UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO GAŠPER WEBER LJUBLANA, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO GAŠPER WEBER LJUBLANA, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Specialna športna vzgoja Prilagojena športna vzgoja ANALIZA KVALITETE TRENINGA IN TEKMOVALNE USPEŠNOSTI MLAJŠIH TEKMOVALNIH KATEGORIJ, SMUČARSKEGA DRUŠTVA UNIOR CELJE, V OBDOBJU OD 2008 DO 2015. DIPLOMSKO DELO MENTOR izr. prof. dr. Blaž Lešnik RECEZENT izr. prof. dr. Matej Supej KONZULTANT red. prof. dr. Milan Žvan Avtor dela GAŠPER WEBER Ljubljana, 2016

Za strokovno pomoč, dostopnost in hitro posredovanje informacij pri izdelavi diplomskega dela se zahvaljujem mentorju izr.prof.dr. Blažu Lešniku, ki ima tudi veliko zaslug, da opravljam enega izmed lepših poklicev trener alpskega smučanja. Hvaležen sem staršem, ki so mi omogočili študij in me pri tem podpirali. Daša, hvala za vso pomoč in potrpežljivost pri zaključevanju pomembnega življenjskega projekta. Gašper Weber

IZVLEČEK KLJUČNE BESEDE: alpsko smučanje, motorične sposobnosti, tekmovalna uspešnost, mlajši dečki in deklice. ANALIZA KVALITETE TRENINGA IN TEKMOVALNE USPEŠNOSTI MLAJŠIH TEKMOVALNIH KATEGORIJ, SMUČARSKEGA DRUŠTVA UNIOR CELJE, V OBDOBJU OD 2008 DO 2015. Gašper Weber Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016 Univerzitetni študij, Športna vzgoja Število strani: 42; Število tabel: 8; Število slik: 4; Število virov: 15; IZVLEČEK Namen diplomskega dela je bil ugotoviti povezanost med motoričnimi sposobnostmi dečkov in deklic smučarskega društva Unior Celje, ki spadajo v mlajšo tekmovalno kategorijo alpskega smučanja, in njihovo tekmovalno uspešnostjo. V raziskavo je bilo vključenih 16 tekmovalcev, od tega 9 deklic in 7 dečkov, starih trinajst let, ki so tekmovali v kategoriji U14. Vsi merjenci so bili testirani v okviru testiranj, ki se redno izvajajo skozi celotno pripravljalno obdobje. Od vseh testiranih motoričnih sposobnosti so bili za analizo uporabljeni rezultati 7 motoričnih testov, in sicer testi, s katerimi se ocenjuje hitrost, moč, ravnotežje, koordinacija, hitrostna vzdržljivost in agilnost. Tekmovalno uspešnost smo ugotovili na osnovi končne uvrstitve posameznika v slovenskem otroškem smučarskem pokalu. Analiza rezultatov je pokazala, da obstaja srednja do visoka povezanost med motoričnimi sposobnostmi in tekmovalno uspešnostjo dečkov in deklic Smučarskega društva Unior Celje v kategoriji U14. Na tekmovalno uspešnost v največji meri vplivajo hitrost, agilnost ter repetitivna moč, manj pa ravnotežje in hitrostna vzdržljivost. Glede na rezultate analize podatkov lahko povzamemo, da je motorična uspešnost tekmovalcev mlajših kategorij dober napovednik njihove tekmovalne uspešnosti, kar se kaže tudi v drugih klubih oz. na celotnem nivoju alpskega smučanja v Sloveniji. Dobra motorična pripravljenost je bistvena za tekmovalno uspešnost, kar se je izkazalo tudi v našem primeru in zato menim, da je smiselno načrtno in sistematično voditi treninge in spremljati njihov napredek skozi celoten trenažni proces.

ABSTRACT KEYWORDS: Alpine skiing, motor skills, competitive performance, younger boys and girls. ANALYSIS OF QUALITY OF TRAINING AND COMPETITION PERFORMANCE FOR CHILDREN CATEGORIES, OF SKI CLUB UNIOR CELJE, IN PERIOD FROM 2008 TO 2015. Gasper Weber University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2016 University studies, Physical education Number of pages: 42; Number of tables: 8; Number of pictures: 4; Number of sources: 15; ABSTRACT The aim of the study was to determine the relationship between motor skills and the competitive performance among alpine skiers in the category U14 in the Ski club Unior Celje. The study included 16 skiers, 9 girls and 7 boys aged thirteen years old. The motor abilities of the skiers have been tested in the preparation period. Fromthe tested motor abilities, we have analyzed the results of seven motor tests, which are representing: speed, strength, balance, coordination, speedendurance and agility. Competitive performance was defined usingthe final rankings of the individual Slovenian children's ski Cup. Analysis of the results showed that there is a moderate to high correlation between motor skills and competitive performance in the category of U14 in the Ski club Unior Celje. Competitive performance is largely affected by speed, agility and repetitive strength, and is less affected by balance and speed endurance. According to the results of these data analysis, it can be summarized that the motor performance of children athletes, is a good predictor of their competitive performance. This trend is also reflected in other clubs as well ason the general level of alpine skiing in Slovenia. Good fitness level, is a key for a competitive success, which has been proved in our study. -Results of the study suggest, that the systematical planing and monitoring of trainings as well as measuring the progress of each skier is required.

KAZALO 1. UVOD... 7 1.1 TRENING IN TEKMOVALNA USPEŠNOST... 7 1.2 ZGODOVINA... 8 1.3 MOTORIČNE SPOSOBNOSTI... 10 1.3.1 MOČ... 12 1.3.2 HITROST... 13 1.3.3 VZDRŽLJIVOST... 14 1.3.4 GIBLJIVOST... 15 1.3.5 KOORDINACIJA... 16 1.3.6 RAVNOTEŽJE... 17 1.3.7 PRECIZNOST... 18 1.4 TEKMOVALNI SISTEM... 18 1.5 TEKMOVALNE DISCIPLINE V KATEGORIJI U14... 19 1.6 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE... 22 2. METODE DELA... 23 2.1 PREIZKUŠANCI... 23 2.2 PRIPOMOČKI... 23 2.3 NEODVISNE- MOTORIČNE SPREMENLJIVKE... 24 2.4 ODVISNA SPREMENLJIVKA... 29 2.5 POSTOPEK... 30 3. REZULTATI... 31 3.1 REZULTATI MOTORIČNIH TESTIRANJ IN TEKMOVALNE USPEŠNOSTI... 31 3.2 OSNOVNA STATISTIKA MOTORIČNIH SPREMENLJIVK... 33 3.3 POVEZANOST MOTORIČNIH SPREMENLJIVK S TEKMOVALNO USPEŠNOSTJO... 34 4. RAZPRAVA... 36 5. SKLEP... 39 6. LITERATURA... 41

