Preglednica 2: Obdobja enoletne tekmovalne sezone po sistemu vzhodnih evropskih držav... 40 Preglednica 3: Letni razpored vadbe po obdobjih in razvoju moči po zahodnem modelu... 44

1 UVOD»V življenju je drugačnost bodisi prednost bodisi težava, odvisno od tega kako gledamo nanjo«(vute, 1999). Slovar slovenskega knjižnega jezika drugačnost opredeljuje kot»lastnost, značilnost drugačnega.«v življenju si jo vsi želimo in iščemo področja, kjer se lahko razlikujemo od ostalih posameznikov. Za zaželeno drugačnost bi bili pripravljeni storiti marsikaj, medtem ko se manj zaželjene bojimo in si zapiramo oči pred njo, je namreč tista, katera neizogibno določa življenje vseh nas. Ljudje s kakršnokoli okvaro ali oviranostjo se svoje drugačnosti zavedajo, koliko pa jih ta obremenjuje in ovira, je odvisno od njihovega sprejemanja»drugačnega«življenja, na katerega ima velik pečat okolje v katerem živijo. Spremenjene sposobnosti določajo življenje ljudi, ki se morajo naučiti živeti z njimi in jih hkrati poskušati učinkovito uporabiti sebi v prid. Prav športna aktivnost pomaga takšnim osebam pri zmanjševanju socialne izolacije, premagovanju stresa, motivacije in vzdrževanju, povečevanju telesne samostojnosti. Osebe z gibalno oviranostjo se s športnimi aktivnostmi pogosto srečajo že pri rehabilitaciji, kjer zraven samega izboljšanja zdravstvenega stanja spoznajo koristi tovrstnega udejstvovanja. Čeprav večina ljudi besedo šport, kot obliko fizične aktivnosti, poveže z aktivnostjo zdrave, fizično»popolne«osebe se veliko ljudi s telesno okvaro rekreativno ukvarja z različnimi športnimi aktivnostmi. Določeni posamezniki se posvetijo tudi tekmovalnemu športu, saj se njihove želje, ideali in težnje po uspešnosti ter uveljavitvi ne razlikujejo od drugih športnikov. Tako smo lahko priča veliki predanosti športu in posledično vrhunskim rezultatom, ki jih dosegajo ti športniki. Da bo orodje atletskih metalcev paraplegikov letelo čim dlje in da bodo lahko posledično osvajali težko dosegljive vrhunske rezultate, je potrebno visoko obvladovati določeno športno gibanje, tehniko, veščine. Te bodo osvojili s pravilnim procesom treninga, ki bo temeljil na ustrezni selekciji posameznikov, 1

optimalni morfološki strukturi, motoričnih sposobnosti, pravilni tehniki in metodiki, ustreznih metodah treninga, interdisciplinarnem pristopu, vključevanju raznih specialistov športne stroke in uporabi izsledkov športne znanosti (Emberšič, 2003). Atleti paraplegiki, ki se ukvarjajo z omenjeno atletsko disciplino imajo v letnem koledarju manjše število pomembnejših tekem, zato je potrebno športno formo tempirati v točno določenem omejenem obdobju. Tak cilj lahko dosežemo skozi različne pristope s katerimi seveda izbiramo različne poti. Tudi jaz bom v svoji diplomski nalogi predstavila dve različni poti oziroma dva različna sistema po katerih lahko načrtujemo določen trening in za njega značilno razporeditev vadbenih sredstev in metod ter te poskušala ponazoriti s primeri treningov. Na ta del sem se osredotočila predvsem iz razloga, kako pomembno je samo načrtovanje treninga oziroma poznavanje ciklizacije, saj predstavlja enega izmed najpomembnejših členov celotne verige na poti do uspeha. Kljub omenjenemu pa zna ta biti velikokrat šibkejši člen v realni praksi, predvsem zaradi pomanjkanja širšega znanja trenerjev. 1.1. ŠPORTNA AKTIVNOST IN GIBALNO OVIRANI 1.1.1. Opredelitev gibalne oviranosti Gibalna oviranost oziroma zmanjšanje zmožnosti gibanja je zelo širok pojem, saj se lahko pri posamezniku kaže v zelo različnih oblikah, različnih obsegih, pa tudi vzrokov za njen nastanek je veliko (Vir: http://www.ciriuskamnik.si/gibalna_oviranost, pridobljeno 5.8.2013). Ta lahko nastane zaradi različnih obolenj, okvar ali poškodb, kot so: živčnomišična obolenja, amputacija udov, senzomotorične okvare, poškodbe hrbtenice, deformacija hrbtenice, okvare udov in druge kronične bolezni, ki se kažejo kot začasna ali stalna prizadetost pri hoji, uporabi rok ali pri izvajanju drugih motoričnih aktivnosti. 2

V nalogi bo največ govora o osebah s pridobljeno poškodbo hrbtenjače, kjer stopnjo gibalne oviranosti delimo na: 1. Lažja motorična okvara, prizadetost, oviranost: motorični izpad zaradi pomanjkanja čutno gibalnih izkušenj. Opazne so manjše težave na področju senzorike in percepcije. 2. Zmerna motorična okvara, prizadetost, oviranost: motnje gibov povzročajo zmerno funkcionalno prizadetost. Pokreten na krajše in daljše razdalje, brez ortopedskih pripomočkov ali z njimi. Viden je senzomotorni in perceptivni deficit zaradi pomanjkanja čutno gibalnih izkušenj. 3. Težja motorična okvara, prizadetost, oviranost: motnje gibov povzročajo težjo funkcionalno prizadetost. Za gibanje in ostale dejavnosti so potrebni pripomočki, prav tako tudi pri samostojni hoji, kjer je težka funkcionalna prizadetost zaradi ataksije ali nehotnih gibov. Veliki izpad na področju senzorike in percepcije. 4. Težka motorična okvara, prizadetost, oviranost: malo uporabnih gibov, gibanje ni možno oziroma možno z električnim vozičkom. V celoti je oseba odvisna od tuje pomoči, saj je zaznavan izpad na področju senzorike in percepcije. (Vir:http://www.see-educoop.net/education_in/pdf/9letka/8-1.asp-textonly=1.htm, pridobljeno 5.8.2013) Eden glavnih povzročiteljev gibalnih motenj so poškodbe hrbtenjače, ki lahko privedejo do nepopolne ali popolne okvare senzoričnih ali motoričnih funkcij. O nepopolni okvari govorimo, kadar nekatere motorične ali senzorične funkcije pod nivojem poškodbe niso prizadete, medtem ko se motorične in senzorične funkcije od poškodbe navzdol pri popolni okvari popolnoma izgubijo. Zato se lahko preostale funkcije pri dveh posameznikih, ki sta poškodovana na isti ravni hrbtenice, zelo različno ohranijo, če ima prvi popolno, drugi pa nepopolno okvaro navedenih funkcij (Jacobs in Nash, 2004). Hrbtenjača se lahko poškoduje na več načinov. Glavni je zagotovo zlom hrbtenice in primik vretenc, ki stisnejo hrbtenjačo, med drugim tudi, krvavitev ali oteklina ter nevrološka obolenja. Vsi vzroki prizadenejo hrbtenjačo tako, da je njena 3

