PRAVILNA IZBIRA IN NASTAVITEV KOLESA Migimigi priročnik Gremo na kolo
Kako izbrati kolo? Pri izbiri in nakupu kolesa se moramo vedno najprej vprašati, kje se bomo največ vozili oziroma kakšne so naše želje in potrebe. V kolikor se odločamo za nakup kolesa, da se zapeljemo zgolj v bližnjo trgovino, potem bomo izbirali v rangu cenejših treking koles ali pa celo koles z manj colskimi obroči (primer Pony). Če so naše potrebe že na višji ravni, kjer bomo šli enkrat do dvakrat tedensko na kakšen izlet do trideset kilometrov, potem bomo izbirali med malo boljšimi treking kolesi. Še posebej pa moramo biti pozorni pri izbiri koles za otroke. Na tem mestu je treba izpostaviti nekatere opazke. Starši, ki so zagrizeni kolesarji, vedno poskrbijo, da je njihovo kolo dobro, ima vrhunsko opremo, je čisto in redno servisirano. Pri nastavitvi kolesa je pomemben vsak milimeter, hkrati pa je pri izbiri komponent pomemben vsak gram. Zakaj je torej razmišljanje pri otroku drugačno in se hitro zadovoljimo že s prvim kolesom, ki nam ga ponudijo, ali kupimo celo nekoliko večjega, da ga bo imel naš otrok za dlje časa? Otroci pri atletiki namesto žogice mečejo arodinamično penasto žogo vortex z razlogom, saj je ta lažji, igrajo malo košarko, kjer je višina koša nižja, žoga pa manjša in lažja. Se pravi so rekviziti, pravila in okolje prilagojeni starosti in razvoju zakaj potem ne bi otroku omogočili, da se vozi s kolesom, ki je zanj ustrezno veliko, nekoliko lažje, kjer doseže do zavor, predvsem pa je izpravno? Otrokov prvi stik s kolesom in učenje mora biti zanj varno in udobno, saj bo le tako to zanj pozitivna izkušnja in bo vedno z veseljem sedel na kolo. Za pomoč pri izbiri velikosti kolesa za otroke si lahko pomagamo s spodnjo sliko. Izbira kolesa glede na velikost otroka.
Vrste koles V naslednjem koraku, ko so kolesarske ture že daljše in bolj zahtevne, kolesa za izbiro razdelimo v dve večji skupini. Odvisno od tega, kje bomo največ kolesarili, bodisi po asfaltnih cestah ali pa po makadamskih kolovozih oziroma gorskih poteh, imamo na izbiro več možnosti. Pravo izbiro kolesa lahko najdemo med cestnimi in pa gorskimi kolesi. Pri zadnji delitvi, kjer imamo opraviti z najbolj zahtevnimi kolesarji, pa nam bosta ti dve glavni skupini koles predstavljali zgolj okvir naše izbire. Danes je možno znotraj obeh skupin izbirati še med različnimi podvrstami koles, hkrati pa so se kot most med obema skupinama razvili številni hibridi, med katerimi lahko še tako zahteven kolesar najde primerno kolo zase. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj o vrstah koles, da si boste lažje ustvarili sliko in gledali na izbiro kolesa nekoliko širše: 1. Mestno kolo Kolesa za občasne krajše vožnje: kolesa imajo manjše obroče, največkrat v velikosti 20 col, lahko so zložljiva in primerna za transport, prav tako imajo možnost hitre nastavitve višine sedeža. Večina jih je brez prestav, kar pomeni, da niso najbolj primerna za vožnjo po razgibanem terenu. Opisana kolesa so cenovno tudi najbolj dostopna. 2. Treking kolo Navadno je velikost obročev 28 col (kot pri specialkah) ostale značilnosti pa so bolj podobne gorskim kolesom: ravno krmilo, navadno so na njih plašči, ki so namenjeni tako vožnji po asfaltiranih cestah kot tudi po lepih makadamskih poteh. Prav tako ima večina treking koles že disk zavore, na sprednjih vilicah pa vzmetenje. Glede na cenovni razpon imajo različna prestavna razmerja, največkrat spredaj tri zobnike, zadaj pa od osem do deset.