1. UVOD 1.1 TRENING IN TEKMOVALNA USPEŠNOST Vodenje športnega treniranja v alpskem smučanju je kompleksen proces. Gre za proces preoblikovanja človeka, ki predstavlja enega izmed najbolj zapletenih in nepredvidljivih sistemov. Ob upoštevanju vseh smernic sodobnega športnega treniranja s procesom športnega treninga vplivamo na napredek in razvoj tekmovalca. Odgovornost trenerja pri delu z mladimi tekmovalci je zelo velika, saj s svojim znanjem in zgledom pomaga mladim pri uresničevanju športnih ciljev. Premalokrat se zavedamo, da smo tem mladim tekmovalcem, s katerimi preživimo ogromno časa v razvojno najbolj občutljivem obdobju, puberteti, velikokrat več kot le trenerji. S svojim delom vplivamo na preoblikovanje tekmovalcev tako na fizičnem kot psihičnem nivoju. Večina otrok, ki se danes ukvarja s tekmovalnim alpskim smučanjem, ima cilje, zaradi katerih se udeležuje procesa treninga. Ti cilji pa žal niso samo njihova pričakovanja; velikokrat so to pričakovanja staršev, klubov ali društev ter medijev. Vse to pa za otroke predstavlja velik pritisk, s katerim se težko soočajo, in svojo športno pot zaradi razočaranj in prenasičenosti mnogokrat zaključijo v obdobju, ko naj bi treningi in tekmovanja predstavljali igro, zabavo in učenje. Kratkoročno postavljeni cilji so največkrat neizvedljivi, čim hitrejše doseganje rezultata ne glede na posledice pa ima malo skupnega z dolgoročnim načrtovanjem športne vadbe in športne kariere. Prehitra specializacija se pojavlja tudi v alpskem smučanju, kaže se kot neustrezna uporaba vadbenih metod, sredstev ter vadbenih količin. Pri otrocih je potrebno oblikovati proces vadbe oziroma treniranja, upoštevajoč njihove razvojne značilnosti. Kljub enaki kronološki starosti otrok v tekmovalni kategoriji so opazne biološke razlike v razvoju, zato primerjava, dokler ni zaključen razvoj, mnogokrat ni pravi pokazatelj posameznikovega potenciala. Cilj, h kateremu bi morali strmeti, je 7

absolutni rezultat v mladinskih oziroma članskih kategorijah, ki pa je dosegljiv samo s strokovnim in načrtnim delom v otroških kategorijah. 1.2 ZGODOVINA Alpsko smučanje v Sloveniji uvrščamo med tradicionalne športe, ki nas kljub majhnemu številu prebivalstva postavlja ob bok večjim in razvitejšim državam. Slovenci smo bili vedno prepoznavni po smučanju (Lešnik in Žvan, 2007). Ta prepoznavnost se kaže skozi bogato zgodovino smučanja, ki je prvič omenjena in zapisana leta 1689 v knjigi Janeza Vajkarda Valvazora, Slava vojvodine Kranjske. Gre za prve opise spuščanja bloških smučarjev v Blokah, kjer se je smučanje razvilo že v 16. stoletju (Žvan, 1997). Tudi naši tekmovalci, ki so in še dosegajo zavidljive rezultate v svetovnem merilu, so pripomogli k temu, da Slovenija spada med smučarsko bolj razvite države. Med najuspešnejše smučarje štejemo Bojana Križaja, prvega slovenskega zmagovalca tekme za svetovni pokal. Prvo olimpijsko medaljo na zimskih igrah v Sarajevu je prismučal Jure Franko. Izjemni so tudi dosežki Roka Petroviča, ki je dosegel 5 zmag v svetovnem pokalu v eni sezoni. Ena izmed najboljših slovenskih smučark je Mateja Svet, ki je skupaj v svetovnem pokalu osvojila 7 zmag ter 22 uvrstitev na zmagovalni oder. Osvojila je tudi srebrno medaljo na olimpijskih igrah v Calgaryu. Najuspešnejša slovenska smučarka je Tina Maze, ki je ena izmed treh smučark, ki jim je uspelo v eni sezoni zmagati v vseh petih disciplinah. Je skupna zmagovalka svetovnega pokala z največ osvojenimi točkami v eni sezoni (2414) ter dobitnica štirih olimpijskih medalj. Pomembno vlogo pri tehnološkem razvoju smučarske opreme ima tudi slovenska tovarna Elan. V začetku 70. let je raziskovalec in vodja Elanovega razvojnega inštituta Andrej Robič v redno proizvodnjo uvedel povečan stranski lok v razmerju z dolžino, širino in prožnostjo smuči. Največja sprememba pri razvoju smuči pa se je zgodila v osemdesetih, ko sta se delu Andreja Robiča priključila Pavel Škofic in Jure 8

Franko. S skiciranjem in računanjem stranskega loka sta želela poiskati ustrezne mere smuči tako, da bi bilo mogoče smučati izključno po robnikih. Leta 1988 sta Pavel Škofic in Jure Franko razvila smuči Elan SCX. Leta 1993 pa je tovarna Elan pričela z redno proizvodnjo smuči s povečanim stranskim lokom. V tekmovalni sezoni 1999/2000 so nekateri tekmovalci v alpskem smučanju začeli uporabljati krajše zarezne smuči s poudarjenim stranskim lokom (skiinghistory.org). Tehnološkim spremembam smučarske opreme se je prilagajala tudi smučarska tehnika. Slovenska šola smučanja je vedno veljala za inovativno, saj so se novosti v tehniki odražale kot odsev smučanja najboljših tekmovalcev tistega časa. Na tematiko metodike in tehnike smučanja pa je napisanih tudi veliko knjig, ki dajejo možnost velike izbere pravilne poti poučevanja (Lešnik in Žvan, 2007). Zgodovina smučanja v Celju sega v leto 1920, ko je na Celjskem deloval učitelj smučanja Hainz Kodela, ki je s somišljeniki deloval kot promotor smučanja. Bil je tudi predsednik prvo ustanovljenega smučarskega kluba Skiklub Celje, ki je že leto po ustanovitvi, 1931, organiziralo prvo smučarsko tekmovanje na Celjski koči. Leta 1947 je bil v mestnem parku v Celju organiziran prvi nočni slalom pod baklami. Klubi in društva, ki so delovali v Celju, so nosili različna imena: Skiklub Celje, Železničarsko smučarsko društvo, Smučarsko društvo Izletnik Celje, Smučarsko društvo Toper Celje, do današnjega Smučarsko društvo Unior Celje. Vsem društvom pa je od leta 1935 skupno to, da se vsako leto tradicionalno pomerijo na najstarejšem smučarskem dvoboju mest Celje Zagreb (125 let športa v Celju, V J. Volfand in D. Šuster (ur.)). Smučarsko društvo Unior Celje je v celjski regiji največje in najuspešnejše društvo, ki nadaljuje delo svojih predhodnikov. Aktivnosti zajemajo tekmovalno in rekreativno smučanje ter organizacijo tekmovanj vseh nivojev. Najmlajši člani društva se prvih smučarskih korakov učijo v Alpski šoli, nekateri se usmerijo v tekmovalni šport, ki je primarna dejavnost društva, spet drugi se izobrazijo za učitelje smučanja. Najstarejši člani društva so sekcija veteranov, to so bivši tekmovalci in učitelji smučanja, ki so starejši od šestdeset let. 9

1.3 MOTORIČNE SPOSOBNOSTI Med najpomembnejša trenerjeva opravila spadata vodenje in nadzor vadbenega procesa in okolja ter športnikovih lastnosti in značilnosti. Večina jih opravlja samo vodenje, nadzor kot zelo pomemben dejavnik pa je mnogokrat pozabljen (Ušaj, 1997). Uspešnost v tekmovalnem alpskem smučanju je po mnenju strokovnjakov odvisna od posameznikovih motoričnih sposobnosti ter drugih dimenzij psihosomatičnega statusa (Lešnik, 1996). Motorične sposobnosti so dimenzije, ki opisujejo posameznikov prirojen in pridobljen potencial za uspešnost opravljanja gibalnih nalog. Genetsko pogojen, oziroma prirojen del motoričnih sposobnosti je tisti, na katerega ne moremo vplivati, preostali del pridobljenih sposobnosti pa lahko razvijamo s procesom treninga (Ušaj, 1997). Razlikujemo sedem primarnih motoričnih sposobnosti: moč, hitrost, vzdržljivost, gibljivost, koordinacija, ravnotežje in preciznost. Na sekundarni ravni pa jih delimo še na sposobnost za regulacijo energije, ki omogoča optimalni izkoristek energijskih potencialov pri izvedbi gibanja, in sposobnost za regulacijo gibanja, ki je odgovorna za oblikovanje, uresničevanje in nadziranje gibalnih nalog v prostoru in času (Pistotnik 2003; Ušaj, 1997). Ko govorimo o razvoju motoričnih sposobnosti, je poleg vsestranskosti razvoja potrebno upoštevati tudi ustrezno časovno umestitev, saj se vsaka izmed motoričnih sposobnosti najbolje razvija v določenem starostnem obdobju. V kategoriji U14, ki smo jo v raziskavi obravnavali, smo s tekmovalci, starimi 13 let, skozi trenažni proces razvijali vse motorične sposobnosti; katera sposobnost je bila v ospredju, pa je bilo odvisno od obdobja treninga. Letna ciklizacija treningov in tekmovanj alpskega smučarja v otroški kategoriji je razdeljena na štiri obdobja. 10