povezava med živčnimi centri in organi motena ali prekinjena. Na katerem delu ali višini je poškodovana hrbtenica, so tako odvisne motorične in senzorične funkcije. Če se hrbtenjača poškoduje v vratnem predelu, lahko nastopi tetraplegija, oslabelost ali negibljivost vseh štirih okončin. Takrat govorimo o popolni prekinitvi senzoričnih poti, če pa je prekinitev nepopolna v tem predelu, pa nastopi tetrapareza. V kolikor je poškodba nižje, v prsnem predelu, se pojavi paraplegija, oslabelost ali negibljivost spodnjih okončin. Grški predlog»para«pomeni obojestransko, nasproti ležeče;»plegia«pa bliskovit, usodni udarec. Tako lahko razberemo, da gre pri paraplegiji za nenadno ohromelost simetričnih mišičnih skupin. V nadaljevanju bodo natančneje pojasnjene poškodbe vretenc v prsnem ali torakalnem delu, ledvenem ali lumbalnem in križnem ali sakralnem delu hrbtenice, katera so ravno povzročitelj parapareze (prekinitev senzomotoričnih poti je nepopolna) ali paraplegije (prekinitev senzomotričnih poti je popolna). Kot sem že omenila so senzorične in motorične funkcije poškodovancev odvisne na kateri višini je hrbtenica poškodovana. Motorične okvare v prsnem, ledvenem in križnem predelu hrbtenice so sledeče: a) Pri okvarah na ravneh C1 in C2 (cervikalni ali vratni del hrbtenice) so prizadete vse motorične funkcije od glave navzdol. Tako prizadeti so odvisni od pomoči drugih, samostojne funkcije so v glavnem omejene na mimiko obraza in funkcije obraznih mišic. b) Poškodba ali zlom hrbtenice na ravni C3 ima za posledico ohromelost od vratu navzdol, ramenske mišice pa lahko ostanejo delno neprizadete. Ti ljudje uporabljajo električni invalidski voziček s prenosnim respiratorjem, ki ga vodijo z gibi glave in ramenskimi gibi. c) Poškodba na C4 omogoča samostojno dihanje, vendar sta zgornji okončini paralizirani, tako da je skoraj pri vseh dejavnostih potrebna pomoč. 4

d) Prizadeti s poškodbo na C5 lahko uporabljajo ramenske sklepe in biceps mišico s katerimi lahko izvajajo gibanje zgornjega dela rok. Za izboljšanje funkcije rok uporabljajo manšete in opornice, za samo premikanje pa potrebujejo električni invalidski voziček. e) Poškodbe C6 ponuja potencialno neodvisnost s pravilnim usposabljanjem. Tako prizadeti lahko krči in izteguje zapestje in se posledično lahko samostojno namešča v voziček in iz njega. f) Poškodba C7 dopušča osebno neodvisnost, kjer je gibljivost prstov še vedno prizadeta. g) Poškodbe med T1 in T8 povzročijo paralizo prsnih mišic, mišic trupa, trebušnih mišic in mišic nog. Zato je pri tej poškodbi poglavitni problem ravnotežje in stabilnost trupa. Vse funkcije je tako potrebno obvladati z rameni, rokami, zapestji in dlanmi. h) Poškodba ali zlom pri T9 ali vretenc, ki so nižje pripelje do okvar funkcij kolkov in nog. Okvare v križnem predelu poškodovancu lahko dopuščajo hojo s krajšimi opornicami, ampak v večini uporablja invalidski voziček (Neuman, 1984). Za bolj nazornejši pregled funkcionalnih aktivnosti in zmožnosti s poškodbo hrbtenjače na določenih vretencah posameznika podajam Slikovni prikaz 1 (Winnick, 2005). 5

Slikovni prikaz 1: Funkcionalne aktivnosti in zmožnosti posameznika s spinalno poškodbo hrbtenjače na različnih ravneh (povzeto po: Winnick, 2005) S Slikovnega prikaza 1 lahko razberemo, da posameznik s poškodbo hrbtenjače v vratnem (cervikalnem) delu nekaterih funkcionalnih dejavnosti ne more opravljati ali pa te izvede s pomočjo. Posameznik, ki pa ima poškodbo v prsnem (torakalnem), ledvenem (lubalnem) ali križnem (sakralnem) delu je v navedenih aktivnostih lahko veliko bolj ali popolnoma samostojen. Kljub temu, da posameznik - paraplegik vse dejavnosti opravlja v invalidskem vozičku, ima veliko možnosti, da se ukvarja s športom. 6