3. Gorsko kolo Je najbolj univerzalna oblika kolesa, zato je klasičnih gorskih koles tudi največ v uporabi in se zanje odloči največje število ljudi. So zelo podobna treking kolesom, le da jih ima večina 26-colske obroče in pa širše plašče z nekoliko več profila, ki omogočajo vožnjo tudi po bolj zahtevnih terenih. Gorska kolesa imajo na sprednjih vilicah vzmetenje, ki nam omogoča blaženje pri premagovanju ovir, skal, korenin V zadnjem času so na gorskih kolesih klasične 26-colske obroče zamenjali 27,5- in 29-colski obroči. Vsaki imajo svoje prednosti in slabosti, predvsem pa se jih uporablja glede na vrsto terena, po katerem se vozimo. Tisti gorski kolesarji, ki se radi hitro spuščajo po bolj zahtevnih gorskih poteh, si lahko izberejo tudi kolo z zadnjim vzmetenjem, ki še bolj celostno blaži zahtevne udarce in omogoča hitrejšo in bolj varno vožnjo čez višje ovire (korenine, skale). Poznamo pa tudi posebna gorska kolesa, ki so namenjena le spuste. So bolj robustna in tako odporna na največje obremenitve. Večina gorskih koles ima disk zavore, ki nam omogočajo boljše zaviranje tudi v slabših vremenskih razmerah in na težjih terenih.
4. Cestno kolo oz. specialka Že na prvi pogled se od ostalih koles loči predvsem po zavitem krmilu in pa po ožjih plaščih. Zavito krmilo nam omogoča več načinov držanja, ki jih ločimo predvsem glede na teren, kjer se vozimo (ravnina, vzponi, spusti), in pa glede na hitrost vožnje. Posebnost cestnih koles so tudi prestavne ročice, ki so vgrajene v zavorne in nam tako omogočajo prestavljanje brez dodatnih gibov rok oziroma spuščanja krmila zaradi menjave prestave. Pri novejših modelih imamo zadaj 12 verižnikov in spredaj dva, kar omogoča 24 različnih prestavnih razmerij. Trenutno je v obtoku največ cestnih koles, ki imajo zadaj 10 ali 11 verižnikov, spredaj pa dva. Večina specialk za odrasle ima velikost obročev 28 col, za otroke pa so tako kot pri otroških kolesih velikosti obročev lahko tudi manjše (20, 24 in 26 col). Včasih je imela večina specialk klasične V oz. čeljustne zavore, v zadnjih letih pa so se z gorskih koles preselile disk zavore tudi na specialke postale pravi hit. Z razvojem kolesarstva so na trg prišle tudi nove različice cestnih koles, ki so nekakšni hibridi med gorskim in cestnim kolesom. V zadnjem času so še posebej popularna t. i. gravel kolesa oziroma kolesa za makadamkanje. Imajo večino značilnosti cestnih koles (zavito krmilo, prestavno-zavorne ročice, velikost obročev ) le da so na obročih širši plašči s profilom, ki nam omogoča vožnjo tudi po makadamu. Ena od razlik je tudi nekoliko drugačna geometrija okvirja, ki je manj agresivna. Še nekoliko bolj v smer gorskih koles, kot je gravel kolo, je tudi hibrid ciklokros kolo, ki se ga hkrati uporablja tudi v disciplini tekmovalnega kolesarstva, ciklokrosu. Posebne oblike pa je specialka, ki jo uporabljamo za vožnjo na čas, v disciplini, kjer kolesarji vozijo sami. Ta kolesa so zelo aerodinamična, od specialk pa se razlikujejo po obliki krmila, saj ima to posebne nastavke za roke, ki omogočajo kolesarju, da se nasloni in zavzame bolj aerodinamičen položaj. Tudi okvirji so trši, bolj aerodinamične oblike in večina je testiranih v vetrovnikih. V vožnji na čas oziroma kronometru kolesarji največkrat uporabljajo tudi»polne obroče«, ki so dokazano hitrejši. Še ena vrsta specialke, ki jo poznamo in se uporablja na velodromu, je specialno kolo za dirkališčno kolesarjenje. Že na prvi pogled opazimo, da je brez zavor in brez prestav, prav tako pa ima tudi t. i. muslauf oz. kolo s stalnim pogonom oz. kolo brez prostega teka. To pomeni, da moramo ves čas poganjati oziroma ne moremo nehati vrteti pedal. Kot zanimivost pa nam omogoča tudi vožnjo vzvratno!