PRIPRAVLJALNO OBDOBJE Je najdaljše obdobje, ki traja od maja do oktobra, v katerem smo kondicijske treninge izvajali štirikrat tedensko. Namen vadbe v tem obdobju je bil izboljšanje splošne pripravljenosti tekmovalcev: vzdržljivosti, povečanje splošne moči celega telesa, izboljšanje gibljivosti, ravnotežja in koordinacije. Sredstva, ki smo jih uporabljali za izboljšanje naštetih sposobnosti, so: daljši teki, kolesarjenje, rolanje, pohodništvo, plavanje, igre z žogo, akrobatika, vaje moči z lastno težo ter kombinirane metode raztezanja. PREDTEKMOVALNO OBDOBJE V obdobju od oktobra do januarja smo kondicijske treninge izvajali tri do štiri krat tedensko. Prevladovala je specialna vadba, v kateri je bil cilj povečanje moči in hitrosti, izboljšanje ravnotežja ter koordinacije in vzdrževanje vzdržljivosti ter gibljivosti. Sredstva, ki smo jih uporabili: krajši teki, poskoki, meti težke žoge, šola teka, vadba moči z lastno težo za posamezno mišično skupino, vadba ravnotežja na ravnotežnih pripomočkih (deske, vrvi, gimnastična žoga), vadba koordinacije nog v koordinacijski lestvi, srednje dolgi teki v klanec, elementarne igre, metode statičnega raztezanja. TEKMOVALNO OBDOBJE V času, ko potekajo smučarska tekmovanja, od januarja do konca marca, smo kondicijske treninge zaradi velike količine treninga na snegu izvajali enkrat tedensko. Treningi so bili namenjeni ohranjanju kondicijske pripravljenosti ter regeneraciji po treningih na snegu in tekmovanjih. Na treningih smo izvajali: akrobatiko, igre z žogo, osnove borilnih veščin, vaje za moč z lastno težo za celo telo, vadbo ravnotežja na ravnotežnih pripomočkih (deske, vrvi, gimnastična žoga), koordinacijo nog v koordinacijski lestvi, metode statičnega raztezanja. 11

PREHODNO OBDOBJE V času po zaključku smučarskih tekmovanj in pred pričetkom nove sezone, v mesecu aprilu, so bili treningi namenjeni regeneraciji. Treningi so vključevali kolesarjenje, rolanje, pohodništvo in igre z žogo. Cilj prehodnega obdobja je fizični in mentalni počitek po dolgi sezoni. Kljub ugodnim pogojem za izvajanje treningov na snegu se smučarskih treningov ne izvaja, saj motivacija in delovna storilnost po zaključku tekmovanj močno padeta. Pri kondicijski vadbi, ki se izvaja pri nižji intenzivnosti, pa ni poudarek na nadgradnji sposobnosti, temveč samo na ohranjanju vadbene kontinuitete in stopnje kondicijske pripravljenosti. 1.3.1 MOČ Moč, kot motorična sposobnost je definirana kot zmožnost učinkovitega izkoriščanja sile mišic, pri premagovanju zunanjih sil. Glede na mišično obvladovanje zunanjih sil, ločimo tri pojavne oblike moči: Eksplozivna moč je sposobnost za maksimalni začetni pospešek telesa v prostoru (npr. skok, start, met). Značilna je hitra mobilizacija velike količine mišične sile, ki se uporabi za premagovanje zunanjih sil pri največji hitrosti. Eksplozivna moč se odraža predvsem pri acikličnih gibanjih, kot so skoki, preskoki, kratki sprinti, kjer je prisotno hitro premikanje lastnega telesa. Hkrati pa se odraža tudi pri gibanjih, kot so meti ali udarci, kjer s silo mišic delujemo na predmete v okolici. Eksplozivna moč je v veliki meri prirojena, saj je delež te približno 80 %, to pa pomeni, da jo z vadbo lahko razvijemo le v manjši meri (Agrež idr., 1998; Videmšek idr., 2003). Statična moč je sposobnost za maksimalno napenjanje mišic nog, rok in trupa brez prisotnosti gibanja. Najbolj tipična pojavna oblika statične moči je ohranjanje pokončne drže človeka ter ostalih statičnih položajev: opore na rokah, nošenja ali držanja predmetov. Prirojenost statične moči je manjša, približno 50 %, zato na njen razvoj lahko v veliki meri vplivamo s primerno vadbo. Vadbi statične moči se je potrebno izogibati pri najmlajših otrocih (Agrež idr., 1998; Videmšek idr., 2003). 12

Repetitivna moč je sposobnost za ponavljajoče premagovanje zunanjih sil, lahko tudi dolgotrajno opravljanje dela na podlagi izmeničnih mišičnih kontrakcij in relaksacij. Repetitivna moč se odraža v cikličnih gibanjih (hoja, tek, plavanje, kolesarjenje, veslanje itd.), omogoča nam ugodno razmerje med hitrostjo in časom izvajanja gibov. Značilno je, da je repetitivna moč odvisna od motivacije, srčno-žilne stabilnosti, respiratorne učinkovitosti in fizioloških mehanizmov nastanka utrujenosti. S primerno vadbo lahko na razvoj repetitivne moči močno vplivamo, saj je delež prirojenosti približno 50 % (Agrež idr., 1998; Videmšek idr., 2003). V smučanju sta uspešnost obvladovanja tehnike in tudi premagovanja velikih obremenitev odvisna od sposobnosti razvoja določenih pojavnih oblik moči, ki predstavljajo osnovo športne panoge (Makuc idr., 2011). V otroškem obdobju je smiselno razvijati splošno moč, ki zajema celotno telo, in ne samo določeno mišično skupino. Najbolj pomembno je razvijati mišice trupa, šele nato pa mišice spodnjih in zgornjih okončin. Pri vadbi se naj bi uporabljale čim bolj kompleksne vaje z lastno telesno težo, oziroma vaje z drobnimi rekviziti, kot so elastični trakovi, obtežilne vrečke, ročke, težke žoge, Vadba splošne moči predstavlja osnovo za nadaljnjo vadbo vzdržljivosti v moči ter hitre moči. 1.3.2 HITROST Hitrost je, kot motorična sposobnost definirana, kot sposobnost izvedbe zastavljenega gibanja v najkrajšem možnem času. Delež prirojenosti je 80 do 90 %, kar pomeni, da lahko z vadbo vplivamo na njen razvoj le 10 20 %. Dedni vpliv je viden tudi iz morfologije mišičnih vlaken, saj je pri večini oseb razmerje med hitrimi in počasnimi mišičnimi vlakni 1:1. Pojavne oblike hitrosti v alpskem smučanju so: hitrost reakcije (sposobnost hitrega gibalnega odziva na določen signal), hitrost posamičnega/enostavnega giba (sposobnost premika telesnega segmenta na določeni poti v najkrajšem možnem času) in 13