1.2. PARAPLEGIKI V ATLETIKI 1.2.1. Kratek zgodovinski pregled razvoja športa paraplegikov v svetu in Sloveniji Korenine športa gibalno oviranih lahko iščemo v programih zdravstvene rehabilitacije. Sicer težko postavimo točno ločnico, kdaj je šport postal samostojna športna dejavnost in ne le del rehabilitacijskega programa. Predvidevamo, da se je to zgodilo vzporedno s prvimi tekmovanji, organiziranimi s strani različnih klubov ali s prvimi tekmovanji z mednarodno udeležbo (Vute, 1989). Prve organizirane oblike športa invalidov zasledimo v Angliji, v času po drugi svetovni vojni, ko je število vojnih veteranov, oseb s posebnimi potrebami, skokovito naraslo. V rehabilitacijski in terapevtski proces so vključili tudi šport, ki je učinkovito vplival na posameznikovo sociološko komponento iskanja vloge v družbi. V tistem času je deloval nevrolog dr. Guttman, ki si je zelo prizadeval, da bi šport našel mesto tudi izven rehabilitacijskih okvirjev. Ko so leta 1948 v Londonu potekale Olimpijske igre, je organiziral prvo tekmovanje v Stoke Mandevillu, v katerega je vključil paciente s poškodbami hrbtenjače. Njegova ideja se je razširila tudi izven meja in štiri leta kasneje, so se jim pri igrah pridružili predstavniki nizozemskih veteranov. Ta pridružitev velja za začetek mednarodnih prvenstev invalidov. Leta 1960 so bile te igre izvedene v Rimu, katere so kasneje poimenovali v Paraolimpijske igre in so se jih do leta 1976 udeleževali le športniki z okvaro hrbtenjače. Čez čas so se omenjenih iger začeli udeleževati športniki z različnimi stopnjami in vrstami invalidnosti. Paraolimpijske igre tako potekajo vse od začetka olimpijskih iger in so organizirane vsaka štiri leta. Med prvimi atletskimi disciplinami so bile vožnje na krajše in daljše razdalje ter nekateri meti. Na prvih poletnih paraolimpijskih igrah so od atletskih metov izvajali met kopja, suvanje krogle in prvič predstavili met kija. Slednjega so izvajali tako v moški kot v ženski kategoriji. V ženski kategoriji se je izvajal vse do leta 1992, iger v Barceloni. Kasneje so ga za nekaj časa izključili in ponovno izvedli na zadnjih poletnih igrah v Londonu. Zadnji izmed atletskih metov se je pridružil met diska in sicer štiri leta kasneje po prvih paraolimpijskih igrah, 1964 v Tokyu. 7

Začetniki športa invalidov so pri nas prav tako bili vojni invalidi. Še posebej je izstopal Miro Vesel, ki je bil leta 1962 pobudnik ustanovitve takratne ZRŠIS, hkrati pa je Zavod za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani pod njegovim vodstvom že leta 1963 zaposlil športnega strokovnjaka. V Sloveniji je bila krovna Organizacija slovenskih paraplegikov ustanovljena 16. aprila 1969 v rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani. Kot Sekcija paraplegikov in tetraplegikov Slovenije je postajala vse večja in prodornejša organizacija. Vse večje potrebe in razvoj programov so kmalu zahtevale reorganizacijo in 20. novembra 1973 je bilo ustanovljeno Društvo paraplegikov Slovenije. Toda že šest let kasneje, 20. novembra 1979 je zaradi izredne aktivnosti in želje organiziranosti slovenskih paraplegikov po pokrajinah, društvo preraslo v Zvezo paraplegikov Slovenije z devetimi deželnimi društvi. Takšno sestavo organiziranosti ima zveza še danes. Članstvo sestavlja dve tretjini paraplegikov in ena tretjina tetraplegikov. Podobno razmerje je tudi med moškimi in ženskami (Vir:http://www2.arnes.si/~ljzpar6/strani/paraplegik.html, pridobljeno 4.10.2013). Slovenski športniki invalidi so prvič nastopili na četrtih poletnih paraolimpijskih igrah v Heidelbergu leta 1972 v okviru reprezentance Jugoslavije, od leta 1992 pa kot reprezentanca Slovenije nastopajo na vseh mednarodnih tekmovanjih (Girginov, Parry in Hosta, 2007). Med športi na invalidskem vozičku omenjamo atletiko na vozičku, ki je v naši nalogi predmet in problem raziskovanja. V svetu je atletika na vozičku ena od najbolj priljubljenih in najhitreje razvijajočih se športnih panog. Na področju atletike na vozičku so najbolj priljubljene sledeče atletske discipline: vožnje na krajše (100m) in daljše razdalje (maraton) ter atletski meti. 8

2 PREDMET IN PROBLEM Samo načrtovanje treninga zna biti zelo kompleksno, saj zahteva veliko znanja in izkušenj. Zato bi se vsak trener moral vprašati:»kateri model načrtovanja in organizacije treninga je najbolj primeren za mojega atleta, da bo na podlagi njegovih specifičnih individualnih karakteristik dosegel odličen rezultat?«. Ko govorimo o načrtovanju bi naj vsak trener s pravilno izbiro zagotavljal in strmel k temu, da ima športnik potrebno raven razvoja vseh motoričnih sposobnosti, kar lahko dosežemo z uporabo kontinuitete med vadbenimi cikli in posledično s ciklično kontrolo treninga. Hkrati pa je potrebno omeniti, da miselno načrtovanje treninga ni nikoli kasneje v praksi izvedeno, tako kot smo si ga zamislili na začetku, vedno pride do določenih odstopanj. Tako lahko skozi ciklično kontrolo ugotovimo in odpravimo določene spremembe, saj če ni ustrezne povezave med cikli, bodo dobri rezultati v sezoni zagotovo ogroženi. Predmet in problem diplomskega dela tako predstavljata dve pomembni področji, ki sta navedeni že v samem naslovu. To temo sem izbrala na podlagi zanimanja na kakšen način poteka proces treniranja atleta metalca, ki je gibalno oviran (paraplegik) v tekmovalni kategoriji. V diplomski nalogi tako želim na kratko obravnavati samo gibalno oviranost, klasifikacijo in pravila atletskih metov paraplegikov, ki služijo kot osnovno znanje za načrtovanje samega treninga - ciklizacije, kateri bom posvetila večji del diplomskega dela. Ugotoviti želim kateri pristop načrtovanja treninga bi bil najboljši pri atletih metalcih mednarodnega razreda, ki so gibalno ovirani glede na njihovo tekmovalno obdobje v letnem ciklusu in na kakšen način se lotiti priprave določenega treninga. 9