Morda je vredno izpostaviti še cestno kolo za nežnejši spol, pri katerem, ne boste verjeli, obstaja poleg barve še nekaj drugih pomembnih razlik in jih velja upoštevati pri nakupu. Sama geometrija okvirja je podobna (krajša zgornja cev) oziroma večinoma enaka kot pri moškem, razlike pa se skrivajo v ožjem krmilu, obliki sedeža, krajših gonilkah in prilagojenih prestavno-zavornih ročicah. Seveda je to le nekaj od tistih najbolj pogosto uporabljenih vrst koles. Poznamo pa še mnoge druge: BMX, tandem, ročno kolo, artistic kolo, trial kolo, cycle-ball kolo, električno kolo
IZBIRA KOMPONENT KOLESA Ko smo se odločili za vrsto kolesa, ki ustreza našim željam in potrebam, sledi izbira znamke kolesa in njegovih komponent. Navadno so glavno merilo finance, saj bomo glede na zmožnosti, ki jih imamo, poskušali izbrati najboljše. V prvi vrsti lahko cenovni razred komponent razdelimo glede na kakovost materiala, iz katerega so narejene. Če začnemo pri okvirju, imamo možnost izbrati cenejši aluminijasti ali jekleni okvir oziroma lažji in dražji karbonski okvir. Nato sledi izbira proizvajalca prestavnih in zavornih komponent, ki jih je tako za gorska kot cestna kolesa veliko. Če izpostavimo najbolj znano znamko iz cestnega kolesarstva Shimano, so komponente po cenovnem rangu razvrščene takole: 1. Shimano Dura ace, 2. Shimano Ultegra, 3. Shimano 105, 4. Shimano Tiagra, 5. Shimano Sora Glavne razlike med temi komponentami so v materialih, iz katerih so narejene, in posledično so glede na to med njimi tudi razlike v teži. Nadalje zelo pomemben del kolesa so obroči. Zelo pogosto trgovci na dobre okvirje z dobro opremo prestavnih in zavornih komponent namestijo slabše obroče, saj tako znižajo ceno modelu kolesa. So pa obroči zelo pomemben del kolesa, če ne kar najbolj pomemben, zato je smiselno, da si raje izberemo kolo z nekoliko nižjim rangom prestavnih oz. zavornih komponent in izberemo boljše obroče. Kaj razumemo pod besedo BOLJŠI obroči, pa je že naslednja tema, vredna razprave. Zopet je velik poudarek na teži obročev, saj so lažji navadno tudi dražji. Pri tem merilu moramo biti previdni, katero znamko obročev kupujemo, saj so se v zadnjem času pojavili številni lahki obroči manj znanih proizvajalcev (z azijskih trgov), ki so lahko slabše kvalitete in tako tudi zelo nevarni. Torej pomemben nasvet, ki naj nas vodi pri nakupu obročev, je seznam mednarodne kolesarske zveze, ki določa, kateri obroči se lahko uporabljajo na tekmovanjih in imajo opravljena ustrezna varnostna testiranja.