hitrost alternativnih gibov (sposobnost hitrega ponavljanja gibov s konstantno amplitudo) (Makuc idr., 2011). Na razvoj hitrosti lahko posredno vplivamo z razvojem eksplozivne moči, s koordinacijo in z gibljivostjo (Agrež idr., 1998). Hitrost pri otrocih lahko razvijamo s štafetnimi igrami, elementarnimi igrami, različnimi poskoki, teki iz različnih štartnih položajev in teki po strmini (Makuc idr., 2011.). Smučanje je v veliki meri odvisno od hitrosti gibov in gibanja, zato je hitrost eden izmed ključnih dejavnikov tekmovalnega alpskega smučarja. Tekmovalec se na progi srečuje s hitrostjo reakcije na pričakovan in na nepričakovan znak. Pri ogledu proge si poskuša zapomnit dele proge, kjer bo moral reagirati hitro (hitre spremembe smeri, vertikalno postavljena vratca, prelomnica, ), srečuje pa se tudi z novo nastalimi situacijami, ki so nepredvidljive in jih na ogledu ni bilo mogoče opaziti (slaba vidljivost, luknje na progi, ledene plošče, zlomljen količek, delavec na progi, ). Pri reakcijskem času je najpomembnejše razpoznavanje dražljaja v centralnem živčnem sistemu; če je dražljaj prepoznan kot pomemben, se nanj odzovemo ustrezno, in obratno (Ušaj, 1996). Hitrost razpoznavanja dražljaja je najpomembnejša faza v številnih zapletenih položajih, v katerih se smučar lahko znajde. Zato je sposobnost selektivne reakcije ključna pri uspešnosti tekmovalca (izbira ustreznega položaja, izbira ustrezne linije,...). 1.3.3 VZDRŽLJIVOST Vzdržljivost je motorična sposobnost za opravljanje dolgotrajnih aktivnosti, brez da bi se pri tem zmanjševala njihova učinkovitost (Agrež idr., 1998). Pomembno vlogo za izvajanje dolgotrajnih aktivnosti ima motiviranost posameznika ter njegova aerobna vzdržljivost (Ušaj,1997; Pistotnik, 2003). Da lahko izvajamo določeno vzdržljivostno aktivnost, je potrebna določena količina razpoložljive energije v telesu. Glede na izvor energije ločimo dva tipa vzdržljivosti: 14

Anaerobna vzdržljivost je sposobnost pri največji možni intenzivnosti opravljati gibalno aktivnost nepretrgoma do 3 minute. Proces je odvisen od energetskih zalog glikogena v mišicah, ki se sproščajo brez prisotnosti kisika, zato prihaja do kopičenja laktata v mišicah. Zaradi povečanja laktata v krvi se intenzivnost gibalne aktivnosti zmanjša ali celo prekine. Aerobno vzdržljivost predstavljajo gibalne aktivnosti, ki trajajo od 3 minut do ene ure, to je sposobnost oziroma zmogljivost, ki jo omogoča kisik, ki v mišice prihaja iz ozračja. Aerobno zmogljivost za človeka predstavlja dihanje, ki lahko zadovoljuje srednje visoke energijske zahteve organizma, v kolikor se potrebe po energiji povečajo, se pričenjajo vključevati anaerobni izvori energije (Agrež idr., 1998; Ušaj, 1997). Glede na dolžino trajanja aerobne aktivnosti ločimo: kratkotrajno vzdržljivost, ki traja 3 10 minut, srednje dolgo vzdržljivost, ki traja 10 30 minut, in dolgotrajno vzdržljivost, ki traja 30 minut in več. Vzdržljivost v alpskem smučanju je kot funkcionalna sposobnost pomemben dejavnik, na katerem gradimo ostale sposobnosti. Poleg splošne vzdržljivosti je pomembna tudi specifična mišična vzdržljivost, saj smučanje od nekaterih mišičnih skupin zahteva, da so neprestano aktivne. Na ta način pripomorejo k ohranjanju položaja na smučeh. V otroškem obdobju je najpomembneje razvijati splošno aerobno vzdržljivost, med katero uvrščamo nizke in srednje intenzivne napore, v katerih prevladujejo aerobni energijski procesi (Makuc idr., 2011). 1.3.4 GIBLJIVOST Gibljivost je tista motorična sposobnost, ki je potrebna za vsa gibanja človeka, najpomembnejša pa je pri izvajanju gibov v maksimalnih amplitudah. Zaradi povečane gibljivosti lahko delujejo sile na daljši poti in s tem se zmanjša možnost 15

poškodb. Gibljivost smatramo kot pomemben dejavnik telesne priprave v športu kot tudi v vsakdanjem življenju (Ušaj, 1997). Stopnja prirojenosti gibljivosti je sorazmerno nizka, nekje do 15 16 leta se gibljivost povečuje, z ustrezno vadbo jo lahko ohranimo na določeni ravni do pozne starosti. Povečana gibljivosti omogoča posamezniku ustvarjanje navidezne lahkote, nežnost gibanja, mogočnost koordinacije, samokontrolo in popolno svobodo (Ušaj, 1997). Biološka podlaga gibljivosti sta elastična struktura mišičnih vlaken in kompleksno uravnavanje njene togosti. Z mehanskega vidika elastičnosti mišic lahko sklepamo, da se daljše mišice lahko raztegnejo za daljšo razdaljo od krajših. Fiziološka podlaga gibljivosti pa predstavlja usklajenost med napetostjo in sproščenostjo antagonističnih in agonističnih mišic (Ušaj, 1997). Sredstva, ki se najpogosteje uporabljajo za povečanje gibljivosti, so gimnastične vaje. Za statične vaje je značilno zadrževanje nekega položaja, za dinamične pa balistične gimnastične vaje z zamahi (Pistotnik, 2003). Metode, ki se uporabljajo za povečanje gibljivosti, pa so: - metodi dinamičnega raztezanja, - metoda statičnega raztezanja in - kombinirane metode. V tekmovalnem alpskem smučanju gibljivost bistveno ne vpliva na uspešnost, je pa dobro, da so tekmovalci optimalno gibljivi. Gibljivost ima ključen pomen predvsem zaradi možnosti zmanjšanja poškodb v nepredvidenih situacijah, ko so amplitude gibov preko meja posameznih delov telesa smučarja (Lešnik in Žvan, 2007). 1.3.5 KOORDINACIJA Koordinacija je zelo kompleksna motorična sposobnost optimalno usklajenega izvajanja v nenaučenih ter nepredvidljivih gibalnih nalogah. Najpomembnejšo vlogo 16

ima v športih, kjer so potrebna zapletena gibanja, kompleksnost ter nepredvidljivost, zato je potrebno čim boljše obvladanje tehnike izbranega športa (Ušaj, 1997). Po Ušaju (1997) poznamo več oblik koordinacije: - sposobnost hitrega opravljanja zapletenih in nenaučenih motoričnih nalog, - sposobnost opravljanja ritmičnih motoričnih nalog, - sposobnost pravočasne izvedbe motoričnih nalog (timing), - sposobnost reševanja motoričnih nalog z nedominantnimi okončinami (lateralnost), - sposobnost usklajenega gibanja zgornjih in spodnjih udov, - sposobnost hitrega spreminjanja smeri gibanja (agilnost), - sposobnost natančnega zadevanja cilja in - sposobnost natančnega vodenja gibanja. Ne glede na obliko koordinacije je za vse ključno natančno, pravočasno, ritmično in usklajeno premikanje udov, tako kot zahteva motorična naloga. Stopnja prirojenosti koordinacije je visoka, nekje do 80 %. Na uspešnost izvedbe gibalnih nalog vplivajo psihične sposobnosti in inteligenca ter delovanje centralnega živčnega sistema (Pistotnik 2003; Ušaj, 1997). V tekmovalnem alpskem smučanju otroških kategorij prevladuje trening splošne koordinacije, kjer gre za čim bolj racionalno izvajanje različnih motoričnih veščin (seznanjanje s čim več različnimi športnimi panogami). Trening splošne koordinacije v smučanju zajema smučanje po grbinah, celem snegu, megli, snežnih parkih itd. Postopno se prične tudi z razvojem specialne koordinacije, za katero je značilno izvajanje različnih gibanj pri večji hitrosti brez napak, pri tem pa se ohrani lahkotnost in natančnost (Petrovič idr, 1987). 1.3.6 RAVNOTEŽJE Ravnotežje je motorična sposobnost ohranjanja stabilnega položaja v mirovanju ali gibanju ter hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov, ki telo vrnejo v ravnotežni položaj. Ravnotežje je odvisno od centralnega ravnotežnega organa v srednjem ušesu ter ravnotežnega centra v malih možganih. Za pomoč ohranjanju oziroma 17