2.1. ATLETIKA KOT TEKMOVALNI ŠPORT PARAPLEGIKOV 2.1.1. Tekmovalna raven športa paraplegikov Kot smo že omenili, da šport pozitivno vpliva na vse komponente človeškega razvoja, pa morajo športniki invalidi biti vseeno previdni pri izbiri določenega športa oziroma športne aktivnosti. Če bi izbrali za njih tehnično prezahteven šport bi lahko z zahtevnostjo tega sorazmerno naraščala tudi nevarnost poškodb, kar pa seveda ni namen določenega športnega udejstvovanja. Šport je pri teh osebah v prvi meri usmerjen v vzdrževanje kardiopulmonarnih funkcij, ohranjanju zdravja in telesni vzdržljivosti. Zanimiv podatek, ki so ga raziskovalci odkrili v okviru ameriškega projekta WALK (projekt rehabilitacije po poškodbi hrbtenice), je namreč ta, da se pri redni in ustrezni aktivnosti proizvaja več nevroloških celic, s čimer se poveča mielinizacija živčnega sistema in s tem tudi izboljša športni rezultat posameznika. Paraplegiki, ki se po rekreativnem udejstvovanju v neki disciplini odločijo za vrhunski šport, pridobijo veliko več kot rekreativci. Vendar je potrebno posvetiti tudi veliko več časa določeni športni disciplini, če hočemo doseči odličen ali vrhunski rezultat. Sama hitrost in obseg prilagoditve na določeno telesno obremenitev pri paraplegikih, ki se ukvarjajo s športom je enaka kot pri zdravih osebah. Paraplegik atlet, ki se odloči za določeno atletsko disciplino razvija in povečuje mišično moč, vzdržljivost ter hitrost in koordinacijo gibov. Na kakšen način pa bo določeno motorično sposobnost izboljšal, pa je seveda odvisno od trenerja, ki ima pri tem ključno vlogo. Ta mora imeti tako ustrezne kompetence za delo z invalidnimi osebami. V vrhunskem športu invalidov lahko športniki kandidirajo za tri statusne razrede, in sicer za športnika državnega, mednarodnega ali svetovnega razreda. Da lahko športnik zaprosi za kategorizacijo, je potreben ustrezen mednarodni rezultat, ki ga doseže. Če se športnik uvrsti na listo kategoriziranih športnikov je deležen številnih ugodnosti in pravic, ki zajemajo področje izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva, štipendiranja, zaposlovanja ter posredno sofinanciranja letnih programov. 10

Za vrhunski šport invalidov v Sloveniji skrbi Zveza za šport invalidov Slovenije- POK (paraolimpijski komite), ki nudi finančno in organizacijsko pomoč športnikom, da se lahko udeležijo mednarodnih tekmovanj. Tekmovanja atletov paraplegikov potekajo na državni in mednarodni ravni. Tekmovanja, ki potekajo na državni ravni, so: društvena tekmovanja, meddruštvena tekmovanja, ekipno tekmovanje v atletiki, državno prvenstvo, memorial prof. Bojana Hrovatina. Tekmovanja na mednarodni ravni, so: odprta prvenstva držav, sredozemske igre, svetovne igre, evropska prvenstva, svetovna prvenstva, paraolimpijske igre. Kot je cilj vsakega športnika, da bi nastopal na največjih tekmovanjih, med katerimi so najelitnejše olimpijske igre, si prav tako športnik paraplegik želi nastopa na paraolimpijskih igrah. Na takšnih tekmovanjih športnik pokaže koliko truda je bilo vloženega v proces treniranja za dosežen rezultat. 2.1.2. Klasifikacijski sistem Da je tekmovanje pravično in uspešno za vse sodelujoče atlete je potreben klasifikacijski sistem. Ta proces pomaga razvrščati atlete glede na njihove fizične in mentalne sposobnosti (kot so: mišična moč, mišično krčenje, gibljivost sklepov, vzdržljivost, zbranost itd.) ter vrste ortopedskih pripomočkov, od katerih je kdo odvisen. Vsa ta merila športnike razvrščajo v tako imenovane razrede glede na tip invalidnosti. 11

Vsakega športnika klasificirajo izbrani strokovnjaki z licenco, največkrat je to tričlanska komisija, ki posamezniku določi skupino oziroma razred, v kateri nastopa na vseh tekmovanjih. Kategorija se določi glede na funkcionalne sposobnosti posameznika. Klasifikator (zdravnik, trener, ali terapevt) nato športnika spremlja na igrišču ali športnem terenu in zatem poda končno oceno, ki ga uvrsti v ustrezno skupino. Športnik je v določen razred razvrščen trajno ali pa je zaradi narave invalidnosti podvržen občasni reviziji. Pravilnost kategorizacije se lahko oziroma se mora preverjati na vsaki uradni mednarodni tekmi ali tekmovanju (Zveza paraplegikov Slovenije, 2013). Uvrstitev v določen razred pa ne pomeni, da bo športnik v tem razredu stalno avtomatično nastopal, saj se na tekmovanjih velikokrat pojavlja problem, da v določenem športu in določenem razredu ni dovolj konkurence, tako je potrebno včasih razrede športnikov združiti, da se tekmovanje lahko izvede. Tekmovalci so v atletiki, kjer uporabljajo invalidske vozičke razdeljeni v osem skupin za mete: tetraplegiki v tri (F1, F2, F3), paraplegiki v pet (F4, F5, F6, F7, F8). V tako imenovano skupino 50 (skupino tetraplegikov in praraplegikov), spadajo športniki s spinalno poškodbo hrbtenice in spine bifide. Razdeljeni so v naslednje razrede: T51-52: ti športniki imajo omejitve pri gibanju vseh štirih okončin (rok in nog); t.i. tetraplegiki, T53: noge in trup se ne premikajo, medtem ko je omogočeno normalno delovanje rok (dobra moč komolčnih in zapestnih mišic), T54: noge in del trupa se ne premika, medtem ko je omogočeno normalno delovanje vratu in rok, 12

Kot lahko razberemo imajo športniki v razredih T51-54 omejene gibe vratu, ramen in rok, medtem ko se trup in noge ne premikajo. F53: delno delovanje rok brez zmožnosti premikanja trupa in nog F54: normalno delovanje rok, brez zmožnosti premikanja trupa in nog Atleti, kateri pretežno nastopajo v disciplinah atletskih metov sodijo v naslednje razrede: F55: normalno delovanje rok, zmožnost rotacije trupa, razmeroma dobro ravnotežje pri sedenju in brez zmožnosti delovanja nog, F56: normalno delovanje rok, zmožnost rotacije, upogiba in iztega trupa (razmeroma dobro trebušno in hrbtno mišičevje) ter brez zmožnosti delovanja nog F57: normalno delovanje rok, zmožnost rotacije, upogiba in iztega trupa, uporaba mišic spodnjega dela uda (mišice medeničnega dna) ter brez zmožnosti delovanja nog F58: normalno delovanje rok, zmožnost rotacije, upogiba in iztega trupa, uporaba mišic spodnjega dela uda (mišice medeničnega dna) ter zmožnosti delnega premikanja nog (povzeto po: http://www.paralympic.org, 2013). Oznaka razreda ima naslednji pomen: npr. razred F54; F pomeni tehnično disciplino; 5 pomeni invalida na vozičku; 4 pa njegov razred, glede na težo invalidnosti. Glede na oštevilčenost razredov lahko vidimo, da čim manjša je številka razreda tem večja je invalidnost. 13