NASTAVITEV KOLESA Pravilna nastavitev kolesa je ključna za udobno vožnjo, varnost, preventivo pred poškodbami ter za doseganje najboljšega izkoristka na kolesu. Če kolesar vrti pedala z 80 obrati/min, to znese v eni uri vožnje 5400 obratov, približno 30.000 obratov na 160-kilometrski vožnji in 81.000 obratov pedal v enem tednu. Če kolo ni pravilno nastavljeno, se kaj kmalu pojavijo bolečine, ki pri nadaljevanju aktivnosti lahko postanejo zelo resne. V članku so predstavljene enostavne smernice za nastavitev kolesa, ki jih lahko uporabi vsak kolesar, ki želi na kolesu doseči udobno in z vidika poškodb varno vožnjo. Nastavitev čevljev in pedal Kot najbrž že veste, se pri kolesarjenju največkrat uporabljajo čevlji s sistemom vpenjanja na pedala. To nam preprečuje, da bi nam noga pri pedaliranju zdrsnila s pedala, hkrati pa nam omogoča tudi boljši izkoristek sile, s katero pritiskamo na sama pedala. Kolesarski čevlji se med seboj razlikujejo glede na namen. Tisti kolesarji, ki se nameravajo voziti le po cestah, se največkrat odločijo za cestni čevelj, ki ima ploščico za vpenjanje največkrat narejeno iz plastike in je nekoliko večji od ostalih. Slaba stran takšnih čevljev je, da so za hojo precej neprimerni, zato se za tak tip čevljev odločijo torej tisti kolesarji, ki kolo uporabljajo predvsem za vožnjo. Drugi tip čevljev, ki jih poznamo, se imenuje-spd sistem in se uporablja predvsem v gorskem ali gravel kolesarstvu ter ciklokrosu. Pri teh pedalih je ploščica manjša in narejena iz trših materialov. Čevlji, ki jih uporabljamo s takimi pedali, imajo na podplatu več profila, zato so dobra izbira za kolesarja, ki ima poleg kolesarjenja namen napraviti morda tudi kakšen korak več, kar pa s temi čevlji ni nobena težava. Levo kolesarski čevelj za cestno kolesarstvo, desno čevelj za gorsko kolesarstvo
Pri nastavitvi ploščic lahko nastavljamo tudi kot, pod katerem bo naša noga vpeta v pedala. To nastavitev najlažje izvedemo na naslednji način: Kolesar sedi na dvignjeni podlagi, tako da mu noge prosto visijo, ko noge prosto visijo, se bodo stopala sama od sebe postavila v posameznikov najbolj naraven položaj (ni vedno nujno, da sta obe stopali postavljeni popolnoma simetrično, kar je povsem normalno), ta položaj si zapomnimo (oz. ga fotografiramo) in potem ploščice pedal nastavimo pod enakim kotom, kot so nam v prejšnji točki noge visele v zraku. Če kolesar ne uporablja čevljev z možnim vpenjanjem v pedala, je prav tako priporočljiva postavitev stopala na pedal tako, da je sredina stopala nad osjo vrtenja le-tega. Nastavitev ploščic ali blokerjev glede na položaj stopal v prostem visenju Nastavitev sedeža Morda najpomembnejša nastavitev od vseh je pravilna nastavitev sedeža. Nastavimo ga lahko glede na višino, nagib naprej/nazaj ter pozicijo naprej/ nazaj. Višina sedeža je določena z razdaljo od zgornjega roba sedeža do središča gonilne osi. Dejstvo je, da vsakemu kolesarju ustrezna drugačna oblika sedeža. Nikakor ne pomeni, da bo najdražji sedež ustrezal vsem. Velik pomen tukaj ima tudi gibljivost kolesarjeve hrbtenice in oblika medenice, zato mora vsak kolesar poiskati obliko sedeža, ki mu najbolj ustreza in ni pogojena s ceno. Za nastavitev višine sedeža lahko uporabimo enačbo za izračun pri kateri vzamemo višino razkoraka (merjeno po notranji strani noge od tal do mednožja), izraženo v centimetrih, in jo pomnožimo s faktorjem 0,883. Rezultat je višina sedeža, merjena od zgornjega roba sedeža do središča gonilne osi. Vendar pa je pomanjkljivost te enačbe ta, da smo si kolesarji