vzpostavljanju ravnotežja pa skrbijo tudi čutila: vid, sluh, tetivni receptorji, mišični receptorji, receptorji v obsklepnih strukturah in taktilni receptorji v koži (Pistotnik,2003). Oblike ravnotežja: Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja ali statično ravnotežje pomeni ohranjanje ravnotežnega položaja v mirovanju ali gibanju, ko predhodno ni bil moten ravnotežni organ. Sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja ali dinamično ravnotežje je vzpostavljanje ravnotežnega položaja v mirovanju ali gibanju po predhodnem motenju ravnotežnega organa (Agrež idr., 1998; Pistotnik, 2003). Pri alpskem smučanju govorimo predvsem o dinamičnem ravnotežju, saj je smučar ves čas v gibanju. Pomembna je sposobnost kontrole nihanja težišča v vseh smereh, v območju, ki še omogoča ravnotežni položaj smučarja, ne da bi ta padel (Lešnik, 2007). 1.3.7 PRECIZNOST Preciznost je tista motorična sposobnost, ki je odgovorna za natančno usmeritev smeri gibanja ter njeno intenzivnost (Pistotnik, 2003). V tekmovalnem alpskem smučanju preciznost smatramo kot gibanje po najustreznejši in najhitrejši poti (Lešnik 2007). 1.4 TEKMOVALNI SISTEM Tekmovanja za kategorijo U14, katerih se udeležujejo tekmovalci pod okriljem Smučarske zveze Slovenije, so organizirana na več nivojih: regijska tekmovanja, državna tekmovanja, mednarodna tekmovanja. 18

Regijska tekmovanja potekajo znotraj štirih regij v Sloveniji (vzhodna, zahodna, centralna, notranjsko primorska). Tekme so v veliki večini izvedene v uvodnem delu sezone, rezultati pa se upoštevajo za boljše štartno izhodišče na tekmah na državnem nivoju ter za skupno regijsko razvrstitev na koncu sezone. Pod državna tekmovanja spadajo tekme za državni pokal in državno prvenstvo. Na tekmovanjih za državni pokal tekmovalci v eni sezoni tekmujejo na šestih tekmah v slalomu in veleslalomu ter štirih tekmah v superveleslalomu. Iz seštevka točk tekmovanj dobimo pokalnega zmagovalca. Za naslov državnega prvaka pa je ena izmed pokalnih tekem na disciplino tudi državno prvenstvo. Na mednarodnih tekmovanjih tekmujejo najboljši posamezniki iz državnih reprezentanc celega sveta. Na podlagi trenutne uspešnosti na državnih tekmovanjih se določi ekipa najboljših posameznikov, ki Slovenijo zastopajo na mednarodnem tekmovanju. To so tekmovanja z veliko tradicijo, ki se odvijajo po celem svetu, najodmevnejša pa so: Topolino - Italija, Whistler - Kanada, Pokal Loka - Slovenija, Val - d Isere - Francija in Pinochio - Italija. Na tekmovanjih z manjšim številom držav udeleženk pa Slovenijo zastopajo regijske reprezentance, vsaka regija se udeleži ene izmed tekem: Sljeme - Hrvaška, Ricky - Češka, Sarajevo - Bosna in Hercegovina ter Vratna - Slovaška. Začetek tekmovalne sezone je odvisen od snežnih pogojev na slovenskih smučiščih, večinoma pričnejo tekmovalci z regijskimi tekmovanji v drugi polovici decembra, državna tekmovanja pa potekajo od sredine januarja do konca marca. 1.5 TEKMOVALNE DISCIPLINE V KATEGORIJI U14 V kategoriji U14, v kateri tekmujejo deklice in dečki, stari dvanajst in trinajst let, potekajo tekmovanja v obeh tehničnih disciplinah, slalomu in veleslalomu, ter v hitri disciplini, superveleslalomu. Cilj vseh disciplin tekmovalnega alpskega smučanja je čim hitreje presmučati tekmovalno progo, tekmovalec torej skuša zavoje v večini primerov izvesti tako, da 19

izgubi čim manj hitrosti. Ker smuči s poudarjenim stranskim lokom omogočajo vožnjo z minimalnim oddrsavanjem, je tekmovalčeva tehnika prilagojena čim večjemu izkoristku te lastnosti (Kugovnik, Supej in Nemec, 2003). Hitrost, ki jo narekuje postavitev hitrih disciplin, je primerna sposobnostim tekmovalcev. S postavitvijo, primerno naklonini, se kontrolira hitrost smučanja do te mere, da se zmanjša nevarnost hudih padcev in posledično večjih poškodb. V obeh tehničnih disciplinah pa je za uspešno presmučano tekmovalno progo pomembno predvsem tehnično znanje smučanja. VELESLALOM Veleslalom poleg slaloma spada v sklop tehničnih disciplin, v zgodovini pa se kot tekmovalna disciplina pojavi po smuku in slalomu. Veleslalom opisujemo kot temeljno disciplino tekmovalnega alpskega smučanja, katerega elementi so osnova tako slalomu kot tudi hitrima disciplinama, smuku in superveleslalomu. Pravila mednarodne smučarske organizacije FIS določajo parametre, v katerih mora biti postavljena veleslalomska proga, v domeni postavljalca pa je, da po lastni presoji postavitev prilagodi terenu. Pri veleslalomski tehniki gre za navezovanje zavojev s spremembami ritma, od naklonine terena in postavitve vratic pa je odvisna hitrost smučarja. Običajno je postavitev na strmejših delih proge postavljena z večjim horizontalnim zamikom v primerjavi s položnejšimi odseki proge. Na kakšen način tekmovalci presmučajo različne postavitve proge, je odvisno od njihovega tehničnega znanja ter psihofizičnih sposobnosti (Lešnik in Žvan, 2007). Osnova tehnike veleslaloma je razbremenjevanje s stranskim gibanjem, ki je povezano z izkoriščanjem napetosti smuči za razbremenitev in odboj v nov zavoj. Tehnika veleslalomskih zavojev se spreminja glede na naklonino, vstopno hitrost in zaprtost postavitve vratic (Lešnik in Žvan, 2007). SLALOM Slalom je disciplina z najkrajšimi razdaljami med vraticami in posledično največjim številom zavojev na tekmovalni progi. Postavitev je sestavljena iz vertikalno in 20

horizontalno postavljenih vratic ter različnih sprememb ritma, ki jih natančno določajo FIS pravila. Po hitrosti smučanja je najpočasnejša, a po dinamiki smučanja najhitrejša disciplina. Smuči za slalom so najkrajše v primerjavi s smučmi za ostale discipline in imajo tudi najbolj poudarjen stranski lok. Slalomsko tehniko opisujejo kot odvisnost od ustrezne nastavitve robnikov, vodenja smuči in razporeditve teže na obe smučki. Tekmovalec mora pravočasno in natančno navezovati zavoje, da so ti lahko izpeljani čim krajše (Lešnik in Žvan, 2007). Tekmovalci v kategoriji U14 se s slalomom med visokimi količki srečajo prvič, saj se v predhodni kategoriji tekmuje na prilagojene manjše gumijaste količke. Zato je tehniki učenja smučanja med visokimi količki s prehodom zunanje roke preko količka potrebno nameniti več treninga. Slika 1. Slalom (osebni arhiv) SUPERVELESLALOM Je v tekmovalnem smučanju po nastanku najmlajša disciplina, v kateri se prepletajo elementi veleslaloma in smuka. Značilnost tehnike superveleslaloma izhaja iz veleslalomske tehnike, vendar se gibanja tukaj dogajajo v nižjih prežah in manjših amplitudah vertikalnega gibanja, kar pa je značilnost smukaške tehnike. Zaradi večjih hitrosti in posledično večjih obremenitev sta delo nog ter optimalni nadzor razporejanja teže na zunanjo in notranjo smučko zelo pomembna. Zaradi boljše 21