2.2. PRAVILA IN PRIPOMOČKI PRI ATLETSKIH METIH 2.2.1. Pravila atletskih metov Tekmovalna pravila pri atletskih metih paraplegikov so določena s strani Svetovne atletske zveze (IAAF) in so v osnovi enaka kot pri fizično zdravih atletih. Tekmovalna pravila lahko razdelimo na: a) Splošne določbe; zajemajo pravila, ki opredeljujejo pogoje za izvedbo tekmovanja vseh metov (ogrevanje na tekmovališču, označbe za izhodišče meta, vrstni red nastopanja, število poskusov itd.) b) Splošne določbe; opredeljujejo pogoje za izvedbo tekmovanja pri posameznih metih (uradna orodja, osebna zaščita, značilnosti kroga za mete, sektor metališča, način izvajanja poskusov, meritev in označb, ki označuje dosežek vsakega posameznika), (Emberšič, 2003). Omenili bomo nekaj temeljnih splošnih tekmovalnih pravil, ki veljajo za atlete metalce s poškodbo hrbtenice: da lahko atlet paraplegik nastopa na mednarodnih tekmovanjih mora biti registriran pri IAAF, tekmovalci na tekmovanju nastopajo po vrstnem redu, ki je določen z žrebom, atlet lahko uporabi svoje pripomočke (voziček, sedež) ali tiste s katerimi upravlja izvajalec, pod pogojem, da so ti v skladu s pravili in imajo veljavni certifikat s strani IAAF, za vsa mednarodna tekmovanja mora orodja pripraviti organizator in le te uporabijo tekmovalci, atlet na samem prizorišču tekmovanja ne sme uporabljati nobene naprave, ki bi mu bila v pomoč pri izvajanju meta (npr. rokavic, prisluškovalne naprave), za boljši oprijem lahko atleti premažejo le dlani z ustrezno snovjo (npr. kreda), atlet mora pri izvajanju metov biti pozoren na položaj prstov, saj morajo ti biti v določeni poziciji; se ne smejo dotikati, 14

atleti razreda F54-58 imajo približno 2 minuti časa za pripravo na izvajanje meta, medtem, ko imajo atleti razreda F51-53 minuto več, kadar atlet izvaja met mora tega v celoti izvesti v sedečem položaju. Trup lahko dvigne šele takrat, ko je že zalučal predmet, če je na nekem tekmovanju premajhno število tekmovalcev nekega razreda, takrat lahko organizator tega združi z drugimi razredi. Najbolj tipičen in nam znan primer je ravno atletika. Za primer lahko damo npr. razred F54, kjer organizator pod pogojem, da so samo trije tekmovalci ali manj združi več razredov v eno skupino kot je F54, F55 in F56 (F54/F55/F56). Vrstni red se takrat ne določa z doseženo razdaljo, temveč s točkami iz tablic, ki so v naprej predvidene za vsak razred posebej. To se dogaja tudi na največjih tekmovanjih kot so paraolimpijske igre, saj so norme za uvrstitev na tekmovanje izredno visoke. Ta način se bo v prihodnje čedalje bolj uveljavljal, saj omogoča poenostavitev tekmovanj in večjo preglednost, vsi metalci imajo po navadi tri zaporedne mete (predvsem na tekmovanjih kot so evropska in svetovna prvenstva ter paraolimpijske igre), v določenih primerih jih je lahko tudi šest. Ko se tekmovalci uvrstijo med prvih osem, imajo spet tri poskuse. Izmerjeni so vsi meti, zmagovalca pa seveda določi najdaljši izmed vseh izvedenih (povzeto po: http://www.paralympic.org, 2013). SUVANJE KROGLE Suvanje krogle (angleško shot-put) je med atletskimi meti disciplina, ki z vidika metodike ni preveč zahtevna. Metalec se giblje tako, da kroglo potiska in suva ter jo tako sune čim dlje. Za doseganje vrhunskih dosežkov je potrebna predvsem ustrezna fizična moč, hitrost gibanja, specialna vzdržljivost, gibljivost in racionalna tehnika. Značilnosti tekmovalnega orodja krogle: Sama krogla je izdelana iz železa, medenine ali podobne kovine. Lahko ima tudi plašč iz omejenih kovin, napolnjen s svincem ali podobno snovjo (Emberšič, 15

2003). Biti mora pravilne okrogle oblike, njena površina pa gladka. Minimalna teža krogle je 2,00 kg, najvišja 7,260 kg. Tekmovalna pravila pri izvajanju meta krogle, za športnike razredov F51-58: začetna pozicija telesa atleta je lahko postavljena tako, da so boki vzporedno s smerjo meta ali da so boki pravokotno s smerjo leta krogle, krogla se suva z ramena samo z eno roko, ko se tekmovalec postavi v začetni položaj, se mora krogla dotikati ali biti v neposredni bližini vrata ali brade. Med sunkom se roka (dlan) ne sme spustiti pod ta položaj, krogla pa ne za linijo ramen (Emberšič, 2003). MET DISKA Met diska (angleško discus throwing) je atletska disciplina, kjer metalec z rotacijskim gibanjem v skladu s tekmovalnimi pravili vrže disk čim dlje. Govorimo o tako imenovanih fazah, kjer začnemo najprej z izhodiščnim položajem s poprejšnjim zamahovanjem, nato sledi faza aktivnega delovanja na orodje z izmetom, kjer je potrebno največje naprezanje ter faza zaustavljanja, ohranjanja ravnotežja. Značilnosti tekmovalnega orodja diska: Telo diska je izdelano v enem kosu iz masivnega materiala ali je votlo, iz lesa ali drugega ustreznega materiala, obrobljeno z zaobljenim kovinskim obročem. Prečni prerez roba obroča mora biti zaobljen v obliki kroga s polmerom približno 6 mm. Obe strani diska morata biti popolnoma enaki in ne smeta biti nazobčani, valoviti ali imeti ostrih robov (Emberšič, 2003). Najmanjša teža diska, dovoljena na tekmovanjih in za priznavanje rekorda je 0,750 kg, največja pa 2,025 kg, odvisno kakšna je debelina med ravnima površinama na sredini (med ploščicami). Tekmovalna pravila pri izvajanju meta diska, za športnike razredov F51-58: met diska se izvaja z eno roko, kjer je potreben pravilni položaj prstov (kazalec roke je tik za zamišljeno črto polovice diska, drugi prsti so rahlo 16