med seboj različni in morda ta izračun ne bo ustrezal vsem. Veliko bolj preprosto je, če za nastavitev višine uporabimo naslednja načina: NAČIN 1: Gonilko zavrtimo nazaj in jo ustavimo v točki, kjer imamo nogo najbolj iztegnjeno (ne v navpičnem položaju, pač pa tako, da je gonilka poravnana s sedežno cevjo). Peto položimo na pedala. Če imamo sedež pravilno nastavljen, bomo imeli v tem položaju nogo popolnoma iztegnjeno, a hkrati se bomo lahko pedala dotaknili, ne da bi se morali pri tem nagniti v bokih. V naslednjem koraku na pedala položimo stopalo v pravilnem položaju (sprednji del stopala) oz. če imamo čevlje/pedala s sistemom zapenjanja, jih zapnemo. Počasi pedaliramo nazaj. Če je medenica pri tem stabilna in se ne ziba, pomeni, da je višina ustrezna. NAČIN 2: Kolesar se usede na sedež in se pri tem z obema nogama dotika tal. Če je višina sedeža ustrezna, se bo kolesar s konicama obeh stopal dotikal podlage. Način 1 Način 2
Pri nastavitvi sedeža naprej/nazaj se običajno uporabi naslednji način: ko je gonilka vzporedno s podlago v smeri naprej, prislonimo k sprednjemu delu pogačice vrvico, ki jo na drugem koncu obtežimo (grezilo). Ko se vrvica umiri, mora kazati točno na vrtišče pedala, kar pomeni, da je nastavitev ustrezna. Pri nastavitvi naklona sedeža je najbolj pomembno, da je sedež nastavljen v vodoravnem položaju, zato bomo to nastavitev najlažje izvedli s pomočjo vodne tehtnice. Pri tem moramo upoštevati, da so nekateri sedeži v zadnjem delu rahlo ukrivljeni, zato moramo za pravilno nastavitev tehtnico položiti na predel sedeža, kjer sedimo (ravni del). Nastavitev oddaljenosti krmila od sedeža Prav tako je zelo pomembna oddaljenost krmila od sedeža. Ta v veliki meri vpliva na položaj trupa kolesarja oziroma na njegovo predklonjenost, pri tem pa je pomemben dejavnik tudi gibljivost in tip kolesarja. Tisti, ki na kolesu iščejo najbolj aerodinamičen/najhitrejši položaj, bodo na kolesu»ležali«bolj kot tisti kolesarji, ki na kolesu iščejo predvsem udobje. Za enostavno pravilno nastavitev oddaljenosti krmila od sedeža lahko uporabimo sledeča načina: NAČIN 1 Ko kolesar sedi na kolesu, z rokami drži krmilo v zgornjem položaju (na ročkah) in ima komolce rahlo pokrčene, mu mora prečna cev krmila zastirati pogled na os sprednjega kolesa. Če se v tem položaju ne počutimo udobno ga, seveda lahko prilagodimo po svoje. NAČIN 2 S komolcem se dotaknemo konice sedeža, roko pa usmerimo proti krmilu. Če imamo razdaljo med sedežem in krmilom ustrezno nastavljeno, mora biti razdalja med konicami prstov in krmilom za dve do tri širine prsta. Način 1 Način 2
Nastavitev višine krmila je bolj subjektivne narave, vendar je izjemno pomembna pri aerodinamičnosti kolesarja, udobju, preprečevanju poškodb ter pri proizvajanju mišične sile. Kolesar pri vožnji s kolesom predstavlja 65 do 80 % celotnega zračnega upora. Z nižanjem višine krmila se lahko aerodinamičnost izboljša, čeprav na račun udobja in sposobnosti proizvajanja moči. Pri običajni nastavitvi višine krmila je kot med zgornjo cevjo kolesa in trupom, ko se kolesar drži spodnjih krivin krmila z rahlo upognjenimi komolci, približno 30. Drugo upoštevanje kota pa se nanaša na naklon trupa naprej za 45, ko se kolesar z rahlo pokrčenimi komolci drži krmila v zgornjem položaju. Zlato pravilo pri nastavljanju kolesa je, da kolo prilagajamo kolesarju in ne obratno. Če bomo imeli kolo ustrezno nastavljeno, bomo v vožnji lahko veliko bolj uživali, hkrati pa se s tem izognemo mnogim poškodbam in bolečinam, ki so posledica napačno nastavljenega kolesa. Za osnovne nastavitve ne potrebujemo posebnega strokovnega znanja, zato si je pred začetkom vsake sezone smiselno vzeti nekaj časa, da kolo ustrezno nastavimo in sezono pričnemo brez večjih težav in neprijetnosti zaradi slabega položaja na kolesu.