vodljivosti so smuči, ki se uporabljajo za superveleslalom, daljše od veleslalomskih, stranski lok pa je zaradi daljših in bolj odprtih zavojev manj izrazit (Lešnik in Žvan, 2007). Disciplina superveleslalom je ena izmed novosti pri prehodu smučarjev iz kategorije U12 v kategorijo U14. Tekmovalci se soočajo s postavitvami v večjih hitrostih, skoki ter daljšimi smučmi, zato je postopnosti pri učenju teh segmentom potrebno posvetiti posebno pozornost. 1.6 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE V tekmovalnem alpskem smučanju, ki spada med najkompleksnejše športne panoge, na končni rezultat vpliva mnogo dejavnikov. Najpomembnejša pa sta tehnika smučanja in razvoj motoričnih sposobnosti, katere je potrebno postopno in načrtno razvijati od najmlajših kategorij dalje. Pri načrtovanju treninga moramo dobro poznati sredstva in metode za razvoj določene motorične sposobnosti, biološke in psihološke dejavnike ter omejitvene dejavnike (Ušaj, 1997). V diplomskem delu se bomo osredotočili na trening alpskih smučarjev v kategorij mlajših deklic in dečkov U14 (12 13 let) smučarskega društva Unior Celje v povezavi z njihovo tekmovalno uspešnostjo. Na podlagi analize rezultatov izbranih motoričnih testov bomo iskali povezanost med motorično in tekmovalno uspešnostjo v pokalnih tekmovanjih mlajših smučarskih kategorij v Sloveniji. Cilj 1: Na podlagi analize rezultatov motoričnih sposobnosti na eni in tekmovalne uspešnosti na drugi strani želimo ugotoviti, ali so v obdobju od leta 2008 do 2015 v kategoriji U14 motorično uspešnejši otroci dosegali višje uvrstitve na otroških tekmovanjih v Sloveniji in obratno. Hipoteza 1: Motorično uspešnejši tekmovalci v kategoriji U14 so v obdobju od leta 2008 do 2015 v primerjavi z motorično manj uspešnimi tekmovalci dosegali višje uvrstitve na otroških tekmovanjih v Sloveniji. 22

2. METODE DELA 2.1 PREIZKUŠANCI Vzorec preizkušancev predstavlja 16 tekmovalcev (9 deklic in 7 dečkov), članov Smučarskega društva Unior Celje. V raziskavi bomo uporabili rezultate njihovih motoričnih testiranj v tekmovalni sezoni, ko dopolnijo starost 13 let, ter tekmovalne uspešnosti v smučarskem pokalu v kategoriji U14. Vsi preizkušanci so pred tem več kot dve leti aktivno trenirali alpsko smučanje ter niso bili poškodovani. 2.2 PRIPOMOČKI V analizo bodo vključene spremenljivke, pridobljene s pomočjo opravljenih testiranj v izbrani sezoni ter uvrstitev posameznika v slovenskem otroškem pokalnem tekmovanju v alpskem smučanju. Iz motoričnega testiranja, ki smo ga izvajali v tekmovalni sezoni, je izbranih sedem motoričnih testov: SDM - skok v daljino z mesta, RPNT - ravnotežje prečno na T deski, SKI9 - osmice okoli 9 stožcev, 10SKOK - deset povezanih sonožnih skokov v daljino, PPO - sonožni preskoki 30cm visoke ovire, TEK4x15 - tek z menjavo mest na razdalji 15 metrov in TEK300 - tek na razdalji 300 metrov. Razvoj in napredek posameznika v antropometričnih in motoričnih spremenljivkah smo spremljali skozi celotno obdobje otroških kategorij. Z dobljenimi rezultati, ki se zbirajo v tekmovalčev športni karton, se ugotavlja vsebinsko in količinsko primernost kondicijskega treninga za napredek posameznika. V TABELI 1 je prikazan del športnega kartona. 23

REZULTATI (s) Tabela 1: Prikaz rezultatov testiranja ravnotežja za posameznika. Test Ime testa Rezultati Datum Starost (s) testiranja (let) Graf 3,2 22.5. 2009 10 2,3 21.9. 2009 10 RPNT Ravnotežje 2,8 5.8. 2010 11 prečno na 4,3 11.5. 2011 12 T deski 7,6 11.7. 2011 12 5,9 5.9. 2011 12 Ravnotežje prečno na T deski 9 31.5. 2012 13 7,7 21.8. 2012 13 13,6 15.10. 2012 13 10,6 20.6. 2013 14 9,2 25.10. 2013 14 23,7 27.5. 2014 15 15,4 18.8. 2014 15 26 5.10. 2014 15 DATUM TESTIRANJA 2.3 NEODVISNE- MOTORIČNE SPREMENLJIVKE SKOK V DALJINO Z MESTA (SDM) Gre za test merjenja eksplozivne moči nog, izvajali smo ga na ravni nedrseči površini iz gumijaste umetne mase na atletskem stadionu. Pripomočka, ki sta bila uporabljena za izvedbo testa, sta merilni trak in kreda. Preizkušanec se sonožno s prsti v smeri naprej postavi za črto, ki označuje začetek testa. S sonožnim odrivom skoči čim dlje, pri čem s kredo označimo mesto, kjer s petama pristane na podlago. Test opravi trikrat, pri čemer se za rezultat, ki je izmerjen na centimeter natančno, šteje najdaljši skok. 24

RAVNOTEŽJE PREČNO NA T DESKI (RPNT) Pri testu merimo sposobnost zadrževanja ravnotežja na ravnotežni deski, ki je postavljena na ravno nedrsečo podlago. Potrebna pripomočka za izvedbo testa sta štoparica in ravnotežna deska v obliki črke T. Preizkušanec se s stopali vzporedno v širini bokov prečno postavi na ravnotežno desko, ob opori z rokama na merilcu uravnovesi desko in najde ravnotežni položaj. Ko odmakne roki z merilca, ta prične z merjenjem časa, ki ga prekine, ko preizkušanec v takšni meri izgubi ravnotežje, da se deska dotakne tal. Izmed treh opravljenih poizkusov se za rezultat šteje najdaljše vztrajanje v ravnotežnem položaju. Slika 2. Ravnotežje na T deski (osebni arhiv) 25

OSMICE OKOLI DEVETIH STOŽCEV (SKI9) Gre za test koordinacije nog, ki ga izvajamo na ravni nedrseči umetni podlagi velikosti 10x10 metrov. Pripomočki, potrebni za izvedbo testa, so štoparica, merilni trak ter devet stožcev višine 40 centimetrov. Stožci so postavljeni v treh linijah v obliki kvadrata, pri čimer je oddaljenost do vsakega sosednjega stožca tri metre. Preizkušanec se postavi ob izhodiščni stožec na sredi kvadrata, na štartni znak merilca v obliki osmice obkroži prvi stožec in se vrne na izhodiščni sredinski stožec tako, da je s prsmi vedno obrnjen v isto smer. Na takšen način po poti krožnice oriše osmice okoli vseh osmih zunanjih stožcev, pri tem pa je s trupom ves čas obrnjen v isto smer (npr. proti severu). Merjenje se zaključi, ko preizkušanec zadnjič priteče do izhodiščnega sredinskega stožca. Naloga se opravi enkrat, oziroma v primeru napake večkrat, čas pa je zabeležen do desetinke natančno. Slika 3. SKI9 (osebni arhiv) 26