zamaknjeni, tako da je disk stabilen v roki), kar omogoča, da ima ob izmetu ustrezno smer rotacije, atlet poskuša z večkratno rotacijo trupa pridobiti čim večjo hitrost pri izmetnem položaju, pri tem pa mora paziti na položaj ramena, disk je potrebno vreči v za to določen prostor. MET KOPJA Met kopja (angleško javelin throwing) je disciplina, pri kateri skuša metalec s specifičnim gibanjem v skladu s tekmovalnimi pravili vreči kopje čim dlje. Značilnosti tekmovalnega orodja kopja: Kopje je sestavljeno iz treh delov: glave, telesa in držaja iz vrvice. Telo kopja je izdelano iz kovine ali iz podobnega materiala. Na njem je pritrjena kovinska glava, ki se končuje s priostreno konico (Emberšič, 2003). Površina kopja ne sme biti hrapava ter mora po vsej površini biti enako gladka. Najmanjša dovoljena teža kopja na tekmovanjih je 605g, pri tej teži je njegova dolžina 2,20-2,30m; največja dovoljena teža pa je 825g, pri čemer je njegova dolžina med 2,60-2,70m. Tekmovalna pravila za športnike razreda F51-58: kopje mora tekmovalec držati za držaj. Metati mora nad ramo ali nad zgornjim delom roke, s katero meče. Kopja ne sme metati z vrtenjem ali na kakšen drug neobičajen način, met je veljaven le, če se kovinska konica glave kopja dotakne tal prej kot katerikoli drugi del kopja (Emberšič, 2003), dokler je še kopje v zraku, metalec ne sme z noben obratom obrniti hrbta v celoti proti letečemu predmetu, če se kopje med poskusom ali v zraku zlomi, poskus ni veljaven, čeprav je bil sicer pravilno izveden. Če metalec zaradi tega izgubi ravnotežje in prekrši katero od teh pravil, se ne šteje za neveljavnega, zato ima tekmovalec nov poskus (Emberšič, 2003). 17

MET KIJA Met kija je atletska disciplina, katera se izvaja v večini samo na poletnih paraolimpijskih igrah. Značilnosti tekmovalnega orodja kija: Kij sestavljajo štirje deli: glava, vrat, trup in zaključni del. Narejen je iz lesa ter kovine. Minimalna teža kija na tekmovanju znaša 397g, največja pa 422g, dolžina kija pa je med 350 in 390 mm. Tekmovalna pravila za športnike razreda F51-58: atlet pri izvajanju meta kij drži za njegovim vratom in ga z zamahom čez glavo zaluča v daljavo, prisoten je v razredu F51. 2.2.2. Pripomočki športna oprema Atleti pri izvedbi metov uporabljajo poseben stol, kateri jim služi kot pripomoček k čim boljšemu izmetnemu položaju in posledično rezultatu. Najdemo različne modele, ki so jih razvili za različne potrebe športnikov. Mednarodni paraolimpijski komite (IPC) je predpisal nekaj osnovnih pravil, ki se nanašajo na gradnjo stolov: višina stola, vključno z blazino ne sme presegati 0,75 m, če ima stol naslonjalo, mora kot med sedežem in naslonjalom znašati 90, vsi elementi na stolu morajo biti dobro pritrjeni, da se ne premikajo, da je stol stabilen, mora biti pritrjen z jermeni ali verigami znotraj tekmovalnega obroča, če ima stol palico s katero si atlet pomaga pri metu, mora ta biti iz takšnega materiala, da se ne upogiba, zaradi ravnotežja in gibljivosti atleta je potrebno uporabljati za to namenjene pasove. Saj ti omogočajo večje ravnotežje, včasih pa lahko ovirajo premikanje samega vozička. Pasove za noge je potrebno namestiti pod koleni, kar 18

omogoča večjo stabilnost ter gibanje atleta na vozičku (povzeto po: http://www.paralympic.org, 2013) V osnovi ločimo tri tipe stolov: a) Stol TIP 1 (razred 51) Slika 1: Stol TIP 1 (Vir: http://usparalympics.org/sports/summer-paralympicsports/track-field/coaches-education, pridobljeno 11.10.2013) Ti atleti uporabljajo prilagojen invalidski voziček. Da atlet doseže višino sedeža 0,75m se lahko voziček postavi na primerno podlago. b) Stol TIP 2 (razredov: 52-53-54-55) Slika 2: Stol TIP 2 (Vir: http://usparalympics.org/sports/summer-paralympicsports/track-field/coaches-educatin, pridobljeno 11.10.2013) 19

Ta stol uporabljajo tisti atleti kateri imajo slabotnejše trebušne mišice, saj jim palica pomaga pri ohranjanju telesa v določenem položaju. Sama palica mora biti ravna brez kakršnih koli zavojev in narejena iz kovine ali steklenih vlaken. c) Stol TIP 3 (razredov: 56-57-58) Slika 3: Stol TIP 3 (Vir: http://usparalympics.org/sports/summer-paralympicsports/track-field/coaches-education, pridobljeno 11.10.2013) Atleti, ki uporabljajo Stol tip 3 imajo trebušne mišice v dobri kondiciji, ampak njihova težava je v ravnotežju, zato jim je dovoljena uporaba nog, ki jim služijo kot opora. V sedečem položaju lahko imajo noge v poljubnem položaju, medtem ko mora biti vsaj polovica telesa na sedežu. 2.3. PROCES ŠPORTNE VADBE Športna vadba je po znanstvenih, zlasti pedagoških načelih zgrajen proces športnega izpopolnjevanja, ki z načrtnim in sistematičnim delovanjem učinkuje na takšno tekmovalno zmogljivost, ki omogoča športniku najvišje tekmovalne dosežke v izbrani športni disciplini (Ušaj, 2003). Sam proces športne vadbe je zasnovan na podlagi načel, ki so se oblikovala skozi zgodovino izkušenj v razvoju procesa športne vadbe. Načela predstavljajo pravila, po katerih bi se morali ravnati takrat, kadar želimo sprožiti neki proces vadbe. 20