DESET POVEZANIH SONOŽNIH SKOKOV V DALJINO (10SKOK) Pri testu merimo repetitivno odrivno moč nog, test smo izvajali na ravni nedrseči gumijasti podlagi na atletski stezi. Pripomoček, potreben za izvedbo testa, je merilni trak. Preizkušanec se sonožno s prsti v smeri naprej postavi za črto, ki označuje začetek testa, ter s sonožnimi odrivi poveže deset poskokov naprej, brez prekinitve gibanja. Na centimeter natančno smo izmerili del telesa, ki je v stiku s podlago najbliže začetni črti. Test se opravi enkrat. BOČNI SONOŽNI PRESKOKI 30 CM VISOKE OVIRE (PPO) Pri testu merimo repetitivno odrivno moč nog s pomočjo bočnih preskokov preko ovire. Pripomočka za izvedbo testa sta 30 centimetrov visoka ovira ter štoparica. Ovira je postavljena na ravni nedrseči podlagi, preizkušanec se postavi bočno ob oviro in na znak prične z izvajanem sonožnih bočnih preskokov ovire. Test se zaključi po preteku 30 sekund, za uspešno opravljene preskoke se štejejo tisti, ki so bili izvedeni sonožno. 27

Slika 4. Preskoki preko ovire (osebni arhiv) TEK Z MENJAVO MEST NA RAZDALJI 15 METROV (TEK4x15) Pri testu merimo hitrost in agilnost posameznika. Test smo izvajali na atletskem stadionu, za merjenje smo potrebovali štoparico. Preizkušanec stoji za eno izmed dveh vzporednih črt, ki sta ena od druge oddaljeni 15 metrov. Po startnem znaku mora štirikrat čim hitreje preteči preko omejenega prostora od črte do črte in na vsaki strani vsaj z eno nogo prestopiti črto. Test je zaključen, ko zadnjič prečka črto, rezultat smo beležili na desetinko natančno. TEK NA RAZDALJI 300 METROV (TEK300) Pri testu smo merili hitrostno vzdržljivost posameznika, izvajali smo ga na atletskem stadionu. Pripomoček za izvedbo testa je štoparica, s katero smo merili čas na desetinko natančno. 28

2.4 ODVISNA SPREMENLJIVKA Odvisno spremenljivko predstavlja tekmovalna uspešnost tekmovalca na pokalnih otroških smučarskih tekmovanjih. Izražena je kot skupno doseženo mesto ob koncu smučarske sezone na pokalnih tekmovanjih pod okriljem Smučarske zveze Slovenije v kategoriji U14. Za skupno uvrstitev se ne upoštevajo vse izvedene tekme, kriterij, koliko najboljših doseženih uvrstitev se upošteva, je napisan v TABELI 2. Ker so v raziskavo vključeni tekmovalci, ki so med letoma 2008 in 2015 tekmovali v Smučarskem društvu Unior Celje, in smo njihove rezultate vrednotili, ko so bili stari 13 let, se pojavlja, da so tekmovalci v smučarskem pokalu zasedli enako mesto, vendar se je to zgodilo v različnih tekmovalnih sezonah. Tabela 2: Kriterij upoštevanih tekem glede na realizacijo (SZS, 2016) VELESALOM SLALOM SUPERVELESLALOM izvedeno upoštevano izvedeno upoštevano izvedeno upoštevano 1 0 1 0 1 0 2 1 2 1 2 1 3 2 3 1 3 2 4 2 4 2 4 2 5 3 5 2 6 3 6 3 Kriterij je postavljen tako, da omogoča tekmovalcem, ki na tekmah več tvegajo in posledično kdaj ostanejo brez uvrstitve, da so ob koncu sezone uvrščeni više kot pa tisti, ki brez tveganja vedno prismučajo do cilja. Tudi krajša odsotnost zaradi poškodbe ali bolezni ne vpliva na končno uvrstitev posameznika. Glede na tekmovalno disciplino se razlikuje število upoštevanih tekem glede na izvedene, saj je slalom disciplina, kjer so odstopi pogostejši kot v superveleslalomu in veleslalomu. 29

2.5 POSTOPEK Meritve smo izvajali dva do štirikrat na sezono v pripravljalnem obdobju med majem in novembrom. Športni karton posameznika zajema dve antropometrični in deset motoričnih dimenzij. Meritev vedno poteka na istem prostoru (atletski stadion z umetno podlago), tudi sposobnosti se merijo vedno v istem vrstnem redu. V diplomski nalogi smo se osredotočili na sedem motoričnih dimenzij ter tekmovalno uspešnost vzorca merjencev pri starosti 13 let. Za statistično obdelavo smo uporabili program Microsoft Office Excell 2007. Pri obdelavi osnovne statistike neodvisnih spremenljivk smo ugotavljali: minimalno vrednost, maksimalno vrednost, aritmetično sredino ter standardni odklon od aritmetične sredine. Za vsako izmed sedmih izbranih motoričnih spremenljivk smo izračunali Pearsonov koeficient korelacije, ki nam pokaže linearno povezanost med motoričnimi spremenljivkami in tekmovalno uspešnostjo v smučarskem pokalu. Koeficient vrednosti se giblje od -1 do 1: vrednost -1 predstavlja popolno negativno povezanost spremenljivk, vrednost 1 pomeni popolno pozitivno povezanost, koeficient 0 pa označuje ničelni vpliv ene spremenljivke na drugo. Izračunana vrednost nam pove ali linearna povezanost med dvema spremenljivkama obstaja in kako močna je povezanost. Moč povezanosti po (Leskošek, 2010): 0 - ni povezanosti; 0 0,2 - neznatna povezanost; 0,2 0,4 - šibka povezanost; 0,4 0,7 - srednja povezanost ; 0,7 0,9 - visoka povezanost; 0,9 1 - zelo visoka povezanost; 1 - popolna povezanost; Glede na ugotovljeno povezanost med motoričnimi spremenljivkami in tekmovalno uspešnostjo v smučarskem pokalu bomo ugotavljali, kako določena sposobnost vpliva oziroma pripomore, da je tekmovalec bolj ali manj uspešen. 30

3. REZULTATI Pridobljene rezultate neodvisnih ter odvisnih spremenljivk smo z matematično statistično metodo prikazali v tabelah in jih interpretirali. V prvem delu smo predstavili vse rezultate vsakega preizkušanca, ločeno po spolu pri starosti 13 let. V drugem delu smo predstavili izračune osnovne statistike, neodvisne - motorične spremenljivke ločeno za deklice ter dečke. V tretjem delu pa smo predstavili izračun Pearsonovih koeficientov korelacij med posameznimi motoričnimi spremenljivkami v povezavi s kriterijsko spremenljivko tekmovalno uspešnostjo ločeno za deklice ter dečke. 3.1 REZULTATI MOTORIČNIH TESTIRANJ IN TEKMOVALNE USPEŠNOSTI Tabela 3: Rezultati motoričnih spremenljivk in tekmovalne uspešnosti za deklice pri starosti 13 let. deklice SDM (cm) RPNT (s) SKI9 (s) 10SKOK (m) 31 PPO (pon) TEK4x15 (s) TEK300 (s) SMUČANJE (mesto) 1 211 25,4 27,3 21,6 62 13,3 51,5 1 2 219 18,8 28,5 19,3 58 13,8 56,8 1 3 201 20 29 20,5 63 13,6 55,8 2 4 230 7,1 27,1 21,8 62 13,3 52,2 3 5 209 22,7 29 21,5 67 13,3 52,7 6 6 177 14,7 31 18,3 48 14,3 63,9 14 7 199 4,3 31,6 18 48 15,1 62,3 18 8 185 4,5 34,3 18,1 48 14,8 63,5 19 9 177 14,7 31 18,3 48 14,3 63,9 25 Legenda: SDM - skok v daljino z mesta, RPNT - ravnotežje prečno na T deski, SKI9 - osmice okoli devetih stožcev, 10SKOK - deset povezanih sonožnih skokov v daljino, PPO - bočni sonožni preskoki 30cm visoke ovire, TEK4x15 - tek z menjavo mest na razdalji 15 metrov, TEK300 - tek na razdalji 300 metrov, SMUČANJE - uvrstitev v pokalu na kocu sezone. V tabeli 3 je vzorec merjencev predstavljalo devet deklic, katerim smo izmerili sedem motoričnih sposobnosti ter zabeležili njihovo skupno uvrstitev na smučarskih

tekmovanjih. Razpon rezultatov pri testu SDM je med 230 in 177 centimetrov, pri testu RPNT med 25,4 in 4,3 sekunde, pri testu SKI9 med 27,1 in 34,6 sekund, pri testu 10SKOK med 21,8 in 18 metra, pri testu PPO med 67 in 48 ponovitvami, pri testu TEK4x15 se izmerjene vrednosti gibljejo med 13,3 in 15,1 sekunde, pri testu TEK300 pa so rezultati med 51,5 in 63,9 sekund. Skupna uvrstitev v smučarskem pokalu pri deklicah pa je bila med 1. in 25. mestom. Tabela 4: Rezultati motoričnih spremenljivk in tekmovalne uspešnosti za dečke pri starosti 13 let. dečki SDM (cm) RPNT (s) SKI9 (s) 10SKOK (m) PPO (pon) TEK4x15 (s) TEK300 (s) SMUČANJE (mesto) 1 239 13,6 28 22,6 59 12,9 51,9 1 2 213 10,2 29,7 21,4 58 13,3 51 1 3 200 12 27,9 21,5 63 13,5 53,9 4 4 200 10,8 28,9 21,6 62 13,9 58,5 10 5 214 12 30 20,8 51 13,9 54,2 12 6 190 9,7 31,9 19,2 53 14,8 59,7 16 7 207 6,5 31,1 20,3 52 13,7 54,3 17 Legenda: SDM - skok v daljino z mesta, RPNT - ravnotežje prečno na T deski, SKI9 - osmice okoli devetih stožcev, 10SKOK - deset povezanih sonožnih skokov v daljino, PPO - bočni sonožni preskoki 30cm visoke ovire, TEK4x15 - tek z menjavo mest na razdalji 15 metrov, TEK300 - tek na razdalji 300 metrov, SMUČANJE - uvrstitev v pokalu na kocu sezone. Iz tabele 4 je moč razbrati, da vzorec merjencev predstavlja sedem dečkov, pri katerih smo izmerili sedem motoričnih sposobnosti ter zabeležili njihovo skupno uvrstitev na smučarskih tekmovanjih. Razpon rezultatov pri testu SDM je med 239 in 190 centimetrov, pri testu RPNT med 13,6 in 6,5 sekunde, pri testu SKI9 med 28 in 31,9 sekunde, pri testu 10SKOK so vrednosti med 22,6 in 19,2 metra, pri testu PPO med 63 in 51 ponovitev, pri testu TEK4x15 med 12,9 in 14,8 sekunde, pri testu TEK300 med 51 in 59,7 sekunde. Dečki so bili v smučarskem pokalu uvrščeni med 1. in 17. mestom. 32

3.2 OSNOVNA STATISTIKA MOTORIČNIH SPREMENLJIVK Tabela 5: Rezultati osnovne statistike motoričnih spremenljivk za deklice, stare 13 let. N AVERAGE MAX MIN STDEV SDM (cm) 9 200,9 230 177 18,5 RPNT (s) 9 14,7 25,4 4,3 7,9 SKI9 (s) 9 29,9 34,3 27,1 2,3 10SKOK (m) 9 19,7 21,8 18 1,6 PPO (pon.) 9 56,0 67 48 7,9 TEK4x15 (s) 9 14,0 15,1 13,3 0,7 TEK300 (s) 9 58,1 63,9 51,5 5,3 Legenda: N- število preizkušancev, AVERAGE- aritmetična povprečna vrednost, MAX- maksimalna vrednost MIN- minimalna vrednost, STDEV- standardna deviacija (odklon), SDM skok v daljino z mesta, RPNT- ravnotežje prečno na T deski, SKI9- osmice okoli devetih stožcev, 10SKOK- deset povezanih sonožnih skokov v daljino, PPO- bočni sonožni preskoki 30cm visoke ovire, TEK4x15- tek z menjavo mest na razdalji 15 metrov, TEK300- tek na razdalji 300 metrov. Tabela 5 prikazuje osnovno statistiko sedmih motoričnih sposobnosti pri deklicah. Za vsako sposobnost smo izračunali povprečno vrednost in standardno deviacijo ter določili minimalno in maksimalno izmerjeno vrednost. Tabela 6: Rezultati osnovne statistike motoričnih spremenljivk za dečke, stare 13 let. N AVERAGE MIN MAX STEDV SDM (cm) 7 209,0 190 239 15,6 RPNT (s) 7 10,7 6,5 13,6 2,3 SKI9 (s) 7 29,6 27,9 31,9 1,5 10SKOK (m) 7 21,1 19,2 22,6 1,1 PPO (pon.) 7 56,9 51 63 4,9 TEK4x15 (s) 7 13,7 12,9 14,8 0,6 TEK300 (s) 7 54,8 51 59,7 3,2 Legenda: N- število preizkušancev, AVERAGE- aritmetična povprečna vrednost, MAX- maksimalna vrednost MIN- minimalna vrednost, STDEV- standardna deviacija (odklon), SDM skok v daljino z mesta, RPNT- ravnotežje prečno na T deski, SKI9- osmice okoli devetih stožcev, 10SKOK- deset povezanih sonožnih skokov v daljino, PPO- bočni sonožni preskoki 30cm visoke ovire, TEK4x15- tek z menjavo mest na razdalji 15 metrov, TEK300- tek na razdalji 300 metrov. 33

Tabela 6 prikazuje osnovno statistiko sedmih motoričnih sposobnosti pri dečkih. Za vsako sposobnost smo izračunali povprečno vrednost in standardno deviacijo ter določili minimalno in maksimalno izmerjeno vrednost. 3.3 POVEZANOST MOTORIČNIH SPREMENLJIVK S TEKMOVALNO USPEŠNOSTJO Tabela 7: Vrednost Pearsonovega koeficienta korelacije med motoričnimi spremenljivkami in tekmovalno uspešnostjo pri deklicah. SDM (cm) -0,81 RPNT (s) -0,57 SKI9 (s) 0,82 10SKOK (m) -0,80 PPO (pon.) -0,86 TEK4x15 (s) 0,81 TEK300 (s) 0,88 Legenda: r- Pearsonov koeficient korelacije, SDM skok v daljino z mesta, RPNT- ravnotežje prečno na T deski, SKI9- osmice okoli devetih stožcev, 10SKOK- deset povezanih sonožnih skokov v daljino, PPO- bočni sonožni preskoki 30cm visoke ovire, TEK4x15- tek z menjavo mest na razdalji 15 metrov, TEK300- tek na razdalji 300 metrov. r Iz tabele 7 je razvidno, da pri deklicah starih 13 let, motorične spremenljivke (SDM, SKI9, 10SKOK, PPO, TEK4x15, TEK300), visoko korelirajo z tekmovalno uspešnostjo, srednja korelacija je le pri spremenljivki (RPNT). Do negativne vrednosti pri nekaterih izračunanih korelacijah je prišlo ker sta višja vrednost neodvisne spremenljivke in nižja vrednost odvisne spremenljivke, predstavljali boljši rezultat. 34