Načela procesa športne vadbe so: načelo aktivnega in zavestnega vključevanja v vadbeni proces, načelo vsestranskega razvoja, načelo individualnega pristopa k procesu športne vadbe, načelo specializacije, načelo cikličnosti in spremenljivosti, načelo rastoče obremenitve, načelo sistematičnosti, načelo racionalnosti. Zraven načel, so pomembne tudi zakonitosti procesa športne vadbe. Te predstavljajo osnovna pravila, po katerih se organizem vadečega odzove na dano obremenitev in na proces športne vadbe, ki ga tvorijo številne vadbene enote (zaporedje obremenitev in odmorov) (Ušaj, 2003). Zakonitosti procesa športne vadbe so: zakon katabolne in anabolne faze, zakon homeostaze, zakon primernega dražljaja, zakon prilagajanja. V organizmu ves čas potekata dva procesa, katabolni in anabolni. V katabolnem procesu nenehno poteka razgradnja snovi, katera se pojavi pri vsakem fizičnem naporu. Takšna katabolna faza je lahko zelo kratka in zelo intenzivna (met), lahko pa je zelo dolgotrajna in manj intenzivna (tek). Ne glede na intenzivnost in trajanje napora je za to fazo značilno, da se pri naporu sprosti veliko energije in opravi mehansko delo (Ušaj, 2003). Razgradnja snovi tako povzroči zmanjšano zmogljivost organizma za premagovanje napora, zato mora tej fazi slediti faza odmora oziroma anabolna faza. V anabolni fazi gre za spajanje ali sintezo snovi, kjer organizem obnovi porabljene snovi ali pa se pojavi superkompenzacija, kjer telo naredi tudi dodatno zalogo snovi-goriv. Dodatna zaloga goriv je za nekoga, ki opravlja fizični napor v športu še posebej pomembna. Kako dolgo bo trajala 21

anabolna faza (od nekaj minut do nekaj dni), pa je odvisno od snovi, ki jo mora telo obnoviti. Da bo telo razgrajene snovi nadomestilo, pa moramo z obremenitvijo v telesu povzročiti tak dražljaj, ki bo dal najbolj zaželen učinek. Torej ni dovolj, da pri vadbi uporabljamo katerokoli obremenitev, temveč moramo biti previdni kakšen tip, intenzivnost in količino vadbe bomo izbrali v neki vadbeni enoti. Na podlagi tega bomo lahko telesu omogočili, da se njegovi fiziološki procesi v notranjem okolju na spremembe v zunanjem okolju bistveno ne spreminjajo. Na takšen način notranje okolje obdrži svojo stalnost, konstantno stanje ali t.i. homeostazo. Tudi športna obremenitev predstavlja motnjo, ki povzroči spremembe v notranjem okolju organizma. Če je ta zelo kratka, organizem nima dovolj časa, da bi se odzval na spremembo, ki jo povzroča napor in v tem primeru ne prihaja do homeostatičnega odziva. Telo se bo odzvalo na spremembe, ki jih povzroča napor, šele takrat, ko bo imelo dovolj časa. Z homeostatičnim odzivom telesa se sproži veriga reakcij, ki skušajo ponovno vzpostaviti razmerje na tak način, da se začetne spremembe ustalijo na neki novi stopnji, največkrat za ceno drugih, manj usodnih sprememb. Te druge spremembe (npr. povečanje porabe kisika, povečana tvorba laktata v krvi, itd.) prej ali slej postanejo tako izrazite, da je treba napor zaradi njih prekiniti. Zato je homeostaza organizma tista, ki skuša izničiti učinek tistih dejavnikov, ki skušajo zrušiti stabilnost njegovega notranjega okolja. Prilagajanje na napor je mogoče razumeti kot odziv organizma med naporom in kot odziv organizma po naporu. Da se bo organizem najuspešnejše prilagodil na določeno obremenitev, se mora ta večkrat ponoviti. Samo prilagajanje deluje na tak način, da ista obremenitev postopno postane manjši napor. Za delovanje tega zakona je treba zagotoviti tudi delovanje zakona primernega dražljaja (obremenitve). Obremenitev, napor in odmor so sestavni del osnovnih načel v procesu športne vadbe in tako osnova vsake vadbene enote, bom v nadaljevanju malo podrobneje opisala. 22

2.3.1. Obremenitev Obremenitev je z vadbenimi količinami izražena vadba (Ušaj, 2003). Količine, ki v procesu športne vadbe definirajo obremenitev so: tip vadbe, ki jo izberemo. Pri določanju vadbenih tipov je mogoče uporabiti več različnih ključev, odvisno od posebnosti športne panoge, vaj in metod, ki se uporabljajo pri vadbi. Prvi od možnih ključev predstavlja napor, kjer gre za odziv organizma na dano obremenitev. Ta je primeren za tiste športne discipline, kjer je zmogljivost energijskih procesov tista, ki določa stopnjo športnega dosežka. Uporaben je predvsem takrat, ko je napor pri vadbi enkraten, kar je sicer zelo redko in zato tudi ni najprimernejši za resnejše načrtovanje športne vadbe. Drugi ključ upošteva, da se neki napor v eni vadbeni enoti večkrat ponovi, kar lahko spremeni vadbeni tip v primerjavi s prejšnjim ključem. Še vedno pa se pojavlja problem pri označevanju prevladujoče energijske presnove, saj jo zelo težko ugotovimo pri sami vadbi. Tretji ključ rešuje problem določanja prevladujoče energijske presnove med naporom. Prednost tega ključa je, da je posamezni vadbeni tip uporabljen kot vadbeni cilj, katerega je mogoče ob koncu vadbenega obdobja tudi preveriti. Ta ključ je v veliki meri primeren za vadbo, kjer prevladujejo tehnični in taktični elementi. vadbena količina, ki predstavlja podatek o količini opravljenega dela. Fizikalni meri sta merjenje energije, ki se sprosti pri delu in izračunavanje opravljenega dela. Ker je pri sami športni vadbi takšno merjenje težje izvedljivo, se v športnih disciplinah, kjer je gibanje enolično uporablja merjenje razdalj, ki jih športnik opravi pri vadbi ali merjenje skupne mase premaganega bremena, števila ponovitev, ur, ipd., intenzivnost vadbe, kjer se uporabljajo absolutne in relativne fizikalne mere. Izmed absolutnih so najpogosteje uporabljene: moč, opravljeno delo, silovitost, hitrost gibanja, pospeški, impulz sile, frekvenca ponovitev. Relativne mere izhajajo iz absolutnih mer, le da je treba najprej v primernih testih ugotoviti neko referenčno vrednost in to intenzivnost tudi primerjati. Relativna intenzivnost se navadno meri v odstotkih referenčne vrednosti. V namen, da bi določili vadbeno intenzivnost napora lahko uporabimo mere 23

fiziološke mere, kot so: frekvenca srca, vsebnost laktata v krvi, delež porabe kisika, ipd., pogostost vadbe, ki določa vadbeno intenzivnost. Gre sicer za relativno oceno, saj primerjamo število vadbenih enot v nekem ciklu z enoto tega cikla. 2.3.2. Napor Odziv organizma na dano obremenitev imenujemo napor. Glede na različne vidike opazovanja razlikujemo več vrst napora: topografski vidik; kjer razlikujemo lokalni, omejeni in splošni napor, glede na to kolikšen delež športnikovega organizma aktivno deluje pri premagovanju obremenitve, vidik dinamičnosti; ta razlikuje napor pri statični, dinamični in kombinirani obremenitvi glede na tip mišičnega krčenja, vidik motorične zahtevnosti; gre za razlikovanje z vidika koordinacijske zahtevnosti napora, kjer mora živčevje aktivirati svoje že utečene poti ali mora te utirati na novo med številnimi možnimi kombinacijami. V grobem je mogoče razlikovati med enostavnim in zapletenim naporom, vidik intenzivnosti; različno intenziven napor lahko zaznamo na različne načine, odvisno katere izmed fizioloških (frekvenca srca), biokemičnih (glede na biološke procese pri neki obremenitvi, kjer je mogoče definirati štiri območja intenzivnosti: aerobni napor, aerobno-anaerobni napor, anaerobnoaerobni napor in anaerobni napor) ali psiholoških (različne lestvice) značilnosti izberemo za mero napora, vidik trajanja; ta vidik razlikuje trajanje napora na dva načina. Glede na trajanje enkratnega napora razlikujemo kratkotrajni, srednje trajajoči in dolgotrajni napor; glede ponovljivosti pa razlikujemo ponavljajoči ali prekinjajoči napor, vidik medsebojnega učinka trajanja, intenzivnosti in števila ponovitev; z največjo intenzivnostjo lahko premagujemo le kratek napor. Če se trajanje napora podaljša, takrat se zniža tudi njegova intenzivnost. 24

2.3.3. Odmor Odmor je časovno obdobje, ki sledi obdobju napora. Kot smo že omenili, spada odmor v anabolno fazo, kjer potekajo anabolni procesi (obnova porabljenih goriv). Te procese sprožijo številni dražljaji kot so: črpanje goriv, porušena homeostaza, porušeno elektrolitsko ravnovesje, povišana telesna temperatura, itd. Omenjena faza je lahko zelo različna in je odvisna od treniranosti športnika, predvsem pa od napora pri vadbi. Zato je potrebno v tem času organizmu omogočiti kar se da najuspešnejšo obnovo z aktivno regeneracijo (masaže, gimnastične vaje, vaje za sproščanje, prehrana, spanje). Odmore delimo glede na njihov položaj znotraj ene vadbene enote, na njihove položaje med vadbenimi enotami in glede na to ali so načrtovani ali spontani. Načrtovani odmori so sestavni del vadbene enote, kjer mora športnik zmanjšati vzburjenost centralnega in vegetativnega živčnega sistema ter se aktivno sprostiti. Cilj odmorov med vadbenimi enotami je preventivne narave, saj želimo doseči višjo stopnjo izhodiščnih sposobnosti športnika za nov mikrocikel. Glede na to, da ima športnik veliko nastopov skozi tekmovalno sezono se telesno in duševno utrudi, zato je posebej pomembno, da posvetimo čas prehodnemu obdobju. V tem obdobju ne gre za pasiven, temveč za aktiven odmor, ki športniku ne povzroča duševnega napora (stresa), ampak prijetno in sproščeno počutje. Spontani odmori so tisti odmori katerim se ne moremo izogniti, če si še tako želimo. So namreč tisti, ki jih ne moremo predvideti kot so bolezen, poškodba, pretreniranost, itd. Lahko ga samo upoštevamo in skušamo proces vadbe spremeniti in prilagoditi tako, da bo ob koncu takšnega odmora izguba čimprej nadomeščena. 25

2.4. CIKLIZACIJA Številni procesi v naravi potekajo ciklično. Za nas najbolj pomemben in hkrati največji je človekov življenjski cikel, ki poteka v različnih časovnih obdobjih in tudi v različnih bioloških ciklih, kateri so posledica nenehne tvorbe in razgrajevanja snovi v organizmu. Cikli se bolj ali manj enakomerno ponavljajo, če pa nanje vpliva motnja kot je napor, lahko zavestno spremenimo potek številnih bioloških ciklov. Športna vadba je ena od tistih početij, ki želijo zavestno spremeniti človekove cikle tako, da omogočajo doseganje kakovostnejših športnih rezultatov. Razvrščanje vadbenih količin v takšno zaporedje, ki omogoča najizrazitejše vadbene učinke imenujemo ciklizacija. Izkušnje v športni praksi so pokazale, da je primerno zaporedje količin zelo zapleteno in danes znano le v določeni meri (Ušaj, 2003). Glavna razloga, zaradi katerih se ciklizacija v športu nenehno razvija, sta cikličnost naravnih pojavov in učinek vadbe, ki je časovno omejen. Cikličnost naravnih pojavov, ki učinkujejo tudi na ciklizacijo, je mogoče razdeliti na cikličnost fizikalnih (letni časi, podnebne spremembe ipd.) in bioloških pojavov ( so bolj spremenljivi, v športu nanje učinkujejo različni dejavniki kot so obremenitev, napor in odmor) ter pojavov, ki izvirajo iz cikličnega načina našega življenja (ravnamo se po letnem koledarju in koledarju tekmovanj). Z vadbenimi sredstvi lahko učinkujemo zavestno in do neke mere tudi načrtno na biološke cikle, z namenom, da bi jih delno spremenili in da se športnikov organizem nanje prilagodi (Ušaj, 2003). To seveda pomeni tudi boljše športne dosežke. Kako bomo izrabili različne cikle, pa je odvisno kako dobro poznamo njihov učinek. Sodobno teoretično podlago ciklizacije je postavil ruski znanstvenik Matveyev, ki je prvi poleg koledarskih in klimatskih vzrokov iskal tudi biološke vzroke za ciklizacijo. Med drugim je poudaril tudi pomembnost različnega trajanja vadbenih obdobij (enojna in dvojna ciklizacija). Sodobna ciklizacija izhaja na osnovi koledarskega leta, saj traja običajno tako dolgo kot ena tekmovalna sezona. 26